ELAVS


^89 v R o ■
Li.
— Lahko pa še zapišemo, da mora hiti pismen, cepljen zoper koze in sploh čim bolj
UStTBZGTl
Karikatura: MILAN MAVER
OB OBČNEM ZBORU SINDIKATOV V MARIBORSKI OBČINI TABOR
DOSLEDNO V REFORMO
NA VSEH PODROČJIH
Minulo soboto so se sestali delegati sindikalnih podružnic mariborske občine Tabor na svojem rednem občnem zboru. In ne more biti naključje, da je. bila osrednja tema te njihove razprave o sedanjih in nalogah v prihodnje, kako čim dosledneje uveljaviti hotenja gospodarske reforme na vseh področjih ekonomskega in družbenega življenja v komuni. Prvi rezultati in prvi premiki v intenzivno gospodarjenje pa hkrati pričajo, da bodo ta prizadevanja tudi lahko obrodila begate sadove, predvsem pa zagotovila realen porast življenjske ravni proizvajalcev.
PRIMERI NEKATERIH SPODBUJAJO
Podoba ni ne bela niti ni črna. Tako ne kaže zda.i zatrjevati, da so v vseh kolektivih mariborske občine. Tabor v celoti doumeli hotenja gospodarske reforme in nujnost prehoda na intenzivno gospodarjenje. V marsikaterem kolektivu so se namreč zadovoljili s tem; da so sa-1 mo po »dolgem in počez poče-
sali« stroške in pri tem nekoliko pristrigli tisto, kar je bilo najbolj očitno. Ponekod so najprej ukinili povračilo stroškov za prevoze na delovno mesto, drugje so spet zmanjšali sredstva za dopolnilni obrok zaposlenih, ponekod so spet doumeli reformo samo kot zaostritev discipline . za zaposlene v neposredni proizvodnji. Marsikje še zdaj mislijo, da jim prihodnost lahko
NI PROSTORA ZA STROKOVNJAKE ?
Ena izmed značilnosti v procesu zaposlovanja pri nas je, da zlasti v zadnjih mesecih ugotavljamo precejšen zastoj v porastu zaposlenosti. Torej bi mogli upravičeno pričakovati tudi večji porast števila brezposelnih. Toda temu ni tako. Relativen obseg brezposelnosti je še vedno dokaj nizek, v septembru komaj 1,8 %> od celotnega števila zaposlenih.
A v tej naši politiki zaposlovanja — vse tako kaže — nekaj le ni v redu. Na eni strani ugotavljamo, da nam ob prehodu na intenzivno gospodarjenje manjka strokovnega kadra, da to pomanjkanje pomeni pravcati zaviralni moment v preusmeritvi gospodarstva in njegovi vključitvi v mednarodno delitev dela., Hkrati s to ugotovitvijo pa v praksi sami sebe postavljamo na laž. Kljub temu, da največkrat vpijemo: strokovnjakov ni — podatki izpričujejo, da se v zadnjih mesecih bistveno povečuje prav število visoko kvalificiranih in kvalificiranih delavcev, med njimi zlasti tistih z visoko, višjo in srednjo strokovno usposobljenostjo. Tako jc bilo v septembru brez zaposlitve 109 strokovnjakov z visoko ali višjo strokovno izobrazbo. Neprimerno višje je število srednje strokovno usposobljenega kadra, ki ne dobi zaposlitve.
Nekateri od vzrokov se tako rekoč sami ponujajo, druge bo bržčas treba še razkriti. Toda očitno je, da so se v marsikateri delovni organizaciji zaprli vase. Z reformo so potegnili iz predalov shc*n,o delovnih mest v organizaciji in upravljanju proizvodnje, odkljukali zasedena delovna mesta v teh organigramih, ter samozadovoljno ugotovili, da nikogar ne manjka. In če so pri tem pozabili tudi pogledati, katere strokovne kadre bi še potrebovali, da bi še izboljšali svoje gospodarjenje, če so pozabili tudi na to, kako ta kader svoje naloge opravlja — tudi ni naključje. Ponekod boj za stplčk?., ljubosumnost, marsikdaj pa sploh prepričanje, da strokovno usposobljenega kadra v podjetju ne potrepujejo! Ali bo mojster na vodilnem delovnem mestu tisti, ki bo predlagal, naj v podjetju zaposle inženirja?
Resnica pa ima še drugo obličje. Brezposelnost strokovnjakov je najbolj izrazita v večjih centrih, v Ljubljani, Mariboru, Celju, fCranju. Povsem razumljivo, da strokovnjaki tiščijo v mesta, ker mestno življenje prinaša s seboj marsikatero prednost, še posebej kf nekateri primeri izpričujejo, da so v mestih tudi višji osebni dohodki. In tako kot bodd morali strokovnjaki spoznati, da za vse ne more biti zaposlitve v mestu, bodo morbli tudi v podjetjih izven gospodarskih in družbenih središč spoznati, da jih bodo morali bolje nagraditi, če jih bodo seveda hoteli dobiti.
Toda dovolj razmišljanja. o tem. Se posebno, ker je zadeva več ali manj znana. Treba je samo poiskati nekoga, ki bo odločno povedal, da tako žaganje veje, na katero smo se s težavo skobacali, ni samo nesmiselno, temveč tudi precej nevarno. Pn če že drugi ne spregovore o tem,-potem bi morali zlasti sindikati v delovnih organizacijah precej naglas povedati to resnico.	BOJAN SAMARIN

Četrtek, 11. novsmtat 1965
it, 45, leto XXII
zagotovi le povišanje cen njihovih proizvodov, večje olajšave v družbenih obveznostih. V nekaterih kolektivih so se zaprli sami vase, nikogar ne odslovijo iz podjetja, nikomur ne dovolijo v podjetje in tako čakajo na »boljše čase«. A kdaj bodo prišli ti boljši časi, tega pravzaprav ne vedo ne oni, ne kdo drug.
Zato pa so toliko energične j e pretresli svoje gospodarjenje v nekaterih drugih kolektivih. Marsikateri trenutni ukrep za boljše gospodarjenje je že zagotovil kolektivom precej prihranjenih milijonov. Nekatere rešitve, ki so jih in ki jih še uveljavljajo, pa bodo svoj pravi . ekonomski efekt šele pokazale. V. tovarni Železniških ''vozil Boris Kidrič so začeli uveljavljati gospodarsko reformo tako, da so temeljito pretresli svoj dosedanji proizvodni program, da so službe podjetja pripravile načrte — in jih že začele tudi uveljavljati — da bi izboljšali tehnološke postopke, specializaciji' in kooperaciji so posvetili še posebno pozornost, prav tako tudi notranjim odnosom, predvsem pa delitvi. V Tovarni dušika v Rušah pripravljajo novo organizacijo dela, zaostrujejo osebno odgovornost proizvajalcev, z boljšo delitvijo dela in pravilnejšo razporeditvijo zaposlenih pa si obetajo bistveno popraviti rezultate gospodarjenja. Podobno tudi v Agroservisu. V tovarni umetnih brusov Swaty so sicer že lani uvedli štiriizmen-sko delo, toda kljub temu še iščejo možnosti za boljše gospodarjenje. In teh ni malo: izboljšave v delovnem procesu, zniževanje materialnih stroškov — to so samo nekateri elementi v
(Nadaljevanje na 2. strani)
SPRETNOST VARILCA
FOTO: M. ŠPAROVEC
OB OBLETNICI VELIKIH NAČRTOV ZA NOVOMEŠKE OTROKE
Odgovornost z ramena
na rame
Lani. 10. decembra smo objavili v našem listu članek z nadnaslovom: »V Novem mestu le dobra 2 odstotka otrok v varstvenih ustanovah« in z glavnim naslovom: »Konkreten program za boljše varstvo otrok«. Iz članka povzemamo dva odlomka:
... »Prvi korak, ki obeta lepše čase za otroško varstvo, so storili s tem, da so skrbno proučili sedanje in prihodnje potrebe, razvoj gospodarstva in ostalih dejavnosti v občini in s tem uskladili šestletni perspektivni program. Po tem programu bi v šestih letih zgradili v strnjenih industrijskih naseljih, kjer so. potrebe največje, več varstvenih ustanov za 1290 otrok in poskrbeli za 64 odstotkov otrok, kjer sta oba roditelja zaposlena oziroma za 31 odstotkov vseh otrok. Za to bi porabili pri sedanjih cenah v gradbeništvu 366 milijonov dinarjev aii letno 61 milijonov ...«
.. .»Občina bo zagotovila sredstva za plačevanje vzgojnega kadra, za amortizacijo in del sredstev za investicije. Delovne organizacije pa bi naj prispeva-vale pol odstotka od neto izplačanih osebnih dohodkov in pomagale plačevati mesečno oskrbnino delavcem, ki tega sami ne bi zmogli. Napisali so tudi že vrstni red gradnje, ki bi jo po programu zaključili leta 1970..«
Leto se je skoraj olirnbo in zanimivo bi bilo pogledati, kako
(Nadaljevanje na 4. strani)
TZ RAZGOVORA S TOV. LOJZETOM FORTUNO, PREDSEDNIKOM REPUBLIŠKEGA ODBORA SINDIKATA STORITVENIH DEJAVNOSTI SLOVENIJE
GOSTINSKI IN TURISTIČNI DELAVCI
POSTAJAJO PROŽNEJŠI
Kot gostja opažam predvsem neblagodejni vpliv gospodarske reforme na cenike gostincev, vključno hotele. Vi nemara vidite še druge, pozitivne spremembe.
ODGOVOR: Cene so poskočile samo v avgjustu za 21 %. Ostale pa so v primernih okvirih, če upoštevamo, da so se tedaj podražila živila za 23 %, kurjava za 64 % in komunalne storitve večkratno. Moram pa takoj dodati, da je bila 21 % podražitev primerna le za glavno turistično sezono, ko smo imeli veliko inozemskih gostov in so bili gostinski in turistični prostori razmeroma dobro izkoriščeni. Zdaj pa bi se ■ morali sezonske gostinske organizacije in prehodno gostinstvo prilagoditi kupni moči 'domačih gostov. Z ustrezno politiko cen bi nemara med mrtvo sezono privabili tudi več tujih turistov...
Bojim se, da govorite v prazno.
ODGOVOR: Ne bi rekel. Ob sedanjih cenah se utegne pro-
!i!jllllllll!lllllllllllllllllllll!lll!ll!ll!!llllllllllllllll!lllll!lllllllllll!llllll!!ll!lllllllllllllllllllllllllllllllll!lllllll!llllllll!lllllllllllll!!lllllllllllllljljj
s	==
TEMA POMENKA: Vpliv gospodarske reforme 1 1 na naše gostinstvo in turizem.	g
POVZETEK ODGOVOROV: Gospodarska re- | g forma je v marsičem spremenila poslovne pogoje = S gostinskih in turističnih delovnih organizacij. Nji- i § hovi upravljavci postajajo prožnejši in iznajdlji- J 1 vejši. Z boljšim gospodarjenjem, ki ga spodbuja jg 1 delitev osebnih dohodkov po delu, je ponekod že g 1 porasel poslovni uspeh.	g
KRITIČNE PRIPOMBE: Podraževalci gostin- | §§ skih in turističnih uslug naj bi bolj mislili na kupno 1 p moč domačih gostov, ki sestavljajo dvotretjinsko 1 g večino. Tujcem pa bi nemara ustregli, če bi ob g g avtomobilskih cestah zgradili več motelov, drugod p 1 pa cenejša gostišča za manj petične. Škodovalo tudi j 1 ne bi, če bi pri opremljanju lokalov in sestavi je- jg g dilnikov upoštevali naše posebnosti.
met tako zmanjšati, da bodo gostinci skoraj brez dohodka. Za pokrivanje režijskih stroškov bo
treba poseči v sklade. Je pa že pametneje s pocenitvijo povečati, promet, čistega dohodka bo
sicer manj kot poleti, vendar dovolj za redne izdatke.
V	čem se pa kažejo dobri vplivi gospodarske reforme?
ODGOVOR: 2e med pripravami, zlasti pa po uveljavitvi gospodarske reforme so začeli gostinski in turistični delavci aktivirati notranje rezerve. Izboljšali so orgsiniizacijo dela, bolje izkoriščajo delovni čas, smotrneje nabavljajo material, specializirajo obrate in s tem zmanjšujejo poslovne stroške — nekaj podjetij je s specializacijo že prihranilo omembe vredne zneske — z raznimi novimi uslugami pa tudi gostom bolj ustrežejo. Poleg gospodarskih ukrepov pa prizadevnost delovnih kolektivov povečuje tudi spodbudnejša delitev osebnih dohodkov.
V	katerem podjetju bi sl lahko pobliže ogledali vse te hvale vredne novosti?
Pojdite v Gostinsko podjetje Ljubljana. Tam so odstotni pribitek zamenjali s fiksnim, od-
(Nadaljevanje na 3. strani)

7 dni v sindikatih
Kaj naj ne bo redkost in o »varčevanju«
Prav neverjetno je, a žal resnično, pripetilo pa se je pred nedavnim- V nekem ljubljanskem podjetju so potrebovali izvod svojega statuta za službo družbenega knjigovodstva. Tam so ga potrebovali in morali so jim ga poslati! Prav to pa je povzročilo odgovornim pravcati glavobol. Kje stalJniti statut, ko pa imajo v podjetju le en izvod. Nedvomno redkost, ki je ni kazalo dati iz rok. Kaj, če se pri SDK izgubi, morda ga bodo potrebovali dalj časa, skratka, preden ga bi dobili nazaj, bi bilo podjetje brez svojega temeljnega akta, lahko bi zapisali ustavo delovne organizacije, kot smo ne brez razlogov imenovali statute, ko smo jih sprejemali.
Sicer pa nadaljujmo. Nekdo v podjetju se je spomnil, da so dejansko imeli, pomislite, kar dva natipkana izvoda statuta in da je drugi na republiškem svetu sindikatov. Telefonirali so na republiški svet in dobili svoj statut nazaj. Kdo ve, če jim je bilo pri tem kaj nerodno.
Upamo, da je SDK dobila zahtevani statut, žal (spet!) pa smo skoraj prepričani, da v tem podjetju mislijo, da je zdaj vse v redu. Na republiškem svetu so lahko dotlej prebrali njihov statut, SDK so ga poslali, en izvod pa je lepo shranjen doma. Prav gotovo pa se ob tem niso vprašali, če še koga zanima statut, če ga morda člani kolektiva ne želijo videti ali ga celo ne potrebujejo.
Upamo, da je glede tega to podjetje tudi redkost 'med drugimi, vsaj med večino, saj zato smo pričeli članek s frazo, ki je prevečkrat zapisana, h vselej opozarja na nova, drobna ali velika razočaranja. Zato je prav, da naštejemo ob tem primere, ki kažejo ne le na večji posluh samoupravnih organov v delovnih organizacijah, temveč da dejansko opravljajo svoje naloge.
V	vrsti podjetij so dali natisniti statut v nekaj več izvodih, kot je vseh članov kolektiva in razumljivo je, da je svoj izvod dobil vsak član kolektiva. V vevški papirnici so dali natisniti za vse člane že osnutek statuta. V Gozdnem gospodarstvu Postojna že nekaj let v prilogi svojega glasila redno objavljajo vse pravilnike, ki jih sprejme delavski svet. Tudi o delitvi osebnih dohodkov, uporabi osebnih vozil v službene namene in druge! To pot so ubrali soški gozdarji. V ljubljanskem Mercatorju so bili med prvimi, ki so sprejeli na osnovi novega TZDR svoj pravilnik o delovnih razmerjih in ga prav tako ponatisnili!
V	nekem podjetju pa so torej natipkali le dva izvoda sta-iuta. V nekaj podjetjih so se ■krili za plaščem varčevanja in ukinili glasila delovnega kolektiva, ki so poprej izhajala leta in leta- V teh podjetjih torej mislijo, da zdaj ni čas za obveščanje članov kolektiva, vse drugo (kritika, polemike), ki je vse bolj prodiralo v tako imenovane tovarniške liste, pa zdaj ni »zaželeno«.
In menite, da bodo v teh in takih podjetjih obelodanili svoje pravilnike - in morebiti letos ali zdaj popravljen statut? Ne! Toda takih stališč sindikat nikakor ne more odobravati.
t
a
S
o
»
m
•2
3
I
■c
U)
5
•cr
a
to
S"
KOSILO NA GRADBIŠČU
FOTO: M. ŠPAROVEC
C
(3
■
8
s
a
š
•J
M
C
"ir.
3
■n
3
•A
C
4
DELAVSKA
ENOTNOST
Glasilo Republiškega sveta ZSJ za Slovenijo. Izdaja CZP Ljudska pravica v Ljubljani., List Je ustanovljen 20 novembra 1942. Urejuje uredniški odbor. Glavni in odgovorni urednik
MILAN POGAČNIK
Naslov uredništva in uprave: Ljubljana. Dalmatinova ul. 4, poštni predal 313/VI, telefon uredništva 31 66 72,	31 24 02 in
31 00 33, uprave 31 00 33. Račun pri Narodni banki v Ljubljani, št. NB 501-1-365 — Posamezna številka stane 50 din — Naročnina je: četrtletna 650, polletna 1300 in letna 2600 din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk in klišeji CZP »Ljudska pravica« Ljubljana
OB OBČNEM ZBORU OBČINSKEGA SINDIKALNEGA SVETA GROSUPLJE
Deficit strokovnega dela
g
1
■o
S
#
>
S
■
%
G
.’2
1
(A
C
rt
S
Osnovna značilnost občnega zbora občinskega sindikalnega sveta Grosuplje je bila konkretna ocena, kako tamkajšnje gospodarske organizacije uveljavljajo reformo. Udeleženci občnega zbora pa se niso zadovoljili le z ugotovitvijo, katere uspehe so v novih gospodarskih razmerah že dosegli in katere pomanjkljivosti morajo odpraviti, da bo gospodarski in družbeni razvoj na območju občine še hitrejši, marveč so se zavzeli tudi za energično odpravo vzrokov relativnega zaostajanja gospodarskega razvoja te občine v primerjavi z razvitejšimi in to ne »na pamet«, ampak na osnovi svojih lastnih izkušenj in ugotovitev. Kakšne so te izkušnje in ugotovitve? S
Predsednik ObSS Beno Mar-jetič je nekatere izmed teh izkušenj omenil v uvodni besedi, o nekaterih pa smo slišali v razpravi. Predvsem so na občnem zboru poudarili, da dosegajo največje gospodarske uspehe' po uveljavitvi novih gospodarskih ukrepov tiste gospodarske organizacije, ki so že v pripravah na reformo prisluhnile potrebam trga, v zadrego pa so zašle vse tiste, ki jih tudi poostrene gospodarske razmere še niso prisilile k resnemu delu. Med prvo skupino gospodarskih organizacij prištevajo tovarno Motvoz in platno, Elektrostrojno podjetje, Kovinostroj iz Grosupljega, Sto-larno Dobrepolje in Mesno podjetje Stična, v drugo skupino pa Agroservis Ivančna gorica, Apnenico Dobrepolje in Strojno mizarstvo Šentvid.
