Leto XX., iL 11.
Izhaja 10. in 25. dne v mesečo.
Dopisi morajo biti frankirani in podpisani ter opremljeni s Štampiljko dot. organizacije.
jSiane posamezna številka Din 2.—, mesečno Din 4.—, celoletno Din 48.—. Za člane izvod Din 1.—.
Oglasi po ceniku. Rokopisi se ne vračajo.
■»•Knina plalana v gotovini
V Ljubljani, 10. junija 1933.
V organizaciji Ja me C, Kolikor mo« - toliko pravico.
STROKOVNI ČASOPIS.
Uredništvo in oprava: Ljubljana, poštni predal 290,
Čekovni račun štev. 13.562. Telefon interurban štev. 3478.
Ne podlegajmo iluzijam!
Reakcija, ki jo doživlja srednja Evropa, je marsikomu zmešala glavo, da obupava, dasi je reakcija v razvoju kapitalističnega gospodarstva bila povsem logična posledica. Reakcije ni zakrivila razcepljenost prolctarijata sama, pač pa je kapitalizem porabil ugodno priliko in usvaja reakcionarne sisteme lažje, ker delavstvo ni enotno in njegovo gibanje še ni na primerni stopnji razvoja. Kapitalizmu je šlo za go-spodstvo in tč gospodstvo si danes osvaja. V gospodarskih1 sistemih so pa že od nekdaj nastopale reakcije, ki so končno le podlegle novim svetovnimi nazorom.
Sedanje reakcije torej ni zakrivilo delavsko gibanje, ampak razvoj, sile na eni in drugi strani. Reakcija bi bila prišla, pa naj bi imelo delavsko gibanje to ali ono taktiko, ker jo zahteva kapitalistični gospodarski sistem, da se za nekaj časa otrese nasprotnikov.
Popolnoma napačno pa je mnenje, da se da socialne oziroma živ-ljenske pogoje izvojevati in osvojiti s politiko, ki jo vodijo krščanski ali takozvani nacionalni socialisti. S tako politiko je še slabeje. Današnja dnižba sicer daje milostne koncesije, dokler ji ne škodujejo, čim pa te koncesije posezajo v vitalni gospodarski njih interes, se upro. Jn delavske zahteve ne morejo dalje, pač pa se začne obenem reakcionarna borba proti že danim koncesijam. Politika revizionizma je torej v bistvu varanje, ki ne more nikdar izvojevati resnejših zahtev delavstva, ker se ne naslanja na politično moč. Poleg tega pa vzgaja ta politika koritarstvo na debelo, protekcionizem do ogabnosti, kakor prav opažamo pri reakciji v Nemčiji. Vse to ubija moralo, čut časti, samostojnost in vsakršno zavest glede splošnih človečanskih interesov, ki jih zahteva socializem.
Ne odklanjamo s tem v splošnem! borbe za politične in socialne pravice, to je udejstvovanje v politiki, ker je utemeljena. Toda naloga delavskega gibanja je večja in važnejša. Zaradi tega je podlaga delavskemu gibanju novi svetovni nazor in na tem more in sme sloneti.
Meščansko časopisje piše danes, <3a delavsko gibanje »razpada«. In mnogo jih je, ki to verujejo ter dele modre nauke o »slabi« taktiki itd., kako bi se bilo moralo delavsko gibanje vesti in da mora izbrati novo taktiko. To je seveda teoretično .vprašanje.
Kaj nas to uči?
To nas uči, da obupavamo in da nismo dovolj trdni, ne prepričani, ter da ne zaupamo v delavsko stvar, dasi prav dobro vemo, da reakcija razmer ni izpremenila ter da so pogoji za delavsko gibanje še bolj Podani kakor prej.
Neresnično je torej, da bi se zavedni delavci vdajali resignaciji, da bi obupavali, verovali varljivim besedam o uničenju delavskega giba: nja. Ti namreč vedo, da bo prav ta reakcija vlila delavskemu gibanju novega poguma in temeljitosti ter ncomajano zvestobo do idealov in končnega cilja.	L.
Vsi zavedni delavci morajo biii strokovno organizirani.
fff f Ali Pla^uJete tedensko po 50 par za letošnje O *	*«/<gg Cankarjeve družbe, ki izidejo v oktobru?
Knjige bodo zanimive in zelo lepe, bodite člani, naj Cankarjeva družba samozavestno in odločno gleda v kapitalistični svet kulturne in gospodarske krize. Vi, delavci, ste njena hrbtenica, zato stojte trdno in prispevajte članarino.
Biti ali ne biti.
Strahovite so posledice gospodarske krize. V prvi vrsti izloča veliko število delavcev od vsakega dela In zaslužka. Potem veliko število delavcev zmanjšuje delovni čas in s tem, seveda, zaslužek. In na vse-zadnje gospodarska kriza vsem drugim delavcem, ki še delajo, strahovito znižava mezde in plače. Skupni dohodki budžeta delavskega razreda, skupna sredstva, ki jih dobivajo delavci v roke za svoje vzdrževanje, so tako neznatna, da gospoduje glad povsod. Podatki, ki jih imamo v rokah, kažejo strahovito skrčenje delavskih mezd in plač, pa naj bo ta ali ona pridobitna stroka. Ti podatki dajejo povod za strahovito skrb in izzivajo vsakega socialno čutečega, da mora zahtevati javne mere, da se temu pustošenju postavi jez.
Slika tega splošnega tajanja delavskih mezd in plač bi ne bila tako zelo vidna, če bi padec delavskih dohodkov ne spremljalo naraščanje cen najvažnejšimi življenskim potrebščinam, ki so zopet kot osnova za prehrano širokih delavskih množic.
Meščansko javnost je osupnila podražitev kruha in moke in je ta osupnjenost trajala, recimo, tri kratke dni. Potem pa se je hladnokrvno na to privadila. Ali delavci te podražitve ne morejo sprejeti, ker njihove nizke mezde tega ne prenesejo. Sc manje pa s tem soglašajo množice brezposelnih.
Mezda In plača delavca, naj bo ročni ali duševni delavec, naj bo privatni, samoupravni ali državni, služi za določeni cilj: da preskrbi življenje družine in ustvari nove generacije, ki morajo biti duhovno in telesno močni in zdravi.
Tisto pa. kar se da danes za mezdo in plačo dobiti in kupiti, je strahovito pomanjkljivo z zahtevo organizma, da se obdrži zdrav in močan za ustvarjanje krepkih bodočih generacij.
Ali so torej plače in mezde naših delavcev prenizke, ali pa je draginja previsoka. Eno od teh dveh je! Zato se morajo mezde in plače in cene življenskih potrebščin, od kruha do stanovanja in oblek izbalan-sirati, morajo biti take, da se bo moglo in lahko kupilo.
Ni to samo privatna skrb vsakega posameznika. To mora biti predmet splošne, velike javne skrbi.
Zato: znižajte cene življenskim potrebščinam ali zvišajte mezde in plače.
Drugega izhoda ni! Ali... ali... Biti ali ne biti!...
KakSna bo stanovska država
»Delavska Politika« od 27. maja 1933 je prinesla sledeči kratek, a pregleden članek o takozvani »stanovski državi«. »Delavec« ga ponatiskuje, da tudi njegovi čitatelji vidijo prazno iluzijo umirajočih. Ured.
Za demokratičnimi državami nastopa problem stanovskih držav. Demokracija je namreč za kapitalistični svet postala nevarna, ker je grozila, da odpravi kapitalistične privilegije, to je kapitalistično izkoriščanje narodov, oziroma delov-n h slojev. Zato je kapitalizem pričel borbo proti demokraciji, ki mu je v nekaterih državah uspela vsaj navidez, to je, usprpirai je vso državno oblast zase, ki jo bo delil z narodom le po svoji uvidevnosti.
V stanovski državi bodo zastopane v gospodarskopolitičnih korporacijah le stanovske organizacije. Delodajalske organizacije po moči svojega kapitala, delavske pa po svojih organizacijah , v tako majhnem številu, da bodo v stanovskih parlamentih lahko dajali dobre svete, vpliva pa ne bodo imele. V stanovskih parlamentih torej, če ne bi bilo višjih duhovnih in socialnih sil, bi bilo delavstvo obsojeno, da igra pohlevne statiste, gospodje kapita-
listi in njih organizacije pa bi lahko vodile brezskrbno svojo eksploa-tacijsko politiko.
Problem stanovskih držav je torej surogat za demokratični parlamentarizem', v katerem pa je izključeno, da bi zastopstvo delavstva moglo kdaj odločevati v splošno korist, ali pristriči privilegije izkoriščanja. Stanovska država pomeni afirmacijo kapitalističnega družabnega reda, zato jo tudi zagovarjajo vsi reakcionarci in kapitalisti.
Večna pa tudi ne bo stanovska državna oblika. Tem manj večna, ker je kapitalistični družabni red v krizi, v veliki krizi. Nova oblika te kyze ne more odpraviti. To vidimo v Italiji, nov zgled pa nam bo nudila Nemčija.
Neizogibno je, da mora slediti veliki krizi večji preobrat kakor je ta. Stanovska država ni produkt napredka, ampak le ovira napredku. to je konsolidaciji človeške družbe. Vse ostane pri starem, v novi državi pa se bodo razmere še poostrile, kar bo za obstoječi kapitalizem šc večja nevarnost. Kakor se danes poraja reakcija nasilno, nezakonito, lomi prisege in zakone, tako nastane na podlagi hujše krize
nov preporod narodov, ki mu bo sveta samo lastna pravica. Pravica večine, pravica potrebe, pravica proti krivicam.
če pojde reakcionarni razvoj po sedanji poti, je edino ta preporod naravni izhod iz težke krize.
Individualizem in kolektivizem.
Nedavno smo čitali v »Slov. Narodu« klavern člančič o individualizmu in kolektivizmu. Trezno misleč človek ne more vzeti take idejne kolobocije za resno. Omenjeni člančič pa se ne odlikuje le po zmedenosti in ne očituje le, da ga je pisal eklektik, temveč je pisan v skrajno reakcionarnem in nečuvenem tonu, zato je potrebno nekaj ugotovitev.
