Vinko Bitenc Zgodba o dečku, ki je naposled našel srečo Ime mu je bilo Nacek in je štel osem let. V teh kratkih letih živ-ljenja se Nacku menda še nikoli ni nasmehnila sreča, čeprav je zmerai sanjal o njej. Nemara je bil srečen takrat, ko se tega sploh še zavedel ni, namreč kot čisto majhen nebog-ljenček, ki *Ja mora raati pestovati in negovati. Sreča je po navadi od sile hudo-mušna in se rada izogne nizkih bajt, v katerih žive revni ljudje. Tako se je izogibala tudi hi.še. kjer je stanovala Nackova mati, vdova z otroki. Nacek, najstarejši med njimi, je bil tih in zamišljen deček. Nekajkrat je slišal mater, kako je vzkliknila: »Oh. revež nima sreče!« »Kaj pa je to, sreča?« je Nacek vprašal mater. »Sreča?« se je grenko nasmehni-la mati. »To je tisto, kar nekateri dosežejo z lahkoto, drugi pa ie ne najdejo, čeprav bi jo z lučjo iskali¦•< »Jaz pa grem iskat srečo!« je vzkliknil Nacek in mu odslej ta roisel ni šla iz glave. Nekega dne se je kar na lepem odpravil zdoma. Bila jc že jcsen, Hsti dreves so rumeneli, ajda po po-ljih je dozorevala. Nacek je stopal s culo v roki po stezi čez poljc in jo je kmalu pri-mahal v veliko vas. A kaj je to? Vsa drevesa po vrtovih so okle ščena, razbito sadje leži kar v ku-pih na tleh. In ker jo bil Nacek že iz vasi, je videi, da polja niso taka, kakor tam na drugi strani, temveč je vse opustošeno, pomandrano. Njive z ajdo so bile samo gola strnišča, tu pa tam so štrlele gole biike v zrak. Ob ozarah je stal kmet in mrko strmel v tla. »Dober dan, oče«, je vljudno po-zdravil Nacek. »AH je bila vojska pri vas?« Kmet je najprej zlovoljno pogle-dal dečka, potem pa je vendarle odfiovoril: »Kakšna vojska! Toča nam je vse pobila, saj vidiš. Taka nesreča!^ »Torej tudi pri vas ni sreče?« jo pobaral deček in oči so mu zaža-rele. »Kje neki! Celo kopico otrok imam doroa, pa bolno ženo zraven in ne vem, kaj bomo jedli. Ampak ti, fante — kam pa si namenjen?« »Srečo grem iskat«, je kar na-ravnost povedal Nacek. »Le išči jo«, se je ktnet trpko na-smehnil. »Na ravnem je ne boš d'o-bil, nemara v hribih, tam so boga-tej.ši kakor mi.« Nacek se je odpravil dalje. Ravnina se je polagoma spenjala navkreber, na obzorju v daljavi so jo obrobljali gozdovi. Tam je zagledal Nacek na griču cerkev, okrog nje so se bclile hiše. Tja pojdem, je pomislil Nacek, v tistole hribovsko vas. Tam pa mora biti sreča doma. Sonce se je že skrilo za gozd, in preden je Nacek prispel na vrli griča, se je zmračilo. Nenavadno tiho je bilo po vasi, nikjer še ni bilo luči. Samo v eni hiši je skozi nezagrnjeno okno me-žikala petrolejka. 50 Nacek se je napotil tja. »Dober večer,« je vo.ščil, »ali bom lahko prenočil pri vas?« Gospodinja in več otrok, ki so sedcli okoli mize in zajemali iz ve-like sklede, so se začudeno ozrli v dečka. ca ima prav takšne težave in skrbi kakor vi.« »Res?« se je dobrohotno nasmeh-nila gospodinja. »No, sedi za mizo, boš veeerjal. Spal boš pa na senu. Ampak po sre-čo moraš drugam. V dolini pod na- »Kdo pa si in odkod?« je vprašala ženska. »Od daleč, onstran teh hribov«, je odvrnil Nacek. »Namenil sem se po svetu, da bi kje našel srečo.« »Kaj, srečo? V hribih je prav go- tovo ne boš našel, pri nas pa še celo ne. Vdova sem, gospodarja že več let ni pri hiši: od samih skrbi sem osivela. Denarja ni, z njivami, z go- , zdovi in z živino v hlevu moramo [ plačevati davke. Pa ti si še otrok, ne razumeš tega, kakor tile naSi nc razumejo te/av, ki me tareio.« »O, jaz prav dobro razumem to«. Ise je ojunačil Nacek. »Moja maml- mi je mesto, tam stanuje gospoda, vsega ima v izobilju — tja pojdi po srečo.« Zarana je Nacek skočil na noge in krenil v dolino. Dolga je bila pot in spet se je nagnil dan, ko je Na-cek dospel v mesto. Truden je bil, zaspan in lačen. Toda ko je zagledal svetle, gladke ulice, bajno razsvetljena okna tr-govin in vesele obrazc Ijudi, ki so hiteli sem in tja, je mahoma poza-bil na utrujenost, na Iakoto in na spanje. Saj še nikoli ni bil v mestu in še ni videl take lepote. 