Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - I Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L 800 t
Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	... L 1.500 ‘
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500 |
T r i e s t e, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410 t
Leto XI. - Štev. 47
Gorica - četrtek 19. novembra 1959 - Trst
Posamezna številka L 30
SLOVENSKI VLADIKA MSGR. GREGORIJ ROŽMAN UMRL
''
škem. Študiral je v Celovcu in bil tam posvečen v mašnika 21. julija 1907. Za doktorja bogoslovja je bil promoviran v 1. 1912 in je nato služboval na Koroškem do 1. 1920. Tedaj pa je zasedel stolico cerkvenega prava na bogoslovni fakulteti slovenskega vseučilišča.
Poleg znanstvenega dela pa je povsod tudi pridno pomagal v dušnem pastirstvu, zlasti med moško mladino in v počitnicah je vodil vsako leto celo vrsto duhovnih vaj. Bil je velik častilec Marije in je povsod pospeševal Marijine družbe.
JEGLIČEV NASLEDNIK
Na pobudo kranjske duhovščine se je že skoro 80-letni knezoškof dr. Bonaventura Jeglič odločil in
prosil Vatikan za pomožnega škofa s pravico nasledstva. Predlagal je v ta namen prav profesorja dr. Rožmana. Dne 17. marca 1929 je sv. oče Pij XI. tej prošnji ustregel in je ukazal, naj novega škofa posvetijo, kar je storil sam dr. Jeglič s soposvečevalcema dr. Karlinom, škofom iz Maribora, in dr. Srebrničem, škofom s Krka. Čez eno leto pa je stopil dr. Jeglič v zasluženi pokoj in dr. Rožman je prevzel vodstvo ljubljanske škofije. A časi za II. svetovno vojno so s Hitlerjevim nastopom v Nemčiji začeli zoreti. Tedaj je mladi škof dr. Rožman spoznal vso težo škofovskega križa. Kaj naj postane z majhno Slovenijo, na katero so velike sosedne države škilile? Še
31. maja 1943. leta je sredi vojnih zmešnjav škof v veliki prošnji procesiji Ljubljančanov na Rakovnik posvetil svojo škofijo Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, da bi izprosil varstvo iz nebes za slovenske dežele, — a v maju 1945 je Bog v svoji Previdnosti dopustil, da je po okoliščinah prisiljen odšel iz Ljubljane, kjer je izročil škofijsko vodstvo kanoniku msgr. Vovku, ki je bil pozneje sam posvečen v škofa - namestnika in ki ga še do danes častno in neustrašno nadomestuje.
Naj bo blagemu pokojniku - trpinu lahka gostoljubna zemlja v Clevelandu in tamkajšnjim Slovencem drag grob njihovega nad-pastirja!
L. N.
Pretožno vest je prinesel iz daljnega Clevelanda brzojav. V ponedeljek zjutraj, 16. novembra, je izdihnil kljub hitri zdravniški pomoči svojo dušo prevzvišeni ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Srce je sivemu zlatomašniku o-pešalo in slednjič popolnoma odpovedalo. Ta žalostna novica je vsem Cerkvi zvestim Slovencem, zlasti onim, ki so razseljeni po vseh svetovnih celinah, stisnila srce v nemi žalosti. Tudi pok. škof se je v 1. 1945, ko so bile pri nas človeške strasti do vrhunca raz-paljene, na nujno prošnjo svoje okolice pridružil beguncem in preko Avstrije odšel v izseljenstvo.
On je med prvimi spoznal in iz-pregledal komunistični in zato a-teistični značaj OF in je s prižnice svoje škofijske cerkve javno svaril svoje vernike pred to brezbožno zmoto. Zato je bil tudi med vsemi najbolj obsovražen in grobo obrekovan. A kot škof ni mogel in ni smel molčati ter je s svarilom le storil svojo pastirsko dolžnost. Držal pa se je pri vsem svojem opominjevanju krščanskega pravila: Pobijajte zmoto, a ljubite tistega, ki je v zmoti! Tudi komuniste je reševal iz krute roke okupatorjeve.
Ko se je po mnogih in težkih zaprekah naselil v Clevelandu, je od tam bil skrbni pastir vseh Slovencev od Argentine, kamor so se zatekli njegovi semeniščani in njih profesorji, do Kanade na severu. Kasneje je svojo skrb obrnil na vse rojake izven domovine, zlasti na izseljence. Pisal je članke v njih liste, jih obiskoval, učil, jim pridigoval, delil sv. zakramente, posvečeval nove duhovnike, cerkve in oltarje itd. Počitka si tudi na starost ni privoščil, dasi ga je bil krvavo potreben — dokler se ni popolnoma izčrpal in med delom omahnil v grob.
Spoznal je iz lastne skušnje, kako pomembno je bilo geslo njegovega škofovanja: Crucis labor et praemium - Križa teža in plačilo. Težo mu je sedaj Bog odvzel, trdno zaupamo, da mu bo tudi plačilo veliko. Saj je bil nekak mučenec, dasi krvi ni prelil pod mečem rablja.
* * *
Pokojni škof je bil rojen 9. marca 1883 v vasi Dolinčiče župnije Šmihelj pri Pliberku na Koro-
Skrb za slovenske begunce in izseljence
Izgubo ljubljanskega škofa Rožmana bodo bridko občutili vsi Slovenci, posebno pa slovenski izseljenci in begunci širom po svetu, kajti škof Rožman je bil tisti, ki je vsem našim rojakom s svojo očetovsko skrbjo in s svojimi obiski velikokrat nadomestoval domovino. Ko so se po letu 1945 de-settisoči Slovencev umaknili pred Titovimi vojaki in se zatekli v tujino, so bili dolgo kakor čreda brez pastirja. Razmeščeni po raznih taboriščih so dolgo trepetali za svojo usodo. Končno so se jim leta 1946 in 1947 začela odpirati vrata za emigracijo. Tedaj so si mnogi poiskali novo domovino v Argentini, drugi v ZDA, tretji v Kanadi, mnogi pa so našli gostoljubno streho po raznih deželah zapadne Evrope. Kmalu so si s svojo pridnostjo ustvarili dobre gospodarske položaje, tako da jih ni bilo več strah za vsakdanji obstoj. Toda kako bo z njihovimi dušami? Na to je začel misliti begunski škof Gregorij Rožman. V Clevelandu, kjer je v slovenski župniji Sv. Vida našel gostoljubno streho, je začel misliti, kako urediti dušnopastirstvo med slovenskimi begunci. Spoznal je, da more le slovenski duhovnik razumeti slovenskega človeka in mu s polnim uspehom posredovati verske resnice. Zaradi tega je, kjer bilo le mogoče, imenoval slovenske duhovnike za dušne pastirje slovenskih izseljencev. Na ta način se je pod njegovim vodstvom v nekaj letih povsem uredilo dušno pastirstvo med našimi izseljenci prav po vseh državah, kjer so se naselili v večjem številu. Tako imamo danes slovenske izseljenske duhovnike v Nemčiji, Belgiji, Franciji, na Holandskem, v Angliji, v Avstraliji. Posebno pa se je dušno pastirstvo razvilo v obeh Amerikah, kjer se je nastanilo največje število beguncev in kjer so bili za samostojno dušno pastirstvo najboljši pogoji. Tako je škof Rožman v Argentini imenoval za svojega namestnika ter mu poveril skrb nad slovenskimi izseljenci č. g. Antona Oreharja. Poleg tega je poslal posamezne duhovnike izven Argentine v razne južnoameriške države: Čile, Venezuelo, Brazilijo.
Nadvse uspešno pa se je dušno pastirstvo razvilo pod vrhovnim vodstvom škofa Rožmana med Slovenci v Kanadi. Tukaj so se v Torontu naselili slovenski lazaristi, ki so ustanovili samostojno slovensko župnijo Marije Pomagaj, v katero je vpisanih več tisoč Slovencev. Njih število je zadnji čas tako narastlo, da mislijo na ustanovitev še ene slovenske župnije v Torontu.
Vendar škof Rožman ni bil general, ki pošilja v fronto le vojake, on sam pa se skriva v zakloniščih, temveč je sam z besedo in dejanjem dajal zgled duhovnikom in postal prvi misijonar vseh Slovencev. O tem njegovem delu bi lahko napisali celo knjigo. Dovolj naj bo, da omenimo njegovo pridiganje rojakom po vseh glavnih središčih v ZDA. Vedno je bil na poti, da je pridigal, vodil tridnev-nice, duhovne vaje, da se je raz-govarjal z verniki in duhovniki, jim vlival poguma in jih držal na pravi poti. Ni mu pa bilo dovolj misijonarjenje v Severni Ameriki: dvakrat je pri svojih 70 letih obiskal Južno Ameriko in jo z letalom, z avtomobilom, z železnico prebredel celo od enega oceana do drugega. Povsod je učil, birmo-val, spodbujal, tolažil. V tej svoji vnemi je prišel dvakrat tudi v Evropo, da vidi in obišče tudi tukaj svoje duhovnike in vernike. Leta 1957 je tako prispel v Evropo, da
tukaj, ravno med slovenskimi izseljenci, obhaja svojo zlato mašo. Na tem potu se je ustavil v Fatimi, v Lurdu, v Rimu, nato pa po vseh deželah zapadne Evrope. Med izseljenci v slovitem Mar. svetišču v Kevelaerju v Zahodni Nemčiji je obhajal dne 21.7. 1957 svojo zlato mašo, ki jo je ponovil v rojstni vasi Šmihelu na Koroškem in ob povratku v Ameriko tudi v Lemontu.
