NAŠI ZAPISKI.
SOCIALNA REVIJA.
Št. 3. (marec.)	LETO	VIII.
VSEBINA:
F. L. TUMA : DELAVSKO ZAVAROVANJE NA NEMŠKEM. —
1.	SKERBIČ: CENTRALIZEM. — Prof dr. K GLASER: PREVODI IN PREVAJALCI SHAKESPEARA. — .45.: BESEDA O SLOVESKI DRAMI. — PREGLED : NAŠE ŽENSTVO. — BIOLOŠKI. — PETER BEZRUČ: MARVČKA MAGDONOVA.
UREDNIK IN IZDAJATELJ : Dr. ANT. DERMOTA V GORICI. -	-	-	LASTNIK	:	KONZORCIJ	NAŠIH	ZAPISKOV.	-	■	-
/
V	GORICI ign.
r
TISKA : „GORIŠKA TISKARNA1* A. GABRŠČEK.
!
.A.
dJv'	□
	□
	□
	0
	a
	a
	D
	D
Naši Zapiski izhajajo vsakega 1. v mesecu.
Naročnina: Za Avstro - Ogrsko za vse leto 5 K s poštnino vred, za pol leta in za četrt leta sorazmerno ; za Nemčijo 5 K 80 v., za ostale države 6 K 40 v. — Posamezna številka 42 v.
Rokopisi in časopisi v zameno naj se pošiljajo na uredništvo, naročnina in reklamacije pa na upravo Naših Zapiskov v Gorici.
m
□
□
□
□
□
0
□
□
w
□
□
m
□
□
D
□
D
\
NB! Prihodnja številka „N. Z.“ bo dvojna — za april in maj. Izide 1. maja. Pošljemo jo le naročnikom.
Uredništvo in uprava.
F. L. TUMA:
DelaVsko zaVaroVanje na Nemškem.*)
III.	Bolniško zavarovanje. Vtzlic bolezni je mogoče zavarovancu opravljati svoj posel. Zato razločuje bolniško zavarovanje dva posebna slučaja, v katerih priskoči svojemu članu na pomoč: bolezen kot tako in pa z njo združeno nezmožnost za z a s 1 už e k. Za bolezen smatra tisto anormalno pato-logiono stanje človeškega telesa, iki se izraža ali v potrebi posebnega lečenja ali v nezmožnosti zaslužka. Kali za kako bolezen torej ne zadostujejo. Če nastopi bolezen vsled krivde člana ali ne, zavarovanje ne vpraša, razen v takem slučaju, kjer je oškodoval blagajno s pregreškom, zaradi katerega preti kazenski zakon z izgubo meščanskih častnih pravic, ali si je nakopal bolezen namenoma in nalašč, ali pa jo je iztaknil pri samolastnem vdele-ževanju tepežev, pretepanja ali v pijanosti. Največ za dobo enega leta mu morejo odtegniti v takem slučaju vsaiko bolniščino, a samo v denarju, ne pa tudi lečenja in zdravil.
Bolezen smatrajo kot pričeto tedaj, kadar je njeno patolo-gično stanje tako, da je treba zdravniške pomoči. Merodajno torej ni, če so obolelega lečili ali ne. Nadalje tedaj, kadar člana pri-krati na zaslužku. Novo bolezen pa računajo, kadar ni bilo med tem nobenega lečenja ali nobene prikratbe na zaslužku. Važno je, da se pojavi bolezen ob času, ko je bil član na delu. Če izstopi kdo danes iz dela in oboli jutri, nima zanj blagajna nobene brige. Izjema velja za dobo treh tednov za tiste, ki so bili že najmanj tri tedne zavarovani, in samo v slučaji, da jim res ni bilo mogoče dobiti v tem času nobenega postavno dovoljenega mezdnega dela.
Drugi primer, v katerem posluje zavarovalnica, je nezmožnost za zaslužek, kadar nastopi kot posledica bolezni. Kdor zaradi starosti ne more služiti, spada drugam; enako v bistvu tudi vsaka vsled nezgode se pojavljajoča nezmožnost. Potrebno je, da je oboleli član popolnoma nezmožen; delno nezmožne pozna
*) Cf. Naši Zapiski Vil. 321 sl.
samo nezgodno zavarovanje. Za nezmožnega velja, kdor si v svojem ali v sorodnem poklicu ne more ničesar prislužiti. Če je nevarnost, da se mu ta položaj poslabša, govore o popolni nezmožnosti. (Invalidnost za svoj poklic.)
Kdo je zavarovan in po kakšni pravici? Razločevati imamo pied vsem šestero odločilnih faktorjev: državni zakonik, državni kancelar, zvezni svet (Bundesrat), deželne postave, posebno pravila posameznih blagajn in občinski statut, oziroma statut zveze raznih komun. Poleg tega sta dva vidika: prisilno ter prostovoljno zavarovanje. Delavec je, kdor udinja redno svojo telesno moč proti običajni odškodnini, bodisi v obliki mezde, ali plače, ali tan-tjčm, napitnine, naturalij itd. Sem štejejo različne, delavcem socialno in gospodarsko sorodne stanove.
Glavna naloga pripade državnemu zakonu iz I. 1884, v odločilni premembi z dne 10. aprila 1892 in s premembami 1.1900 in 1903. Po teh postavah je zavarovan vsak deJavec na sploh, brez ozira na visokost zaslužka; vsi obratni uradniki, delovodje in tehniki, dokler ne doseže njih dnevni zaslužek 6~/:) M ali letnih 2000 M; trgovski nastavljenci in vajenci, nastavljenci pri odvetnikih, notarjih, sodnijskih izvrševalcih, bolniških in poklicnih zavarovalnicah, dokler služijo dnevno manj kot 62/s M ali letno manj od 2000 M. Izrecno so izvzeti nastavljenci in praktikantje v lekarnah, služinčad ter vse poljedelsko in gozdarsko osobje; z letom 1909 počenši tudi vsi tisti, ki stoje v vojaških, državnih, deželnih in občinskih službah s pogojem, da dobivajo svojo plačo tudi v slučaju bolezni, oziroma jim je zagotovljena pokojnina ali čakarina.
Ta krog je mogoče izdatno razšiiriti, in sicer so po zakonu kompetentni v to predvsem štatuti posameznih občin oz. komunalnih zvez. Zavarovanje morejo razširiti za neredne delavce, t. j. take, ki opravljajo mezdno delo samo mimogrede ali začasno; za občinske nastavljence, ki po osrednjem zakonu nimajo te pravice oz. dolžnosti kakor cestni pometači, ognjegasci; za rodbinske člane, ki delajo n. pr. v očetovem obratu brez običajne delavske pogodbe; za samostojne obrtnike z omejenim delokrogom (Hausgewerbetreibende). ki opravljajo obrtne posle sicer doma v svojem prostoru, a po naročilu in na račun drugih obrtnikov; končno za poljedelske in gozdarske delavce in obratne uradnike. Ista pravica gre deželam. Tako so ukazale južne zvezne države n. pr. zavarovanje služinčadi. Stare deželne zavarovalnice so ohranjene v toliko, kolikor ne zahtevajo višjih prispevkov in ne dajejo manjših izplačil od državnih. Državni kan-
celar ali zvezni svčt moreta odrediti tudi zavarovanje vseh nestalnih delavcev, kar se je zgodilo za časovne najemnike pri pošti in telegrafu.
Z druge strani se je mogoče pod gotovimi okolnostmi bolniškega zavarovanja oprostiti in sicer na predlog delavca samega ali delodajalca v sporazumljenju s predsedništvom ali upravo do-tične bolniške blagajne. Kot druga in zadnja instanca posluje pri tem dtržavni zavarovalni urad v Berlinu, na čigar organizacijo zadenemo prilično.
Za oproščenje morejo prositi pred vsem taki pohabljenci, ki so le deloma zmožni za zaslužek, če se sporazumejo s pristojnim uradom za podporo revežev. Ta izjema je dovoljena vsled tega, ker bi se drugače polinvalidnemu delavcu prav lahko zgodilo, da ga ne vzame noben podjetnik na delo, ker si noče napravljati zaradi njega sitnosti in troskov. Potem delavci, ki imajo tako pravno pravico do bolniške podpore neposredno od svojega gospodarja, ki jo morejo ob potrebi tudi iztožiti in s pogojem, da dosega ta terjatev vsaj iznesek, ki ga izplačujejo občinske blagajne. Toda če priglasi tak delodajalec svojega delavca sam pri blagajni, se delavec ne more več odtegniti. Ravno tako more osrednji zavarovalni urad ta suspenz vsak hip uradoma preklicati iz lastne inniciative ali na predlog delavca, če postane solventnost podjetnika dvomna.
Na predlog delodajalca je mogoče oprostiti vse vajence v obrtih in trgovinah, če jim garantira podjetnik po pogodbi brezplačno zdravljenje ali oskrbo v bolnici na lastne stroške za dobo 26tih tednov; vse osebe, ki jih imajo drugače na glavi dobrodelni javni zavodi, kakor delavske kolonije itd. ter vse poljedelske in gozdarske uslužbence.
Posebno poglavje tvori prostovoljno zavarovanje in sicer moramo razločevati pri tem poleg vstopa še nadaljevanje. Vstop je dovoljen na podlagi zakona vsej služinčadi, ali samo k občinskim blagajnam, in vsem nestalnim delavcem, ki služijo manj kot 2000 M na leto in so zaposleni v obratih, ki so drugače dolžni zavarovanja. Avtonomna pravila blagajnie morejo dovoliti pristop vsem osebam, ki služijo na leto pod 2000 M, kakor mali obrtniki, postrežčki. Pri občinskih in krajevnih blagajnicah more biti prostovoljni pristop zavisen od uspeha zdravniške preiskave kompetentov. Do nadaljevanja ima pravico vsakdo, če zadosti naslednjim pogojem: po zakonu ne pripade nobeni drugi zavarovalnici; prispevke plačuje dotičnik sam in iz svojega; svoj namen naznani predsedniku tekom prvega tedna ali plača v tem
času že svoj prispevek; biva kot član občinske blagajnice še nadalje v tej občini ali če tudi prej ni tu stanoval, ostane vsaj v okraju, kamor je pripadal njegov obrat, kot članu krajevnih b!a-gajnic zadostuje, da ostane v državnih mejah.
Kdaj se pričenja in jenja zavarovanje? Prisilno zavarovanje se pričenja odnosno neha s tistim hipom, ko nastopijo odnosno prenehajo postavni pogoji brez ozira, če izpolnjujeta oba dela, delavec in podjetnik, svoje dolžnosti ali jih pa zanemarjata. Pri prostovoljnem zavarovanju se pričenja zavarovanje z ustno ali pismeno izjavo. Ni treba nikake pogodbe, nikakega dogovarjanja in blagajna tudi načeloma kompetentov ne more izbirati in odklanjati, razen če je dotičnik bolan že pri svojem vstopu. Jenja se pa, kadar prijavi svoj izstop ali ostane na doneskih pri občinski blagajni za en, pri vseh ostalih za dva zaporedna tedna na dolgu.
Proti bolezni zavarujejo posebne blagajnice, in sicer jih pozna nemško socialno zavarovanje za leto 1908 vseh skupaj 23.214 z izjemo rudarskih (okolu 200), ki spadajo pod deželno zakonodajo in jih centralni urad ne izkazuje v svojih uradnih izvestjih. Po njih bistvu jih delimo v sedem vrst: krajevne, obratne ali tovarniške, stavbene, zadružne, rudarske, prostovoljno pomožne in občinske bolniške blagajne.
Izmed teh so za naša razmotrivanja najzanimivejše k r aj evri e blagajnice, ki tvorijo približno 20% (1908: 4741) izmed vseh. So korporacije delavcev z značajem pravne osebe. Delodajalci torej niso njih člani, ali vzlic temu jim je dovoljena soudeležba pri upravi. Upnikom jamči le društveno premoženje. V svrho potrebne kontrole so lokalno omejene na posamezne občine odnosno na več občin ali tudi komunalnih zvez. Ustanovljene so ali za vsako obrt posebej, kakor krojači, mizarji ali za obrtne skupine, kakor tovarniška, obrtna produkcija v ožjem smislu.
