"SVETA VERA BODI NAM LUC, MATERINA BESEDA PA KLJUČ DO PRAVE ZVELIČAVNE OMIKE."
Anton Martin Slomšek
sLO\)GÎ1SKA
rot KT * 11» lov i ki a
STRANKE SLOVENSKE POMLADI!
PUSTIMO NEPOTREBNE PREPIRE. ZAČNIMO SE SKUPNO PRIPRAVLJATI NA PRIHODNJE VOLITVE!
LETNIK XLVI
SEPTEMBER-OKTOBER 1995
ST.9-10 NO 9-10
SPOŠTUJMO SVOJE KORENINE
V	dneh 14. in 15. oktobra 1.1, je poteklo 56 let, odkar je slovenska dijaška mladina iz cele Slovenije na Slomškovem grobu v Mariboru obljubila zvestobo BOGU, NARODU in DRŽAVI. To je bilo ob priliki ZVEZNE SKUPŠČINE SLOVENSKE DIJAŠKE ZVEZE (SDZ), katoliške organizacije na srednjih šolah in univerzi. Ta je nekaj mesecev prej dobila od prosvetnega ministrstva dovoljenje za delovanje. Nad 400 delegatov in njih prijateljev iz cele Slovenije se je udeležilo obeh slovesnosti.
Na Slomškovem grobu so v soboto 14. oktobra zvečer udeleženci dali slovesno zaobljubo Slomšku in njegovim vekotrajnim naukom. Zaobljubo je prebral dr. Ciril Žebot in jo po izrecni prisegi izročil knezoškofu lavantinske škofije dr. Ivanu Tomažiču. Na Zvezni Skupščini naslednji dan je bil izvoljen novi odbor SDZ pod pokroviteljstvom inženirja Toneta Tepeža. Med podpredsedniki je bil izvoljen tudi prof. Janez Grum, ki je predstavljal KA in po izvolitvi na zborovanju poudaril potrebo po skupnem sodelovanju. Zgodovinski pomen ZBORA SDZ je v nagovoru ob Slomškovem grobu strnil duhovni svetovalec pri SDZ profesor dr. Lambert Ehrlich v te sklepne misli:
Slomšek je da! sredi 19. stoletja slovenskemu ljudstvu svojstven pečat slovenskega naroda; povedal nam je, da nismo samo Kranjci, Štajerci, Korošci, Primorci in Prekmurci, ampak predvsem slovenski narod. Kakor je Devica Orleanska Francozom povedala, da so en narod, isto Je nam Slovencem Slomšek povedal. V trenutkih velikih odločitev smo si izbrali Slomška za vzornika.
Čuj, Slomšek... naše gorje: Ob meje... našega naroda butajo valovi evropske vojne! Glej, Slomšek: usoda slovanstva se dopolnjuje. Dve katoliški slovanski državi sta izginili v letošnjem letu: Velika Rusija, na katero so nekdaj naši rodoljubi gledali ko za varuhinjo Slovanov, je padla v hrbet Poljski, ko jo je napadel Nemec. Dve protikrščanski sili sta se združili in podrli vmesni zid katoliških držav, ki so se vrstile od naše meje... do... Baltskega morja.
V	teh usodnih dneh je prav naloga SDZ, da združi vso slovensko mladino pod trojnim praporom zvestobe do vere, do naroda, do domovine. Proti zlovesti rase in krvi, ki poveličuje eno raso nad drugo, proti zlovesti razrednega boja in diktature proletariata oznanjamo blagovest miru, pravice in ljubezni ter upamo, da bodo duhovne sile zmagale nad surovimi fizičnimi silami. Zato naj (SDZ) pospešuje med svojimi člani notranje življenje in goji kreposti. Tak rod, ki dnevno nadzoruje svojo rast in stremi za popolnostjo, bo sposoben za današnje borbe.