Leto nato, 1958, se je ponovno vrnil v Evropo in se ustavil zlasti
v Franciji. Predsedoval je ob tej priložnosti velikemu romanju v Lurd in tedaj smo ga tudi primorski Slovenci videli in se mu poklonili kot svojemu vladiki.
Čutil se je pa utrujenega. V razgovoru je dejal: »Gospodje, nisem več mlad, imam 75 let in ne morem več tako delati, kakor sem delal.« Mi smo mu takrat ugovarjali, da saj ni res, da ima sicer dosti let, a da je še čil in čvrst. Sedaj vidimo, da je imel on prav. Vsakdanji trud, skrb, žalost, potovanja so mu nalomila zdravje. Srce mu je opešalo in sedaj je prenehalo biti v daljni tujini, četudi je zmeraj bilo le za rojake. Ne bomo več slišali njegove očetovske besede, njegovih dobrih naukov, ostal pa nam bo zgled velikega pastirja, ki se je ves žrtvoval za izročeno mu ljudstvo.
Za svoje delo med Slovenci po svetu je bil pokojni škof Rožman zelo cenjen tudi v širšem mednarodnem svetu. Mnoge odlične tuje osebnosti so se zelo pohvalno izrazile o njem. Tako je n. pr. lansko leto bivši francoski zunanji minister Georges Bidault pozdravil v Parizu na nekem sprejemu francoskih prijateljev Slovenije škofa kot duhovnega voditelja celotnega slovenskega naroda, ko se želi otresti komunistične tiranije. In prav velik vpliv knezoškofa Rožmana pri raznih višjih krogih je gotovo odločilno pripomogel k pozitivnemu zadržanju do slovenskih izseljencev.
Vojna vihra in njene pogubne posledice so kot toliko naših ljudi pognale iz domovine in razpršile po svetu tudi veliko število duhovnikov, bogoslovcev in seme-niščnikov, ki so morali bežati pred komunističnim terorjem, če so hoteli s svojim življenjem in delom še koristiti lastnemu narodu. Tako je tudi vzrasla potreba po ustanovitvi semeniškega zavoda, ki bi dal slovenskim ljudem po svetu slovenske duhovnike. Nastalo je tedaj slovensko semenišče v tujini, in to semenišče — sedaj se nahaja v mestecu Adrogue v Argentini — bo drugo leto obhajalo svojo petnajstletnico. Za celoten
Skof Rožman s skupino rimskih Slovencev 1957
dosedanji obstoj tega slovenskega bogoslovja pa ima največje zasluge, moralne in materialne, te dni preminuli ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Lepo je o njem zapisal v letošnjem koledarju »Ave Maria« dr. Filip Žakelj, ki skozi vsa leta deluje v tem semenišču, da bi lahko slovensko semenišče imenovalo škofa Rožmana za svojega krušnega očeta. Prav gotovo bo to semenišče ostalo najlepši živ spomenik pok. nadpastirju.
Kako je pa do tega slovenskega semenišča prišlo? Prvi bogoslovci in profesorji, ki so se zatekli v begunstvo so se zbrali v Praglii pri Padovi, leta 1945. Že tedaj je kongregacija za semenišča in univerze po zaslugi p. dr. Prešerna 25. junija 1945 priznala bogoslovno delovno skupnost v Praglii za slovensko semenišče in teološko fakulteto v tujini. Vrhovno vodstvo semenišča so poverili škofu dr. Rožmanu, prelat Odar pa je postal rektor semenišča in dekan fakultete. Septembra leta 1946 se je semenišče preselilo v Brixen na Južnem Tirolskem. A tudi tu ni ostalo dolgo. Leta 1947 je vodstvo odločilo, da preseli celotno semenišče v Argentino. In res, od jeseni 1947 do pomladi 1948 je bila izvedena selitev v novo domovino, kjer je škof iz San Luisa dal bogoslovju na razpolago prostore svojega bodočega semenišča. Po dobrih treh letih, avgusta 1951 se je semenišče preselilo v Adro-(Nadaljevanje na 2. strani)
NAS TEDEN
22.11. nedelja, 27. pob.: sv. Cecilija, dev., muč.
23.11. ponedeljek: sv. Klemen L, p., m.
24.11. torek :	sv.	Janez od	Križa,	spozn.,
c. uč.;	sv.	Krizogon,	m.
25.11. sreda:	sv.	Katarina,	dev.,	m.
26.11. četrtek: sv. Konrad, škof
21.11. petek: Čudodelna svetinja; sv. Va-lerijan, škof oglejski
28.11. sobota: sv. Katarina Labure, dev., usmiljenka
,*
ČUDODELNA SVETINJA. Pač ni dobrega kristjana, ki ne bi poznal te svetinje.
Tudi ni svetinje, ki bi bila bolj razširjena kot ta.
21. novembra 1830 jo je Marija ukazala Katarini Labure kovati. V štirih letih so je razdelili že dva milijona. To pa zato, ker so bili uslišani nešteti, ki so jo pobožno nosili; zakrknjeni grešniki so se spreobrnili. In to se dogaja še sedaj.
Če še nimaš te svetinje ali če si jo zgubil, si jo nabavi in jo nosi pobožno. Zaupno kliči v težavah in skušnjavah in ponavljaj napis, ki ga nosi svetinja: »O Marija, brez madeža izvirnega greha spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!«
27. (zadnja) nedelja po Binkoštih
Danes je zadnja nedelja po Binkoštih. Z njo se zaključuje bin-koštna doba. S prihodnjo nedeljo (uradno in liturgično že v soboto zvečer) se prične advent. — Sv. maša nas spominja na razdejanje Jeruzalema, na konec sveta in na nujno potrebo krščanske popolnosti ter popolnega življenja. Gospod nas spominja na svoj nenapovedani, a vendar gotovi prihod. V nazorni obliki nas svari: Bodite vedno pripravljeni, ker ne veste ne ure ne dneva mojega prihoda! Lahko pridem, ko niste pripravljeni. »Kakor namreč blisk pride od vzhoda in posveti do zahoda, tako bo tudi s prihodom Sinu človekovega.« — Dejansko takih dni, ki so kakor sodni dan, v zgodovini, posebno v tem stoletju, ni bilo malo. Božje kazni in preizkušnje, tudi hude in velike, se lahko zopet ponovijo. Niso izključena opustošenja, podobna razdejanju Jeruzalema in še hujša. Bog nas varuj tega in takega, kazni in nesreč ! A gotovi in varni nismo nikdar. Končno nas enkrat gotovo zaloti smrt, ki nam je vsem namenjena. Njena ura je gotova, a nam zemljanom prikrita. Zatorej pri vsem tem ne preostane nič drugega kot to, da se zresnimo in živimo v neprestani pripravljenosti, lepo in sveto krščansko življenje, v strahu božjem, po božji volji in postavi. Bodimo vedno daleč od
greha in vsega grešnega! Grešniki so namreč v neprestani nevarnosti, da se za vedno pogubijo. Živimo v milosti božji, v božjem prijateljstvu in potem se nam ni bati več ničesar! Naš prijatelj in čuvar bo sam vsemogočni Bog, ki svojih izvoljenih nikdar ne zapusti. Gotovo je, da se Stvarnik ne šali in da brezpogojno želi ter zahteva našo popolnost. Kdor se iskreno trudi zanjo, tak bo rešen in vekomaj blažen. Kdor pa to zavestno prezira ali zanemarja, tak bo brez dvoma pogubljen. Naša varnost in rešitev je potemtakem v svetosti in svetem življenju.
Globoke in apostolske besede sv. Pavla, ki nenehno moli in prosi, da bi verniki »popolnoma spoznali božjo voljo« in »da bi živeli (življenje) vredno Boga in mu bili popolnoma všeč, ker bi donašali sad vsakršnega dobrega dela,« veljajo tudi za nas in za vse vernike vseh časov. Treba je, da popolnoma spoznamo božjo voljo, ki nam je že sicer znana. Spolnjujmo torej to sveto voljo! Ne pozabimo, da Bog hoče dobroto, pravičnost, zvestobo, poštenost, vero, molitev, moralo, popolno ljubezen in življenjsko svetost! Božja volja je, da se posvetimo, da postanemo sveti, popolni katoličani in da sveto živimo. Bog sovraži greh in ga obsoja ter kaznuje. Molimo, da nam ljubi Bog z vso jasnostjo razodene Svojo voljo in nam da hkrati moč zvestega spolnjevanja !
zrnjemi
Duhovniško romanje v Sveto deželo
V	Jeruzalem je dospela skupina romarjev, ki šteje 72 duhovnikov in 4 škofe. Romarji prihajajo iz Rima, kjer so se udeležili proslav ob stoletnici severnoameriškega zavoda. To je doslej največje duhovniško romanje v Palestino.
Osem novih kardinalov
Veliko pozornost je zbudila vest, da bo papež Janez XXIII. imel tajen konzistorij dne 14. decembra in da bo takrat imenoval osem novih kardinalov. Ti so: msgr. Pavel Marella, nuncij v Parizu, kjer je bil prej sv. oče. - Msgr. Gustav Testa, Nuncij v Švici. - Msgr. Alojzij Jožef Muench, nuncij v Nemčiji; po rodu Arne-rikanec. - Msgr. Gregor Meyer, nadškof v Chicagu. - Pater Arkadij Lazzaona, kla-retinec, tajnik sv. kongregacije redovni-
kov. - Msgr. Franc Morano, tajnik apostolske signature. - Msgr. Viljem Teodor Heard, dekan rimske rote, Anglež. - Pater Avguštin Bea, jezuit, Nemec.
