v
(arina in moralna dolžnost demokralične Avstrije -nacionalna in kulturna zaščita državljanov vseh narodnosti
Veliko demokracij — malo demokratov!
3. TISK IN DEJIOKRACIJA
Ena izmed velikih pridobitev demokracije je tisk in to svoboden tisk, v katerem lahko ljudje izražajo svoje mnenje, dajejo nasvete oblastem in po potrebi tudi kritizirajo vladne zakone. Tisk je danes res velesila, katero bi hoteli vsi tabori dobiti za svojo zaveznico.
Naloga demokratičnega tiska ni lahka. Treba se je ozirati na vsa različna mišljenja bralcev, na njihovo pravico svobodnega izražanja, predvsem pa na organski razvoj družbe in občeveljavne nravne zakone. ' Prva naloga tiska je, da prinaša točna poročila, piše resnico in da odkriva laž, kjerkoli in v kakršnikoli obliki se ta pojavlja. Tisk bi moral biti ljudstvu vodnik in mu naj bi pokazal cilj, za katerim stremi. Če bodo ljudje uvideli, da so ideje, ki jih ta ali oni časopis zastopa, dobre, se bodo sami odločili za pot, ki jim je bila nakazana. Če bo pa časopis pokazal napačno pot, bo spočetka morda dobil nekaj pristašev, ko pa bodo ljudje spoznali prevaro, bo ostal osamljen in bo moral prenehati izhajati.
Važna sodobna naloga tiska je tudi, da pomaga zdraviti rane, ki jih je človeštvu zadala pretekla vojna, predvsem, da pokaže ljudem širino sveta in odpravlja pretirano poudarjanje nacionalne zavesti, ki lahko že sama po sebi močno ovira razvoj celotne človeške družbe. S tem seveda ni rečeno, da bi se naj ljudje odpovedali svoji narodni pripadnosti in ljubezni do svoje domovine. Domovino mora vsakdo ljubiti, vendar ne more biti kot posledica te ljubezni sovraštvo do sosednjega naroda. To velja zlasti za predele, kjer so različne narodnosti medsebojno pomešane in navezane na življenje na isti zemlji.
Med zadnjo vojno se je pričel predvsem komunizem posluževati narodne zavesti pri razširjevanju svoje dejavnosti in je postal tako družbi še nevarnejši. Svet ne potrebuje danes nacionalnih prenapetežev. To je bilo moderno v preteklih stoletjih, ko so se narodi borili za svojo nacionalno samostojnost, ki se je pa, kot sami vidimo, mnogokrat razvila v osvojevalno vojno. Tudi danes gre v bistvu za isto. Pod krinko tako-zvane demokracije se bije borba za osvobojen je proletariata, dočim mali ljudje, ki so bili te »osvoboditve« deležni, prav dobro vedo, kaj pomeni taka .»svoboda«. Sicer pa, kako naj se navdušuje delavec za znižanje plače, kako kmet za razlastitev zemlje in podjetnik za socializacijo svojega podjetja? Tudi izobraženec ^se ne more navduševati za predpisano mišljenje. Ljudje hočejo biti čimbolj svobodni, predvsem pa hočejo sami odločati o načinu svojega življenja in o svoji bodočnosti! Nikakor ne more držati trditev, da je dober komunist tudi dober član človeške družbe! Nasprotno! Človek, ki se da ponižati na stopnjo mrtvega stroja, ostane še številčni član družbe, nikakor pa ne njen organski del. Družba je sestavljena iz ljudi in ne iz številk!
Pretekli teden je vidnejši predstavnik Vzhodno-»demokratičnega« sistema izjavil med drugim tudi tole: »Mi sicer jemo ko-ruzo, a vemo zakaj!« Res, on ve, zakaj je narod koruzo, narod pa tega ne ve! Zaradi koruze gotovo ni nihče nameraval krvaveti in tudi ni krvavel v pretekli vojni. Milijoni So izgubili svoje življenje, a žrtvovali so ga za to, kar jim je bilo najdraže — za svobodo! Današnji človek hoče biti
prost. Njemu se hoče urejenega
življenja in miru. Svet noče nacionalne mržnje, temveč stremi za medsebojnim sporazumevanjem, hoče gospodarske zamenjave in kulturnega sožitja. Za tem Človeštvo danes stremi in tega stremljenja (Nadaljevanje na strani 2.)
Celovec, 4. maja (KK)
Po svojem povratku iz Londona je deželni glavar g. Ferdinand Wedenig podal sodelavcu »Neue Zeit« nekaj odgovorov na vprašanja glede vtisov, ki jih je dobil pri konferenci zastopnikov zunanjih ministrov štirih velesil.
Deželni glavar je povedal, da je sam osebno govoril z vsemi zastopniki, kateri obvladajo vsi nemščino in delno poznajo deželo in so dobro poučeni o avstrijskem
stališču.
Glede napada jugoslovanskega zastopni-že pripravljen, ker so ga z gotove strani že ves čas napadali in je, kakor znano, pri teh ljudeh vsak, kdor zastopa avstrijsko stališče, fašist, pa najsi je še tako trpel pod nacisti.
Na vprašanje, kaj misli o narodnostni politiki socijalistične stranke v splošnem ter o politiki deželne vlade, je odgovoril:
»Socijaiistična stranka se slej ko prej drži svojih osnovnih načel glede vprašanja narodnosti. Ne čutimo nikakega sovraštva napram jugoslovanskemu narodu. Hočemo živeti z njim v dobrem sosedstvu. Toda mi smo proti poizkusom nekaterih krogov, ki hočejo iz strankarskopolitičnih vidikov nasprotovati ukrepom deželne vlade glede vprašanja šolstva na dvojezičnem ozemlju ter s tem ustvarjati nemir med prebivalstvom. Naše načelno stališče je, da je znanje večih jezikov vsakomur koristno, še prav posebej pa tukaj, kajti slovensko govoreči Korošci bodo v bodočnosti potrebni za upravno službo in za posle v zunanji trgovini. Potom odredbe se bodo morali tudi nemško govoreči otroci naučiti toliko slovenščine, da bodo mogli razumeti kul-, turni krog slovenske narodnostne skupine na Koroškem. S tem se bo budil in dvigal tudi skupen domovinski čut.
Teh nazorov je tudi naš zunanji minister dr. Gruber, ki je izjavil, da je narodnostna politka, katero zasleduje deželna vlada od leta 1945, najboljši porok za edinost Koroške.«
Ob povratku iz Londona 'je deželni svetnik g. dr. Karisch, ki je skupno z g. deželnim glavarjem prisostvoval kot član avstrijske delegacije londonski konferenci, podal naslednjo izjavo:
»Najnovejša jugoslovanska spomenica ne vsebuje dejansko nič novega in ne prinaša nobenega novega argumenta, s katerim bi
Britanski in jugoslovanski zastopniki skupne preiskovalne komisije so se zedinili glede izjave o dogodku na Ljubeljskem prelazu. Izjava se glasi: 25. aprila okrog petih popoldne po srednjeevropskem poletnem času so prispeli poročnik Burke, njegova soproga in poročnik Marler na Ljubelj, da bi uživali razgled. Z avtomobilom so se pripeljali iz .Borovelj do snežne meje in so šli potem peš do mejne straže. Oboroženi niso bili. Na stražnici ni bilo avstrijskih orožnikov. Jugoslovanska zapornica je bila spuščena, ker pa ni bilo videti nobene jugoslovanske straže, so se izletniki podali pod zapornico na jugoslovansko ozemlje in se podali na vzpetino, poleg ceste, odkoder, so imeli lep razgled. Na ta način so prišli 20 metrov daleč na jugoslovansko ozemlje.
bile jugoslovanske zahteve utrjene. Zato ni čudno, da so zastopniki zapadnih velesil po po primerjavi jugoslovanskih zahtev in avstrijskega odgovora odklonili na daljna vprašanja jugoslovanski delegaciji. Jugoslavija je sicer opustila zahtevo po Ziljski dolini, Labudu in delu mesta Beljaka, vendar je njena zahteva še vedno ostala tako velika, da obsega nekdanje plebiscitno ozemlje področja A in B. Avstrijski zunanji minister je pri svojih izvajanjih poudaril, da za Avstrijo ne pride v poštev vprašanje odstopa njenega ozemlja, prav tako odklanja tudi popravo mej. Temu stališču so se pridružile tudi zapadne velesile v skupni izjavi, s katero so odklonile jugoslovanske zahteve.«
Dalje je pripomnil, da temelji izjava dr. Gruberja, da je na Koroškem le 22 tisoč Slovencev, na rezultatih uradnega štetja iz
Posebni poverjeniki za avstrijsko državno pogodbo so nadaljevali svoja razpravljanja glede jugoslovanskih ozemeljskih in re-paracijskih zahtev, ne da bi, kaj napredovali.
Britanski odposlanec Marjoribanks je izjavil, da je sedaj, ko so tri delegacije spoznale jugoslovanske zahteve za neosno-vane, odvisno od Sovjetske zveze, da na podlagi dejstev dokaže željo po hitri sklenitvi avstrijske pogodbe. Ruski odposlanec, Koktomov, je izjavil, da so jugoslovanske zahteve utemeljene in ponovil, da je sovjetska delegacija pripravljena razpravljati o rešitvi tega vprašanja, ki bi odgovarjala upravičenim interesom Jugoslavije. Ameriški odposlanec Reber, je poudaril da bi bila edina rešitev, ki bi odgovarjala etničnim, kulturnim in zemljepisnim stališčem.
Britanski odposlanec je izrazil svoje mnenje, češ, da jugoslovanski ugovori glede stanja Jugoslavije kot zavezniške države ne spadajo sem in ugotavlja bolj z obžalovanjem kot jezo, da se zavezniška država tako obnaša. Zadržanje Jugoslavije v teku zadnjih treh let ni bilo, posebno napram Veliki Britaniji, tako, kot bi se to pričakovalo od zavezniške države.
Koktomov je nato izjavil, da ni nihče
Izletnike, je potem, ko so okoli 3 do 4 minute uživali razgled in so se baš hoteli vrniti, pozvala oborožena jugoslovanska straža, ki je prihitela iz stražnice. Jugoslovanska straža jih je prijela in jih pripeljala na cesto. Dva stražnika sta šla potem z njimi po cesti proti jugoslovanskemu glavnemu stanu. Ko so bili že okrog 126 metrov na jugoslovanskem ^ozemlju, je prišlo med poročnikom Burkejem in jugoslovanskim stražnikom do ruvanja. Glede povoda in podrobnosti boja se preiskovalna komisija ni mogla zadovoljivo sporazumeti. Med bojem je priskočil drugi jugoslovanski stražar svojemu tovarišu na pomoč,, ustrelil in ubil poročnika Burkeja.
Truplo poročnika Burkeja so jugoslovanske oblasti predale v soboto.
leta 1934, čemur jugoslovanski delegat na konferenci ni ugovarjal.
Jugoslovanska delegacija je postavila v Londonu tudi zahteve po samoupravi koroških Slovencev. O tem vprašanju ni bilo podrobnega razpravljanja, ker se smatra to kot notranjepolitična zadeva avstrijskih oblasti. Pravica slovenske manjšine na ohranitvi in gojitvi nacionalne in kulturne posebnosti ostane nedotaknjena. Demokratična Avstrija priznava načelo enakopravnosti vseh jezikovnih in nacionalnih skupin. Svojemu načelu bo ostala zvesta. To je v imenu avstrijske delegacije dr. Gruber še posebej naglasil.
Po končani seji sta se vodja jugoslovanske delegacije dr. Bebler in vodja avstrijske delegacije dr. Gruber prijateljsko raz-govarjala.
zahteval zase boljšega postopanja kot z drugim in da so jugoslovanske zahteve upravičene na podlagi etničnih in zgodovinskih dejstev.
Francoski odposlanec Bartelot je izjavil, da je bistveni cilj avstrijske pogodbe gospodarska in politična možnost za Avstrijo, ki bi ji dala živeti svobodno in ostati pri tem. Francija priznava, da morg. jugoslovanska manjšina imeti zavarovane svoje pravice, toda ne v zvezi s kakšno spremembo meje. Glede Drave naj se obe državi, Jugoslavija in Avstrija sporazumeta na enak način kot leta 1925. Kar se tiče zavarovanja pravic manjšine, predvideva te prvič člen 7 v pogodbi, drugič pa še to, da bo Avstrija nekoč postala član Združenih narodov in bo morala prevzeti obveznosti, ki jih vsebuje Listina Združenih narodov.
Skuiinf nafrl generalnega slaba za obrambo Evrope
Kakor je znano med merodajnimi krogi v Washingtonu, pripravljajo Združene države in Velika Britanija skupen obrambni načrt.
Korake v tej smeri so podvzeli, ko so se pred kratkim britanski strokovnjaki za obrambo podali na obisk v ameriško glavno mesto.
V zvezi s tem pa še vseeno poudarjajo, da ne smatrajo neposredno predstoječo krizo za možno.
Oba generalna štaba, tako se glasi dalje, pa morata vseeno biti pripravljena na vse slučajnosti. Ta kratkoročni načrt, ki ga trenutno izdelujejo, je neodvisen od dolgoročnih načrtov ameriškega jamstva za Za-padno Evropo v slučaju napada.
Ameriški zastopniki vlade so osebno obvestili zastopnike onih vlad, ki so podpisale Bruseljsko pogodbo, da bi odobravali ureditev obrambne strategije za Zapadno Evropo, še predno bi ameriška vlada odobrila sklepe o svoji vojaški pomoči.
Sklepajo, da se bodo najprej posvetovali strokovnjaki raznih dežel, predno se bodo ministri za obrambo sami sestali h konferenci.
ßrelansba in jugosioiansba Komisija sla i/tlaii poročilo
Po zemeljski oblil
VELIKA BRITANIJA
Voditelji raznih strank so imeli v spodnji zbornici kratek sestanek zaradi reforme lordske zbornice. — Pričakujejo, da bodo v kratkem objavili izjave o teh razpravah. Do sedaj je bil dosežen omembe vreden sporazum o ustavi nove lordske zbornice, vprašanje oblasti, ki naj bi jo imela, je pa še vedno predmet razgovorov.
Britanski ministrski predsednik je sporočil, da se bodo letos v jeseni sestali v Londonu zastopniki zakonodajnih zbornic britanskega Commonwealtha. To bo najv^čji zbor svoje vrste kar jih je kdaj bilo ter bo prva povojna konferenca Commomvealtho-vih parlamentov.
Attlee je to povedal na sestanku britanskega odseka imperijalnega parlamentarnega združenja. K temu je pristavil, da so na konferenco povabili vse odseke zdrhže-nja.. Pričakujejo, da bodo poslali zastopnike novi dominion Ceylon, kakor tudi parlament Pakistana ter Indije. Na konferenci bodo razpravljali o gospodarskem sodelovanju v Commomvealthu in o bodočnosti parlamentarne vlade. Razpravljali bodo tudi o obrambi, komunikacijah, izseljeval-nih problemih in o porazdelitvi prebiv. 1-stva. Na dnevnem redu pa bodo tudi zunanje zadeve in Združeni narodi.
V sredo zvečer so v Londonu uradno objavili, da je bil levičarsko-radikalni laburistični poslanec ■ Platts Mills izključen iz stranke. On je bil povzročitelj Nenni-jeve brzojavke, ki je izzvala veliko krizo v britanski delavski stranki. Njegova izključitev pa še ne bo zaključila krize.
Ministrski predsednik Attlee je govoril dne 1. maja pri nekem zborovanju laburistične stranke v Plymouthu ter je podal omembe vredne ugotovitve o Rusiji. — Attlee je izjavil med drugim:
»Rusija je veljala v mojih mladih letih za vzor policijske države. Bila je to dežela strahu in zatiranja, kjer ni obstajala svoboda. govora, kjer se ni smelo ne tiskati in niti misliti svobodno. Danes je prav tako kakor nekdaj; razlika je samo ena: vladarji so drugi. Rusija bo morala preživeti še več onih stoletij napredka, ki so vtisnila za padni civilizaciji svoj pečat.
Rusija je bila tudi vzor imperializma, ki se je razširil preko Azije in se danes nevzdržno stremi po razširitvi. Danes si prizadeva doseči z novimi metodami isto kot nekdaj. Dežele Vzhodne Evrope so zašle pod njeno imperialistično gospodstvo.
Vkljub temu najdemo ljudi, ki žive pod vplivom, da je sovjetska Rusija pionir napredka in da ne more biti imperialistična, ker se imenuje Zveza socijalističnih sovjetskih republik. Isti ljudje so mnenja, da je britanski imperij imperialističen. Toda ne pustimo se zavajati s takimi frazami.. .*
JUGOSLAVIJA
Jugoslavnska vlada je nedavno obvestila diplomatska poslaništva v Beogradu z okrožnico o zakonu, na podlagi katerega so ustanovili v širini 16 km vzdolž vseh jugoslovanskih mej »zaporna področja«, v katera ni dovoljeno vstopiti brez posebnega dovoljenja.
Nota sporoča dalje, da je vse jugoslovansko ozemlje južno od črte, ki leži 70 km od grške meje —- jugoslovanska južna Ma-cedonija — bilo tudi proglašeno za »zaporno področje«.
Uradna razlaga tega zadnjega ukrepa je, da hočejo jugoslovanske oblasti na ta način preprečiti incidente, v katere so zapleteni inozemski diplomatje, kot se je to dogodilo že v preteklosti.
Londonski opazovalci menijo, da mora jugoslovanska vlada v bližini grške meje nekaj prikrivati. Opozarjajo tudi, da je jugoslov. vlada vedno branila članom komisije ZN za. Balkan prestop meje, da bi vršili poizvedbe o dejavnosti grških upornikov.
KANADA
Posebni dopisnik Reuterja poroča o svojem poletu nad poplavljenimi žitnimi ozemlji Kanade, da ležijo na progi Winnipeg-Edmonton in v pokrajinah Manitoba, Saskatchewan in Alberta veliki predeli žitnega polja pod vodo.