V tovarni »Motvoz in platno« Grosuplje niso le preusmerili svoje proizvodnje na izdelavo tistih predmetov, po katerih je največje povpraševanje na trgu, marveč tudi spodbudili naraščanje in intenzivnost dela z ustreznimi sistemi nagrajevanja po delu- V Elektrostrojnem podjetju Grosuplje so bistveno izboljšali kakovost svojih proizvodov pa tudi v Kovinostroju Grosuplje si močno prizadevajo, da bi se vključili v spremenjen sistem gospodarjenja. Še najbolj pa se je med gospodarskimi organizacijami grosupeljske občine pripravila na reformo Sjolarna Dobrepolje, kjer so močno povečali ekonomičnost poslovanja, predvsem z odpravo nepravilnosti v organizaciji dela in pri izkoriščanju odpadnega materiala. Vpeljati nameravajo tudi tretjo izmeno. Med podjetja, ki na območju grosupeljske občine dobro gospodarijo, velja prišteti tudi Mesno podjetje Stična, ki je v osmih mesecih ustvarilo 14 milijonov dinarjev 'sredstev za sklade, kar jim bo omogočilo nakup strojev za predelavo mesa.
Med gospodarskimi organizacijami, ki se niso uspele ali hotele vključiti v skupna prizadevanja po uveljavljenih gospodarskih ukrepih, pa je na prvem mestu Agroservis Ivančna gorica. To podjetje v zadnjem letu ni ustvarilo niti toliko sredstev, da bi odplačevalo zastarele družbene obveznosti. Poslovanje podjetja se ni izboljšalo niti po priporočilih občinske skupščine, pa tudi potem ne, ko so strokovne komisije predlagale, kako bi se podjetje lahko izkopalo iz gospodarske stiske. Vodstvo podjetja je kljubovalo priporočilom skupščine vse do — prisilni uprave. Apnenica Dobrepolje prav tako ne dosega planskih obveznosti, marveč ustvarja večji celotni dohodek le s povečevanjem cen. V Strojnem mizarstvu Šentvid so v devetih mesecih letos ustvarili le nekaj več kot 5 milijonov dinarjev sredstev za sklade ali 65 odstotkov lani ustvarjenih sredstev v ena-
kem obdobju, čeprav je bilo to podjetje z reformo oproščeno, po računih iz lanskega leta — več kot 4 milijone dinarjev obveznosti.
Za vse omenjene gospodarske organizacije, ki so zašle v zagato, je značilno, da jim manjka strokovnjakov. Po oceni občnega zbora je pomanjkanje strokovno usposobljenih ljudi za organiziranje in vodenje dela v gospodarskih organizacijah tudi sicer glavni razlog za počasno rast gospodarstva v občini. Po analizi, ki sta o njej razpravljala tudi že občinski , komite ZK in občinska skupščina, je v 25 gospodarskih organizacijah na območju občine, ki zaposlujejo skupno 3.813 ljudi, zaposlenih v upravah 470 ljudi. Med temi bi jih morali imeti, po pravilnikih teh organizacij, Visoko in višjo izobrazbo 88, dejansko pa ima takšno izobrazbo le 28 zaposlenih. Še bolj značilen podatek: v upravah omenjenih 25 gospodarskih organizacij je zaposlenih kar 84 ljudi samo z dokončano osemletko, 55 pa celo -z nedokončano osemletko. In še: od skupno 1.951 zaposlenih v neposredni proizvodnji je 1015 nekvalificiranih! V vseh 25 analiziranih gospodarskih organizacijah ne zaposlujejo niti enega" diplomiranega pravnika ali ekonomista!
Omenjeni podatki so že sami po sebi dovolj zgovorni in jih
ni treba posebej razlagati. Zaradi nespodbudnega sistema nagrajevanja strokovnega dela se večina izšolanih mladih ljudi iz te občine zaposli raje v Ljubljani in v drugih krajih Slovenije, kjer jih lahko bolje plačajo ali ekonomsko bolj pravilno vrednotijON njihovo delo, rezultat pa je takšen, kot je: jadikovanje, ,da ni strokovnega kadra-In ne samo to- na občnem zboru so poudarili, da prav tista podjetja, ki jim strokovnjakov najbolj primanjkuje, odštevajo najmanj denarja za štipendije in strokovno usposabljanje. Od skupno 29 podjetij ima svoje štipendiste le 6 gospodarskih organizacij, in to 21 učencev na srednjih šolah, 2 na višji šoli, 16 pa na visokih šolah.
Po našem mnenju je najpomembnejša naslednja ugotovitev občnega zbora grosupeljskih sindikatov: neustrezna politika nagrajevanja v delovnih organizacijah grosupeljske občine je glavni vzrok, da povsod primanjkuje strokovnih delavcev in to od inženirjev, ekonomistov in pravnikov, do sposobnih kvali-‘ ficirknih in visokokvalificiranih kadrov v sami proizvodnji. Prav ti ljudje bi bili sposobni izdelati, razen ustreznih proizvodnih programov in predlogov za uvedbo novih tehnoloških postopkov, tu-'M ustrezne sisteme in merila za nagrajevanje po delu. Navidezno pa je takih ljudi v delovnih organizacijah grosupeljske občine celo preveč, ker zasedajo odgovorna in zahtevna delovna mesta ljudje, ki svojemu delu niso kos, pa vendar prejemajo osebne dohodke, kot da delo opravljajo v najlepšem redu. Kaj lahko predstavljajo in pomenijo dobra vodstva v delovnih organizacijah, je videti na primerih Splošnega gradbenega podjetja. Tovarne Motvoz in platno in Agrokombinata. V teh in takšnih podjetjih sklepajo organi upravljanja na podlagi dobrih strokovnih elaboratov in ne na pamet.	V. B.
Z OBČNEGA ZBORA ObSS TRŽIČ
ŠE BOMO »SITNARILI«
Gospodarjenje v današnjih razmerah, nadaljnje poglabljanje samoupravljanja in problemi interne zakonodaje v delovnih organizacijah so bile tri osnovne teme, katerim so delegati posvetili minulo nedeljo največ pozornosti na občnem zboru občinskega sindikalnega sveta v Tržiču. S tem ni rečeno, da poročilo in razprava nista zajela tudi drugih področij družbeno-ekonomskega življenja ali da bi tržiški sindikati slabo delali in da je zatorej takšna, sorazmerno ozka dejavnost sindikatov. Nasprotno: doseženi uspehi niso majhni, vendar bo še treba »sitnariti« in opozarjati, dokler ne bodo odpravljene preostale pomanjkljivosti.
Gre predvsem za zahtevo, da ki sta jim zaupana, bi sindikalne podružnice še bolj v tržiških kolektivih namreč odločno kot doslej nastopale kot ugotavljajo, da decentralizirani pobudniki pri razreševanju pro- samoupravni organi v delovnih blemov; da se njihova dejavnost organizacijah ne dobijo tistega ne bi zoževala zgolj na aktiv- mesta v upravljanju in gospo-nost izvršnih odborov,^ ampak darjenju, ki jim po vsej upra-da bi zajemala celotno članstvo, vičenosti gre. Ciani se sicer se-vse samoupravljavce. Čeprav stajajo, vendar skoraj o ničemer gospodarski rezultati v komuni ne odločajo. Ali je potem kaj še zdaleč niso teki, da bi dajali čudnega, da je njihova pozor-povod za zaskrbljenost, je zlasti nost marsikdaj bolj usmerjena zdaj — pri iskanju trajnejših v delitev, pri kateri imajo so-rešitev — potrebna čim širša razmerno še največ pristojnosti,-aktivizacija vsega sindikalnega ne pa na ustvarjanje, na proiz-članstva, da bi dosegli čim- vodnjo. Če pa že v kolektivih prejšnjo razrešitev številnih Več in temeljiteje razpravljajo problemov, ki preprečujejo, da 0 tem, potem sprejetih sklepov tržiški kolektivi ne dosegajo še vseiej ne izpolnjujejo. Ce kdo boljših proizvodnih oziroma de- zares dobro pozna razmere v lovnih uspehov,	kolektivu, potem so to uprav-
V razpravi so delegati ugo- Ijavci v ekonomskih enotah, tovili, da sb se delovne organi- Zato bi morali sveti ekonom-zacije v komuni dobro pripra- skih enot odločneje zahtevati, vile na reformo. V devetih me- da jim centralni organi »dajo« secih letošnjega leta je bila pristojnosti. Naloga sindikata in proizvodnja za 12 % višja kot drugih političnih organizacij pa lani v istem obdobju in je le je, da te zahteve podprejo, če za malenkost zaostala za pred- naj upravičijo svojo nalogo: videvanji letnega plana. To do- urejanje in razvijanje družbe-kazuje, da so se kolektivi le nih, proizvodnih in drugih od-obrnili navznoter in da iščejo nosov med proizvajalci, dolgoročnejše rešitve, ker vedo, ob tako zastavljenih nalogah da jim bo samo to omogočilo jn obveznostih sindikalnih po-ne le obstoj, ampak Hudi na- družnic velja takoj poiudariti, daljnji in zanesljiv razvoj. Raz- da je tudi v tržiških delovnih veseljiva je tudi ugotovitev, da organizacijah precej pomanjklji-so sorazmerno redki primeri, da va njihova interna zakonodaja, bi delovne organizacije iskale Takrat, ko so kolektivi spreje-izhod iz težav z ukrepi kratko- mali svoje statute, je bilo jasno ročnega pamena.	poudarjeno, da s samim spre-
Izrečeno je bilo mnenje, da jemom statuta dela še ni oprav-so takšni rezultati morda le Ijeno, marveč da bo treba sta-malo preveč uspavali kolektive tute nenehno dopolnjevati. Z iz-oziroma članstvo sindikalnih jemo pravilnikov o delitvi či-podružnic. Omenjeni uspehi so stega in osebnih dohodkov pa namreč — vsemu navkljub — le so na druge notranje predpise bili doseženi v pogojih doseda- V kolektivih malone pozabili, njega dela, ko ni mogoče v pod- Prav zato so, zlasti v statutih, jetjih govoriti o dovolj spod- še vedno zelo ohlapna določila, budni delitvi po delu za stro- kar zavira nadaljnjo demokra-kovne in režijske delavce. Ra- tizacijo družbenih odnosov in zen tega so številne delovne or- onemogoča konkretizacijo pravic ganizacije praktično zaprle vra- in dolžnosti proizvajalcev. Sin-ta strokovnjakom in sploh spo- dikati, kot organizacija nepo-sobnejšim kadrom. Njihovi sa- srednih proizvajalcev bi morali moupravni organi so namreč temeljito pretresti statute in za-sklenili, da zavoljo reforme ne htevati, da jih v podjetjih bolj bodo nikogar niti odpustili niti precizno izoblikujejo. To ni po-sprejeli. Ne kaže sicer opore- litična zadeva, kakor mnogi še kati, da je tudi to odločitev na- vedno trdijo, ampak gospodar-rekovala nuja in želja, da bi se ska naloga, saj gre v končni po-z obstoječimi kadri prikopali do sledici za uresničevanje gospo-kar najboljših rezultatov, ven- darskih načrtov delovnih orga-dar pa mladim, predvsem pa nizacij. To tudi ne pomeni dol-bolj sposobnim kadrom ob tem gorečne programske naloge, am-le ne bi smeli zapirati vrat in pak konkretno nalogo, pri ka-perspektive. Če bi sindikalne teri odlašanje samo škoduje, organizacije več storile za vse- Neurejeni notranji odnosi, naj-stransko družbeno - ekonomsko večkrat kot posledica neurejene izobraževanje samoupravljav- ali slabe notranje zakonodaje, cev, potem se najbrž,ne bi sre- namreč pogosto povzročilo ne-čavali s takšnimi pojavi, samo- razpoloženje proizvajalcev in upravni organi pa bi bolje iz- vplivajo na proizvodnjo, pblnjevali nalogo in poslanstvo,	-mG
OB OBČNEM ZBORU SINDIKATOV V MARIBORSKI OBČINI TABOR
DOSLEDNO V REFORMO NA VSEH PODROČJIH
(Nadaljevanje s 1. strani)
analizah strokovnih služb za boljše gospodarjenje v podjetju. V tovarni pohištva Marles pa so se odločili, da se povsem specializirajo na velikoserijsko proizvodnjo tipskega kuhinjskega pohištva.
In zlasti rezultati gospodarjenja v teh podjetjih pričajo, da gospodarska reforma ni bila le nujna, temveč da je razkrila obilo možnosti za boljše gospodarjenje, za s stroški manj obremenjeno proizvodnjo in s tem za enakopravnejšo vključitev v mednarodno delitev dela. Zato tudi stališče sindikatov v mariborski občini Tabor, da je bil ekonomski pritisk novega gospodarskega instrumentarija nujen in da ni prav nobenega razloga, da bi odstopali od uzakonjenih instrumentov ter se odločali za bol] kompromisne in manj boleče rešitve, kot se oglašajo s predlogi v nekaterih kolektivih.
NI VSE ODVISNO SAMO OD PROIZVAJALCEV
Čeprav tako odločno stališče sindikatov v mariborski občini
Tabor do nadaljnjega prehoda v intenzivno gospodarjenje, pa sindikati vendarle zavračajo mnenja nekaterih, češ, zdaj je gospodarski instrumentarij spremenjen in zdaj je samo od proizvajalcev odvisno, kako bodo reformo uresničili. Res je v prvi vrsti od delovnih organizacij odvisno, kako bodo ukrepale za prehod, res je predvsem od njihovih rešitev odvisen končni rezultat. Vendar pa bo . treba v samem instrumentariju, s širšimi družbeno ekonomskimi rešitvami še naprej ustvarjati pogoje za ta prehod na intenzivno gospodarjenje. Carinski sistem bo še moral doživeti korenite spremembe. V zagato je zašlo bančništvo, tako da v tem trenutku ni sposobno učinkoviteje podpreti prizadevanja tistih delovnih organizacij, ki bi lahko najhitreje in najbolj učinkovito prešle na intenzivno gospodarjenje. V tovarni dušika lahko še talro intenzivno razmišljajo o boljšem izkoriščanju osnovnih sredstev, če jim zvezni predpis oktobra dalje dovoljuje izkoriščati električno energijo samo za 28 % njihovih kapacitet,
od 1. novembra pa celo le za 16 %.
A kot rečeno, te zahteve prav v ničemer ne zmanjšujejo naloge sindikatov v delovnih organizacijah, da spodbujajo samoupravne organe in predvsem upravno tehnični aparat za boljše rešitve v gospodarjenju znotraj slehernega kolektiva.
OKREPITI	»
SAMOUPRAVNE ORGANE
Čeprav je ena izmed značilnosti gospodarske reforme, da krepi materialno bazo samoupravljanja in s tem ustvarja realne možnosti za nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov, pa so prva prizadevanja v delovnih organizacijah vA premalo usmerjena na to področje. Ne samo da večje materialne pristojnosti delovnih kolektivov niso imele za posledico tudi večje materialne pristojnosti neposrednih proizvajalcev v delovnih enotah, tudi v centralnih organih upravljanja je še vedno vse premalo načrtnosti v oblikovanju gospodarske in poslovne politike. Politika cen — to so iz-
pričali številni primeri — je po navadi kar v zakupu strokovnih kolegijev in komercialnih služb. In le malokdaj se primeri, da bi delavski svet podjetja pripravil program za svojo sejo, temveč ga največkrat dobi že pripravljenega od strokovnih služb ali od upravno tehničnega vodstva. In namesto, da bi se v samoupravnih organih oblikovala politika poslovanja, se največkrat le formalno potrjuje.
* Iz teh kritičnih pripomb na občnem zboru mariborskih sindikatov pa se je izoblikovala tudi vrsta nalog sindikatov v prihodnjem obdobju. Med njimi je nedvomno v ospredju, da je treba zagotoviti v nadaljnjih prizadevanjih za uveljavitev gospodarske reforme tudi prevrednotenje delitvenih sistemov in delitvenih odnosov. Tako v sistemu formiranja in delitve dohodka kot v delitvi sredstev za osebne dohodke. Hkrati s tem pa bi morali sindikati v delovnih organizacijah vztrajati pri zahtevi, da, se čimprej in čimbolj izpopolni interna zakonodaja delovnih kolektivov. S. B. .
7 dni v sindihatih
GOSTINSKI IN TURISTIČNI DELAVCI
POSTAJAJO PROŽNEJŠI
(Nadaljevanje s 1. strani) meri enim po zahtevnosti uslug oziroma po Vloženem živem delu. Bribitek na kuhano jed je večji kakor na hladen narezek ali na liter vina. Sprememba v izračunavanju pribitka koristi kolektivu in gpstom. Točajev zaslužek ni več odvisen od vrednosti pijače, ki jo znosi gostom, ampak zgolj od k^'jčine. Kuharica pa zasluži pri^irom-pirjevem golažu ravno toliko kot pri mesnem, ker ima z obema približno enako dela. Ob takšnem oblikovanju pribitka ne poskušajo gostju vsiliti naj-dražje, četudi ni najboljše, niti nabavljati dražje blago. Pri odstotnem pribitku je namreč nabavna cena odločilnega pomena. Čim dražje je blago, tem večja je dinarska vrednost pribitka, zato se gostinski (m trgovski) odkupovale! posebno ne trudijo, da bi našli poceni vina ali karkoli drugega.
Manj računanja pa je pri odstotnem pribitku.
ODGOVOR: Da, to je pravzaprav edina njegova prednost. Prepričajte se v Gostinskem
podjetju Ljubljana, kjer se je zadnje čase zelo povečal čisti dohodek, čeprav poleg dragih pripravljajo tudi zelo cenena kosila in večerje. Na izbiro so mesne, polmesne in brezmesne jedi. Toda dovolj o tem podjetju. Drugod niso tako revolucionarni, poskušajo pa s spretnim obračunavanjem materialnih stroškov in z evidentiranjem1 prodanih obrokov izboljšati gospodarjenje. Do zdaj je malo katero podjetje 100 % realiziralo vkalkulirani pribitek. Republiško povprečje se vrti pri kakih 70 %, če bi ga dvignili samo na 80 %, bi se gostinski skladi podvojili. To ni malenkost!
Kljub tem vašim dokazom o uspelih notranjih spremembah mislim, da so se tako gostinci kakor turistični delavci med pripravami na gospodarsko reformo in po njeni uveljavitvi najbolj ukvarjali s tem, kako bi dobili čimveč deviz. Večkrat slišim; da je domači turizem zapostavljen.
ODGOVOR: Kako gledam na domači turizem, bom kasneje
povedal, kar pa zadeva povečano zanimanje za itujce, tole: marsikaj so gostinci in turistični delavci izboljšali ali izpopolnili zavoljo njih. Ali je zato uspeh manj vredeoT? Ni, kar dokazuje tudi devizni priliv. V industriji znaša 136 dolarjev na zaposlenega, v turizmu pa dvanajstkrat več — 1666 dolarjev. Še pomembnejša kol višina je struktura ustvarjenih deviznih sredstev.
Podatki najbrž niso točni, precej deviz se steka v zasebne žepe — brez vsakršne evidence. Vem za primere, da inozemci z devizami plačujejo zasebne tujske sobe.
ODGOVOR:	Problem po-
znam. Turistični -promet je veliko bolj porasel kot uradno zabeleženi priliv deviz. Letos v prvem polletju smo po redni poti dobili 3 % manj plačilnih sredstev kakor lani v tem času. Deloma zaradi zmanjšanega prometa v maju in juniju — tujci so se zbali naših gospodarskih sprememb. Tudi v juliju smo dobili manj deviz kot
lani. Če upoštevamo, da je bilo nočitev 27 % več, deviz pa 23 % manj, pač ni težko uganiti, da so tujci ilegalno menjavali valuto in da imamo opravka z zasebnim kliringom. Da ne bom predolg: upam, da bo sprememba deviznega tečaja in s tem povečana kupna moč tujih turistov v prihodnje še ugodneje vplivala na devizno bilanco in na devizni priliv. Sicer pa bomo uspeh inozemskega turizma lahko temeljito ocenili šele ob zaključku leta, ki bodo plačani vsi aranžmaji naših turističnih agencij.