Z novimi imenovanji bo skupno število kardinalov 79, med temi 31 Italijanov. Nova imenovanja razlagajo tako, da hoče imeti sv. oče v Rimu zadostno število pomočnikov za pripravo vesoljnega cerkvenega zbora.
Katoliške delavke v misijone
Tri belgijske katoliške delavke so odpotovale v misijone v Južno Ameriko. Kmalu za njimi sta odpotovala dva katoliška delavca. Pred koncem leta bo odpotovalo v misijone še 13 drugih katoliških delavcev in delavk. Za potne stroške so poskrbeli člani omenjenih organizacij, ki so se v ta namen odpovedali za nekaj časa vsaki zabavi.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Smrt zavedne Slovenke
V	Avberju pri Tomaju je dne 12. novembra umrla Marija Piščanec, sestra upokojenega župnika g. Gabrijela Piščanca, ki mu je vsa leta njegovega duhovniškega pastirovanja zvesto služila in z njim delila vesele in žalostne dni. Od mladih let pa dokler je ni bolezen pritisnila na bolniško posteljo, je zvesto sodelovala pri pevskem zboru in se z vso agilnostjo udeleževala vsega življenja v fari. Ko je gospodinjila bratu duhovniku v Klancu pri Kozini, je bil večkrat njen gost tudi bivši tržaški škof Alojzij Fogar. Tako rad je prihajal v preprosto klanško župnišče in se kar v kuhinji vsedel in po domače pokramljal z župnikom Piščancom prav tako kakor s sestro Marijo, ki ga je z že prirojeno gostoljubnostjo postregla. Posebno se je to dogajalo v času fašističnega preganjanja. Takrat se je zdelo, da preganjani tržaški škof išče tolažbe prav med preprostimi ljudmi.
Prevelika vnema za lepoto hiše božje in doma je pokojni Mariji izpodkopavala
'' /sfvV
Škof dr. Rožman s slovensko duhovščino v Lurdu 1. 1958
llllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllillllllillllllllllllHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Slovenska zastava v deželi Inkov
Po zaslugi krščansko-demokratskih kongresov je postalo slovensko ime znano po širokem svetu. Pri pripravah teh kongresov, ki se vršijo izmenoma v Evropi in Ameriki, sodelujejo v veliki meri Slovenci, ki imajo vodilna mesta v veliki mednarodni Uniji krščanskih demokratov Srednje Evrope. V tej Uniji je podpredsednik dr. Miha Krek, dr. Ludovik Puš pa generalni tajnik. Unija pošilja na vse mednarodne kongrese in konference najmanj po enega, večinoma pa tudi po več slovenskih delegatov. In na teh mednarodnih sestankih je vedno dana priložnost, da se delegatom iz raznih kontinentov in držav kaj pove o Sloveniji, slovenskih problemih, o komunizmu, ki sedaj vlada v Jugoslaviji, o krivicah,	ki	se godijo	našim narodnim
manjšinam	in	podobno.	Tako	moremo
vzbuditi zanimanje za svoja narodna vprašanja in tako	si moremo tudi	pridobiti
prijateljev in zaveznikov.
Mislimo,	da	zaslužijo	vsi, ki	na tem
mednarodnem področju delajo, priznanje in zahvalo vsega slovenskega naroda.
Tudi nedavni mednarodni kongres krščanskih demokratov Južne Amerike v od-
daljenem Peruju je prinesel slovenski stvari veliko korist. Saj se je prvič zgodilo, da je nastopal slovenski politik na kongresu, ki je bil predvsem namenjen južnoameriškim državam. Najmočnejši predstavniki krščansko-demokratskih strank iz Južne Amerike (Frei Montalva iz Čila, dr. Ayarragaray iz Argentine, dr. Rafael Cal-dera iz Venezuele, Franco Montoro iz Brazilije in dr.) in številni delegati ter zastopniki časopisja so pazno poslušali izvajanja zastopnika Slovenske ljudske stranke g. Rudolfa Smersuja, ki je govoril o Sloveniji. Zlasti so se časnikarji zanimali za komunistično revolucijo, za borbo slovenskega naroda zoper komunizem in okupatorje, za sedanje razmere v domovini in za življenje emigrantov. Posebej je treba omeniti, da so prireditelji kongresa na častnem mestu v zborovalni dvorani izobesili tudi slovensko zastavo, da pokažejo priznanje slovenskemu delegatu. Ta zastava je visela tudi na ogromnem zaključnem zborovanju in je vzbujala radovedno zanimanje prisotnih. Saj se je gotovo prvič zgodilo, da je v Limi, glavnem mestu Peruja, vihrala slovenska trobojnica.
RAZNE NOVICE
zdravje. Zdravila se je v bolnici v Vipavi in končno v Ljubljani, od koder so jo že umirajočo pripeljali zopet na dom v Avber v jutru 11. novembra; proti večeru je mirno umrla. K pogrebu se je zbralo veliko ljudstva. Pogrebne svečanosti je vodil msgr. Albin Kjuder, ki je imel v cerkvi zelo lep govor. Poudaril je, da kako lepa in mirna je smrt oseb, ki so vse življenje pošteno in čisto živele, in da je zato tudi ločitev od teh oseb nekaj lahkega in tolažilnega. Gospoda msgr. Kju-dra so pri pogrebu spremljali še štirje drugi duhovniki. Avberški pevci pa so pokojni pevki Mariji zapeli pred hišo, v cerkvi in na pokopališču. Na avberskem pokopališču so Marijo Piščanec pokopali poleg groba duhovnika Virgila Ščeka in njegovih staršev. Tu bo sedaj draga Marija čakala vstajenja, njen duh pa se gotovo že veseli pri Bogu, ki ga je vse življenje ljubila in zvesto izpolnjevala njegove zapovedi. — C. g. Piščancu in ostalim sorodnikom naše sožalje.
Pred odpravo trošarine na vino
Konec septembra je ministrski svet odobril tri zakonske osnutke, in sicer na predlog finančnega ministra Tavianija. Ti bodo vsaj deloma razbremenili kmetijstvo in trgovino, ki ju že tako davki močno pritiskajo. Prvi osnutek predvideva odpravo doklad (občinskih in pokrajinskih) na davek na kmetijske dohodke. Občinske in pokrajinske uprave so pri nalaganju teh doklad pogosto pretiravale. Doklade so vrgle krajevnim upravam čez 9 milijard lir na leto. Po načrtu bodo te doklade odpravljene 1. januarja 1960.
Drugi zakonski osnutek zadeva prav tako kmetijstvo in predvideva odpravo trošarine na vino. Davek ne bo takoj odpravljen v celoti, temveč postopoma do konca leta 1962. Prvo znižanje bo začelo veljati
1.	januarja 1960.
Tretji osnutek predvideva odpravo tistega davka na poslovni promet (IGE), ki ga je bilo doslej treba plačati v trgovini ob prehodu blaga od prodajalca na drobno do potrošnika. Davek na poslovni promet, ki so ga trgovci plačevali doslej državi po dogovoru (in abbonamento), bo odpravljen samo pri potrošnem blagu, ne pa pri uslugah.
Velik napredek družbe Olivetti
Italijanska družba pisalnih strojev Olivetti je v začetku novembra otvorila v Braziliji, v Guarulholsu pri San Paolu, veliko tvornico za izdelavo pisalnih strojev. Te tvornice že sedaj lahko proizvajajo dva tisoč strojev na mesec. Novo tvornico je otvoril sam predsednik Brazilije Kubiček. Italijo sta predstavljala odposlanec Dajeta, inž. Dino Olivetti, centralni ravnatelj družbe Olivetti Guido Santi ter ravnatelj brazilske družbe Olivetti Luigi Santi, ki je imel otvoritveni govor in je v imenu 2 tisoč delavcev nove tvornice pozdravil predsednika Kubičeka. Zaključil je svoj govor z željo, da bi se Italija in Brazilija še bolj združili, da bi tako s skupnimi močmi še uspešneje delovali v blagor brazilskega ljudstva.
Preseljevanje spomenikov
Egiptovska vlada je zaskrbljena, kako bi rešila številne spomenike starega E-gipta, ki jih bo zalila voda, ko bo zgrajen Assuanski jez. Unesco je v ta namen sklical konferenco, katere se je udeležilo 12 izvedencev raznih držav. Med njimi je tudi izvedenec Piero Gazzola. Stare spomenike bodo morali podreti in jih prenesti drugam. Izračunali so, da bo to delo
stalo 400 do 500 milijard lir, to je prav toliko, kolikor bo stal Assuanski jez. E-giptovska vlada je pripravljena odstopiti polovico teh spomenikov državam, ki ji bodo pri tem delu pomagale.
Zakaj imamo uro?