Te EhrKchpve besede na Slomškovem grobu so
Os
Knezoskof Anton Martin Slomšek 1800-1862
kleno označile slovenski kažipot skozi bližajoče se viharje in (ne)slutene strahote druge svetovne vojne na Slovenskem. V tem smislu je skupni sestanek članov AZ - 12. apr. 1940 - izzvenel v naslednjo vizijo slovenske bodočnosti po drugi svetovni vojni:
Svoj narodni dom moramo ohraniti v občestvu nove svobodne Evrope, ki mora vstati na ruševinah te velike vojne, v novem evropskem občestvu, na katerega vstajenje je usoda navezala obstoj malih narodov.
ANTON MARTIN SLOMŠEK NAŠ VZOR
Izšli smo iz Slovenskih Konjic, štiri mesece po veličastnem petem taboru Slovenske Dijaške Zveze, slovenska dijaška mladina, iz onih prelepih krajev, ki jih je blagoslavljala njegova roka, ki jih je objemala njegova ljubezen, ki jih je dvigal njegov pogum, tolažila njegova beseda in osrečevala njegova molitev. Polni njegovega svetega ognja smo se vrnili na svoje domove, kjer se še vsepovsod vidijo njegove stopinje, sledovi njegovega dela in duha.
Ko obhajamo spomin tvoje smrti, niso rosne naše oči, ne, lica so nam žareča, srca vesela, ko smo v duhu zbrani okoli tvojega groba, kajti nam vstaja na
obzorju nova zvezda vodnica - Ti nepozabni naš veliki vladika - ki nas popelje v srečnejšo bodočnost.
V kmečki hiši na Slomu je tekla našemu vzorniku zibelka. Vse svoje življenje je ostal živ, delaven ud svojega naroda, veren sin svojega ljudstva. Ostal je skromen in preprost. Poznal je svoje ljudstvo, živel z njim in zanj, z njim delil veselje in bridkosti. Nobena gora ni bila previsoka, nobena pot preslaba, noben krov prereven in prenizek. Rasel je med svojim narodom. Kot velikan je še bolj občutil ponižanje in zapuščenost svojega ljudstva. Lotil se je težkega dela, dovršiti ga ni mogel samo on, še on v trpljenju in bolečini.
Zvest pastir je skrbno čuval svojo čredo, vodil jo po potih poštenja, svete vere in narodne zavesti na božje pašnike večne resniče in sreče.
Hvaležni smo ti, da si živel med svojim narodom, poznal njegove bridkosti in potrebe, čutil slednji utrip njegovega srca.
Po očetovsko si skrbel za našo mladino, ti si ustvaril naše prve nedeljske šole, ti si nam dal slovenske učne knjige, le ti si se brigal za naše srednješolce in bogoslovce - že takrat si gledal v njih kvas in bodočnost našega naroda, našo srečo in propast, naše veselje ali smrt.
Dvignil si svoj ljubljeni narod, ga posvetil in prosvetlil ter ga pripravil za veliki dan njegovega vstajenja.
Kako bi mogli mi orisati tvoj popolni lik? Svojemu narodu si bil vse. A tvoj najdražji zaklad poleg molitve je bila slovenska beseda. "Ne bojte se," si dvigal malodušne, "bodočnost je naša."
Kjerkoli si oznanjal vero v Boga, povsod si odkrival lepote in bogastva materinega jezika, navduševal in vžigal zanj, kakor si zanj gorel sam. Njegove besede veljajo tudi nam: Prižgimo lučko slovenskega jezika! Ko bo že črna zemlja naša trupla krila, bo žlahtni sad slovenščina rodila."
Ni te moglo ponižati ali užaliti zahrbtno zasmehovanje. Ponosno in goreče si branil svoje slovenstvo:
"Slovenka me je rodila, Slovenka me je dojila, naj me slovenščina hvaležnega sina ima!"
Hvala ti, veliki naš videč in učitelj za te besede, še danes so prav tako potrebne kot tedaj.
In mi?
Bodimo ponosni na to, da je naš Anton Martin Slomšek jasno začrtal pot, točno izdelal program, ki so ga potrdili največji sinovi našega naroda.