51 Če tu ni sreča doma, si je rekel, pa je ni nikjer na svetu. Hodil je po ulici, poslušal godbo. ki je prihajala skozi okna gostiln, visokih palač in še od drugje, in se ni mogel načuditi lepim, svetlim vo-zovom, ki so vsi v tučih brez konj brzeli po ulicah. Slednjič se je Nacek vendarle na-veličal vseh teh lepot, zakaj lačni želodček in ntrujene noge so zahte-vali svoje. Od dozdevne sreče, ki jo je Na-cek videl vsepovsod. bi rad tudi sam kaj užil. Stopil je v gostilno. da bi poprosil hrane in prenočišča. Hrušč, ropot in vpitje mu je uda rilo na uho. ko je odprl vrata. Pri neki mizi so kričali in se prepirali moški, vsi zaripli v obraz. Sc preden je Nacek mogel od-preti usta, je pristopil gosposko na-pravljen, okrogloličen gostilničar in ga porinil skozi vrata. »Ven, fantalin! Postopačev in be-račev prav nič ne potrebujerao!« Prijel je dečka precej trdo za ra-me in ga potisnil na ulico. Grenko razočaranje se je dotak-nilo Nackove duše. Ali tudi v mestu ne bo našel sreče? Stal je potrt na mestu in se oziral naokoli. Tedajci je ob ploč-niku obstal avtomobil. Iz njega sta stopila imenitno oblečena gospa in gospod. Nacek je razločno videl. kako je gospe nekaj padlo iz naročja na tlak. Skočil je tja, pobral in zaklical: »Nekaj ste izgubili. gospa!« Gospa se je obrnila in Nacek ji je že pomolil majhno ročno torbico. »Hvala lepa, dečko. Čigav pa si?« Nacek je brž razložil kako in kai. Gospa, ki je bila še zelo ralada in lepa, toda s silno žalostnimi očmi, je nekaj izpregovorila z go-spodom, nato je dejala dečku: »Pojdi z menoj Nocoj boš ve-čerjal in prenočil pri nas.« Z veseljem je stopal Nacek po stopnicah do drugega nadstropja. Tako krasnega stanovanja še ni videl. Vse sobe (Nacek jih je štel. pa jih ni mogel prešteti) so bile v preprogah, še kuhinja, kamor je gospa poslala dečka, je bila velika in svetla kakor cerkev. Kuharica je postregla Nacku z izborno večerjo. Nato ga je peljala v posebno sobo. kjer je stala bela postelja. Na mehkih pernicah je Nacek kmalu zaspal. Sanjalo se mu je o samih rožah, ki jih je trosila na pot belo oblečena, smehljajoča se žen-ska postava. »Jaz sem Sreča ...« je šepetala vila. »Iskal si me, zdaj si me našel.« Vila se je bolj in boli oddalje-vala, slednjič je izginila. Ko se je Nacek prebudil, mu je udarilo na uho glasno prerekanje in loputanje z vrati. Nato je vse utih-nilo. Nacek si je mel oči, ni se mogel takoj domisliti, kje da je. Vrata so se odprla, v sobo je sto-pila gospa. »Si dobro spal, fantek?« se je nagnila čez posteljo in ga pobožala po laseh. Nacek je opazil, da ima gospa objokane oči. »Vi — vi ste Sreča, kajne?« se je nepremično zazrl v gospo in ob-raz mu je sijal od veselja. »Jaz — sreča? Kdo ti je pa to po-vedal?« 52 »Videl sem jo, smehljala se mi je Kamor koli pride, nikjer niso in rože je potresala okrog mene.« ljudje srečni. Kako neki naj potem »Sanjalo se ti je, ubožček. Oh, čc on, nebogljeni deček, najde srečo? bi bila jaz samo senca sreče, tako Ali ni res najbolje doma, pri ma- pa —. Nesrečna sem, zelo sem ne- mici? srečna. No, saj ti ne razumeš tega. Nacka je zgrabilo silno domotož- Veš, če bi mi imeli takega fantka v je. Skoraj na jok mu je šlo. ko se je hiši, kakor si ti, pa bi bili srečni.« mimo polj in gozdov vračal po zna- Nacek ni mogel razumeti žalostne ni poti proti domu. gospe in je še sam postal žalosten. A doma je Ijil Nacek deležen sre- Torej ga je upanje, da je končno če, ki jo je zaman iskal vsepovsod. našel srečo, spet varalo? Nackova mati je bila že vsa obu- »Kar domov pojdem, nič več ne pana zaradi nestanka otrokovega. bom hodil po svetu«, je sklenil, sko- Ko je zagledala svojega sinčka ži čil iz postelje in se pripravil za vega in zdravega pred seboj, ga je odhod. objela, pritisnila na srce in se od »Le pojdi, fantek. Doma pri ma- sreče razjokala. mici boš še najbolj srečen«, je rekla »Kajne, mamica, samo pri tebi je fiospa, stopila v kuhinjo in naročila sreča doma, ali ne?« kuharici, naj dcčku pripravi nekaj »Da, Nacek; revni smo, ampak za na pot. ' naše revščine ne zamenjam z bo- Nacek se je poslovil od gosto- gastvom tistih, ki kljub bogastvu ljubne družine in s polno culo od- ne poznajo prave sreče...« šel na ulico. Nacek se je smehljal in brisal Zadnje besede ljubeznive gospe materi solze, ki so ji polzele po so mu neprestano brnele po glavi. licih ...