Predvsem člankar obsoja, da »sodobniki« (najbrž kapitalisti?) niso dovolj aktivni ter se ne bore »proti lažnemu principu enakosti, ki postavlja človeka ne glede na njegove individualne zmožnosti na enako višino ali bolje enako nižino«. Potem tolmači, kdo so tisti sodobniki. Pravi, da so to individualitete, kulturni in gospodarski soustvaritelji, ki čutijo v sebi močno zavest, da je prisilni kolektivizem za nadpovprečnega (!) posameznika škodljiv. Dalje trdi, da je gospodarstvo v bistvu vsota zasebnih (!) zadev, da mora biti torej zasebna (!) zadeva. Pravi, da se ne more , noben deloven človek sprijazniti z načeli kolektivističnega dela in da kolektivistična razporeditev dela ne pozna odgovornosti v oni meri, kakršna je zasidrana v individualnem gospodarstvu. Naglaša, da je baje ta odgovornost jamstvo za napredek in blagostanje množic. In ta absurd: »Ta odgovornost je koristna skupnosti celo v primeru, če gre samo za osebne (!) koristi.« Smešnost prehaja v gorostasnost: »Nikjer ni nobenega znaka, ki bi kazal na utemeljenost preloma z individualističnim duhom v prilog ublažitve eksistenčnega boja in še inanj za povzdigo splošnega blagostanja.« Konec te strahovite godlje je zabeljen z ocvirki, ki so pač lahko le produkt dekadentne miselnosti kakšnega purgerja. Člankar trdi, da sedanje krize ni kriv kapitalistični gospodarski ustroj, ampak človeška narava, kar dokazuje to, da se zadnja leta na področju državnih, političnih in gospodarskih interesov uveljavlja načelo individualizma, dočim se istočasno širi med ljudmi ideja kolektivizma — med ljudmi, ki pričakujejo, da bi se mogli kot del množice okoristiti na račun drugih.
Vse to se čita kot izpoved o duševniH mukah paralitika. Ni čudo, da je še vedno tako hudo na svetu, če imajo besedo takšni duhovi!
Gospodje se torej boje, da bi se uveljavil princip enakosti, da bi se smelo tudi delavstvo udejstvovati v gospodarskelm, političnem in kulturnem pogledu. Ta enakost bi škodovala po njihovem mnenju nadpovprečnim individualistom! To je pa po njihovem mnenju povsem brezpomembno, da doslej množice delavstva niso smele odločati v nobenem pogledu, tiste množice, ki imajo med seboj nešteto nadpovprečnih a ne dvignjenih duhovnih moči! Nadpovprečni ljudje iz vrst delavstva bi lahko koristili skupnosti več kot vsi kapitalisti. Člankar je seveda prezrl glavno vprašanje, bistvo problema kolektivizma in individualizma. Ne ve in noče vedeti, zakaj je kapitalistični družabni ustroj v takšni krizi, in nima niti pojma o razvoju družbe.
Zdaj ve že večina delavstva — česar ne vedo nadpovprečniki kova omenjenega člankarja — da preživlja individualizem najhujšo krizo, ki se zlasti očituje v krizi svetovnega gospodarstva. Odkar živi človeštvo, ga je življenje sililo v kolektivizem, k skupnemu stremljenju, k skupnemu delu in sožitju. Najprej se je kolektivizem začel očitovati v prastarih zadrugah. Brez ideje kolektivizma bi ne nastala nobena organizacija in (udi ne država, ki je v bistvu organizacija. Človek je socialno bitje in zato mora živeti v socialnih edinicah. Družbeni razvoj pa preoblikuje te socialne edinice kot zahteva življenje in po načelih, katera nam odkriva znanost o razvoju družbe.
Ni treba naštevati »dobrin«, katere nudi delavstvu individualistično gospodarstvo; ni se nam treba sklicevati na svetovno bedo, ki jo je zakrivila tenka družbena plast individualistov (kapitalistov) in vsi vemo, da je vojno zakrivil individualistični kapitalizem. Odgovornost individualistov, bolje neodgovornost, individualističnih kapitalistov je pognala svetovno gospodarstvo v razkroj. V individualističnem gospodarstvu in smotrenosti v proizvodnji in nepravilne razdelitve materialnih dobrin. V njem je delavec samo proizvajalna moč, ne več človek, ki bi smel
uživati sadove svojega dela iti ki bi smel misliti ter odločati — delavec je samo brezpraven stroj, ki ga lahko delodajalec zavrže, kadar hoče brez vsake odgovornosti.
Vsi znaki kažejo, da je izhod samo v kolektivizmu, v ustroju, ki sili delati vse, ki hočejo živeti; v ustroju, v katerem ne more nihče živeti na račun drugih, ki zahteva za vse enake dolžnosti in nudi vsem enake ugodnosti, ki omogoča vsem izrabiti svoje sposobnosti, ki dopušča vsem misliti in ki zahteva od vseh odgovornosti. V kolektivnem ustroju vlada smotrenost v proizvodnji in porazdelitvi dobrin, v njem1 je povsem uveljavljeno načelo pravilne racionalizacije. V njem so torej izpolnjeni vsi pogoji, ki jih pogrešamo v individualističnem ustroju, zaradi česar je ta začel propadati.
Kdor tega ne vidi, je pač slep. Omenjeni člankar je zapel kaj žalostno labudjo pesem individualizmu, saj je sumljivo podobna žabjemu kvakanju. Individualizem se razkraja vsestransko; noben individua-
Kaj si že čilal povest Ivana Vuka
„V ZNAMENJU HAUEYEVE REPATICE"?
Če še nisi, pošlji na upravo „Delavca“ za broširano knjigo 16'— Din, če pa hočeš vezano Din 25'—. Povest je zelo lepa, oprema in tisk knjige pa krasna
list še ni mogel ustvariti ničesar velikega, kajti vse velike zamisli uresničuje le skupnost; iz množice prihaja pobuda za velika dela in dejanja, na množici slone vse živ-ljenske ideje. Kolektivizem je istoveten z vzajemnostjo in brez vzajemnosti ni ustvarjajoče sile. V vzajemmost pa ne vodi množice slep nagon, temveč vsečlove-ško spoznanje, da je človek socialno bitje, da brez skupnosti ni posameznika in da brez kolektivno usmerjenih posameznikov človeštvo nima bodočnosti.	Labor.
Kako je v Belgiji z delom?
Delavska zbornica nant poroča: »Ministrstvo socialne politike in narodnega zdravja je s svojim aktom br. 17.918 poslalo Delavski zbornici prepis akta, ki ga je dobilo od Ministrstva za zunanja dela, ki se glasi;
»Kakor poročajo kraljevska zastopstva v Belgiji, je tam velika brezposelnost,
tako da ni izgleda, da bi naši delavci lahko našli tam kakšno delo. — Mnogi, ki so prišli tja, so v velikem pomanjkanju in nimajo niti sredstev za vrnitev domov...
Zato se prosi Ministrstvo socialne politike iu narodnega zdravja, da o tem obvesti vse Delavske zbornice.«
Zanimivi sklepi vseameriškega kontinentalnega kongresa v Washingtonu.
Začetkom maja se je vršil v Washingtonu tkzv. ameriški kontinentalni kongres za gospodarsko preosnovo. 4.500 delegatov je zastopalo na njem delavstvo, mameščen-stvo in farinerje. Kongres je sprejel celo vrsto resolucij, ki imajo namen olajšati stanje brezposelnih delavcev, bankrotiranih fartnerjev in zanemarjenih vojnih veteranov. Delegatje so se izrekli za tri milijarde dolarjev takojšnje in direktne pomoči za brezposelne, šest milijard dolarjev za javna dela, za nagrado (bonus) za bivše vojake, dalje za trideseturni delavnik in za podržavljenje (socializacijo) ameriških bank. Poleg bede brezposelnih so zlasti obravnavali položaj farinerjev. Iz Des Moinesa, lovva je prišel apel, da farmerji potrebujejo hitre pomoči, drugače lahko izbruhne v Ameriki državljanska vojna. Sodnik John F. Wirds iz okraja Hardin v iovvi in vodja združenih farmerjev v tej državi, je bil tudi delegat ter je izjavil, da morajo organizirani farmerji in delavci za vsako ceno iztrgati v USA vlado iz rok bogatinov, če hočejo oteti Ameriko iz po-
polne propasti. — John Simpson, predsednik National Farmers Unije, je dejal v svojem govoru, da ima Amerika 120 milijonov zadolženih prebivalcev, dočim je na drugi strani 10.000 ultra-bogatiuov, za katere pravzaprav dela ameriški kongres (parlament) v zadnjih 50 letih postave. Simpson je ameriške bogatine primerjal s francoskimi Bourboni in z zadnjim ruskim carjem. Na tem kongresu je bilo navzočih tudi kakšnih 20 slovenskih delegatov iz vseh krajev Amerike. — Mi se pa samo čudimo tem radikalnim besedam, ko na drugi strani dobro vemo, kako malo zanimanja kažejo ameriški delavci in farmerji za edino stranko in gibanje, ki je zmožno uresničiti gornje zahteve za socialistično in delavsko gibanje. Naj se približajo ameriški delavci in kmetje socializmu in razredni zavednosti, ne pa vabam starih ameriških strank, republikanske in demokratske, pa bodo razmere kmalu boljše. Samo pravo pot naj najdejo. In ta je v socializmu!
S-s,
Jugoslovanski delavci v Ameriki za trideset-urnik in minimalno mezdo.
Koncem aprila t. 1. se je vršilo v Milwaukee, Wise, v USA zborovanje Jugoslovanske Bratske Federacije, ki združuje vse jugoslovanske podporne organizacije v USA. Na zborovanju so bile navzoče vse, razen klerikalne Kranjsko Slovenske Jednote (KSKJ). To zborovanje je sprejelo tudi resolucijo, ki je naslovljena iia de-tavski odsek ameriške poslanske zbornice v Washingtonu. V tej resoluciji se nagla-ša, da delegatje Jugoslovanske bratske federacije, ki predstavljajo 204.000 ameriških državljanov jugoslovanskega po-koljenja kakor tudi jugoslovansko življe-hje v Združenih državah v splošnem.
odobravajo načrt trideseturnega tednika, ki se nahaja zdaj pred naslovljenim odsekom in priporočajo, da bi se ga predložilo čimprej zborniici v sprejetje. Bratske podporne organizacije doslej še niso zahtevale nobene	podpore od vlade,	kakor	so
to zahtevale	razne	profitarske	ustanove
in njih članstvo, ki obstoji izključno iz delavcev, je do zdaj vzdrževalo svoje podporne organizacije samo. Če pa ne bo dobilo kmalu zaposlitve, bodo morale pa tudi one apelirati na	vlado. Resolucijo	je
podpisal za	JBF s	Doudd J.	Lotrieli	iz
Chicage.
