List 45.
Velika vrednost jelše.
To vsakemu človeku znano drevo ima to lastnost, da poprej cvete kakor ozeleni. Nahaja se pogostoma ob mo-čilih in sicer močirnatih in vlažnih krajih. kjer razun vrb nobeno drago drevo ne raste. Jelša raste in se tako naglo v omenjenih krajih ponaša, da donaša v 15 letih že obilo drv za kurjavo in drugo hišno rabo. Zasadba jelše ne pride tako hitro v nevarnost, da bi jo živinav objedala ali poškodovala, ker ima grenko perje in popje. Čudno je, da ima jelša, ktera v močvirji raste, rudeč les, una pa bel, ki na suhem stoji. Jelšini les, srednje trd, je precej žilast in vlečljiv in nekoliko lažji kakor brezov.
Jelša je razun tega, da obilo in vrlega lesa za kurjavo obrodi, tudi zato koristna, ker ga ni boljšega lesa za stavbe na vodi, namreč pri malnih, mostovih, ježih in enakih delih v močirnatih krajih, od jelševega; ker ima v vodi in sicer v mokri zemlji to lastnost, da je od leta do leta trja 7 in da koli čez dolgo časa v vodi ali mokri zemlji celo tudi okamnijo. Za stavbo na suhem pa jelša ne velja, ker jame, kakor hitro se posuši, kmali hirati in se krči tako, da čedalje kraja in tanja prihaja; zato gosposke v nekterih krajih vatle iz jelševine prepovedujejo, da se kupci pri meri blaga ne goljufajo. Jelšev les se rabi tudi z j razno hišno pripravo, ker iz njega se izdelujejo niške, mentrge, loparji, kopita, coklje, opetice itd., ker se tako lahko ne raztrga in ne prekole. Mizarji in strugarji porabijo obilo jelševega lesa za mnogovrstne izdelke; če se dobro oluži in s firnežem prevleče, je iz njega vsak izdelek prav čeden in ličen. Tz jelševe korenine se posebno čedne lesene pipe , tako imenovane ulmarce, režejo, ktere tobakarji veliko obrajtajo.