Pravosodni odbor ameriške reprezentančne zbornice je odobril načrt zakonodaje, ki bo dovolil sprejem v Združene države največ 200.000 evropskim razseljenim osebam v dobi dveh let. Pričakujejo, da bodo zakonski načrt predložili V pretres celi zbornici.
Senatu pa je bil predložen zakonski načrt. po katerem bi sprejeli v Združene države v dobi dveh let 100.000 razseljenih oseb in to na osnovi zaposlitvenih in zemljepisnih omejitev. Ta načrt je bil predložen že pred časom, vendar pa senat doslej še ni dokončno odločil o njem.
Zakonski načrt, ki je bil predložen reprezentančni zbornici, bi obsegal približno 22% od 837.000 razseljenih oseb, katere so bile na dan minulega prvega januarja v Italiji, Avstriji, ter v ameriški, britanski in francoski zasedbeni coni Nemčije.
Za sprejem pa bi veljal naslednji prednostni vrstni red: 1. Tujci, ki so poljedelski delavci; in tisti, ki imajo znanstvene, vzgoj-strežnice, služkinje; gradbeni in oblačilni delavc; in tisti, ki imajo znanstvene, vzgojne ali tehnične kvalifikacije. 2. Osebe, ki so v krvnem sorodstvu z državljani Združenih držav ali pa s tujci, ki so bili pravomočno pripuščeni v Združene države. 3. Ostali tujci, ki imajo kvalifikacije razseljenih oseb.
PORTUGALSKA
Portugalska vlada je aretirala 44 pripada nikov levičarsko usmerjenih organizacij. V poročilu, ki ga je izdalo • notranje ministrstvo, pravijo da pripada' nekaj aretirancev portugalski komunistični stranki, drugi so člani antifašističnega gibanja» Del aretiranih je vodil demokratično enotno gibanje, katero so kot organizacijo opozicije leta 1945 ustanovili pri splošnih volitvah.
PALESTINA
Svet za zaupno upravo Združenih narodov je nadaljeval svoje napore, da bi razširil sporazum med arabskimi in židovskimi zastopniki za premirje, ki obsega jeruzalemsko mesto. Dosežen je bil majhen napredek ter se bodo posvetoVanja nadaljevala.
Medtem pa nadaljuje politični odbor Glavne skupščine debato o postopku. Vendar pa je na zadnjem sestanku sklenil ob splošnem soglasju, da bo pričel razpravljanje o predlogu Združenih držav, ki stavi načrt za začasno upravo Združenih narodov nad Palestino.
Tiskovna poročila iz Jaffe pa pravijo, da so Židje pristali na sedemnajsturno prekinitev sovražnosti, da bi tako omogočili britanskim oblastem, da posredujejo za dosego sporazuma med Židi in Arabci v Jafi.
V svetu za zaupno upravo pa je predstavnik arabskega visokega odbora Jamal El Husseini zavrnil francoski predlog, naj bi poslali za vzpostavitev reda v Jeruzalemu prostovoljno mednarodno policijsko šilo približno 1000 mož pod poveljstvom poveljnika, ki bi ga imenovali Združeni narodi. Huseini je izjavil, da Arabci ne bodo streljali na tako silo, toda da tudi ne bodo sodelovali z njo. Predstavnik židovske agencije Moshe Shertok pa je izjavil, da je potrebna primerna mednarodna sila ali pa premirje nad vsem Jeruzalemom, katera naj preprečita, da bi mesto postalo bojišče. Ko je francoski delegat stavil svoj predlog, je izjavil, da bi takšna sila bila bolj simbolična ter da zarisi, mir v Jeruzalemu le od premirja med Židi in Arabci.
GRČIJA
Ofenziva vladnih grških čet v srednji Grčiji počasi napreduje; ker poizkušajo grške vladne čete prvikrat z organiziranim poizkusom očistiti ozemlje upornikov. Del grške armade zapira pot upornikom, da se ne morejo umakniti proti severu. Trideset tisoč mož je sedaj obkolilo gore, ki tvorijo hrbtenico osrednje Grčije. Uporniki se deloma še borijo, vedno večje pa. je število onih, ki se vladnim četam predajajo.
Grški pravosodni minister Christos Ladas je bil dne 1. maja pri bombnem napadu težko ranjen in je že po nekaj urah podlegel svojim poškodbam.
Grška vlada je nato odredila na celotnem področju mesta Atene preki sod.
V Atenah so izvršili smrtno kazen nad 25 komunisti, ki so za časa revolucije decembra meseca 1944 izvršili zločine v raznih provincah. Vladni krogi so izjavili, da je bil izdan tudi nalog za izvršitev smrtne kazni nad nadaljnimi 115 komunisti. Tudi novi pravosodni minister, ki je stopil na mesto po komunistih umorjenega ministra La-dasa, je zahteval od sodnih oblasti, da izvršijo smrtno kazen nad 830 komunisti. Iz-gleda, da bodo sedaj izvršil; smrtno kazen nad komunisti, s katero so odlašali cela tri leta.
Grška policija je zaščitila morilca pravosodnega ministra Ladasa, ker so ga po mnenju policije komunisti hoteli zastrupiti v bolnišnici, kjer se sedaj nahaja.
Grški sodni zbor, pred katerim se bo vršila razprava proti morilcu pravosodnega ministra Ladasa, bo obsodil v odsotnosti tudi generala Markosa, katerega smatrajo kot povzročitelja tega umora.
AVSTRIJA
Avstralski odbor pod predsedstvom župana mesta Melbourne sira Raymonda Connelyja bo zbral 300 tisoč funtov šter-lingov za britanski spominski fond, ki naj
slavi vrline britanskega naroda v drugi svetovni vojni. Odbor bo zbiral podpise na poslanico kralju. Tisti pa, ki bodo podpisali poslanico, bodo morali prispevati eno gvi-hejo (to je 21 šilingov), od katere bo en šiling šel za pripravljanje poslanice, en funt Sterling pa za tvorbo trajnega fonda zvestobe. Glavni smoter tega fonda je omogočitev obiskov odličnih Angležev v Avstralijo, podeljevanje štipendij britanskim strokovnjakom, da obiščejo Avstralijo, kjer bodo svetovali in vršili raziskovalna dela, ter končno podeljevanje šolskih štipendij britanskim dijakom za višjo vzgojo in za poznejše delo v dominionih.
NEMČIJA
Berlinski časopis »National Zeitung«, o čigar nevarnem početju so razpravljali pri seji zavezniškega poveljstva, je priobčil odprto pismo, v katerem poudarja, da' se zavzema predvsem za one člane nekdanje nacistične stranke, ki so že, denscificirani, ki pa morajo še vedno trpeti vsled svoje nekdanje strankarske pripadnosti.
Časopis »National Zeitung« so Rusi dovolili in v političnih krogih Berlina smatrajo to kot nekakšen spreten manever s strani levičarskih politikov, da bi v Berlinu in v sovjetskem zasedbenem pasu pridobili liberalce in krščanske demokrate. V tej novi stranki bodo nekdanji nacisti imeli široko polje za politično delovanje. Nova stranka bo vzdrževala stalne zveze s soei-jalistično enotno stranko in obe bosta tvorili osnovo ljudske fronte.
Britanski guverner, generalni major Bilshop, je obvestil predsednika komunistične partije v Nemčiji, da je sklep vodstva komunistične partije v Nemčiji, preimenovati stranko v — socijalistično ljudsko stranko — nezakonit. Guverner je zahteval, naj mu predložijo vse podrobnosti »nove politike«, ki jo hoče voditi stara stranka pod novim imenom.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Letos proslavlja ameriško ministrstvo za delo 35 let svojega obstoja. Od leta 1894 je pač že obstajal urad za delo, leta 1913 pa je sklenil kongres ustanovitev delavnega ministrstva, katerega predstavnik je postal član vlade. Po besedilu zakona naj bi ta ukrep »pospeševal in podpiral blagostanje ameriških delavcev ter zboljševal pogoje dela.«
Od leta 1913 se je produktivnost ameriškega delavca več kot podvojila, delovni teden se je zmanjšal od 50 na 40 ur, industrijski svet je sprejel mirno sistem kolektivnih pogodb. Temu ministrstvu gre tudi v velikem delu hvala za razvoj zakonodaje za socialno skrbstvo, za zakone o najnižji mezdi in za ustanovitev obširnega omrežja uradov za zaposlitev. Nedavno je to ministrstvo ustanovilo tudi urad za mednarodne zadeve, ki naj posreduje neposredno sodelovanje sindikalnih organizacij pri zunanji politiki države in je tudi omogočilo, da se ameriški delavci lahko uradno udeležujejo dejavnosti Združenih narodov.
Odbor reprezentančne zbornice, ki mu je poverjena preiskava antiameriškega delovanja, je prejšni teden soglasno sprejel osnutek zakona, ki namerava omejiti delovanje komunistične stranke v Združenih državah. Če bo besedilo tega osnutka v sedanji obliki sprejeto, tedaj bo baje vsakdo, ki zavzema vodilno mesto v komunistični stranki, kaznovan z zaporom do deset let ali z globo do 10.000 dolarjev. Razen tega zahtevajo, da bo vsako leto predložen po-polen seznam vseh članov komunistične stranke v Ameriki pravosodnemu ministrstvu.
Statistični urad dela je nedavno objavil popolne podatke o stavkah v Združenih državah, leta 1947. Iz teh podatkov je razvidno, da je prišlo v tem letu skupno do 3693 prekinitev dela. Pri stavkah je bilo udeleženih 2,170.000 delavcev, izgubljenih je bilo skupno 34,600.000 delovnih dni, kar je manj kot v letih 1945 in 1946. Šestdeset odstotkov stavk leta 1947 je imelo svoj izvor v mezdnih sporih. Stavke večjih ustanov so bile sledeče: stavkalo je 370.000 telefonskih nameščencev, 353.000 premogovnih rudarjev in 50.000 delavcev ladjedelnic. Dvanajst nadaljnih stavk se je udeleževalo nad 10.000 delavcev, vendar v celoti se je udeležilo okoli 50% stavk leta 1947 manj kot sto delavcev. Povprečno so stavke trajale tri do štiri tedne.
LUXEMBURG
S Spremembo člena 1 luxemburške ustave se je velika vojvodina Luxemburg formalno odpovedala »stalni nevtralnosti«, ki je bila zagotovljena po pogodbi v Londonu leta 1867.
Ta ukrep ni prišel nepričakovano. Strokovnjaki so točno proučevali položaj. Dva garanta luxemburske nevtralnosti, Nemčija in Avstrija, sta jo prelomila že v letu 1914. Nemčija jo je zopet prelomila leta 1940.
Takrat ni bil Luxemburg edina dežela, ki je morala spoznati neveljavnost formalnih izjav te vrste. Kot član Zveze narodov je moral že med vojnama spoznati svoj dvo-
mljiv položaj. Tako je Luxemburg podpisal leta 1945 listino Združenih narodov ter se je soudeležil s simbolično vojaško silo dveh bataljonov pri zasedbi Nemčije. V preteklem mesecu je kot član Beneluške zveze podpisal Bruseljski pakt. Parlament je sedaj sprejel dano dejstvo, da je Luxemburg nehal »živeti na robu zgodovinskih dogajanj.«
ROMUNIJA
Romunska komunistična vlada je — najbrž po naročilu Moskve — sklenila pripraviti priključitev države k Sovjetski zvezi v letošnjem poletju. Romunija hi postala s tem 17. sovjetska republika. V vladi je nastala kriza glede nadaljevanja uradne neodvisnosti Romunije.
Pobudo za priključitev Romunije je moral dati pred kratkim novoizvoljeni romunski parlament, v katerem je zasedla, komunistična fronta ljudske demokracije 405 od skupnih 415 sedežev.
V vzhodnoevropskih krogih v Londonu so mnenja, da bodo ostale vzhodnoevropske države hitro sledile Romuniji, čim bo ta priključena Sovjetski zvezi.
Tiskovni ataše Bele hiše Ross je kategorično zanikal objavljena poročila, češ da bo predsednik Truman zahteval od kongresa, naj dovoli omejene pošiljke ameriškega orožja državam evropskega obnovitvenega načrta.
*
Okrog. 40 vodilnih nemških politikov in osebnosti bo odpotovalo v naslednjih dnevih v Haag, kjer se bodo udeležili konference Združene Evrope.
*
Iz verodostojnih vatikanskih krogov se izve, da je papež sklical vse kardinale sveta k konzistoriju, ki se ho sestal koncem maja ali pričetkom junija.
*
Jugoslovanska vlada je odklonila predlog Združenih, narodov, naj povzame normalne odnošaje z Grčijo.
*
Kakor poroča list »Pravo Lidu«, se namerava namestnik češkoslovaškega ministrskega predsednika, Bohumil Lausch-mann, umakniti iz političnega življenja, z ozirom na nov položaj in v interesu napredne združitve.
*
Britanske oblasti so vzele komunističnemu časopisu zapadne Nemčije, »Volksecho« v Dortmundu licenco. Časopis je priobčil uvodni članek v katerem je napadel ameriške Združene države, časopis »Volksecho« je imel največjo naklado izmed vseh komunističnih časopisov v Biconi. V zadnjih desetih mesecih je bil že drugič prepovedan.
*
V	vseh glavnih mestih sveta so bili v soboto na dan 1. maja shodi, demonstracije in povorke. Medtem, ko so imela zborovanja v vzhodnoevropskih državah enoten izraz, so praznovali v Berlinu, Rimu in Parizu 1. maj komunisti zase in antikomunisti zase.
*
V	teku tekočega tedna je bilo v Italiji izvršenih več atentatov na italijanske smo-dnišnice. Uradno poudarjajo, da izvajajo te antentate po dobro organiziranem načrtu v splošnem tuji elementi. Zadnji atentati so bili izvršeni istočasno V okolici Brescie, Bolete in Milana.
*
V	London je prispelo belgijsko odposlanstvo pod vodstvom prof. Kranenburga.
Veliko demokracij - malo demokratov !
(Nadaljevanje s 1. strani.) ne bo opustilo, ker je prepričano, da je to edino poroštvo pametnega sožitja na svetu.
Nihče se ne more sprijazniti z dejstvom, da je nosilec vse človeške družbe delavec. Delavec, izobraženec in kmet sestavljajo človeško družbo in le vsi skupaj so enota. Vsled tega dejstva človeštvo ne more sprejeti takoimenovane diktature proletarijata. Človeštvo se lahko zadovolji le s pametno demokratično vladavino, je pa pri tem vseeno, ali so na oblasti kmetje, delavci ali izobraženci. Tisti, ki je sposoben dobro vladati, mora vsekakor imeti neko stopnjo izobrazbe in potem je vprašanje, če je delavec, ki je prišel na oblast res samo še delavec ali še kaj drugega.
Današnji demokratični tisk naj bi razen točnega poročanja dovoljeval tudi kritiko ter tudi sam zavzemal stališče do različnih vprašanj in jih razjasnjeval. Za novo in boljšo dobo človeškega življenja so nam. potrebni novi, boljši ljudje! Takih ljudi pa svet ne bo nikoli imel, če jih ne ho nihče v dobre vzgajal in če bo med drugim tudi tisk zanemaril dolžnost, ki mu jo v sedanjosti in bodočnosti odkazana. Gor.
Ameriški sirokoinjaki izjavljajo:
Pred letom 1954 Rusija ne bo imela atomske bombe
Odkod la zaslanek? — Sovjeli so žrtvovali svoji težki industriji na ljubo svojo industrijo precizne mehanike, ki pa je za
atomsko oborožitev potrebna
KDAJ BO RUSIJA IMELA SVOJO ATOMSKO BOMBO?
Čeprav atomska bomba ni odločilen čini-telj, kot se na splošno misli, vendar je za:-enkrat najmanj- toliko kot prispodoba moči. Kdor jo ima, more izigrati največji adut, s katerim je na nasprotnika mogoče odločilno vplivati, če že ne izsiliti celo zmago, kajti s tem adutom moreš zadati udarce, od katerih si bo tisti, ki jih bo prejel,' kaj težko opomogel.
Kje so v tem pogledu Amerikanci?
Kje so v tem pogledu Rusi?
O tem navajamo mišljenje dveh ameriških strokovnjakov.
Prvi je John F. Hogerton, izbran strokovnjak za gradnjo atomskih tovarn. Bil je šef-inženir v laboratorijih tovarn Oak Rid-ge in Hanford. Drugi pa je Ellsworth Raymond, poslaniški referent Združenih držav ameriških v Moskvi od leta 1938. do leta 1943., ko se je bil posvetil študiju sovjetske industrije in bil med' leti 1943 in 1946 glavni svetovalec za ruska gospodarska vprašanja pri zunanjem ministrstvu v Wa-shingtopu.
John Hogerton razlaga ta vprašanja takole:
.»Po prvih uspelih raziskovanjih smo v Združenih državah občutili dvoje: strah in upanje... Ali obstaja način izdelovanja bomb, ki je enostavnejši od našega? Takrat o tem še ničesar ni bilo znanega.
Znano je le, da smo zgradili gigantsko tovarno za produkcijo plutonija in pa dve sestrski tovarni za produkcijo urana 235. Morali smo tako postopati, kajti naši inženirji so stali pred veliko negotovostjo vse do leta 1942. Vedeli smo, da se vsak atom urana 235 razbije, če ga posamično obdelamo, vedeli pa nismo, če je mogoče to razbijanje izvesti v verigi.	,
Pet načinov smo preizkusili enega za drugim. Vsak od teh je zahteval ogromne industrijske investicije. Od petih so trije uspeli.	.
Prav tako nismo vedeli, če bo bomba, katero bi sestavili, sploh eksplodirala v tistem trenutku, katerega smo določili. Ta negotovost je trajala do 16. julija 1945, do poizkusa v Alamogordi v državi New Mexico.
Rusi imajo to prednost, da so si na jasnem v sledečem: mi smo takrat bili še v negotovosti, medtem ko oni vedo, kako bomba deluje in kako jo je mogoče izdelati. Več kot samo verjetno je tudi, da so si že izbrali način, kako jo izdelati, pač v skladu z njihovimi tehničnimi možnostmi. Kljub temu pa ostane neko vprašanje odprto: predno bo Rusija ali kaka druga država »imela« atomsko bombo, bo morala rešiti vrsto najdelikatnejših problemov in zgraditi najmanj eno od tovarn-gigantov, kakršne smo zgradili mi. Zdaj pa se je treba vprašati: ali poseduje Rusija toliko znanstvenih izsledkov, ima toliko potrebnih virov, da bi dovršila tako delo ?