Zgraditi treba savsko avtomobilsko cesto.
»Trgovski list« od 27. maja 1933 prinaša sledeči članek, ki je nekak poziv na odločilne faktorje, da začnejo z javnimi deli, da se omili brezposelnost in obenem koristi celemu kraju.
Mi se pridružujemo temu pozivu in po-natiskujemo ta članek.
' Odločilni faktorji pa naj ukrenejo, da se bo cesta gradila.	Uredništvo.
Članek se glasi:
Opetovano smo že povdarjali, da je brez dobrih avtomobilskih cest vsak tujski promet nemogoč. Samo z dobrimi cestami bomo privabili tujce v našo državo, samo z dobrimi cestami pa bomo mogli dvigniti tudi notranji tujski promet. Kajti tudi ta
Prte Lubič:
Pesem dela in bede.
t.
V tovarnah, mogočni kjer sikajo stroii. ; življenja tam večni se bijejo boji.
Tam vedno šumi. se vedno vrti. in ritem železa v neskončnost drvi Možje, vsi v sale oviti, so trudni, do smrti ubiti, v očeh se megla jim skrila, a žalost jim dušo izpila.
In tu. kakor sužnji v delo zakleti, topi. izžeti.
le delalo, delajo, delajo! a stroji brezčutni prepevajo mrzle, železne refrene...
(»Gruda«, 3.-4. štev.)
je važen, pa čeprav nanj danes mnogo premalo pazimo. Tudi za udobnost domačega turista je treba skrbeti, ker drugače nam bo ubežal v tujino. Prav nič ne pomaga, če potem štejemo jugoslovanske avtomobiliste, ki so z naših slabih cest pobegnili na lepše tuje ceste, temveč pomagale bodo samo dobre ceste, da domačemu avtomobilistu sploh treba ne bo pobegniti na tuje ceste.
Tako zaradi zunanjega tujskega prometa, ko zaradi notranjega, je gradnja tlakovanih avtomobilskih cest neodložljiva. Od cest, ki jih danes za intenziven domač tujski promet najbolj pogrešamo, je dobra avtomobilska cesta, ki bi vezala naša glavna mesta. Zlasti pa pogreša takšno cesto Slovenija. Vsa lepota Bleda, vsa lepota naše Gorenjske in drugih naših letovišč ne bo mogla privabiti toliko gostov iz vzhodnih banovin, kakor bi jih privabila dobra avtomobilska cesta. Ceste dajo smer avtomobilskemu in s tem tujskemu prometu in če hočemo, da se ta promet usmeri v naša kopališča, potem treba zgraditi cesto, ki bo vodila v naša letovišča. Ni druge pomoči in tudi najlepši propagandni članki ne zaležejo toliko, ko ena sama dobra cesta. Če hočemo izkoristiti naravno lepoto naših krajev, potem ni druge pomoči, ko da zgradimo dobre ceste do teh krajev.
In cesta, ki bi mogla najbolj dvigniti domači tujski promet, je sayska cesta. Iz Zagreba do Radeč in dalje do Zidanega mosta, Hrastnika, Trbovelj, Zagorja, Litije In do Liubljane bi peljala ta cesta, ki bi imela vse prednosti moderne ceste. Združevala bi dve naši prestolnici, peljala skozi romantične kraje ob Savi, odprla nove vire zaslužka za naše najboli potrebne kraje in tem ustanovila tudi edino cestno zvezo tako. z Ljubljano ko Zagrebom. Narod-no-gospodarski pomen te ceste je tako velik in tako evidenten, da ga sploh ni treba
razlagati. Prav tako jasen je socialni pomen, ki bi ga imela gradnja te ceste. Vsi momenti torej govore za zgradnjo te ceste in treba je samo delati na to, da se bo gradnja tudi pričela.
Na zadnji seji ljubljanskega občinskega sveta z dne 17. t. m. je bila na predlog inž. Pavlina sprejeta resolucija, ki naj pomeni začetek energične akcije, da se bo v kratkem pričelo z gradnjo savske avtomo-
bilske ceste. V tej resoluciji se pozivlje vlada, da se sprejme v načrt velikih investicijskih del tudi gradnja savske avtomobilske ceste, ki bi vezala Ljubljano z Zagrebom. Akciji ljubljanske občine se morajo pridružiti sedaj vse posavske občine, zlasti pa naši premogokopni revirji, ki propadajo za brezposelnostjo. A tudi vsi naši gospodarski krogi se morajo pridružiti tej akciji in prav tako tudi vsi delavski. Savska avtomobilska cesta mora postati program Dravske banovine in sicer programi, ki se mora pričeti že v bližnjih dneh uresničevati. Vsi brez razlike moramo delati v ta namen in neprestano je treba to zahtevo ponavljati, dokler ne bo uresničena.
Kot ena prvih točk gospodarskega programa in investicijskih del, ki se naj izvede pri nas, naj velja savska cesta, ker je ta pogoj za oživljenje našega domačega tujskega prometa in za rešitev vseh ob-savskih krajev iz obupne bede, v katero jih je spravila brezposelnost.
VAJENIŠKO VPRAŠANJE.
Ki.e Je mestni fizikat? Kakšne delavnice obstojajo v Ljubljani za mladinske delavce: V Florijanski ulici št. 13 pri čevljarju Brinskele, je delavnica dolga do 3
metre, široka pa poldrug meter do enega metra 80 centimetrov, visoka 2 metra 60 centimetrov — brez vsakega okna, samo vrata za vhod v delavnico. Druga čevljarska delavnica, Ulica na grad 5, pri Francu Stariču, tudi ni dosti večja od prve, ima pa vsaj eno okno. — Tretja delavnica na Bregu pri kleparskemu mojstru Babšeku Jožetu je. dolga do 4 metre, široka do 3 metre Tu je na dvorišču brez vsakega sonca in sc mora celo podnevi pri luči delati. Po takih luknjah delajo vajenci. Kje je zaščita in kje je Protituberkulozna liga in vse ostale zdravstvene inštitucije za obvarovanje zdravja, hi kje ste, gospodje mojstri, vzgojitelji skrbniki vajencev?
Gospoda Rebeka vprašamo, koliko dajejo ključavničarski mojstri ljubljanskim vajencem pri štiriletni brezplačni učni dobi? — Ali je Vam znano, koliko vajencev je bilo od lanskega leta oproščenih in da niti en teden niso bili zaposleni po novem obrtnem zakonu kot pomočniki, ampak takoj odpuščeni, namesto da bi, kakor določa zakon, vsaj 3 mesece delali.
Zanima nas in še bomo nekje drugje povprašali!
Kako je z vajenci v Celju.
Po poročilu obrtnih zadrug je statistika mojstrov, vajencev in pomočnikov v Celju sledeča:
Zadruga šteje:
sedlarjev: mojstrov G9, vajencev 14, pomočnikov 12;
tapetarjev:	mojstrov 6, vajencev 4,
pomočnikov 2;
kovačev: mojstrov 185, vajencev 84, pomočnikov 68;
mizarjev: mojstrov 198, vajencev 156, pomočnikov 123;
pekov: mojstrov 129, vajencev 95, pomočnikov 106;
klobučarjev: mojstrov 66, vajencev 1, pomočnikov 27;
mesarjev: mojstrov 159, vajencev 78, pomočnikov 76;
čevljarjev: mojstrov 130, vajencev 57, pomočnikov 58;
krojačev: mojstrov 75, vajencev 42, pomočnikov 45;
šivilj: mojstric 132, vajenk 73, pomočnic 35;
ključavničarjev: mojstrov 26, vajencev 73, pomočnikov 28;
kleparjev: mojstrov 19, vajencev 19, pomočnikov 14;
mehanikov: mojstrov 16, vajencev 35, pomočnikov 10;
kolarjev: mojstrov 46, vajencev 18, pomočnikov 6;
ostale kov. stroke: mojstrov 23, vajencev 4, pomočnikov —;
rokodelska obrtna zadruga:	mojstrov
128, vajencev 53, pomočnikov 44;
Obrtna zadruga steklarjev:	mojstrov
41, vajencev 16, pomočnikov 22.
Skupno: mojstrov 1449, vajencev 822, pomočnikov 676.
Zanimivo je pri zadrugi ključavničarjev. 26 mojstrov ima 73 vajencev. A obrtni zakon? Za koga je izdan iti podpisan?
Kakšna Je odškodnina za brivske vajence v Avstriji?
Do vštevši 16. meseca ne dobi nobene odškodnine. Od 17. do 24. meseca na teden Š 3.50,	od 25. do 30. meseca na	teden
S	4.50,	od	31.	do	36.	meseca	na	teden
Š	5.60,	od	37.	do	42.	meseca	na	teden
Š	8.—,	od	43.	do	48.	meseca	na	teden
Š 10.—.
Če pa dobiva vajenec hrano in oskrbo pri mojstru ne dobi do vštevši 22. meseca nobene odškodnine. Od 23. do 40. meseca na teden Š 1.—, od 41. do 46. meseca na teden Š 1.50, od 47. do 48. meseca Š 2.50.
To velja za dunajske, brivske vajence od 3. aprila 1933 naprej. Šiling je v našem denarju približno 9 Din.
I A pri nas?
STROKOVNI VESTNIK.
KOVINARJI.
Jesenice.
Poroillo tajnika
Saveza Metalskih Radnlka Jugoslavije, podružnica Jesenice, sekcija težke železne industrije za poslovno leto 1932-33, in sicer od 1. maja 1932 do 1. maja 1933 k rednemu letnemu občnemu zboru dne 28. maja 1933.
Vsako leto prihajamo tako skupaj, da ponovno pregledamo vse delo, ki smo ga izvršili v minulem letu, da kontroliramo sa-lrti sebe, kaj je bilo pravilno in kaj ne, da bomo morali v bodočem letu popraviti. Zato pa morajo biti poročila na občnem zboru objektivna, taka, kakršna v resnici so, brez olepšanja in potvarjanja, ker le na ta način je moči najti res pravo sliko, ki naj nas podkrepi v našem delu, ali pa nam narekuje drugo pot. Članstva sveta dolžnost pa je, da pride na občni zbor, kajti to je njegov dan, da saldira račune dela svojih funkcijonarjev, katere si je samo izvolilo in postavilo, da delajo za njega in za organizacijo, samoobsebi umljivo pa je, da mora eventuelna kritika biti stvarna in nepravilnost dokazujoča, ker le taka more biti šola in obenem že opomin bodočemu odboru, kako se ima v prihodnji funkcijski dobi ravnati.