(Resnična zgodbica iz Slovenije)
V	šoli je učiteljica na doigo in široko razlagala uro. Po končani razlagi vpraša: »Zakaj imamo torej uro, Janez?« Devetletni Janez gladko in jasno odgovori: »Uro imamo, da ob nedeljah in zapovedanih praznikih vemo, kdaj je treba iti k maši.«
Malo iz Slovenije
Po dolgem času sem 'zopet naletet na znanca iz Slovenije. Iz njegovega pripovedovanja bo sledeče zanimalo tudi bralce Katoliškega glasa:
1) Takoj po pozdravu mi znanec pravi Čim manj ti smemo pisati, tem bolj mislimo nate. — 2) Policija večkrat kliče na zaslišanje kar po telefonu: Pridi v ulico ... številko ... sobo ... Joža X, uslužben na ... je bil pretekli mesec tako klican kar pet dni po vrsti na policijo. Ta zaslišanja dostikrat trajajo po cele ure. Pravijo, da so nekaj hudega. — 3) Prevzvi-šeni (škof Vovk, op. pis.) je bil že precejkrat na policijskih zaslišanjih. Veliko je že prestal od policije. — 4) Ko znancu o-menim škofa dr. Rožmana, pravi: Ta je pa poznal komunizem prav od začetka do dna. Zato ga komunisti ves čas tako peklensko sovražijo. — 5) , »Koliko je res pravih komunistov?« — »če bi pri nas v Sloveniji imeli res svobodne volitve, kot so n. pr. v Italiji, bi komunisti ne dobili več kot 5%. Tudi mnogi partijci jih ne bi volili. Pri nas je vse nevoljno.«
Nov žagarski obrat
V	tržaškem novem prostem pristanišču zelo napredujejo dela za postavitev nove modeme žage, ki je last skupine furlanskih industrijcev. Uradni lastnik nove industrijske naprave je »Italijansko središče za predelavo eksotičnega lesa«. Dela sp počasi bližajo koncu. 2aga bo lahko zrezala kakih 60 kubičnih metrov debel v osmih urah. Podjetje bo začelo poslovati okoli prvega decembra. Pri žagi je že zloženih 5 tisoč kubičnih metrov azijskega mahagonija, večje količine smolnatega lesa pa bodo v kratkem dospele iz Sovjetske zveze.
(Nadaljevanje s 1. strani)
gue v okolici Buenos Airesa. Slovenski izseljenci so namreč želeli, da bi semeniški zavod sprejel tudi mlajše slovenske fante, da bi tam prejeli potrebno slovensko izobrazbo. To pa bi v San Luisu ne bilo mogoče, kajti glavnina Slovencev živi v Buenos Airesu. Tako so v Adrogue dobili potreben sedež, kjer je še danes.
Prva leta je slovensko semenišče dobivalo tudi podporo. Seveda je glavna teža vzdrževanja vedno padla na škofa dr. Rožmana. Sam se je zanj žrtvoval, nabiral in prosil je povsod za sredstva in pomoč. Na njegovo pobudo je bil ustanovljen Škofov zavod ali »A-postolska šola«, ki sprejema mlade slovenske fante ter jih vzgaja v katoliškem in narodnem duhu.
Škofova skrb za slovensko semenišče ni bila samo materialnega značaja. Sam je namreč trikrat obiskal bogoslovni zavod, in to v letih 1952, 1956 in 1957. Kakšen napor so ta potovanja pomenila za sivolasega škofa, si lahko sami predstavljamo. Med njegovimi o-biski so zlasti velikega pomena mašniška posvečenja novih slovenskih duhovnikov. Tako je pri prvem obisku leta 1952 v Cerkvi Marije Pomočnice kristjanov v Ramos Mejia ob udeležbi številnih slovenskih naseljencev položil svoje škofovske roke kar na enajst slovenskih diakonov ter jih posvetil za duhovnike; to je bil doslej največje doživetje za semenišče.
Vsi imamo še pred očmi slovesno posvetitev ljubljanske škofije in celotnega slovenskega naroda brezmadežnemu Srcu Marijinemu leta 1943, ki jo je pokojni škof Rožman izvršil v najtežjih trenutkih slovenske narodne zgodovine. Tudi potem v begunstvu se je vedno zatekal k Mariji ter njeno če-ščenje toplo priporočal posebno bogoslovcem in semeniščnikom, ki jih je lansko leto še posebej priporočil lurški Gospe. Posebno rad pa je izročal svoje gojence Mariji Pomagaj, Kraljici Slovencev. Najbolj zgovorna priča škofove vdanosti je pismo, ki ga je poslal semeniščnikom na praznik Matere božje dobrega sveta leta 1959, kjer takole govori:
»Marija nas bo najbolj spretno vodila, da postanemo takšni kakršne nas Jezus v sedanji dobi želi imeti, ker je Marija tudi šla po tej poti. Tri njene besede večkrat premišljujemo:
ECCE (Ancilla Domini): To hočemo tudi mi biti, služabniki vselej in v vsem, neprisiljeni, ampak v ljubezni in iz ljubezni. V tem spoznanju in s tem sklepom vstopimo v ljubezen božjo. Kakor bi stopili iz brega v morje za kopel, z vsakim korakom pridemo globlje v morje Jezusove ljubezni.
FIAT (mihi secundum verbum tuum): S tem se popolnoma predamo, vdamo, izročimo Gospodu; ne vodi nas več naša volja, ampak samo njegova. Kakor umetna igla k magnetnemu tečaju, tako se kloni naša volja vedno v smer božje volje. To so neprenehna dejanja ljubezni.
MAGNIFICAT: Pesem hvaležnosti in ljubezni do Gospoda, na nas je izbral, poklical in s svojo mi' lostjo usposobil za najbližjo službo, za udeležbo njegove intimne ljubezni in njegovega trpljenja-Ljubezen, ki se je iz Jezusovega Srca izlila v naše duše, se v tej himni steka nazaj v božje Srce izmenični tok ljubezni, ki spaja naša nebogljena srca z božjim Srcem,«
llltlllllllllHIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIilllllllllltlllllllllllllllllllllllllllllllllMIIIHIIfl'9"
Škof Srebrnič pri sv. očetu
Kot je poročal Osserv. Romano, je ^ krški škof dr. Josip Srebemič preteklo SP" t>°to, 14. nov., sprejet v privatni avdionC1 pri sv. očetu Janezu XXIII.
Preobrat za kulisami
Odkar sta Amerika in Rusija začeli skrivnostno vtikati nose skupaj in tako Psihološko sprožili odjugo v svetu, se je mednarodni politiki nekaj zganilo ter Pognalo njeno kolesje v tek, tako da sedaj Povsod brni .podobno kot v čebelnjaku, kadar čebele rojijo. Čeprav se po koledarskem letu bližamo zimi, pred katero ubogi iemljani trepetamo, državnikov to nič ne noti; v njih srcih ali bolje na njih ustnicah prevladuje razpoloženje, ki še močno diši po pomladi in po hodnikih ter kanclijah vladnih palač že pihajo rahli Pomladni vetriči. Pozna se sicer, da prihajajo z višav, z gora, ki jih še krije sneg, toda vse zgleda, da je odjuga segla že pod vrhove. Od vseh strani hitijo zagotavljati, da bo čez malo časa te dolge time konec in potem da bo nastopila Večna pomlad. Vse to da se bo skoro čudežno zgodilo, samo da vkoraka v deželo vitez sv. Jurij na štiriglavem konju, ki že trka na duri.
A »VRH« ŠE KRIJE SNEG
Toda kakor vsi pomladni vetrovi, so tudi ti-le muhasti. Prodrli so že marsikam, toda v deželo pod Himalajo, niso še mogli Prodreti. Komunistična Kitajska se z odjugo ne mara sprijazniti ter kar nadaljuje s hladno vojno ter neprestano vdira v miroljubno in nevtralno Indijo, še kako dolgo se bodo komunisti vpirali mednarodnemu pomirjenju ter odpirali nevarna žarišča za svetovni spopad, je težko Vedeti. Če svetovni komunizem zares želi mednarodno sožitje, bo moral ne samo Prenehati z vojnimi izpadi proti svojim sosedom, ampak se jim tudi javno odpovedati. Dokler pa vodijo napadalno politiko, samo zavirajo sestanek štirih velikih na vrhu.
O tem se je že mnogo pisalo in govorilo in se bo še mnogo razpravljalo. Nekateri so se hoteli takoj lotiti vrha, čeprav je še Pokrit s snegom, general De Gaulle pa, ki je že v letih, je menil, da je bolje počakati, da tudi najvišji vrh, na katerega se Eisenhower , Hruščev, Macmillan in on sam nameravajo povzpeti, pokuka iz snega. — Z drugimi besedami, preden se lotijo tako' težavnega in odgovornega posla, je treba, da se mednarodno ozračje še nadalje izboljša in da zahodnjaki uberejo enotno pot.
Najsi bo kakorkoli, prevladalo je mnenje generala De Gaulla, naj se vrhunski sestanek odloži na pomlad in izgleda, da se je temu vdal tudi Macmillan. Tudi ameriški zunanji minister Herter je izjavil, da do omenjenega sestanka ne bo moglo priti pred obiskom Hruščeva v Parizu, ki je določen za 15. marec, ter De Gaullo-Vega obiska v ZDA aprila prihodnjega leta. Po objavi obiska v Franciji se tudi Hruščevu tako neznansko več ne mudi.
NENADEN PREOBRAT
Toda v zvezi s pripravami za vrhunski Sestanek med tako zvanimi štirimi velikimi, se je v mednarodni politiki zgodilo še nekaj važnega. Sovjetska zveza je v tem času popravila svoje stališče do alžirskega problema in francoske atom-| ske bombe. Temu stanju so se morale
prilagoditi tudi ostale komunistične partije na Zahodu ter v prvi vrsti francoska. De Gaullov načrt je sedaj dober tudi za Sovjetsko zvezo in to ne bo moglo ostati brez posledic v krogih alžirske o-svobodilne fronte.