Ustanoviti jih morajo prizadete občine. V ta namen je treba najprej sestaviti avtonomna pravila. Po sebi je občina upravičena za ustanovitev, če znaša skupina delavcev, ki naj pripadajo namišljeni blagajni, vsaj 100 ali več; dovoljena ji je ustanovitev s privolitvijo višje upravne oblasti, ki se izkuša najprej prepričati, če obeta nova blagajna res uspevati; primorana je k ustanovitvi na predlog delavcev samih v slučaju, da se jih je od teh izrekla vsaj polovica za novo blagajno in ta relativna polovica mora do-sezati vsaj absolutno višino 100 glasov.
Blagajno zapro ali razpusti le na ukrep višje upravne oblasti v sledečih slučajih: pri običajnih krajevnih bolniških blagajnah za eno občino na predlog občine s privoljenjem občnega
zbora; pri • blagajnieah, kjer je združenih več obrti, na predlog občnega zbora s privoljenjem občin; pri blagaj-nicah za več občin na predlog ene izmed teh občin s privoljenjem občnega zbora. Morajo jo razpustiti oz. zapreti v dveh slučajih: kadar pade število njenih članov trajno pod 50, ali kadar ne more več gmotno uspevati.
Organizacija se opira na omenjeni statut t. j. avtonomna pravila, po katerih posluje zavarovalnica. Za njegovo sestavo je poklicana v prvi vrsti občina s sodelovanjem delavcev, delodajalcev ter končnim privoljenjem višje oblasti. Obsegajo vse posebne norme razen tistih, ki so predpisane po zakonu n. pr. prebitek je naložiti pupilarno. Uradniki jamčijo članom kakor varuh varovancu, obračun je treba sklepati vsako leto, nabirati se mora rezervni sklad za izredne slučaje (epidemije) s tem, da odračuna zanj vsako leto deseti del vseh doneskov, dokler ne doseže povprečnih letnih potrebščin zadnjih treh let, a nikoli ne sme presegati skupnih izdatkov za dve leti, v katerem slučaju se ali znižajo doneski ali povišajo izplačila.
Uprava je v rokah predsedništva in občnega zbora. Pred-sedništvo sestoji iz delavcev in delodajalcev s pridržkom, da morejo imenovati slednji tudi svoje zastopnike in da ne smejo v celem tvoriti več kot eno tretjino. Najmanj dve tretjini predsedništva je vedno v rokah delavcev. Predsedstvo zastopa blagajno pred sodnijo kakor izven sodnije in skrbi za tekoče opravke. Njegovi člani so odgovorni za redno poslovanje prav tako kakor varuh varovancem. Svojo nalogo opravljajo kot častno službo brez plačila. Povrnejo jim le gotove izdatke in odškodujejo jih za izgubljeni zaslužek. Izvolitvi se morejo odtegniti samo v slučajih, v katerih se more odtegniti tudi varuh svojemu poklicu. Za kazen za hud prestopek jih more nadzorovalna oblast odstaviti ali celo kaznovati z globami. Članom predsedništva, ki porabljajo zaupani denar v svoj osebni prid, je naložena za kazen obrestna mera po 8 do 10%.
Druga upravna skupina je občni zbor, na katerem delodajalcu tudi v nobenem slučaju ne gre nad eno tretjino zastopstva. Kjer znaša število upravičencev več kot 500, se člani ne morejo vdeleževati občnega zbora neposredno, ampak posredno potom delegatov. Delokrog tega zbora je omejen na posebne takozvane rezervatne pravice: volitev predsedništva, prememba Pravil, razpust, letno poročilo. Glasujejo vsi skupno, le v treh slučajih vsaka skupina za-se: volitev predsedništva, povišanje
doneskov, izplačevanje bolniščine takoj s prvim dnevom bolezni. Predlog je odklonjen, če ga zavrže le ena skupina.
V	drugi vrsti navajamo obratne ali tovarniške bolniške b 1 a g a j n e, v celem 7823, torej okroglo 33%. Ustanovi jih podjetnik na svojo roko, na svoj račun in na svojo odgovornost za vse delavce svojega obrata ali vse skupine obratov. Pravico do tega ima, če je zaposlenih pri njem redno več kot 50 oseb, ki so po zakonu dolžne zavarovanja; z dovoljenjem višje oblasti jo sme ustanoviti tudi tedaj, če znaša to število pod 50 in sicer redno v slučajih, kjer ni resnega dvoma o njegovi solidnosti. Morejo ga pa tudi prisiliti k ustanovitvi in sicer na predlog krajevne ali občinske blagajne, če ima nad 50 delavcev v svojem podjetju; ako pa so podvrženi njegovi uslužbenci vsled obratne posebnosti v prav izredni meni boleznim, tudi v slučajih, da znaša to število manj kakor 50.
Pravila izdela podjetnik v sporazumljenju s prizadetimi in njemu more pripasti glasom teh pravil tudi poleg primernega zastopstva tako v predsedništvu kakor na občnem zboru tudi predsedništvo v obeh. Za vse račune in poslovanje je odgovoren edino podjetnik: on plačuje uradnike iz svojega in, če sredstva blagajne več ne zadoščajo, mora on pr id e ja ti oz. dovoliti predujme.
K tej Magajni pristopijo člani bodisi v smislu delavske pogodbe ali tovarniškega reda. Kadar pade število stalno pod 50 ali so računi in poslovanje pomankljivo, je blagajna razpuščena.
Stavbene bolniške blagajne so namenjene za časovno in krajevno nestalna stavbena podjetja. Ustanoviti jih mora naročnik tega podjetja na svojo roko, drugače je odgovoren in plačnik za vse obveznosti, do katerih ima prizadeti pravico v podobnih okoliščinah. Le izjemoma more dovoliti upravna oblast tudi dejanskemu izvrševalcu takih podjetij, stavbenikom, da prevzamejo to dolžnost. Vedno s pridržkom, da morajo založiti primerno kavcijo. O rezervnem skladu določa od slučaja do slučaja višja oblast, če ga je treba nabirati ali ne.
Zadružne b 1 a ga j n e so vedno namenjene le vajencem in pomočnikom mojstrov, ki so člani mojstrskih zadrug. Kot notranja naprava zadruge ni ta blagajna juristična oseba; zavarovancem jamči zadružno premoženje. Samostojno od zadruge ima svoje posebno predsedništvo in svoj občni zbor in uprava posluje glasom štatutov, ki jih je sprejel občni zfbor zadruge s sodelovanjem pomočniškega odbora in privolitvijo višje oblasti. Uprava blagajne more biti izključno v rokah pomočnikov in va-
jencev; zadruga mora doprinašati k potrebščinam, ni pa obvezana, dajati predujmov. Če znaša zadružni donesek polovico, ima zadruga tudi pravico do polovice zastopstva tako v pred-sedništvu kalkor na občnem zboru. Drugače je ta naprava slična krajevnim blagajnam.
Častitljiv ostanek so rudarske bolniške b 1 a g a jn e, v celem okoli 200 z nad 600.000 člani, ki so podrejene deželnim zakonom, zato so tudi v posameznih nemških deželah do danes različno organizirane. Na Pruskem, katera dežela meri polovico vseh drugih nemških zveznih držav skupaj, so jih preustrojili šele pred par leti z novelo k rudniškemu zakonu z dne 19. junija 1906. Skupno imajo te blagajne samo dolžnost, da morajo nuditi najmanj toliko, kolikor je predpisano za obratne blagajne.
Posebne vrste so prostovoljne bolniške blagajne, v celem 1494 ali okroglo 6%. Od ostalih se razlikujejo predvsem v tem, da so popolnoma avtonomne naprave, katerih članstvo se opira ■zgolj na prostovoljni pristop. Sprejmejo in odklonijo, kogar hočejo, bodisi delavec, podjetnik, sluga itd. Pravno se opirajo ali na državni zakon ali na deželni in v tem se tudi razlikujejo vpisane državno -p ravne (reichsrechtlich) blagajne od deželnih. Pri prvih označuje že naslov, da so vpisane v poseben državen register. Takih blagajn je bilo 1. 1908: 1339. Deželnih je bilo istočasno samo 155. Pravila slednjih mora odobriti državna oblast. Te prostovoljne blagajne morajo nuditi svojim članom najmanj toliko, kolikor znaša minimum občinskih blagajn, drugače ne sodijo v Okvir nemškega socialnega zavarovanja.
Zadnja skupina bolniških blagajn, konglomerat stare občinske brige za uboge z moderno mislijo socialnega zavarovanja, so občinske bolniške blagajne, katerih je v celi državi 1908: 8366 ali okroglo 36%. V nasprotju z drugimi blagajnami njih število sicer polagoma, a dosledno pada. Tako jih je bilo I. 1899: 8521, v desetih letih torej manj 155. Razumljivo nam bo, če zvemo, da veljajo občinske blagajne za zadnjo delavsko zaslombo: one izplačujejo in zahtevajo najmanj in če kdo drugam ne spada, ali kjer še ni posebne blagajne, ga mora zavarovati občinska naprava. One niso nikakšna juristična oseba, ampak zgolj notranja institucija občine; nimajo nobene lastne uprave in nobenega organa. Zakon ne zahteva več, kakor da se vknjižujejo in shranjujejo dohodki in izdatki iiz zavarovanja ločeno od ostalega občinskega premoženja, in premoženje take zavarovalnice je obenem dbčinsko. Za ustanovitev ni treba nobenih pri-
prav; poslovati prično brž, Iko je v občini par oseb, ki morajo biti zavarovane, a ni za nje nobene diruge blagajne. Stroške za upravljanje krijejo občine iz svojega. Rezervni sklad ne sme presegati povprečnega izdatka zadnjih tre'h let. Na južnem Nemškem je ostalo še iz starega časa nekaj občinskih blagajn, ki se opirajo na deželne zakone.
Kar se tiče razmerja teh posameznih blagajn med seboj, velja sledeče:	vsaka	zavarovanja	dolžna	oseba	mora	biti	član	ene
izmed njih in sicer, kdor je zavarovan pri prostovoljnih, je prost vseh drugih; pri stavb inskih — prost obratne; pri obratnih ali tovarniških — prost krajevnih; pri rudarskih ali zadružnih — prost obratnih, stavbinskih ali 'krajevnih. Kdor ni v nobeni izmed teh, spada, kakor že dvakrat omenjeno, k občinski bolniški blagajni.
I. SKERBIČ.
Centralizem.
Delavska stranka Avstrije ima svojo politično, strokovno in zadružno organizacijo. Politična organizacija se razdeljuje po narodnosti in tako obstoje:	za nemško delavstvo nemška, za
češko zopet češkoslovanska, potem poljska, rusinska, italijanska in jugoslovanska soc. demokratična stranka. Vse skupaj pa imajo med seboj zvezo, kateri na čelu stoji državno strankino zastopstvo. To državno strankino zastopstvo obstoja iz zastopnikov vseh narodov Avstrije. Dočim je torej politična organizacija sestavljena na podlagi narodne avtonomije in demokracije, pa so strokovne organizacije fundirane na podlagi centraliziranih strokovnih zvez za posamezne branže ali industrije brez ozira na narodnosti, tako da ima posamezna strokovna zveza (izraz ni povse točen za besedo »Gewerkseha.ft« ali »Trade Union«) svoje člane po celi državi v vseh različnih narodnostih.
Ako se torej hoče govoriti o sporu med češko in nemško socialno demokratično stranko, tedaj tu ne gre morda za kake programatične razlike, marveč gre za obliko strokovne organizacije. Če pa hočemo o tem sporu, o katerem so že toliko prahu napravili, stvarno in objektivno govoriti, tedaj moramo zaslišati obe strani, namreč takoimenovane »separatiste« in »centraliste«.
Kaj hočejo češki separatisti ali avtonomisti? Oni hočejo, da bodi tudi strokovna organizacija na taki podlagi, kakor je politična organizacija — namreč na narodni podlagi. Oni pravijo da ni umestno, da imamo za delavstvo dve različni metodi in formi organiziranja, eno za politično, drugo za gospodarsko. Zato naj bo delavstvo enega naroda tako v gospodarskem kot v političnem oziru enotno organizirano, ne pa tako, da je za češko delavstvo glavno vodstvo soc. dem. stranke v Pragi, glavno vodstvo strokovnih zvez pa na Dunaji.