DVE TOV ARNI-VELIK ANKJ: OAK RIB GE IN HANFORD
Poglejmo, kaj smo, kar se tega tiče,' napravili v Združenih državah ameriških: znano je, da so središča atomske industrije v Oak Ridge (država Tennessee) in v Han-fordu (država Washington). Hanfordske tovarne, kjer proizvajamo plutonij, so tri in skoraj enake druga drugi. Med seboj so oddaljene več kilometrov in leže v zapornem pasu, ki obsega približno 1000 kvadratnih kilometrov.
Tudi Oak Ridge obstoja iz treh tovarn, ki pa se razlikujejo med seboj: K 25 je tovarna za proizvodnjo plina. Y 12 je elektro-magnetična tovarna, S 50 pa je tovarna, kjer gre za toplotno energijo.
K 25 je najvažnejša tovarna v Oak Ridge. Njeno središče je tam, kjer s, pomočjo stroja, v katerem je neka luknjičava (porozna) masa, na poseben način iz uranovega elementa izsesajo uranov plin. Ta postopek se večkrat ponovi in vsakikrat z drugimi stroji in drugimi sesalkami...
Posebni, za to potrebni instrumenti so zahtevali seveda tudi nadvse natančno izdelavo. Zgodilo se je, da je konstrukcija novih instrumentov korakala vštric z novimi znanstvenimi izsledki in najsposobnejši učenjaki so prispevali k rešitvi nastalih problemov. Eden najzamotanejših problemov je na primer bil, kako filtrirati uranov plin. Za to je bila potrebna porozna masa,
katero smo prej omenili. Ta masa pa ima na enem kvadratnem centimetru površine 100 milijonov nevidnih luknjic.
Tovarna K 25 je bila na vsak način nekaj res novega: preko 100.000 znanstvenih instrumentov obsega in od teh jih je 1200, s katerimi proučujejo prej omenjeno maso. Hanford pa pomeni še več. Hanford je središče, kjer prvi element predelujejo v drugega:-iz urana plutonij...
Plutonij izdelujejo v takoimenovani epruveti, ki pa ni nič drugega kot velikanska atomska kuhinja. Uranove palice tam v atomski vročini počasi kuhajo, dokler se ne izoblikuje novi element.
Uranove palice, ki so smrtonosno radioaktivne, s pomočjo priprave, ki deluje na določeno daljavo, prepeljejo iz epruvete v podzemeljsko tovarno, kjer se plutonij loči od urana. Proces, ki se tukaj izvrši v zavetju debelih betonskih zidov, prav tako vodijo iz daljave s prej omenjeno pripravo in obsega dvanajst postopkov.
Ena sama količina Hanfordske »epruvete« izžarja približno toliko radioaktiv:^ energije kot milijon kilogramov radija. Posledica atomskega ognja je poleg tega ogromna vročina. Pojav te vročine je predstavljal enega najtežjih vprašanj, katere je bilo treba rešiti. Rešili so to vprašanje tako, da so skozi »epruveto« napeljali cevi z vodo, seveda tako, da slednja ni prišla v stik z nevtroni in gasila ognja. S pomočjo tisočev malih cevi so izčrpali kar dobršen del reke Kolumbije.
Seveda je bilo treba tudi izbrati primerne snovi za izgradnjo »epruvet«, ki so morale vzdržati bombardiranje po nevtronih. Prav vse elemente, kar jih je našem planetu, so natančno preiskali. Treba si je bilo zagotoviti nadzorstvo nad atomskim ognjem in uranove palice zavarovati pred gotovimi jedkimi sotvorjenimi tekočinami, ki bi razvoj v »epruveti« utegnile zavirati. Tudi tehnike je bilo treba zaščititi pred radioaktivnostjo.
Manj težavna in zamotana pa je bila gradnja podzemskih tovarn, v katerih se izvrši kemična sprostitev. Samo dve težavi sta se pojavili :treba se je bilo zavarovati pred radioaktivnostjo, obenem pa to radioaktivnost v’ tovarni nezmanjšano obdržati. Ni treba posebej omeniti, da smo pač morali zgraditi to velikansko kemično tovarno in
tvegati raziskovanje s skoro nevidnim vzorcem neznanega elementa.
Različnost delovanja v K 25 in Hanfordu pač dokazuje mnogostranost razvoja naše tehnične industrije in znanosti. K 25 je čudo industrijske mehanike. Hanford je produkt znanosti. Kot višek tehničnih iznajdb skuša K 25 najti način, kako izvršiti nalogo, ki je znana, toda zamotana (komplicirana). Hanford išče, kaj je treba še storiti.«
Poročilo Johna Hogertona v obrisih pokaže uspehe, ki so jih Združene države dosegle, s svojim atomskim načrtom, obenem pa poveda, da se raziskovanja v tem smislu nenehoma in uspešno nadaljujejo. Po današnjem stanju dejstev sodeč, je videti, da položaj Sovjetske zveze, kar se tega tiče, še zdaleč ni tako zadovoljiv.
KAKŠNE SO RUSKE MOŽNOSTI?
Poglejmo sedaj, kako Ellsworth Raymond prikazuje ruske atomske »možnosti«;
»Kot v diplomaciji, tako Sovjetom tudi v industriji primanjkuje spretnosti in iznajdljivosti in to bo največja težava, na katero utegnejo naleteti pri izdelovanju atomske bombe.
Danes je Sovjetska zveza druga največja industrijska država na svetu, toda njeni napori so osredotočeni predvsem na proizvodnjo težkih strojev: lokomotiv, visokih peči itd.... Proizvodnja tega težkega ma-terijala je lažja v državi, ki se je na novo industrijalizirala. Rusi nimajo tiste natančne, nežne ustvarjajoče? roke, ki je potrebna za izdelovanje preciznih instrumentov, kot so recimo radijski prejemniki in oddajniki ali pa ure.
Sovjetska zveza je tako postala žrtev svojih lastnih načrtov. Sovjeti so zgradili obsežno industrijo, zanemariil pa so malo, tekočo ročno proizvodnjo. Mislili so, da je njihov načrt težke industrije najboljše jamstvo varnosti pred porazom. Pojav atomske bombe pa je danes spremenil industrijsko podlago vojaške sile.
Jasno je, da Sovjeti morejo izboljšati kakovost in količino svojih preciznih instrumentov, toda to je mogoče doseči le počasi. Velika Britanija in Združene države pa jim svojih naprav za atomsko tovarno nikdar ne bosta prodali.
Na drugi strani mora Sovjetska zveza! naleteti na težave glede preskrbe zadostnih količin uranove rude. Res je po različnih krajih Rusije najti uran in torij, toda ta ležišča imajo le nizek procent urana v sebi. Glavna dobavitelja Združenih držav sta v tem pogledu Belgijski Kongo in Kanada; Količina iz teh rudnikov pridobljenega ura* na je Velika, toda ta polja leže izven sovjetskega vplivnega območja.
Ameriške atomske tovarne predelajo letno 360 ton urana. Leta 1942. so ga uvozili 460 ton. Sovjeti morejo uvoziti uran iz Češkoslovaške, toda letna količina tega urana, znaša komaj 10—15 ton.	"	*
Rusi še več let ne bodo mogli upati hal zgraditev tovarne, kakršna je K 25. Sovjetska industrija je premalo razvita, da bi mogla izdelati opremo za tak mehaničen kolos. Devet glavnih industrij mora delati za atomsko industrijo. V Rusiji pa je teh. devet industrij najmanj 22 let za amerikan-sko industrijo in njih proizvodnja ne presega 18 odstotkov one v Združenih drža* vah. V Rusiji, se je tovarniško delo na tekočem traku pričelo šele po letu 1942 in to le v nekaterih oborožitvenih tovarnah.
Za državo, ki ima samo eno hidroelektrf-čno centralo s kapaciteto 500.000 kw (Dnjepr), predstavlja tudi električna energija. veliko vprašanje. Ali bo sedanji petletni plan 1946—1950 položaj v tem pogledu izboljšal in ali bo mogoče v letu 1950. zgraditi tovarno tipa K 25 ? — NE. — Priznam, da se bo sovjetska industrija razvila, toda kljub pomoči nemške industrije takega načrta ne bo mogla izpeljati.
Prav verjetno bodo Rusf skušali zgraditi tovarno Upa Hanford. Njena mehanična oprema je manj komplicirana kot ona tipa K 25, vendar kljub temu predstavlja težak problem.
Rusija ima mnogo manj znanstvenikov kot Združene države, za zgraditev tovarne, kot je Hadford, pa je potrebnih na tisoče učenjakov, ki morajo izvršiti na tisoče najnatančnejših poizkusov. Da bi zbrala potrebno število strokovnjakov, bi se Rusija morala, obrniti še kam drugam. Povrh vs$-ga pa je atomska fizika prav posebna vefe te znanosti in Rusija ima manj »atomskih« izkušenj kot Združene države.
Pa vzemimo, da bodo ruski znastveniki vendarle kos svoji nalogi. Toda tudi v tem slučaju ne kaže, da bi bilo mogoče v kratkem zgraditi drugi »Hanford«. Ruski znanstveniki so odkrili teorijo o takozv. Radar ju.več let prej,, predno so jo odkrili v Angliji, vendar so jo praktično mogli izvesti šele dolgo za Združenimi državami in Veliko Britanijo.
Eno takih velikih vprašanj je tudi jedkanje. Prva velika ruska študija o jedkanju kovin je nastala šele leta 1945. Kot K 25 zahteva tudi Hanford električno centralo z , zmogljivostjo najmanj 250.000 kw. Najprimernejši kraj za tako centralo je menda^reka, Angaga v Sibiriji, kjer trenutno tako' centralo tudi grade.
Izgraditev tovarne same pa je v Rusiji nedvomno bolj zamotan problem kot pa v Združenih državah. In če bo Rusija na drugi strani izgradila tovarno tipa »Hanford«, ne bo pa imela one tipa »K 25«, bo njena produkcija vedno zaostajala za ameriško.
Kdaj bodo Rusi imeli atomsko bombo? Težko je točno povedati, vendar je mogoče zatrditi, da je prav kmalu ne bodo imeli.
Ali Sovjetska zveza pozna »tajnost« ? — NE. —
Ali - jim nemški učenjaki morejo veliko pomagati? — Ne, kajti Nemci sami so v atomskih raziskovanjih imeli kaj malo uspeha.
ZAKLJUČEK
1.	Rusija si resnično prizadeva izdelovati atomske bombe z gradnjo tovarn tipa Hanford. Tovarna v Oak Ridge pa verjetno presega možnosti, ki jih ima ruska industrija.
2.	Leto 1954 je verjetno najbližii datum, do katerega bodo v Rusiii zgradili tovarno tipa Hanford in pridelali takšno količino plutonija, da bo zadostovala! za atomsko oborožitev Rusiie.
3.	Rusija lahko poskusi izdelati tudi »propagandno bombo«, s tem da bo pač pohitela z dograditviio ene tovarne, iz katere bo prva bomba pač celo preje prišla. Resnična atomska oborožitev Rusije pa se bo s tem. le zakasnila.
Naj bo že, kakorkoli hoče, nekaj je gotovo : z dnevom, ko bo Rusija prišla s svojo prvo atomsko bombo, bodo Združene države za 18 let pred njö.
(»Le Figaro litteraire«)
iiiiiimmimmiMiiiiiimmiMnimiiimMiiimniiiimiiiiiiiiiiiiiiimiinniiiMiiiMMiiiimmiNiiimimimmiiiiiiMiMimiMiiimiHimiiiiiiimiiiiiMiMiii
K TRETJI OBLETNICI MIRI) 1945 - 1948
Dne 8. maja bo ves svet obhajal tretjo obletnico, ko so demokratične sile uničile nasihii režim — nacistično strahovlado, ki je bil strah in trepet vsega
človeštva.
Slika predstavlja Winstona Churchilla, ko je obiskal 15. julija 1945 v spremstvu bivšega angleškega zunanjega ministra Edena Berlin
ZORKO SIMČIČ:
Mali oglas: Išče se narodnega voditelja . .,
Meni se že od nekdaj čudno zdi, da še nihče ni prišel do teh misli. Poglejte! V različnih časih so bili sistemom vladanja različni ideali. Sparti je bil vzor hraber vojak, Rimljani so imeli imperialistične težnje in tako dalje. Vse mogoče so že poskušali, da bi zboljšali človeško življenje, toda take ideje, kakor sem johzmozgal jaz, v tri tisoč letih še ni mogel nihče.
Na svetu je velika zgaga. Za vsako' najmanjšo stvar je potreben svetovni nazor, govoričenje o vrednotah, o prevrednotenju enot,, o načelni jasnosti, o fatalizmu in sam Bog Ve še o čem. če se človek loti toliko stvari, je popolnoma nujno, da pride do prepirov. Kajti, kar je enemu greh, je dru= gemu zaslužno dejanje. Vsega tega ne bi bilo, če bi prišel do besede mož z zdravimi idejami, kakor sem jaz.
Samo pomislite, koliko koristi bi imel narod od mene. Ves čas, ki smo ga zabili s tem, da smo si izbrali svetovno prepričanje, bi mogli izrabiti v koristnejše namene.
Moj sistem se imenuje populivox. Nemara si še niste docela na jasnem.. In je vendar kakor na dlani. Namesto da bi se pri vsaki odločitvi spraševali o vrednosti dejanja in o vesti, bi se odločili tako, kakor Bog hoče. In to je vendar v življenju ».Tnmmum bornim« — najvišje dobro. Vox populi $— vox Dei! Glas naroda — božji glas! Torej moramo delati tako, kakor ljudstvo hoče. Vsa ljudska modrost pa je zbrana v narodnih pregovorih. Kakor ljudje govore, tako je treba v življenju tudi delati.
Ali ni preprosto? Namesto vseh mogočih filozofij, besedičenja o vesti in načelih bi se bilo treba naučiti samo narodnih prego= vorov na pamet. Tako bi bil človek miren pred seboj, kajti odločil bi se po višji volji. Povem pa lahko, da nikjer ni potrebno toliko svobodne volje kakor ravno pri popu-livoxu.
Nikar ne mislite ,da sem osamljen s to idejo! Naskrivaj imam že mnogo pristašev in da vam prikažem vrednost, lahko bi rekli: nove filozofske zgradbe, vam bom povedal, kako se je godilo mojemu dobremu znancu grobarju Petru, enemu izmed ne-številnih pristašev moje filozofije.
Peter je dobričina. Nekoliko šepa, nika= kor pa tega ne morem trditi o njegovi pameti. Ko še ni bil moj' pristaš, je bil eden izmed milijonov, ki ne vedo, kako bi se v življenju pravilno odločali. Tako namreč, da bi bili mirni tudi pred vestjo. Sedaj je vnet apostol moje ideje.
Tistega dne je imel mnogo dela. Moral je skopati tri jame. Bil je sredi dela, ko se je spomnil: Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade! In ker je bil Peter ponižen in ni hotel padati v drugim- namenjene jame. je odložil lopato ter pustil delo. Kaj sedaj? Brž se je spomnil na pregovor, da je človek toliko vreden, kolikor sveta je videl.
Bil pa je Peter reven in toliko kakor reven tudi prebrisan. Sklenil je oditi na pot, a ni imel niti beliča. Vedel je, da skrbi belijo glavo. In ker se ni nikoli navduševal za sive lase, si tega rajši ni jemal preveč k srcu. Brskal je in iskal po raznih predalih — kdor išče, najde — in res našel v predalu sosednega stanovanja nekaj papirja in drobiža.
Po Adamu smo si vsi bratje, si je dejal, in kar je bratovo, je tvoje — piše sveto pismo. Zato si je mirne vesti napolnil žepe in odšel na postajo, da bi odpotoval v svet. Lokomotiva je že puhala, ko je Peter prihitel k okencu.. Stroj je zapiskal. Peter je že hotel plačati vozni listek, ko se je spom-. nil, da pravi pregovor: Preden daš novec iz rok, ga devetkrat obrni! Ko ga je sedmič obračal, je stroj potegnil' in odpihal. Peter se je jezil, češ da prav nič ne spoštu jejo nsi rodnega izročila, in razlagal sosedom, da naglica ni nikjer dobra. Kmalu pa je umolknil. kajti molk je zlato in jeza škodi lepoti.
Ker je vedel, da je v vinu resnica in da odganja skrbi, se je napotil v bližnjo gostilnico. Bila je sobota in precej ljudi se je zbralo za mizami. Peter si je naročil belega. Kmalu je bilo za njegovo mizo devet tujcev. Še nikoli jih ni videl. Čudno so ga gledali, ker je tako molče sedel za kozarcem. Slednjič se je eden izmed devetih ojunačil. Nekoliko vinjen je že bil pa ga je vprašal, kdo je božji in od kod je neznanec pri omiziu. Peter je bil vljuden, toda več mu je bilo za resnico kakor za vljudnost. Počasi jih je preštel in ko je videl, da jih je devet, ni spregovoril niti besedice več. Kajti kdor molči,' devetim odgovori. Ti bedaki so bili seveda drugega svetovnega prepričanja in so imeü molk za žalitev. Eden je vstal in udaril Petra — mučenika za idejo — tako, da mu je izbil zob iz čeljusti. Zob za zob! je tedaj spreletelo Petra. In da se izpolni, ka= kor je zapisano, mu je kot hvaležni apostol novega nauk.’, ki šele prodira v svet, vrnil.
iam
M
Pretep! Nekdo je vrgel kozarec v luč in nastala je tema. Noč ima svojo moč — Peter sicer tudi — toda ta je že pojemala. V tem hipu se je spomnil ,da je dosti psov zajčja smrt, se hitro izmaknil iz gneče in jo hotel pobrisati čez dvorišče. Bila je, kakor rečeno, sobota. Ker je vedel, da Bog ne plačuje vsako soboto, je hotel v temi zginiti kar skozi zadnja vrata. Toda — nesreča ne pride nikdar sama — tam ga je zalotil gostilničar, ki je poznal čudne navade nekaterih gostov. Peter se je v hipu zavedel, da človek velja, kolikor plača ... (Samo trenutek prosim: Ali vidite, koliko moralnega jedra je v mojem nauku? Kdo drug bi jo brž po= pihal, pristaš mojih idej pa ne sme, kadar ne' more.) Vedel je torej, da človek toliko velja, kolikor plača ,in brž zvlekel iz žepa nekaj bankovcev. Ker pa je hkrati vedel, da je ponoči vsaka krava črna, je dal gostilnic carju kar ponarejene.