Kaj ste nameravali povedati o domačem turizmu?
ODGOVOR: Omenil sem že, zakaj sta gostinstvo in turizem dolžna upoštevati domače goste. Verjetno pa se bo sčasoma spremenilo razmerje med številom domačih in tujih gostov v prid slednjih, če jih bomo znali privabljati. Večji problem vidim v tem, da naši turisti dobivajo premalo denarja za potovanja v inozemstvo. Prikrajšan ni samo posameznik. V turistični agenciji Kompas pravijo, da bi prišlo dvajset Švedov k nam, če pride na Švedsko en sam Jugoslovan, francoske agencije bi poslale k nam sedem turistov za enega Jugoslovana. Podobne izjave so dobili v Nemčiji. Kompas pa ne more skleniti arahžmajevv z njimi, ker tega ne dopuščajo razpoložljive devize. Kakor veste, dobi vsak naš državljan letno samo dvajset dolarjev za inozemski turizem.
Nekajkrat sem že brala uradne izjave, da se bo ta kvota povečala. Če se ne motim, smo podpisali mednarodno konvencijo, po kateri naj bi izplačevale banke 34 dolarjev. Kaj je s tem?
ODGOVOR: Vprašajte drugje. Vem samo to, da je konvencija podpisana in da so naši pristojni krogi po podpisu večkrat razpravljali o njej.
Predvidevate, da bo tujski promet porasel. S čim bi po vašem mnenju povečali zanimanje inozemcev za naše kraje?
ODGOVOR: Avstrija in Italija sta dovolj blizu, da se zgledujemo po njima. Avstrijcem vrže turizem več kot 700 milijonov dolarjev,, samo Korošcem pa vbč kot vsem jugoslovanskim gostinskim in turističnim organizacijam skupaj. Pa nimajo več naravnih lepot kot mi, niti morja, imajo pa nekaj, česar mi nimamo; na stotine majhnih gostišč za manj petične goste. Mi pa si turizma ne , znamo zamišljati brez velikih hotelov. V mestih so resda potrebni. Med službenim potovanjem se tudi naši ljudje zatekajo vanje — na glede na letni čas. V manjših krajih pa bi lahko s skromnejšimi sredstvi uredili gostišča in poleg družbenega sektorja s primerno kreditno politiko aktivirali tud; zasebnike in njihove prihranke. Dalje bi kazalo ob avtomobilskih cestah urediti več motelov, v teh, ki jih že imamo, so ležišča najbolj zasedena. Tujci so jih navajeni, med avtomobilsko vožnjo pa so tudi najbolj priročni. MARIOLA KOBAL
Kaj bo s stoletno tradicijo železarjev ?
Kako bo drugo leto z režijskimi kartami za železničarje in njihove svojce? Bodo res ukinili pravice, ki jih uživajo železničarji že odkar obstajajo železnice? Taka in podobna vprašanja prihajajo iz vseh krajev, kamor seže »jeklena kača«.
— Zahtevamo od sindikalnih forumov, da energično in z vso avtoriteto preprečijo kakršnekoli okrnitve pravic železničarjev — so ostro protestirali proti nameravanemu odvzemu režijskih kart člani sindikalne podružnice železničarjev postaj Žalec, Šempeter v Savinjski dolini in Polzela.
»Nam bodo vzeli ugodnosti, ki so jih deležni železničarji po vsem svetu?« vprašujejo prizadeti. »Znano je, da so Jugoslovanske železnice včlanjene v mednarodno unijo. Po sporazumu imajo aktivni železničarji dežel, ki so članice te unije,, brezplačno vožnjo na progah tujih železnic. Ce bi našim železničarjem vzeli to ugodnost, bi na primer švedski železničar potoval na dopust v Dubrovnik brezplačno, medtem ko bi si moral naš železničar do meje kupiti vozovnico, po vseh državah naprej do Švedske pa bi imel prosto vožnjo.«
Regresi in dotacije bodo železnicam v letu 1966 usahnili: Morda pa res nameravajo ukiniti režijske karte? S tako zastavljenimi vprašanji smo se obrnili na Skupnost železniških in transportnih podjetij. V uvodu smo jim že posredovali mnenje Komisije za standard in delovna razmerja pri republiškem sindikalnem svetu, naj vprašanje režijskih kart urejajo v železničarskih delovnih organizacijah sami. Po mnenju komisije naj bi režijske karte za prevoze uredili tako, kot imajo v nekaterih delovnih organizacijah urejene tako imenovane deputate.
»Tudi na železnicah smo ta-
kega mnenja,« mi je pojasnil direktor inž. Ciril Mravlja.
Če na železnici soglašajo s tem, da bodo problem okrog režijskih kart uredili sami, potem so govorice o ukinitvi neosno-vane?
— Urejaš lahko sam, seveda s takim ali drugačnim efektom, je bila poanta nadaljnjih razgovorov. Problem namreč ni v tem, da železnice ne bi hotele dajati več režijskih kart, temveč ostaja le vprašanje, če jih bodo mogle še naprej materialno pokrivati. V nekaterih odborih zvezne skupščine je pri razpravah o ukinitvi regresov že bilo govora o režijskih kartah. Mnenja in stališča, kako urediti te ugodnosti, pa so različna. Vse bolj pa se nagibajo k temu, da bi režijske karte vključili v osebni dohodek železničarjev.
»Taka opredelitev režijskih kart pa ne bi bila samo formalna, temveč bi pomenila poslabšanje že tako težkega materialnega položaja naših železnic,« je pojasnjeval inž. Mravlja. »S tem, ko bi s predpisom postala režijska karta sestavni del železničarjevega osebnega dohodka, bi služba družbenega knjigovodstva zahtevala od železničarskih podjetij, da obračunavajo dejanske stroške za pre-
voze svojih delavcev in odvedejo vse prispevke. Kaj takega pa železnice materialno ne bi zmogle. Zato prepustijo pristojni organi reševanje režijskih kart za železničarje delovnim organizacijam, pa ne bo problemov! Nikogar ne moti, če se v vlaku pelje poleg drugih potnikov še nekaj železničarjev zastonj. Režijskih kart za železničarje ni bilo nikoli treba pokrivati z kakršnimikoli regresi.«
Nikogar ne moti, če se železničarji vozijo zastonj, njim pa to pomeni stoletno tradicijo in pravico. In železniška podjetja so jim jo v taki obliki kot doslej pripravljena dati.
Če je tok razprav o režijskih kartah in ugodnostih železničarjev resnično silil v tako smer, da bi s predpisom priključili vrednost teh ugodnosti železničarjevemu osebnemu dohodku, potlej je upravičena zaskrbljenost, kako bodo železnice to ugodnost materialno pokrivale, in tudi upravičen strah, da bodo ugodnosti počasi usihale. Razen tega pa bi tak ukrep zakompliciral poslovanje, saj bi vsako pot železničarja morali evidentirati in obračunati. Ce pa bi vrednost režijske karte priključili osebnemu dohodku v pavšalu, bi ostal del dohodka izven vseh meril po delu, saj bi dobili vsi enako,, namesto da bi se tisti, ki najbolje delajo, lahko peljali zastonj do meje, manj prizadevni pa le od Ljubljane do Vrhnike.
Torej bo zaradi vseh naštetih komplikacij le najbolje, da prepustimo reševanje režijskih kart za železničarje njihovim podjetjem.	N. LUZAR
Mladi v težavnih razmerah
Pred dnevi sta se v Beogradu sestala na skupno sejo RS gg ZSJ za Srbijo in Centralni komite Zveze mladine Srbije, da Us bi pretresla razmere, v katerih se mladi pripravljajo za delo Ul na svojih bodočih delovnih mestih. V razpravi pa so udele-ženci posveta na številnih primerih opozorili, da bodo^ morali :	v prihodnje tako delovni kolektivi kot celotna družba po-
svetiti veliko več pozornosti mladi delavski generaciji.
Udeleženci posveta so v razpravi opozorili, da se zelo === naglo zmanjšuje število učencev v gospodarstvu. To ugoto-vitev podpirajo tudi nekateri statistični podatki. Tako je bilo Ul na primer v SR Srbiji še leta 1951/52 334 šol za učence v go-spodarstvu oziroma šol s praktičnim poukom, medtem ko jih bs je bilo v minulem šolskem letu le še 195. In ne samo število ==! šol, bistveno se je zmanjšalo tudi število učencev, ki te šole obiskujejo. Številne gospodarske organizacije so se začele ==j braniti učencev v gospodarstvu, češ da se jim ne izplača dajati tako visokih nagrad, kot to zahtevajo predpisi. Vendar === pa se udeleženci tega posveta niso strinjali s tem mnenjem, g§| kajti ta pojav je bil značilen tudi za prejšnje obdobje, ko še = ni bilo novih- predpisov o nagradah za učence v gospodar-iH stvu.
Ul / In medtem ko se po eni strani zmanjšuje število šol za učence v gospodarstvu in šol s praktičnim poukom, po drugi gH strani tudi te, ki so ostale, morajo delovati v zelo težkih ma-=== terialnih razmerah. Pomanjkanje učnih pripomočkov, sodobno gg opremljenih delavnic, šolskih predavalnic, pomanjkanje kva-HH litetnega predavateljskega kadra, vse to so problemi, ki I|| spremljajo to šolstvo. A tudi sam sistem financiranja šol za fH! kvalificirane delavce ni najbolje rešen. V principu bi jih mo-s; rale financirati tiste občine, v katerih te šole so, toda ker ps vzgajajo tudi kader za druge komune, jih matične občine pri ss odmerjanju sredstev potiskajo v ozadje, pri čemer se izgo~ HH varjajo, češ, saj ne vzgajajo kadra samo za naše potrebe.
Zastoj v delitvi
H! Ko je pred nedavnim zasedalo predsedstvo Centralnega HH odbora Sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavi-je in so člani obravnavali problematiko delitvenih sistemov, Ull je zaključek izzvenel v ugotovitev: »Le malo je delovnih or-=5= ganizacij, kjer bi ekonomske enote resnično formirale in de-=== lile dohodek.-«
Toda k temu so nekateri člani plenuma dodali — tako že =§§ nekaj let nazaj izzveni vsak zaključek v razpravi o delitve-Hl nih sistemih! V podjetjih pa kar naprej najdejo številne raz-HH loge za centralizirano delitev. Pravijo, da proizvajalci še niso zreli samostojno odločati o delitvi dohodka in da njihove od-Hl	ločitve ne bi zagotavljale smotrnega razvoja celotnega pod-
IH	j e tj a. Nekateri se spet izgovarjajo na neenake pogoje poslo-
šss	vanja med okonomskimi enotami, drugi spet na to, da se
===	stalno spreminjajo instrumenti v delitvi dohodka med pod-
H!	jetjem in družbo. In še kopico drugih izgovorov vedo na-
. WM šteti.	)
gj Vendar pa po mnenju članov plenuma praksa razkriva ==	povsem drugačne globlje vzroke za nerazvitost v delitvenih
ss	sistemih. Prvi je v tem, ker večina vodilnih v podjetju in
gg	tudi večina strokovnjakov še vedno pojmuje sebe za vodilne
gg	pri odrejanju poslovne politike in zato tudi pri delitvi dohod-
=|	ka in razširjeni reprodukciji. In nato: že dvajset let smo na-
mj	vajeni tega, da o vsem odločamo iz centra podjetja, tako da
Ul	tudi zdaj ni možno v letu ali dveh premagati te naše misel-
§j!	nosti. Razen tega si tudi sindikalne podružnice niso kdo ve
Ul	kako vztrajno prizadevale, da bi delitev dohodka postala de-
HH litev v delovnih enotah in ne v delavskih svetih.
Nov predlog financiranja
Sekretarka RS ŽSJ za Hrvaško tovarišica Olga Maričič je s§! v intervjuju za Rad med drugim spregovorila tudi o predlo-Hf gu za financiranje osnovnega šolstva: »Naš sekretariat je zn-iH vzel stališče, da naj bi se osnovno izobraževanje še naprej == financiralo po teritorialnem principu. Komuna naj bi bila g| osnovni nosilec tega financiranja. In kako naj bi se po na-slgj šem mnenju odrejala sredstva za ta namen? Celotna doseda-=g= nja sredstva, ki so se v času enoletnega planskega obdobja do--== delila za financiranje osnovnega šolstva, naj bi se povečala §|g za določen odstotek (zaradi tako imenovane revalorizacije oseb-jH§ nih dohodkov in izboljšanja učno vzgojnega procesa) ter naj Ul bi se hkrati na ravni federacije postavila v razmerje z bruto gp osebnimi dohodki gospodarskih in negospodarskih dejavnosti IH družbenega in zasebnega sektorja, vštevši tudi individualne HH kmetovalce.
sgl Tako naj bi se določila enotna minimalna stopnja izloča-=s=j nja sredstev za osnovnošolsko izobraževanje. Republike pa bi === seveda mogle s posebnimi predpisi določiti tudi višjo stopnjo. Hj Prav tako tudi komune. Del teh sredstev naj bi se v republiki im stekal v tako imenovani egalizacijski fond in to za pomoč H§! tistim komunam, ki iz objektivnih vzrokov ne bi mogle za-=g dostiti minimalnim standardom kvalitete pouka. Vsa druga IH sredstva pa naj bi akumulirala v komunah. Razen tega pa bi = bilo potrebno na ravni federacije v mejah fonda za pomoč Ul nerazvitim področjem zbrati določena sredstva tudi za po-trebe osnovnega izobraževanja.	j

Pralna posvetovalnica DE
vXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXV.Xv.XXXV.
® 7. VPRAŠANJE:
Ali imajo delavci, ki so se vrnili z dosluženja vojaškega roka pravico, da se zaposle v delovni organizaciji, kjer so delali, preden so odšli' na odslužitev vojaškega roka, in kako naj taki delavci, ki imajo pravico do ponovne zaposlitve, pa jih delovna organizacija noče sprejeti ponovno na delo, uveljavijo to Pravico.	R. A. — BLED
Z uveljavitvijo Temeljnega zakona o delovnih razmerjih delavcem, ki odidejo na odslužitev oziroma doslužitev vojaškega roka, ne preneha delo pri delovni organizaciji po samem zakonu, kot je to določal prejšnji zakon o delovnih razmerjih, ampak še nadalje ostanejo člani delovne skupnosti in imajo neposredno po odslužitvi vojaškega roka pravico vrniti se na delo v isto delovno organizacijo. Pravice in dolžnosti takega delavca, ki se pridobijo po delu in iz dela, pri delovni organizaciji, mirujejo To pravico do vrnitve na delo pri isti delovni organizaciji pa imajo le delavci, ki so odšli na odslužitev vojaškega roka po 7. aprilu 1965, tp je z dnem, ko je stopil v veljavo Temeljni zakon o delovnih razmerjih, ker je delavcem, ki so odšli na odslužitev vojaškega roka pred tem datumom, torej ko je še veljal stari zakon o delovnih razmerjih, delovno razmerje pri gospodarski organizaciji prenehalo po samem zakonu.
Delavec, ki je odšel na odslužitev ali doslužitev vojaškega roka po 7. 4. 1965 in ga delovna organizacija po vrnitvi noče zaposliti, mora vložiti pri organih samoupravljanja delovne organizacije'zahtevek, da ga ponovno zaposle v delovni organizaciji, na morebitno negativno odločitev organov samoupravljanja, pa se mora v 15 dneh pritožiti na organ upravljanja višje stopnje. V kolikor bi tudi z dokončno odločbo organov upravljanja takemu delavcu bila odklonjena pravica do ponovne zaposlitve, bi delavec lahko s tožbo sprožil pred pristojnim sodiščem delovni spor in zahteval, da sodišče ugotovi, da ga je delovna organizacija dolžna ponovno sprejeti na delo in da mu delovno
razmerje v delovni organizaciji traja še naprej od dneva vrnitve z odslužitve vojaškega roka.
Pravico do ponovne zaposlitve v delovni organizaciji pa ima tak delavec le, če se zglasi na delo neposredno po odslužitvi vojaškega roka, kar pomeni, da se javi, delovni organizaciji takoj zatem, ko se je spočil od potovanja in po preteku časa, ki ga potrebuje, da se odjavi na Oddelku za narodno obrambo pri Skupščini občine njegovega stalnega bivališča, ter seveda da se pripelje od kraja svojega stalnega bivališča do sedeža delovne organizacije. Ta čas naj bi znašal tri dni. Izjemoma pa moramo šteti, da je čas, ki se šteje, da se je delavec vrnil na delo v delovno organizacijo neposredno po odslužitvi vojaškega roka, lahko tudi daljši, v kolikor je delavec upravičeno zadržan in se zato ne more neposredno po vrnitvi zglasiti v delovni organizaciji. Taki primeri so: smrt v družini, bolezen itd. Smotrno pa bi bilo, da bi delovne organizacije v svojem splošnem aktu določile čas, ki se šteje, da se je delavec vrnil v delovno organizacijo neposredno po prihodu z odslužitve vojaškega roka in ki bi v takem primeru lahko znašal tudi več kot 3 dni.	a. POLJANŠEK
© S. VPRAŠANJE:
Ali imajo delavci, ki odhajajo ali pridejo z odslužitve vojaškega roka, pravico do letnega dopusta?
B. J. — MURSKA SOBOTA
Kadar odhaja delavec, ki izpolnjuje pogoj nepretrganega dela 11 mesecev, na odslužitev vojaškega roka, ima pravico do koriščenja letnega dopusta, ker ima pravico letni dopust izrabiti v vsakem letu (člen 62 odst. 3 TZDR). Delovna organizacija bi zato morala delavcu, ki letnega dopusta v tem letu še ni izkoristil, odobriti nastop dopusta, takoj ko prejme poziv na odslužitev vojaškega roka. Ce bi namreč delovna organizacija takemu delavcu zavrnila zahtevo po koriščenju letnega dopusta,
bi ga s tem prikrajšala za letni dopust, katerega ima delavec pravico izrabiti v vsakem letu.
Prav tako ima iz istega razloga pravico do letnega dopusta tudi delavec, ki se vrača v delovno organizacijo z odslužitve vojaškega roka, če je nastopil delo v roku 3 dni po vrnitvi. V nasprotnem primeru pa se šteje, da ima delavec prekinitev v delu in 'si zato ponovno pridobi pravico do letnega dopusta šele po 11 mesecih nepretrganega dela.	A POLJANŠEK
• 9. VPRAŠANJE:
Koliko letnega dopusta pripada delavcu, ki je vpoklican na redno odsluženje vojaškega roka v letu, ko je vpoklican, in ko se vrne od vojakov?
Podjetje PEKARNA IN SLAŠČIČARNA — Sk. Loka
Ker je to Vaše vprašanje tako rekoč enako vprašanju tovariša B. J. iz Murske Sobote in ker smo v poprejšnjem vprašanju tudi že odgovorili, v katerih primerih je gospodarska organizacija dolžna odobriti izkoriščanje rednega letnega dopusta, ne bomo posebej ponavljali odgovora. O višini rednega letnega dopusta pa odloča delovna organizacija sama v skladu s svojim pravilnikom o dodeljevanju dopustov.
Iz naše dražbe
ZA NEKATERE JE OTROK V VARSTVENI USTADOVI SE VEDNO POBOŽNA ZELJA	FOTO: M. ŠPAROVEC
Sebičnost ali kaj dragega? !