Dokler so češki »avtonomisti« to hoteli le za izključno češko ozemlje, koder bivajo l'e češki delavci, se stvar nii jemala tako tragično; ali iz Prage so pričeli ustanavljati lastne strokovne zveze, katere so razvile svoje delovanje tudi v take kraje, koder žive češki delavci pomešani z nemškim delavstvom. Na severnem delu Češke, v Moraviji, Šleziji, na Dunaju in po mnogih krajih Nižje pa tudi Gorenje Avstrije, kjer • žive češki delavci pomešani z nemškimi — po priliki kakor slovensko delavstvo v Trstu, Pulju, Gorici z laškimi in v Mariboru, Gradcu, Celovcu in Beljaku pomešano z nemškimi delavci. Sedaj, če naj obvelja načelo, da naj bodo tudi strokovne organizacije narodnostno razdeljene vsaka zase, tedaj bi se zgodilo, da bi v delavnici, tovarni, rudokopu itd. koder delajo Cehi in Nemci skupaj, prvi sodili v svojo češko strokovno organizacijo, nemški delavci pa zop'et v svojo posebno strokovno zvezo. Pri mezdnih bojih (bi raditega nastali konflikti, needinosti, ravnotam, koder je enoten nastop, stroga disciplina vseh delavcev ene branže poglavitna stvar, ki je edino mogoča v enotni organizaciji, z enotnimi prispevki in pa tudi enotno urejenimi podpornimi ustanovami. Cehi pravijo, da imajo drugačne razmere, drugačne potrebe nego nemški sodrugi, da previsoki prispevki, kakršni so v državnih centralnih zvezah, za Čehe niso umestni; da pa ravno državne zveze s svojimi centralami na Dunaju zanemarjajo češko delavstvo. Oni trde, da centrale, koder so večjidel le nemški sodrugi, niti ne poznajo faktičnih razmer delavstva po Češkem. Dalje pravijo: Na milione denarja dohaja iz strokovnih organizacij iz vseh krajev države, od delavstva vseh narodnosti Avstrije na Dunaj; ali s tem denarjem si pomagajo predvsem le nemški sodrugi, pa tudi politična organizacija ter druge strankine naprave nemških sodrugov se alimentirajo iz blagajn centralnih zvez. Mi moramo po deželi agitirati, organizirati, ali ko smo delavce organizirali, pa moramo pošiljati denar na Dunaj na centralo, kjer sede večinoma nemški sodrugi, kateri pač
vzamejo denarje od nene niških sodrugov, a se nočejo priučiti našega jezika itd.; nikdar ne pride nemški sodrug med češke delavce agitirat, razširjat zavednost in idejo socializma, ker je za napredne nemške sodruge preponiževalno, da bi se priučili češkemu jeziku onega delavstva, ki šteje percentuelno več politično in strokovno . organiziranih kot pa nemška soc. dem. stranka. Narobe pa se češki socialisti nauče nemškega jezika, da morejo agitirati in organizirati, koder treba, nele med češkimi, marveč tudi med nemškimi delavci. Čehi naj bi bili pač dobri za agitiranje in organiziranje, sposobni za socialistično delo, a za denarno administracijo so le edino nemški sodrugi, dunajski komandantje, poklicani. Zato si pravijo češki sodrugi, če smo sposobni sami si vzdrževati politično organizacijo, se sami gibati, sami žrtvovati in trpeti, ne da nam pribite nemški sodrugi na pomoč, smo tudi sposobni za samostojno vodstvo strokovne organizacije. Obenem pa se češki separatisti odločno zavarujejo proti insinuaciji, ker se jim je očital »nacionalizem«. Pravijo, da so v internacionali napram delavstvu drugih narodnosti izvrševali vedno svojo dolžnost, in da hočejo ostati tudi zanaprej solidarni z organiziranim delavstvom vseh dežel. Ako so si ustanovili svoje lastne strokovne zveze, tedaj še nikakor ni res, da so se s tem odločili od internacionale, marveč hočejo tudi zanaprej ostati v bratskem razmerju. Izkratka, češki sodrugi hočejo tako gospodarske in politične boje, svojo gospodarsko in politično organizacijo in agitacijo samostojno oskrbovati, kakor so to morali delati tudi doslej; edino, kar bi radi imeli drugače, je: da bodo imeli češki delavci svoje strokovne zveze, svoje centrale in svojo medstrokovno komisijo v Pragi. Glede vzajemnega razmerja v podpornih napravah in v velikih mezdnih bojih pa so vsikdar pripravljeni stopiti v dotiko s strokovnimi zvezami drugih narodnosti.
Jedro vsega spora je torej, da češka soc. dem. stranka stoji na stališču, da imej delavska stranka vsake narodnosti svojo enotno politično, strokovno in gospodarsko organizacijo, dočim stoji medstrokovna komisija in ž njo vred vse državne strokovne zveze na stališču, da ne kaže strokovne zvezne organizacije po narodnostih, marveč po branžah organizirati brez ozira na jezikovne razlike. Tako si stoji pravzaprav nasproti dvoje načel. Čehi so zato, naj ima delavstvo vsakega naroda svoje centralizirane strokovne zveize, na drugi strani pa gre zato, da imej vse avstrijsko delavstvo enotne strokovne organizacije, enotno vodstvo, enotno urejene finance za mezdne boje itd. Tu
narodni, tam državni princip; ofboji pa povdarjajo enoto, centralizem in bratsko solidarnost, oboji so mednarodni socialisti — vsak po svoje.
Sedaj pa se moramo vprašati, kdo ima prav. Da se v kaki strokovni zvezni organizaciji nahajajo pomankljivosti, se seveda n>e bo dalo tajiti; saj na svetu vendar nič ni tako popolnega, da ne bi imelo kakega madeža; toda za reguliranje takih po-mankTjivosti imajo vendar zvezine organizacije svoje občne zbore (kongrese), kjer se da polagoma vse poravnati, ne da se je treba izločiti iz skupne strokovne organizacije, kakor so to storili ravno Čehi. Na vsak način pa so Čehi v veliki zmoti, ako hočejo tudi strokovno organizacijo vtesniti, enako kakor politično organizacijo, namreč na podlagi narodne avtonomije; kajti oni razlogi, ki so bili merodajni za delitev politične organizacije po narodnostih, nikakor ne veljajo v gospodarskem oziru. Mi socialisti’ se pač borim« za politično enakopravnost in popolno politično svobodo; v gospodarskem oziru pa smo nasprotniki mančestrskega liberalizma, povdarjajočega načelo: »Prosta igra sil«, ko vendar vidimo, da ravno gospodarsko močnejši kapitalisti zlorabljajo to svobodo proti gospodarsko slabejšim, proti delavstvu, proti nemaničem.
Torej gospodarsko vprašanje je ena, politično je druga. Strokovna in gospodarska organizacija sploh mora imeti drugačno obliko nego politična organizacija. Ako bi zadostovalo, da je delavstvo le politično organizirano, potem bi bilo za moderno delavsko gibanje pač prihranjenega veliko truda, skrbi in žrtev — ali delavstvo se nima samo na politično stran boriti, temveč hočeš nočeš tudi na gospodarskem polju. Kar pomenja v oboroženi vojski infanterija, kavalerija in artiljerija, to pomenja v emancipacijskem boju delavstva politična, strokovna in gospodarska — konzumno zadružna — organizacija. Na treh straneh se mora delavstvo bojevati proti kapitalistično izkoriščevalni družbi; napačno je pa, da vse skupaj zamešamo v en pisker. Zato je treba drugačnega orožja v političnem boju, drugačnega v strokovnobojnih organizacijah in zopet drugačnega organiziranemu konzumentu. Različna sestava organizacije, vendar za skupne cilje delavstva.
Zadnji medstrokovni kongres na Dunaju se je odločno izrekel proti vsaki delitvi strokovnih organizacij po narodnostih, a hkratu je dal pooblastilo strokovni komisiji, da izkuša doseči spravo s češkimi samostojnimi organizacijami, katere štejejo že 65.000 članov. Čehi zahtevajo kratkomalo pripoznanje njih samo-
stojnih organizacij, to so pa centrale državnih zvez odklonile. Dunajska strokovna komisija je izdelala načrt, na podlagi katerega bi bila sprava mogoča. Ta načrt obsega sledeče točke:
Mezdni boji: Napovedani mezdni boji, ali odpori, kakor stavke, bojkoti, se vodijo organizatorično enotno. Za pripravo in vodstvo mezdnih bojev si določijo obojne organizacije (avtonomne in centralne) zastopnike v enoten odbor.
Tak enotni odbor naj bi bil stalna naprava zveznih pred-Stojništev obeh organizacij in tudi njima odgovoren.
Vsak član mora plačevati od državnih centralnih zvez določeni »bojni sklad« (Streikfond, ali Schutzfond). Za manjše lokalne mezdne boje smejo pač avtonomne organizacije (češke samostojne) samostojno določevati in upravljati take doneske, vendar se morajo ti mezdni boji poprej naznaniti državnemu enotnemu odboru.
Ako poidejo v mezdnih bojih (samostojnim češkim organizacijam) denarna sredstva, tedaj lahko pokličejo na pomoč državno strokovno komisijo v zmislu opravilnika za mezdne boje in v zmislu skfepov strokovnega kongresa za solidarni sklad. Odločitev, ali podpora pristoja ali ne, ima pa le državna strokovna komisija.
Organizacija: Proti skupinam drž. centralnih organizacij se n.e sme več agitirati, in ustanovljene samostojne (češke) strokovne zveze se omeje na kraje, koder take organizacije že obstoje. V. krajih, kjer imajo drž. centralne zveze že svoje podružnice, se ne smejo več nova samostojna društva ustanavljati. V jezikovno mešanih krajih so le edino državne strokovne zveze opravičene ustanavljati svoje podružnice.
Pogodbe: Detajlirane pogodbe glede naprav v posameznih strokovnih zvezah so pridržane njim, da napravijo take pogodbe .s.samostojnimi organizacijami. Te pogodbe pa nikakor ne smejo prekoračiti temeljnih načel spravnih pogajanj med strokovno komisijo v Pragi in državno strokovno komisijo na Dunaju itd.
t. . ■	^
* #
To. so poglavitne točke, katere so bile predložene v pretres strokovni komisiji v Pragi — ali do danes, še ni nikakega odgovora od strani Pražanov. .
Pri zadnji konferenci na Sevennem Češkem, kjer so bili zastopani vsi kraji, koder se nahajajo člani češke narodnosti, spadajoči v državne strokovne zveze, se je sklenilo, da hočejo avstrijske državne centralne strokovne zvezne organizacije ča-
7(5
kati odgovora najdalje do 31. marca; ako dotlej ne bo odgovora, so vsa spravna pogajanja prenehala in prične se brezobzirni boj proti češkim samostojnim organizacijam ravnotako, kakor se postopa z drugimi' delavcem nasprotnimi in škodljivimi organizacijami. Hueber kot tajnik drž. strokovne komisije pa je dejal: Sedaj imajo češki avtonomisti priložnost, da se zopet spor poravna, in vse, kar se je doslej med nami zgodilo, debelo prekriža, da bo pozabljeno; toda od njih je odvisno, če hočejo z nami spravo ali ne.
Kakor vidimo, sprava je na potu, in čeprav vidijo nekateri, pesimisti tako črno, da so že nad vsako možnostjo sprave obupali, vendar lahko že danes rečemo, da se nikdar tako vroče ne j6, kakor se kuha, in tudi tukaj je upanje, da zmaga navsezadnje vendarle pamet.
rararararararararatorararatorararassraratrararaioioi Prof. dr. K. GLA5ER:
Prevodi in prevajalci Shakespeara.