Ko je stopil na ulico, ga je tam že čakalo devet tovarišev. Peter ni vedel, kaj bi, pa se je spomnil, da vrana vrani ne izkljuje oči in da volk tuli z volkovi. Zato jih je povabil v sosedno gostilno.
Zjutraj se je prebudil s težko glavo, kajti po slabi družbi rada glava boli. Na veliko začudenje je opazil, da so mu neznanci pobrali ves denar. Oklenili so se pač njegovih besed ,naj živijo po pregovorih. Priložnost naredi tatu! In priložnost so imeli. Če bi tega ne storili, bi delali proti svoji vesti...
Hm! Devet novih pristašev! Res ni mnogo, toda »zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača«^. Kmalu pa je navdušenje popustilo, kajti navdušenje je kakor slama, ki hitro zagori, in sploh nobena stvar na svetu ni večna!
Tako! Ideja je tu, treba je samo nekoga, ki jo bo razširil med množice. Prepričan sem, da se bo to kmalu zgodilo in tedaj — vsaka stvar ob svojem času — bo nov duh za jel ves svet.
Torej — voditelji na plan! Naj živi po= pulivox!
Dotlej pa dajajmo vsak dan V časopise male oglase, toda odslej, v pravilni slovenščini, kajti ni treba, da bi opozorili celo kakega slovničarja, kakor smo ga prav gotovo v začetku sestavka.
Mali oglas: Iščem narodnega voditelja ...
Prišla je
Skrivnostno kakor božji dih prišla je z zarjo izza gore, zbudila je krilatcev zbore, zamrl je v petju zime vzdih.
Čarobno kot neba sijaj čez hrib in dol se je razlila, vse, česar se je dotaknila, pobožal rajski je smehljaj.
vigred
Spustila se je z ledom v boj. Ljubezen njeno je orožje, opravila je delo božje, njen topli dih sladi nam znoj.
Razbit je led, poslednji cvet pomlad zdaj z vonjem je oblila; ljubezen ,ne pa strah in sila, ozdravila bo bolni svet.
Limbarski.
V
9
Anton Lireaux, kočar in najemnik gos= poda Favrola v Joucheresu, je stal pred svojo kočo ih s skrbjo opazoval slamnato streho.
.»Mah že prerašča sleme,« je zamrmral. »Skoro bot vsa zelena, stene pa bodo kmalu vlažne kakor v kleti. Bogatini pa mislijo, da je za reveža vse dobro.«
' »Kaj pa imate spet z bogatini, moj dragi?« je vprašal neki glas za njegovim hrbtom.
Kočar se je naglo obrnil in zagledal' bogatega posestnika gospoda Favrola, ki je slučajno slišal njegovo jadikovanje. Pozdravil ga je z nekoliko zbeganim obrazom.
»O, kar tako,« se je najemnik izognil ods govoru.
»O, saj vem, vedno mislite nanje,« se je zasmejal gospod Favrol. »Vedno ste. isti, ubogi Anton, in ne vidite, da se v vsakem rožnem grmu skriva trnje, in da so v vsakem življenju skrbi.«
Lireaux je zmajal z glavo:
»Kdor je tako bogat, da dela, kar se mu zljubi, lahko tako govori.«
»Ravno zato, ker ne delam tega, kar ste pravkar rekli, imam to, kar imam. Toda treba je znati postavljati meje svojim željam.«
»No, revnim pa res ni treba očitati želj, saj ostanejo vedno samo pri njih. Toda če bi imel na svoji hišici streho, ki bi ne pro» puščala vode, mislim, da ne bi smel nihče imeti nič proti temu.«
.»Kaj bi radi imeli streho, krito z opeko?«
»Če bi bil manj beraški, bi jo že zdavnaj napravil, toda saj bom lahko še zaslužil in tudi žito na polju dobro kaže.«
»Toda, Lireaux, ali boste potem zadovoljni?«
»Hvaležen bi bil ljubemu Bogu, če bi jo le imel.«
»No, torej, če vam bo v korist in če boste potem zadovoljni, Lireaux, boste imeli streho iz opeke. Ob prvem lepem vremenu vam pošljem delavce.«
Lireaux, presenečen zaradi tako nepriča* kovane ponudbe, se je veselo zahvalil gospodu Favrolu. »Saj je kljub vsemu dober ta naš bogatin,« je pravil pozneje svoji družini.
Nekaj dni je porabil samo za to, da je premišljeval, kakšna bo njegova hišica pod novo, rdečo streho, lahko bo imel tudi pod= strešje. Toda kočar je kmalu opazil, da bi moral zato nekoliko dvigniti zidovje, na katerem počiva ostrešje. To je popolnoma iz-premenilo njegove misli. Brez zvišanja zL dov ni imela nova streha nobenega pomena več zanj. Skoraj bi rajši pustil vse skupaj pri miru. Zato ga je obšla črna žalost, zo-
prno mu je bilo, da je primanjkovanje denarja neprestana ovira vseh njegovih načm tov. Imel je komaj toliko, da je plačal najemnino gospodu Favrolu, ki je zapazil njegov zaskrbljeni obraz In vprašal po vzroku. Končno mu je zaupal svojo novo skrb.
»Saj sem vedel, Lireaux ,da vas je težko razveseliti v vaši neprestani nezadovolj* nosti. Ena izpolnjena želja vam že rodi drugo. Kljub temu hočem, da boste vsaj enkrat srečni ,zato bomo tudi zidovje zvišali.«
Lireaux ni še nikoli prišel tako vesel do= mov.
Nekaj dni za tem je gospod Favrol res poslal podjetnika, da si ogleda delo. V pogovoru ga je kočar vprašal, kaj namerava s starim ostrešjem.
»Nič,« je odgovoril podjetnik, »je že preveč staro in trhlo, da bi moglo nositi novo streho, če se vam zdi, ga lahko uporabite pri skednju, saj bi ne bilo napačno, če bi ga malo povečali,« je tudi on napeljeval vodo na svoj mlin.
»Pojdiva pogledat,« se je Lireaux takoj oklenil nove misli.
Odšla sta k skednju in ugibala, kje bi bilo bolj pametno, da ga razširijo. Podjetnik mu je celo izračunal, koliko bi stalo, če bi rajši zvišal hleve, skedenj pa napravil nov. To bi bilo nekaj, s čimer bi se lahko ponašal nasproti sosedom in vsakdo bi lahko že oddaleč spoznal njegovo domačijo. Ne da hi pomislil na izdatke, se je takoj odločil za načrt, vendar gospoda Favrola se sam ni upal prositi.
»Zopet mi bo očital, da nimam nikoli dovolj. Če bi imel s čim ,ne bi nikoli nikogar prosil. Je že tako, da mora revežem zadostovati samo želja.«
»Ne vznemirjajte se,« ga je tolažil pod= jetnik, ga bom že sam pregovoril.«
Lireaux ga je še prosil ,naj stori to čim-prej in naj mu takoj prinese odgovor.
Ko je ostal sam, je že računal dobiček, ki mu ga bo vrgla ta novotarija. Imel bo več prostora za seno in steljo, zato bo lahko vzdrževal več živine in gnojna jama, ki jo tudi namerava napraviti, se bo prej napolnila. Zares, si je mislil, ta popravila, ki prej niti vedel nisem zanje, so neobhodno po* trebna. Če se jih ne lotim sedaj, kdaj se jih pa bom. Saj gospod Favrol se gotovo ne bo dosti upiral.
Minilo je mnogo dni, toda gradbenika, ne delavcev ni bilo od nikoder. Njegova nestrpnost se je spreminjala v strah. Zato se je sam odpravil k podjetniku, pa ga ni našel doma. Vračal se je še bolj nemiren. Sklepal je, da ga je gospod Favrol zavrnil. Najbrž bo moral vse opustiti in se zadovo-
ljiti samo z novo streho. Ali pa naj si izposodi pri kakem drugem kmetu, da mu ho potem moral tlačanati celo leto in še več. Bil je jezen.
Doma pa je že podjetnik z delavci po* stavljal oder.
»Delo je zagotovljeno, oče Lireaux,« mu je zaklical podjetnik.
»Kakšno delo ?« je vprašal kočar, ki se ni upal sam pomisliti.
»Katero neki, streha, hlev in skedenj!«
.»Gospod Favrol je dovolil?«
»Da, prihodnji mesec začnemo.«
»Pojdiva no na kozarček, da mi poveste, kako je bilo,« je veselo povabil podjetnika, ki mu ni bilo treba dvakrat reči.
»Posestnik v Joucheresu je bil takoj zadovoljen, moral sem mu samo pojasniti vse podrobnosti prezidave in izračunati, koliko bo zneslo.«
.»Saj more včasih tudi mene imeti sreča rada,« se je nasmehnil Lireaux, in čelo se mu je zopet zvedrilo.
Ko je zopet ogledoval svoj hlev, je spoznal ,da bo postal stari vhod v popravljeni stavbi nemogoč, moral bi ga speljati skozi vrt. Zato bi moral razdreti del plotu in zasuti neko jamo: odločil se je, da to izvrši sam, ne da bi povedal gospodu Favrolu. Toda pri tem bi izgubil del vrta. Brez zelenja» ve pa vendar ne more biti. Kaj napra/viti? Bog ve, če bi mu gospod Favrol odrekel, če bi ga prosil za odškodnino, zemljo, ki leži itak brez vsake koristi na drugi strani poti. Zato se je znova odpravil k njemu pod pretvezo, da se mu zahvali.
»Dober dan, Lireaux, najbrž ste sedaj zadovoljni,« ga je pozdravil posestnik.
»Reveži nimajo pravice, da bi se pritoževali, če le imajo dovolj kruha,« je nekoliko boječe odgovoril Lireaux.
»Zdi se mi, da vam zopet nekaj ne da miru. Kaj vam nisem ustregel v vsem, kar ste me prosili?«
»Hvaležen sem vam za vse,« je kočar čm dovito hladno odvrnil. »Ampak da moramo živeti od zemlje, veste; in če kmet izgubi del zemlje, je ravno tako, kot bi mu vzeli del kruha.«
.»Kdo pa vam ga hoče vzeti?«
»Poslušajte,« se je le nekolika zbal Anton Lireaux. »Vhod v hlev bo zahteval del vrta, seveda, ne smem se pritoževati. Toda, če mi moj gospod dovoli uporabljati oni mali košček zemlje onkraj poti kot vrt, bom dovolj odškodovan.«
»Pametno!« je odvrnil gospod Favrol, gledajoč kočarja v oči, »zdi se mi, da obsega oni mali košček zemlje celo jutro?«
.»Ne vem, gospod,« je odvrnil Lireaux z nedolžnim obrazom, »še nikoli ga nisem meril. Toda zame bi bilo veliko, med tem, ko vam ne pomeni skoraj nič.«
»Trenutek,« je rekel gospod Favrol. »Treba je malo poračunati, moj dragi. Kar ste me postopoma prosili, doseže dva tisoč štiri sto frankov, če pa prištejem še vrednost zemlje, ki jo hočete imeti, bo zneslo okoli tri tisoč pet sto frankov. Tcfliko stanejo vaše ponižne želje v enem samem mesecu. To je točno polovico, več, kot imam jaz sam. Pa še najbrž ne boste srečni. Poslušajte me. moj ljubi Lireaux, bogastvo ni za onega, ki nima meje v svojih željah in potrebah. Taki ljudje so kot sod brez dna, vse, kar vržeš vanj, nikoli nič ne hasne.
Sreča, za katero dirjate tako brezmiselno, se ne ujame na ta način, moj dragi! Sreča ni ne v bogastvu, ne v oblasti in v nobeni drugi stvari na zemlji.
Sreča je v človeku samem,«
Za dobro voljo
Lovska
Star lovec pripoveduje o lovski sreči:
,»Ves ljubi den smo lovili, pa smo komaj enega samega zajca ulovili. Nesli smo oba domov, Joža je vse tri odrl, gospodinja je vseh pet spravila v velik pisker in nam iz osmih pripravila večerjo, še isti večer smo vseh deset pojedli...«
Kot star lovec
Oče privede sinka h gozdarju.
»Ali bi hoteli sprejeti v službo mojega sina ?«
»Zakaj pa ne? Ali ima veselje do lovskega poklica?«
»Tisto sicer ne vem, a lagati zna kot star lovec.«
Prisotnost duha
Žandar je zalotil fanta pri- ribolovu.
»Ti, kaj pa delaš tukaj?«
»črvičke učim plavati,« se je glasil od* govor.
Lovska
.. .«Vsega streliva mi je že zmanjkalo. Kar zagledam krasno lisico. Tipam, iščem, obračam žepe in končno najdem samo en dolg žebelj. Hitro v puško z njim. Lisica a« približa k smreki. Ustrelim — in s žebljem pribijem lisico k smreki.,.«
Prišla je prišla vigred zelena.
' Ko hodimo po naši domovini, opazimo zelo pogosto podobe, ki predstavljajo sv. Florijana, ki zliva iz vedra vodo na plamen. Gotovo ste to že vsi opazili. Take slike vidite v kapelah sredi koroškega polja, jih opazb te na zidanicah v dolenjskih vinorodnih .krajih in v neštetih vaseh na Štajerskem in v ostalih slovenskih predelih. Ko obiskujete cerkve in se čudite preprostemu ljudskemu umetniku, ki je morda pred davnimi leti ustvaril zelo enostavno in vendar zanimivo podobo ali sliko, boste na mnogih oltarjih spet našli podobe sv. Florijana.
In če boste postali pod oknom tam sredi vasi ob večerih, ko Avemarijo zvoni, aii pa če boste kot gostje preproste, a iskrene kmečke hiše kjer koli na Slovenskem, pa boste slišali, da ljudstvo v svojih molitvah nikdar ne pozabi sv. Florijana. On je zavetnik zoper požar in kmečki človek ve, kakšna nesreča je za vas, če izbruhne nenadoma v vasi ogenj. Kaj je to pomenilo posebno nekoč, ko so bile vse strehe s slamo krite, ali pa z deščicami! Zato se torej vaška skupnost obrača za pomoč k temu svetniku, da bi jo Varoval nesreče.
Ob godu sv. Florijana so se razvili nekateri prav pomembni ljudski običaji, ki imajo marsikatero prvino še iz starih poganskih spomladanskih šeg.
Na Koroškem, n. pr. v št. Jakobu v Rožu, se zvečer pred sv. Florijanom po večni luči (zdravamariji) zberejo vaška dekleta v kaki hiši, nato se razvrstijo v sprevod in gredo krog in krog vasi in molijo rožni venec, da bi sv. Florijan obvaroval vas požara. Na Selih pod Košuto hodijo pastirji pred sv. Florijanom na .»jajčvinje«, po hišah pobirat jajc. Vrata najdejo sicer povsod zaprta; tedaj ko povedo, čemu so prišli, jim skoz okno dajo jajc in masti. V zahvalo za= pojo lepo staro pesem, ki veliča sv. Florija* na. Ta običaj, da hodijo »Florijana pet«, je znan po vsej Podjuni na desnem bregu Drave. Po navadi pridejo koledniki v svetenji, to je pražnji obleki. Najprej se zberejo mladeniči pod vaško lipo ali pri kakem križu na razpotju že kmalu v mraku in nastopijo svojo redno vsakoletno pot od hiše do hiše. Ustavijo se pri tistem oknu, ki je najbliže postelji staršev, in zapojo lepo pesem v čast sv. Florijanu. Ker se mladeniči vedejo dostojno in resnobno in prav čedno pojo, je očetom in materam to všeč. Pesem je večinoma verska, večkrat ima. tudi pripev, ka= kor n. pr. v škocijanu ob Klopinjskem jezeru:
»Preljubi sveti Florijan,
. oj le ti nam še pomaj (pomagaj)!«
V Podjuni' sta znani dve Florijanov', pesmi. Dobrlaveška opeva sv. Florijana kot izrednega moža, ki je živel kakor roža na svetu, bil svet vojak, častnik in pastir. Zaradi izpovedi svete vere so ga vrgli y vodo, kjer je utonil. Toda voda ogenj gasi. Zato prošnja k sv. Florijanu, naj noč in dan varuje
LjiHiski obiisii o sv. Horijmiu
hiše pred požarom, pa tudi, ker se bojimo božje sodbe, naj nam pride na pomoč, da ne obupamo. Druga pesem, ki jo pojo okrog Žitare vasi, prav tako opeva sv. Florijana kot prekrasno rožo, ker je bil ne samo Bogu zvest vojak, marveč je tudi pasel krščanske ovce in jih učil.
Zaradi svete vere je moral v vodi storiti smrt, zato pa je postal tudi zavetnik, stude= nec, ki ogenj gasi. Gospodinje tem Florija= novim kolednikom prav rade darežljivo odrinejo darov, jajc in masti. Iz teh nabranih darov jim potem ta ali ona kmetica, n. pr. v Škocijanu ob Klopinjskem jezeru, speče tako imenovane »šentice«, drugod zopet si fantje spražijo »čvrčo« (cvrtje). To gostijo imajo fantje ali takoj na Florijanovo ali naslednjo nedeljo ali najpozneje na binko-štni ponedeljek. Poleg cvrtja si spečejo tudi krapov in kolačev. Pijejo tudi sadjevec. Tu di druga vaška mladina se udeleži tega«mla= dinskega praznika.