JD
OB OBLETNICI VELIKIH NAČRTOV ZA NOVOMEŠKE OTROKE
Odgovornost - z ramena na rame
Govori se o združitvi ljubljanskih komunalnih skupnosti socialnega zavarovanja z vrhniško, kočevsko, domžalsko in kamniško. Ne da bi se pri pobudnikih te integracije pozanimali za vzgibe, lahko predlog pozdravimo. Združitev bi zmanjšala administrativne stroške, skrčil bi se upravni aparat in poenostavilo poslovanje.
Zato nas je tembolj začudila novica, da se domžalska skupnost socialnega zavarovanja želi integrirati s kamniško, za združitev z Ljubljančani in drugimi pa se ne ogreva.
Toda preden ji očitamo lokalni patriotizem in ozkosrčnost, poglejmo, čemu ta odpor zoper v bistvu zdravo združitev.
Po sredi je — denar.
Domžalska skupnost je letos ustvarila kakih ,50 milijonov čistega dohodka, razen tega ima približno 60 milijonov dinarjev v rezervnem skladu, medtem ko sta komunalni skupnosti Vič in Šiška deticit-ni. Domžalčani svojega denarja ne morejo investirati v novi zdravstveni dom, ker komu-nalrp zavod za socialno zavarovanje z njim maši luknje v proračunih deficitnih skupnosti.
»6e se združimo,« pravijo v Domžalah, »bodo združeni tudi vsi skladi, za to pa mi nismo in ne bomo, dokler ne bomo vsi enako prizadevni. Ce bodo šli naši prihranki za pokrivanje tujih primanjkljajev, kaj nas bo sploh še spodbujalo k varčevanju?«
Izmed devetih občin, ki naj bi združile socialno zavarovanje, je v Domžalah najnižji bolezenski stalež. In najnižji stroški zdravstvenega varstva. Nemalo po zaslugi komunalne skuphosti socialnega zavarovanja, ki redno sodeluje z zdravstvenim domom, zahteva pojasnila ob večjem porastu stroškov, nad katerimi ima reden pregled, pokliče malomarnega zdravnika na zagovor... Ni ravno lahko opravičiti na primer 120 pregledov v šestih urah in vseh številnih napotnic za specialne preglede, če Si bolnika sžmo od daleč — poslušal. Slabo pa se nemara počuti tudi zdravnik, ki je zdravega otroka poslal na okrevanje ali pa pomotoma k morju namesto v hribe. O takih rečeh se javno malo govori, vendar se dogajajo. Domžalska skupnost socialnega za-* varovanja bi to potrdila, saj je njena posebna komisija, sestavljena iz upravnika domžalskega zdravstvenega doma in nekaj laikov, prav v otroških okrevališčih ugotovila čuda reči, ki ne govorijo o vestnosti in varčnosti vsega zdravstvenega osebja. Veliko otrok je po tej kontroli odšlo domov. ker so zdravi, kontrola pa je »zdravilno vplivala« tudi na sredstva za zdravstveno varstvo. Stroški so se zmanjšali za šest do sedem milijonov dinarjev, bolehni otroci pa so se kljub temu okrepili.
Ze teh nekaj primerov dokazuje, da domžalska skupnost dobro gospodari in da ni moč
© '
O
pritrditi tistim, ki se izgovar- ‘-jajo, da ta samoupravni organ o ne more vplivati na stroške a zdravstvenega varstva, dokler 0 se porabi samo 27 do 30 %	|
proračunskih sredstev v zdrav- / 1' stvenih domovih, vse drugo pa o se steka v hospitalne institu- o cije. Poliklinike in klinike ni- o kogar same ne pokličejo na o pregled, niti na zdravljenje, a prav tako ne okrevališča, am- O pak jih pošiljajo tja splošni ■ zdravniki iz zdravstvenih do- = mov...	g
Združitev seveda sama po a sebi ne bi zavrla teh varčeval- ° nih prizadevanj, pobudniki in- ■ tegracije verjetno želijo, da bi ^ se poživila. Če je tako, potem £ kaže poprej dobro premisliti o a oblikovanju in delitvi dohod- ° ka, da se gospodarnost ne iz- " enači na ravni sedanjih naj- S slabših upravljavcev.	£
Kaže pa tudi premisliti, ali g že sama združitev zagotavlja, da bodo občinske skupščine pristale na povišanje dodatne- 5 ga prispevka za zdravstveno ° varstvo, če bodo stroški ne- g predvideno porasli. Kot vemo, občinska skupščina Vič ni " sprejela predloga in tako pri- a bližno 100-milijonski primanj- 2 kljaj viškega zdravstvenega g doma, še zdaj ni pokrit. Z m združitvijo sredstev iz devetih s komun bi ta problem sicer re- a šili, nastali pa bi novi, Še več- •' ji problemi v drugih komunah, g V Domžalah jih slutijo, za- B to iščejo drugačen izhod, ki pa 3 ne bi bil potreben, če bi zdru- ^ žitev z vseh strani dobro eri- c pravili.	M. K. § * v
Razprave o obvezni reelekciji vodilnih delavcev v gospodarskih organizacijah, ki je bila
v načelu določena že z ustavo, potem pa podrobneje v Temeljnem zakonu o volitvah delavskih svetov in drugih organov upravljanja in v Temeljnem zakonu o delavskih razmerjih, pomisleki in obotavljanja, kako to načelo uveljaviti v praksi, in nekatere očitne težnje, da se rčelekcija izvede samo na čim manj »boleč« pravni postopek, dokazujejo in opozarjajo, da uveljavljanje reelekcije zadeva na trdoživa, konservativna stališča in poglede na vlogo in položaj, vodilnih delavcev v podjetjih.
Očitno niso posredi samo nesporazumi, ki so sprva izenačevali reelekcijo z rotacijo, katera se uveljavlja kot splošno načelo za nosilce družbeno političnih funkcij ter Ima pretežno drugačne cilje kot reelekcija. Bolj gre pri teh pomislekih in nerazumevanju za tiste »podedovane grehe«, s katerimi so obremenjene gospodarske organizacije ne samo iz administrativnih časov, temveč še iz časov, ko je v gospodarstvu vladala omejena in samozadovoljna mentaliteta šefov in mojstrov, ki so imeli s svojimi pridobljenimi kvalifikacijami ter nekaterimi izkušnjami odločilno in končno besedo
(Nadaljevanje s 1. strani)
Novomešeani uresničujejo velike in lepe zamisli.
PRVIČ: NIC NOVEGA
Upravnica otroško varstvene ustanove Kandija Lojzka Potrč pravi: »Poplava besed na tribuni občanov, posvetovanja, ki jih je sklicala SZDL, občinski sindikalni svet in zasedanje skupščine, program, sklepi in priporočila, vse to je obtičalo, kdo ve pri kom v predalu. Sklad, kamor bi se naj stekala sredstva delovnih kolektivov, je še vedno prazen. V občinskem proračunu so ob rebalansu gladko črtali program otroškega varstva za letošnie Mo Najbrže ni samo reforma kriva, saj tudi pred reformo ni bilo nikdar denarja ža otroško-varstvefte ustanove.«
DRUGIČ: VSE PO STAREM
Tovarišico v pisarni načelnika za družbene službe vprašam za šefa.
»Ga ni,« mi odgovori prijazno.
Tudi z referentom za prosveto in podpredsednikom ne morem govoriti. Predsednik občine pa je na sestanku SZDL.
Iz zakajene sobe na Socialistični zvezi prihaja ves politični aktiv Novega mesta.
»Oprostite, tovariš predsednik, lani...«
»Zal ne utegnem.«
»Samo na eno vprašanje mi, prosim, odgovorite: Ste res na občini črtali ob rebalansu letošnji program otroškega varstva?«
»Črtali, kje pa! No, razen deset milijonov. Pridite, prosim, kdaj kasneje, veste, polne roke imamo dela. Smo pred občinskim praznikom.«
TRETJIČ: TAM KOT OB LETU
Občni zbor Občinskega sindikalnega sveta je mimo. Med gručo mož v pisarni SZDL poiščem predsednika občinskega sindikalnega sveta. Morda utegne nekaj minut. Lani je namreč prav sindikat veliko govoril o varstvu otrok, letos je sicer nekdo v razpravi na občnem zboru obujal spomine na priporočila, stresal očitke, na kar so mu vsi navzoči zelo ploskali. Toda temu predsedniku se še bolj mudi kot prejšnjemu. »Na občinskem sindikalnem svetu boste našli tajnika,« mi reče.
S tajnikom obnoviva vse zgodbe in pravljice iz minulega leta.
»Kdo je kriv, da je dobro zamišljeni program o razvoju čtroškega varstva padel v vodo?«
»Kdo je kriv?« razmišlja tajnik. »Vem samo to, da smo lani dosti govorili, potem pa počasi utihnili. Na nobenem občnem zboru sindikalne podružnice letos niso govorili o otroškem varstvu. Spominjam se pa, da je
tako pri organizaciji proizvodnje kot pri urejanju odnosov v podjetjih. V tistih, še dokaj primitivnih pogojih, takšne razmere niso pomenile posebne ovire za gospodarskih uspeh podjetja.
V modernem gospodarstvu pa so lahko konservativne težnje, da ostanejo enkrat pridobljeni »položaji« nedotaknjeni, resna ovira za napredek in rast gospodarske organizacije, ker jo potiskajo v stagnacijo in ji ne omogočajo, da bi sledila zahtevam naglega tehničnega napredka, izpopolnjevala organizacijo dela, se modernizirala in prilagajala zahtevam tržišča itd.
Takšno oviro pa lahko v veliki meri premaguje pravilno uveljavljeno načelo reelekcije vodilnih delavcev, ki samo po sebi še ne pomeni obvezne zamenjave le-teh v določenem časovnem razdobju, če seveda iz» popolnjujejo svoje delovne sposobnosti, če uspešno in prizadeto opravljajo svoje delo za modernejšo proizvodnjo in boljšo organizacijo delovnega procesa. Vendar pa relekcija daje možnost gospodarskim organizacijam, da vodilne operativne delavce, ki niso kos zahtevnejšim nalogam svojih delovnih mest, nadomeste s takimi strokovnjaki, ki so sposobnejši in bolj pripravljeni uvajati napredne delovne metode, racionalizirati de-
lanski sekretar SZDL, to je letošnji organizacijski sekretar ZK, zatrjeval, da bodo letos v Bršlinu zgradili vrtec. Stopite k njemu na komite.«
ČETRTIČ: IN SPET NIC NOVEGA
Na občinskem komiteju ZK poslušam zgodbo o prizadevanjih SZDL, o pobudi, ki jo je dala, da so začeli razpravljati o potrebah po otroških varstvenih ustanovah. Sklicali so sestanek 7. direktorji delovnih kolektivov. Sporazumeli so se za ključ, po katerem bodo delovne organizacije prispevale v sklad. O tem so posebej pismeno obvestili delovne organizacije. Potem so potovale urgence. V delovnih kolektivih pa se zanje niso zmenili. Sredstva bi naj zbiral Zavod za stanovanjsko izgradnjo. Pri zavodu se je zataknilo.
»Kakšna dvoličnost,« se je razhudil organizacijski sekretar. »Lani so na primer v Novotek- -su zagrozili, da bo sami gradili, če ne bo občina poskrbela za vrtec. Potem pa, niso v sklad odvedli niti pare, tako kot drugi kolektivi ne. Kar se Bršlina in tamkajšnjega vrtca tiče, sem še vedno optimist. Morali ga bodo zgraditi. Dobra polovica No-vomeščanov je zaposlenih v Bršlinu. Ne bo dolgo, ko bo stalo tam trideset stanovanjskih blokov. To, kar bi morali že urediti, bodo pač zdaj. Seveda mnogo teže, z veliko večjimi sredstvi.«
»Potem pravite, delovne organizacije ...«
»Delovne organizacije in seveda, dobro bi bilo vprašati tudi zavod za stanovanjsko izgradnjo, zakaj ni nabral sredstev.«
PETIČ: VPRAŠAJ ZA PRIHODNOST
2e pol dneva se vrtim po občinskih hodnikih, vendar ne morem najti človeka, ki bi vendar kaj več povedal o nesrečnem rebalansu. Še enkrat poskusim srečo. Toda tudi tajnika ni. '
V pisarni načelnika za gospodarstvo me potolažijo, da načelnika sicer ni, vendar • to, kar mene zanima, mi bo najboljše povedal načelnik za finance. — Vendar, tudi načelnika za finance ni.
Toda, da med 160 uslužbenci občinske uprave ni nikogar, ki bi mi vedel povedati nekaj stavkov iz občinskega proračuna, v to ne verjamem. Iz zadrege mi pomaga neka tovarišica. Pripelje drugo • tovarišico in o rebalansu izvem to:
»Saj rebalans še ni potrjen. S sredstvi ne pridemo skupaj.. Kakšen je osnutek, vam ne mo-' rem povedati!«
ŠESTIČ: TAKO KOT DOSLEJ
Stopim v Novoteks. Tam so lani radodarno ponujali sredstva za vrtec. Toda, tajnica ni pooblaščena dajati Izjav, direktor-
lovni proces, izboljševati organizacijo dela itd. Reelekcija je pravno sredstvo proti pojavom birokratizacije in samozadovoljstva oseb, ki zasedajo vodilna delovna mesta, in proti pojavom ekonomskega primitivizma in brezperspektivnosti. Reelekcija pa je tudi pravno sredstvo, ki naj omogoča vsakomur, ki je sposobnejši, realizirati pravico do takega delovnega mesta, kjer bo lahko razvil in uveljavil svoje strokovne in ustvarjalne sposobnosti.
To pravno sredstvo pa postane neučinkovito, če reelekcijo pojmujemo samo kot formalno zadostitev zakonu in če ne upoštevamo omenjenih družbeno političnih in ekonomskih vidikov, ki jo narekujejo, in če že od vsega začetka iščemo v predpisih take špranje, da bo mogoče čim manj »boleče« sprejeti in premagati to »nujpo zlo.«
Po temeljnem zSkonu o volitvah delavskih in drugih organov upravljanja in po temelj-nem zakonu o delovnih razmerjih je reelekcija vodilnih delavcev vsako četrto leto. Mesto direktorja in mesto drugih vodilnih delavcev mora gospodarska organizacija po teh rokih znova javno razpisati. Direktor in vodilni delavci se lahko na razpis delovnih mest. ki so jih zasedali, znova priglase in so
ja pa ni doma, računovodje tudi ne, predsednik upravnega odbora je bolan, predsednik delavskega sveta pa je drugi, kot je bil lani, — ne bi mi vedel ničesar povedati. »Nimate sreče,« poreče tajnica.
Bližnji sosed Novoteksa je Splošno gradbeno podjetje »Pionir«.
Direktor Pionirja kaže vse razumevanje za ureditev otroškega varstva v Bršlinu. V podjetju so anketirali delavke-matere in sodeč po odgovorih,'bi se samo iz Pionirja nabralo otrok za en oddelek.
»Za letos smo rezervirali 10 milijonov sredstev ža pomoč občinski skupščini, za skupno ureditev nekaterih problemov, tudi otroškega .varstva. Za sredstva za otroško varstvo ni nihče kasneje posebej vprašal.«
Tudi	"odietja se ne
spominja, da bi kdo denarno akcijo pdšedej pdkrehil.
lahko tudi ponovno izbrani, če med prijavljerilfm kandidati najbolje izpolnjujejo z razpisom določene pogoje. (Glede razpisnega postopka, organov, ki sodelujejo v posameznih fazah tega postopka in organov, ki izbirajo med prijavljenimi kandidati, so v temeljnem zakonu o volitvah delavskih svetov in v temeljnem zakonu 'o delovnih razmerjih postavljena nekatera temeljna načela in določila, podrobne in konkretne določbe pa morajo biti zapisane v statutu podjetja.)
V nomebnem primeru ne more delovna organizacija reelekcije opraviti z internim razpisom, ker so razpisi samo javni in morajo biti razglašeni v javnih sredstvih za informacije, (člen 22 TZDR). »Interni« razpisi, predvideni v nekaterih samoupravnih aktih, so zato protizakoniti in neveljavni.
Javno razpisati vodilno delovno mesto pa pomeni, da mora biti razpis objavljen vsaj v dnevnem ali centralnem republiškem tisku, ne pa samo v lokalnem listu. Razpis, objavljen v lokalnem listu, ki ima omejen krog bralcev, ne omogoča tistim osebam, ki za vazjpisano delovno mesto izpolnjujejo pogoje in ki bi' se za tako delovno mesto morda potegovali, da uveljavljajo in realizirajo svoje ustavne pravice do dela.
»V Pionirju smo vselej bili za ureditev otroškega varstva. Samoupravni organi so za te namene namenili tudi sredstva. Vendar, delovne organizacije pa le niso dolžne, da bi vsaka zase urejala takšne probleme, še posebej, če smo se že v občini domenili za skupno rešitev. Pionir paj bi po dogovoru celo 1Z-dela'e-j>rojekt za stavbo, kjer bd dobili razen vrtca svoje prostore še druge ustanove:	obrat
družbene prehrane, trgovina itd. Vendar, naročnika ni bilo od nikoder.«
»Morda bi bilo dobro stopiti še na Zavod za stanovanjsko izgradnjo,« pomislim glasno.
»Nemara res,« pravi direktor Pionirja. »Ampak, veste, kaj vam bodo rekli?«
»Ne.«
»Brez denarja ni mogoče graditi niti otroškega vrtca...«
LVRHOVCAK
V razpisu morajo biti navedeni pogoji, ki jih delovna organizacija zahteva za opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu. Splošni pogoji za mesto direktorja so določeni v temeljnem zakonu o podjetjih (člen 55.) in jih ni potrebno v razpisu ponavljati, ker ne more biti na mesto direktorja imenovan nekdo, ki teh pogojev ne izpolnjuje (to je oseba, ki je bila kaznpva-na zaradi kaznivih dejanj proti ljudstvu in državi, proti družbeni imovini, službeni dolžnosti itd. ali kateri je s sodno odločbo prepovedano opravljati direktorsko funkcijo).
Pač pa morajo biti v razpisu navedeni tisti posebni oogoji, določeni v samoupravnih aktih, ki jih delovna organizacija pri opravljanju dela na vodilnem delovnem mestu zahteva. Pri teh posebnih pogojili v samoupravnih aktih in v razpisu je treba opozoriti na dva pogosta pojava, od katerih vsak odvzema razpisu in reelekciji vrednost, veljavo in resnostr Prvič: če za direktorsko ali drugo vodilno delovno mesto zahtevajo v delovnih organizacijah kot pogoj na primer visoko strokovno izobrazbo v določepi stroki ali srednjo ali nižjo šolsko izobrazbo z ustrezno prakso, potem je tak razpis očitno neresen in brez vrednosti, ker pogoj tako sploh ni opredeljen in »zahtevam« vodilnega delovnega mesta odgovarja po prvem razpisu visok strokovnjak ali popolnoma nestrokovna oseba (zlasti ker ja,
MIHA MARINKO, na tretji plenarni seji CK ZKS:
63 »Ne gre pozabiti, da niso še docela premagane nado« nalisfcične birokratske koncepcije in tendence, ki jim reforma izmika tla pod nogami. Prav iz takih teženj se porajajo razna nacionalistična natolcevanja in pojavi potvarjanja dejstev. Od tod izvirajo tudi komentarji, komu gospodarska reforma koristi in komu škoduje; od tod iskanje dokazov za to, da reforma poglablja interesna nasprotja med razvitimi in nerazvitimi republikami; tu so začetki omalovaževanja zaslug subjektivnih činiteljev, da je bilo pri uveljavljanju reformnih ukrepov manj težav tam, kjer so njihovi napori in prizadevanja razvijali in spodbujali Iniciativo organov samoupravljanja.
