Za poduk in kratek čas. Nesrečni dnevi generala Szapary-ja v Bosni. (Spisal po lastnej skušnji D. Živkov.) VI. Dne 5. avgusta ob štirih nas neusmiljeni trobentaš prebndi. Hitro je vse pripravljeno na odbod, a čakati smo morali do 11. are sedeč na konjib. Solnce je strabovito pripekalo. Marsikteri bi rad v senco vlegel, da bi si on in konj počil pa ni bilo dovoljeno, ampak sedeli smo kakor lipov sv. Martin na gabrovem nšiinelnu". V sedmib urab smo potem komaj po težki poti dospeli v Gračanico, kjer smo več slišali o bitvi od 4. avgusta. To je uže bil boj! Vsaka koča se je morala posebej po sili vzeti. Kjer se pa to ni dalo, oudi so koče požgali in jazbece iz gnezda pogmodili. V boj zapleten je bil 1 bataljon 70. polka in je bil v sili, dokler mu ni prišel 1 bataljon od 61. polka na pomoč. Od naše strani so bili 1 častuik in nekoliko mož ranjenih, kterih še eden je tisti dan unirl; Turkov je bilo okolo 80 mrtvih, 50 ranjeaib ia 40 vjetib, kteri zadnji 80 se tisti dan odpustili, samo dva poveljnika so zadržali. Dne 6. avgusta smo imeli počitek. Tisti dan so vse koče po orožji preiskali. V mošeji so našli do 1000 pušek in vsakovrstnega orožja tudi 700 škrinjic streliva. Na trgu sta stala dva stara železna topa. Obetal sem pajdašu 5 fl., naj mi na celi lafeti pokaže za čebulj vrednosti železa! Orožje so naši vojaki vse potrli. Bile so večjidel stare 8 srebrom vložene puške na samokres; tudi nekaj augleških Martini - pušek je bilo ; bandžari  80 bili ostri, kakor britve. Strelivo se je vse sežgalo. Kedar so se prve puške v ogenj vrgle in pokati jele, bilo je naenkrat vse na nogab. Nihče ni drugače mislil, kakor da so nas Turki napali. Ko smo zvedeli, da ni nič budega, smo si vsak kakšno senco poiskali, da bi poeivali, pa uam prebudo pokanje ni pripuščalo, ker 80 vojaki, da bi delo hitrej dokončali, začeli cele škrinjice v ogenj metati. Vse se je pokončalo, samo topa sta cela ostala vendar zabita. Gračanica ima okolo 3000 prebivalcev, večjidel mohamedancev, nekaj malega pravoslavnih kristijanov, kteri imajo lepo malo hiao božjo brez stolpa; mohamedanci imajo dve mošeji. Dne 7. avgusta sta bila zgodaj dva pr?a puntarja obešena. Hitro potem smo se začeli pomikati proti Dubosnici.. Marširali smo celi dragi dan in smo ob eni po polnoči 8. avgusta prisli v tabor. Pesci in ženisti, kteri so uže po dnevi tje prižli, oskrbeli 80 si eena, slame itd. za ležišče, jaz sem po nekih poslih zadržan zaostal za svojim oddelkom in ga v temni noči nisem najti mogel. Zato si pri ženistib prenočišea izprosim, kterega so mi radovoljno dali. Konja privežem k plotu, ga izsedlam in mu sena predložim, jaz pa si vležem k ženi8tom v širok jarek tik ceste. Akoravno hudo gladen, sem vendar dobro spal. Ko se je zadenilo, pribiti kakih 40 mož dobro oboražanih Turkov in napadnejo naše straže; 18 so jih naši vojaki vjeli, druge pa postreljali. Vjetim se je orožje vzelo in potrlo, strelivo pa v vodo pometalo. Potem so se odpustili. Jaz hitim iskat svojega oddelka. Ko ga najdem, bilo je že vse pripravljeno na odhod proti Doljni Tuzli. Pot gre po lepi dolini vode Spreče, ktera je zelo rodovitna, ker pri tem slabem obdelovanji je koruza in pšenica lepo kazala. Pšenica je bila uže prezrela in je izpadala; po koruzah je bilo polno buč ia dinj ali raelonarjev. Kako se tu polje obdeluje, sem sklepal iz kmetijskega orodja, ktero sem ob malern počitku pri neki zapuščeni koči videl; oralo je bilo leseno, kakor so ga nekdaj staii Egipčani imeli. Deske, da bi zemljo na eno stran odmetavala, ni bilo. Brano ima lesene zobe, in je za dolgo trto iz divjega trsa spleteno jarmu privezano sredi dvorišča ležalo. Na divjem trsu je bilo precej lepega grozdja. Skoda, da so bili čisto zeleni, kakor rudi slive; pa zadnjib se je vendar veliko pojedlo, kakor tudi kilave kornze, dinj in buč, ker smo bili že drugi dan brez jesti. (Dalje prib.) Smešničar 30. Trije mesaiji so prišli na sejem, in so nekej krčmarici dali hianiti 50.000 fl., ker toliko denarjev niso hoteli s seboj nositi. Naročili so pa krčmarici, da le takrat sme denar dati, kedar vsi trije ob enem pridejo. Kratko potem pride eden teb mesarjev in želi imeti denar, ker so obilno volov kupili in njegovi tovarši ga čakajo na sejmu. Krčmarica da denar, ali komaj ta odide, uže pridejo tovarši in tirjajo denar. Zdaj je  bilo očitno, da je oni mesar z denarjem pobegnol. Mesarji tožijo krčmarico, naj jim založeni denar plača. V zadregi krčraarica premišljuje, kaj bi storila. Slednjič si domisli in mesarjem odgovori: da bo ona, kakor je bilo pogojeno, takrat njim 50.000 fl. plačala, kedar bodo vsitrije ob enem akupaj prišli, ker tako je bilo pogojeno. H.