Sodrugi in sodružice, ako pregledamo delo minulega poslovnega leta, tedaj si moramo priznati, da je bilo to delo težko in trdo, da je bil odpor nam kaj priznati nad vse trdovraten in ponosni smo lahko sami nad seboj, da moremo beležiti te uspehe, ki jih, smelo lahko trdimo, poleg nas nobena organizacija ne more. Ako gremo po vrsti od zadnjega občnega zbora, tedaj nam prvo stopi naprej številka nad 600 brezposelnih, kateri so nam ostali na cesti še od izprtja marca meseca 1932. Tem1 ljudem pomagati do zaposlitve, je bila prva eminentna naloga nas vseh. Slučajna dobra konjunktura obratovanja nam je bila sicer v tem oziru dobrodošla, vendar je podjetje hotelo izrabiti priliko, da bi te reveže zaposlilo cenejše kot ostale že zaposlene, mnogo truda in nešteto intervencij je bilo treba, da se je to preprečilo in da se jih je zaposlilo kot enako drugim.
Priznati pa tiidi moramo, da je predsedstvo tukajšnje krajevne bratovske sklad-nice našlo vsega razumevanja iti nas podprlo, ko smo v septembru zaklicali; da ,ie zadnji čas, da se te delavce zaposli, kajti bili so slučaji, da so imeli nekateri po 15, 20 in 25 let službene dobe, odnosno članstva pri bratovski skladnici in s 15. septembrom naj bi bili izgubili vse si pridobljene pravice. Šli so na delo razen. onih, katere je zdravnik spoznal za delo nesposobne in zrele za borno pokojnino. Čim Pa je bilo to najhujše pod streho, se je pojavilo drugo. Draginja življenskih potrebščin je začela rapidno rasti in nas nujno siliti k razmišljanju, da nam plače vzpričo tega več ne odgovarjajo in da bo treba nekaj ukreniti. Sklicali smo javni shod, ki nas je potrdil v naši nameri in dne 29. oktobra 1932 smo odpovedali kolektivno pogodbo z učinkom, da poteče nje veljavnost 30. nov. 1932.
Podjetje pa se je branilo priznati, da so se življenski pogoji izredno sprerfienili ip da bi bil tako podan razlog za izredno odpoved. Morali smo iti na pot razsodišča. Sestala se je tozadevna arbitražna komisija pod predsedstvom g. sreskega načelnika v Radovljici dr. Ivan Vidmarja in pri-sednikov g. Franc Žagarja, kot zastopnika zbornice' *za TOI, zastopnika delodajalca, iti s. Kopača Jožeta, kot zastopnika Delavske zbornice, zastopnik delojemalca. Tej arbitražni komisiji srno dokazali na podlagi našega indeksa, da so se življenski pogoji izredno podražili s tem,	da	so	na-
rastle cene živilom za preko 19 odstotkov od meseca maja istega leta na eni strani, na drugi pa da je delavstvo	zgubilo	na
svojih plačah direktno 5 odstotkov, indirektno pa na spremembah akordov isto toliko. Komisija je zasedala 7., 8., 9. in 20. decembra 1932 ter nam končno priznala, da smo bili upravičeni odpovedati kolektivno pogodbo, ker so se življenski pogoji izredno spremenili. Gotovo je	bil	za	nas
to lep tnoraličen uspeh, le žal,	da	se	KlD
ni dosti menila na to razsodbo in da je vztrajala na svoji trdovratnosti, kljub raznim ponovnim: intervencijam, katere smo napravili i pri g. podbanu i pri ministru Mohoriču. Šele po zapisniku se nam je po-
srečilo zbiti nadaljnji odtegljaj 4, 5 in 6 odstotkov in nanovo korigirati razne akordne postavke. Vendar se na to še povrnemo.
Dne 7. avgusta lanskega leta smo se po svojem zastopniku udeležili pogreba centralnega predsednika s. Bračinaca.
Ker nam je bilo vzpričo tega, da smo bili s 15. marcem vsi izprti, nemogoče izvesti redne volitve delegatov za krajevno skupščino bratovske skladnice, so se iste vršile dne 20. septembra 1932. Od 85 izvoljenih delegatov smo jih dobili 61, krščanski socialci 24, dočim narodni niso niti kandidirali. 23. oktobra se je zato vršila izredna krajevna skupščina, kjer je uredila vse potrebno za vršitev poslov do rgdne skupščine.
6.	novembra 1932 se je vršila v Ljubljani Oblastna konferenca, kjer smo bili zastopani po 9 delegatih in katere namen je bil, da že vendar enkrat definitivno zaključi vprašanje oblastnega tajnika. Zal, da 'so bile osebnosti tudi tu močnejše in da se je konferenca končala brez pozitivnega rezultata.
V oktobru in novembru smo zbrali preko 1400 podpisov za volitve v Delavsko zbornico.
Brez posebne agitacije, kakor	v jeseni	za volitve	v krajevno skupščino,	smo šli
tudi v volitve za delavske obratne zaupnike dne 28. januarja t. I. Dobili smo od 33 zvoljenih zaupnikov 21 mandatov, kar je gotovo lepo število, grajati pa moramo tudi iz tega stališča, da se naše članstvo vse premalo zaveda pomena volitev in da se istih ne udeleži v takem številu kot bi bilo želeti in kot bi se kot disciplinirani člani morali.
5. marca	pa se je vršila redna	krajevna	skupščina	bratovske skladnice,	kjer je
ponovno izvolila za nadaljnjo triletno funkcijsko dobo ves naš odbor, kakor tudi nadzorstveni odbor.
24. marca se je vršila v Delavskem domu Marxova proslava, sodelovali na 'njej nismo, ker ni bilo sporazuma.
Za velikonočne praznike pa se je vršila v Beogradu plenarna seja centralne uprave, kjer smo istotako sodelovali po svojih zastopnikih.
To bi bil površni pregled dela skozi leto, v posameznostih pa sledi še tole:
Upravni odbor je imel 2 izredni in 17 rednih sej.
Savezni svet je zboroval 22.
Eksekutiva je imela 9 sej.
Generalnih članskih sestankov je bilo 6.
Javnih shodov smo imeli 12.
Plenumov obratnih zaupnikov 5.
Gospodarska sosveta sta bila 2.
Skupni seji s Splošno gospodarsko in Konzumno zadrugo sta bili 2.
Poleg tega smo sodelovali še na 10. sejah bratovske skladnice in na 6 sejah ožjega odbora bratovske skladnice, kjer se delijo podpore brezposelnim. Da smo imeli krajevne skupščine doma, sem že omenil, naj omenim le še Glavno skupščino v Ljubljani, kjer smo bili istotako zastopani po 9 delegatih.
Prvi Maj, praznik dela, smo praznovali kakor vsako leto tudi letos samo s tem, da nismo delali, kljub temu, da so že poskušali sem ali tja s kakimi deli, katere pa je delavstvo povsod odklonilo.
Posamezne sekcije pa so delovale, kakor sledi:
Martinama		sestankov	15,	sej	3.
Zidarji		sestankov	3,	sej	2.
Livarji		sestankov	2,	sej	0.
Zičnovaljarna		sestankov	4,	sej	4.
Mrzlovaljarna		sestankov	10, sej		2.
Zičarna		sestankov	4,	sej	3.
Melianična	del.	sestankov	4,	sej	1.
Žebljarna		sestankov	3,	sej	0.
Električna	del.	sestankov	4,	sej	2.
Kurilnica		sestankov	3,	sej	1.
Cevarna		sestankov	5,	sej	2.
Ekonomat		sestankov	2,	sej	0.
Javornik		sestankov	7,	sej	4.
Dobrava		sestankov	6,	sej	5.
Skupaj	sestankov 72, sej 29.
In če vključimo še zgornje, tedaj dobimo 95 sestankov in 104 seje, kar da skupaj številko 199.
Da izobrazimo in pripravimo naše zaupnike za nadaljnjo borbo smo imeli tudi v preteklem letu organizirani tečaj za knjigovodstvo, matematiko in nemščino, rezultat bi bil lahko boljši in upajmo, da se to popravi v bodočem letu.
Ako še dodam, da smo prejeli in odposlali 622 dopisov, da smo izdali 7 okrožnic, da smo priobčili v našem strokovnem listu 45 raznih dopisov in izdali okrog 1400 osebnih vabil, bi bilo poročilo v številkah v glavnem podano. Povrnili bi se zato na dve pereči vprašanji:
S prvim aprilom 1933 so stopila v veljavo nova pravila bratovskih skladnic. Ankete zanje se je iz naše strani udeležil s. Jeram Jurij, katera se je vršila v Beogradu. Ta pravila predpisujejo med drugimi tudi na novo uvrstitev članstva po kategorijah, za nezgodno in pokojninsko zavarovanje. Da smo bili po starem pravilniku prikrajšani in da je mnogo delavcev, ki bi spadali v višje kategorije ostalo v nižjih, smo posebno dobro čutili zastopniki zavarovancev v krajevnem odboru, zato smo se sedaj pobrigali z vso resnostjo, da se to popravi in da se uvedejo delavci v one kategorije, v katere spadajo. Tu pa je nastal nesporazum, da ne rečem, spor z zastopniki delodajalca. Ker se nikakor nismo mogli ujediniti, smo se končno odločili zopet za komisijo, katero naj tvorijo po en zastopnik rudarskega glavarstva. Inšpekcije dela, glavne bratovske skladnice iti pa krajevni predsednik in podpredsednik, katera naj končnoveljavno odloči, katere kategorije delavcev spadajo v to ali ono zavarovano kategorijo, kar je velike važnosti tako za pokojninsko blagajno, kot
za nezgodno. Veliko hrupa je vzdignilo tudi to, da smo bili iz razlogov, katere smo Vam' že itak tolmačili, prisiljeni povišati tudi prispevke za bolniško blagajno, v kateri pa je vedno boljše, da v delavskih inštitucijah odločujejo delavci sami, odnosno vsaj po čisti pariteti, kakor je sedaj tudi pri nas slučaj.