■	V nadaljnjih etapah uveljavljanja gospodarske reforme nas čakajo še težje naloge prav zaradi strukture in raznolikosti slovenskega gospodarstva, zaradi izrabljenosti osnovnih sredstev in njihove zastarelosti, in še posebej napori pri premagovanju še vedno žive obrtniške mentalitete v naših proizvodnih podjetjih, ki predstavljajo resno oviro za čimbolj učinkovito in racionalno gospodarjenje.
■	Birokratske odločitve o prelivanju presežnega dela Iz življenjsko in delovno najbolj sposobnih obratov na pasivne obrate, ki so komaj še životarili, je okrnila, če ne povsem onemogočila vsako stimulacijo dobrega dela in gospodarjenja. Ce so drugi zunaj delovnega kolektiva odločali o višini osebnega dohodka in s t^rp neupravičeno izravnavali osebne dohodke, ne da bi upoštevali produktivnost dela v posameznih obratih, seveda ni moglo biti posebnega interesa za rast individualne produktivnosti deta, niti za bolj racionalno gospodarjenje. Končni rezultat takega odločanja pa sta bila manjša produktivnost in slabše gospodarjenje tako v rentabilnem kot v nerentabilnem obratu.
■	Ne bi mogel z gotovostjo trditi, domnevam pa, da so nekatere podobne slabosti v birokratski in tehnokratski organizaciji tudi v nekaterih naših velikih kmetijskih organizacijah. Tudi tukaj bi bilo dobro pogledati, kako so urejeni notranji ekonomski odnosi med posameznimi obrati, in
, pomagati bi bilo treba postaviti te odnose na zdrave temelje. Tako bi. se utrdile materialne osnove samoupravljanja v posameznih obratih, povečali bi se neposredna zainteresiranost proizvajalcev za ddbro gospodarjenje, kakor tudi neposredna odgovornost za posledice slabo opravljenega dela. Zaradi neurejenih notranjih odnosov pa ne trpi samo učinkovitost gospodarjenja, ampak tudi ugled gospodarske organizacije pri zasebnih kmetijskih proizvajalcih, s katerimi naj bi razvijala socialistične kooperacijske proizvodne od-
NEKATERI VIDIKI REELEKCIJE
Iz naše družbe
SgKGjMattT
Ce bi dobili vreče ...
Na nekatere delovne ko-lektive vpliva gospodarska re-forma kot zdravilo. Pri rudniku Montana v Žalcu so na primer še v prvem polletju imel/ 7,5 milijona izgube. Kmalu po reformi so izgubo pokrili, zraven tega pa so ustvarili 12 mi-lijonov skladov in povečali osebne dohodke za 14%. Pravijo pa, da bi bili uspehi še boljši, saj gredo njihovi proizvodi sproti v prodajo, le trenutno se zatika, ker nimajo pucolana v čem prodajati. Na trgu namreč ni mogoče dobiti cementnih vreč ,..
K DOBRIM PLAČNIKOM
Obrtnemu podjetju Stroj-koplast v Mariboru dolgujejo kooperanti blizu 130 milijonov dinarjev. To je za majhen kolektiv zelo veliko. Zato si morajo vsakega prvega sproti naprositi za osebne dohodke. Med največjimi dolžniki je »Metalna«. Zanjo so doslej proizvajali elemente za žerjave. Prav zavoljo neporavnanih obveznosti bodo pokazali »Metalni« hrbet in preusmerili proizvodnjo na elemente za mariborsko »Elektromontažo«. Ta je narhreč najboljši plačnik med kooperanti.
PRIZADEVA REDUKCIJA SAMO NEKATERE?
Redukcija električne ener-gije je prizadela vso našo industrijo. V Mariborski tekstilni tovarni so zato koristili sobote in nedelje, da bi vsaj delno ublažili proizvodne težave. Delavci v proizvodnji so spremenjen delovni urnik sprejeli z razumevanjem. Zato pa so tembolj negodovali administrativni delavci, ker so jim delovni čas premaknili za dve uri.

l!!ll!!!l!!!ll!!!!!ll'!!!!ll Pogovori t upravljavci • pogovori a upravljavci
lll!!lllll!ll!lllllllllll!l!lillllllllll!l!!!ll|!llli!!!IIIIUIIIIIII!!li!l!!ll!l!ll!lllllll!!ll!!ll!!l!l!l!lllllll!!llll!!!ll!llllllllllllllli
»Da bo kup večji!«
Fani Zavnikova — kot Otrinovo jo bolj poznajo — že deset let dela v ljubljanski »Pletenini« kot Šivilja v konfekcijskem oddelku. Vendar nisva govorila na njenem delovnem mestu, da ne bi motila drugih. Pa tudi sicer je pomenek ob kavi laže stekel.
»■Reformo imamo že vsi na jeziku, kako ste te pri vas spoprijeli z njo,« sem začel.
»Ja. zalo pa tudi je tako, ker preradi in samo govorimo. Rekla bi, da nikogar in nikjer ni presenetila, če je že prej bolj resno mislil na vse tisto, kar učeno imenujete: intenzivno gospodarjenje. V naši tovarni smo že nekaj let nazaj ugotavljali, da bombažna trikotaža ne bo dajala dovolj kruha. Zlagoma smo se začeli preusmerjali na sintetiko iz helance, zadnji čas Pa tudi na zavese iz sintetičnih vlaken.
Ze predlanskim in lani smo kupili nekaj novih strojev, nekaj pa jih še dobimo. Tudi V izvoz smo se že lani čisto resno vključili. Iztržili smo več kot 200.000 dolarjev. Samo do začetka letošnjega oktobra smo pa izvozili že več kot dvakrat toliko, letni plan pa smo tudi že izpolnili. Novi stroji in boljša organizacija sta doprinesla, da je produktivnost boljša. Lani nas je bilo 800, letos pa nas je sto manj, naredili pa smo več kot prej, čeprav imamo prosto soboto.«
Tovarišica Fani je očitno dobro obveščena o dogajanjih v podjetju, saj je kar stresala podatke. Ko je povedala, da je članica delavskega sveta in tudi odbornica občinske skupščine Ljubljana-Center. mi je marsikaj postalo bolj jasno!
»To, kar sem povedala, vsi vemo, ker se sproti pogovori-
mo. Ljudje smo pač ljudje. Če smo si na jasnem o tistem, kar nas teži, potem je govoric hitro konec. Zdaj, ko nas je manj kot včasih, pa vseeno bolje zaslužimo, smo spoznali, da se splača, če se potrudimo in delamo. Poglejte, vse je tako drago in...«
Prešla sva na bolj »vsakdanje« področje: cene, zaslužke, stanovanja, prehrano, otroško varstvo...
»Pletenina je ženski kolektiv« sem nadaljeval, »in najbrž je skrb za standard še toliko važnejša. Koliko, recimo, zaslužijo delavke, če seveda nisem preveč radoveden?«
»Zakaj pa bi naj to bilo skrivnost? Pridna delavka pri nas lahko zasluži šestdeset tisočakov na mesec in priznajte, da je za žensko1 to kar precej.«
Prikimal sem. Ona pa je nadaljevala:
»Naša dekleta in žene prihajajo na delo z vseh koncev Ljubljane. Zato v tovarni ni mogoče organizirati nekakšnega otroškega vrtca, kakor so storili ali vsaj poskusili ponekod drugod. Za sto dinarjev ha dan dobivamo izdatne tople malice. Zdaj, ko bo podjetju pripadel še stanovanjski prispevek iz osebnih dohodkov, bo menda le nekaj več denarja tudi za stanovanja. Letos smo V te namene dali spmo 20 milijonov, pa še to ni bilo dovolj, da bi rešili vsaj probleme tistih strokovnjakov, ki jih že imamo ali pa potrebujemo. Kolikor vem, bi rabili še kakih 100 stanovanj. Nekaj razmišljamo o vrstnih hišicah ...
Drugače pa ... živimo. Z delom smo sami sebi omogočili, da smo ob reformi povečali naše\ osebne dohodke za dobrih dvajset odstotkov. Potem smo obračunali še neko staro razliko in je vsak dobil približno polovico mesečnega dohodka. Bržčas je malo takih tovarn, kjer bi to mogli storiti.
Pri nas smo lahko, ker iviamo reformo v rokah. Mislim, da bo prav kmalu še bolje. Zadnje čase se veliko mučimo s tem, kako bi še izboljšati organizacijo dela. Ze Zdaj je dosti bolje, kot je bilo včasih, ko smo vsaka zase skupaj znašale material, da smo lahko delale. Zgodi pa se še vedno, da delovno mesto ni tako oskrbljeno, kot bi lahko bilo, da dragocene minute ne bi šle v nič. Potem bo zares vse prav, samo še nekaj bo ostalo. Mislim, da bi morali urediti naše notranje odnose. Vse preveč smo še nevoščljivi, gledamo samo zaslužek, ne pa tega, kaj kdo dela in koliko doprinese.«
Poslovila sva se. Odhitela je nazaj k šivalnemu stroju in po zaključku dela domov k materi, možu in hčerki Nevenki. Potem So še vse domače skrbi in domače delo. Prav je povedala:
»Potrudimo se, da bo kup večji, saj delamo zase!«
M. GOVEKAR
					 				
l!l!l!llll!lll!!!»!!llll!!!ll!lilllll
EPILOG ZGODBE IZ CESTNEGA PODJETJA V KRANJU
TREZNA ODLOČITEV
V septembru letos je Vinko Magister mlajši prelisičil strokovni kolegij podjetja, da mu je ta dovolil oditi s službenim avtomobilom po bate za pokvarjeni zimski stroj Rolbo celo v Avstrijo. Mimogrede povedano je Magister omenjeno službeno vožnjo izkoristil tudi za privatne namene in s tem prevozil precej več kilometrov, kot pa je bila predvidena relacija. Ko se je Vinko Magister mlajši vrnil z bati iz Avstrije, je v odsotnosti računovodja takoj izsiljeval pri blagajničarki, naj mu ta izplača najprej 300.000 in
/ <
Na napačen naslov

24. oktobra 1965 je »Delo« objavilo naslednji (plačani) razpis delovnega mesta:
»Srednje gradbeno podjetje v Ljubljani išče gradbenega delovodjo in gradbenega tehnika. Ponudbe poslati pod šifro »Vesten in sposoben«.
Naj mi podjetje oprosti, ker sem formulacijo malo prikrojila, saj besedila vsebinsko nisem osiromašila, ne pre-drugačila. Žal iste prošnje ne morem izreči vsem tistim, ki se zgražajo nad tem razpisnim mačkom v Žaklju.
Anonimnemu podjetju svetujem, da si nabavi vsaj en izvod Temeljnega zakona o delovnih razmerjih in potem, ko ga kateri član kolektiva pozorno prebere, spravi mačka iz Žaklja. Na takšen razpis, ki je povrhu še nezakonit, se že ne bo javil dober gradbeni tehnik, slabega, ki je pripravljen prevzeti delo kjerkoli, pa najbrž ne potrebujejo ...
M. K.

ustrezna praksa stvar docela subjektivne presoje). V samoupravnih aktih in v razpisu morajo « biti posebni pogoji za opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu tako natančno in nedvoumno navedeni, da je iz tega razvidno, kakšne vrste strokovnjak se za razpisano vodilno mesto lahko poteguje. Drugič: splošni in osebni pogoji se nanašajo lahko samo na delovne, strokovne in moralne kvalitete osebe, ki opravlja delo na vodilnem delovnem mestu, ne pa na njegovo imovinsko stanje, na njegove socialne in druge pogoje. Ne more biti npr. pogoj za opravljanje dela na vodilnem delovnem mestu, da ima kandidat svoj avtomobil ali stanovanje v določenem kraju ipd. (Take in podobne posebne pogoje je mogoče skoraj dnevno zaslediti v objavljenih razpisih.) Predvsem pa je potrebno poudariti, da si posebnih pogojev za opravljanje dela na vodilnem mestu ne more izmišljati katerikoli organ gospodarske organizacije ob razpisovanju, temveč morajo biti ti pogoji določeni že v samoupravnih aktih. Razpisi, ki so v nasprotju s temi načeli, so v nasprotju z zakonom, večkrat protiustavni in zato neveljavni.
Po uveljavitvi TZDR, ki določa obvezno reelekcijo vodilnih oseb v gospodarskih organizacijah (vodilna delovna mesta pa morajo biti po členu 21 TZDR določena v statutu), se v gospodarskih organizacijah pojavlja
Delavski, svet Cestnega podjetja v Kranju je te dni
izključil iz kolektiva VINKA MAGISTRA mlajšega,
vršilca dolžnosti šefa Stranskih obratov. To je epilog
zgodbe iz Cčstnega podjetja v Kranju, o kateri smo pred
nedavnim pisali tudi v našem listu. Še enkrat si na krat-
ko osvežimo napake, ki jih je storil Vinko Magister
mlajši (njegov oče Vinko Magister je šef tehničnega sek-
torja v podjetju) in za kar ga je doletela najhujša kazen,
to jc izključitev iz kolektiva.
tudi težnja, da se krog »vodilnih« omeji na čimmanjše število, ali pa da bi vprašanje, katera mesta so vodilna, pustili nerešeno. Tako v nekaterih novejših samoupravnih aktih navajajo kot vodilna delovna mesta samo delovni mesti direktorja (za katerega je reelekcija po zakonu že tako obvezna) in šefa finančno-go-spodarskega sektorja, v drugih, sicer izjemnih primerih, pa samoupravni akti predvidevajo, da odloča o tem, katera mesta so vodilna, delavski svet ali upravni odbor podjetja. Medtem ko je ta druga rešitev očitno nezakonita, je tudi prva ne samo sporna, temveč v nasprotju s hotenji zakona. TZDR sicer res ne določa, katera delovna mesta so vodilna, določati pa morajo to samoupravni akti gospodarskih organizacij. Toda skoraj ni dvoma, da velja poleg delovnih mest, ki go že do TZDR veljala za vodilna, šteti med vodilna tudi vsa tista delovna mesta, ki so povezana z operativnim vodenjem delovnega procesa, za katera se zahteva večja strokovnost in ki so zato tudi odgovornejša. Med taka delovna mesta pa sodijo v večjih in tudi v nekaterih srednjih podjetjih npr. vodje ali šefi enot obratov itd. Zoževanje vodilnih delovnih, mest pa zato razkriva težnjo, da se omeji krog tistih vodilnih delavcev, za katere naj bi veljalo načelo reelekcije ter da se tako to načelo v praksi izigra. VLADO VODOPIVEC
kasneje celo 400.000 dinarjev kot povračilo stroškov za nakup batov. Za te zneske Magister ni predložil blagajničarki nobenih potrdil, da bi z njimi upravičil zahtevano vsoto. Sele ko ga je blagajničarka opozorila, da brez ustreznih računov ne bo dobil denarja, je Magister mlajši kočno le prinesel račun, vendar tokrat že v znesku 530.000 dinarjev, čeprav se je kasneje izkazalo, da je mogoče prav take bate za zimski stroi Rolbo kupiti tudi v Ljubljani preko zastopnika inozemske tvrdke za največ 150.000 dinarjev. Takšno početje Vinka Magistra mlajšega je bilo za računovodjo dokaj nenavadno. Zavoljo tega tudi ni dovolil, da bi Magistru izplačali tolikšno vsoto, kot ,io je zahteval. Izkazalo se je torej, da je hotel Vinko Magister mlajši ogoljufati podjetje in, kot so menili člani delavskega sveta, tokrat ne prvič. Takšne namere vodilnega uslužbenca pa je pre-
prečila tudi sindikalna organizacija v podjetju, ki je takoj opozorila samoupravne organe, naj proti takemu vodilnemu uslužbencu disciplinsko ukrepajo.
Epilog tega postopka je znan — Vinko Magister mlajši mora iz kolektiva. Toda v tem primeru to niti ni toliko pomembno. Kot so povedali člani delavskega sveta, je bil že skrajni čas. da eden od Magistrov odide iz kolektiva, saj že več kot tri leta oba počenjata v podjetju, kar hočeta.
In sledijič velja opozoriti še na nekaj! Spekulacije vodilnega uslužbenca so preprečile subjektivne sile v podjetju, to je sindikalna organizacija, Zveza komunistov in zlasti samoupravni organi. Odločno so ukrepali prej, preden se je moglo v vse vmešati sodišče, ki pa bo o primeru Vinka Magistra mlajšega tudi izreklo zadnjo besedo.
M. ZlVKOVtC
Nočem se vmešavati v samoupravne pristojnosti delovnega kolektiva Avtoopreme v Ptuju, niti mi ne gre za senzacionalno vest, vendar menim, da je potrebno o tem spregovoriti, še posebno, ker prav v teh dneh beremo v časopisih, da v naših /gospodarskih organizacijah občutno primanjkuje sposobnih strokovnih kadrov. In ljudem, ki se želijo izobraževati, lahko beremo, je potrebno nuditi tudi ustrezne in enake pogoje šolanja.
Vendar v našem primeru ni tako.
Deiavec T. V., ki je študent III. letnika STS v Ptuju in je zaposlen v tovarni Avtoopreme, pravi, da ima pri sVojem študiju že vsa leta nazaj velike težave, da so ga celo že odpustili in ga nato še pred razpravo pred sodiščem sprejeli rthzaj na delo. 7Da lahko obiskuje večerno tehniško šolo, se mora pogosto pogajati za dopoldansko izmeno, drugih ugodnosti pa sploh ni deležen. Uporno se mora boriti, kot da ne bi bil član kolektiva in kot da bi
ZAKAJ PRIVILEGIJI ZA NEKATERE?
bila šolska vrata odprta samo za nekatere, ki pa lahko uživajo ugodnosti v času šolanja.
Takšnih priviligiranih izbrancev je pa v Avtoopremi kar šest. Obiskujejo višjo tehnično šolo v Mariboru. Vsi tl izredni študentje šo v času predavanj doma, čeprav je na šoli v Mariboru pouk šele ob štirih popoldne. Osebne dohodke ali štipendijo p'a prejemajo celo v višini od 45.000 do 70.000 dinarjev mesečno. Poleg tega jim podjetje povrne vse prevoze iz Ptuja v Maribor, plača jim šolnino in vse šolske potrebščine,
Tovariš T. V. m tudi mnogi drugi člani kolektiva prai vijo, da to ni pravično, ker ima omenjenih šest študentov celo priviiigirnn položaj in da bi prav tako lahko ludi v času šolanja delali, za izpite pa bi naj dobili občasne dopuste. Tudi. na tak način je že več sto zaposlenih v drugih kolektivih z uspehom dokončalo svoj šludij.
Vprašanje so zastavili delavci tudi javno. Nanj pa so v Avtdopremi odgovorili, da so tako visokih štipendij deležni paff »zaslužni« člani kolektiva, nadalje, da je potrebno vedeti, da štipendija ni plača ... Ob koncu odgovora pa so pristavili: »Nujno je, da se interes posameznika podredi interesu delovne skupnosti.«
K lemu odgovoru bi čad še sam dodal nekaj besed. Res je, da se morajo interesi posameznika v našem družbenem sistemu podrediti ioteresT delovne skupnosti. Vendar menim, da bi ta podrejenost morala veljati za vse. Vsi' smo pred Ustavo SlFRJ, zakoni, pravilniki enaki in za vse bi morale veljati enake dolžnosti in 'pravice, ne pa da nekateri lahko na račun delovne skupnosti lagodno živijo, prejemajo štipendije celo v višini 70.000 dinarjev, kar je že mesečni dohodek visoko kvalificiranega delavca, drugim pa mečemo polena pod noge.