Spričo vseh teh priprav nimajo državniki več spanja in so kar naprej na potovanju. Ameriški predsednik Eisenhower bo preromal skoro pol sveta. Obiskal bo nič manj kot tri kontinente ter enajst držav z najrazličnejšo notranjo ureditvijo. Poleg že znanih devet držav Italije, Turčije, Afganistana, Pakistana, Indije, Irana, Grčije, Francije in Maroka, je Bela hiša naznanila, da so v potovanje Eisenhowerja vključili še Španijo in Tunizijo. Ker se bo s tunizijskim predsednikom Burgibo sestal neposredno pred obiskom v Parizu, predvidevajo, da zna priti do važnih zaključkov v zvezi z rešitvijo alžirskega vprašanja.
OSTALI OBISKI
Sovjetski ministrski predsednik Hruščev pride v Pariz 15. marca; general De Gaulle pa bo prve dni aprila v Londonu kot gost kraljice Elizabete II. Kmalu za tem se
bo odpravil v VVashington poročat, kako je odpravil s Hruščevom.
Kancler Adenauer je te dni na obisku v Londonu, pozneje pojde v Pariz.
Italijanski predsednik Gronchi se bo po Novem letu odpravil v Rusijo. Segni in Pella bosta 1. decembra v Londonu. — Jugoslovan Popovič pride v Rim.
To so doslej uradno napovedani obiski, a je treba pričakovati še druge. Obiske pa so že opravili Selwyn Lloyd v Parizu, Karamanlis v Rimu ter italijanski podtajnik Folchi v Beogradu.
Obeta se nam torej zelo živahna diplomatska dejavnost. Ali bo človeštvo imelo od vsega tega kakšno korist, je še pre-uranjeno povedati. Najbolje je,, da se ne prenaglimo in da previdno čakamo na konkretne rezultate. Vprašanja, ki razdvajajo svet, so resna in zapletena in zaupanje med narodi še ni vzpostavljeno. Dokler pa ne bo medsebojnega zaupanja, lahko rečemo, da ne bo na svetu trajnega miru.
Mednarodna napetost je precej popustila in odnosi med državami so se izboljšali. Državniki se trudijo na vse načine, da bo prišlo do pravega miru. Svetovna javnost ve, da se za diplomatskimi kulisami nekaj prede v tem smislu. Upajmo, da ne bodo to samo sanje in prevara, katerih je človeštvo sito.
Navidezna demokracija
FOLCHI V JUGOSLAVIJI
V soboto je zaključil svoj obisk v Ju- vanja in odkritosti in da so se dotaknili goslaviji podtajnik v ital. zunanjem mi- vseh svetovnih in medsebojnih problemov.
nistrstvu, poslanec Folchi. V Jugoslaviji se je mudil več dni ter imel več političnih razgovorov s tamkajšnjimi državniki. Sprejet je bil tudi pri predsedniku Titu.
To je bil prvi tak povojni politični sestanek med visokimi zastopniki obeh držav in predstavlja zato važen mejnik v političnih odnosih med Italijo in Jugoslavijo po drugi svetovni vojni.
Pri razgovorih v Beogradu z jug. zunanjim ministrom Popovičem sta oba državnika obravnavala vse politične, gospodarske in kulturne zadeve, ki zanimajo obe državi. V zaključnem poročilu, ki so ga izdali na koncu razgovorov v Beogradu in na Brionih, je rečeno, da so razgovori potekali v ozračju medsebojnega razume-
Sporazumeli so se o prenosu trupel ital. vojakov, ki so padli v Jugoslaviji med vojno, ter o ureditvi še visečih finančnih vprašanj v zvezi z odškodnino za podr-žavljenje imetja ital. državljanov. Dogovorili so se tudi, da bodo v kratkem podpisali sporazum za medsebojno kulturno izmenjavo. Glede vprašanja manjšin je v poročilu rečeno, da »sta obe strani sporazumni nadaljevati s konstruktivnim sodelovanjem pri izvajanju primernih ukrepov v skladu s Posebnim štatutom in drugimi obstoječimi sporazumi ter odnosi dobrega sosedstva«.
V	Beogradu je poslanec Folchi odprl razstavo italijanskih knjig. — Na koncu je obiskal še Ljubljano.
							
Moški zbor iz Jazbin, ki je odnesel 1. nagrado pri lanskem tekmovanju. Jo bodo obdržali tudi letos?
V številki prejšnjega tedna je pisal naš list, da bodo morala biti naša društva, ki se bavijo z dramatiko, socialno pomočjo, kulturo, športom in podobnim delom, včlanjena v posebne vsedržavne organizacije ali pa ustanoviti posebno slovensko kulturno zvezo. Zaradi jasnosti je treba povedati, da doslej društva katoliško mislečih Slovencev niso bila o sprejemu pri vladnem generalnem komisarju in o pripravah za tako centralo drugače obveščena kot iz časopisja.
Ako bi se morala ta društva res vpisati v kako vsedržavno organizacijo, bi bilo to težko spraviti v sklad z manjšinskim statutom, ki je v veljavi na Tržaškem o-zemlju. Kaj naj koristi taka centrala, katere voditelji sploh ne znajo slovenskega jezika ter ne poznajo naše kulturne tradicije, še manj pa morejo čutiti to, kar mora imeti v srcu vsak zaveden Slovenec. Verjetno bi bili tudi pogoji za sprejem v tako vsedržavno zvezo za slovenska društva nesprejemljivi.
Kako bi pa bilo s slovenskim kulturnim središčem? V to ustanovo bi se morala vpisati pomožna društva komunistične partije obeh smeri (ruske in jugoslovanske), Slov. prosvetna matica in njej podobna društva, naša Slovenska prosveta, Slovenski kulturni klub, skupine Slov. kat. akcije, verskih bratovščin, ki se bavijo tudi z dramatiko itd. V tej centrali bi seveda imeli prvo besedo komunisti. Ker se govori o podporah, ki bi jih dajala država tem društvom, je treba vedeti, ali bi ta prihajala preko te centrale in njenega vodstva. V tem primeru bi naša društva težko prišla do kake drobtinice. Saj vidimo, ka-
• PASTIRČEK za november • • •
• • • je izšel •
Umrl je Slavko Rebec
V	soboto 14. novembra je umrl v tržaški bolnišnici splošno znani radijski in odrski igralec Slavko Rebec.
Slavko Rebec bo ostal v spominu vsem, ki so lansko leto prisostvovali na Opčinah njegovi drami Jugunda - bela gospa devinska. To je njegovo zadnje odrsko delo. Slavko Rebec je vse življenje živel tesno povezan s svojim narodom, zanj je delal, saj je že v zgodnji mladosti nastopil na naših odrih, bil zaradi narodnega prepričanja v fašistični dobi preganjan, zaprt in konfiniran in zopet z nezlomljivim zaupanjem v bodočnost našega naroda znova nastopal na naših odrih in preko radia razveseljeval in poučeval naše ljudi. Tudi starejši ljudje se ga še spominjajo, ko je nastopal v tržaškem Narodnem domu v režiji Milana Skrbinška. Nastopal je tudi v mariborskem in ljubljanskem gledališču dokler je živel v Sloveniji, po drugi svet. vojni pa se je vrnil v Trst, kjer ga je zdaj dohitela smrt in ga privedla v boljše življenje.
Radijski oder je z njim izgubil enega svojih najboljših igralcev, a tudi mi vsi, ki smo ga vedno tako radi poslušali, ga bomo sedaj pogrešali. Bog naj mu podeli večni mir, preostalim naše sožalje.
ko je država velikodušno darovala kulturne domove parakomunističnim slovenskim ustanovam. Drugo vprašanje je, ali bi bila naša društva voljna, stopiti v tako pretežno komunistično pobratimstvo. Naš list o tem ne more odločati, ker je to zadeva društvenih odborov, občnih zborov in končno članov.
Če bo država urgirala vsedržavne zveze, bo to nekaj podobnega kot pod fašizmom, ko smo imeli GIL, Dopolavoro itd. To so bili izrodki- centralistične in totalitarne birokracije. Če bo oblast hotela imeti slovensko centralo, bo to končno pritisk de-mokrščanske vlade, da se tudi slovenski katoličani odločimo za sodelovanje s komunisti.
Radio Trst A
od 22. do 28. novembra 1959 Nedelja: 8.30 Poslušali boste... od nedelje do nedelje na našem valu. — 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... kronika 7 dni v Trstu. — 15.20 Slovenska zborovska glasba. — 17.00 MOZ SPRAVE, veseloigra v enem dejanju; igrajo člani RO.
— 18.40 Koncert slovenskih solistov. — 21.00 Pesniki in njih stvaritve. — 22.10 Koncert Ljubljanskega godalnega kvarteta. — 22.45 Poje Duo sa Kvarnera z orkestrom Franka Russa.
Ponedeljek: 14.30 Teden v svetu. — 18.00 Oddaja za najmlajše: BISERNICA IN ŠKOLJKA. — 19.00 Utrinki iz znanosti in tehnike. — Gaetano Donizetti: LUCIA Dl LAMERMOOR, opera v treh dejanjih.
Torek: 18.00 Radijska univerza. — 18.10 Simfonični koncert zbora in orkestra Beograjske filharmonije. — 19.00 Šola in vzgoja - Ivan Theuerschuh: »Zakaj se mladina premalo poglablja v duhovno življenje«.
— 21.00 Ilustrirano predavanje. — 22,00 Umetnost in življenje. — 22.15 Jugoslovanski skladatelji.
Sreda: 18.00 Z začarane police: »Tetka Luna«. — 18.10 Brahms: Koncert št. 1 v d molu, opus 15. — 19.00 Zdravstvena oddaja. — 20.30 Operetne melodije. — 21.00 FIGARO SE ZENI, komedija v petih dej.; igrajo člani RO.
