254
Književnost.
(227), to mi ni jasno ... In k čemu  vsebina   Mencingerjevih povestij ? .. .
V svoji lani v tem listu objavljeni oceni dra. Gla-serja »Zgodovine slovenskega slovstva" sem med ostalim izrazil tudi željo, da bi bila naša književnost nove in zlasti naj no veje dobe opisana po sestavnih skupinah pojedinih književnih strok, a ne v kronološkem redu pisateljev. In isto sedaj ponavljam kot glavno načelo svoje pri zgodovini slovenske književnosti. Neki cenjen pisatelj naš je menil, čitajoč one podatke, da hočem bibliografijo, katere nam je sicer res tudi jako treba. No, nisem zahteval in ne zahtevam baš bibliografije kot take v zgodovini sami; nego način pri Šafafiku in v Letopisih Matice, kakor sem tam omenjal, naj bi bil samo primer za temelj ali nekako okostje, na katerem bi bile zgrajene književne skupine z ozirom na predmet dotičnih knjig. Oddelek »Slovstveni pregled" naj bi bil pisatelj dr. Glaser rajši primerno in vsestranski razširil v pragmatični zvezi, vsprejemši v njega razložita ves naslednji oddelek o »pisateljih", pa ne bi tedaj trebalo v posebnem oddelku ne imen ne vse ostale tvarine ponavljati. Bibliografija bi naj bila v posebni prilogi; toda nikakor ne tako, kakor se nahaja v Glaserjevi »Zgodovini slovenskega slovstva" zopet v III. delu. Tu so zabeleženi dotičnih pisateljev zaporedoma, kakor so bili opisani v sami zgodovini, naslovi knjigam in spisom in naznačena glasila ali listi, v katerih so ti in oni sestavki njihovi; a pred njimi tudi »viri" za dotične pisatelje in zatem še kake »opomnje", to vse tako pomešano, da nimamo v tem baš nikakega pravega pregleda o slovenskem knjigopisju. Uzor nam je zopet tu Šafafik in bibliografija Matice. Življenj episni podatki bi mogli biti istotako dodani na koncu knjige zgodovine; a v imeniku naj bi pri vsakem pisatelju zaporedne številke kazale strani, kjer se njegovi spisi omenjajo v sami zgodovini ozir. v knjigopisju, kakor je zopet v Šafafiku. V tako sistematski spisani »Zgodovini slovenske književnosti" bi lahko videli v poučnem pregledu ves literarni napredek Slovencev v obče in v pojedinih strokah p osebe; imeli bi pregledno sestavljeno bibliografijo, in bi se mogli razgledati tudi v samih piscih. Dočim nam je profesor Glaser prikazal le bolj pojedine pisatelje vsakega za sebe, a ne da bi nam bil podal skupne slike književnosti naše v celoti. — No, ako res Slovenci »še nimamo celotne slike našega duševnega gibanja do najnovejšega časa", kakor sicer pripomenja dr. Glaser v predgovoru III. zvezku, imamo jo le torej vendar sedaj; pa se zato nadejamo, da nam jo tako gospod pisatelj poda vsaj v bodočem zvezku svoje »Zgodovine slovenskega slovstva", v najnovejši dobi.    Andrej Fekonja.
Hrvaška književnost.
Knjige »Matice Hrvatske" za leto 1897.
Bes svrhe. Slika iz života. Napisali Osman-Aziz. (Zab. knjiž. sv. CCI—CCIII). 8°. Str. 204. Cena 75 novč. — Marljiva mlada pisatelja Hercegovca (Osman Hadžič in I. Mličevič) stopata že v tretje pred čitatelje Hrvatske Matice. Namen jima je: prižigati luč prosvete med svojimi rojaki mohamedanci po Bosni in Hercegovini. »Bez svrhe" je nekako nadaljevanje poprejšnjih del »Bez nade" in »Na pragu novo ga doba", le s tem razločkom, da v zadnjem delu pisatelja še bolj jasno in odkrito učita. Pa saj tudi nista tega dela naslovila »povest", ampak »sliko iz života", kar je v resnici, ker nam je v njej živo naslikano gnilo in brezkoristno stanje tako zvanih medres (šol, kjer se vzgajajo hodže), neznanje in pa hlinjenje hodž, prirojeno sovraštvo proti vsakemu napredku in novotariji, slabo versko poznavanje, sploh malomarnost % naroda za napredovanje na prosvetnem in gospodarskem polju. Pisatelja sta marsikatero pikro povedala svojim rojakom, poznavajoč njihovo malomarnost, zaslepljenost in fanatični upor proti napredku, posebno v onih faktorjih, kateri so na to v prvem redu poklicani, kakor so hodže. Želeč, da bi se njuni rojaki v prosveti z za-padnimi narodi povsem zjednačili, priporočata preporod na vsaki strani, a najpopreje v obitelji. »I muhamedanske majke moraju imati nešto naobrazbe, jer one udaraju temelj odgoju!" — pravita. Ravno tako silita svoje rojake v šole, a ne v šole, kakor so bile starodavne medrese, kjer se je z lenostjo ubijal duh in mišljenje, ampak šole novodobne, kjer bodo zajemali res pravo znanje, kjer se jim bo vcepila želja za napredkom. Ob jednem pa poudarjata pisatelja na več mestih ljubezen do hrvaške domovine, do domačega jezika in knjige. Upajmo, da se bo knjiga razširila med bosanskimi rojaki, marsikateremu oči odprla in zacelila vsaj nekoliko starih ran, katere ovirajo napredek drugače zelo darovitega in žilavega naroda. Knjiga, dasi ji je glavni namen učiti in odgojevati, je vendar zanimiva. Razdeljena je na kratke oddelke in pisana v lepem narodnem jeziku, katerega kvarijo le mnoge turške besede. Ne vem, čemu mnogi pisatelji teh besedij toliko rabijo in kaj jih opravičuje. Če se že semtertje po potrebi katera rabi, dobro bi bilo, da pisatelj vsaj prvič v oklepajih napiše hrvaški izraz, ker jih bo gotovo mnogo čitalo to knjigo, ne da bi razumeli mnogih turških besedij.
Dvie frifoviesti. Napisao VjenceslavNovak. (Zab. knjižnice sv. CCIV—CCV.) 8°. Str. 159. Cena 50 novč. — »Vienac" je v svoji letošnji 10. številki priobčil sliko in kratek životopis Vjenceslava Novaka, kateri je gotovo jeden izmed najbolj darovitih in plodovitih hrvaških pisateljev. V našem listu so bile Novakove povesti že večkrat ocenjene, pa mislim,