Sv. Florijana na Koroškem časte tudi severno od Drave. Na Rudi gospodinje večer -pred sv. Florijanom pospravijo ogenj in v
kuhinji v slamnjači nastavijo jajca. Ponoči pridejo k hiši fantje in naredijo gospodinjam »žegnan ogenj«. Tudi v Mežiški dolini, kjer ljudje še vedno zvesto »strojijo« sv. Florijana, t. j. na njegov god nič težaškega ne delajo, gospodinje prej zvečer nadevajo v klobuk jajc, vzamejo izpod strehe blago= slovljeni les iz snopa, ki je bil blagoslovljen na cvetno nedeljo, iz kaste pa prinesejo ka= ko suho klobaso; oče gospodar natoči tudi vrč mošta sadjevca. Vse to nastavijo v kuhinji na zid (ognjišče). Ponoči pride k hiši kak fant, po navadi sosedov, se tiho zmuzne v kuhinjo, zaneti s pripravljenim blagoslovljenim lesom ogenj, naredi iz blagoslovljenega lesa tudi majhen križ, ga vtakne v zid, pobere nastavljene darove, potegne po= steno iz vrča in izgine. Seveda pridejo k hiši še drugi fantje, a žal prepozno, kajti le prvemu, ki zaneti ogenj, gredo darovi.
Florijanovo je na Koroškem eden največjih praznikov v letu. To je pravi začetek pomladi. Ta dan vsako delo počiva. Zjutraj si ta dan na kmetih postrežejo s cvrtjem ali čvrčo.
—resniOkO!
I.	Si predstavljaš eno milijardo šilingov?
Če bi bil Judež od tistega časa, ko je izdal
Kristusa, dajal na stran vsako minuto po en srebrnik, no tedaj bi jih spravil do da = našnjega časa samo eno milijardo (tisoč milijonov) srebrnikov. Hm, lep kupček!
L. 1871. so morali plačati Francozi Nemcem 5 milijard v zlatu na račun vojne odškodnine. Ta znesek je vozilo iz Pariza v Berlin 5 vlakov po 25 vagonov.
II.	Veš, da iz malega zraste veliko!
če bi bil kalt Rimljan ob Kristusovem rojstvu naložil samo en groš po 4%, potem bi do današnjega časa narastel ta novčič z obrestnimi obresti vred na več — milijonov Šil. Tudi lep kupček!
čim višje so obresti, tem prej dosežejo višino glavnice. Po 10% nih obrestih je tre= ha vrniti po 10 letih z obrestmi vred že dvakratno posojilo.
Slike gredo v „bolnišnico“
Obnovitelji (restavratorji) umetniških slik in kipov se v jesenskem času ne morejo pritožiti, da nimajo dela. Najhujše zbolijo lesene umetnine. Les se čez poletje izsuši. Nenadoma nastopi vlaga in moča in les začne »delati«, kakor pravijo strokovnjaki. Les se začne radi vlage raztezati, podoba »se vrže«, to se pravi, da pokaže razpoke in reže. V hudih primerih s% pojavi tudi nekakšna kožna bolezen, ki se izraža z majhnimi mehurčki na barvnih plasteh.
Če škoda ni prevelika, tedaj se dajo te poškodbe kmalu popraviti. Tam, kjer so na slikah z leseno podlago razpoke, jo dobro ostrgajo in vso desko nalepijo na drugo; ki je dobro izsušena; Mehurčke na barvi ob,-delujejo z vbrizgavanjem skozi vročo iglo. Segret likalnik dokonča delo, ki pritisne barvno kožico, ki »se je bila vrgla«, spet tesno na podlago.
So pa tudi lesene podobe, ki so na- obeh straneh poslikane, kar je najti zlasti med oltarskimi slikami, če je treba popraviti take slike, tedaj je to popravilo že kar operacija. Že nekaj dni prej je v obnovitveni delavnici vse razburjeno. Odločilnega dne pa počiva vse drugo delo. Vsakdo napeto čaka, ali se bo nevarni urez posrečil ali ne.
Desko je treba namreč vzporedno s ploskvijo slike prežagati! To se pravi, da ne sme žaga niti za spoznanje milimetra mimo žagati, ker bi se s tem pokvarila slika! Ko se ta urez slednjič posreči, se vsi odahne-jo. Potem se delo nadaljuje prav tako ka= kor pri slikah, ki so na eni strani pobarva, ne. Nato zlepijo obe ploskvi slike in — bol-
TISOČ iH ENA 1WC NA TLEH
Orientalska preproga je pri nas že stoletja jako zaželena in njeno prelestno kra, spto, ki spominja na pravljice iz Tisoč in ene noči, so v Evropi z besedami in podo, bamj hvalili, odkar so take preproge z beneško trgovino prišle v 13. stoletju k nam. — Umetnost orientalskega izdelovanja pre-lUiiHiiiiiniiHimiiimiHiniimiimiiimmimmiHiuiiiiiiiiiimiiiiiiimi
Za en kilogram med« ...
Za en kg medu bi morala ena čebelica obleteti okoli 5 milijonov dišečih akacijinih cvetov in to v teku dveh let. Če bi pa hotela nabrati strd samo iz cvetov rdeče deteljice, tedaj bi pa morala v treh letih obiskati nad 7 milijonov cvetov. Ker pa žive čebele v neki skupnosti, zadružno, zato lahko habe, rejo čez leto v par mesecih več kg strdi, včasih en sam panj do 50 kg.
Drobna čebelica je lahko vsakemu človeku za vzgled delavnosti in vztrajnosti ter medsebojne skupnosti in pomoči!
ftajdap dnevi v Evropi
Najdaljšega dne se vesele prebivalci se. Vernega mesteca Reykjavik na Islandskem, kjer traja beli dan neprenehoma kar tri in pol meseca. Nadalje traja neprestano dan v mestecu Bardo na Norveškem od 21. maja do 22. junija, torej nad mesec dni. V švedskem obmejnem mestu Torenau pa traja najdaljši dan 21 in pol, najkrajši pa samo 2 in pol ure. V Petrogradu in Tobolsku v Sibiriji je pa najdaljši dan dolg 19 ur, najkrajši pa samo 5ur. V Londonu in Berlinu Pa traja najdaljši dan 17 in pol ure. Tudi Pri naš se spreminja dolžina dneva in sicer povzroča to spremembo zgodnejši ali poz, Pejši vzhod, oziroma zahod solnca, ki je kakor vitez belega dne. V. naših krajih traja najdaljši dan samo 16 ur (21. junij), najkrajši pa 8 ur.
prog je pa dosti starejša. Doma je v notranji Aziji pri turških pastirskih narodih in se razteza do Male Azije in Egipta in do Indije in Kitajske. Raziskovalci so dognali, da so začeli izdelovati te krasne preproge v dobi 200 let pred Kristusom in 300 po Kristusu.
Neprekosljivi mojstri orientalske umetno, sti izdelovanja preprog so Perzijci, kjer je ta umetnost dosegla višek med 15. in 17. stoletjem. A tudi dandanes izvažajo iz Ira, na preproge, ki se. — ko nekdanje — odlikujejo z mehkobo in trpežnostjo in sijajnim bleskom. Perzijsko podnebje in ondot-na zemlja sta take vrste, da imajo ondi vol, no, kakršne drugje na svetu ne morejo imeti. Ko volno barvajo, je velikega pome, na voda in poedine pokrajine proizvajajo prav posebne barve. Odtod so oni značilni odtenki posebnih barvnih razlik v eni in isti preprogi. Barvanje, ki zanj seveda že nekaj desetletij ne uporabljajo samo rastlinskih in živalskih snovi, je umetnost zase. Uporabljajo le take niti, ki so ročni izdelki. V tej dobi, ko imamo najizbranejše predilne stroje, je pradavni način izdelovanja preprog zares duhovita preprostost.
Perzijska preproga je tem lepša in dragocenejša, čim boljša je volna (ovčja, ko, zina in kamelja, malo je časih tudi bom, baža vmes) in čim trdnejša je nit. Čim več vozlov je na kvadratnem centimetru preproge, tem dragocenejša je. Na slavni cesarski lovski preprogi iz svile, ki je zdaj kot najdragocenejši predmet v dunajskem muzeju, je na enem kvadratnem centimetru 12.700 vozlov. —- Perzijske preproge so ta, ko dragocene, da si more le malokdo okra--siti z njimi svoje stanovanje. A kjer je to mogoče, so s tako preprogo zares lepote na tleh, ki so pravljica iz Tisoč in ene noči.
nico odpustijo iz klinike! Dvostransko poslikane podobe se imenujejo »dvojčki«, če dobi delavnica »dvojčke« v popravilo, jih ni prav nič vesela.
Jesenske bolezni pa ne dobijo samo lesene podobe, marveč tudi podobe, ki imajo platneno podlago. Če platno ni bilo trpežno ali ni bilo temeljito pripravljeno za spre, jem barv (gnmdirano), potem se pač pri, peti, da se začne barvna plast »luščiti« — in to se dogaja v vlažnih dneh. Če kaka »platnena podoba« na ta' način »hudo zboli«, jo je treba prenesti na drugo platneno podlago. To delo je najtežavnejše in je pač največji čudež ,kar jih zmore obnovitvena delavnica.
Kako naglo še razplode muhe ?
Pred leti je nek profesor izračunal, koliko potomcev bi imela muha, čerizleže 4 krat po vrsti po 120 jajčec. Tekom desetih dni se izležejo iz teh jajčec mlade muhe. Muha, ki je zlegla 1. junija prvič jajčeca, bi imela 10. junija že 480 potomcev, 20 ju, nija 57.600, 30. junija pa že več milijonov naslednic. Tako potomstvo bi nastalo tekom enega meseca!
Pri tem opreznem delu je treba najprej zavarovati sliko samo in sicer tako, da se spusti na barve malo maščobe. Potem je treba položiti na sliko polo papirja, ki se s posebnim lepilom trdno pritisne na sliko. Nato obrnejo podobo, previdno odločijo platno stran in slednjič nalepijo sliko na novo platno. Na poseben način odstranijo tisti papir, ki je kot negativ sprejel sliko vase. Maščobo, ki je morala barve varovati, spravijo stran s posebnimi kemikalijami — in operacija je končana.
Seveda se težavno delo v obnovitvenih delavnicah posreči le takrat, če obnovitelji niso samo izurjeni rokodelci, ampak so tudi izvrstni umetniki.	.. .
Vraže in pripovedke na Koroškem
Zadnjič sem omenil, da stare ženske ali »šintarji« na poseben čarovniški način preganjajo bolezni pri ljudeh in živini. Ta po, stopek se imenuje »dolžebranje«.
»Dol žebrali« so torej tedaj, kadar je postala noga otrpla ali nerabna, če se je roka sušila ali če je trgala človeka sirnima ali pa je dobil šen. Tudi živini, zlasti ko, njem, če so hromi, so »dol žebrali«, kravam pa, če so dobile otekline na vimenu. Če je imela živina kako notranjo bolezen, tedaj so ji po »dolžebranju« dali pojesti še kos kruha, z blagoslovljeno vodo.
Tudi 1'šaje in bradavice so preganjali z raznimi vražami. Te navade so še danes prav pogoste. Lišaje še danes odpravljajo z »zverco« iz pip, bradavice pa izžigajo s gorečim železom. Poleg tega pa je treba vzeti še nit in napraviti na njej toliko vozlov, kolikor ima kdo bradavic, oziroma, treba je vsako bradavico s to nitjo podve-zati .potem pa nit pokopati pod hišni kap in kadar strohni, tudi bradavice izginejo. Marsikje pa vržejo nit tudi na pot in kdor jo najde in pobere, ta dobi bradavice, prvi pa jih izgubi.
Ako si kdo roko izpahne, mu napravijo »veho«: privežejo mu nit okoli roke, nakar haje bolečine minejo in roka je kmalu spet za rabo.
O ZADOLŽENEM KMETU IN HUDIČU Z DENARJEM
Okoli leta 1865. je klical v Bačah kmet Vuhrar, ki je bil slabo gospodaril in ši nakopal z lahkomiselnostjo velike dolgove, na pomoč hudiča, da bi mu prinesel denarja. S črno knjigo ga je priklical v klet in ga panal z molitvami in blagoslovljeno kredo tako dolgo, da mu je prinesel denarja. Ob, ljubiti mu je moral, da mu da najmlajše, kar ima v hiši. Kmet je mislil na tele, ki ga je bila pravkar storila krava. Medtem ko se je limet pogajal s hudičem, zasliši kričati svojo nosečo ženo, ki je ležala bolna v izbi. Vuhrar pusti zlodeja in vso čarovnijo in hiti v izbo, kjer mu je žena pravkar porodila krepkega dečka. Slutil je, da ga je hudobec hotel opehariti za otroka; ker pa pogodbe še ni bil podpisal, je bil otrok rešen. Hudič, denar in vse je izginilo, surovi kmet pa je klel svojo ženo, češ, da ga je pri čaranju motila'in spravila ob težko pričakovani denar. Od tistega dne je strašilo v njegovi hiši. Skozi okna, skozi strop in od vseh strani je kamenje letelo v njegovo iz, bo. Ljudje so hodil gledat čudno prikazen. Celo župnik iz Zilje, znani poznejši prošt Serajnik je prišel ,da bi z molitvijo ukrotil hudega duha in je prigovarjal ljudem, da naj se spametujejo in opustijo praznoverje.
Ko je svaril ljudi, je priletel, kakor trdijo ljudje, od nekod velik kamen, padel župniku na glavo, mu strl klobuk in ga ranil. Župnik je nato molče odšel, ljudje pa so bili še bolj kot prej prepričani o strahu in vražah. Strašilo je še dalje in sicer tako dolgo, dokler ni Vuhrar svoje kmetije prodal in se izselil v Weitensfeld! na nemškem Koroškem.
O STRAHOVIH IN STR AŠILIH
Znana prikazen v tej zvezi je takozvana »vešča«, ki se prikazuje po močvirjih. To bo bržkone kak naraven pojav, ki mu ljudska domišljija daje obliko in skrivnostno ozadje', Ljudje imajo tako prikazen za človeka brez glave in z lučjo v roki. Zelo nevarno pa je srečati tako luč na samem, ker človeka lahko »zapelje in zavodi« v močvirje, kjer utone. Če mu taka vešča z lučjo pride nasproti in se ji ne more ali noče izogniti in ne moli pridno, ga nevidna roka udari in trešči na tla, kakor bi ga zadela strela.
Kakor povsod, tudi na Koroškem predvsem stari ljudje kaj radi pripovedujejo o strahovih. Pri razpotjih, oziroma križih in kapelicah zelo velikokrat straši in se člove, ku prikazujejo znani mrtveci, okostja in druge take prikazni. Posebno rado straši ob polnoči in ob velikih godovih in praznikih, pa tudi podnevi na samotnih krajih. O polnočnih strahovih je tudi zelo mnogo že napisanega, dovolj je legend, ki so jih naši pisatelji in pesniki slišali iz ljudskih ust in jih napisali.
Straši tudi tedaj, če je kak mrlič ostal komu kaj dolžan in sicer tako dolgo, dokler ni poravnan njegov dolg ali krivica.
Zemlja ni mrli a
Na prvi pogled bi vsak človek mislil, da je zemlja ali prst mrtva snov, ki ne pozna življenja. Toda učenjaki so dokazali, da je v zgornjih plasteh zemlje vse polno skritega življenja in dogajanja, ki je pa nevidno našim očem. Da prst ni mrtva snov, o tem nas prepričujejo bakterije v zemlji. To so drobne rastlinice in njihova naloga je, da razkrajajo v zemlji razne živalske in rast» linske snovi (listje, gnoj), ki služijo potem rastlinam v hrano. Brez potrebnih bakterij v zemlji bi nobena rastlina ne mogla živeti, rasti...
Največ bakterij se nahaja v globini 10 do 2Ö cm, na površju ali v globočini nad 2 m so pa že redke. V naprstniku rodovitne zemlje so ugotovili učenjaki več sto milijonov takih bakterij, ki pripravljajo rastlin» stvu užitno hrano. Samo neobdelani prsti brez vsakršnih bakterij pravimo — mrtva zemlja.
gjgZa naše gospodarje! Majnikove rose blagoslov rose
KMEČKA OPRAVILA V MESECU MAJU:
NJIVE IN TRAVNIKI
Zadnji čas je, da končamo vigredne se= tve. Pozni krompir je treba posaditi, koruzo, konopljo in lan posejati. Krompir že okopavamo.
Zeleno krmo sejemo vsakih 14 dni, da je ne zmanjka, da vedno sproti dorašča, da je vedno mlada, da jo živina vedno rada žre.
Ako smo sejali žita s strojem, okopavamo z okopalnikom ozimine začetkom meseca, jara žita pa koncem meseca; mnogo plevela s tem uničimo, zemljo rahljamo, znatno zvišujemo pridelke.
Peso okopavamo. — Jarim žitom dajemo drugi obrok apnenoamonijevega solitra.
Živino začnemo krmiti z zeleno krmo; pri tem pa moramo paziti, da ne preidemo na enkrat, od suhega na zeleno krmljenje. Ko pokosimo zeleno krmo, na njivo takoj navozimo gnoj in njivo preorjemo za peso.
Iz žitnih posevkov odstranjujemo pirnico in osat, dva najbolj nadležna plevela med žitom.
Vse pripravimo za košnjo; kosimo, ko je največ trav, travniških cvetlic in detelj v cvetju.
Maja je začetek paše. Na travnikih zatL ramo plevel, predvsem jesenski podlesek.
V SADONOSNIKIH
Sadna drevesa, ki smo jih na novo zasadili, večkrat zalivamo z vodo, ako ni dosti dežja. Oslabelim drevesom večkrat gno jimo z. gnojnico. Na debla sadnih dreves pritrdiš mo lepljive pasove. Zbiramo in sežigamo gosenice na sadnem drevju.
Preobilne, pregoste cvetne nastavke pre-redčimo.
V maju nastopijo večkrat zadnje slane, ki uničiju cvetne nastavke in mlade sadne plodove; s posebno pripravo moremo precej točno ugotoviti, če bo slana in ob takih mrzlih, mirnih jutrih poizkušamo zavarovati sadne nastavke pred slano s sežiganjem su* hljadi, z dimom.
V	maju moramo zatirati razne sadne škodljivce, kakor so gosenice, krvave uši, jabolčni cvetoder; zatiramo pa tudi razne 'gljivične bolezni na sadnem drevju.