Prvi posredovalci med Shakespearom in med Nemci so bili angleški gledališčni igralci, ki so od sredine 16. veka prihajali na nemške knežje dvore in bogatejša mesta, kjer so jako prijali občinstvu, dokler jim ni beda po tridesetletni vojski izpodrinila tal. Predstavljali so: »Romea«, »Hamleta«, »Othella«, »Leara«, »Tita Andronika«, »Julia Cezarja«, »Sen kresne noči«, »Trgovca Benešikega« in morda nekatere komedije. Potem so za nekaj.časa Francozi pozornost evropskih narodov obračali nase, dokler se ni 1740. 1. izvršil preobrat, ko je Bodmer v »Kritische Abhand-lungen vom Wunderbaren« Shakespeara čitateljem predstavil za uzor višje in plemenitejše poezije. 1741. 1. je pruski poslanec v Londonu pl. Bork preložil »Julija Cezarja«. Gottsched je Shakespearu sicer očital nepravilnost, Elias Schlegel pa je slavil naravno resničnost in globoko znanje človeške narave, samo predrzne slike in besedne igre mu niso ugajale. Slutil pa je, da se mora taka poezija temeljito proučevati. Začel je prelagati Shakespeara. pa smrt ga je zasačila in šele njegov nečak je dovršil delo. Vedno bolj so se Nemci začeli zanimati za angleškega dramatika, zlasti Lessing.
Wieland je prvi na širši podlagi začel prevajati Shakespeara in je v letih 1762—66 preložil dvaindvajset iger, pa v nevezani besedi; stihe je rabil mestoma samo v igri »Sen kresne noči«.
Goethe se je po tem prevodu seznanil s Shakespearom. Wie-land je postopal jako samovoljno; predrugačil je včasih vsebino, izpuščal je cele prizore, ali jih pa samo posnel. On je stal glede Shakespeara na stališču pred Lessingovim časom, ki je dramatiki sicer priznalo ogromno naravno moč, pa malo umetnosti. Jako značilno je za »pesnika« Wielanda dejstvo, da je Shakespeara prevajal v nevezano obliko, da je torej pesniško obliko prezrl popolnoma.
Herder je napredoval v dvojnem oziru. Povdarjal je, da se grška drama od angleške ne razlikuje toliko v estetičnem obziru, nego v različni gledališčni upravi in šegi obeh narodov, ker grška izhaja z malim številom igralcev, s priprostim pred-stavljaškim sredstvom, z religiozno priprostostjo, z epskim celotnim značajem, kateremu se pridružujejo lirske snovi in zbor, dočim je Anglež mogel razpolagati z bogato pripravo. Drug napredek je bil ta, da je posamezna mesta posnemal tudi po verzih, n. pr. iz Hamleta, »Biti ali ne biti«. Goethe je hotel igro »Romeo in Julia« posneti, ko se je pa osebno seznanil z Herderjem, natančno prevesti.
Schiller se ni toliko ogreval za Shakespeara, kolikor Goethe, ker mu ni ugajal nagel skok od najvišje tragike do komičnih prizorov. Iz početka se je s Shakespearom seznanil po Wielan-dovih nevezanih prevodih, pozneje pa je odločno zahteval, naj se angleški dramatik na nemških gledališčih predstavlja v vezani besedi.
Goethe ima tudi v tem oziru za Shakespeara veliko zaslugo, da je sploh ustanovil poetično nemščino. Ko je začel prelagati Wieland, je bila nemščina pomešana z mnogimi francoskimi in angleškimi snovmi. Kako je nemščina napredovala po Goetheju, se naj dokaže po dveh kiticah, katere je Schlegel prevel tako: »Romeo in Julia« (1. dejanje, 5. priizor):
Romeo:
Entweihet meine Hand verwegen dich,
O Heil’genbild, so will ich’s lieblich bussen.
Zwei Pilger, neigen mcine Lippen eich,
Den herben Druck in Kusse zu versusRcn.
Julia:
Nein, Pilger, lege nichts der Hand zu scliulden Fiir ihren sittsam — andachtsvollen Gruss.
Dcr Heil’ gen Rechte darf Beriihrung dulden,
Und Hand in Hand ist frommer Waller Kuss.
To sc je glasilo v prozi poprej tako:
Romeo :
Schonste Dam’, die Ehr so ich gehabt mit ihr ku tantaen, kan weder meine Zung oder Hertz bezeichen; ich bitte, sie vergonne doch einen Bchambhafften Pilgramb dero Hand zu kussen.
Juliei:
Gueter Pilgramb, Ihr entheiliget Euch niclit; den solohe Biider wie ich haben Handc zum Fuhlen und Lippen zum Kflssen.
Burgerja je Herder pripravil do tega, da se je poizkusil z Makbethorn v nevezani besedi; Burger je imel svoj poseben slog, neko mešanico iz krepke narodne govorice in latinizujočega govorništva. Ta slog se razvidi tudi v prevodu igre »Sen kresne noči«, katerega je izdal 1789 z Avgustom Viljemom Schlegel-nom. V tej izdaji so rabljeni stihi, imenovani »aleksandrinci«, ki so pa okorni. To igro je predelano izdal Schlegel sam 1796, pa popolnoma v drugi obliki. Aleksandrince je Schlegel nadomestil s peterostopnimi jambi, katere je Goethe v »Ifigeniji« in v »Tassu« povzdignil do dovršenosti in splošne veljave; tudi po »Faustu« je Goethe nemški jezik dvignil do odbranejše oblike.
August Schlegel se je 1767 narodi! na Hanoverskem, ki je bilo takrat pod angleškim žezlom, se je učil v Gottingah pri jezikoslovcih Heyne in Bouterwek, ki je izdal prvo priznano zgodovino španskega slovstva in ki je Schlegelju vcepil tudi ljubezen do španskega slovstva. Schlegelju je bilo znano tudi italijansko slovstvo in pečal se je pozneje še s staroindskim. Z Burgerjem je v Gottingah prevajal na nemški jezik Petrarkove sonete, posamezna dela Danteja, »Romeo in Julie« ter »Hamleta«. Vsled Schillerjevega povabila se je Schlegel 1796 preselil v Jeno in v Schillerjevih »Horen« objavil odlomke iz »Romea« in »Nevihte«. Od 1795. 1. se računa v Schlegel j evem življenju Shakespearova doba in videli bodemo, da je primeroma jako kratka. Literarna klasična struja ga ni samo privedla do Shakespeara, nego je Schlegelja vsled obširnega znanja raznih slovstev usposobila za prevajatelja. Na to jako važno dejstvo se še pozneje vrnemo. Tu v Jeni je hotel občinstvu razložiti svoj program in je povdarjal v sestavku »Etwas iiber William Shalkesipeare bei Gelegenheit Wilhelm Meisters«, da ni dovolj, da so Nemci zadovoljni z nemškim Shakespearom v nevezani besedi, nego Schlegel pravi do-slovno: »Shakespeare ist ein Versdiohter und muss ohne argen Verlust auch mit dieser Kunstform ubernommen wierden. Wenn
cs nur moglich \vare, ihn. fcreu und zugleich poettsch nachzulbil-den, Schritt fiir Schritt dem Buehstaben des Sinnes zu folgen und doch einen Teil der uuzahligen unbeschreiblichen Schon-heiteri, die nicht im Buehstaben liegen, die wie ein geistiger Haudh iiber ihm schweben, zu erhaschen! Es gilt einem Ver-such! (A. W. v. Schlegel Samtliohe Werke. Leipzig 1846. B. VII. S. 39—40.)
Preve! je Schlegel sedemnajst iger in cenjene čitatelje bo zanimalo izvedeti, v kaki dobi. Njegovi prevodi so izšli v 9 zvezkih v tem le redu:
I. zv. 1797: »Romeo in Julia« — »Sen kresne noči«,
II. zv. 1797: »Julij Geizar« — »Kar hočete«.
III. zv, 1798: »Nevihta« — »Hamlet«.
IV. zv. 1799: »Trgovec beneški« — »Kakor Vam ugaja«,
V. zv. 1799:	»Kralj Ivan« — »Rikard II.«
V. zv.. 1800: »Henrik IV,« 1. in 2. del.
VII. zv. 1801: »Henrik V.« — »Henrik VI.« I. del.
VIII, zv. 1801: »Henrik VI.« 2. in 3. del.
IX. zv. 1810: »Rikard III.«
Med 8. in 9. zvezkom je minilo devet ilet.
Ker se je zgoraj omenilo, da se je Schlegel začel temeljito baviti s Shakespearom 1795. 1. traja torej prevajanje pri njem pravzaprav 5—6 let.
Kako je delal? Opravil si je najboljše izvirnike, izdane po Johnsonu, Steevensu. 1773 .in Malonu 1790, oziral se na starejše nemške prevode v nevezani besedi — poleg Wielanda na Eseh-. enberga. Prvi načrt prevoda je prepisal in popravljal; marsikateremu stihu je dal po dve ali tri različne oblike. Potem je vse prepisal še v tretje, pa tudi popravil tupatam in tako je šlo v tisk. Pomagala mu je njegova prva žena Karolina, hči gottinskega profesorja Michaelisa. Ona ga je vspodbujala z besedami: »Shakespeare ist der Rurapf dernes Ruhmes«. Od 14. igre naprej pa je jela ponehavati ta vestnost: pošiljal je takoj prve načrte v tiskarno, ker se je bil izuril v prevajanju. Dve dejanji Henrika VI. je dovršil v 6 dneh to je 40—45 strani besedila v Tauch-nitz-ovi izdaji, torej na dan po 6—7 strani.
Schlegel se je bil naveličal enoličnega dela, je prevzel več del Calderonovih, se vglobil v indsko slovstvo in je postal profesor slovstev na bonskem vseučilišču. Nekateri so poizkušali nadaljevati njegovo delo, n. pr. Voss, Joseph Meyer, J. W. Benda, dokler ni Ludwig Tieck (1773—1853) prevzel dokončanja, ki mu je bil najbolj poklican .in sposoben naslednik, pet let mlajši od
Schlegelja, istotalko v Gottingah izobražen, dobro poučen o angleškem slovstvu, od leta 1800 Schlegeljev somišljenik in prijatelj. Prišel je pa čisto po literarni poti do Shakespeara, kakor rojen Berolinec, in je bil prepričan, da nam je bil Shakespeare podajal svetovne slike, seveda iz svojega naziranja, ki pri pesniku dela po temnih znotranjih zakonih, kar se imenuje »ženij«.
V	svojem prvencu, v dramatskem odlomku: »Sommer-nacht« 1789 predstavlja Shakespeare fantka, kako je od Oberona dobil sveto pretresenje, vsled katerega se je čutil pesnika:
Ein jeder Atemzug in mir ist Wonne,
Ein jedes Glied von meinem Gorper ist Gefiihl;
AVoher ? — Woher ? Ich kann mich selbst nicht fassen.
To prešinjenje, — pretresenje domišljije odkriti v Shakespearu, to je Tieek smatral za svojo nalogo, katero je hotel razložiti v posebni knjigi, pa je ni napisal nikdar.
Tudi Tieckova hčertka Doroteja se je udeležila dela, prevedla je prva dva odlomka iz »Shakespeare’s Vorschule« in sicer »Arden von Feversham« in »Pater Bačo«, prevajala iz španskega in preložila: »Krotitcv zle žene« ter »Mnogo ropota za nič«, »Koriolana«.
Imeniten sotrudnik pri nadaljevanju je bil grof Baudissin (1789—1878), Holsteinec po rodu, sin danskega poslanca v Be-
•	olinu, sin jako premožnih starišev, temeljit in vsestranski, plemenitaš v najlepšem pomenu besede, je metrično preložil »Henrika Vlil.« in »Leara«. Preselil se je s svojega posestva Rantzan nri Kielu 1827. leta v Draždane, kjer je živel tudi Tieck, in tam sta se odločila dovršiti Schlegeljevo delo. Baudissin je v izvirniku čital Danteja in Cervantesa.
Kaj izprevidimo iz tega? To so ljudje v zreli starosti, z obširno izomrko v raznih slovstvih, poselbno v angleškem, španskem in italijanskem in najodličnejši med njimi tudi v indijskem, ljudje v trdnih življenskih razmerah. Tem ljudem se ni bilo treba boriti za to, kako bi se preživili na visoki šoli in ikako bi prišli do stalnega kruha. O kakem pesniku pa v teni krogu še govora ni.