Četrtek: 18.00 Radijska univerza. — 18.10 Koncert klarinetista Giorgia Brezigarja in pianista Bruna Bidussija. — 18.40 Slovenske narodne pesmi. — 19.00 širimo obzorja. — 21.15 Simfonični koncert orkestra Tržaške filharmonije.
Petek:	18.00 Lovski spomini Ivana
Rudolfa - (7) »Dvoboj«. — 18.10 Berlioz: Fantastična, simfonija, op. 14. — 19,05 Sestanek s poslušalkami. — 21.00 Umetnost In prireditve v Trstu. — 22.00 Znanost in tehnika. — 22.15 Koncert baronista Andreja Štruklja, pri klavirju Claudio Gherbitz.
Sobota: 16.00 Dante Alighieri - Božanska Komedija: Vice - 3. spev. — 17.00 Schumann: Otroški prizori, op. 15. — 18.00 Radijska univerza. — 18.25 Makedonske narodne pesmi in plesi. — 19.00 Pisani balončki. — 20.30 Teden v Italiji. — 20.40 Zbor France Prešeren. — 21.00 VESELE IN ŽALOSTNE IZ ŽIVLJENJA JAKA SMODLAKA, radiokomedija; igrajo člani RO. — 22.40 Slovenske ritmične popevke.
Pridite v nedeljo 29. novembra ob 16.30 na tekmovanje pevskih zborov v Gorici
Kazimir Humar:
13
Od Altotinga do Arsa
SKOZI POSARJE
Južno od Trierja sreča potnik prav kraa-j reko Saar, ki se tam zliva v Mosello. •d sovodja Saare in Moselle se začenja namenito Posarje, ki je toliko hude krvi ovzročilo v Evropi v zadnjih 40 letih. De-elo ob Saari je namreč Gospod Bog ob-laril z velikim bogastvom, ki leži skrito od zemljo; ime mu je premog. Zaradi ega bogastva, ki ga cenijo na 6 milijard on, se je po prvi svet. vojni začela velika 'ravda med Francijo in Nemčijo. Zmago-ita Francija je namreč zahtevala, naj se ‘osarje loči od Nemčije, njej sami pa naj e prizna pravica, uživati dohodke iz bo-latih rudnikov v povračilo za škodo, ki O ji jo prizadeli Nemci v prvi vojni. Zavezniki so v versajskem miru 1. 1919 ugo-iili zahtevam Francije in odcepili Posar-'ko dolino od Nemčije ter napravili iz nje ■amostojno politično tvorbo. Površine je htela okrog 2 tisoč km-’ ter 750 tisoč prebivalcev. Rudnike je pa uživala Francija.
Seveda Nemcem tako postopanje ni bilo togodu, toda morali so ugrizniti v kislo iabolko in sprejeti odločitev zmagovalcev. *ako je ostalo do nastopa nacizma. Ko
je dobil v roke oblast Hitler, je takoj zahteval, naj se Posarje zopet priključi Nemčiji, češ da je to nesporno nemško ozemlje, ker prebivajo tam samo Nemci. V versajski mirovni pogodbi je bilo tudi določeno, da se po 15 letih izvede v Posarju plebiscit, ki naj določi, ali bo Posarje še dalje samostojno ali se priključi Nemčiji. Plebiscit je izpadel v prilog priključitvi k Nemčiji in tako je Posarska dolina postala zopet del Nemčije leta 1935. Tedaj je Hitler slavil svojo prvo zmago. Morda je bil ravno ta uspeh, ki je še bolj požgačkal njegov apetit, da je od takrat naprej zahteval vedno nova ozemlja. Leta 1938 Avstrijo, leta 1939 Sudete in Češko, potem še istega leta poljski koridor. Ravno ta nenasitljivi apetit Adolfa Hitlerja po vedno novih o-zemljih je zakrivil drugo svetovno vojno, ki se je začela dne 1. sept. 1939. V dveh letih je Hitler razširil nemško oblast tako, da je leta 1942 vladal nad približno 1,600.000 k2 ter nad 160 milijoni prebivalcev.
Ta Hitlerjeva ekspanzionistična politika pa se je začela ravno tu v Posarju. Zato je po drugi svetovni vojni moralo Posarje zopet plačati svoj dolg. Francija je tudi to pot zahtevala približno isto kot v Ver-saju. Znova so odcepili Posarje od Nemčije in ga gospodarsko pridružili Franciji. Toda zapadna Nemška republika ni priznala tega dejanja in je zahtevala, naj se Posarje zopet vrne Nemčiji. Ker se je po-
litika do Adenauerjeve Nemčije pri zapad-njakih zolo omilila, so pristali na njene zahteve ter dovolili, da ,se je posarsko ljudstvo zopet smelo pridružiti Nemčiji. To se je zgodilo ravno letos, malo pred no smo mi v juliju potovali skoz. Vendar letos ni bila to kakor leta 1935 prva zmaga nemškega nacionalizma, temveč dejanje pravičnosti do nemškega ljudstva, ki ima pravico, da živi v svoji državi. Zato pa letos ni nihče priključitve Posarja k zapadni Nemčiji izrabil za nemško ekspanzionistič-no propagando; vse se je izvršilo precej mirno in brez vidnih zunanjih sprememb.
S turističnega vidika ne nudi Posarje prav ničesar zanimivega, morda stari most v Saarbriickenu. še cesta je razmeroma slaba za tako znamenito in bogato deželo, da se zanjo lasata dva tako mogočna soseda. Sprva človek nima niti vtisa, da je to posebno bogat industrijski kraj, dokler se ne približa Sarrelouisu ali Saarlauter-nu. (Omeniti velja, da so ti kraji po svoji usodi na obmejnem področju precej slični našim). Vsa večja mesta imajo na zemljepisnih kartah včasih nemško, včasih francosko ime. Tako je glavno mesto po nemško Saarbriicken, po francosko Sarrebourg. Isto velja za drugo največje mesto Saar-lautern ali Sarrelouis. Ob tem mestu srečaš Saaro prav od blizu in zdi se ti bolj podobna močvirni mlaki kot slavni Saari. Ali vendar v njenem osrčju je bogastva
za celo kraljestvo. Prav od Saarlautema dalje proti jugu se začenjajo tovarne. Vedno bolj goste so in nazadnje tostran in onostran Saarbriickena se vleče ob cesti ena sama tovarna. Trgajo jih le veliki kupi ali bolje nizki griči rjave barve. Sprva smo se vpraševali, kaj bi bilo to; potem smo ugatovili, da so to odpadki zemlje in kamenja, ki so jih skupaj s premogom izkopali izpod zemlje. O takih gričih sem že slišal, da so v Belgiji in povsod tam, kjer so veliki rudniki premogo ali železa.
Ob Saarbriickenu se ti nudi naravnost fantastična podoba. Tu so namreč velikanski plavži, ki v njih topijo železno rudo. Iz dimnikov se kadi kakor iz pekla, in ogenj bruha iz njih kot bi tisoč Vulkanov imelo tam svoje delavnice. Pogled na te goreče in kadeče se velikane naredi mogočen vtis. Toda kdor mora tu živeti leta in leta v dimu in prahu, ki veje iz dimnikov in iz tovarn; kdor si mora poleg tega še služiti kruh z neprestanim delom pod zemljo, stotine metrov globoko, je pa res revež. Ne ve, kaj je sonce, kaj je svež zrak, kaj zelena narava. Pod zemljo mu sveti karbidovka, nad zemljo mu zastirajo nebo oblaki dima; pod zemljo je črn zaradi premoga, nad zemljo je črn zaradi saj, ki vise vsepovsod v zraku. Ob tem pogledu in ob teh mislih smo bili le zadovoljni^ da nam je Bog dal živeti na sonč-
nem Primorskem, kjer vsaj sonca in zraka nam ne manjka.
Posarje je tudi središče železne industrije. V zemlji izkopajo vsako leto do 15 milijonov ton premoga, ki ga del uporabijo takoj na mestu za topljenje železa v velikanskih plavžih. Rudo dovažajo iz Porurja ob Renu, topijo pa jo v plavžih v Posarju, zlasti v Saarbriickenu. Tako sta medsebojno povezana Posarje in Porurje, obe na rudah najbogatejši deželi Nemčije.
Kar velja tu v malem, velja za Evropo v velikem. Zapadne države Evrope so med seboj gospodarsko prav tako zavisne, kajti ene pridobivajo železno rudo, druge premog, tretje imajo težko industrijo, a malo železa in premoga, n. pr. Italija. Zato je v glavah povojnih državnikov morda ravno ob zgledu Posarja in Porurja vstala ideja o Evropski premogovni in jeklarski skupnosti, ki se je pozneje Še bolj razširila v sedanjo Evropsko gospodarsko skupnost in Skupni evropski trg. S temi skupnostmi dobiva Evropa novo lice. Gospodarske pregrade padajo, z denarjem krožijo tudi ideje in ljudje. Narodi se vedno bolj spoznavajo, medsebojna mržnja in sumničenje izginjata. Morda bomo res že včakali dah, ko bo Evropa velika gospodarska in politična skupnost in njeni narodi členi ene same veirke zvezne države
—	Evrope — z enakimi pravicami in z e-naikimi dolžnostmi.	(Se	nadaljuje)
Za slovenske šole v Italiji
Na sestanku SD/ v Gorici, dne 8. nov., je dr. Kacin poročal o šolstvu in o deželni avtonomiji. Povedal je, kako se vodstvo SDZ nenehno briga za uzakonitev slovenskih šol. On in dr. Sfiligoj sta bila meseca julija v Rimu, kjer ju je sprejel sam minister Medici in jimo po kratkem, a temeljitem razgovoru slovesno obljubil, da dobimo Slovenci tak šolski zakon, kakršnega si sami želimo. Iz osnutka zakona, ki ga je pripravil bivši minister Rossi, da odpadejo vsa tista določila, ki smo jih svoječasno odločno zavrnili. To se pravi: prošnje za vpis v osnovno šolo,
II.	komisija za reševanje prošenj in pa slovenske paralelke na italijanskih šolah. Prošenj in komisij za reševanje prošenj italijanski zakon na osnovnih šolah ne predvideva, zato ne sme biti v tem oziru nobene diskriminacije v pogledu slovenskih osnovnošolskih otrok.