NA VRTU
Začetkom maja sadimo fižol, nizki in visoki (prekljar). Sadimo kumare (murke) in buče. Nato sejemo po vrsti in v presledkih, da sproti doraščajo, razne vrste zelja, solate, razne koreninčnice in redkvico.
Ako ni dežja, moramo grede na vrtu vedno zalivati, rani krompir na vrtu okopavati, grah pa osipati in mu dajati opore.
PRI ŽIVINI
Že je omenjeno spredaj, da moramo biti previdni pri prehodu od suhega na zeleno krmljenje, oziroma na pašo; saj v tem me= seču pride prvič živina na pašo in na plar nine.
Tudi svinje izpuščajmo iz hleva na pašo ali vsaj na zrak.
Kokošim dajajmo večkrat na dan svežo vodo in glejmo, da jim ne manjka sveže ze= lene krme.
V ČEBELNJAKU
V	maju začnejo čebele rojiti.
Ako obilno cvete sadno drevje in je v cvetju repica, je v maju najboljša paša za čebele. Ako pa je stalno slabo vreme, moramo tudi v maju pomagati čebelam s krmljenjem sladkorne raztopine.
OKROG DOMA
Vse potrebno na skednjih, v shrambah za krmo in v žitnicah dobro preglejmo, osna= žimo, uredimo, prezračimo.
Že sedaj skrbimo za napravo drv za zimo.
Zatirajmo miši v shrambah, na podstrešjih, v kleteh in na polju.
Popravljajmo pota.
Naročimo pravočasno umetna gnojila za jesenske setve.
Britanska poljedelska politika
Poljedeljski zakon od leta 1947, ki je sedaj polno v veljavi, predstavlja mejnik v zgodovini britanskega podeželskega gospodarstva. Vlada je s tem zakonom prevzela odgovornost,, da skrbno pazi na to, da se kmečki pridelki plačujejo po določenih cenah in da imajo kmetje vedno možnost prodaje svojih proizvodov. Ta ukrep si je nadel cilj, dati kmetom samostojnost in v njih vzbuditi zaupanje, ki ga niso imeli že od takrat, ko je bil pred sto leti odpravljen žitni zakon. Upati je, da bodo kmečki posestniki ob pomoči in podpori s strani oblasti kovali iz zemlje nova bogastva, tekmovali v pridelovanju in zvišali kakovost pridelkov. Minister za poljedelstvo je javno naznanil, da bo morda — v kolikor je mo= goče predvideti — vse pridelke razen ovsa in sladkorne pese, pokupila oblast ter jih pravilno razdelila potrošnikom.
Na ta način ni samo zajamčena cena, temu več tudi tržišče, ki je zmožno sprejemati neomejeno množino kmečkih pridelkov v prodajo. Minimalne cene, ki so jih določili za več let naprej, so bile tako širokogrudno preračunane, da bodo kmetovalci lahko v vsem želi dobiček. Predpogoji za obdržanje blagostanja, v katerem so deželani živeli med vojno, ko je meščane že trla stiska, so že ustvarjeni. Četudi bi morda prej ali slej določene cene vsled svetovnih dogodkov lahko padle, ni vendarle nikake nevarnosti za poljedelstvo, razen če bi ta zakon bil odpravljen. Toda to je malo verjetno, kajti njegova glavna načela so odobrili prav tako oportunisti kakor vlada.
Nova poljedelska politika hoče v kolikor mogoče kratkem času zvišati pridelovanje živil posebno v onih panogah, ki bodo doprinesle k temu, da, se omeji uvoz predvsem iz dolarskih dežel.
Od konca vojne se je vlada vedno trudila, da bi dvignila živinorejo na predvojno stopnjo, toda tozadevni napori niso rodili zaželenega uspeha vsled svetovnega pomanjkanja krmilnih sredstev. Povrh vsega je bilo vreme tako nepovoljno, 'da je pride, ick leta 1947 zadobil najnižjo stopnjo od leta 1943.
Sedaj se bo pričel podvig kmetijstva na bolj zanesljivi podlagi. Glavni cilj je zviša, nje staleža živine, kajti na tem področju je možno prihraniti največ dolarjev. Pričakujejo, da ho mogoče uvoziti krmilna sredste-va v večji meri kot dosedaj in da ho tozadevno izboljšanje nastopilo že v tekočem letu. Vlada pa vendarle ni voljna, da bi v tem oziru preveč tvegala in je vsled tega
postavila nove naloge za obilno žetev. Če se hoče to doseči, bo treba preorati prav toliko zemlje, kakor v najkočljivejšem letü med vojno — 1943. Vlada je izdelala tudi petletni načrt za zvišanje kmetijske proizvodnje. V njem je predvideno, da mora biti do leta 1952 zasejanih 3,300.000 hektarov zemlje s pšenico, ovsom in ječmenom, med, tem ko so te vrste žita zasejali med vojno le na. približno 2,100.000 hektarih. V splošnem mora orna zemlja obseči toliko površine kot med vojno, le da ne bodo več v pretežni večini pridelovali pšenico in krompir, temveč tudi več prosa in lanu. Predvsem bodo pospešili pridelovanje onih zemeljskih pridelkov, katere so zadnjih sedemdeset let opustili. V živinoreji in gojenju malih živali bodo v razmerju s predvojnim stanjem do, segli do leta 1951/52 150% za jajca, 125% za mleko, 110 za govejo živino in teleta, 90% za svinje in 78% za ovce in koze.
Predvidoma bo mogoče čisto proizvodnjo (t. j. vrednost pridelkov na kmetijah), tudi če se odšteje stroške za uvožena krmilna sredstva, zvišati za 20% od' sedanjega stanja. To pa nikakor še ni najširšai meja za mogočen podvig živinoreje, kot je to slučaj pri posevku žita. Stalež svinj in ovac še ne ho do leta 1951 dosegel stare višine, tudi proizvodnjo mleka ho mogoče dvigati še naprej. Vrednost poljedeljske proizvodnje bo z ozirom na vzorno živinorejo in rejo malih živali za dobršen del višja od one iz leta 1943 ter bo daleč presegala stanje tned vojno.
Mravl[e - čuvar naših gozdov
Če pogledaš gozdove, ki so jih že skoraj uničile gosenice borovega rilčkarja in drugih takih žuželk, zapaziš tu in tam, da je ostala kaka smreka le še zelena. Morda je imelo tisto drevo res toliko odporne sile v sebi, da je moglo premagati škodljivce. Vendar je opaziti še nekaj: poleg takega zdravega drevesa je namreč vedno kako veliko mravljišče.
Tako so prišli gozdarji do mnenja, da so mravlje rešile dotična drevesa in so pričeli mravlje naravnost gojiti. Na en hektar so naselili eno mravljišče, ki ima 100 do 500 tisoč ali celo milijon prebivalcev — mravelj.
Kjerkoli dobi mravlja kako gosenico, jo brž uniči. Tako skrbi eno mravljišče za več dreves, da jih ne uničijo gosenice. Mravlje so torej poleg os in ptičev najboljši čuvarji naših gozdov.
Gospodarske
ZALOGE LESA V EVROPI
V	času od 26. aprila do 8. maja bo v Že, nevi v Švici tretja konferenca evropskega gospodarskega odbora. Pri tem bo pododbor za lesno gospodarstvo predložil poročilo, iz katerega je razvidno, kako naj bi se povišala proizvodnja lesa v Evropi in pa, kako naj bi bile zaloge, pridelanega lesa v Evropi bolj pravilno razdeljene.
One dežele, ki pridelajo preko lastne porabe, so izrazile svojo pripravljenost povišati pridelavo lesa preko količine iz leta 1947.
Po tem bi mogli pričakovati zvišanje proizvodnje lesa v sledečih količinah: Avstrija v letih 1948—1950 po 35.000 standardov (1 standard = 4.68 m3) letno; Češkoslovaška 55.000 standardov v letu 1948 in po
76.000	standardov v letih 1949 in 1950. Finska 70.000 standardov v letu 1949 in 100 tisoč standardov v letu 1950. Francija 202 tisoč standardov v letu 1948, 192.000 standardov v letu 1949 in 185.000 standardov v letü 1950. Poljska po 57.000, 120.000 in
157.000	standardov v letih 1948—1950. Švedska po 80.000 standardov letno v letih
' 1948—1950.
Predvideno je, da bodo po letu 1950 v omenjenih deželah proizvodnjo lesa zmanj, šali.
Po omenjenem poročilu znaša primanjkljaj Evrope na lesu v letu 1948 celih 2.1 milijona standardov, to je 9.8 milijona kubičnih metrov lesa.
KAKŠNA BO ŽETEV LETA 1948
Iz Združnih ameriških držav poročajo, da je letos prvič po svetovni vojni mogoče z nekim umerjenim optimizmom presojati preskrbo prebivalstva na celem svetu z žitom.
V	poročilu, ki ga je izdal odbor za svetovno prehrano, so omenjeni kot razlogi iz, boljšanja izredno mila zima v Evropi, re, kordna žetev v Avstraliji, dvakratno povečanje količine mesečnega izvoza žita iz Argentine in začetek izvoza žita iz Sovjetske zveze.
Zaradi tega izboljšanja položaja v prehrani tudi najbrž ne bo treba izvesti name, ravanega močnega znižanja števila živine, kar se je zdelo pred pol leta še skoraj ne, izogibno.
Pridelek pšenice in rži bo v letu 1948 predvidoma za 25% višji od pridelka v letu 1947. Vendar pa kljub vsemu temu in tudi pri najugodnejših vremenskih pogojih v prihodnjih mesecih zaradi zmanjšanja površine, zasejane z žitom v' Evropi, ne ho mogel pridelek doseči višine izpred vojnih let.
Računajo ,da bodo v Združenih državah pridelali letos 27 milijonov ton pšenice.
Tudi v vzhodnih deželah so letos izgledi na novo žetev zelo ugodni. Tako poročajo o izredno ugodnem stanju posevkov v Ukrajini in v ostalih republikah Sovjetske zveze.
Ravno tako poročajo tudi iz češkoslovaške, da pričakujejo tam zelo dobro žetev, ako bo vreme še naprej tako ugodno.
V	naših deželah je bilo mogoče zaradi pozne zime še pravočasno izvršiti na polju
zanimivosti
in na njivah vsa jesenska dela. ' Obilna zimska vlaga pred začetkom vigredi je zemljo primerno zrahljala in s tem močno olajšala vigredno obdelovanje zemlje. Tudi zimski mraz ozimnim setvam ni škodoval.
Stanje posevkov rži je zelo ugodno, pa tudi stanje pšeničnih posevkov je zadovo, Ijivo. Za vse vigredne setve je bilo dosti se, mena na razpolago. Le v krajih, kjer pridelujejo sladkorno peso, nimajo zadostne količine semena, katerega pa upajo dobiti koncem aprila ali najkasneje začetkom meseca maja iz Združenih držav. Povsod pa manjka semena krmilne pese (rona).
Zaradi lepega vigrednega vremena z za, dostno vlago računajo, da bodo letos mogli kmalu začeti s prvo košnjo zelene krme.
VOLNA ZA AVSTRIJO
Avstralija je ponudi^ Avstriji in še pe, tim državam brezplačno dobavo surove volne v skupni vrednosti 3.5 milijona dolarjev.
Ta ponudba je v zvezi s pomožnimi dobavami potrebnim deželam v okviru pomoči, ki so jo deležne nekatere potrebne dežele tudi še po končanih dobavah UNRRA=e.
Omenjene dežele, torej tudi Avstrija, morejo kupiti volno kjerkoli na svetovnem trgu in avstralska državna banka bo dala na razpolago potrebne vsote do višine označenega zneska.
CENA UMETNIM GNOJILOM
Vsi kmetovalci so z veseljem pozdravili vest, da je tovarna v Linzu znižala ceno apneno-amonijevemu solitru od 68.57 šilingov na 63.55 šilingov za 100 kg.
Vendar morajo pa istočasno kmetovalci ugotoviti ,da je tudi nova1, to je znižana ce, na v primeri s cenami kmetijskih pridelkov še mnogo previsoka.
Apneno-amonijev soliter je stal leta 1937 okrog 28 šilingov za 100 kg. Sto kg pšenice je stalo leta 1937 — 37 šilingov, danes pa 56.50 šilingov, torej je cena višja le 53%, medtem ko se je apneno-amonijev soliter podražil od leta 1947 za 127%.
Da hi bilo zvišanje cene v istem razmerju s pšenico, bi smela danes biti cena za 100 kg apneno-amonijevega solitra le 42.84 šilingov. To gnojilo je torej v primeri z dana, šnjo ceno pšenica še vedno za 48% predrago.
Iz tega se zopet vidi nevzdržnost sedanjih cen za kmetijske pridelke, ki nikakor ne morejo kriti velikih stroškov, ki jih ima kmet pri proizvodnji teh pridelkov.
IZVOZ ŽIVIL IZ ZDRUŽENIH DRŽAV
Ameriško poljedelsko ministrstvo je izdalo sporočilo, iz katerega je razvidno, da so njegovi nakupi živil ih poljedelskih dobrin za podpore tujini in ostale izvozne programe dosegli v mesecu marcu 951.300 ton.
Zgornje dobrine so bile nakupljene za ameriški program podpor tujini, za ameriško vmesno pomoč tujini ter za program pomoči Grčiji in Turčiji, za plačujoče države in za vojno ministrstvo za prehrano prebivalstva v zasedenih področjih.
Ii koUioinega gospodarstva
• Preko trideset let že poizkuša komuni, zem v Sovjetski zvezi, kako bi vzgojil novega človeka, ki bi bil boljši, kot pa je bil prejšnji človek, ki je rastel, kakor pravijo, v gnilem, nepravilnem družabnem redu. Novi človek naj bi postal čim bolj koristen član nove družbe.
Ena najvažnejših preureditev v novem družabnem redu je gotovo skupna last, skupna zemljiška posest, ki se izraža v ustanovitvi kolhoznega gospodarstva, tega najvažnejšega dela agrarne organizacije v novem redu.
Gotovo je, da je tudi nova ureditev tu in tam pokazala uspehe. Da pa so tudi napake zelo velike in da tudi nova preureditev ni izpremenila človeka, člana kolhozov — ta, kozvanega kolhoznika — na boljše, nam pove poročilo moskovskega uradnega glasila »Izvesti ja«. Ta list prinaša-v številki dne 7. aprila t. 3. pregled kolhoznega gospodarstva.
Dobesedno takole je zapisano:
»Velik del proizvodnje gre v izgubo v kolhozu, ker služijo pridelki za »bazare, nje« (to je za prekupčevanje, za črno borzo). Tako porabijo na pr. v kolhozu »XVII. seja partije« v Oktoberskem okrožju za pros izvodnjo enega kilograma masla 20 do 23 litrov mleka. V kolhozu »Rdečearmejec« v istem okrožju in v kolhozu »Tretje leto pe-toletke« pa porabijo za proizvodnjo enega kilograma surovega masla kar 67’ d o 73 1 i t r o v m 1 e k a.
V	preteklem letu so zasejali v kolhozu »Zmaga proletarijata« en hektar njivske površine z zelenjavo in dva hektarja s stročnicami. Za oskrbovanje te zelenjave in teh stročnic so dodelili kolhozu delavsko briga, do, ki je štela 12 mož in ki so delali skupno
2.000	dni. Za pridelano zelenjavo so izkupili skupno — 706 rubljev.
V	kolhozu »Dnevi Lenina« je pomolzla ena dekla le t r i k r a v e, en pastir je pasel 10 govedi in ena dekla je oskrbovala pet telet. Za oskrbovanje 20 kokoši je bila nastavljena posebna dekla.«
Prav gotovo ni naš namen, da bi hvalili kapitalistično ureditev družbe; mnogo je v tej družbi slabega, mnogo gnilega, mnogo bi bilo treba spremeniti, mnogo izboljšati. Vendar bi tudi v kapitalistično urejeni družbi morali dolgo iskati in se nam najbrž ne bi posrečilo najti podjetja, oziroma kmetij, skega obrata, kjer bi potrebovali za napravo 1 kg masla %hl mleka, kjer bi bilo potrebno za obdelovanje večjega zelenjadnega vrta 2000 delovnih dni in kjer bi bila za oskrbovanje 20 kokoši potrebna posebna dekla. Pa to bi šlo vse na račun lastnika, na račun kmeta. V sovjetskem gospodarskem redu pa gre to na račun skupnosti.
Vidimo, da so člani kolhoza še vedno na, vadni ljudje, ki imajo v sebi še vsa nagnjenja k slabemu. Vidimo pa iz tega tudi, da popolna odprava privatne lastnine odpravi tudi veselje do večje delavnosti in do večje storilnosti. Vsako popolno podržavljenje pa je nujno zvezano z večjo birokracijo, ki tudi živi in se šopiri nato na račun skupnosti.
številka 19 — Stran 7
PEČE PRI PODKLOŠTRU
Pečane smemo prištevati med najbolj podjetne in delavne ter napredne prebivalce ust e občine Podklošter. — Peče ni Podklošter. Naše lepe Peče niso sicer veliko selo, izgledajo pa nekaj bolj moderno kot druga v okolici. Imajo namreč opekarno,- lepo strojno mizarstvo, kolodvor in nekaj premožnih posestnikov. Nad vasjo pa kraljuje lepa cerkvica, podobna drugim podružnicam, ki se pozdravljajo iz okolice. Ne smemo prezreti to, da imamo lastnega zdravnika), električno napeljavo in vodovod, čeprav se večkrat obnaša zelo hudomušno. Svojo upornost kaže v tem, da nam pozimi odreka vodo vsled mraza, poleti pa radi su5 še. Seveda to je velik nedostatek, kar smo občutili pred leti, ko nas je strašen požar obiskal.
Leto 1917 je bilo za nas žalostno ne samo radi svetovne vojne, ampak tudi radi stra= snega požara. Cela vas je pogorela. Na doslej nepojasnjen način je zvečer izbruhnil požar. V teku ene ure je pogorelo 24 gospodarskih poslopij. Vse je gasilo: vojaki, Rusi, domačini. Bivša cesarica Cita je počastila tedaj s svojim obiskom pogorelce in jim naklonila podporo. Radi te nesreče da» nes Peče izgledajo nekako modernizirana vas.