Drugo vprašanje je podpis nove kolektivne pogodbe. Že uvodoma sem omenjal, koliko truda, intervencij, obratnih razprav in tudi energičnih nastopov posameznih obratov je bilo treba, da je stvar vendar prišla tako daleč in da smo tik pred podpisom pogodbe. Ali nam bo uspelo še to zadnje, kar z naše strani želimo, da se povišajo temeljne mezde za 10 odstotkov onim delavcem, ki ne delajo v akordu, je vse odvisno od delavstva samega, ako bo vztrajalo v tej borbi in glasno povedalo vsem, ml to hočemo; če pa to ne bo slučaj, tedaj tega poviška ne bo in podpisala se bo pogodba, brez naše odgovornosti, da se tudi za te najbolj prizadete ni ničesar storilo. Ako sam nekaj ne zahtevaš, ti nihče prinesel ne bo, to je pa tudi tukaj slučaj. Spraviti to kolektivno pogodbo z že omenjenim poviškom pod streho, zanjo pa takoj načeti borbo za novi današnjemu času in obrtnemu zakonu odgovarjajoči delovni red, mora biti ena prvih nalog novega odbora, kateri bo pa delal zopet le toliko, v kolikor bo našel zaslombe in hrbtišča v nas, ako mu pa tega dali ne bomo, potem bo delal pač samo toliko, kolikor se danes z diplomacijo še delati da. Dne 25. in 26. aprila t. 1. je g. Inšpektor dela v spremstvu glavnega zaupnika in s. Kopača iušpiciral vse obrate vseh treh tovarn KID. O rezultatu te inšpekcije do danes še ne vemo ničesar. Vendar so mu pa naši zaupniki v vseh obratih, kjer so ga spremljali vsak v svojem obratu, pokazali vse nedostatke v higijenskih varnostnih napravah v obče in upajmo, da če se bomo tudi mi za stvar zavzeli z vso intenzivnostjo, da se bo tudi v tem pogledu marsikaj predrugačilo.
To bi bilo v glavnih obrisih letošnje tajniško poročilo. Zavedamo se sodrugi, da smo vse to storili le z Vašo pomočjo, a|i priznajmo si odkrito, še vedno pa so se znašli ljudje, in to tudi med nami saininti, da so rajši kritizirali in zabavljali vsevprek kot se pa resno poprijeli dela, ki ga je v borbi vedno dosti za vse poštene sodruge, da ne bo hotel omenjati samo Saveznili svetov, katere smo rajši ukinili, kakor pa da bi bili mesto nepotrebnih debat in spod-tikanj, to sodrugi, moramo popraviti v bodočem letu, kajti dela ni malo. Ne smemo pozabiti, da smo v letošnjem letu nekako zgubili kontakt z najvažnejšo sekcijo, t. j. z mladoletnimi. Popraviti to, združiti jih zopet, poiskati vse njihove tovariše, saj jih imamo toliko po raznih barakah in kleteh, ki naj se imenujejo delavnice in jih vež-bati za sposobne sodruge in misleče funk-cijonarje, bo morala biti druga naloga novega odbora. Pa ne samo to, naša organizacija se imenuje kovinarska, vsaj nismo kovinarji samo mi, ki smo zaposleni v tovarni, tudi po zunanjih delavnicah imamo vse polno delavcev v kovinarski stroki, ki tavajo brez organizacije in gledajo z lačnimi očmi na vrata tovarne, tudi te delavce je treba zbuditi in jih pripeljati v organizacijo in jim potom nje osigurati človeka dostojno eksistenco. Isto nimamo nikakega stika z našimi železničarji. Obdajamo se mi, kot oni z nekim kitajskim zidom, kateri nobenemu ne koristi. Odtrgati te plan-ke, organizirati medstrokovni odbor na Jesenicah in ga vpostaviti v reelno življenje, da bo naša misel zmagovita, da kadar bomo zborovali mi in dali svoj glas, da se bo slišal ta glas po vsej okolici in do vseh onih ušes, katerim bo namenjen, mora biti naloga nas vseh, da to izvedemo.
To sodrugi, ne bi bilo nič težkega in nič neizvedljivega, ako bi se vsi z vso resnostjo poprijeli dela, katerega se ne moremo in ne smemo brez lastne škode ubraniti in uspehi ne morejo izostati, kateri nam bodo dali šele pobudo za še intenzivnejše delo.
Zgradba na pesek pa bi bilo vse naše delo, ako ne bi vse pazljivosti posvetili tudi našemu zadružništvu. Slovesno smo sicer to že enkrat obljubili, ali sodrugi, prehitro smo pozabili svojo obljubo. Brez močne in zdrave hrbtenice našega zadružništva smo invalidi v strokovni borbi in uspehi morajo biti samo polovični, ker smo tudi mi le samo polovičarski.
Živega duha v obrate in na cesto za vse, kar je naše, strokovno, gospodarsko in kulturno moramo sejati in zanesti med slehernika: kdor je že sam trden, nam bo pomagal, kdor omahuje, ga je treba navdušiti, kdor je neveden, ga je treba poučiti, kdor spi, ga zbudi, da bo spregledal, da ni več sam, da nas je mnogo, ki čutimo z njim in naš bo. Ne nasedati pa raznim demagogom in provokatorjem, ki vsak mesec oznanjujejo novo vero, ne navduševati se za nikake parade in procesije, ker od njih nič nimamo in smo zato še veduo lačni, ampak trdno vztrajati v razredno svobodnih strokovnih organizacijah, mora biti naš evangelij, kjerkoli delamo, hodimo ali govorimo. Če bomo vsi to delali, potem o naši usodi brez nas nihče ničesar sklepati ne bo mogel in bo moral povsod z nami računati. Sodrugi, vzpričo resnosti časa, ki polagoma toda skrito prihaja med nas, ovr-zimo tisto malodušnost, ki se nas morda prijemlje zadnje čase, podkrepimo ostale kovinarje v Dravski banovini, ki se dobro gibljejo in gredo za nami, ostanimo jim še nadalje vzgled, z novo navdušenostjo se poprimimo resnega dela in tam se bomo vedno — našli. Toman Franc, tajnik.
Jesenice.
Kakor delo v minulem poslovnem letu. polno stvarnosti in skrbi za še neizvršeno delo, tako se je izvršil tudi občni zbor tu-
Zlato naše hrane
„Pekatete“
Makaroni, špageti in juhine zakuhe.
kajšnje podružnice SMRJ, ki se je vršil v nedeljo, dne 28 maja t. . Občni zbor je bil prav povoljno obiskan s strani članstva, od zunanjih delegatov so ga pa posetiii: za centralno upravo s. Vrankar Vinko, za Strokovno komisijo njen predsednik s. Jernejčič Franc, za SMRJ podr. Moste s. Ogrin Leopold, za SMRJ podr. Lesce s. Justinova, za naše zadružništvo s. Zugvvitz Anton, za Svobodo Javornik s. Dolinar Franc, za godbeni odsek SMRJ Jesenice s. Malenšek Ivan, za Zvezo del. žen in deklet s. Korenova Ivana in za Delavsko zbornico s. Kopač Jože.
Pred otvoritvijo je dovršeno v zaigrala domača godba pod taktirko s. Čelesnika Fr. par prav dobrih komadov, pevski odsek Svobode Javornik pa je pod vodstvom s. Mencingerja Fr. ubrano zapel par primernih pesmi.
Občni zbor je otvoril in vodil predsednik s. Celesnik Ivan, ki je takoj po ugotovitvi sklepčnosti im pozdravu delegatov podal besedo zastopniku centrale s. Vrankar-jti, ki je izvajal:
Oči vseh članov Saveza so danes uprte na Jesenice in rezultat današnjega občnega zbora bo globoko odjeknil po vseh podružnicah, ki so vam enake po delu, da ta-korekoč konkurenčne.
Zato je treba vso pažnjo posvetiti temu vprašanju z ozirom na vedno večjo brezposelnost, ki stalno narašča. Edino kar Vam morem reči, bodite strnjeni in pripravljeni na vse.
S.	Jernejčič (Strokovna komisija) pazljivo motri impozantno organizatorično stavbo na Jesenicah ter Vam kliče samo enq: Vztrajajte na tej poti!
In tako so sledili pozdravni nagovori, ki so bili edini v enem vsi: bodite še nadalje to, kar ste bili in mnogo uspeha občnemu zboru.
Za tem je podal kratko, toda globoko stvarno poročilo s. predsednik, ki je v obrisih pokazal delo celotnega odbora v minulem letu, poleg tega pa povdaril mlačnost nekaterih članov, katero bo treba na vsak način popraviti.
Sledilo je poročilo s. tajnika, ki ga v celoti priobčujemo na drugem mestu in. ki je bilo sprejeto z aplavzom.
Izčrpno in matematično natančno vzorno podano blagajniško poročilo, ki ga je podal s. blagajnik, smo priobčili že v zadnji naši številki.
Po volitvah, pri katerih je bil izvoljen sledeči odbor: Celesnik Ivan, predsednik; Toman Franc, tajnik; Ažman Karol, blagajnik; Vadnjov Jakob, odbornik in Brajc Filip, odbornik; nadzorstvo: Žnidar Anton, Škrl Franc, Mohorič Franc — je orisal s. predsednik smernice dela v prihodnjem letu, naglasil, da predloženo novo kolektivno pogodbo ne moremo podpisati, ker ni za šihtarje, kateri so v glavnem profesionisti, nikakega poviška in katerega morajo dobiti; res pa je, da se morajo tudi sami pobrigati zato, ker le enotna, nezlomljiva volja more žeti uspehe.
Prav tako je tudi glavni zaupnik s. Mohorič v izčrpnem referatu pokazal vse delo glavnega zaupnika, grajal vso netaktnost, ki jo uganjajo nekaterniki, mesto da bi ga podpirali, ga še ovirajo pri delu, kar je vedno le na korist celote.
Občni zbor je soglasno sprejel iti potrdil vsa poročila, pritrjeval osobito s. Vrankarju, ki se je ponovno javil k besedi ter očrtal tudi centralno strokovno politiko v splošnem, zahteval pa je občni zbor, da postane centrala še agilnejša v svojem delu in da nadaljuje sedanjo politiko varčevanja.
