F. S. Šegula: RiiJbi J-eliudcH. (Povest iz časov Kristusovih.) 3 (Dalje.) Nekateri ga rajši poslušajo ko sivolasega Gamaliela, pri katerem je bil izšolan tudi Savel, poznejši Pavel apostol. Jehuda je postal nedavno predsednik ene najimenitnejših shodnic v Jeružalemu. Hiša, v katero je ravno prej vstopil, je njegova lastnina. 3. Pri večerji z rodbino. Na Jutrovem so Ijudje po dnevu navadno po sobah hladnega pritličja; kjer jih imajo, tudi po doma.ih vrtih. Komaj pa se začne solnce nagibati k zatonu, oživijo površja hiš. Streh v našem pomenu ni, površje namre. je raven tlak. Premožnejši imajo ob robu nizko ograjo, na katero se naslanjajo, če hočejo dol na cesto pogledati. Od sredine vodijo malo proti robu nagnjeni žlebi. po katerih odteka deževnica. Sicer pa je tak »večer na strehi« po soparnem poletnem dnevu kaj prijetnega. Na streho svoje hiše se je podal zdaj tudi rabi Jehuda. Sluga prinese jedil za tri; sledili namreč ste mu žena rabijeva Rahela ter edinka njuna Miriam. Jehuda se je vsedel na razgrnjeno dragoceno preprogo; pred njega pa na komaj za ped visoko mizo je sluga razvrstil jedila: mrzle koščke pečene perutnine, skledo v olju kuhane leče, narezan kruh, surovo maslo, strd, slaš.ice ter nekaj posodic ikozjega mleka, vse jedila, kakor jih vidiš pri domačinih še dandanes. Prisedli ste pohlevno tudi mati in hčer. Rabi Jehuda danes ni bil dobre volje. Tedne, mesce že je Rahela s strahom opazovala to njegovo nerazpoloženje. In kaj bi ne bil nevoljen tak gospod! Po shodnicah je vladala strašna razburjenost. Kadar pa je prepla.ena čreda, mari naj ostaja miren — pastir? In vzroka so farizeji imeli dovolj se vznemirjati. Vstal jim je namre_ nevaren nasprotnik, v javnih govorih po cestah' in hanih (gostiščih) jih zasramuje ta novi pre- rok, ta Jezus iz Nazareta. Ali more kaj dobrega priti iz Nazareta?! In vendar! Komaj eno leto nastopa, pa s kakim uspehom! Ljudstvo je že skoraj vse premotil, odtujil ga svojim postavnim voditeljem. Podružnice na deželi propadajo druga za drugo, ker ni nikogar več, ki bi nje vodil. Skupm za(klad se je zato tudi že strahovito skrčil, ker ni prispevkov z dežele. »Če ta zmaga, smo zgubljeni mi!« bilo je že splošno prepričanje farizejskih veljakov. »Ne, ne, ne bode, ne sme ta puntar na vrh, ta zaničevalec naših svotih obredov! Jaz, rabi Jehuda, jaz ga bcm ponižal in ukrotil!« Po.lednje besede je rabi že na glas izgovarjal, tako razburjen je bil. Prcplašeni sta molčali mati in Miriam.- Kot bi nji še le zdaj opazil, spregovori Jehu3a z mirnim, ljubeznivim glasom: »Mir z vama, noja ljuba žena Rahela inmojo zlato, Miriam! Bodita mi srečni na vekc!« »O Jehuda, srečni sva, da si ne želiva nič boljšega; in za vse to zahvaliti imava se tvoji mi- losti! Usoda najina bila bi strašna, ko bi nc bilo tako blago tvoje srce!« si vzdihne Rahela. »Prosim te, žena, ne govori tako! Niti ne misli na kaj strašnega! Ali ti mar nisem rckel, da mi je zoperna vsaka taka miscl; in da ste varni v mojih hiši, v varstvu rabija Jehude, če Bog da kmalu velikega duhovna!« reče mož. Mati in hci sta se spoštljivo ozrli vanj. Za razumevanjo predstoječega pogovora moramo tukaj omeniti nek res strašen dogodek v mali rodbini. Na kratko povedano: Bolezen rajne matore Djemihle so je zopet prikazala v rodu, pa nc na njenem sinu Jehudi. Kakor so prosti tc bolezni tisoči drugih, ki imajo v najbližjom sorodstvu gobave, tako je tudi Jehuda pred njo popolnoma zavarovan. AmpaU. bolezen je zasogla njegovo ženo Rahelo, še huje pa nežno hčerko Miriam. Že pred lctom dni so so prikazali sledovi gobavosti kot ncznatrie luskine na nohtih; lica so sc njima posušila ter nenavadno postarala. Preostajalo njima po postavi ni nič drtigega, kakor pobegniti v dolino Jozafat. To je bilo tisto strašno, o katcrem je Rahela ravnokar z grozo govorila. Vendar oče, dobro vedoč, odkod nesreča, je sklenil javnosti vse prikriti; snažnost žensk pa je storila, da bolezen skoraj nič ni napredovala. Morebiti bi se dala še celo ozdraviti? Ta žarek upanja zasijal je tudi v duši Rahele po čudovitih vesteh o novem preroku, ki gobavcem pomaga le z eno svojo vsemogočno besedo. Tudi Jehuda je že zdavna kaj takega slutil in se bal, da se take želje gojijo v njegovi hiši. Danes je hotel priti resnici na sled. »Nov prerok je vstal v Izraolu!