Mi gremo zjasnim čelom, s samozavestjo in trdno
t > >.
i%
i-i %



slovenska DRŽAVA
Fon A na SLOVENIA
Iub«Ml|illim rttM:
• IB.00 pe* year I 1.60 eingle IMU» Advertlelng: • .46 per egote Sne
r ol MuMInguai Preee ahmiiii« ot Ontario
Member of CmnmSmn MirftBngual Preee Federation
Owned and pubfcahed wwnWy by tlawnin Ntlhnal Mwi^ot of Caneda
Laamfc In tadpole* Movonok* Narodno Zvua v Kanadi
•40 EucOd An . Toronto. Ontario MSG 2T5
Edited by EdHorial Board
Urajuja koruordf Slovenoke Drlavo
Zaatopnike:
Slavko Skobeme	Ludvik Jemnik
Eapana 1310	79 Wataon Ava..
Caa tolar 117121	Toronto. Ontario
Prov. Suanoo Airoa	M6S 412
Argentina	Kanada
TELEPHONE & FAX f: (4161-766-4848
Latna naročnina: Za Kanado in ZDA 116.00. sa Argentino in SraxiMio po dogovoru; Anglija. Anlrijl. AvatraNja. Francija In druga drlavo • 12.00 U.S. Pa tataleki polti po dogovoru.
Za podpieane ¿lanke odgovarija pieec. NI nujno, da bi ao avtorjeva nazirerye morala skladati v celoti I md^anfam urednattva in bdajatege.
SPOSTUJMO SVOJE KORENINE
nadaljevanje s strani \
vero v boj za ideale in srečo našega rodu, kakor si nas ti - naš veliki vzornik - naučil in nam s svojim življenjem pokazal. Nas kličeš:
"Slovensko krdelo, jaz kličem te - vstan."
Naša pot je samo ena, naprej za vzori Slomškovimi. Naj se zavedajo vsi tisti, ki še danes v svoji zaslepljenosti skušajo ovirati mladi Slomškov rod, naj se zavedajo vsi nasprotniki malega slovenkega naroda, naj pridejo odkoderkoli:
Če pa vihar kdaj prihrumi,
objame našo domačijo,
pripravljeni bodimo vsi,
jeklene stisnimo pesti,
naj zapojo nam svojo melodijo!
Naj tuli okrog nas vihar,
branili bomo sveto stvar,
za ped-umaknili se nikdar!
Povzeto po S. v V. 1939
Ko se po tolikih letih spominjamo lepih dni na taboru SDZ v Konjicah in Mariboru in pa tudi obljub, ki smo jih tam dali, bi bilo zelo primerno, da danes, čeprav po 56. letih, dokažemo, da naše obljube niso bile dane tjavdan iz trenutnega navdušenja, ampak da smo jih vzeli resno in smo pripravljeni, to še danes po 56. letih, dokazati.
Ko pričakujemo obisk Sv. očeta in kakor upamo, proglasitev našega idealnega škofa Antona Martina Slomška za blaženega, se pridružimo drugim neštetim Slovencem, ki priprave za to slovesnost podpirajo moralno in finančno. Trenutno popravljajo rojstno hišo škofa Slomška. Ali je med nami še kaj udeležencev SDZ SKUPŠČINE in njih prijateljev, ki bi bili za ideale Slomška in prof. dr. L. Ehrlicha pripravljeni nekaj žrtvovati?
Morebitne prispevke lahko pošljete na naslednje naslove:
dr.Ciril Me.iac, 9509 Hale street, SiIver Spring.MD. USA
Mrs.Maria A.Kuk.16 Northfield Rd. Searboro. Ont. Canada MIG 2H4
PRIREDITEV UNIVERZE V MARIBORU V SLOMŠKOV SPOMIN
Univerza v Mariboru (UM) praznuje letos 20-letnico svojega delovanja, 36-letnico visokega šolstva v Mariboru ter 136-letnico ustanovitve Visoke bogoslovne šole.