Slovenske paralelke na italijanskih šolah pa so pravi nesmisel, ker mora imeti šola slovensko vodstvo in zato biti avtonomna. Slovenska demokratska zveza je dala vedno uspešno pobudo za razne skupne nastope slovenskih organizacij v o-brambi in v korist slovenskega šolstva. Taki nastopi so bili vedno koristni.
Zadnje čase se je v Gorici ustanovil šolski odbor, v katerem so zastopane raz-
Pridite danes (19. nov.) ob 20.30 na kulturni večer na Placuto. LEPOTE ŠVICE IN DOLOMITOV bo prikazal g. Vinko Zaletel.
ne organizacije ne glede na to, kakšnega političnega in ideološkega naziranja so, ker pri stvari gre samo za šolske potrebe in ne za kaj drugega. Slovenska demokratska zveza je od nekdaj želela tak odbor in sedaj ga imamo in upamo, da bo koristen. Število učencev na slovenskih šolah, žal stalno pada, deloma iz naravnih vzrokov, zaradi nizkega števila rojstev, deloma pa tudi zaradi brezbrižnosti, nezavednosti in smešnih predsodkov nekaterih staršev samih. Tu je govornik povedal, kako je neka mati pristno slovenske družine, vpisala svojo hčerko v italijansko šolo in prijateljici, ki jo je začudena pokarala, da je to storila, rekla, da so italijanske šole bolj »nobel«. Pri tem so udeleženci bruhnili v glasen smeh.
Le z veliko požrtvovalnostjo nas vseh bomo kos naši nalogi, je dejal dr. Kacin, nalogi, ki je velike važnosti za naš obstoj in napredek. Z zadovoljstvom pri tem ugotavljamo, da je vendar uspelo doseči, da smo v ulici Randaccio zopet lahko otvorili slovenski otroški vrtec. To pomeni, da naše delo in delo vseh, ki so k temu pripomogli, ni bilo zaman. Zastavimo vse naše sile, je poudaril dr. Kacin, da naše šole ohranimo in po možnosti tudi izpopolnimo.
Dr. Kacin je govoril tudi o deželni avtonomiji in povedal, da je vodstvo SDZ še vedno na stališču, da bo posebna deželna avtonomija, kot nam jo člen 116 ustave določa, le koristila in v ničemer škodovala. Zato je potrebno še nadalje zahtevati, da se nam zagotovi zastopstvo v deželnem svetu. Vodstvo SDZ ne počiva niti v tem oziru in razprave v goriškem provincialnem in občinskem svetu, kjer smo slovenski svetovalci odločno nastopili za izvedbo avtonomije in za naše zastopstvo v deželnem svetu, so pokazale, kako močno nam je stvar pri srcu.
»Slovenska demokratska zveza«, je za-
ZVEZA SLOVENSKE KATOL. PROSVETE V GORICI vabi na tekmovanje pevskih zborov, ki se bo vršilo dne 29. novembra na Placuti s pričetkom ob 16.30 točno.
ključil dr. Kacin, »se že od leta 1947 bori za deželno avtonomijo in je takrat s to zahtevo nastopila prva izmed vseh tedaj obstoječih strank in organizacij na Goriškem.«
Nato so poročali še občinski svetovalci iz okoliških občin. G. Lojze Frandolič iz Dola in g. Anton Pahor iz Jamelj sta poročala o zadevah v dobrdobski občini, zlasti pokopališču v Dolu, ki bi ga lahko že imeli, ko bi bilo kaj več uvidevnosti pri vseh prizadetih straneh; ter vodi, ki da je predraga.
Zupan iz števerjana g. Herrnenegild Podveršič je mogel z zadovoljstvom poročati, da so oni v glavnem dosegli vse, kar so si v volilnem programu zastavili: novi šoli na Valerišču in v Jazbinah, o-troški vrtec, luč in drugo. Čakajo še ob-
činske poti in vodovod; a tudi to se bo v kratkem izpeljalo.
Oglasil se je še g. Karel Cernic iz Rupe in povedal, da tudi v sovodenjski občini svetovalci SDZ krepko in učinkovito sodelujejo pri razpravah v občinskem svetu.
Na koncu je pokrajinski svetovalec dr. Macuzzi A. (Makuc) poročal o delu v pokrajinskem svetu, kjer je dosegel, da bo pokrajina sprejela v upravo števerjansko cesto. Upa tudi, da bo uspel, da se Šte-verjan in Sovodnje vrnejo pod sodnijo v Gorici.
Tako je ta sestanek potekel v vsestransko zadovoljstvo ter izpričal, da naši ljudski zastopniki vedno bolj uspešno sodelujejo pri javni upravi v blagor občin in pokrajine.
Seja goriškega občinskega sveta
V	četrtek 12. nov. se je sestal goriški občinski svet. Odobril je nekaj važnih predlogov, med drugimi asfaltiranje ceste do Sovodenj. Izravnali in razširili bodo na tej cesti tudi ovinek na križišču s poljsko potjo. Strožki bodo znašali 8 milijonov lir, katere bo občina dobila v obliki posojila za dobo 35 let. Vsako leto bo morala občina izplačati 135.000 lir državi.
Odobrili so sklep o postavitvi svetlobnega znaka na križišču ulice Vittorio Ve-neto in novo avtomobilsko cesto, ki bo
Obisk ministra za državne udeležbe
V	tem tednu sta se mudila v Trstu in Gorici minister za državne udeležbe Ferrari Aggradi ter predsednik IRI Fascetti. Visoka gosta sta si v ponedeljek 16. t. m. ogledala obrate CRDA v Tržiču, popoldne istega dne pa tovarno SAFOG v Gorici. Zvečer sta imela sestanek s predstavniki tržaške KD. V torek 17. nov. pa sta obiskala tovarno strojev' pri Sv. Andreju, la-
djedelnici Sv. Marka in Tržaškega Llovda ter sedež tržaške, družbe TELVE. V torek zvečer pa sta bila uradno sprejeta na tržaški prefekturi, kjer so bili navzoči poleg generalnega vladnega komisarja Pala-mare še drugi visoki predstavniki oblasti. Razpravljali so o važnih gospodarskih in tehničnih vprašanjih.
Prenehal je izhajati »Corriere di Trieste«
V	nedeljo 15. novembra je zadnjič izšel tržaški »Corriere di Trieste«, ki je pričel izhajati pred 14 leti po odhodu Titovih čet iz Trsta. Tiskal ga je tiskarski zavod v ulici Montecchi ZTT. Nihče ne ve za pravi vzrok, zakaj je list prenehal izhajati. Nekateri trdijo, da zaradi finančnih težav, drugi pa da so tako sklenili v Beogradu ob Folchijevem obisku zadnji teden. Najbrž, da imajo prav eni in drugi.
Padriče
Preteklo nedeljo smo se poslovili od našega dragega rojaka Vinkota Grgič, ki ga je nagla bolezen ukradla družini. Bil je Padričar z dušo in telesom. Zato je tudi pokopan skupaj z drugimi Padričarji na bazoviškem pokopališču, čeprav je živel mnogo let na Opčinah: najprej kot poljski čuvaj, nato kot vesten uslužbenec pri občinskem delegatu. Vsi so ga poznali za dobrega moža, ki je v svoji dolgoletni službi vsem šel na roko, zlasti svojim vaščanom. Zato se je v nedeljo kljub zelo slabemu vremenu zbralo iz vseh sosednih vasi, Opčin, Trebč, Gropade in Bazovice, veliko število ljudi, da pospremijo pokojnika na zadnji zemeljski poti. Žalne obrede je v bazoviški cerkvi opravil č. g. dekan m s gr. Natal Silvani ob asistenci domačega župnika in openskega kaplana.
Žalujoči ženi, sinu in sorodnikom naše sožalje, pokojniku pa plačilo pravičnikov.
Študijske štipendije pokrajine
Razpisan je natečaj za 44 študijskih štipendij za dijake, ki prebivajo v tržaški pokrajini. Štipendije so tako razvrščene: 2 po 100,000 lir za univerzitetne študente, 22 po 25.000 lir za dijake višjih srednjih
te dni dokončana. Ojačili bodo razsvetljavo v št. Mavru in postavili reflektorje za razsvetlitev cerkve in zvonika istotam.
Upajmo, da bodo sedaj Štmaverci še rajši hodili v svojo cerkev, ki se bo ponoči videla daleč naokrog po vsej okolici Gorice tostran in onstran meje.