Brandl v svojem temeljitem delu o Shakespearu v zbirki »Fiihrende Geister« ima bogato slovstvo o Shakespearu in navaja tam najboljše razprave, komentarje in nemške prevode od raznih prevajateljev, s katerimi se lahko seznani vsak, kdor se hoče o tej stvari temeljito poučiti, samo to lahko rečem, da ni med njimi nobenega odličnega pesnika. Torej tudi slovenskih bralcev ne bom dolgočasil z navajanjem njihovih imen ali s po-
pisovanjem njihovega življenja. Zanimalo nas pa bode, p obliž e izpoznati češke prevajatelje Shakespeara, in sicer zanimalo glede njihovega stanu in njihove izobrazibe.
»Koriolana« in »Julija Cesarja« je prevedel Frančišek Douoha, porojen v Pragi 1810. leta, umrl 1884. Bil je duhovnik in je po Irvengu iz angleščine preložil Kolumbov življenjepis; prevajal je tudi poučne spise za mladino in pisal o slovstvenih stvareh.
Jakob AAaly, porojen v Pragi 1811. leta, umrl 1885. leta, bil je po svojem poklicu zgodovinar in se je lotil z velikim navdušenjem obsežnega dela: »Kronika česko-moravska«, katere pa ni dovršil. Izdal je »Vlastenecky Slovnik«, »Stručny všeobecny Slovnik« in > Naučny Slovnik«; zadnji slovnik je izdal Rieger. V »Stručnem všeobeenem slovniku« se nahaja mnogo blaga iz vseh vrst človeškega znanja. Spisaval je Maly in izdajal »Biblioteko zabavniho čteni*. Obširno delo je izdal o preporodu češkega naroda z naslovom ^Naše znovuzrozeni«. Zanimal se pa ni samo za domačo zgodovino, nego je prevel po Francozu Mignetu zgodovino francoske revolucije.
1883. leta sta izšli dve Shakespearjevi igri v njegovem prevodu, namreč »Antonius in Kleopatra« ter »Othello«.
V	obeh prevodih se nahaja tudi »Pojasnilo« in »Uvod«, ali ta je prekratek, ker za prvo igro ni uvoda niti za eno stran.
Zanimiv pojav je dr. Jos. Čejka, profesor zdravoslovja na praškem vseučilišču, o katerem pravi Tieftrunk »že byl muz i učenosti odbornou i vedomostmi jazykovymi proslu!y*. Prevel je »Romea in Julio«. Mož je podoben poznejšemu imenitnemu svojemu rojaku prof. Albertu, ki je bil svetovnoiznan kirurg na dunajskem vseučilišču in kateri je mnogo pesmi Vrchlickega prevel na nemški jezik in tako Čehe uvel v svetovno slovstvo.
Najodličnejši prevajatelj Shakespeara med Čehi je J. V. Sladek, porojen 1845 1.. v Zbirozu. Bil je glavni sotrudnik almanaha »Ruch< in uredoval časnik »Lurmr«. Mnogo je potoval, osobito po Ameriki, ter izdal hvaljene potopise, pesniške zlbirke in poučuje angleščino na srednjih in visokih šolali v Pragi (na Trgovinski akademiji). Pozneje se je obrnil do narodnega pesništva in je mnogo prevajal iz angleščine, (Longfellow, Coleridge) iz švedščine, poljščine in španščine, izdal angleško slovnico, in nazadnje se je lotil prevajanja Shakespeara.
Kaj vidimo tukaj zanimljivega? 1. Da se je lotil Shakespeara šele v zrelejši dobi; 2. da so mu znana razna slovstva, kakor tudi najodličnejšim nemškim prevajateljem.
Pod vodstvom Bregeleisena so poljski pisatelji priredili Prevod Shakespearovih iger, ki je izšel že v drugi izdaji; med Prevajatelji ni nobenega pesnika.
Italijanom je podal Shakespeara v stihih Carcuno m v nevezani besedi Rusconi; nobeden teh dveh ni bil pesnik.
Za dodatek pa še zasledujmo prevajatelje drugih velikih Pesniških del.
Najboljši prevod Lusijad slavnega portugijskega pesnika Carnoensa na nemški jezik je izdal Reinhardtstotner v zbirki Cotta v Stuttgartu in v isti zbirki je grof Schak spravil v javnost svoje dovršene prevode nekaterih Calderonovih gledališčnih iger.
Perzijsko epsko pesem Šah nam e, ki jo je zložil pesnik Firduzi v 1200 stihih in ki presega po veličastnosti vse druge proizvode enake vrste v vsem svetovnem slovstvu, imajo samo Italijani prevedeno vso; izvršil je to velikansko delo italijanski orientalist Italo Pizzi. Šahname je obširnejši, nego vse Shakespearjeve igre skupaj. Nekatere dele je v Nemcih udomačil Gorres, in nekaj Riickert; Riickert pa zaostaja za Sohakom, ki je v Cottovi zbirki Posamezne dele prevel na nemški jezik iz prvih dveh tretjin Šah-nameja; iz zadnje tretjine Nemci še nimajo nič prevedenega.
Najbolj originalno pa je to dejstvo, da je Rgvedo, zbirko 1026 staroindijskih slavospevov, ki so najstarejši duševni proizvodi Indov, Nemcem podal Grassmann, ki je bil na gimnaziji v Stettinu profesor matematike. Izbrane oddelke teh starinskih slavospevov so v knjigi: »Siebzig Lieder des Rigueda« izdali trije nemški orientalisti Roth, Geldner in Kaegi, in staroperzijske 'eranske) pesmi — jasna — je v stihih prevel na angleški jezik slavni angleški orientalist Mills v Oxfortu.
Če zasledujemo v evropskih literaturah prevode slavne Sakuntale, ne najdemo med prevajatelji niti enega pesnika. Znamenito je to, da je Ludwig Fritze, ki je v Reclamovi biblioteki objavil več indijskih gledališčnih iger, celo prozaične dele indijskih iger v nemškem jeziku pretvoril v vezano oibliko, dasi Sam ni zložil niti ene izvirne nemške pesmi.
Jako zanimljiv je razvitek življenja in delovanja najodlič-H^išega pisatelja najnovejše dolbe v grškem slovstvu. Aleksander Pizos Rangabe, porojen 1810 v Carigradu, se je izobrazil v Mo-•nakovem in je učil na vseučilišču v Atenah starinoslovje; bil je 1856—9 minister zunanjih stvari, poslanik v Washingtonu, Parizu in Berolinu in je umni 1892 v Atenah. Trudil se je za to, da bi staremu grškemu narečju zopet privojskoval veljavo in mu vdih-
nil stari ugled; prevajal je iz Danteja, Tassa, Shakespeara, Lessinga, Goetheja in Schillerja in je bil enciklopedist, delaven v raznih strokah. Spisal je več dram, med katerimi sc »Predvečer« naslanja na boj za oslobojenje Grške, več povesti, n. pr. »Zapeljivci naroda«, roman iz 13. stoletja, in Aristofanično veseloigro »Ženitev Kutrulija«, ki opisuje politične razmere v Atenah okoli 1840. 1.
Tako torej vidimo, da se celo najodličnejši pisatelji niso sramovali prevajanja in da so pri tem le pridobili, dasi niso bili pesniki.
Če torej zasledujemo v svetovnem slovstvu pretvarjanje najodličnejših pesniških proizvodov na druge jezike od Anglije do Perzije, od Indije do Portugalskega, vidimo, da na tem polju duševne delavnosti niso nastopali pesniki, ker oni imajo v sebi dovolj tvarine, katero morejo ponuditi čitateljem. Res je. da je Čeh Vrchlicky mnogo iz drugih jezikov prevel na češki jezik, pa to je izjema in ne pravilo, njega je vodilo rodoljubje, ne pa pesniški nagib. Zatorej mora med Slovenci enkrat za vselej nehati krivo pravilo:	»Pesnika prevajaj pesnik«, ker to nikjer
drugod ne velja na svetu.
t§321 (5321 l§321 t§321 {§321(§321 SŠ321(§321 (§321(§32) (§321 (§321(03 SCT (03	(§321(§321 (§321 t§321 (§321(§321 (§32) (§323
AS.:
Beseda o slovenski drami.
Kristanove drame.
Slovenska dramatična literatura se ima boriti z velikimi težkočami. Zato še danes nima veliikih uspehov. Čudno? V majhnih, zanemarjenih razmerah ni mogoč široki polet. Zato gre vse v višino ali pa nižino — na široko se nikamor ne more. Ogromna masa slovenskega ljudstva še ne čuti potrebe po kulturi dramatične umetnosti in njene literature. Ne more se torej podcenjevati tistega drobnega dela. ki ga ravno v tem pogledu izvršujejo slovenska izobraževalna in prosvetna društva na deželi s tem, da uprizarjajo male igrice na svojih dostikrat zelo primitivnih odrih. Vsled tega se vedno bolj čuti potreba po dobrih, krajših igrah, ki najdejo mnogo odjemalcev in časih veJiko poslušalcev im gledalcev. Med tem pa ostajajo velika in resna dramska dela le — literarni dogodki. Slovenski dramatični literaturi manjka večjih odrov in več izobraženega občinstva. Lahko se reče: Nihče tako močno in težko ne čuti, da imamo
malo, mnogo premalo mestne kulture, kot slovenska dramatična literatura in dramatična umetnost.
V	drugem oziru pa je opažati, da je naš čas duševno truden. Zanimanja za resne dramatične študije je toliko, kakor nič. Resna drama zahteva precejšnje omike pri poedin-cu; zahteva resnega smisla za življenje, za umetnost in njene probleme. Tega — rekel bi filozofskega sočustva — je danes med nami še malo in zato dramatična umetnost, literatura, nima širokega polja. Zato se ne more uveljaviti tako, kakor se je to zgodilo na priliko med Nemci. Lehkoniiselnost prevladuje. To lehkomiselno nabiranje o življenju sploh, ki hrepeni zgolj po veselju in razkošnem vrisikanju, je v naših časih pomagal« v gledališču opereti do zmage. Vriskajoča, vesela, fragmentarna glasba, dostikrat na zunaj in na znotraj mogočno plitva, je zagrabila svet s tako silno močjo — kakor nekdaj Kurentova harmonika.
Kljub vsem tem oviiram vendar tudi slovenska dramatična literatura napreduje in baš v zadnjih letih je izšlo več dramskih del, ki so plod resnega dela in težkih študij. Prav resen in upoštevanja vreden dramski pisatelj je E t b i n Kristan. Njegova dosedanja dela: »Ljubislava«, »Kato Virankovič« in »Samosvoj« so morda prva med najboljšim, kar imamo dosedaj v izvirni dramatični literaturi.
Naj rečem še besedo o predsodkih. Naša čitajoča publika in slovenska založništva goje neke mistične vrste osebni kult. Kdor
pozna naše javno življenje se temu čudil ne bo. Ako bi bil ta, prej omenjena, dramatična dela napisal kdo drugi, bi bil danes — posebno pa v takozvani aficielni kritiki — že davno slaven, spoštovan in kar je še druge zlatkane rodobljubarske šare več. Ampak pri nas na Slovenskem se časti silovito merilo: Ne kaj, ampak kdo je napisal. In vendar bi pri najmanjši objektivnosti bilo treba priznati: Etibin Kristan je resen dramatični Pisatelj. Njegove stvari so sad moškega dela in resnih študij.
Potem pa to: Kristan se odlikuje s krepkim, lapidarnim jezikom in njegovi verzi so, kakor iz kamna izklesani. V slovenščini velja — in menda tudi v beletriji — pravilo, da bodi zapisani stavek kratek in jasen. Pri dramatičnem pisatelju pa se tudi še zahteva, da se dejanje pred nami gladko razpleta in da se vzdrži zanimanje, napetost, od prizora do prizora.
*
l
»Ljubislava« je prištevati med t. zv. moderne klasične drame. Dejanje je zgodovinsko, to je vrši se db času po-
k rist j arij en j a Slovencev. Dosedanji pogani naj sprejmo novo vero in zavržejo stare bogove. In krščanstvo prihaja k njim po Nemcih. Tej drami se je očitalo, da ima protikrščansko tendenco, da predstavlja kristjane kot slabe, pohlepne, krvi željne, pogane pa kot miroljubne, pravične ljudi. In v resnici se mora priznati, da najdemo v »Ljubislavi« tupatam mesto, ki ni laskajoče za krščanstvo, odnosno prav rečeno za »kristjane«.