Ustanovil jo je škof Anton Martin Slomšek, ko je sedež lavantinske škofije prenesel iz Št. Andraža (na avstrijskem Koroškem) v Maribor. S tem dejanjem je postavil temelje razvoju visokega šolstva v Mariboru. V znamenju omenjenih obletnic je UM v zadnjih dveh mesecih pripravila več
Levo:
Rojstna hiša škofa Slomška sredi obnavljanja.
Desno:
V tej kapeli bo Slomškov grob
Foto:
Pušenjak
POMAGAJMO PRI OBNOVI SLOMŠKOVE ROJSTNE HIŠE
Slovenski narod dolguje svojemu velikemu sinu škofu Antonu Martinu Slomšku spoštovanje in hvaležnost za vse delo na verskem, kulturnem, vzgojnem in narodnostnem področju. Postopek, da bi ga razglasili za svetnika, uspešno gre proti koncu in že se veselimo njegove bližnje razglasitve. Zato še toliko bolj čutimo željo in dolžnost, da bi dostojno uredili njegovo rojstno hišo v spominski dom, kjer se bomo lahko seznanili z njegovo osebnostjo in deli. Hiša je bila v zelo slabem stanju
in potrebna popolne obnove. Zdaj potekajo gradbena dela 3. faze. Ker so stroški zelo veliki in gre za vseslovensko hišo, se obračamo na bralce Nedelje in vse koroške rojake s prošnjo za pomoč.
Celovška NEDELJA, 8. oktobra 1995
Posnemajmo zgled naših koroških rojakov in se tudi mi spontano pridružimo njihovi širokogrudnosti!
znanstveno-raziskovalnih, kulturnih, športnih in družabnih prireditev. 22. septembra je skupaj z mestno občino Maribor, s sodelovanjem Zgodovinskega društva Maribor, Glasbeno matico Maribor in Mariborsko turistično zvezo pripravila enodnevno prireditev z naslovom: SPOŠTUJMO SVOJE KORENINE!
Številne povabljene goste so z muzejskim vlakom popeljali v kraje rojstva škofa Slomška in začetkov njegovega delovanja. Potniki so se iz Podčetrtka z avtobusi odpeljali v Olimlje, kjer so si ogledali samostan in znamenito lekarno. Anton Martin Slomšek je pogosto obiskal Olimlje, ko se je zatekal po duhovno pomoč k župniku Jakobu Prašnikarju. Med svojo novo mašo - 26. septembra 1824 - v baročni cerkvi nekdanjega pavlinskega samostana v Olimlju, se mu je zahvalil za svoje duhovništvo. Ure, prebite v sobici nad lekarno, so rodile bogat sad.
Naslednja postaja je bil Slom pri Ponikvi, Slomškov rojstni kraj. Spominski plošči na steni, ki jo po Slomškovi smrti dal vzidati Davorin Trstenjak, takratni župnik na Ponikvi, se je pridružila še ena. V petek jo je odkril prof. dr. Ludvik Toplak, rektor UM. Ta slovesnost je bila združena z bogoslužjem v cerkvi sv. Martina na Ponikvi ter krajšim kulturnim programom. V njem sta nastopila Mariborski oktet in mešani pevski zbor Glasbene matice Maribor, slavnostni govornik pa je bil dr. Ludvik Toplak. "MARIBORČANI IPAVCEM" je bil naslov popoldanske slovesnosti v Šentjurju, kjer so potekali v okviru občinskega praznika "IPAVČEVI DNEVI". Že omenjenima pevskima skupinama so se pridružili člani akademske folklorne skupine študent iz Maribora, moški pevski zbor Ipavci iz Šentjurja, ter dramski igralci gledališča Komar Glasbene matice Maribor. S svojimi nastopi so se poklonili spominu znanih skladateljev. V družbi domačih kulturnih skupin so se udeleženci tega izleta sprehodili po rojstnem kraju Ipavcev ter si ogledali njihovo rojstno hišo z muzejem.