F. HOVNIK
SPLOŠNO GRIBBEN0 PODJETJE
. JUJtMNTlUUSTOU
MARIBOR - SERNCEVA U L. 8
/
LETOS PROSIUVIJEMO 15. OBLETNICO DELAVSKEGA SAMOUPRAVLJANJA
V tem času smo dosegli na vseh področjih vidne uspehe.
Opuščamo tradicionalni način gradnje ter uvajamo skupno s kooperanti novo tehnologijo dela. Gradimo stanovanja za tržišče po lastnih projektih. Imamo stalno na zalogi takoj vseljiva stanovanja različnih velikosti in opremljenosti.
:
:
s
:
s
n
š
»
■
a
H
:
s
a
l
S
l
s
l
i
g
M
n
S
«
■
s
K
8
«
n
H
H
a
H
5
H
g
S'
B
n
i
p
B
S
■
M
ona
V mnogih delovnih organizacijah spet ugotavljajo, da ' delavci nočejo več delati ali pa bistveno zmanjšajo intenzivnost dela takoj, kd izpolnijo dnevno normo. Ker ob koncu meseca navadno ugotovijo, da so norme presegli za 10, 15 ali 20 odstotkov, zgolj po teh številkah sodeč res ni vzrokov za preplah, pa čeprav vsak dan propadajo dragocene minute. Kolektivi so prepričani, da možnost deset ali dvajsetodstotnega preseganja norme pomeni najboljšo stimulacijo, da naredijo toliko, kolikor naredijo. Ce pa bi se bolj potrudili, pravijo delavci, bi se zlahka zgodilo, da bi jim dvignili norme. Zato delajo samo toliko, kolikor se jim zdi »pametno«, da bi se izognili tej »nevšečnosti«.
Velja poudariti, da se to dogaja tudi v tistih delovnih organizacijah, ki so pred leti dvignile norme in vzporedno z njimi tudi osebne dohodke. S tem delavci torej niso nič izgubili. Nove norme so dosegli že v nekaj mesecih. Zdaj jih presegajo, kot so jih včasih, ko so bile nižje. Rezerve so torej še. Dobršen del so jih aktivirali s tem, da so ustrezno stimulirali proizvajalce. Zakaj tega ne storijo tudi zdaj?
Vzrokov je več, vsi pa so med seboj tesno povezani. Večina normativov dela v naših delovnih organizacijah je izoblikovana na izkustveni osnovi. Drugače rečeno: delavčeva pridnost je glavni kriterij, ki odloča o višini norm. Iz mnogih podjetij so znani primeri, ko so s prehodom od izkustvenih na tehnične norme za nekatera opravila ozirorha operacije morali tudi do trikrat povišati norme, medtem ko so na strojih, kjer so delali »pridni« delavci, norme največkrat ostale enake. Iluzija bi bila, če bi pričakovali, da se bo proizvajalec trudil za čimbolj-ši delovni učinek, če ne bo imel ustrezne materialne. sti-’ mulacije in če bo živel v strahu, da mu bodo povečali delovno obveznost, ne da bi se vzporedno zvišal njegov dohodek. To razhajanje, znano kot »striženje norm«, pa je pomenilo in žal še pomeni prakso številnih delovnih organizacij; vzbuja strah neposrednih proizvajalcev in jih utrjuje v prepričanju, da je zanje najbolj prav, če oprezno in »po pameti« presegajo norme.
Ob vsem tem moramo omeniti, da te ugotovitve ne veljajo za primere, ko je spremenjena tehnologija ali. organizacija delg zahtevala spremembo normativov dela. Ne glede na to osnovni problem
—	materialna spodbuda — ostaja odprt, reševati pa ga bo treba drugače kot doslej. Zakaj?
Visoko preseganje norm, kolikor že je ali naj bi bilo spodbudno za proizvajalce, je znak slabo organizirane proizvodnje. Ce bi na primer veljali tehnični normativi, bi se ob sicer ne spremenjenih pogojih (tehnologija, organizacija dela in drugo) idealno doseganje normativov sukalo okoli 100 odstotkov; z odstopanji za kak odstotek navzdol ali morda tudi navzgor. Če bi proizvodni učinki padli, bi bilo mogoče hitro poiskati vzrok in krivca, ' saj bi vedeli, kaj vse je mogoče doseči. V takšnem položaju, ki bi — razen vsega drugega
—	pomenil naj hitrejšo pot prenašanja izsledkov znanosti v proizvodnjo, bi v kolektivih šele spoznali, kaj pomeni, če imajo dovolj izšolanih strokovnjakov.
Pojav, ki ga uvodoma omenjamo, je torej svojevrstno zrcalo naše zaostalosti. Če se vse to dogaja celo v kolektivih, ki se sicer upravičeno lahko pohvalijo s produktivnostjo, smo lahko še toliko bolj zaskrbljeni. Zaskrbljeni predvsem zato, ker delovne orgai ;zacije ob zaostrenih pogojih gospodarjenja iščejo rešitve med vsem v večjem izžemanju delavcev (ne da bi vsaj to ustrezno nagrajevale!), namesto da bi na osnovi dognanj tehnike in znanosti težile k maksimalnemu	izkoristku
zmogljivosti. Stoodstotno izkoriščanje kapacitet seveda pomeni le izjemoma uresničljiv cilj. Koliko pomeni v dohodku vsak odstotek več izkoriščenih zmogljivosti za vsako podjetje posebej ali za gospodarstvo kot celoto, ne vemo. Gotovo pa bi kolektivom »dal« veliko več sredstev, kolikor pa jih daje sedanje samozadovoljstvo ob ugotavljanju preseženih norm in planov, ne da bi ob tem vprašali, ali so zares postavljeni na tiste osnove, ki bi omogočale maksimalno možne učinke. M. GOVEKAR
BOLJŠA TEHNOLOGIJA - CENEJŠA PROIZVODNJA!
Kovinoplastika iz Loža pri Starem trgu sodi med podjetja, ki so se razvila iz majhnih obrtnih delavnic. Danes je Kovinoplastika precej močno industrijsko podjetje s 750 zaposlenimi. Doslej v nove zidove niso investirali. Toda ker imajo obrate raztresene po vsej Loški dolini, so bili lani prisiljeni, da so si v Ložu začeli graditi novo proizvodno halo. Proizvodni stroški bi se namreč s tem, ko bi bili vsi obrati pod eno streho, zmanjšali za 150 milijonov dinarjev. To za kolektiv Kovinoplastike pomeni veliko. Za sedaj so to le besede in izračuni na papirju. Letos so namreč gradnjo nove proizvodne hale zaradi restrikcij v investicijah ustavili. Zato smo direktorja Kovinoplastike FRANCA PERUŠKA povprašali:
delavi izdelkov, tipično obrtniška, kjer je delo ročno in razen tega tudi nekvalitetno.«
»Torej boste morali, investirati najprej v nove stroje?«
»Tako je! Za nove stroje- pa potrebujemo dolarje. Skromna vsota bi zadostovala.«
»Zakaj pa ne izvažate, da bi si ustvarili potrebne devize za nove stroje?«	\
»Kako pa n^j bi izvažali, ko pa nam zavoljo predrage, ponekod še zmeraj ročne proizvodnje celo na domačem trgu konkurirajo tuji proizvajalci.«
Ob tem smo vprašali direktorja: »Ste kaj ukrenili, da bi čimprej, to je že v sedanjih pogojih, lahko izvažali?«
»Pred mesecem dni smo s kupcem iz Zahodne Nemčije sklenili prvo pogodbo za izvoz naših izdelkov v vrednosti 25.000 dolarjev, za kakšnih 5.000 dolarjev izdelkov pa bomo izvozili na Švedsko. Tudi za prihodnje leto se že pogovarjamo z zahod-nonemškim kupcem, da* bi tja izvozili naših izdelkov za okoli 70.000 dolarjev.«
»No, potem zavoljo deviz ne smete biti črnogledi.«
»Črnogledi nismo, samo nobene garancije nimamo, da bomo ustvarjene devize res dobili in, če bomo z izdelki tudi pVihodnje leto uspeli na tujem trgu. Po kvaliteti so naši izdelki, enakovredni inozemskim. Toda predragi so in na videz še dokaj neokusni. Zato si bomo morali čimprej urediti gal-vaniko, lakirnico, brusilnico ...«
»Če bi si uredili sodobno gal-vaniko, lakirnico in brusilnico, ali bi to pomenilo, da bodo potem vaš izdelki tudi s ceno konkurenčni izdelkom tujih proizvajalcev?«
»Ne še! Strokovnjaki V tovarni so že ugotovili, da bi morali izboljšati tehnološke postopke trinajstim izdelkom, kar bi za nas pomenilo pocenitev proizvodnje samo pri teh izdelkih za približno 130 milijonov dinarjev. Pri enem izdelku za po-
»Kaj boste zdaj s temi nedokončanimi zidovi? Ali ni škoda milijonov...?«
»Bolje, da se v te zidove ne vtikate. Če boste o tem kaj pisali, boste kmalu imeli koga nad glavo.«
»Toda zidovi verjetno ne bodo ostali taki in 'korikurirali’ razvalinam starega loškega gradu?«
»Seveda ne! Spomladi bomo verjetno nadaljevali gradnjo. Nekaj imamo svojega denarja, potrebni pa bodo še krediti, seveda če jih bomo dobili...«
Direktorju razgovor ni bil po yolji. Razumljivo, zavoljo nedokončane proizvodne hale, ki pa bi bila za Kovinoplastiko po pripovedovaanj u predstavnikov podjetja zelo koristna, je že marsikoga v podjetju bolela glava.
»Izvažali bi radi,« se je v razgovor vključil tudi SLAVKO BERGLEZ in nadaljeval: »Kljub temu, da smo se razvili v sodobno industrijsko podjetje, imamo še zmeraj nekatera delovna mesta, zlafeti pri površinski ob-
hištveno industrijo smo npr. že tako izboljšali tehnologijo dela, da smo lahko takoj ukinili osem delovnih mest...«
Še in še so nam v Kovinoplastiki naštevali, kaj mislijo storiti, da bi kar najceneje proizvajali. Glavno pa je to, da v Kovinoplastiki ne razmišljajo, kje bi kaj prihranili na račun zmanjševanja regresov, skrajševanjem delovnega odmora, domov, marveč, kako bodo poce-prevoza delavcev na delo in domov, marveč kako bodo pocenili proizvodnjo in ustvarili še več sredstev za razširjeno reprodukcijo z boljšo tehnologijo dela in modernizacijo proizvodnje.	M. 2IVKOVIČ
iiai£aazBSRaiiiiiiaaaBi3aa.iiiniia*
■

... da ima v Sloveniji okoli 14.000 ljudi visokošolsko izobrazbo, da je med njimi okoli 3000 inženirjev, ekonomistov in pravnikov, zaposlenih v industriji in kmetijstvu, vendar v več kot polovici delovnih organizacij opravljajo direktorske posle ljudje z osnovno ali z nedovršeno osnovno šolo,
... da so slovenski premogovniki v avgustu nakopali skoraj 10 °lo več premoga kot v juliju, vendar pol odstotka manj kot v lanskem avgustu. V primerjavi z lanskim 8-mesečnim obdobjem je upadla proizvodnja premoga v Senovem, Zabukovici in Kočevju, narasla pa je v rudniku lignita v Velenju,
.. .da znaša povprečni hektarski pridelek pšenice v Sloveniji le okoli 21 čen-tpv na hektar, kar je za 2,3 »/o manj kot lani, ko je znašal 21,4 centa na hektar, po obsegu pa je za 7 0/o nižji od lanskega — predvsem zaradi zmanjšanja setve pšenice v zasebnem sektorju,
... da je v zadnjem času porasla potrošnja črnega kruha na račun belega tako, da je bila v avgustu udeležba črnega kruha 75®/« v potrošnji vsega kruha, medtem ko je po statističnih podatkih lani predstavljal promet črnega kruha le 56 °lo vsega kruha.
0
a
I
e
■
u
R
i
B
R
n
n
a
D
i
£
SJ
H
a
a
B
i
■
E
B
B
B
n
S
S
n
I
B
ŠŠ
S
■
■
E
B
E
Obrata ne damo!
V Lovrencu na Pohorju deluje že nekaj let močan lesno industrijski obrat. Tu sta dve žagi in zabojarna, ki je s stroji kar dobrov opremljena. Letno »pridelajo« okrog 12.000 m3 hlodovine, kar v glavnem tudi izvažajo. Obrata sta sestavni del podjetja Marles v Limbušu. Vendar želi matično podjetje en obrat ukiniti, da bi s tem dobil več hlodovine v Limbuš, kjer jim lesa primanjkuje. S tem pa se obratni delavski svet v Lovrencu in celoten kolektiv ne strinjajo, ker bi ostalo mnogo ljudi brez dela. V Lovrencu je namreč zelo težko dobiti zaposlitev. Doma je premalo industrije, da bi zaposlila vse, ki bi želeli delati, . prometne zveze z drugimi kraji so pa izredno slabe, da bi se Lovrenčani vozili1 na delo drugam. Zato menijo, da vprašanje ukinitve obrata ne zadeva samo kolektiva, ampak ves kraj. Dokler ne bo mogoče najti druge zaposlitve, se Lovrenčani ne morejo sprijazniti z ukinitvijo obrata. Toliko manj, ker je zabojarna visoko rentabilna.
I. POŽAUKO

USKLAJENO
»Delo« 31. 10 stran 2 '
»V ponedeljek, 1. novembra, ob šestih zjutraj, bodo začele veljati nove omejitve v potrošnji električne energije. Zaradi izredno kritičnega pomanjkanja električne energije bo do nadaljnjega ustavljena proizvodnja karbida, ferolegur in surovega železa v elektroplavžih. Za 40 odstotkov se bo zmanjšala potrošnja električne energije v elektrolizah aluminija ...
Za nastalo situacijo so predvsem krive izredno neugodne vremenske razmere, ki jih ne pomnimo že nekaj jeseni, in zamuda pri izgradnji nekaterih energetskih objektov, ki bi morali začeti obratovati letos ...
Iz članka: »Še omejitve v potrošnji elektrike«
»Kot vzrok novih omejitev navajajo večmesečno sušo v jugovzhodnih delih države in zakasnitve pni gradnji novih elektrarn, ki bi morale iti letos v pogon. Osnovni vzrok pa je vendar v tem, da vrsto let nismo v skladu s predvidenim naraščanjem potrošnje gradili dovolj novih hidroenergetskih objektov. S sušo, kakršna je nastopila letos v jeseni, pa je treba vselej računati v elektroenergetskih bilancah..,
Iz članka: »Za dobro četrtino manj elektrike«
Ekipa železniškega transportnega podjetja z Reke končujejo dela pri elektrifikaciji 29 km proge Reka—Zagreb* Pričakujejo, da bodo dela na progi končali še pred 29. novembrom. Z elektrifikacijo proge Reka—Zagreb bo imelo največ koristi reško pristanišče, ker bo pritok blaga hitrejši.
Iz Tanjugove vesti: »Elektrifikacija proge Reka—Zagreb«
»Delo« 3. 11. stran 2
Mar so res krivi delovni kolektivi, če delajo večinoma le v eni izmeni, ko vendar dobro vemo,, da jim niti za prvo in edino izmeno nismo zagotovili dovolj pogonske energije? Kakor je znano, bo, po cenitvah zveznega sekretariata za industrijo in trgovino — znašal 1966. leta primanjkljaj električne energije 2,4 milijarde kWh, 1967. leta 3,2 milijarde, 1968. leta 4,3 milijarde in 1970. leta 8,4 milijarde kWh. Torej že čez dve leti bo znašal primanjkljaj električne energije toliko, kolikor je znašala vsa jugoslovanska proizvodnja te vrste energije v letu 1965, to je čez 4 milijarde kWh, ali nazorno povedano bodo — zakadi pomanjkanja električne energije — ostale leta 1968 neizkoriščene tolikšne kapacitete, kot jih je zmogla leta 1956 vsa jugoslovanska industrija (au pa bomo morali primanjkljaj kriti z uvozom).
Ivan Kreft v Pismih bralcev pod naslovom: »Tudi zunaj
so notranje rezerve«
Za prijeten dom novo zaveso In lepo preprogo
LJUBLJANA • MARIBOR
tovarna »Sumi« Ljubljana na poti v mednarodno delitev dela
ŠE GLOBLJE V INTEGRACIJO
Združitev tovarn »Šumi« Ljubljana in »Gorenjka« Lesce (pred dvema letoma) zdaj že daje prve rezultate trajnejšega pomena.
Zamenjava osnovnih sredstev je pomenila uvod v večjo specializacijo obeh obratov. Zavoljo tega je leski lobrat takoj povečal proizvodnjo za okoli 20 odstotkov. To so dosegli brez vsakih investicij, ki bi sicer bile nujne pri obeh proizvajalcih, če bi se ob vedno večji konkurenci še želela obdržati na tržišču. S prenosom strojne opreme za proizvodnjo čokolade v Lesce pa je ljubljanski obrat trenutno izgubil slabo četrtino svojih
zmogljivosti. Zato pa je pridobil prostor za ureditev avtomatizirane proizvodnje in izognil se je stroškom za gradnjo novih prostorov, sicer potrebnih za razširitev proizvodnje^ Nekaj novih strojev so že dobili, nekaj pa jih pričakujejo v najkrajšem času. Zgolj to — na eni strani večja specializacija, po drugi strani pa najsodobnejša oprema tudi ljubljanskemu obratu omogočata, da bo do konca letošnjega leta nadomestil »izpadle« kapacitete in sam sebi, ob sicer manj rentabilni proizvodnji, tudi zagotovil aktiven zaključek poslovnega leta. Konkretneje: za isti poslovni uspeh morajo izdelati in prodati dva
Ondan sem se mudil na Zastavinem servisu na Bledu. Mehanik IVAN KAVČIČ je opravljal garancijski servis na vozilu Zastava 1300, ki ga je . lastnik naravnost iz Kragujevca pripeljal i^a servisni pfegled na Bled. Iz radovednosti sem mehanika povprašal, koliko je v Zastavi 1300 vgrajenih domačih delov.
»Če bi samo tablico, kamor je vgravirana tovarniška številka motorja, obrni-
li, bi videli, da je tudi ta Fiatova...«
»Dela imate, kot vidim, pri servisnem pregledu precej. Zanima me, kako dolg bi bil spisek napak, ki jih odkrijete pri novem avtomobilu?«
»Popisal bi nekaj listov papirja, če bi ga imel pri roki.«
»Pred nedavnim sem bil v Tomosu, kjer so mi povedali, da letno zmontirajo petsto do šeststo osebnih
avtomobilov. Koliko pa bi vi zmontirali Zastavinih avtomobilov na leto?«
»Čez tisoč, morda tudi do tisoč dvesto avtomobilov.«
Ob tem sem nehote nekoliko »zlobno« pomislil, ali ne bi bilo bolje, če bi Zastava pošiljala sestavne dele kar na Bled, tu pa bi montirali osebne avtomo-bile. Bili bi verjetno kvalitetnejši in — na avto bi ne bilo treba čakati leto dni.
M. Ž.
iUllllIllilllll!
in pol kilograma bombonov namesto vsakega kilograma čoko-la. Leškemti obratu pa so »odstopili« 400 ton tovrstne proizvodnje.