Predno je Kristan to svojo dramo začel pisati, je gotovo pogledal v zgodovino. Preštudiral je tisto dobo, kolikor jo je sploh mogel. Kaj je našel tam? Dognano je, da se pokristjanjenje Slovencev ni vršilo miirno, da se stari sicer že trohneli poganski bogovi niso radevolje umaknili.
Razvil se je boj med starim in novim nazorom. Boj za verstvo pa je vedno hud. Ne sme se tudi pozabiti, da so bili krstitelji
—	Nemci. Močan, bojevit narod. Brezdvoma je, da so imeli Nemci pri tem tudi druge težave, da jim je bilo pravmnogokrat krščanstvo samo dobrodošel povod priti med neorganizirane, manj kulturne Slovence. Ti, ki so prinašali krščanstvo, so mnogokrat imeli čisto druge cilje pred očmi. Kdor bi kaj nasprotnega trdil, mora tudi verjeti, da Nemci danes kolonizirajo vročo Afriko iz samega najčistejšega usmiljenja do evropske civilizacije. Zato mi je nemški krščanski odposlanec Gottwalde (28 let star) dobro razumljiv, ko pravi koprneč po poganski Ljubislavi:
»Kaj mar mi je krščanstvo in poganstvo v tej uri, ko mi kri gori in mozeg ?
Ljubezen mi je vera najsvetejša, objem device so nebesa svetla, pogled njen strogi pa je pekla ogenj.«
Njegov 52 letni tovariš, benediktinec Winimund pa, ki mu gre sedaj le za krščanstvo, odgovarja:
»Tako te je očarala poganka ?
Pozabil si na vero in na dušo in zjokati se moram nad teboj.«
»Ljubislava« nima mnogo dejanja, in kdoir išče pri Kristanu teatralike, je v zmoti. Res je, da je za dramo junakinja premalo aktivna in da je njen dušesiovni razvoj nekoliko nejasen. Toda, naj-li pisatelj predoči na odru v efektni teatraliki ves duševni preobrat v mladi ženski duši, ki ni nikoli temeljit, ki ne išče scen m situacije? Rekli bi mu, da na dolgo govoriči učeno razpravo. Na kratko pove Ljubislava:
»Občutke svoje malokdo razume, a kdo bi pojmil čuvstva druge duše ?«
In dalje:
»Ljubite se! Ljubite vse ljudi!
Ljubezen ra o č j e živa, vir življenja, krepčilo duše in tolažba slabih.
Ljubite se! Ljubite vse ljudi!«
Ali je to v resnici nekaj tako mističnega, da se ne ume, ne more limeti?
Pravijo, da je v »Ljubislavi« antikrščanska tendenca. Jaz ic ne najdem, povem to. Krščanstvo je v drami ostalo zmagovito, glavna junakinja je bila po njem premagana. Zakaj vseobča krščanska ljubezen jc bila, ki je hotela odpuščanja in ljubezni vseh.
V	tehničnem pogledu je drama slabša. Preveč ljudi imamo Pred seboj, ne da bi jih slišali in videli posegati v dejanje, ki se razpleta pred nami. Zato pa imamo resničen užitek z jezikom. Verzi so markantni, idej polni; nič pot v are, nič praznega. Vsak stavek zadošča, da se gibljejo naše misli. Pesniške podobe so 2elo lepe, povsod na svojem mestu in naravnost krasne.
Idejna hiba drame pa tiči zgolj v tem, da tudi poganstvo ni tako razsvetljeno, kakor bi moralo biti. Vendar se mora priznati, da je »Ljub is lava« najboljša moderna »klasična drama«, kar j ih je bilo doslej v slovenščini napisanih in da daleč presega vse dosedanje enake slovenske drame.
»K ato V ir a n k o v i č« je brezdvomno najboljša Kristanova drama.. Mislim, da ne rečem preveč, ako trdim, da je »Kato Vran-kovič« najboljša slovenska drama sploh.
Pisatelj nas vodi na Hrvaško. Korumpirane javne razmere, ki posegajo že v družabno življenje vobče in katerih korumpira-nih razmer vidni predstavnik je predstojnik pl. Lajben, užigajo srd ognja v mladih srcih. Svetnik Ilija Vrankovič pozna to korup-cijo in sleparstvo. Oln sedi v pisarni in dela to, kar zahtevajo od 1]iega njegovi predstojniki, tudi hudodelstva ... Mirizi se mu to. Sam pravi:
»Dvajset, trideset let sem pritajeval svoje trpljenje. Glodalo 1T1> je v prsih, kakor da bi imel črva notri; bolečine so mi razjedale s"ce, po glavi mi je šumelo, onemogle kletve so mi ostajale v duši, onemogle ... Zato sem deval krinko na obraz, delal sem se ravno-:	dušnega,	zakopaval	sem se v delu ... Z delom sem se hotel re-
šiti. Z delom, z delom sem hotel odgnati samega sebe od vsega, kar se je godilo pri nas; z delom sem hotel potolažiti vihar v svoji duši ... Vi ne morete razumeti, kako grozno je tako življenje!«
Ima zgolj simovoa, Katona. Njegovi vzgoji se posveti docela. On naj podeire gnjilo stavbo, ki ji služi stari Ilija že trideset let in ki jo od srca sovraži. Ako to doseže, pride njegovo duševno Vstajenje. In mladi Kato Vrankovič se že vrača v domovino; v tujini' se je nabral duševnega bogastva in izrabljajoč to svoje duševno premoženje prične boj proti korupciji, zatiranju ljudstva..
Kato: Razkrili bodemo vso gnjiloibo, obračunali bodemo temeljito.
Bert on j: No, glavno je pač, da zidamo. Čas je dragocen, porabiti ga moramo za stvarno delo.
Kato: Vse pride po vrsti. Najprej napravimo red s preteklostjo, potem začnemo z bodočnostjo.
Sajac: Da le ne zamudimo bodočnosti! Življenje je pač važnejše od grobov.
Kato: Prijatelji, značajev nam je treba. Zato moramo iztrebiti neznačajnost — z vsemi sredstvi, brezobzirno. Potem bode vse lahko. Kajneda, oče?
Vrankovič (se zdrzne): Da, da — prav imaš.
In Kato postaja vodnik vseobče opozicije proti preteklosti. Pridno se podira, razkrinkuje; navdušenje za resnico in pravico narašča. Vodnik vsega tega mladostnega, idealnega gibanja pa je Kato, mladi Vrankovič. Tedaj se vse oibrne. Pri svojem raziskovanju po lopovstvih pride mladi Kato na sled hudodelstvu, ki se je provzročilo s kamenodolskim gozdom. Velika javna akcija se pripravlja, da odkrije grehote preteklih dni, ki jih je zakrivil predstojnik p!. Lajben. In izkaže se naposled, da je bil duševni oče tega nepoštenega dejanja stari Ilija Vrankovič, vsled katerega je » težko trpelo sto in sto ljudi« in je »bila ogoljufana cela dežela«. Obupam vzklikne sedaj naravnost v srce zadeti Kato:
»Strašno! Ali mi hočete vsiliti še to zavest v srce, da je bil v hudodelstvu vir moje izobrazibe in mojega prijetnega življenja?«
In ta zavest postaja jasna, jasnejša. Mladega, idealov in upov polnega mladeniča je naravnost ubijala. Ko pride dan odločitve, trenotek, da nastopi mladi Kato Vrankovič, v katerega je obrnjeno polno upajočih oči, omaga.
Irma: Kato!
Kato: — pa je mislil, da ima veliko voljo. A samo sanjalo se mu je —. Drugačen mora biti tisti, ki pride. Ne Kato! Ne Kato!
»Kato Vrankovič« je tako dramatičen umotvor, da naravnost zahteva polnega priznanja. To je prava jugoslovanska drama, ki kaže v jasni sliki naš značaj, naše razmere, naš ogenj in onemoglost povspeti se do odločnih dejanj. Vsi značaji v drami so krepko zarisani, dejanje se vrši gladko in se verjetno razpleta. Skratka: S to dramo je Kristan prekosil vsa dosedanja slovenska dramska dela.
Drama »Samosvoj« je Kristanovo najnovejše delo. Ivan Romč je veleposestnik na Preljevem in živi popolnoma le arheološki vedi. Njegov življenski cilj je, to vedo s svojimi najdbami izpopolniti in doprinesti s svojimi izkopninami nove, trdne dokaze za svoja domnevanja. Vsemu se odreče, družabno življenje zametuje in zanemarja; sam sebi živi in vsa njegova dejanja se vrte le v ozkem krogli arheološke vede. Za ostalo življenje, ki se odigrava poleg njega, nima smiisla. Njegova znanstvena raziskovanja nalete kmalu na odpor. Zemlja, kjer upa dobiti nove najdbe, ni njegova. Njive pa kmet Komar ne proda za nobeno ceno. To je prava gorenjska trmoglava butica. Kar je dobil po očetu, to Komar spoštuje. Njegova zemlja je njegovo srce. Zdi se mu popolnoma nemogoče živeti brez tiste njive, ki so jo obdelovali že njegovi pradedje. Njiva je torej kos njega samega. Ro-mč pa hoče ta svet, on ga mora dobiti, da more nadaljevati svoja znanstvena raziskovanja. Stopi na pot korupcije. Z denarjem, ki ga ima v obilici, si pridobi ekspropriacijsko pravico do sporne njive. To je za kmetiča Komarja neverjetna krivica. Obupuje in ko je njegov upor premagan, je strt. Miloščine prosi.
Potok Melnica dela kmetom škodo. Poplavlja jim zemljo, uničuje pridelke in spravlja kmetiče v bedo. Zaman prosijo vlado pomoči. Vlada se izgovarja, da nima pokritja za ta namen. Kmetje se obrnejo na Rometa. On bi s svojim uplivom lahko pomagal, izposloval pri vladi pomoč. Toda on nima za take stvari nobenega smisla. Kaj briga njega, bogataša, tuja, ljudska beda in nadloga. On živi le svoji vedi. On je samosvoj. Kmetje se puntajo, vidijo krivico, ki jo je storil Rome njihovemu tovarišu Komarju s tem, da mu je odvzel ljubljeno njivo. In ko prikipi vseobčna ljudska mržnja do zakrknjega učenjaka Rometa do vrhunca, ude-rejo v njegov grad, razbijejo in uničijo izkopnine, ki je zanje Ro-mč žrtvoval vse svoje življenje; oropajo Rometa za njegove znanstvene dokaze. Obupan vsklikne Romč:
«Čemu — sem živel?«
To je nekako okostje te drame. »Samosvoj« je socialna dram a, ki ji v slovenski literaturi ne najdemo enake. Lepo je
naslikan prizor boja med veleposestnikom — učenjakom — m kočarjem Komarjem.
Komair: Taka je torej. Za gospodo je pravica, za nas je ni nikjer na tem svetu.
G rjavec. Ničesar nisi opravil, kaj? Zato ni bilo treba proroka Daniela.
Komar. Molči! Kdo te je kaj vprašal?
G r j a v e c. Kaj si pa tako nataknjen? Ponižaj se, pa sedi k meni. Glej, tukaj je tolažba. (Dvigne kupico.)
Ivanka. Ali zopet pijete?
Komar. Gospod Rome, zdaj imam le še z V »mi opravka.
R o m č. Ne, Komar. Midva sva opravila vse.
Komair. Ni res. Tako se to ne konča.
R o m 6. Je že končano.
Dalje:
Romi lzkadite se, to Vam svetujem prav prijazno.
Komar (razjarjen). Tako! Torej: Pravice ni, srca ni, poštenja ni. Dobro! Si pa vzamem sam pravico. — Takoj mi nehajte kopati na mojem!
Ivanka. Komar! Komar!
A ž b o t. Vi!
G r j a v e c. Resnično je znorel.
Komair. Ali ne nehate? Pa naj Vam pomagajo vsi svetniki božji! (Skoči urno k drevesu, pograbi sekiro in se zakadi proti Rometu.)
Ivanka. Sekiro iz rok!
Marjana. Jezus Marija!
A ž b o t. Na pomoč!