Umrla slovenska uršulinka
Dne 4. novembra je v Gospodu zaspala v Gorici dobro poznana č. mati Regina Mojce. Pogreb je bil v petek 6. novembra iz kapele pri uršulinkah. Pokojna mati Regina se je rodila pred 78 leti v znani družini Mojce v Ljubljani. V uršulinski red je stopila pred 50 leti v Gorici kot mlada učiteljica in se posvetila Bogu in vzgoji ženske mladine. Bog ji je dal dočakati zlati jubilej redovnega življenja, ki ga je obhajala na praznik Kristusa Kralja letos, 10 dni pred smrtjo. Naj počiva v miru!
Podpisan sporazum
Dne 12. novembra so v Ljubljani končno podpisali sporazum o vzpostavitvi železniškega prometa med postajama Gorica in Nova Gorica, to je med južno in svetogor-sko postajo. Sporazum sta podpisala ravnatelj železniškega transporta v Ljubljani Alfonz Dobrovišek in namestnik generalnega ravnatelja italijanski železnic Luigi Branca. Vzpostavitev te železniške zveze bo mnogo pripomogla k hitrejšemu blagovnemu in potniškemu prometu med Italijo in Jugoslavijo. Tako bodo čez Tržaško cesto zopet postavili zatvomice in zlasti avtomobilisti se bodo morali z njimi zopet sprijazniti.
šol in 20 po 15.000 lir za dijake nižjih in strokovnih šol. Lepake o razpisu natečaja bodo razobesili po vseh šolah, ki pridejo za to v poštev. Prošnje sprejema tajništvo pokrajine do 10. decembra t. L, in sicer na posebnih obrazcih in s predpisanimi dokumenti.
Počitek openskega tramvaja
Zaradi prenovitvenih del pri napeljavi openskega tramvaja bodo za mesec dni
prenehali z vožnjo na tej progi. Obnovili bodo namreč motor, vitlo in jekleno žico, ki vleče tramvaj. Vse te naprave bodo prišle iz Švice in bodo stale 10 milijonov lir. Ves ta čas, ko bo openski tramvaj počival, bodo vožnje nadomestovali avtobusi.
Drva po znižanih cenah
Na pobudo odbora pri skladu za zimsko pomoč bodo tudi letos razdelili nakaznice za drva za kurjavo po znižani ceni (1000 lir za stot) upokojencem INPS, ki nimajo večje pokojnine od 24.000 lir, brezposelnim, vdovam in sirotam padlih v vojni
ter vdovam in sirotam ponesrečencev na delu. Vsaka družina bo lahko dobila po tri stote drv po znižanih cenah. Nakaznice lahko dobijo zainteresirani v pisarnah občinske podporne ustanove v ulici Con ti 1, za zgornjo tržaško okolico pa v uradih občinskih delegacij na Proseku, Opčinah in Sv. Križu.
Boljunec
Dobromisleči Boljunčani iskreno pozdravljamo in se prisrčno zahvaljujemo preč. gospodu Francu Štuhecu, bivšemu župniku v Dolini; on nam je bil zvest in dobri dušni pastir, ko je pri nas služboval skoraj devet mesecev ob izgubi pok. g. župnika Andreja Gabrovška. Učil je našo mladino peti in lepo moliti.
Želimo mu obilo sreče in uspeha v njegovi novi službi pri vzgoji mladine. Obenem se mu zahvaljujemo za ves njegov trud pri organiziranju romanj; saj so mu nekateri sledili že od leta 1948. naprej — na Sv. Višarje, v Rim, v Lurd, v Oropo, v Marijino Celje v Einsiedeln itd.
Naj Vas Marija pomočnica blagoslovi v Vašem novem delokrogu.
Vaščanka
Razstava slikarja Sakside
Prejšnji teden je bila na Korzu Verdi odprta razstava slikarja Sakside, ki je občinstvu predstavil 13 olj. Prof. Rudolf Saksida, ki se je rodil v Gorici leta 1913, se je začel ukvarjati s slikarstvom leta 1935, čez tri leta nato pa je že imel svojo prvo razstavo, po kateri se je udeležil večjih razstav v raznih mestih Italije in Jugoslavije. Da je Saksida v svojem ustvarjalnem delu dosegel kmalu priznanje v raznih umetniških krogih in zaslovel, je priča dejstvo, da je bil povabljen tudi na beneško bienalo.
Svojo prvo samostojno razstavo pa je naš goriški slikar imel pred leti v Ljubljani, kjer je dobil lepo priznanje kritikov in občinstva.
Na tej razstavi Rudolf Saksida predstavlja goriškemu občinstvu svoja dela zadnjih treh let. Človek, ki gleda ta njegova najnovejša dela, pride takoj do spoznanja, da se je v umetnikovi duši v zadnjih letih vršil globok umetniški razvoj, ki je zelo vplival na njegovo slikarsko tehniko. Umetnik je iz futurističnega kubizma prešel v simbolično romantiko. V simboličnih izraznih oblikah, ki so včasih hote zelo primitivnega značaja, umetnik izraža vso globino in silovitost svojih notranjih doživetij. Ta simbolizirana doživetja, ki večkrat izražajo velik duševni nemir in moralno nezadovoljnost nad plitvostjo in konformizmom družbe, povzročajo res v gledalcu globoke vtise. Včasih pa se razo-
čarana umetnikova duša zapre sama vase in se, daleč od ropota in nemoralnosti ljudi, preda kontemplaciji. Ves ta svoj notranji svet poda slikar z izredno izrazno tehniko in krasno barvno skladnostjo, kar dokazuje popolnost in zrelost umetnika.
V,
Razstava fotografov
Dne 28. nov. bodo v razstavnih prostorih trgovinske zbornice v pasaži na Korzu otvorili razstavo fotografov naše pokrajine. Vsak fotograf lahko razstavi šest slik, ali belo črne ali pa barvane v velikosti 18x24	1
centimetrov. Motiv slik naj bi predvsem predstavljal goriško pokrajino in njene noše. Cas za prijave zapade 20. t. m.
OBVESTILA
OBVESTILO TRETJEREDNIKOM. Na 1
praznik sv. Elizabete 19. novembra se bo začela tridnevnica pri Sv. Ivanu v Gorici ob 15. uri zvečer. Vse tri dni bo ob 5. uri. v nedeljo 22. novembra pa bo mesečni shod ob 3. uri popldne. Najprej bo govor, nato sprejem novih članov, sledijo pete litanije Matere božje z odpevi, blagoslov’ z Najsvetejšim in nazadnje še papežev blagoslov, ki ga lahko podeli voditelj tretjerednikom dvakrat na leto. Brez u•/ pravičenega vzroka naj ne izostane nobeden tretjerednik ali tretjerednica. Cerkvica sv. Ivana je okusno obnovljena in jo krasijo nove klopi, da boste lahko veseli, 'ki ste prispevali s svojim darom.
Voditelj
V	SAMOSTANU »Ancelle di Gesu«, na Senenem trgu v Gorici se bo otvoril gospodinjski tečaj, v katerega se vpišejo lahko vsa brezposelna dekleta od 14. do 21. leta. Tečaj je popolnoma brezplačen, oziroma bodo dekleta za delo, ki ga bodo izvršile, dobila tudi malenkostno odškodnino. Cas za vpis je do vključno 21. t. rt-
IŠČE SE SLUŽKINJA ZA V RIM,
vešča kuhanja in hišnih del. — Začetna plača 20.000 lir. — Ponudbe poslati na: Penzijon BLED, Via Statilia 19, Roma
KLAVIRSKA GLASBA. Primorski priznani komponist Rihard Orel je v zadnjem času publiciral dve njegova skladbi za klavir, preludij in fugo v e molu. Vsem ljU' biteljem klavirske glasbe toplo priporočamo zanimivi skladbi, ki sta na prodaj v knjigarnah v Gorici in v Trstu.
OGLASI	^
Za vsak mm višine v širini enega stolpca’ trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7^ davek na registrskem uradu.
Odgovami urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Z globoko žalostjo v srcu sporočamo, da je umrl naš član, radijski igralec in režiser gospod
Slavko Rebec
Pogreb dragega pokojnika je bil v ponedeljek 16. nov. 1959 ob 14.30 iz mrtvašnice splošne bolnišnice.
Ohranili ga bomo v živem spominu.	RADIJSKI	ODER
t
Rojakom tu in po svetu sporočamo žalostno vest, da je v Združenih državah Amerike umrl slovenski vladika
dr. Gregorij Rožman
škof ljubljanski
Bil je nesebičen podpiratelj in ljubitelj vseh Slovencev. V tej nesebični ljubezni je v odločilnem trenutku podprl tudi akcijo za Katoliški dom v Gorici. Zato mu bomo tudi goriški Slovenci ohranili trajen spomin. Naj v Gospodu počiva.
Maša zadušnica bo v ponedeljek 23. nov. ob 7. uri v goriški stolni cerkvi.
Gorica, 16. novembra 1959.	odbor	za	katoliški	doM
Duhovniki ljubljanske škofije, ki živimo in delujemo v Trstu, sporočamo, da je vsemogočni Bog v ponedeljek 17. novembra poklical k sebi našega ljubljenega škofa
Gregorija Rožmana
Za vedno nam bo ostal svetal vzor, kako je treba služiti Bogu in ljudstvu.
Vabimo k slovesni sv. maši zadušnici, ki bo v sredo 25. novembra ob 18h v cerkvi sv. Antona Novega v Trstu.
Trst, 17. novembra 1959.
Igralska skupina iz Doberdoba priredi v nedeljo 22. nov. ob 20. uri v kinodvorani v Dolini priljubljeno Krekovo igro v treh dejanjih
»TRI SESTRE SE ŽENIJO«
— Na sporedu še petje in rajanje —
'