Slovenec, 16.sept.1995
šola brez cerkve je ledenici podobna, t kateri prave svetlobe in nobene toplote ni.
(Novice 1848.)
DR. ANTON STUKELJ 75 LETNIK!
Poznani slovenski kulturni delavec dr.Anton Štukelj iz Ottawe, je pred kratkim obhajal 75 letnico svojega plodovitega življenja.Ker nismo mog li pripraviti osebnega intervjuja, bomo to napravili v naslednji številki. Do takrat pa, dragi Tone, še na mnoga leta!.
KARMEL V PRIPRAVI V
MIRNI PEČI
POZDRAVI SESTER KARMELIČANK IZ MIRNE PECl NA DOLENJSKEM
Sestra Agneza se ponovno zahvaljuje tudi v imenu s. Cirile in s. Mihaele za vso poslano pomoč iz Kanade in iz Združenih drtav Amerike. Vsako pa naj bo te tako majhno darilo sprejmejo z veseljem in hvaležnostjo Poiiljajo vam pozdrave in njihove molitve nas spremljajo kjer koli smo. Sestre delajo, molijo, skrbijo po svojih močeh, toda potrebujejo pomoč od nas vseh, v domovini in v zdomstvu pri ustanavljanju in gradnji karmeličanskega samostana v Mirni peči na Dolenjskem.
Darove lahko pošljete na sledeče naslove:
Ela Mtklavc- Almassy 84 Laurie Cresc. Owen Sound. Ont. N4K 6C3 Canada
Ga. Mara Osredkar 16 Glen Murray Dr. Toronto. Ont. M8Y 3H3 Canada
Sestra M. Agneza Saie KarmeliCanke Rogovila 1, 68216 Mirna peč. Slovenija
Župnijska hranilnica in posojilnica "Slovcnia"
Vam nudi la/Jic finančne usluge. Posojila za hiSc, avtomobile, potovanja, Mudij itd. VaJ.1 prihranki pa sc obrestujejo po najvišji iuo/ju stopnji.
Poslužite se naše slovenske finančne ustanove!
URADNI- URE
725 Brown's Line, Etobicoka, Ontario M8W 3V7 Tel: 416 255-1742 Fa«: 416 255 3871
Monday, Tuesday. Wednesday ..9:30 a.m. - 4:00 p.m.
Thursday - Friday.......................9:30 a.m. -7:30 p.m.
Saturday......................................9:00 a.m. - 12 noon'.
618 Manning Awe., Toronlo, Onlario M6C 2V9 Tel: 416 S31-847S Fai: 416 531-8533
Monday, Tuesday, Wednesday...9:30 a.m. - 4:00 p.m.
Thursday - Friday.......................9:30 a.m. -7:30 p.m.
Saturday......................................9:00 a.m. - 12 noon.
Villi Slo««itii
23 Delawana Drive, Hamilton, Ontario L8E 3N6 Tel: 905 578-7511 Fax: 905 578 5130
Thursday.......................3:30 p.m. -7:30 p.m.
Friday..........................12:30 p.m. -7:30 p.m.
Saturday........................9:00 p.m. - 12 noon.
Dom Lip«, Etobicoko OnUrlo (For retidenlj only) Wednesday............3:00 p.m. - 4:00 p.m.
ANALIZA POLITIČNEGA STANJA V SLOVENIJI SDSS
Ljubljana, 9. oktober 1995
TEDENSKA INFORMACIJA
Minuli teden je v slovenski javnosti še vedno precej odmevalo srečanje premiera dr. Janeza Drnovška s premierom Hrvaške Nikico Valentičem. Predlog glede Piranskega zaliva, ki ga je kot uradno stališče svojemu hrvaškemu sogovorniku ponudil dr. Drnovšek, je po mnenju SDSS protiustaven. Slovenski parlament je namreč 25. junija 1991 sprejel ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, v kateri je zapisano, da bo stanje na področju meja ostalo nespremenjeno. Takrat je Slovenija nadzorovala celoten Piranski zaliv in imela tudi prost izhod v mednarodne vode. Slovenska Vlada se do teh vprašanj obnaša neodgovorno in celo v škodo slovenskim nacionalnim interesom. Sloveniji je bila s takšnimi predlogi storjena dolgoročno velika škoda, saj bo v primeru mednarodne arbitraže po predlogu, ki ga je na srečanju s hrvaškim premierom predstavil dr. Drnovšek, težko zahtevati nedeljiv Piranski zaliv in prost dostop v mednarodne vode.