Pismeni predlog s. Ravnika, da se napravi ponovno vlogo na upravni svet KID, kjer zahtevamo, da pride do skupne seje, na kateri naj bi zastopniki delavstva ustmeno tolmačili vse želje delavstva, podčrtali vso upravičenost do poviška, je bil sprejet z burnim aplavzom, kar je znak, da bo vse delavstvo trdno stalo za to svojo zahtevo.
Ko so bila pojasnjena še nekatera dnevna vprašanja, je s. predsednik zaključil nadvse lepo uspeli občni zbor z besedami s. Vinkota:
Ostanimo strnjeni, ker kot taki smo močni in zmagoviti napram vsakomur!
Kovinarji, zapomnimo si to in izpolnimo!
Zgodba današnjih dnt...
Druže uredniče!
Napisal Ti bom zgodbo, žalostno sicer ali resnično, kakor se je dogodila. ,
Nekako pred dvema letoma sem Ti napisal slično, toda mi smo tako srečni, da smo na sličnih slučajih bogati, kateri nas pa žal še ne spametujejo...
Tam v solnčni' goriški se je rodil delavski družini nov član. Zgodaj je moral okusiti vse teigobe proletarskega otroka. Še kot deček je moral z očetom in toliko drugimi čez širno morje v daljne afriške pragozde za kruhom, katerega jim lepa go-rišlta ni mogla dati. Izpostavljen tropičnl vročini afriškega sonca in vsem nevarnostim pragozda, je ta mladi dečko spoznal vso grenkobo dela in tudi njega vrednost. In kakor so že bili tl delavci vsi združeni v eno celoto, da skupno kljubujejo vsem nevarnostim in se borijo za enotni zaslu-
žek, tako tudi v poznejšem življenju ni več zapustil delavske družnosti, t. j. njegove prave strokovne organizacije.
Kmalu ga zopet srečamo v Trstu v tovarni kraj morja, pri visokih pečeh, kjer zopet kljubuje vročini in dušljivemu zraku plina in koksa.
Prišla pa je vojna in kot begunec je pribežal v naše kraje. Zopet je stopil v službo plavžev in Martinovih peči, kakor da bi njegovo telo ne moglo pogrešati vročine, ki se jo je mlado nasrkalo v Afriki. Monotono mu je potekalo življenje, kot njegovim tovarišem, vsak dan ga je klicala sirena, vsak teden v drugem času in med kratkimi oddihi nam je tako rad pripovedoval o visokih in debeiih hrastih pragozda.
Domači, kolikor jih je imel, so mu med tem časom pomrli, brat mu je ostal na vojni, zadnjega je vzela jetika in borna rojstna kajža je prešla na tuje, on pa je bil med nami nad 18 let.
Pa se je zgodilo, da je omagal na poti življenja, zrušilo ga je in za vedno je zatisnil oči, no če hočete tudi kozarec, katerega se mu je toliko očitalo, nihče pa ga ni razumel, da je sam in da njegovi duši kljub vsemu le manjka domačnosti, katero je skušal včasih nadomestiti tudi z kozarcem.
Pobrigali so se za pogreb njegovi tovariši in sodrugi, da ga spremijo v borbi za kruli padlega, na njega zadnji poti. Kupili bi mu venec, mu na rdeče papirnate trakove dali natisniti zadnje slovo in spremili bi ga ...
Pa se je zgodilo čudo prečudno, prišel je on, ki pravi, da je namestnik njega, ki je učil, da smo vsi bratje, vsi enaki, da se moramo med seboj ljubiti in tudi sovražnikom vse odpuščati že v življenju, smrt pa itak vse izravna, pa se je ustrašil nedolžnih papirnatih trakov ob vencu, ki so bili rdeči in odpovedal je spremstvo.
Rdeča barva, simbol ljubezni, saj še v bibliji na večih mestih čitamo od rdeče barve, zakaj si v tem slučaju tako grešna in tako grozno nevarna.
Vztrajali pa so spremljevalci pri svojem. niso hoteli odstraniti nedolžnega rdečega papirja in maziljenec božji je odšel, brez da bi blagoslovil krsto trpina, sam naprej z zatrdilom, da počaka pred cerkvijo. Pogrebci se pa zgražajo, ko ga vidijo bežati samega s vojim spremstvom brez sprevoda po cesti, komentirajo čudno »Božjo ljubezen in vsemogočno usmiljenje« in še pravijo, šele pred dobrimi tremi meseci je bil drug pogreb, dva venca z rdečimi trakovi, pa ga je spremljal ta, ki je sedaj spremstvo odklonil, seveda drugačno sorodstvo je imel, in še pravijo: knjiga pa piše, pred Njim smo vsi enaki, čudno, da ta tega ne ve...
Pa se je razvil dolg sprevod soborcev in njihovih družic ter otrok, delavska godba svira žalostinke, pogrebci pa razmišljajo ono znano: vera gor...
Ko dospejo do cerkve, res pričakuje, opravi svoje obrede in zopet odhiti po bližnjici na pokopališče, niti to pot ga ne spremlja, kajti rdeči trakovi žgejo — govorijo pa o veliki ljubezni, ki bo objela ves svet, da bo postal človek človeku res brat in ne volk, vsi pa bomo enaki in nikjer ne bo izjem.
Pa ga izročijo materi zemlji, iz katere je izšel, ne sicer solnčni goriški, ker tam čudno gospodarijo tujci nad našim življem, ti dobrosrčni gospodarji pa so v dobrih adnošajih z možmi katoliške akcije, pač pa v svobodno zemljo, pod čiste planine, kjer naj stiiva, o krščanski ljubezni, katero so mu tudi za plačilo odklanjali in pa o rdečih trakovih in onih, ki so mu jih dali in so še v borbi...
lu ko so se ti vračali nazaj na svoje skromne domove, jih je z neumljivo silo oklepala rdeča barva, sodružna, ali po krščansko bratska ljubezen, da so jo občutili tudi tisti, katerih do sedaj ni objela in kateri so se ji morda na povelje tudi izogibali.
Odpočij se med nami, v borbi padli, mi pa verujemo v zmago rdeče barve, velike bratske ljubezni, borimo se zanjo iti jo vžigamo v srcih vseh trpečih in ne odnehamo, dokler ne zažari nov rdeč dan, ali pa ne omagamo še mi in se ne snidemo...	—ft—
Pogajanja v Štorah.
Dne 23. maja t. 1. je končala 1-mesečna borba za kolektivno pogodbo v Štorah. Lan* sko leto je bila tem delavcem reducirana plača za 10 odst., 7 odst, 4.5 odst. ter 5 odst. na akordu. Delavstvo je videlo cel čas, da tako ne more iti naprej, da ne more sebe in svoje družine preživljati ob teh nezadostnih mezdah. Kaj je bilo za storiti. Uvidelo je, da brez organizacije in skupne borbe ne bo boljše, temveč vsak dan slabše, ker posamezni delavec se proti krutemu kapitalu sam ne more boriti. Delavci so se vst kompaktno organizirali v Savezu Metalskih Rad-nika Jugoslavije, stopili v akcijo ter si izbojevali v času 1 meseca tisto nazaj, kar so prejšnje leto izgubili.
Sodrugi so dokazali, da je v skupni 'borbi zmaga sigurna.
Ob rednem občnem zboru gospodarske zadruge jeseniškega delavstva.
V nedeljo, dne 28. maja t. 1. so se pričela redna članska zborovanja posameznih oddajališč jeseniške Splošne gospodarske in konzumne .zadruge za Gorenjsko. Njih glavna naloga bo pregledati delo, izvršeno v letu 1932 ter v prvih petih mesecih združenega delovanja v letu 1933 ter istočasno potrditi računski zaključek za leto 1932. Ne bomo ponavljali, ikar smo omenjali že ob izrednem občnem zboru v januarju t. 1., da je sestavljena ta zadruga pravzaprav iz treh delov, ki delujejo zdaj kot odseki skupne zadruge: iz konzumnega oddelka s sedmimi oddajali-šči (radovljiško je bilo letos v marcu zaradi
SoM!
Kupujte in zahtevajte povsod kruh in pecivo iz Prve
delavske pekarne« r. z. z o. z., podružnica v
Ljubljani, Postojnska ulica 11, desno. Telefon 31-71.
Sodražice!
nerentabilnosti zatvorjeno), gostilniškega z dvema zadružnima gostilnama in kinom, ter oddelka Stana in doma, ki ima namen zbrati stavbni iond za gradbo domov za upokojence. V drugi1 ipolovioi lanskega leta in v 'te*
; kočem letu j« bila izvržena konsolidacija zadruge in zadružnih delov, ki so nastali potom fuzije štirih samostojnih delov in izvržena je bila nekakšna centralizacija celotne zadruge s to izjemo, da ima vsaka panoga v okvirju skupnega vodstva posebne odbore, v katere so pritegnjeni poleg delegiranih članov načelstva in nadzorstva še 'posamezni drugi zadfugarji izmed članstva. Konsolidacija sc bliža zaključku in treba je še, da občni zbor potrdi kar ugodne računske zaključke za minulo leto. Zaradi velikih stroškov za izvršene ocfcepitve kakor tudi za nove investicije prebitki zadružnih panog ravno niso preveliki, vendar kažejo v svoji zmernosti, da je bilo gospodarstvo smotreno in temeljito.
Članstvo na rednih krajevnih sestankih in delegati na Tcdnem občnem zboru, ki se vrši v nedeljo, dne 18. junija t. 1. bodo morali točno premotriti to lansko poslovanje in izreči o njem svojo sodbo. Seveda bodo pa morali ob vsem vzeti v pretres in obzir tudi dejstvo, dla je bila ta >doba za našo zadrugo doslovno revolucionarna in da zaradi tega ni moglo biti doseženih toliko uspehov kakor v kakšni mirni razvojni dobi. Pa še nekaj bodo morali vzeti v obzir: tudi za delavstvo samo je bilo lansko leto kritično, in ono enomesečno izprtje kakor tudi potem domalega šestmesečna brezposelnost cele vrste zavednih članov in delavcev, nista mogla iti brez izraza in škode za delavsko gospodarsko podjetje. Vendar rečemo lahko: če je to kritično leto, da d*vakratno ali celo trikratno kritično leto, zadruga tako uspešno in dobro prestala, potem je zdrava in močna. V viharju se spoznava moč, ne ob lepem vremenu!
