Mladi fizik.
Piše J. N. III.
T^^^   -nv.J6 vem, že vetn!"   je kričal Slavko in tekel   meni naproti.
I   wMi*^W\              "N°' vem> zakaJ se mi m Posrečil poizkus."
\ MJMl      ^lstu           Radoveden sem bil, če je pravo pogodil; ker pa se
Jm^flL^ jffl nisem maral razgovarjati z njim na cesti, sem ga po-¦mH^^^jl^l  vabil na dom, ki je bil blizu.
,,Veste," je začel pripovedovati, ,,napravil sem pri-
pravo, kakršno ste vi zadnjič, in sein ponovil večkrat tiste poizkuse. Enkrat pa, ko so bili listki prav pošteno razkoračeni, mi pride nekaj na um. — Približam palici male koščke cigaretnega papirja in vidim, da ska-čejo ti papirčki proti nji kakor proti obdrgnjenemu glavniku. Tedaj sem si mislil, da mora biti palica taka kakor glavnik. Ali sem pogodil pravo?"
»Ravnotaka ni, pač pa ima tisto posebno lastnost kakor obdrgnjeti glavnik."
,,To sem tudi  mislil  reči,"   pravi   Slavko.   ,,Tedaj   mi  je  postalo  vse jasno.   Glejte!   Suh   glavnik  ne   uniči   tiste   lastnosti, pač pa moker.  Ali je ¦ ne uniči pravzaprav mokrota? Ali me niste tisti dan svarili zaradi vlažnosti, ker ste poznali njeno uničujočo moč?"
nPrišel si precej daleč v spoznanju," mu rečem. ,,Ako boš tako napre-doval, postaneš še velik učenjak. Vlaga je rcs kriva izgube tiste lastnosti, pa je ne uniči, kakor je ne uničijo tudi kovine. Da pa uvidiš, kako je v resnici, prinesi sem še svojo pripravo."
— *t   58   «*¦—
Preden je prišel nazaj, sem pritrdil na sredi železne palice pečatni vosek, da mi je služil kot roč. Že po poti je deček poskrbel, da so šli listki v pripravi narazen. To pripravo sem postavil poleg svoje, ki pa ni kazala še tiste lastnosti.
»Glej, obeh priprav se hočem dotakniti hkratu s to železno palico, ki jo držim za pečatni vosek," sem dejal. »Glejte no!" se je začudil, ,,k vaši pripravi je šlo nekoliko lastnosti od moje."
BKako pa to poznaš?"
»Poznam iz tega, ker so listki moje priprave nekoliko zlezli skupaj, listki vaše pa so se skoraj za toliko razkoračili," razlaga deček.
Ko je  hotel  ponoviti  poizkus,  sem  mu   rekel,  naj dene namesto že-lezne palice stekleno cev skozi obroča priprav. Pri tem pa je izostala prejšnja * prikazen, dokler ni dahnil na cev, da je nanjo legla vlaga.
nMisliš še, da uničijo kovine in vlaga tisto lastnost?" ga vprašam.
»Ne! Sedaj sem se prepričal, da se ta lastnost le razširja po njih na druga telesa."
»Res je! Kovine in vlaga jo prevajajo od telesa do telesa in zaraditega jih imenujerao z ozirom na to lastnost prevodnike. Steklo, pečatni vosek in tvoj glavnik, ki tej lastnosti ne dovolijo, da bi se razširila na druga telesa, ki jo tedaj osamljajo, imenujemo osamila," mu pojasnim.
Večkrat je ponovil ta imena, in zamišljene oči so mu postajale vedno bolj jasne, da se mi je zdelo, kakor bi dobil pojasnilo šele v imenih.
BNe misli, da razumeš sedaj bolje, ko smo krstili telesa. Ako ne bi videl, oziroma napravil poizkusov, bi bila imena prazna, brez vsebine, brez pomena."
Nato sem mu rekel, naj drga pečatni vosek kakor je drgal dosedaj glavnik. Ko se je dotaknil z njim obroča priprave, je videl, da je dobil tudi pečatni vosek tako lastnost kakor glavnik. To zapazivši je začel poizkušati z vsemi telesi, ki so mu bila na razpolago. Na ta način je prišel do pre-pričanja, da dobivajo lastnost kakor glavnik le  tista   telesa,  ki  so   osamila.
»Čudno," mi reče, ,,da ravno ta telesa dobivajo to lastnost."
»Pri svojem preiskovanju si pozabil, da si držal kovinsko palico z roko, ki je tudi prevodnik. Akotudi je na palici nastala tista lastnost, jo je roka odvedla. Glej! Železno palico, ki jo držim za roč iz pečatnega voska, drgnem ob lase in ko se dotaknem z njo priprave, se listki takoj razkoračijo."
nRes je!" je pristavil resno. nTedaj dobivajo vsa telesa to lastnost; kako bi jo pa imenovali?" me vpraša.
»Pravimo, da je električna, ker so jo opazili že stari Grki na obdr-ganem jantarju, ki so ga imenovali elektron. Kakor si videl, se razširja ta električna lastnost po kovinskih palicah kakor tekočina po ceveh. Zato so mislili, da izvira od neke posebne tekočine, ki so ji dali ime elektrika. Tiste priprave pa, ki kažejo — kakor naši dve — električnost kakega telesa, ime-nujemo elektroskope. To naj zadostuje za danes. Mislim, da imaš dovolj novih irnen."
—*.    59    ¦"> -
Premišljal je nekaj časa, potem je vprašal:
,,Kako je pa to, da se mi ni hotel posrečiti poizkus v lopi in v hiši pri nas samo tisti dan, ko se je pri vas posrečil?"
nPri meni so bila okna ves dan zaprta, da  ni  mogla  vlaga  v sobo."
,,A tako!" je vzkliknil in šel domov. V glavi pa je imel vse polno novih načrtov.