V parlamentu je končana druga obravnava svežnja šolskih zakonov. SDSS je vložila preko petdeset amandmajev, vendar je glasovalni stroj vladajoče koalicije tudi tokrat večino dopolnil zavrnil. Največ razburjenja je povzročilo v drugi obravnavi sprejeto dopolnilo o uvedbi obveznega izbirnega nekofesionalnega predmeta religije in etika v osnovne šole. Poslanci Združene liste (nekdanji komunisti) so zavrnili predlog kot popolnoma nesprejemljiv, kasneje pa so na tiskovni konferenci zagrozili, da bodo v primeru sprejetja omenjenga dopolnila tudi v tretjem branju sprožili postopek za "vsetjudski referendum". Poslanci Združene liste, ki se neprestano sklicujejo na socialno državo, so zavrnili tudi predlog SDSS o brezplačni malici in brezplačnemu vrtcu za družine, katerih dohodek na družinskega člana ne presega 30 odstotkov povprečne plače v Republiki Sloveniji.
SDSS je že pred meseci vložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o preprečevanju pranja denarja. Sedaj veljavni zakon namreč v nasprotju z uveljavljeno prakso v urejenih državah ni predpisoval nadzora nad negotovinskimi transakcijami v tujino. Vlada je po vložitvi omenjenega predloga v parlamentarno proceduro predložila obvezno razlago 28. člena omenjenega zakona, ki bo od pristojnih institucij zahteval obvezno sporočanje podatkov o transakcijah pri različnih oblikah lastninjenja kot podatke o gotovinskih transakcijah. Ker je bil s tem dosežen cilj predloga zakona, ki ga je vložila SDSS, je bil omenjeni predlog umaknjen. SDSS je pretekli teden uspela še z enim zelo pomembnim dopolnilom k zakonu o zunanjetrgovinskem poslovanju. Na predlog socialdemokratskega poslanca bodo odslej registri podjetij javna knjiga.
Stranke vladajoče koalicije so začele z usklajevanjem predloga proračuna za prihodnje leto. Dr. Drnovšek je dejal, da bo Vlada, če ne bodo dosegli soglasja, v parlament poslala predlog proračuna, ki ne bo dokončno usklajen med koalicijskimi strankami. Predsednik SDSS je na tiskovni konferenci dejal, da ga to spominja na razpravo o letošnjem proračunu, ki smo ga nato sprejeli šele junija, Vlada pa je do takrat povsem brez kontrole trosila proračunska s dstva. SDSS je na letošnji proračun vložila preko 200 amandmajev, saj je struktura proračuna povsem neustrezna. Večina dopolnil ni bila sprejeta, tako da je razprava o proračunu zgolj farsa, saj je že vnaprej jasno, da vladajoča koalicija za sprejetje proračuna parlamenta sploh ne potrebuje.
20. oktober 1995
Pred preiskovalno komisijo, ki preiskuje odgovornost nosilcev političnih funkcij v procesu proti četverici (o zaslišanju predsednika republike in nekdanjega predsednika slovenskih komunistov smo poročali v tedenski informaciji, 10. oktobra), je pričal v procesu obtoženi Janez Janša. Komisiji je predočil dokumente, ki pričajo, da so bile aretacije v letu 1988 politično motivirane in da sta slovenska politika in udba (politična policija) najmanj tri tedne izdelovali načrte, kako obračunati z nastajajočo opozicijo. Potek dogodkov potrjuje, da je bil proces proti četverici političen proces, da je vrh slovenske partije z Milanom Kučanom na čelu za aretacije vedel in jih nenazadnje odobril tudi kot dokaz Beogradu, da se borijo proti skupnemu sovražniku.