Toda še o nečem se bodo morali vprašati člani in delegati pa tudi vse jeseniško razredno zavedno delavstvo: Ali so storili vse za svojo zadrugo, kakor bi morali in mogli? Ali so podprli z vsemi močmi svoje lactno podjetje in na vseh koncih in krajih; ono podjetje, o katerem so izjavljali slavni delavski vodje, da je vedno train in m-unicija za strokovne organizacije? Vsakdo naj — predno izreče kakšno neupravičeno kritiko napram zadružnemu vodstvu — vpraša najprej samega sebe: ali sem sam čist in sem zaradi tega moralno upravičen kritikovati vodstvo, ki mu nisem bil v pomoč? Ali sem se zavedal, dia je maše zadružno podjetje obenem tudi moje lastno in da nisem tedaj, kadar nisem 'podpiral tega svojega podjetja, podpiral sebe samega, da sem tedaj, kadar sem pljuval na podjetje, pljuval v lastno skledo in da sem tedaj, kadar sem rovaril proti lastnemu podjetju žagal ono vejo, na kateri sedim tudi sam in izpodkopaval one temelje, na katerih sam stojim? če bodo pred članskimi zborovanji in pred občnim zborom vsi prizadeti dobro premislili in pre-motrili gornje navedbe, potem bodo ta zborovanja nudila tudi pravo sliko in rodila prave nasvete in predloge za delo v bodočnosti. če se bo zavedal vsak razredno zaveden in vsak svobodno organiziran delavec gornjih dejstev, bo uspeh naše zadrurfe v tekočem in prihodnjih letih še vse boljši kakor je bil dbslcj, in podpora, temelji in pomoč delavstvu bodo mogli biti še vse jačji in zanesljivejši.
O poteku zborovanj in občnega zbora bomo pa še poročali.
Jesenice.
Predavanj« Zveze delavskih žena in deklet zaključena.
V torek, dne 2. maja t. 1. je bilo zaključno predavanje serije predavanj, ki jih je priredila Zveza delavskih žena in deklet v tej sezoni. Predavanja so se vršila redno vsak torek, razen Miklavževega večera, ko se je vršil prosvetni večer in pustnega torka. Skupno je bilo v vsej seriji 26 predavanj in že to je dokaz, da so zavzela ravno pol leta (od 8. nov. 1932 do 2. maja 1933). Meid temi predavanji je bilo 6 vzgojnih predavanj, 3 protialkoholna, 16 zdravstvenih in 1 biološko. Predavalo je 11 predavateljev, med njimi dir. M. Marčič 11-krat, s. Premrujeva in g. Puhar L. po 3 krat, dr. Slava Kristan-Lu-načkova 2 ikrat, po enkrat pa dr. Dragaš, dr. Prodan, s. A. Vod’etova, s. Kosova, dr. To-tninškova, dr. Bezič in dr. B. Škerlj. Obisk je bdi stalno zelo povoljen in znašal povprečno 150 do 180 večinoma žensk. Predavanja so zavzela vse različne teme kakor Nujna potreba izobrazbe delavske žene, Otrok v delavski družini, te na v današnji družbi, Kaj hočejo delavske žene, Oj, ta moda, o raku, o tuberkulozi, o alkoholizmu (troje), o negi bolnikov, o živčnih boleznih, o prvi pomoči, o ženskih spolnih boleznih, o higijeni žene, o negi otroka, o zdravljenju z injekcijami, o boleznih prebavil, o higijeni na kmetih, o potrebi nege zob, kako ostanem zdrav, o splošnem zdravljenju, o vplivu dednih obremenitev na potomstvo itd. Mn^go predavanj je bilo spremljanih s skioptičnimi slikami ali s filmom. Predavanja so bila jeseniški delavski ženi v največjo ikorist in želeti je samo, da se prihodnje leto po istem sistemu nadaljujejo. Jeseniške delavske žene se pa najlepše zahvaljujejo vsem prijaznim gg. predavateljem in predavateljicam za njih prijaznost pri sodelovanju pri tem nad vse
pomembnem ljudskpvzgojnem delu. Zvezi delavskih žena in deklet pa zahvala za vso vzgojo, ki jo svojim članicam kakor tudi vsem Jeseničankam nudi.
Lesce
Predavanje leščanske »Svobode«.
»Svoboda« v Lescah je v zadnjem letu spet začela z novim lepim in smotrenim kulturnim delom. Predvsem goji zaenkrat predavanja, za katera je med Leščani precej zanimanja. Koncem lanskega leta je predaval s. Cerkvenik o »Kmečkih puntih«, v zadnjem času sta se vršili pa dve predavanji. V nedeljo 9. aprila t. 1. je predaval s. Cvetko Kristan z Jesenic o »Veliki francoski revoluciji«, v nedeljo 7. maja t. I. pa isti predavatelj o »Novem Dunaju«. Predavanji sta lepo uspeli in nudili navzočim Svobodašem lepega pouka in užitka. Želeti bi pa bilo, da bi se tukajšnje delavstvo še bolj zavedlo pomena izobrazbe in bi še v veliko večjem številu posečala predavanja, da bi bila dvorana pri Katrineku veliko premajhna. Naj se vsi leščanski kovinarji.in sodTUgi zavedajo, da je samo v izobrazbi moč in za pridobitev izobrazbe se je pa treba izobraževati. Če vštejemo Marxovo akademijo, so bila v tej sezoni v Lescah že štiri predavanja, od katerih so sc navzoči lahko marsikaj naučili. Leščanski Svobodi kličemo: Le tako naprej, delavstvo v Lescah pa naj pridno obiskuje svoje izobraževalno torišče, da bo dorasilo veliki nalogi, ki ga še v bodočnosti čaka. Še enkrat pa: Moč je v izobrazbi!
SPLOŠNA DELAVSKA STROKOVNA ZVEZA JUGOSLAVIJE.
Ribnica na Pohorju.
Dne 20. maja t. 1. se je vršila v podjetju A. Res in drug razprava radi odpusta delavskih obratnih zaupnikov in radi delovnih razmer. Delavstvo So zastopali: Kopač za Del. zbornico, Jakomin za SDSZJ, Pec Aleks, Pečovnik Alojz in Mithaus Miha. Rezultat razprave je bil:
Podjetje je vse obratne zaupnike vzelo nazaj v delo za čas, ko niso bili zaposleni, sc jim prizna in izplača odškodnina za zamujeni zaslužek.
Ostale delovne in plačilne razmere se bo uredilo, čim bo podjetje v večjem obsegu obratovalo. Od 140 delavcev je sedaj zaposlenih koma j okrog 40.
Vsled službene odipovedi vsemu delavstvu v granitoiomu ing. Milana Lenarčiča, se je dne 20. maja pri tvrdki posredovalo. Tajnik SDSZJ s. Jakomin je povdaril, da obstoja sum, da so službene odpovedi le trik in pretveza, da se preplaši delavstvo in jim nato zniža itak nizke mezde. G. ing. Lenarčič je to zavrnil in izjavil, da nima nikakih naročil in da ni nikakega izgleda na skorajšnji pričetek obratovanja. Izjavil je dalje, da ne obstoji namera po znižanju plač.
Ker je vsemu delavstvu istega dne po-'teikla službena odpoved, je vse delavstvo dobilo delavske knjižice. Vse delavstvo tega podjetja je brezposelno. Opozarjamo merodajne faktorje, Borzo dela, pomožno akcijo, občino, zlasti pa lastnika podjetja, da poskrbe, da delavstvo ne bo ginilo v lakoti.
Dne 21. maja t. 1. se je vršilo veliko strokovno delavsko zborovanje. Udeležba je bila ogromna. Od blizu in daleč so prišli so-drugi in sodružice, da čujejo vzpodbudno besedo k borhi za človeške pravice. Govornika ss. Kopač in Jakomin sta poročala o intervencijah pri podjetjih in dala navodila za nadaljnjo delo v organizaciji. S. Verdnik je pred zaključkom pozval navzoče, da poleg strokovne organizacije pristopijo tudi v kulturno izobraževalno organizacijo »Svobodo«, katere podružnica je osnovana tudi v Ribnici na Pohorju in že agilno deluje, ker le izobraženi in z delavsko kulturo prožeti delavci in delavke so oni, ki bodo s svojimi organizacijami ustvarili delavstvu lepšo bodočnost.
Kemična tovarna Moste.
»Delavska pravica« z dne 18. maja 1933 je prinesla članek, da se je vršil dne 14. maja 1933 članski sestanek Strokovne skupine kemičnih delavcev v Mostah, kateri so včlanjeni v Jugoslovanski strokovni zvezi. Članek je indirektno naperjen proti Splošni delavski zvezi Jugoslavije, kakor tudi proti sedanjim zaupnikom. Med drugim pravi, da se dosedaj ni ne zunaj ne odznotraj nihče brigal za gmotne in socialne interese kemičnih delavcev v Mostah. Tako namreč člankar v »Del. pravici« poroča in misli. Mi delavci se prav veselimo tega že dolgo pričakovanega dogodka. Da so se tovariši od Jugoslovanske strokovne zveze ob 12. uri spomnili na nas ter pričeli z reševanjem perečega socialnega vprašanja v naši tovarni. Sedaj imate, tovariši, priložnost, da pokažete vašo borbeno zmožnost. Bojimo pa se, da bodo kemični delavci podobni delavcem tistih podjetij, kjer se dve organizaciji tepeta med seboj, podjetnik pa ima proste roke, da delavce po svoji mili volji izkoriščava. Mi delavci, kateri verujemo samo v svojo moč, zavračamo vsak prazni evangelij. Delavstvo bo svoje pravice izvoje-valo samo, in to takrat, kadar bo združeno v eno telo in eno dušo. Da bo Jugoslovanska strokovna zveza storila v social-
nem pogledu za kemične delavce več kakor je napravila Splošna delavska zveza, bo pa pokazala bodočnost. Dela in nedo-statkov je dovolj in prihajajo vsak dan novi. Kličemo vam »novim«, oznanjevalcem sreče in blagostanja za naše delavce z vašitn geslom: bog pomagaj!
Mi pa, ki smo za kemične delavce že mnogo koristnega storili, smo tudi ponosni na naše delo. Obžalujemo pa žrtve, ki so bile v naši tovarni ne redke za delavsko solidarnost. Prišel bo čas, ko bodo tudi ti dobili svoje plačilo.