Značaji v drami so jasno irisani, krepko, izrazito. Romč stoji pred nami, kaikor mogočen, izrazit, kamen it kip. Ivanka, njegova hčerka, je prikupno, izrazito dekle. Ima nekaj očetovega »samosvojega«.
Res je, tista ekspropriacija Komarjeve njive je nekoliko neverjetna. Toda možna je. Saj doživimo v vsakdanjem življenju vedno toliko naravnost neverjetnih razočaranj, kakor ga je doživel tudi kočar Komar. Zato je socialni boj mogoč in potreben. S čvrstimi konturami je v tej drami zarisan boj med samosvojim, zakrknjenim individualnim egoizmom in socialno potrebo ljudskega življenja. »Samosvoj« je umotvor. O tem nobenega dvoma. Tisti pa, ki ga je ustvaril, globok, resen umetnik. Jezik je krepak, lapidaren. Dejanje drame se razvija pred nami naravno, neprisiljeno.
Kristan je napisal že več dramskih del. V »Slovanu« je priobčeval knjižno dramo v verzih. Ti verzi so lepi in neoporečni in silno veliko truda in dela leži v »Vitezu Ivanu« in »Kraljevanju«, ki sta dva dela enotne knjižne drame.
Kristan kot dramatik prerad teoretizira. To je nedvomno
i
slabost. Kljub temu je bil iravno on, ki je s svojimi deli slovensko dramatično literaturo obogatil, jo nepričakovano mogočno dvignil in ji dal širšo smer. Nihče mu danes ne more več odrekati umetniškega duševnega življenja, ki je resno in lepo, in priznati mu moramo odkrito, da je kot umetnik zmagal.
Pregled.
Naše žesistvo.
Najmarkantnejši znak naše dobe je gotovo stremljenje vseh slojev po krepki organizaciji. Močna organizacija je dandanes ona sila, ki prisili kapitalista do spoznanja, da so tudi delavci vredni človeškega življenja; organizacija je pa nasprotno tudi ona sila, ki oropa že itak brezpravnega proletarca dostikrat še zadnjih pravic. A naj se druži že kdorkoli, vsakdo ima prednosti od tega. Do tega spoznanja so prišle slednjič tudi ženske, in veselje je gledati, kako se širi ženska organizacija od dne do dne. Kdor je najbolj odvisen, temu je pač treba najmočnejše organizacije. A žal, da naše ženstvo ni še spoznalo svoje nesvobode. O našen ženstve veljajo prav posebno Beblove besede: Das weibliche Geschlecht in seiner Masse ieidet in doppeiter Beziehung: ein-mal leidet es unter der sozialen und geseilschaftlichen Abhangigkeit von der Mannerweit — — und durch die okonomische Abhangigkeit, in der sich die Frauen im ailgemeinen  befinden.
Kje je vzrok, da se naše ženstvo še ne zaveda te dvojne odvisnosti ? Zakaj se je ne želi otresti, če se je že zaveda ?
Ali se mar godi našemu žen-stvu tako dobro, da ne rabi organizacije, potom katere bi se lahko dvignilo na višjo kulturno stopnjo, in ki bi prinesla tudi boljše mate-rielno stanje ? Ali je morda tako skromno, da se zadovolji s tem, kar dobi brez truda in boja ? Aii pa je tako indolentno, da se prav nič ne briga za novo, sveže življenje, ki se krepko razvija med ženstvom kulturnih narodov in od katerega nimajo le ženske dobiček, temveč ves narod ?
Cilji našega ženstva ? Zakon, in sicer zakon kot „Versorgungsan-stalt“. Zato tudi naše ženstvo lahko razdelimo v dva velika dela: v one, ki so že poročene, in v one, ki z vso silo žele zakona ter v boju za moža koncentrirajo vse svoje moči. Velika večina teh drugih je ekonomsko neodvisna. Ali ta izvrstna pozicija jim ni sredstvo, s katerim bi se dvignile višje in bi postale tudi v mislih in dejanjih neodvisne, le nekaka prehodna doba jim je. Da se sučejo njih misli le okoli moža, temu je največji vzrok vzgoja. Ali človek pride vendar tudi v ona leta, ko mu prično odpadati luskine raz oči in ko se prične samovzgoja. Svojega poklica, pa najsibo že učiteljice, kontoaristinje, šivilje, državne urad-
/
nice, ne smatrajo za svoj življenski poklic. Zato jim tudi ni nič do tega, da bi se potegovale za svoje stanovske koristi, meneč, nekega dne bom že rešena, Ko pa uvidijo, da ni rešitelja, postanejo sovražne vsemu svetu in se ne brigajo za nobeno stvar več. Nekatere dobe tolažbo v eksaltirani pobožnosti, druge so mrtve ob živem telesu in so le pripraven objekt za slabe dovtipe od strani moških in mlajšega ženstva, ki je še v stadiju upanja. Ali ni tako življenje revno, nevredno ? In ženske same bi si lahko pomagale tako, da bi postale v javnem življeniu odločilen in odločujoč faktor.
Omoženim ženskam pa postane vsebina njihovega življenja le skrb za družino. Brez dvojbe mora biti to prva skrb, a ne edina. Mnogo je pa tudi takih, ki jim niti družina ni skrb, ampak še vedno le zabave in moderne obleke cenijo najvišje. Ene kakor druge pa zaostanejo za časom in ne žive onega življenja, iz katerega se bo rodila svobodnejša bodočnost. A v lastno škodo. Odtod potem ono nesoglasje med materami in otroki, ker so matere obtičale v nazorih, ki so veljali davno, davno.
Oni del slovenskega ženstva, ki že bojuje boj za obstanek in ki mnogokrat konkurira z moškimi, oni del bi se moral povsod tesno združiti z moškimi istega poklica v krepko organizacijo. Organizacija bi čuvala, da ne bi nastale diference med moško in žensko plačo. Ali ženska je dandanes kaj hitro pripravljena, da izvrši delo kakor moški za manjše plačilo nego moški. To pa vsled nerazumnosti, ker se še premalo zaveda svojih pravic in svojih dolžnosti. Kaj je njeno delo manj vredno nego delo tovarišev? Da vzprejme manjše plačilo kakor moški, s tem poniža samo sebe. In njene dolžnosti ? Ali res prav nič ne ve, kaj je dolžna sama sebi, kaj je dolžna človeštvu ? Ali ni njena dolžnost, da se vedno izobrazuje, ali ni tudi njena človeška dolžnost da razvije vse svoje zmožnosti tako temeljito, kolikor najbolje more ? Čim bolji bi bil njen gmotni položaj, tembolj bi
lahko izpolnjevala te dolžnosti. Saj ne grade kulture samo moški, v isti meri jo pomagamo graditi tudi me. Ker smo Slovenci maloštevilen narod, bi moral prav vsak, moški in ženska, stremeti po najvišjem, po najboljšem ; prav nikogar ne smemo izgubiti. Naše ženstvo pa živi še dalje v sinjih oblakih romantike, meneč, da je ono prav posebna vrsta človeška, da je le zato na svetu, da jim moški napravljajo neslane komplimente, katere pa imajo ženske za sveto resnico. (Konec prih.)
Štebi Alojzija.
Biološki.
(O določitvi spola — kromosomi, nositelji dednosti — akcesoriški kromosomi — R. Hertvvigovi poizkusi o določitvi spola pri žabah A. Russojevi nazori o dvojni vrsti jajc pri zajčku — Boveri, o akcesoriških kromosomih — heterokromosomi pri dvospolnikih — cepilni bastardi — Baurova raziskavanja o postanku cepilnih bastardov.)
Vprašanje po vplivih in vzrokih, ki določajo spol v embrionalnem razvoju, je že dolgo v ospredju znanosti. Vsakdo se gotovo še spominja na izvajanja prof, Schencka, ki je z veliko reklamo trdil, da hrana noseče vpliva na spol deteta. Dandanes je dospela biologija do popolnoma gotovega zaključka, da je spol določen že takoj po oploditvi jajca in da poznejši vplivi nimajo v tem oziru na plod nobenega učinka.
Ta problem se je posrečilo razrešiti modernim citologom z E. B. VVilsonom in T. Boverijem na čelu. Pokazali so, da je iskati vzrok določitve spola v ustroju spermijev (semenskih telesc, spermotozoidov). Našli so namreč pri raznih živalih, da imajo dvoje vrst spermijev, in sicer je razlika v jedru teh stanic. Jedro stanic vsake živalske in rastlinske species je sestavljeno iz konstantnega števila malih delcev, tako-zvanih kromosomov. — Pri razvoju semena in jajca se pa to število razpolovi, tako da imajo spermiji in zrelo jajce samo
polovico normalnega števila kromosomov. Po oploditvi, ko se pomeša jedro semena z jedrom jajca, je število kromosomov zopet normalno ; polovica kromosomov vsake stanice je torej od očeta, a polovica od matere. Nebrojne raziskave so dognale, da so ti kromosomi nositelji dednih lastnosti; oni preneso lastnosti očeta in matere na dete. Genialni poizkusi Boverijevi z jajci morskega ježa so pokazali, da je najbrže vsak kromosom nositelj drugih lastnosti, kajti pri nekaterih jako kompliciranih eksperimentih, kjer je bilo odstranjenih nekaj kromosomov, se je pokazal pri embri-onu izpad gotovih lastnosti. — Opazovanja zadnjih let so pa dognala, da je število kromosomov v stanicah ženskega in moškega bitja iste vrste nekoliko različno in sicer je v stanicah samice navadno 1 kromosom več. — Razun večjega ali manjšega števila kromosomov, ki je pri samici in samcu isto, in sicer je to število vedno sodo, ima samica navadno še dva kromosoma, ki se od drugih po velikosti razločujeta, dočim ima samec en tak kromosom. Te posebne kromosome zovemo akceso-riške, heterokromosome ali x-kro-mosome. Ko se pri tvorbi spermijev število kromosomov (ki je torej v celem liho) razpolovi, dobi samo polovica semenskih telesc akcesori-ški kromosom, a druga polovica ga nima. Tako nastanejo dvojni spermiji; ako oplodi spermij, ki je brez x-kromosoma, jajce, se razvije moško bitje; ako pa oplodi jajce spermij z akcesoriškim kromosomom , se razvije žensko bitje.
—	V ženskem bitju so torej isti kromosomi, kakor v moškem, in še eden več, v ženskem bitju so torej latentne tudi moške lastnosti. Za primero naj navedem število kromosomov neke gliste. Moške stanice imajo 11 kromosomov (10+1 alccc-sor. kroni.), ženske stanice pa 12 (10+2 akces. krom.). Zrelo jajce ima 6 krom. (5+1 akc. kr.); spermiji so pa dvoje vrste, polovica jih ima 5 kromosomov (nobenega akcesoriškega),
a druga polovica 6 (5+1 akc. kr.). Ako oplode jajce spermiji prve vrste, dobe jedra stanic embrionov 5+6 11 kromosomov, razvije se moško bitje. Ako pa oplode jajce spermiji s 6 kromosomi, je posledica jedro z 12 kromosomi, razvije se žensko bitje. Akcesoriški kromosomi so torej oni posebni element, ki določuje spol embriona. To nam kaže, da je z oploditvijo spol določen in so poznejši vplivi brezuspešni; kakšne vrste spermij baš oplodi jajce, je popolnoma od slučaja odvisno.