Drugo k drugemu: združitev in specializacija sta obema to-tarnama omogočili, da sta se izkopali iz trenutnih težav in da zdaj združeni »Šumi« že lahko računa, da se bo prav kmalu lahko oprl zgolj na lastna sredstva. Ali podrobneje: namesto skupnih investicij v vrednosti preko milijarde dinarjev bodo enak učinek dosegli z bore 200 milijoni dinarjev. Od tega so dobro tretjino že investirali. Pri tem so naleteli na vse razumevanje in pomoč občinske skupščine Ljubljana-Center, ki jim je omogočila, da so prišli do kreditov.
Zdaj razmišljajo o nadaljnji poti. Glede na razmere na domačem tržišču je več kot jasno, da ne morejo konkurirati naj-večjim našim tovarnam, kakršni sta na primer »Josip Kraš« in IPK Osijek. Svoj prostor pod soncem pa bodo obdržali, če se usmerijo na proizvodnjo visoko kvalitetnih izdelkov, kakršnih se — glede na manjše količine — velikim tovarnam ne izplača proizvajati. Temu cilju, ki jim razen ostalega odpira tudi pot na tuja tržišča, zdaj podrejajo vse načrte. Zato pa, razen ostalega, spet potrebujejo več obratnih prostorov. Tako zdaj že potekajo razgovori o priključitvi tovarne »Imperial« Viderh-Krško. Iz ljubljanskega obrata tjakaj že selijo naprave za proizvodnjo čokoladnih desertov in bonbonier. Obrat »Imperial« naj bi torej pomenil tretji specializirani obrat podjetja »Šumi«.
Velja pa spregovoriti tudi še o drugih, vsebinskih spremembah. Ljubljanski obrat Zdaj na primer opušpa klasično proiz-
vodnjo vseh vrst bonbonov, ker je premalo donosna. Nove naprave omogočajo proizvodnjo kvalitetnejših vrst izdelkov, med drugim z alkoholom polnjenih »Bachus« bonbonov. Ta izdelek je popolnoma nov na našem trgu, po kvaliteti pa tak, da je iskan tudi na tujih trgih. Tovarna je že sklenila prve pogodbe] za izvoz teh bonbonov v Italijo. Povečan izvoz jim bo sčasoma omogočil, da bodo ustvarili lastna 7 vizna sredstva, potrebna za nadaljnjo modernizacijo. Obenem so že naročili najsodobnejše stroje za proizvodnjo čokolade, kar bo vplivalo na večjo produktivnost in rentabilnost leškega obrata in glede na kvaliteto, nove vrste izdelkov in sodoben način embaliranja tudi možnost prodaje na zapadni trg. Plasma v vzhodne države že zdaj namreč ni bil problematičen. Razen tega ljubljanski obrat začenja s proizvodnjo kandiranega sadja, ki je tudi v svetovnem merilu relativno nov, za nas pa povsem nov izdelek. V zvezi s tem se je tovarna že odločila za izmenjavo izkušenj s Vi/ii-nUcidrcd proizvajalci, ki veljajo za najbolj sposobne v	proizvodnje.
Ob vsem tem pa pripravljajo še temeljito notranjo reorganizacijo strokovnih služb.
Pot, ki jo ubira »Sumi« Ljubljana, je poučen primer, kako tudi manjši in včasih razdrobljeni ter vsestransko usmerjeni proizvajalci lahko vzdržijo tekmo na tržišču, če se specializirajo. Tega seveda ni mogoče doseči preko noči. To je daljši proces, ki pa je ricesničijiv brez megalomanskih investicij v zidovje. Ne potrebujejo »spomenika«, potrebujejo rezultate traj. nejšega pomena. Kot smo videli, so se jim že močno približali.	—mG ,
DOBRO DELO -ZA SLABO PLAČILO?
Že nekajkrat smo skušali odgovoriti na vprašanje, zakaj ne konča več otrok uspešno osnovne šole. Pri iskanju odgovora smo se dokopali doslej le do sicer poglavitnega vzroka — prešibke materialne osnove osnovnega šolstva. Šibka materialna Osnova je eden poglavitnih vzrokov za slabe učne uspehe, ne bi pa mogli reči, da je edini. Kajti če bi bil, potem bi morale osnovne šole, ki imajo urejene pogoje: moderne prostore za sodoben pouk, dovolj učil, ustrezno pedagoško zasedbo, celodnevno varstvo, prehrano za otroke — pokazati veliko boljše učne uspehe in seveda tudi boljše znanje otrok, kot šole* ki vseh teh pogojev nimajo. Po nekaterih podatkih pa vemo. da bistvenih razlik med šolami z boljšimi in slabšimi pogoji •. učnem uspehu ni. Pogosto se celo zgodi, da dosežejo pedagoški kolektivi, ki delajo v slabših pogojih, zavoljo osebne prizadevnosti veliko boljše učne uspehe in temu primeren nivo znanja učencev.
V ljubljanski občini Vič-Rudnik posebnih materialnih razlik med šolami ni. Zato bi težko napravili takšno primerjavo. Za celotno osnovno šolstvo v občini Vič-Rudnik bi lahko rekli, da še zdaleč nima urejenih najosnovnejših pogojev za moderen pouk. V vseh šolah teče pouk v dveh izmenah, ponekod celo v treh. Mnoge šole so dotrajane. Nekatere redke, novozgrajene, pa so že ob dograditvi pretesne. Tako si tu ne morejo privoščiti kabinetnega pouka. Za celodnevno bivanje otrok pa v večini šol ni prostora, čeprav je ponekod več kot polovica staršev zaposlenih. Občina s svojimi materialnimi zmogljivostmi kaj prida ne more rešiti teh težav, čeprav daje za celotno šolstvo preko 60 % proračuna. Od skupne vsote odpade za 12 centralnih in 22 podružničnih šol z 236 oddelki komaj dobrih 590 milijonov dinarjev. Za materialne izdatke oddvojijo komaj 9,5 % od skupne kvote, zato ponekod učiteljski kolektivi vkljub skromnim osebnim dohodkom, ki so znatno nižji kot v drugih občinah, krčijo osebne dohodke, da bi ostalo več za materialne izdatke.
Vkljub takšnim materialnim razmeram pa se učni uspehi dvigajo iz leta v leto. V občini vidno upada tudi odstotek osipa. Zasluge za takšne uspehe imajo brez dvoma posamezni učiteljski kolektivi.
NA KOGA MERIJO OČITKI?
Dobri učni uspehi, ki se kažejo v statističnih podatkih, ne morejo dati realne podobe o dejanskem znanju učencev, ker so zahteve po šolah lahko različne. Najbolj objektivno oceno bi mogla dati na primer gimnazija, ki šola dijake različnih šol z različnim predznanjem. Na gimnaziji Vič, kjer nadaljujejo šolanje v glavnem otroci osnovnih šol s področja Viča, žal nimajo natančnega pregleda, s katerih šol so otroci prišli. Gimne in osnovne šole nimajo nobeniu stikov, čeprav zasledujejo učitelji iste težave iz leta v leto, da zlasti v matematiki in jezikih v gimnaziji zašepa. Učiteljem v osnovni šoli očitajo, da otroci po eni strani premalo znajo, po
drugi pa jim strpajo več znanja, kot bi bilo potrebno. V natrpanem okvirnem učnem načrtu ne ločijo dreves od gozda. Uspehi v spričevalu osmega razreda osnovne šole in ob prvi konferenci prvega razreda gimnazije se včasih močno razlikujejo, četudi upoštevamo novo okolje in drugačen način dela z učenci. Se pravi, da so ocenjevanje in zahteve zelo različne. Po izkušnjah sodijo, da je znanje podeželskih otrok slabše kot mestnih.
V SLABIH RAZMERAH — DOBRI UČNI USPEHI
Na viški gimnaziji se šolajo v glavnem učenci sosedne osnovne šole. S predznanjem teh otrok so v gimnaziji zelo zadovoljni. Na osnovni šoli Vič pravijo, da so se za viško gimnazijo odločili učenci s srednje dobrim uspehom. Mnogim od teh so celo odsvetovali, da bi nadaljevali šolanje v gimnaziji. Učenci z odličnimi uspehi so odšli v mestne gimnazije. Solidnega znanja, ki ga kažejo v gimnaziji, si niso mogli pridobiti v kabinetih in v modernih učilnicah. Vsega tega si v viški osnovni šoli ne morejo privoščiti. Brž ko zazvoni zadnja učna ura, morajo učilnico, ki služi prav za vse predmete, zapustiti, ker čaka pred vrati naslednja izmena. V treh zgradbah je raztresenih 34 oddelkov. Učitelji se pa od ure do ure selijo z učili iz razreda v razred. Vkljub tako neurejenim razmeram je v minulem šolskem letu napredovalo v naslednji razred 92,3 % otrok, osmi razred pa je končalo 98 % otrok. Učitelji pravijo,, da jim ne gre za številke, s katerimi morajo sicer izraziti učni uspeh. Gre jim za solidno znanje, ki ga po svojih najboljših močeh tudi učencem dajejo.
Za delo na šoli velja omeniti nekatere oblike, ki jim viški učitelji posvečajo vso pozornost in ki hkrati zagotavljajo dobre učne uspehe: individualno in medsebojno strokovno izpopolnjevanje učiteljev v strokovnih grupah, ki jih vodijo najbolj izkušeni učitelji, skrb za kontinuirano znanje temeljnih predmetov skozi osem programov, individualno delo z manj in bolj nadarjenimi učenci in dobri stiki
šole in doma. Vse te oblike so znane v pedagoški praksi in bi morale biti sestavni del. učnega in vzgojnega dela na vsaki'šoli. Terjajo pa seveda izkušenega in izobraženega učitelja.
PRVI POGOJ ZA DOBER POUK
Na Zavodu za prosvetno pedagoško službo Vič pravijo, da večiria šolskih kolektivov dela tako. Vendar povsod za to ni pogojev. Zlasti v odročnih šolskih okoliših nimajo najboljšega pedagoškega kadra. Znana je resnica, da so podeželski otrdci po naravi bolj delavni in ubogljivi učenci kot mestni. Zavoljo zgrešene kadrovske ^politike in materialnih razlik pa je med mestom in vasjo vedno večji prepad. Medtem ko so mestne in bolj »priročne« šole razmeroma dobro kadrovsko zasedene, se podeželskih šol učitelji ogibajo. Zato na podeželskih šolah ni dovolj učiteljev, zlasti za predmetni pouk v višjih razredih. Podeželski otrok pa je tako v osnovi prikrajšan za prvi pogoj enakega šolanja. In prav neusposobljenim učiteljem se najbolj otepajo prenatrpani učni programi. Tu je vzrok, da ne ločijo v učnih načrtih dreves od gozda, kot pravijo na gimnaziji, da ne znajo oddvojiti bistvenega in prilagoditi učne programe tako, da otroci ne bi bili ob manjšem obsegu snovi prikrajšani za bistveno znanje, ki ga morajo odnesti iz osnovne šole. Preštevilni razredi in preobremenjenost učiteljev ovirajo strokovno izpopolnjevanje, kar se nujno odraža v slabšem znanju učencev. Zahteva Zavoda za prosvetno pedagoško službo, da bi morala občina zagotoviti sredstva za vzgojo pedagoškega kadra po šolah, je povsem upravičena. Šole bi tako mnogo laže skrbele za dobro kadrovsko zasedbo.
Dejstvo je, da v nekatere tako imenovane subjektivne vzroke za slabše učne uspehe, doslej nismo preveč drezali. Ožje in širše družbeno politične skupnosti so premalo dajale za osebne dohodke učiteljev in tako razvrednotile njihovo družbeno pomembno delo. Deloma so sicer v zadnjem, obdobju to popravili. Viška občina je celo v letošnjem rebalansu povečala sredstva za blizu 70 milijonov za osnovno šolstvo. Vendar je skupna kvota še vedno tako nizka, da komaj zadošča za osnovno dejavnost šol, ne pa, da bi šole, ki dosezajo boljše uspehe, posebej nagradili in jim tako omogočili tudi boljšo notranjo delitev. Nekaj tisočakov, kolikor lahko šplski kolektivi v najboljšem primeru prisodijo prizadevnejšemu učitelju za spodbudo — ni nobena spodbuda.
I. VRHOVCAK
Pomenki o kulturnem programiranju
— Svet je iz tira: o prekletstvo in sram, da jaz sem rojen, naj ga uravnam .'.1
Karikatura: MILAN MAVER
Brez sodelovanja delovnih kolektivov ne bo šlo
OBČINSKA SKUPŠČINA MARIBOR-TABOR JE RAZPRAVLJALA O MOŽNOSTIH KULTURNEGA ŽIVLJENJA
Občinska skupščina Maribor-Tabor je nedavno razpravljala o poročilu, ki ji ga je o stanju kulture v občini predložil občinski svet za kulturo in prosveto.
Od narodnega dohodka, ki znaša v tej izrazito industrijski občini okrog 25 milijard dinarjev ali na prebivalca okoli 570 tisoč dinarjev, prispeva občina za kulturno dejavnost letno 3,5 % proračunskih sredstev. Največ prispeva za Delavsko knjižnico, ki je največja kulturna ustanova na desnem bregu Drave in za katero znaša letošnja dotacija 12,400.000 din. Za potrebe kulturnih društev ter družbenih organizacij pa je občina namenila letos 8 milijonov din. Poleg tega prispeva še znatna sredstva za kulturne ustanove, ki delujejo na mestnem področju in so skupnega pomena za vse tri mestne občine.
Glavna kulturno prosvetna dejavnost so odvija v društvih, knjižnicah in nekaterih klubih. Največjo stalnost delovanja beležijo knjižnice, za katere je tudi po vaseh veliko zanimanje. Pri tem gre največja zahvala marljivim posameznikom, ki vodijo knjižnice skoraj povsod, brezplačno. Društvena dejavnost je bolj občasna, razen pevskega zbora pri Svobodi »Tabor«, njene godbe na pihala in enakih v Rušah in Lovrancu na Pohorju. V Pekrah pa imajo tudi filmsko gledališče. Zadnje čase so
kulturno aktivnejši tudi Bistričani, ki imajo večjo pomoč v podjetju TOBI. Poleg mesta so močnejša kulturna žarišča vsi večji kraji občine, Pekre, Limbuš, Bistrica, Ruše in Lovrenc.
Kadrovski pogoji, ki jih zahteva kulturno življenje, so kar dobri. Slabše pa je z materialnimi sredstvi za dejavnost. V skupščini so bili mnenja, da to področje življenja občanov terja prerazdelitev narodnega dohodka znotraj komune. Nujno bo treba npr. povečati sredstva za knjižni fond, tako Delavske kot ostalih knjižnic. Ustvariti ugodnejše pogoje za delovanje kulturnih ustanov, ki služijo občanom bodisi za razvedrilo bodisi za iaobraževanje. To so zlasti gledališče, muzeji in Delavska univerza.
Ker je desni breg Drave še vedno brez kinrf in kulturnega doma, je treba čim prej pod? vzeti vse, da bi se odmerila znatnejša sredstva za gradnjo prepotrebne kinodvorane v Studencih. Ker pa so sredstva občine bolj pičla, bo treba najti tesnejše stike s podjetji in zlasti sindikati; nemalokrat razpolagajo le-ti z milijonskimi zneski, ki bi jih v precejšnji meri lahko namenili za kulturno življenje svojih članov. Zato pa morajo biti seznanjeni s konkretnimi programi, potrebno pa je tudi njihovo sodelovanje v krajevnih skupnostih.
IVAN POZAUKO
Piše MILAN VIDIC iz Trbovelj:
Zanimive in številne kulturne prireditve
Naš nedavni pomenek na Svetu zveze kulturno-prosvet-nih organizacij občine Trbovlje je med drugim pokazal, da se Trboveljčanom tudi v novi sezoni obeta vrsta nadvse zanimivih in kvalitetnih kulturnih prireditev. Sodeč po programih, vključujejo letos tudi nekatere novosti, ki bodo v razmeroma že zdaj bogato trboveljsko kulturno življenje vnesle še več svežine.
Že kar tradicionalni abonma gledaliških prireditev dobiva letos še širši okvir. Trboveljčani bodo poleg treh predstav, ki jih pripravlja domače amatersko gledališče »Svoboda-Center* in »Svoboda Trbovlje«, pozdravili v gosteh ljubljansko Dramo, ki jim bo uprizorila Molierove »Učene ženske« in Mrožkov »Tango«. Nadalje Mestno gledališče ljubljansko, ki bo izvedlo delo Jeana Anouilha »Ardele ali Marjetica«, pa Slovensko ljudsko gledališče, ki bo uprizorilo sodobno satirično komedijo. Dramska skupina DPD Svobode Center »Slava Klavora« iz Maribora bo gostovala z eno najlepših predstav lanske re-
publiške revije, Brendanovim »Talcem«, amatersko gledališče »Tone Čufar« z Jesenic pa z Držičevim »Tripče de Utol-če«, s katerim je prejšnji mesec poželo novo mednarodno priznanje na Flamskem.
Razpisali so tudi mladinski abonma, ki vključuje vse naštete predstave. Zanimanje zanj je zelo veliko, saj imajo samo iz Srednje ekonomske šole že zdaj nad 150 prijav. Prepričani so, da bo tudi med delavsko mladino odziv dober. Na vse sindikalne organizacije in delavske svete so naslovili posebno •vabilo, naj podprejo njihova prizadevanja. In cena? Za osem abonmajskih predstav komaj 2.500 din.
Ena osrednjih prireditev v prihodnjem letu bo praznovanje desete obletnice otvoritve Delavskega doma. K sodelovanju nameravajo povabiti tudi nekatere kulturne skupine iz Hrastnika in Zagorja. Poleg skoro vseh trboveljskih kulturnih skupin naj bi sodelovali mladinski in moški pevski zbori iz Zagorja in Hrastnika, godbi na pihala iz sosednjih občin, pridružila pa se jim bo-
do tudi slavja domačih pevskih zborov »Zarje«, »Slavčka« in domače gledališke skupine.
V Trbovljah že dalj časa deluje revijski likovni krožek. Okrog 30 mladih slikarjev — amaterjev, ki jim je mentor akademski slikar Janez Knez, je že nekajkrat presenetilo ljubitelje likovne umetnosti. Ob letošnjem prazniku Republike nameravajo spet prirediti samostojno razstavo v fogerju Delavskega doma.
Ena izmed značilnosti trboveljskega kulturnega in zabavnega življenja pa je vsekakor tudi »Klub France Fakin« v Zgornjih Trbovljah. Letos je prerasel v pravcati družbeni center, saj iniciator klubskega življenja ni le ondotno delavsko prosvetno društvo, ampak so se v ta prizadevanja vključile tudi druge družbeno-poli-tične organizacije, zlasti SZDL, njene sekcije, nadalje Gimnazija, Ekonomska srednja šola, Delavska univerza, Planinsko društvo in revirski likovni krožek.
Družbeni center je odprt vsak dan razen ob nedeljah.
Prostor mi ne dovoljuje opisali vseh prireditev, ki jih zajema program. Vsekakor pa je le-ta sila pisan in posega domala na vsa področja družbenega življenja. Ljudje bodo lahko gledali filme, se pogovarjali o literaturi, o znanosti, igrali šah. Pred dnevi je spet začelo z rednim delom filmsko gledališče, ki dobiva filme iz kinoteke, in kot so mi zatrdili, postaja eno najpriljubljenejših shajališč več sto Trboveljčanov. Štirikrat tedensko je dvorana nabito polna. Ljudje so vnaprej seznanjeni s celotnim programom prireditev. Za otroke pa je v rednem kinematografu vsako nedeljo posebna dopoldanska matineja.