Tukajšnje prebivalstvo je bolj republikanskega duha. Hočejo biti bolj samostojni. Nič jim ne ugaja, da se morajo klanjati podkloštrskemu županu. Svojega bi radi. Pa to nič hudega! Kaj je svoboda, so okusili najbolj za časa strahotne, nedavno minule diktature.
Svojo zna jdljivost, podjetnost kažejo Pe= eani posebno pri prireditvah. Kdo ni obciu doval na pustno nedeljo njihovo vsestransko organizirano maškerado. Ob 2 popoldne so iznenadili udobne Podklošterjane in jim vzeli navaden popoldanski počitek. Okoli 10 voz je pridrdralo po lepi cesti pred cer= kev.
Direktor maškerade, visok, salonsko oble* cen gospod na konju, je spretno krotil svo* je temnopolte podložnike. V sprevodu so prišli posebno do izraza Indijanci s svojo rjavo poltjo, okusno indijsko obleko. Pred* vajali so razne prizore. Udarili so tudi na diplomatsko struno. Pojasnili so, zakaj napreduje tako počasi mirovna pogodba. Kdo je kriv, ni hotel ali ni mogel ali pa ni smel pojasniti direktor.
Za to lepo maškerado se moramo zahvaliti vladajoči vzajemnosti Pečanov. Od preprostega delavca, poljedelca do univer* zitetne shišateljice, vse je bilo na delu. Da so zabavali Podklošter, so pa prireditelji maškerade zahtevali tudi davek. Kogar so dobili pri zabavi ,so ga obdavčili pošteno. Kdor ni hotel plačati, je prišel pred sodišče.
Peče se tudi kulturno udejstvujejo. Ima* jo lep cerkveni zbor, ki večkrat celo moj-stersko nastopa. Kaj takega niti Podklošter ne zmore. Znano je velikonočno Vstajenje. Celo iz bližnjih fara se ga radi rano zjutraj udeležijo.
Po poreklu so Pečani Slovenci, vendar je kruta nacistična doba, pustila za seboj žalostne posledice. Pozabili so: Kolikor znaš, toliko veljaš!
Ka j več prihodnjič o našem kraju...
PLIBERK
Ne smemo pozabiti povedati, da so prišli k nam igrat igralci iz Brnce. Lepo so za* igrali »Zlatoroga« in lepo, so zapeli. Ko bi vedeli drugi, da bo tako lepo, hi pnišli še v večjem številu.
Pri svojih sorodnikih se v Pliberku mudi misijonar p. Joh. Jakob Köberl, ki je bil 28 let misijonar v Holandski Indiji (po razli* čnih otokih). Med vojsko je bil sedem let v ujetništvu, lansko leto pa se je srečno vrnil v domovino. V kino-dvorani nam je v slikah pokazal svet in deželo v tamkajšnjih krajih. Tako zanimivo nam je znal pove* dati, da bi ga še enkrat radi slišali, predno ho odšel naprej.
Med šolsko mladino pa razsajajo razne bolezni, tako je pouk bolj nereden. Tudi to nekaterim prav pride.
GOSPA SVETA
Celovške uršulinke imajo na zapadnem hribu blizu Gospe Svete svoje gospodarstvo: Dvor sv. Jožefa. V nedeljo 18. aprila sta šli dve redovnici-učiteljici mati Alfonza in Mihaela na to posestvo. Zvečer sta se vračali z vozom na postajo Gospa Sveta. Od vile navzdol je pot precej strma, da je voz treba zavreti. Zavora pa je bila menda slaba in voz je na strmini potisnil konja naprej. Konj se je splašil, poskočil v stran in zlomil oje. Zlomljeno oje je ranilo konja, ki je seveda zdirjal in prevrnil voz. Nesreča 'je bila tu. Ravnateljica samostanske šole, mati Alfonza je dobila poškodbe po obrazu, druga sestra pa precej hude poškodbe na glavi.
Nesreča je tem hujša ,ker samostani zaradi nacističnega režima nimajo naraščaja. Za samostansko življenje Hitler namreč ni nikogar vzgajal. Ljudje pa prosijo, da bi sprejeli njihova dekleta v samostanske šole.
ZAGORJE PRI GRABŠTAJNU
Naša gorska pokrajina je bolj skrita. Leži severno od Drave. Tu prebivajo gl o* boko verni ljudje. Kdo si ne želi videti tega sončnega, prijaznega kraja, ki se na vigred tako prebuja k novemu življenju v zelenju in cvetju cvetočega maja.	x
Starinska prijazna cerkvica vabi Zagorjane v svoje svetišče in jim deli vedno znova novih moči za težko življenje. Vsako nedeljo v mesecu je služba božja, ki jo ima. gospod župnik iz Grabštajna. Tudi skoraj vsak teden je po ena maša za rajne Zagorjane. Pa ne vabi samo cerkvica, cvetje, zelenje od daleč tostran in onostran Drave častilcev sv. Ane v to ljubko gorsko našel* bino, ampak tudi izborno cerkveno petje domačih fantov, mož in deklet. Vodi jih grabšta jnski organist. Krasno petje teh pridnih pevcev, raztresenih po samotnih za-
gorjanskih kotih in bregovih je ponos^ nas vseh Zagorjanov. To pa čisto upravičeno.
V kratkem letu pridnega in vztrajnega učenja so se toliko naučili, da so kos najtežjim skladbam in se ne ustrašijo nobenega zbora od Drave pa do Celovca. S pridnostjo in vztrajnostjo povcev in pevovodje so padle vse. ovire in bile premagane vse težave pevske izobrazbe. Pa kdo bi se ne vnemal za to prelepo slovensko petje cerkvenih in narodnih pesmi, ki dviga duha in kulturo slovenskega človeka! Kaj je lepšega kot lepo ubrano petje, kjer se odpočije človeški duh ob njegovih zvokih in plemeniti srce in duša. Želimo le, da bi bili naši pevci in pevke še naprej tako vztrajni, organistu iz Grabštajna pa najlepša hvala, ki mu ni mar truda in dolge poti ob vsakem vremenu.
Tudi nas je obiskala vigred in dela imamo vedno več. Kajti gorjanec mora trdo poprijeti za delo, ako si hoče-pridelati vsak' danji kruh, ki nam ga naša borna zemlja po naših bregovih kaj skopo deli. Toda ljubezen do rodne grude nas sili, da se s tem večjo ljubeznijo oklepamo naših njiv in travnikov.
Svoje domove si tudi po malem izboljšujemo. Adamičevi so prenovili svojo hišo, da ljubko in vsa preoblečena gleda iz doline na sončni breg sovaščanov. Tudi Pribas si je nekaj izmislil. Tudi njemu ni več odgovarjal stari dom, ki je že odpovedal službo. Sliši se tudi, da bo pridni Korunjakov Hanzej postavil novo domačijo.
Pa naj bo za danes dovolj. Če boste pridno brali »Kroniko«, Vas bomo pa presenetili z neko novico, ki je pa še sedaj ne povemo, ker se šele »kuha«. Kadar pa bo kuhana, Vam bomo pa povedali.
ŽITARA VAS
Tudi Žitarci se moramo enkrat oglasiti, da ne boste mislili, da spimo kakor kralj Matjaž pod Peco.
V	soboto, oziroma nedeljo 24. aprila je bil za našo faro velik praznik. Imeli smo sv. birmo. Gospod knezoškof so prišli v soboto ob treh popoldne. Naši farani, njim na čelu naš delavni cerkveni ključar Stuler, so postavili tri slavoloke z lepimi napisi. Naša pridna dekleta pa so s številnimi venci poskrbela, da je vse lepo izgledalo. Pridna brata Smolnikova sta lepo okrasila cerkev. Ob petih popoldne je bil sprejem. Vsa šolska mladina z učiteljstvom je bila zbrana pred župniščem, kamor je prišlo tudi ogromno ljudi. Gospoda nadpastirja so pozdravili domači gospod župnik, gospod župan in gospod šolski voditelj. Ker je začelo deževati, smo šli v cerkev, kjer se je slavnost nadaljevala. V imenu malčkov sta pozdravili nadpastirja Marija Pasterk in Vroni Stuler. Izročili sta mu košarico cvetja kot darilo najmlajših. Moški in mešani zbor je zapel »Pozdrav«. V imenu ženske mladine sta pozdravili Micika Hobel »Was-sermanova« in Lenka Hus, v imenu moške mladine pa Stanko Smolnik. Naš nadpastir je bil zaradi lepih pozdravov ginjen. V izbranih besedah nam je marsikaj lepega in vzpodbudnega povedal. Na vse je njegov nagovor naredil neizbrisen vtis. Potem smo šli na pokopališče, kjer je moški zbor zapel: Nad zvezdami.
V	nedeljo je bilo krasno vreme. Pri sv. maši je pod vodstvom g. Smolnika lepo pel
MAUSER KAREL»
ROMAN
8.
(Nadaljevanje)
Klemen je mahnil nazaj. Prepričan je bil, da je prebral Brežnjk njegovo pripombo. Lahko je razumel, da je nekoč Jelkino ži* Vljenje bilo zvezano s Klemenovim.
Nato je pogovor prešel na šolo in na ma* lenkosti. Klemenu je bilo tako prav.
Okrog druge ure se je vzdignil. Rad bi se Še enkrat razgledal, da bi ponesel v Ljub* Ijano del te zimske krajine, vonj te bele samote.	„
Stal je s konca hiše. Bilo je mrzlo, čudo* vita tišina je zamrzla stala v kolobarju smrek.
Koj za njim je prišla Jelka. Slišal je njene stopinje, toda nalašč se ni hotel obrniti.
»Klemen!«
, Poklicala ga je.
Samo glavo je zasukal.
»Ostani tu. Počitnice imaš, nikamor se ti ne mudi. Veliko bi ti imela povedati, Ta* krat mi nisi odpisal.«
»Zakaj naj bi odpisal? Nič več si nisva dolžna.«
Klemen je bil kratek.
»Hud si, vem. Toda krivo me sodiš.«
»Ne sodim. Prav imaš. Življenje beži in ti si moraš ustvariti dom. Nisi vsega izgu* bila.«
Klemen se s težavo miri.
»Udarjaš, kjer najbolj boli. Mučiš me, ker veš, kje me lahko raniš.«
Jelki gre na vek.
Klemen noče biti trd.
»Ne muči se. Jaz sem srečen. In srečni ne menjajo potov. Razumi me, Jelka.«
»Lažeš,« je nenadoma rinilo iz nje. Vsa njena ženska sila se je v njej sprostite in s poslednjo močjo zgrabila za odmikajočo se srečo. In kakor da se je sama ustrašila ostre besede, je skoraj dahnila.
»Nisi srečen.«
Klemenov obraz se resni.
»Videl sem Jakopina in Mohorja, pesto* val sem jetične otroke, daleč onstran njih si ti, Jaz sem našel svoj svet. Najdi še ti svojega.«
S trdimi koraki je odšel proti koči in vzel smuči v veži. Jelka je ostala sama, kot otrok, ki je izgubil vse igrače. ^
»Ostani,« je zaprosila skoraj že brez mo* či in glasu. Stal je pred njo in ji ponudil roko.
»Pozdravi Breznika. In — dobro se imejta.«
Jelkina desnica je mrtva1.
Videla je konce smuči, ki so zginili za ovinkom. Potlej so se ji zameglile oči.
Ko jih je obrisala, je videla samo še zasnežene smreke.
Med njimi je šel Klemen svojo pot.,,
Vrnila se je v kočo.
Brežnik je sedel za mizo in s prsti bobnal po vpisni knjigi.
»Torej je odšel?«
Ni mu odgovorila. Njegov ozki, stisnjeni obraz se ji je zazdel grd.
»Poslovil bi se lahko,« je skušal omiliti glas.
Tudi sedaj ni rekla besede.
Nato je sedla za mizo in tiho zavekala.
Vse njene počitnice so bile končane.
Tiho je bilo v kamri, pod oknom zimska noč. Daleč so sanjale gore, pogreznjene v mraz.
Klemen ni mogel zaspati. Videl je Jelko, kako stoji sama pred kočo in v tem hipu se mu je zasmilite. Tako majhna je bite v tisti samoti, otrok, ki je vse izgubil in sredi go* zda kliče za izgubljenim.
Kdor je vse izgubil; mu nič ne ostane.
Na1 dnu srca vstaja kakor kesanje. Lahko bi ji rekel dobro besedo in jo potolažil. Odšel je od nje, kakor da jo je nekoč v ži* vljenju samo srečal.
Iz toplih kotov so vstajali . spomini in zubljali kakor plameni.
Klemen je videl samo Jelkine košate lase, ki so se srebrno svetili.
Nato so vsi spomini zbledeli v jetični obrazek Modriševega otroka, ki je z votli* mi čevlji brodil po snegu. In za jetičnim obrazkom so rasle barake, podobne svinjakom, zviti dimniki in z lepenko prekrita okna.
Sklenjene ročice otrok, drobni rumenka* sti prstki in velike tečne oči.
Gospod Klemen, ostanite pri nas!
Kakor v vrtincu se sučeta sliki: košati Jelkini lasje in jetični prstki barakarskih otrok.
Ostani, Klemen!
Gospod Klemen, ostanite!
Dan preje, kakor bi moral, se je Klemen vrnil v Ljubljano. Gornik mu je prtljago zapeljal na kolodvor. Imel je dva zaboja. Ljudje so mu nanosili, da se je čudil.
»Kako boš vse to spravil s kolodvora?« se je bal oče.
»Brez skrbi. Skoda, da ni deset zabojev.«
čudno srečen je bil, ko se je vlak pre* maknil. Za kanec žalosti ni bilo v srcu.
mešani zbor, Ko pa je nadpastir delil zakrament sv. birme, je prepeval moški zbor. Bilo je okrog 100 birmancev, ki so prišli , iz 15 fara.
Obisk našega nadpastirja nam je ostal vsem v neizbrisnem spominu in njegove lepe besede bodo ostale v naših srcih,, saj smo prepričani, da nam hoče le dobro. Ljubimo in spoštujemo ga kot duhovnega očeta in želimo, da bi tudi drugi tako spoštovali nas, ki smo drugega jezika in druge krvi.
Bog plačaj vsem, ki so kakorkoli pomagali in prispevali, da je ta dan tako lepo minil!
DJEKŠE
Tudi na sončne Djekše prihaja polagoma vigred. Toda letos res izredno počasi. Sonce sicer ogreva dan za dnem obronke in pobočja Svinje planine. »Večni« veter pa, ki je na Djekšah doma, prinaša neprestani hlad in mraz z vrhov Svinje planine in na dovoli, da bi prišla vigred, ki že vlada V dolini, tudi na Djekše. Toda mesec maj je tu in konec zime bo tudi na Djekšah.
Novega župana smo dobili, skoraj neopaženo je šel ta dogodek mimo nas. Vemo, da je danes zelo težko vsem ugoditi, vendar želimo, da bi novi župan mogel čimbolj ugoditi potrebam prebivalstva:	kmetom,
delavcem, obrtnikom. Vsi danes živijo v težkih razmerah; tudi kmetje, za katere nekateri še mislijo, da se pri njih cedita strd in mleko. Pa ni' res: pomanjkanje denarja vsled nizkih cen kmetijskih pridelkov je že zelo občutno.
Smrt je letošnjo vigred s kruto koso zarezala v trdne kmečke korenine.
Nenadoma, da smo komaj mogli verjeti, je odšla v večnost Antonija Slamanik, p. d. Kobolčnikova mati. Skoraj’ v najboljših letih je zapustite družino, še nedorasle otroke in kmetijo, za kar vse je z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo skrbela in delala.
Kmalu nato je Bog poklical k sebi Sla-manikovega očeta. Gotovo je bil Stemani-kov oče ena najbolj značilnih osebnosti starejšega kmečkega rodu na Djekšah. Bil je dober družinski oče, osem sinov in dve hčeri žalujeta za njim. Bil je vzoren kmečki gospodar, bil je značajen katoliški mož, bil je odličen narodni značaj.
Zato ga je tudi spremljate na zadnji poti izredno velika množica prijateljev in znancev, ne samo iz domače fare, prišli so iz bližnjih in daljnih sosednjih župnij. Poleg domačega gospoda župnika sta pomagala pri pogrebnih obredih še gospod župnik s Krčanj in gospod župnik FiL Jandl iz Sveč, pogreb pa je vodil tinjski prošt gospod Ant, Benetek.
V lepem nagrobnem govoru je orisal mil. gospod prošt značaj umrlega Slamanikove-ga očeta, ki se je mnogo zanimal za ver-sko-cerkvena vprašanja, za kmetijsko in splošno gospodarstvo in za politična vprašanja. Naj bi mu Bog bil obilni in dobri plačnik. Vsi, ki so ga poznali, bodo ohranili pokojnega Slamanikovega očeta v trajnem spominu, kmečkim gospodarjem pa bo ostal kot vzgled in vzor pristnega slovenskega koroškega kmeta. — Preostalim globoko žalujočim svojcem pa naše iskreno sožalje!
Dan pred ukazano vrnitvijo je ves pora* bil za »Sibirijo«. Odprl je zaboje in pregle* doval dobrote. Za vsakega nekaj. Za dedce tobak, za starega Abrama klobaso za či-kanje, za otroke perilo. Srce se mu je sme* jalo, ko je jemal v roke preprosta darila. Jabolka, kruh, meso. Kar videl je nepoča* kane, prestradane otroške oči.
V semenišču je bilo še tiho. Redki so bili, ki so prišli tako zgodaj. Največ je bilo No* tranjcev, ki so imeli slabo zvezo z vlakom.
Koj po južini je odšel Klemen z dvema kovčegoma na pot. Težka sta bila, toda še mar mu ni bilo.
Otroci so kar noreli.
»Modrišev Tonček je bolan,« so koj pove* dali.
Klemen se je’ zresnil. Skoraj nove čevlje mu je prinesel. Pri Modrišu še ni bil nikoli. Modriš je na Resnikovi strani, čeprav ni strupen. Kakšna podpora včasih le kane od one strani.
