42
Kmet na Tominskim.
Dobroserčni Slovenec rad vpraša, kako se semter-tje svojim brata m godi, in ga veseli, od njih kaj slišati. Od tak miliga serca svojih rojakov prepričan, mislim, de jim bo ljubo, od našiga kmeta na T o minskim, kteri je drugim skorej le po imenu znan in pervi mejak Gorencov, kaj maliga zvediti.
Nekadaj -tako govore sivoglavni starčki—je bil Tominski kmet gospod v primeri sedanjimu, poln denarjev, poln blaga. Zdaj pa se mu druga godi; časi so se spreobernili in našiga kmeta v mnoge težave in stiske pogreznili.    Vzroki te žalostne spremembe so pa tile:
Pervi je, de kmetijstvo s splosnjim pomnoženjem ljudi po Tominskim ne raste. Ne pravim sicer, de naši hribi svojih sedanjih prebivavcov niso v stanu rediti; tudi ne tajim,   de Tominski  griči bi  ne zamogli še pol
polovice od sedanjih stanovavcov s potrebnjim živežem preskerbeti; ampak le samo terdim, de naši kmetje bi mogli svoje polje z veci modrostjo obdelovati, ako nočejo kmalo lakote terpeti. Oni bi se mogli tistih koristnih ukov poslužiti, ktere jih zvedeni možje v pridnim in umnim obdelovanji polja učijo; pa naši kmetje so tako čudni, de svojoglavno vse novine zaničujejo, se terdo starih šeg derže, in kdor jih kaj koristnima uči, se mu posmehujejo in druziga ne store, kakor de stare čase hvalijo in zoper sedanje tožijo. Tudi je po Tomin-skim še dovolj neobdelanima sveta, in lahko bi jo spričal, de ga še tretji del zapušeniga leži. K čemu tedej lepe doline semtertje v nemar pušati, po kterih bi lahko dobro sadje cvetelo in žlahno seno rastlo? K čemu so živini tisti sončni zavodi, po kterih pod brinjem le nepično resje rumeni? — Sej bi se lahko tamkaj detelja kosila in tudi pšenica žela. Ako bi naši kmetje sleher-nimu svoj kos pašine v last odločili — kar so vender po nekterih vaseh že storili — bi zamogel vsak lepši prostor svojiga dela v njive in travnike spreoberniti; bi si zamogel več klaje pridobiti in paše bi še vender imel zadosti; tudi bi bil v stanu si lepili gojzdov zarediti, iz kterih bi se dal enkrat marsikter goldinar zaslužiti.
Drugi vzrok stiske našiga kmeta so mnogoteri nepotrebni pot roški, ktere si razun drugih on sam naloži. In med te štejem pervič: prevelike jutrine ali dote, ki jih naš kmet svojim sinam in hčeram obljubi. On ne pomisli, de druga je obetati, druga pa plačati. Rado se godi, de, ko se zet v danih obljubah goljufaniga vidi, kmalo začne s svojo ženo prepir; ta prepir se potem med tastam in zetam v družinsko sovražtvo zredi, in se zadnjič v nesrečno pravdo zlije, h kteri je To-minski kmet po natori že nagnjen. Taka pravda vgasne večidel še le čez deset let, kadar sta se že obadva dobro bokala privadila, in si veliko dolga na glavo naložila. — Med take svojovoljne davke drugič štejem tiste denarje, ktere Tominski kmet boginji Sreči v tempeljnu lotrije daruje. Žalostno je , kakošna norost do igre v lotrije se je našiga kmeta polastila! Veseli ga doma brez zabele in soli jedi vživati, samo de zaupljivo pričakuje od perviga igranja svojo zaželjeno številko , in če ničla pride — že iše svoj zaup drugikrat, treljikrat i. t. d. In tako se godi, de stava stavi roko podaja, in kmetu hišni vogel spodmika.
Tretji vzrok stiske našiga kmeta so nasiljene potrebe, od kterih njegovi predniki niso nič vedili. Te obstoje v obleki kupljeni, in v pijači nepotrebni. Nekadaj so si tominski kmetje obleko doma pridelovali; ovca jim je dala terdno sukno za pruštof; po njivah jim je rastlo predivo za platno; zdej pa se našim gorjanam po štiri goldinarje kupljeno sukno še preborno zdi, in pavolnate srajce jim po germih robida vsak dan iz pleč terga. Posebno ženski spol noče od domačih oblačil celo nič več slišati, ampak se le nad pošterkanimi in zabavda-nimi kupljenimi pajčevnami raduje. Če sedanjiga Tomin-skiga kmeta z nekdanjim primeriš, se razločik tak kaže, de je vprašati treba, ali je sedanji nekdanjiga resnično vnuk. — Pa to ni še zadosti. Tudi za pijačo naši kmetje dovelj denarja zaveržejo , in sicer za žganje , kmetice pa so začele kavo si špogati. Pozabile so stariga prigovora: „Kjer pri kmetu kava po kuhnji diši, streha gori." Za take pijače, ktere so naši očaki ko-mej po imenu poznali, kolikanj pinj masla gre iz hiše?! Ceterti vzrok siromaštva našiga kmeta je pomanjkanje lepih pot ali vsaj voznih cesta po Tominskim. Ni ganobeniga kantona, kar jih poznam, tako slabo postreženiga s poti, kakor je ravno naš Tominski. Iz Tomina v Cirknje, ki ste pervi vasi našiga kantona, in med kterima skorej ves drugi Tominski svet leži, se komej in z veliko nevarnostjo prazen vozič pripelje. Zatorej se godi,  de naš kmet svoje pridelke težko na
prodaj spravi, in jih le dober kup mora prodajati, ker večidel po poti poškodovani na terg pridejo, kar se posebno s sadjem godi. Kar pa naš kmet sam na tergu kupi, le z veliko silo in pol slabši domu privleče. Zraven tega se po tacih gerdih klancih tudi živina neizrečeno terpinči, de večkrat ob življenje pride, kar mar-siktera skušnja uči.
Peti vzrok stiske Tominskiga kmeta bi se lahko tudi imenovale slabe letine, ki so poredama bile;—ali slabih letin odverniti ne stoji v moči človeka, torej podam le perve štiri dragim Tomincam v premišljevanje , s serčnim vošilam, de bi se popravilo, odvemilo in za-terlo, kar koli se da odverniti, popraviti, ali zatreti.
F. J. Cafov.
43