« opomni le kakor mimogrede. »Tudi midve sva slišali pred nekaterimi dnevi ta glas. Bili sva zunaj hiše. O ne boj se, Jehuda, bili sva celo zagrnjeni; nikdo naji ni spoznal!« reče Rahela. Ker je Jehuda mirno poslušal, nadaljuje gospa: »Res čudovite reči se govorijo o novem preroku. Pričakujejo ga ravno zdaj k velikonočnim praznikom v Jcruzalem. i>In ti, Rahela, veruješ, da novi prerok z eno besedo ozdravlja bolnikc?« vpraša s povdarkom rabi. »O, zakaj bi ne verjela; saj je ves svet priča čudežev, ki se godijo po cestah in mcstnih ulicah!« odgovori pogumno Rahela. »In ti, Rahela, veruješ, da ta novi prerok oživlja mrtve?« vpraša s strogim glasom rSbi. »O, zakaj bi bilo nemogoče, da bi se Bog, fcakor nekdaj, tudi dandanes ne spomnil svojega ljudstva!« odgovori s strahom Rahela. »In ti veruješ,« vpraša rabi z glasom od jezc se tresočim. »da more ta novi pierok ozdraviti tudi gobavcc?« Ubogo ženo oblijejo gorke solze. »Jehuda, saj ni mogoče, da bi tvoje blago srce ne privoščilo otroku tiste sreče, katere je deležnih postalo že toliko med nesrečnimi najnesrečnejšib Ijudi —¦ gobavcev!« Kakor stena bled je postal rabi Jehuda. Ostajaje sedeč na preprogi, se je z lakti naslonil ob kolena, podprl z dlanmi glavo ter začel premišljevati. Mati in hčerka sta titio odšli. Bridko se je razjokala Rahela v svoji spalnici, — tu morebiti zadnjikrat; ker le predobro je poznala neizprosno srce svojega gospodarja. Težke misli so rojile tudi po njegovi glavi. Napbsled naglo vstane, ikakor netfdo, ki se je kont.no s prepričanjem in trdnim sklcpom odloCil za nekaj gotovega. »Če ta zmaga, zgubljeni smo mi! Pa vsaj v moji liiši ne bo praznoval svoje zmage!« Pozno v noč je ostal rabi Jehuda na strehi v večernem hladu, iki mu je prav dobro dejal; ker njegovi živci so bili po hudem dušnem boju močno razburjeni. Stoje je razprostrl roke ter začel moliti predpisano večerno molitev (tefilah). Kdor je kedaj v takem času gledal tje črez ravne strehe hiš kakega mesta na Jutrovem ter opazoval samotne temne postave častitih molečih očakov, ne pozabi tako _.malu slovesnega prizora. Po sosednih strehah je potihnil šum in krik. Ljudje so spoštljivo dejali: »Rabi Jehuda moli!« }' Tempelsko službo božjo (daritve) je opravljal le en, Levijev rod (leviti); Kristus in apostoli so hodili »v tempel molit«^Shodnice (sinagoge) farizejev še za časov Kristusovih niso bile molilnice, ampak prosvetne dvorane (šole), kjer se je bralo ter po branju razlagalo Sveto pismo. Ljudstvo je smelo prihajati poslušat, in sicer je bil možem določen prostor v pritličju, ženskam na galeriji; torej stroga ločitev po spolu. — Farizeji — »pharaš« pomeni »biti izločen od ljudstva (kleros), odlikovati se v čem« — so bili organizirana družba s privrženci iz vsch dvanajsterih rodov izraelskih. Rabi seveda ni bil vsak; rabinsko dostojanstvo se je podeljevalo le nekaterim in sicer »s pokladanjem rok«. Vsi pa so bili veliki gorečniki za postavo božjo v besedi in dejanju, tudi javno so jo pripoznavali kot ravnilo svojega življenja. Doslej torej bi bilo vse prav! Saj tudi Nikodem, učenec Jezusov, ki je točno po predpisih pomagal izvršiti njegov pogreb, je bil farizej in »učenik v Izraelu« (Joa. 3, 10). — Česar pa je posamezen tak gorečnik za čast božjo zmožen bil, bomo videli — jutril (Dalje prihodnjič.)