Ko je razdelil, kar je mislil razdeliti, je ostalo zaprl v kovčeg in s čudnim nemirom krenil proti Modrišu. Potrkal je in vstopil. Modriš je bil doma. Sedel je za mizo in topo vuljil v časopis.
Klemenu se je tresel glas.
»Tončka sem prišel obiskat.«
Modriš je brezizrazno strmel v prišleca. Kolar ga je spekel.
»Bolan je. Prehladil se je.«
Modriš je bil kratek.
Modriševka mu je jecljaje ponudila roko in ga peljala k vegasti postelji prekriti s cunjami. Spod njih so strmele Tončkove oči, tečne in skaljene, zmučene od vročice.
»Tonček!«
Klemen bi najraje zgrabil suhe otroko*
Otrok ga je koj spoznal, dvignil suho ročico in mu ponudil izsušene prstke.
iladia Cdomc
SOBOTA, 8. maja:
7.15	Iz svetovnega tiska.
17.10	Pregled sporeda za prihodnji teden.
NEDELJA, 9. maja:
7.30 Jutranja glasba.
19.00	Poročila.
19.20 Polurna oddaja.
PONEDELJEK, 10. maja:
7.15	Zgodovinsko predavanje.
17.10	Poročila.
TOREK, 11. maja:
7.15	Naše telo in njegova nega.
17.10	Poročila.
SREDA, 12. maja:
7.15	Poročila in jutranja glasba,
17.10	Poročila.
ČETRTEK, 13. maja:
7.15	Zvočni tednik.
17.10	Poročila.
,18.00 Polurna oddaja.
PETEK, 14. maja:
7.15	Jutranja glasba in poročila.
17.10	Poročila.
MALU OGLASU
iiiiiiiiiiiiiimiiiniiimiiiiimimimmiiiiiimiiiiimiiiimiiiiiiiiMiimiiii
VRTNARSKA DRUŽINA
išče hišno pomočnico, Jugoslovanko, veščo kuhanja in vseh gospodinjskih del. Nastop takoj.
JORDAN MARINO, vrtnarstvo Feldkirchen, Kärnten
Ana Cesini, Ciudadela Charcas 442 F. Co., provincia Buenos Aires, Argentina, poizveduje za svojim nečakom LAVRENČIČ MILANOM.
Imenovani je star 21 let. Pred voj» no je živel v Mariboru. Nato je bil iz» gnan in je bival do leta 1945 v Zagrebu. Leta 1945 je izginil.
Če kdo pozna imenovanega Lavrenčiča Milana, prosimo da sporoči nje» gov naslov upravi »Koroške kronike«. Poštni stroški se povrnejo.
SLOVENSKI (JUGOSLOVANSKI) BEGUNEC
najde slovensko družinsko domačnost kot pomočnik na mali kmetiji. Vprašati pismeno ali osebno v upravi »Koroške kronike«.
18.	maja 1917 je nastopil v Rusiji znani revolucijonar K e r e n s k i.
19.	maja 1869 se je rodil v Kamniku pesnik Anton Medved.
20.	maja 1734 je bil krščen na Breznici na Gorenjskem slovenski čebelar in slikar AntonJanša.
20. maja 1851 je umrl v Zagrebu pesnik-Uir Stanko Vraz.
23. maja 1937 je umrl v Ljubljani književnik, znanstvenik in kritik dr. Ivan Prijatelj.
26.	maja 1899 je umrl v Ljubljani pesnik Dragotin Kette.
27.	maja 1868 s^ je rodil v Mostarju (Hercegovina), srbski pesnik Aleksa š a n t i č.
27. maja 1926 je umrl v Tomaju na Krasu pesnik Srečko Kosovel.
29.	maja 1830 se je rodil v Mengšu pri Kamniku pisatelj Janez Trdina.
30.	maja 1814 so sklenili zavezniki s Francijo prvi pariški mir; Napoleon je odšel na otok ElBo.
30. maja 1917 je bila na Dunaju izročena majska deklaracija.
Važnefši zgodovinski dnevi v maša
1.	maja 1851 se je rodil v šabcu v Srbiji znani srbski pisatelj Laza Lazarevič.
2.	maja 1335 je postala Koroška habsburški fevd, Kranjska pa istočasno njihova last.
3.	maja 1881 je umrl pisatelj Josip Jurčič.
3. maja 1914 je umrl v' Beogradu srbski književni zgodovinar in kritik Jovan S k e r 1 j i č.
12. maja 1872 se je rodil v Biserjanih pri Sv. Juriju ob Ščavnici na štajerskem dr. Anton Korošec, voditelj slov. naroda.
16.	maja 1876 se je rodil na Vrhniki pri Ljubljani največji slov. pisatelj Ivan Cankar.
17.	maja 1869 je bil s 1 o v e n s k i t a b o r v. Vižmarjih. pri Ljubljani.
18.	maja 1711 se je rodil v Dubrovniku v Dalmaciji znani hrvatski filozof, matematik in prirodoslovec Josip Boško-v i č.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiniiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiHiiHii)iiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiHiiininimiiiimiiiimiiM!iiiiMiiii!iiimiiuimiHMiiimiiiiiimiuiii:i!iiiiiiimiiiiiimiiiimiiiiim
KUPITE
jUtoške"
84 POSNETKOV š KOROŠKE
cena 30 šilingov
ZA NEDELJSKO POPOLDN
Križanka: „Koroški pisatelji"
e
c
an		m	a	m	t | ja |3	|					4	1	5 Je			6y, |7	|	|8	|	|» j	|10								m	m	a	mm	
m a a 36	n	12	13	14		B!15			mi n			16			mr				a	18	ls>	20	21	22	m
	23				mr			b			25				261.1®				27	m	28				m
	29			a	30		■		KIP1					mr			33			34	m	35		IH	
			a	37		m	38		39	40	e			m		m		m	41		42	ggg|43 j	j J4			
45		a	46			47	h	a	48 j		a	mr i m				50		T		tt		51 mr			
	B	53					54 |				55	r »ar						mr			t	\ m			
53 159		m	60			m	61				isip2 p3 1						m	64	a	65			m	66	
S7		68	B	69						1			m	70			71		72	m	n	a	73		
a a a m	74 I		75	a	76				a	77			ar8					b		r	m 84	79			m
	80			n	BIB 86 m		*>1		82		ib		83		n					a					a m m
	85						mm			1	a	$7				m	m		m	“in					
	a	m	m	m	89	u	d	m		ft						i	90			ibibib				a	
Besede pomenijo:
Vodoravno: 1 Ustanovitelj Mohorjeve družbe, doma iz Sveč, »oče koroških Slovencev«; 11 gostilniški poklic; 15 dva enaka samoglasnika; 16 oblika vodne površine; 17 svetopisemski možak z barko; 18 obrtnik; 23 drugo ime za Madžara; 24 eden prvih slovenskih pisateljev na Koroškem, župnik v Blatnem gradu; 28 staroslovanski kralj; 29 preprosto prevozno sredstvo; 30 kratica za »Marijina družba«; 31 osebni zaimek v množini; 32 najmodernejše pogonsko sredstvo; 35 hladno orožje; 36 glas, zvok; 37 predlog; 38 narodni pesnik in pe-! vec, tkalec v Rožu, izšle njegove »Pesmi po Koroškem in Štajerskem znane«; 41 okrajšava besede »ornament«; 43 želelnik; 45 ploskovna mera; 46 pošast, demon; 48
vprašalnica, ki se zaobeša; 49 veznik; 50 dekan iz Sveč, priložnostni pisatelj in dopisnik; 52 oblika glagola biti; 53 pisatelj književne vzajemnosti slovanske, soustanovitelj Mohorjeve družbe, doma iz Gorič pri Zilji; 56 vrsta maščobe; 57 domišljav, ponosen (nemški); 58 osebni zaimek; 60 kralj živali; 61 gospodinjska torba; 62 oseba iz grškega bajeslovja (prva črka — e)); 65 Prešernov sodobnik, utonil v Savi; 66 pogojnik; 67 nesrečnež iz sv. pisma; 69 len, zanikrn; 70 vila iz »Sna kresne noči«; 73 del ladje; 74 pregovor, beseda; 76 dosežen namen; 77 prva številka; 78 Smetanova opera; 79 dolgoprstnež; 80 azijska država; 81 domača oblika ženskega imena; 83 profesor slovenščine na celovški gimnaziji, pisatelj slovnic in slovarjev, doma iz Leš v
Rožu; 84 domača žival; 85 vrsta perutnine; 87 del človeka; 88 žuželka; 89 deloval na polju šolske književnosti, doma iz Št. Vida v Podjunski dolini; 90 reka, ki izvira na Gorenjskem. .
Navpično: 1 vzklik; 2 darilo; 3 judovski duhovnik; 4 moško krstno ime; 5 žensko krstno ime; 6 velelnik glagola narisati; 7 kratica za »slovenski narod«; 8 staro indijansko pleme v južni in srednji Ameriki; 9 kraj pri Št. Jakobu v Rožu; 10 začetnici imena in priimka avstrijskega komponista (»Don Juan«, »Arabella«) ; 11 breme, prtljaga; 12 kos polja; 13 prislov načina; 14 ploskovna mera; 19 del kolesa; 20 oblika glagola dati; 21 beseda iz očenaša; 22 del posode; 24 de! telesa; 25 anglosaksonsko moško krstno ime; 26 kratice mednarodne organizacije za razseljene osebe; 27 kraj na Gorenjskem; 30 pobožen vernik; 33 lepilo; 34 slovenski, še živeči skladatelj; 36 nemudoma, brž; 37 z znojem oblit; 38 prosesor matematike in prirodo-slovja na celovškem liceju, Slomškov sodobnik, doma iz Gorinčič v Rožu; 39 kožni izrastek; 40 slavni tenorist — ljubljančan po rodu; 42 element, žlahtni plin; '44 govorni organ; 46 slovenski zgodovinar; 47 vzklik; 50 vrsta sladkovodnih rib; 51 oblika gmote (2. sklon množine); 54 oblikal glagola mleti; 55 prostor za igre, tekmovanja; 56 ena izmed arabskih držav; 59 stara rimska pokrajina na današnjem Ko-: roškem; 63 glasbilo; 64 eden izmed članov celovškega pisateljskega kroga iz srede prejšnjega stoletja; 66 kum, krstna', birmanska priča; 68 prostovoljna cerkvena dajatev; 71 izdatno hranivo; 72 nasprotje od dneva; 73 nevestina oprema; 75 nenadna smrt; 79 oblika kazalnega zaimka; 82 tuje žensko ime; 83 uživam hrano; 84 kazalni zaimek; 86 kratici za »na razpoloženju«; 87 osebni zaimek; 88 označka za kemično prvino.
Modriš je vstal izza mize.
Klemen je odprl kovčeg.
»Čevlje sem ti prinesel, Tonček, da ne boš več bos in da se ne boš več prehladil.«
Klemen bi najranje zgrabil suhe otrokove prstke in jih pritisnil na ustnice.
Tonček je sedel.
Klemen mu je vse nanosil na posteljo. Hleb belega kruha, dober kos prekajenega mesa, štruco masla, precej jabolk, čevlje, pošit toda še dober plašč in veliko perila.
Modriševka je imela solzne oči.
Tončku so se tresle roke.
»Jej, Tonček, gotovo si lačen.«*
Klemenu se je zatikal glas, ko je videl, da Modriševka golta solze.
Modriš je še kar stal in strmel predse.
Tonček je grizel v jabolko.
Klemen ni mogel dolgo vzdržati. Poslovil se je, obljubil, da še pride, pobožal Tončka po glavi in dal roko tudi Modrišu.
Modriš ga je ošinil z dolgim pogledom. Nato ga je spremil pred barako.
»Gospod!» je hrknil. Nič ni spravil iz sebe. Jezik se mu je valjal po ustih. Nazadnje so se mu orosile oči.
Klemen mu je trdo stisnil roko.
»Oba bova skrbela zanj in se bo popravil.«
»Samo tega imam, gospod.«
Glas se mu je zlomil.
»Da boste kadili,« je s silo stisnil Klemen iz sebe.
Modriš je vzel cigarete in z rokavom potegnil preko oči.
»Še pridite.«
Modriš je stal pred barako. Klemen je odhajal in nesel s seboj, Modriševo srce. Veliko, nerodno srce, opljuvano in vrženo ob pot.
TEŽKE URE
Da pacem, Domine, in diebus nostris! (Brev. Suf. Hebd. IV. Oct.)*
Z božičnih počitnic se nista vrnila štele in Razpet. Klemena je novica zadela.
Moškaj se je hinavsko smehljal. Ko sta bila Klemen in Moškaj sama v sobi, je Moškaj pihnil.
»Si videl ? Za Razpeta sem slutil. Najbrž je kaka ženska kriva!« Klemen je zamahnil z roko.'
»Vsak zase ve. Jaz zase, ti zase, Razpet zase.« Več ni hotel reči. Z Moškajem se ni rad menil.
Tudi Jerneja je novica zadela. Bil je nemiren. Po večerji se je sprehajal s Klemenom po hodniku. Na kapitlju so peli.
Jernej ddlgo ni mogel najti prave besede. Tudi Klemenu je bilo težko.
Nazadnje se je le utrgalo iz Jerneja. •
»Kako misliš zavoljo Štefana in Razpeta ?«
»Vsak po svoje- če ne zmoreš, se je neumno siliti.«
Klemen je govoril od srca.
»Veš, tudi jaz sem premišljal, če bi se vrnil. Ne čutim sc poklicanega. Mislil sem, da se bom tu dognal. Ne morem se. Še duhovnih vaj počakam, potlej bom videl.«
Besede so se mu razklenile.
Klemen ga je dobro razumel.
Nato sta dolgo hodila brez besed, Malo pred zvonjenjem je dejal Klemen.
»Če boš odšel, jaz te ne bom obsodil.«
Potlej sta 'odšla k večerni molitvi.
Življenje se je vrnilo v semenišče. Pred pragom so duhovne vaje. Nekateri se jih veselijo, drugi bojijo. Šest dni biti med te-
* Daj miru, Gospod, v naših dneh!
mi zidovi, zaprt v te ozke hodnike, odrezan od vsega, brez sprehoda in brez družbe.
Predvečer duhovnih vaj.
Kapelica je napolnjena. Klemen sedi na svojem mestu. Jernej na svojem. Moška j se zvedavo obrača.
Ko pride skoz ravnateljeva vrata pridigar, leže tišina čez vso kapelico. Nato zapoje harmonij'.
Klemen ima občutek, da se pričenja sodba. Tolikšne tesnobe in čudne žalosti še nikoli ni občutil kakor v tem hipu.
Pridigar pred oltarjem zapoje z visokim glasom:
Veni, Sancte Spiritus .. .*
Po kapelici zabuči. Tudi Klemen poje.
Nato gre pridigar na prižnico. Klemen se udobno nasloni s hrbtom na klop in skoraj trepetaje čaka prvih besedi.
Duhovnik popravi široke rokave koretlja, z živimi očmi preleti vso kapelico, nato skoraj tiho prične.
»Ko vas gledam pred seboj, dragi gospodje, mlade in polne življenja, ko mislim na vašo bodočo trnjevo in vendar tako lepo pot, prosim ljubega Boga samo za eno: Da pacem, Domine, in diebus nostris.
Mir v teh dneh, ko bomo delali račune in načrte, ko se bomo morda odločali za celo življenje.«
Počasi padajo besede prek prižnice. Obrazi bogoslovcev so napeti.
»Res: da pacem, Domine. Da bo sleherni izmed nas lahko mirno prisluhnil svoji duši, da bo mogel seči globoko vase in se na križpotju trdno odločiti, tako odločiti, da mu ne bo nikdar v življenju žal, da se ni drugače odločil.«
Klemen z očmi išče Jernejev obraz. Miren
* Pridi, Sveti Duh. #,
je, bled, kakor da mu vsaka pridigarjeva beseda poriva kri iz obraza.
Moškaj pridno zapisuje. Komaj da včasih dvigne glavo. Po kapeli je tišina, nihče se ne premakne. Zunaj je večer, kakor za stražo pod oknom.
Pridigar zaključuje govor.
»Kdor misli, da je veliko zapustil, naj pretehta izgubljeno z dobljenim in naj se odloči. Naj se posvetuje in moli. Toda vsak naj ve, da so tudi svetniki nosili telo s seboj in da telo poželi zoper duha, ker je telo iz prsti, duh pa od Boga. Slehernega izmed nas bo, kakor velikega apostola Pavla, tepel angel satanov, da se ne prevzamemo v svetem poklicu in da bomo v ponižnosti sledili svojemu gospodarju, velikemu duhovniku Jezusu Kristusu. Amen.«
Dihanje.
Klemen čuti, kako je napetost v kapelici popustila. Luči svetijo na zamišljene obraze, pridigar odhaja.
Jernej gre med prvimi iz kapele.' Z očmi ujame Klemenov pogled, ki je plašen, izmikajoč.
Po sobah je ta večer tiho, puščobno. Strogi silentium — nobene besede ni čuti.
Ko gre Moškaj po vodo, dahne Jernej.
»Težko, da bom vzdržal. Prve besede so padle name kakor kladiva.«
Klemen mu ne ve odgovoriti. Samo to čuti, kako se nekam globoko zasaja bolečina kakor ozek dolg nož, ki neusmiljeno reže preteklost od živega mesa.
Spat gredo zgödaj. Tudi luči precej po-gase. Noč je v sobi, tiha, plašna, kakor da ne upa od vrat do srede sobe.
Jernej lezi na hrbtu in z odprtimi očnu strmi v strop, v belo liso, ki prihaja od cestne svetilke.
'( Dalje prihodnjič.)
„Koroška kronika" izhaja vsak petek. — List izdaja Britanska obveščevalna služba. — Uredništvo lista je v Celovcu, Völker markier Ring 25/1, Telefon 3651/02. — Uprava in oglasni oddelek v Celovcu, Völkermarkter Ring 25/1. Telefon 3651. — Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. Rokopisi se ne vračajo. — Tisk: Tiskarna „Carinthia".