Ce pa delavci potom svoje organiziranosti pridobljenih pravic niso znali varovati in čuvati, se je pa razčistilo sedaj, ko smo uvideli, da je bilo med nami 60 odstotkov delavcev, ki so mesto, da bi gradili našo skupno moč, isto razdirali. Prav ta skupina je bila tista cokla, ki je ovirala naše delo. In prav je, da so šli. Splošna delavska zveza ni pri tem nič zgubila, temveč pridobila. Naše članstvo je ostalo na svojem mestu in tudi novi pristopajo v naše vrste. Mi ne izgubljamo praznih besed, temveč nas utrjujejo dejanja, katera so bila storjena za naše delavce v kemični tovarni v Mostah.
Pripis: Položaj se za delavstvo kemične tovarne ne bo izboljšal, ker je razcepljeno v dve organizaciji. Delavstvo je organizirano 15 let enotno v marksistični organizaciji. Krivdo za bodoče neuspehe nosi Jug. strok, zveza, ki je smatrala za potrebno, to delavsko skupnost in enotnost razbiti v korist gospodarjev. Ko so kemični delavci brezposelni gladovali, so se pritepli do njih in z raznimi obljubami izvršili zločinsko delo. Radujte se nad sadovi svojega krščanskega dela---------------.	—in.
Trbovlje.
Že dolgo časa opazujemo, oziroma beremo v »Del. pravici« njenega pisca, pardon ne, pisca, temveč informatorja. Smešno se nam zdi, da nasedajo temu, ki se šteje za zelo brihtnega urednika tega časopisa in priobčujejo notice brez vsake podlage in celo popolnoma izmišljene.
Za primer v »Del. pravici« z dne 11. maja 1933 štev. 19 se oglaša neka skupina ljudi, ki hoče zasnovati konzum iz blagajne starih onemoglih. Vprašamo dotičnega poštenega krščanskega socijalista, kakor se sam ponaša, kje in na katerem $estamku se je govorilo, da mi hočemo dajati denar, ki je nas vseh, v podporo konzuma. Ako je bil dotični sam na sestanku, je gotovo celo stvar obrnil drugače, samo da bi bil senzacionalen. Ako se pa je stvar šušljala ali govorila, bi naj imel toliko ponosa, da bi nas vipraša* in bi mu stvar razložili.
Opozarjamo ga tudi, da ga kot krščanskega človeka njegova vera uči, da naj spoštuje sodelavca kakor samega sebe. Naj mu bode to v zgled, da tudi mi marksisti lahko rečemo s ponosom, da smo pošteni in nimamo namena zapravljati denar, ki je nas vseh, naj si bo v kakršnekoli svrhe. To naj bo dovolj.
Da pa bo stvar jasna, pa naj povem, kako je ta reč. Govorili smo in tudi storili, da bomo kupovali živila v našem konzumu in podpirali, kar je naše z našim denarjem in našimi lastnimi žulji kupovali deleže za povzdigo našega konzuma. Mislim, da to pač smemo!
V drugem članku namigava za dvojne zaslužkarje. Vse lepo, samo to ne, zakaj ne piše javno z imeni, da so dotični vidni vsakemu. Kateri marksist se izraža v teh teških časih »kaj meni brezposelni, samo da živim jaz«, naj ga tudi pokaže.
Navedemo naj še la slučaj. Ko je krščanskemu opisovalcu klonila glava na prša, kdo so bili tisti, ki so Te vlekli izpod dežja? »Marksisti«!? Torej . . . Opazovalci.
Zahvala.
Podpisani Franc I.ipovš se najprisrč-nejše zahvaljujem sodrugom in sodruži-cam, delavcem in delavkam kemične tov. v Mostah za zbrano podporo za časa moje bolezni v znesku 268 Din.
Moste, dne 25. maja 1933.
LESNI DELAVCI.
Podružnica Osrednjega društva lesnih delavcev v Dev. Mar. v Polju je imela sestanek 14. maja v restavraciji pri kolodvoru. Sestanek ni bil tako obiskan kot bi moral biti. Naši delavci se še vedno ne zanimajo za organizacijo tako kot bi se morali, čeravno niso pri nas razmere po naših delavnicah rožnate. Ne zavedajo se, da je moč le v skupnosti, neglede nato pa se bomo borili do skrajnosti za izboljšanje našega mizernega položaja. Pri nas se opaža, da je naša mladina preveč navdušena za žogobrc, organizacijo pa zanemarja. Mi to početje naše mladine obsojamo, pa ne da bi kdo mislil, da smo proti športu, smo, ali prva je strokovna organizacija, potem pa žogobrc.
Sodrugi, čas je, da se danes v tako kritičnih časih strnemo ter se skupno borimo za izboljšanje mizernega položaja. Danes nas je le peščica v borbi, pozivamo vse lesne delavce v našemi okolišu, da pristopijo v organizacijo. Vsakdo mora sprejeti borbo častno, ker le na ta način pridemo do tiste veljave kot je potrebno. Obetajo nam se še slabši časi, zato bodi-
mo že v naprej pripravljeni. Seveda tni-Sijonj nas ne bodo rešili krize? Pri priliki Pa Še kaj več od drugega kraja, ki se ga baš v zadnjih časih nam obeta? Temelj smo gradili 'precej let, sedaj pa, ko je postavljen, počnimo graditi in ustvarjati, da pride naš zaželjeni »Ml« do moči.
Družpost!	,	/
MONOPOLCI.
Iz seje U. O. Podružnice »Saveza rad-nika monopolskih p. i p. k. u Jugoslaviji«, Ljubljana, za mesec maj 1933, katera se je vršila dne 31. V. 1933.
Prisoten celoten odbor.
Razpravljalo se je o razmerah v tobačni tovarni v Ljubljani ter o težkočah, katere so nastale vsled premalega delovnega programa za tekoči mesec.
1. Upati je, da se bo v prihodnjem mesecu obrnilo na bolje (po gledanju na prejšnja leta), sklenilo pa se je, da se za vsak slučaj nepredvidenih težkoč skliče članski sestanek, kjer bo omogočeno vsakomur povedati svoje mnenje za rešitev perečega vprašanja zaposlitve vsega delavstva v tovarni.
2. K vprašanju pravilnikov se je sklenilo:
Ker smo prejeli dopis C. U. Saveza,. da sta se glede »Pravilnikov« informirala na Monopol. Upravi predsednik s. Branko in zastopnik Del. zbornice v Beogradu s. L, Pavičevič, da se isto zaprosi za čim točne.iše podatke, katere se bo^potem podalo članom na prvem sestanku.
3. Pri čitanju dopisov se je videlo, da se U. O. Saveza ter podružnice jako živo gibljejo ter zbirajo in povečavajo armado zavednih monopolskih delavcev z dneva v dan, da_ nam bo tako lažje staviti zahteve v imenu večine delavstva. Kar pa bo mogoče dobrega doseči, pa je upati, da tudr ostali ne bodo zavrgli, dasi se nam stavi na vse strani zapreka, da bi dosegli cilj — izboljšanje težkega položaja.
4. Ker se misli v širši odbor pozvatr par članov-ic — posebno starejših in uvi-devnejših — se poživlja iste, kdor ima veselje do dela na organizacijskem polju, naj se javi pri s. Čamerniku ali s. Marinšku.
5. S 1. julijem 1933 poteče prvo leto' našega ujedinjenja s sodrugi iz Srbije in Hrvatske.
Težke so bile naloge, katere so čakale-rešitve, ali nismo se jih ustrašili, saj se nas je mnogo krepko prijelo za delo. — A mnogo onih, ki so v začetku gledali sama od strani, je uvidelo, da je pametnejše pomagati pri delu — seveda nekaj jih je omagalo, ali število prvih je vsekakor mnogo večje kot pa ono omahljivcev, katere vsak vetrič odpihne in kateri niii sami ne vedo kaj hočejo. In organizirani proletariat je žel poleg neuspehov gotovo tudi par prav lepih uspehov, ali najtrši oreh nas še čaka, in to so ti nesrečni »Pravilniki«, posebno pa pereče vprašanje — penzije!!!
Zavihajmo rokave ter pojdimo na delo s tem, da se bomo vsi do zadnjega odzvali, kadar se bode klicalo na shode, na katerih bomo soglasno zahtevali — nujno, a ugodno rešitev naše usode!!
Pustimo na stran razne razprtije, ker tu se gre zato, da se enkrat ugodi našim izstradanim želodcem, našim in naših družin!
6. Vsi oni člani-ce, kateri so vstopili dne 1. julija 1932 ter imajo vplačanih 52' tednov, so si s tem pridobili po § 7 Savez-nega pravilnika pravico do bolniške, brezposelne in potne podpore.
Po § 8 istega »Pravilnika« imajo člani po prvem letu pravico do polmesečne (15 dnevne) podpore, a po razredu, v katerega plačujejo.
Vsak član, ki je bolan in se javi V" bolniško stanje, naj se javi svojemu zaupniku — a po bolezni ali pa tekom štirinajstih dni naj se javi radi izplačila bolniške podpore pri blagajniku (s. Frece Franjo). S seboj je prinesti člansko izkaznico in kupon, katerega da pismonoša pri oddaji denarja od bolniške blagajne (OUZD) kot potrdilo, koliko dni je bil bolan.
Člane se opozarja na § 7 točka 1. Sav. Pravil., kateri pravi, da oni člani nimajo pravice do kake podpore, ako so zaostali s članarino za šest tednov, a poleg tega se jih lahko črta, kot da so odstopili od organizacije.
Zato se članstvo poživlja, da vplačuje redno in točno po svojih zaupnikih!
7. V mesecu juliju (eno nedeljo) se namerava napraviti celodnevni izlet (ta-borenje) na Taboru pri Črnučah. Kdor se-misli udeležiti, vplača Din 10.— kot znesek za event, stroške pri svojem zaupniku,, prebitek se po povratku domov vrne. Hrano za cel dan naj vzame vsakdo s seboj. Imeli bi tudi nekoliko godbe. Družinski1 člani gredo lahko z nami, da se navžijejo svežega zraka in solnca, katerega edinole še dobi dclavec brezplačno!
Cim več nas bo, več bo zabave ter družnosti.
Udeležite se vsi člani in članice, kajti5 tudi zraka in solnca se moramo naužiti ter provesti proste ure v svobodni naravi!
Družnost!	Odbor.
Izdaja konzorcij »Delavca#. Predstavnik Ivan Vuk, Ljubljana. — Urejuje ter *» tiskarno odgovarja Josip Ošlak t Maribora. — Tisk Ljudske tiskarne d. d. v Maribora,