Ta izvajanja veljajo pred vsem za brezvretenčarje. Pri vretenčarjih pa razmere niso tako jasne. Razni poizkusi uče namreč, da tu odločuje tudi konstitucija jajca. R. Hertvvig je eksperimentiral z žabami. Dognal je, da je relativno število moških in ženskih embrionov odvisno od tega, kedaj da se jajca oplode; ako so jajca komaj zrela, to je takoj v začetku, prevladuje število samcev, isto tako tudi, ako so jajca že prezrela. Torej ako je jajce nekoliko oslabljeno, prevladuje število moških. S tem se skladajo poizkusi italijanskega zoologa A. Russo z zajčki. Russo je opazoval, da so v ovariju dvoje vrste jajca, takozvana kataboliška jajca, ki imajo mnogo lecitina, in anabolišča jajca, ki imajo le malo te snovi in ki nagibljejo k degeneraciji. S poizkusi je dognal Russo, da slednja jajca večinoma proizvajajo moška bitja, a prva ženska. Takoj po porodu ima organizem matere malo lecitina, večina jajc na površju ovarija je anaboliška. Ako se parijo zajčki v tej dobi, revladuje v zarodu število samcev, tem se sklada tudi izkustvo, da so mrtvorojenci , ki se najbrž razvijejo iz oslabelih jajc, večinoma moškega spola. Russo jeva izvajanja so tem zanimivejša, ker je jako verjetno, da velja isto tudi za človeka,
Z ozirom na Hertwigova izkustva je izrazil Boveri mnenje, da akcesoriški kromosomi niso nositelji neke posebne ženske lastnosti, nego da je pač pri večjem številu kromosomov asimilacija jajca jačja, kar
vodi do tvorbe samic. Vendar je pri vretenčarjih problem še precej zamotan. Mogoče je, da vpliva konstitucija jajčje plazme na kromosome. Jasno je pa, da je spol takoj po oploditvi določen, in da so na-daljni vplivi brezpomembni.
Težkoče je delalo tolmačenju pomena akcesoriških kromosomov dejstvo, da imajo tudi živali, ki so hermafroditi n. pr. polži, dvojne spermije. Kljub temu je rezultat oploditve z ozirom na spol vedno isti, dvospolno bitje. Torej v tem slučaju se zdi, da razlika spermijev ne vpliva na razvoj. Po mojih raz-iskavanjih je rešitev problema ta, da spermiji, ki nimajo akcesoriškega kromosoma, pri dvospolnih bitjih ne pridejo do oploditve, nego preje degenerirajo. Hermafroditi so torej takorekoč ženska bitja, pri katerih so se moške lastnosti, ki ostanejo pri samicah živali ločenega spola latentne, večalimanj razvile. Dvojna vrsta spermijev je tu le filogenetska reminisčencija na dobo, ko so bili predniki teh živali še ločenega spola.
Z nazorom, da so kromosomi nositelji dednih lastnosti, ni bilo dosedaj mogoče zediniti dejstva ta-kozvanih cepilnih bastardov. Pri nekaterih vrstah rastlin se namreč razvijejo pri cepljenju s sorodnimi vrstami mladike, ki imajo znake in lastnosti obeh vrst pomešane, torej bastardi. Tako je n. pr. pri cepljenju inetuljnice, Cytisus laburnum, ki ima rmene cvete, na Cytisus pur-pureus, ki ima rdeče cvete, nastal bastard z rmeno in rdeče lisastimi cveti, takozvani C y t i s u s Adami. Slične prikazni je opazoval Winkler pri nekaterih solanacejah n. pr. pri cepljenju zobnika (Solanum nigrum) na paradajz (Solanum lycopersicum).
—	Seme teh cepilnih bastardov je pa vendar enotno. Tako da n. pr. seme rastline Cytisus Adami vedno prave pravcate Cyt. laburnum, brez vsake primesi drugih lastnosti. Po naukih eitologov more nastati bastard le, ako se pomešajo kromosomi obeh vrst, kar je pa samo pri oploditvi mogoče, kjer pride cvetni
prah ene vrste na cvetno brazdo druge, oziroma spermij ene vrste v jajcedruge. Tako so bili torej ti cepil-ni bastardi prava uganka, ki je ni bilo mogoče spraviti v soglasje s teorijo kromosomov. Pred kratkim je Baur razrešil ta problem. Baur je poizkušava! hibridizacijo dveh pasem rastline Pelargonium, ene z belim, a druge z zelenim listjem. Bastarde, ki so po cepljenju nastajali, je od početka njihovega razvitka natančno preiskavah Pokazalo se je, da to sploh niso bastardi v pravem pomenu besede, da sploh niso enotna tvorba, nego da nastanejo na ta način, da "se pomešajo staničevine (Gevvebe) obeh vrst; pri lem se posamezne staničevine prav nič ne izpremene. Pomešanje staničevin se pri cepljenju večkrat opazuje; vidimo n. pr., da nastanejo listi, ki so do polovice enaki listom ene species, a v drugi polovici listom druge; take mladike zovemo himere. Cepilni bastardi se od navadnih himer razločujejo v tem, da so staničevine obeh vrst koncentriško nameščene. Pri cepljenju zelenega pelargonija na belega nastanejo mladike, ki imajo kožo bele pasme, a v sredini je staničevina zelene pasme. Z znanstvenim terminom bi nazvali te tvorbe periklinalne himere. B a u r je pokazal, da velja isto tudi za Cytisus Adami in za Win-klerjeve bastarde. Cytisus Adami je n. pr. navadni Cytisus laburnum
•	- notranji deli, mozeg itd. so iden-tiški s staničevinami te vrste — le vrhnja plast (epidermis) je prava epidermis vrste Cytisus purpureus. Ker proizvaja seme stanična plast, ki leži pod epidermido, je jasno, da mora biti seme te himere pravo seme vrste Cytisus laburnum. Barva cvetja je pa predvsem odvisna od površne plasti; zato kaže Cytisus Adami cvete, ki so rdeče in rmeno pegasti. Tako je torej pojasnjeno v veliko zadoščenje eitologov tudi poslednje dejstvo, ki se na videz ni strinjalo s teorijo kromosomov.
Priv. doc. dr. B. Zarnik.
PETER BEZROČ:
MARYČKA MAGDONOVA.
(Preložil A. G.)
Z Ostrave stari Magdon proti domu je šel in se v Krčmi ustavil.
Z glavo razbito je v jarku ostal.
Plakala Marycka Magdonova.
Voz poln oglja čez pot se je zvrnil.
Pod vozom umrla Magdonova vdova.
Ha Starih Hamrih petero .'ihtelo sirot je, najstarši Maryčka Magdonova.
Kdo se usmili jih, kdo jim da jesti?
Bodeš jim oče in bodeš jim mati?
Misliš, kdor rudo ima, tudi srce ima, kakor ti, Maryčka Magdonova?
Brez konca so gozdi Markiza Gera.
Če oče in mati se v njih so pobili, sme vzeti sirota si drv za naročje, kaj praviš. Maryčka Magdonova?
Maryčka, mraz je, in ni vam kaj jesti...
Ha gorah, na gorah je drv preobilo ...
Videl čuvaj te je, ko si jih brala, ali bo molčal, Maryčka Magdonova ?
Kakega ženina si si izbrala ?
Pero na čapki ima in bodalo ob strani, in z njim greš v Fridek, pojdeš ž njim, Maryčka Magdonova?
Kakšna nevesta si ? Glavo povešaš, fertoh imaš na očeh in si brišeš solze, ki grenke teko ti čez lica, kaj ti je, Maryčka Magdonova ?
Frideški purgarji, Frideške dame, bodo te zbadali in se smejali.
Z okna bo gledal te Hochfelder Žid. Kako ti je, Marycka Magdonova?
V	mrazu doma 50 ti bratci ostali, kdo se usmili jih, kdo jim da jesti?
Hi to gospodu mar. Kaj ti je v srcu zganilo se, Maryčka Magdonova ?
Maryčka, glej jih ob strani te skale.
Peni med njimi se in v Fridek divja, sumeča drvi Ostravica.
Slišiš, razumeš, devojka z gora?
En skok na levo, po vsem je, po vsem Črni lasje so se skal ti ovili, bele roke so s krvjo se zmočile,
Bog s teboj, Maryčka Magdonova !
Ha Starih Hamrih se v kotu grobišča tišče gomile brez križa in cvetja.
Tam so neverni samomorilci, tam leži Maryčka Magdonova.
Založništvo L. Schwentner v Ljubljani,
Prešernova ulica št. 3
priporoča nastopne nove svoje publikacije.
Cankar Ivan, Volja in moč. Bros. K 2'—, vez. K 3-—. V treli povestih : Melita, Mira, Dana, nam kaže pisatelj disharmonijo med voljo in močjo na umetnikih, ki hrepene po najvišjem eilju, pa omagajo in se končajo spoznavši, da je cilj previsok, moči prešibke. Njih volja jih žene v obupni konec. Pisane so te povesti s tako sugestivno silo, kakršna tiči le v Cankarjevem peresu.
Janka Kersnika, Zbrani spisi. XI. scšitek: Kersnik in njegova doba. Spisal dr. Ivan Prijatelj. Kritika je soglasno priznala nenavadne sposobnosti dr.ja Prijatelja ter ga označila kot tistega, ki je poklican, da nam napiše moderno zgodovino slovenske književnosti in kulture. To knjigo bi moral imeti vsak slovenski inteligent. Cena K 2'50.
Leta 1911 izide še 12. sešitek kot drugi del spisa »Kersnik in njegova doba«, s čimer bode zbirka končana.
Zbrani spisi Janka Kersnika obsegajo doslej 5 zvezkov v eleg. platneni vezbi po K 6'—, v fini pol franc, vezbi po K 7-—.
Kristan E., Samosvoj. Drama v 5 dejanjih. Bros. K 2- , vez. K S4—. O tem najnovejšem dramatičnem delu se je že izrazila literarna kritika nnjlaskaveje in je tudi uvrščeno v letošnji repertoire slov. gledišča v Ljubljani. Zanimiva je ta drama v svoji vsebini in po svojem izbrušenem dialogu, vled česar se priporoča tudi v čitanje.
Kraigher Al. dr. Školjka. Drama v 3 dejanjih. Broš. K 2—, vez. K 8-—. Doslej neznan slov. dramatik je posegel z veliko smelostjo v življenje sedanje, v lažnjivi morali živeče družbe in nam jo predstavil v prizorih, nad katerimi se bodo moralisti zgražali polni ogorčenja. Drama izzveni dissonančno in gotovo zapusti globok sled v vsakem mislečem čitatelju.
Milčinski Franc, Pravljice. Z izvirnimi risbami Maksima Gasparija in F. Birolle. Cena eleg. vez. K 4'	. Knjiga, kakršna še ni izšla v naši lite-
raturi. Polna prave slov. poezije, primerna otroški fantaziji, ,pa tudi doraslemu človeku, ki se ob nje čitanja ne more ubraniti onemu posebnemu občutku, kakršen nam polje v duši, kedar se zamislimo in utopimo v mlada leta. Duša slov. ljudstva gleda iz te knjige. Najlepša hvala, ki se more o nji izreči!
Beg A., Slovensko-nemška meja na Kočevskem. Z zemljevidom. Cena broš. 80 vin. Pisatelj je že poznan po drugih sličnih razpravah, v katerih nam je zabeležil z nenavadno natančnostjo in podrobnostjo položaj Slovencev v narodnem, gospodarskem in političnem oziru tam, kjer meje s tujci. Na podstavi Begovih spisov bo šele mogoče sestaviti pregledno celotno sliko našega položaja, ki, žalibog, ni tak, da nas ne bi navdajal s skrbjo glede bodočnosti.
Trdina Janez, Zbrani spisi. Izšla je že deveta knjiga z zanimivimi, doslej nepriobčenimi pHpovestmi. Zanimanje za Trdinove spise raste, lahko se reče, od knjige do knjige. Slov. narod spoznava, kako neizmerno ga je ljubil pokojni pisatelj, s kako skrbnostjo je študiral njegove vrline in napake. Zato pa postane Trdina nedvomno ljubljenec naroda, eden izmed onih, ki si jih zapiše narod v srce. Trdinove spisi v roke, kdor hoče kaj govoriti o Slovencih!
Cena IX. knjigi broš. K 2-50, eleg. vez. K 3-70.
Založništvo L. Schvsrcntner vabi nadalje na naročbo Novih Akordov- ki so se razširili z devetim letnikom tudi v glasbeno revijo, v nastopajočem, desetem, pa dobe novo, elegantnejšo opremo z izvirnimi inicialami in vinjetami. Novi Akordi so edini slov. glasbeni zbornik, ki se pod spretna redakcijo dr.ja G. Kreka vzdržuje že celo desetletje in častno izpolnjuje Rvoje kulturno poslanstvo.
Cena se vkljub znatnim stroškom za lepšo zunanjo obliko ni nič zvišala in znaša za vse leto K 10’—, za pol leto K o - , za posamezne številke K 2'—.