Filmska izobraževalna de-, javnost pa zajema tudi druge kraje trboveljske občine. Vsak teden obiskuje kinoekipa z ozkim trakom Partizanski vrh, Dobrno, Klek, ustavlja pa se tudi v samskem domu rudarjev, ki jim je filmska predstava zelo priljubljeno razvedrilo.
Na občinskem Svetu zveze kulturno-prosvetnih organiza-
cij so mi med drugim tudi povedali, da so spričo vsestranskega varčevanja morali za 1 milijon 300.000 din zmanjšati letošnji proračun. Toda zagotovili so mi, da zavoljo tega njihovi programi niso niti okrnjeni niti manj kvalitetni.
Nasprotno: videti je, da hočejo Trboveljčani dosledno uveljaviti stališče, sprejeto na mnogih posvetovanjih ob uveljavljanja reforme: storili vse, da spodbujeni interes ljudi za kulturo ne bi bil prizadet, v skladu s potrebami bi doseženi kulturni nivo ljudi moral imeti možnosti nadaljnjega razvoja. In trboveljski kulturni delavci so mi nekajkrat ponovili: osnova našega delovanja^ prihodnje bo pritegovanje mladine ne le h kulturnim prireditvam, temveč tudi k tvornemu delu te ali one kulturne skupine. O tem se bodo pogovarjali tudi na bližnjih občnih zborih kulturnih društev, ta problem pa bo tudi osrednja tema skupščine občinskega sveta Zveze kulturno-prosvetnih organizacij v Trbovljah.
''
I
2e itak majhna sredstva, to so jih dobivala društva za svojo dejavnost v Hrastniku. In Zagorju ob Savi, so bila z rebalansom občinskih proračunov močno okrnjena. V Zagorju je 4-milijonska dotacija Skladu za pomoč društvom ob rebalansu povsem izpadla, v Hrastniku so znižali dotacijo Skladu za pospeševanje kulture in telesne vzgoje od 12 na 7 milijonov. Res je, da so tudi v Trbovljah znižali prvotno določeno dotacijo Skladu za pospeševanje kulture in telesno-vzgojne dejavnosti za 9,400.000
Prejeli smo:
So to posledice administrativne delitve?
din oz. na 37,635.000 din, toda tu so črtali predvsem sredstva za investicije. Le v občini Litija so bili društveni dejavnosti bolj naklonjeni in so zanjo namenili celo nekaj nad 1 milijon din sredstev več, kot so predvidevali na začetku leta.
V Hrastniku in Zagorju ob Savi pa dotacije iz občinskega proračuna niso bile edini vir dohodkov obeh področnih skladov. Računali so tudi na del sredstev, ki naj bi jih zbrali v obliki rednih mesečnih prispevkov zaposlenih na področju obeh komun; dotok teh sredstev pa je dokaj nereden. V Hrastniku ugotavljajo, da bo mogoče zbrati iz prispevkov zaposlenih le okrog 40 odstotkov predvidene vsote. Nič boljše ni v Zagorju.
Ker ni dovolj sredstev za redno dejavnost društev, posamezna športna društva in klubi že napovedujejo odstop od rednih tekmovanj, saj so že doslej dolžni nekaterim posameznikom iz vodstev precejšne vsote denarja. Kulturna društva, ki šele začenjajo z novo sezono, bodo morala prav tako okrniti svojo dejavnost.
Res je, da v Zagorju v vseh društvih še niso začeli kar najbolj skrbno trošiti sredstev in da povsod niti niso poskušali zbrati vseh sredstev znotraj društev, članarino ali vstopnino. Toda skrajni čas je, da bi v prihodnje tudi v Zasavju komune prešle na sofinanciranje delovnih programov društev, se pravi, -da ne bi tako kot doslej na administrativni način delile in jemale sredstev. To ni spodbudno niti ne prispeva k boljši dejavnosti posameznih društev in organizacij, takšni, kakršno si ljudje želijo.
MARIJAN LIPOVŠEK
DRUŽBENA PREHRANA V ZAGREBU Z RAZNIH STRANI
^lllllll!lllllll!!llllll!!llll!ll!ll!lllllll!l!lll!l!llll!l!llllllllll!l!llllllllllll!lll!lllll||||||!llllli:illllll!||!!|l!lll|||||||!llllllll!l!!llll!lllll|||||||||||||l!lllll!l|l|||||||||||||||||!l!!l||!l|||||{
Prav rada sem se odpravila v Zagreb pogledat novo tovarno § U	hrane, o kateri sem slišala, da celo Rijeko oskrbuje s cenenimi	fj
g	pripravljenimi jedmi. Sklenila sem napisati hvalnico Zagreb-	j
g	čancm, v prihodnji številki pa manjšo hvalnico našim ureje-	gj
H	valcem družbene prehrane, kolikor sploh kdo prizna to dolžnost	=
H in odgovornost.
Ker je od zagrebške tovarne hrane dograjeno komaj železo- § j	betonsko ogrodje, sem se lotila težavnejše teme: celotne organi-	1
g	zacije družbene prehrane v Zagrebu. Mislim pa, da se je spla-	1
j	čalo, čeprav od planirane hvalnice ni veliko ostalo.	1
lllllllll!lllllllllllllllllll!ll!llllllllllll!lllllll!l!!llllllllllllllll!!l!llllll!lllll!ll!l!l!llllllllllllllllllllllllllllllll>llilillllllllllll!llllllllllli;!llllllllllllllll!ll!llllll!!!lllll!lill!il!>!l!i!!llll
Vsak Slovenec, ki je obiskal samopostrežno ali mlečno restavracijo v Zagrebu, obžaluje, da pri nas nimamo podobnih lokalov, ne po prostorih, ne po izbiri j?di, ne po cenah. Moderna oprema, obsežni jedilniki in v primerjavi s klasičnim gostinstvom zelo nizke cene, čeprav obroki niso odmerjeni po »nor-mativčkih« naših obratov družbene prehrane za kakovost in količino.
V Subičevcu, samopostrežni restavraciji gostinskega podjetja Medveščak, dobite globok krožnik srbskega pasulja s suho slanino za 170 dinarjev, v zagrebški klasični restavraciji »Dva ribara« pa odštejete zanj 460 din. Goveja juha, spodoben dunajski zrezek z ocvrtim krompirjem (doma si ga ne bi več naložili na krožnik), solata in še dva koščka dobrega jabolčnega zavitka — vse to stane samo 550 dinarjev.
Podobno je v samopostrežnih restavracijah gostinskega podjetja Risnjak in tovarne mesnih izdelkov Sljeme, vendar je hrana v teh malo slabša in dražja.
Osebno sem se seveda tudi prepričala o pestri izbiri jedi v mlečnih restavracijah. Poleg mlečnih in močnatih jedi si lahko naročite jetra v omaki, kurji paprikaš in več drugih mesnih jedi, prav tako po veliko zmernejših cenah kakor v gostinski restavraciji.
Hvalnica se zatika
Toda takrat, ko sem v Medveščaku združeno kosila in večerjala za 550 di-nai\iev, je prisedel spodobno oblečen moški s pladnjem, na katerem sta bili dve posodi dušenega zelja. Ko pa sem v samopostrežni restavraciji Sljemena večerjala svinjsko pečenko s krompirjevim pirejem za 320 dinarjev, si je pri sosedni mizi prekljast fant tešil lakoto s skodelico jote in tankim koščkom kruha...
Takšnih fantov pa tudi deklet in mož najdete veliko v samopostrežnih restavracijah. Neznanec, ki si je vzel dve skodelici dušenega zelja, je bil prav gotovo lačen in bi si najbrž privoščil kaj izdatnejšega, če bi mesno jed dobil za 80 din, kakor dobi zelje ...
Prvi zaključek: Zagreb je veliko pred nami v družbeni prehrani, vendar je še ni uredil. Kljub znižanim cenam si marsikateri samec ne more večkrat privoščiti mesa, še manj pa veččlanske družine, četudi odnašajo domov en obrok manj, kot jih sede za mizo. Razen dušenega zelja in jote ni na jedilnikih nobenih zelenjavnih jedi, mesne pa so najmanj po 260 dinarjev. Trije obroki 780 din . . . Tridesetkrat po 780 din je ... Toda kdo bi prenesel trideset dni zapored makaronovo meso? Po mojih računih bi stalo samo kosilo za tri ali štiričlansko družino več kot 30.000 dinarjev. Mislim, z juho in solato vred.
Možna je, seveda, kombinacija. Iz samopostrežne restavracije prineseš mesno jed, juho in solato pa gospodinja sama pripravi. Kosilo se poceni, toda zaposlena žena se ne znebi kuhe in pomivanja takoj, ko zapusti stroj ali pisarno.
Polovična pojasnila in vprašanja brez odgovorov
Upala sem, da so za družbeno prehrano pristojni Zagrebčani že davno pred menoj prišli do podobnega zaključka in predvideli tak razvoj množičnih prehranskih obratov, da se bo tudi Zagrebčan, ki manj zasluži, normalno hranil zunaj.
Toda pomenki o razvojnih načrtih so potekali približno tako, kakor bi v Sloveniji.
»Tovarniške restavracije' in javne kuhinje odpiramo brez vsakršnega kratkoročnega in dolgoročnega načrta. Nastajajo na pobudo posameznih tovarniških in gostinskih organizacij. Zato imamo v premeru nekaj sto metrov toliko restavracij, kolikor je tovarn. Ogromne investicije v družbeno prehrano so slabo izkoriščene," mi je pravil član mestnega sindikalnega sveta, ki ga očitno boli ta investicijski nered.
greba loči nekatere samo nekaj sto metrov, v novih stanovanjskih naseljih jih pa sploh ni.
Lani je dal mestni sindikalni svet pobudo za ekonomsko analiziranje družbene prehrane. Ni je pa uspel uresničiti. »Zavod za proučevanje tržišča,« piše dobesedno v beležnici, ki me je spremljala v Zagreb, »bi nalogo opravil, če bi mu za delo plačali šestnajst milijonov. Nekaj bi prispevali mi, drugim je bilo pa žal denarja in načrt je ostal načrt. Še Sljeme, ki namerava pripravljati dnevno 100.000 obrokov hrane, je naš predlog zavrnilo.«
Izjavo sem na več koncih preverjala, tako da zdaj brez pomislekov zaDišem:;
V Zagrebu nihče ne ve, kolikšne so zmogljivosti obstoječih obratov, koliko je investirano vanje in s kolikšnimi dodatnimi investicijami ter organizacijskimi spremembami v oskrbovalni mreži bi rešili to vprašanje.
Vendar sem dobila veliko signalov, da so zlasti obrati zaprtega tipa zelo neekonomični. Če bi vsa porabljena sredstva združili, bi zgradili vsaj dve, če ne več tovarn hrane.
Po toči je sicer prepozno zvoniti, mogoče bo pa za prihodnje pomagalo, čeprav lani ni bilo moč zbrati 16 milijonov za podatke, ki bi žavrli stihijo v družbeni prehrani. Zagrebčani priznajo, da za hrano porabijo že 50 % sredstev, namenjenih za življenjski standard ..,
Mestni sindikalni svet je zdaj organiziral akcijo za dolgoročnejše programiranje vsega, kar Sodi pod pojem življenjski standard. Bo uspel? Kdo ve! Zalogaj je večji kot prvič, razen tega imajo dosedanji investitorji samopostrežnih in klasičnih prehranskih obratov že svoje programe in zbrana sredstva za soinvestiranje. Odloča pa po navadi tisti, ki ima denar, če samoupravljanje kaj velja ...
In vendar...
Skupno programiranje je neizogibno
V Risnjaku so mi povedali, da so tovarniški kolektivi vložili v samopostrežno restavracijo Samobor 45 milijonov dinarjev in se zavezali, da se bodo delavci hranili tam, precej ko bo odprta. Obljube pa ne držijo. Delavci se še vedno hranijo v tovarniških restavracijah in so 'pripravljeni prispevati še 45 milijonov, da ostanejo tam ... (Zamolčijo pa, da nekaj s kakovostjo ni v redu.)
Samobor bi lahko pripravljal 3000 obrokov, proda jih pa 200. Izguba je znašala samo v prvih devetih mesecih letošnjega leta 8,5 milijona dinarjev. Pokriva jo kakopak Risnjak.
Samopostrežna restavracija istega podjetja v središču mesta prav tako ni izkoriščena, saj je že po podražitvi upadlo število obrokov s 5000 na 3500.
Samopostrežni obrat v Trnskem, ki ga ima Risnjak v najemu, bi lahko skuhal dnevno 10.000 obrokov, pa jih ne., .
Podjetje Edinstvo je žrtvovalo 130 milijonov za obrat družbene prehrane, v katerem 18 ljudi dnevno pripravlja 400 obrokov. Veliko za podjetje, ki šteje tisoč ljudi, pa premalo za kuhinjske zmogljivosti.	'
Kljub tem težkim, neizkoriščenim milijonom pa namerava gostinsko podjetje Medveščak prihodnje leto zgraditi še eno samopostrežno restavracijo, in sicer večjo, kot je sedanja, Sljeme pa gradi tovarno hrane, ki bo sprva t i-pravljala resda samo polovico planirane količine, ta pa znaša — 50.000 obrokov.
Mislim, da se res kaže resno spopasti s to prehransko stihijo, ki ne prizadeva samo investitorjev in upravljavcev, ampak predvsem goste.
Razen enega, namreč vsi javni obrati, o katerih sem se pogovarjala, delajo z dobičkom. Uganko razvozla med drugim tudi bežna izjava v Risnjaku, da materialnim stroškom dodajajo 80 % pribitek. Jedi ob tako slabo izkoriščenih kapacitetah in ob tolikšnem apetitu gostincev res ne morejo biti za vsakogar primerne.
Naš večni predragi optimizem
Kot sem se prepričala, nosilcev družbene prehrane ne skrbi prihodnost. Po svoje je bilo kar zabavno poslušati v
Risnjaku rn Medveščaku kritiko nove tovarne hrane in hasploh gospodarjenja v Sljemenu, nič manj pa sodb tistih, ki gradijo prehransko tovarno.
»Mi se ne bojimo konkurence Sljemena. Naši ljudje ne marajo konzerviranih jedi, ampak sveže pripravljeno hrano. Takrat, ko se bodo navadili na konzerve, bomo pa že tudi mi lahko postregli z njimi. Nekajmesečno sprehajanje Sljemenovih ekspertov po Ameriki in ne vem še kje, ne zagotavlja, da bodo vse prodali, kar bo tovarna hrane proizvedla. Sploh pa se tam radi zaletavajo. Vprašajte jih, kako je z njihovimi moteli db Jadranu in l^ako da niso prodrli s polpripravljenimi jedmi. Kolikor vem, potrošnikom ni ugajal okus. Naše jedi pa gredo.. Kuhinja je urejena za 1500 obrokov fh 300 do 400 kg enolončnic, pripravljamo pa 2500 obrokov in 800 kg enolončnic.
Tudi Risnjaka se ne bojimo, dokler mi s 40 % pribitkom ustvarjamo čisti dohodek v samopostrežni restavraciji, oni pa imajo v več obratih ob 80 % pribitku ‘zgubo, kolikor je ne prikrivajo s prodajo pijač.«
V	Risnjaku so bili bolj fair. Niso udrihali čez podjetje Medveščak, pač pa so podvomili v uspeh nove tpvarne hrane in v kakovost konzerviranih jedi ter kritizirali namero Sljemena, da bi neizkoriščene prostore družbene prehrane uporabilo za razpečavanje svojih zmrznjenih jedi. Seveda so polni vere vase, čeprav jih je sprva gospodarska reforma in z i^jo povezana podražitev preplašila. Kot sem že rekla, so izgubili veliko gostov.
V	bodoči tovarni hrane pa so še bolj samozavestni. »Nas prodaja sploh ne skrbi,« je dejal glavni direktor. »Samo na Reko lahko dnevno prodamo 25.000 obrokov. Za vseh 100.000 dobimo naročnike, ker bomo za 25 do 30 % cenejši kot klasično gostinstvo, poleg tovarn so še domovi počitka, samo Zagreb jih ima 62, pa družine, ki nočejo v restavracije, doma bi si pa pogrele konzerve. Tehnološko smo pripravili 60 vrst jedi, izdelovali pa bomo seveda tiste, ki bodo bolj šle. Kar se okusa tiče, nas ne skrbi. Pogreta jed je natanko takšna, kakor sveže kuhana. To trdijo vsi degustatorji v našem kolektivu in drugod . ..«
Recimo, da je vse čista resnica. Vendar se zdi nenavadno, da za novo tovarno hrane, ki bo začela spomladi obratovati, šele zdaj organizirajo konjunk-
turno službo, ki bo analizirala tržišče. Telefonski pogovori s sekretarji ali direktorji podjetij niso pogodbe, na katere se lahko sklicuješ priN dobavi1 hrane. Toda to samo mimogrede. Prav tako še ni jasno, ali bo'tovarna hrane morebitne viške posredovala preko nezasedenih obratov družbene prehrane ali preko trgovine. Problem ne bi bil pereč, če bi ne bil povezan z organizacijo hladilnega traku od tovarne do tistega, ki bo zmrznjena živila pojedel.
V /
»To gradijo podjetja, nas nič ne briga«
Slišala sem, da se niti ljudski odbori niti politične organizacije niso doslej hotele vtikati v družbeno prehrano, češ, kaj nas briga, saj' podjetja gradijo, ne mi.
To je res, da so z izjemo študentskega centra, ki ima zelo obsežen obrat družbene prehrane za študente in druge, zgradile vse obrate delovne organizacije. Toda s čigavimi sredstvi? Same so sofinansirnle gradnjo, . večino sredstev pa so dobile od bank, in sicer dolgoročnih po izredno ugodnih pogojih. Če je tako, in tako je, potem obstoječi obrati niso zgolj zadeva investitorjev, ampak tudi družbe, ki bi posojena sredstva lahko dala drugim prosilcem, morda z večjo garancijo, da se bodo hitro in dobro obrestovala.
Zakaj vse to pišem? Saj res, zakaj? Morda zato, ker me boli na eni strani velika lahkomišljenost investitorjev v družbeno prehrano in deloma neutemeljen optimizem, da bo vse gladko teklo, na drugi strani pa skrajna brezbrižnost nad investiranimi sredstvi. Kot da bi bile tovarne in gostinska podjetja zlate, neizčrpne jame, namenjene pokrivanju zgub v družbeni' 'prehrani, ne pa dobremu in cenenemu prehranjevanju tistih, ki si ne utegnejo kuhati doma. In končno: ali res ni nikomur žal milijard — zlatega tlaka za tako ser-pentinasto urejanje enega najbolj akutnih vprašanj družbenega standarda?
Vprašanje zastavljam retorično, ker zares ne vem, na koga naj ga naslovim.
Na 39 tovarniških restavracij in 10 samopostrežnih v Zagrebu ali na družbo? j Samo poprej mi povejte njen naslov, da bo vprašanje prišlo v prave roke.
MARIOLA KOBAL
:
Po njegovih izjavah, ki so se kasneje Na mariborsko samopostrežno restavracijo smo ponosni, ker je najboljša v Sloveniji. V Sljemenu pa pravijo, da bi združene investicije štirh takšnih obratov zado-ponovile iz drugih ust, je podobno z ščale za tovarno hrane, ki bi proizvajala po 100.000 obrokov na dan, medtem ko jih mariborski obrat pripravi samo po 10.000. Škoda, da niso tega pred leti povedali -* iavnimi restavracijami. V središču Za-	če so vedeli...