Predsednik SDSS je na tiskovni konferenci komentiral dogajanje v slovenski zunanji politiki. Dejal je, da se le-ta nahaja v slepi ulici, tako glede odnosov s sosednjima državama, Hrvaško in Italijo kot tudi glede podpisa sporazuma o pridruženem članstvu Evropski zvezi. Povedano potrjuje, da v Sloveniji ne obstaja usklajena zunanjepolitična strategija.
Za SDSS je nesprejemljivo, da je v predlogu proračuna, ki ga je Vlada poslala v parlamentarno obravnavo, preko 20. milijard tolarjev namenjenih različnim privilegijem, medtem ko denarja za subvencioniranje študentske prehrane ni. Zatika se tudi pri univerzalnem otroškem dodatku, čeprav zakon jasno določa, da je dodatek namenjen vsem otrokom in da se z izplačevanjem začne z januarjem 1996.
V SDSS je bil ustanovljen Univerzitetno znanstveni forum, ki se bo ukvarjal predvsem z vprašanji razvoja
CANADA SAVINGS BONDS
EVEN BETTER FOR 1995
Invest	in what's	important
5V/.	is»	YEAR
6%	2nd	YEAR
63/4%	3rd	YEAR
3-YEAR MINIMUM RATE GUARANTEE & RATE INCREASES IF NEEDED The 1995 Canada Savings Bonds offer guaranteed minimum rates. Plus these rates will be increased if needed, to keep your bonds competitive. And as always, they're cashable at any time.
NEW RRSP OPTION
Now you can buy Canada Savings Bonds directly in the form of a Registered Retirement Savings Plan. There's no need for a self-directed plan, and no fees.
You don't have to be a Canadian citizen to buy Canada Savings Bonds. All Canadian residents can buy them. Fully guaranteed by the Government of Canada, they're available wherever you bank or invest for as litde as $100.
CANADA JL LES OBLIGATIONS SAVINGS fjjPr } D'ÉPARGNE BONDS Xji^Sr DU CANADA
buy yours by November i.	Canada
slovenske družbe povezanimi z dejavnostjo univerze in znanosti. Glede na škodo, ki so jo univerzi, znanosti in gospodarstvu povzročile desetletja komunističnega režima, se bodo foruma prizadevali predvsem za resnično avtonomijo univerze in znanosti, njuno odprtost in povezanost s svetom. V forum se je že na ustanovnem kongresu vključilo več kot 50 univerzitetnih profesorjev, direktorjev znanosti in vidnih raziskovalcev z znanstvenih inštitutov. Predsednik foruma je postal univ. prof. dr. Anton Jeglič.
Predsednik Združene liste (nekdanji komunisti) g. Janez Kocijančič se bo ponovno znašel pred sodiščem. Tožita ga dva delavca podjetja Adria Airways, katerega direktor je bil g. Kocijančič. Ne samo, da je g. Kocijančiču uspelo v času, ko je vodil omenjeno podjetje pridelati 264 mio. DEM izgube, tudi z zaposlenimi ima očitno še vedno neporavnane račune, saj jih je brez utemeljenih razlogov odpuščal iz službe.
Vlada deluje na
škodo Slovencev
in
slovenske države
BRAZDE. 13. JUNI JA 1995
ZAČELE SO SE PRIPRAVE ZA NASLEDNJE PARLAMENTARNE VOLITVE
Ivo Žajdela
Do parlamentarnih volitev je še eno leto. Razporeditev moči med starimi komunističnimi silami in med strankami slovenske pomladi (pogojno rečeno med levico in desnico) na teh volitvah bo vplivala na politično podobo Slovenije še daleč naprej. Če bodo postkomunisti na naslednjih volitvah ponovno uspeli pritegniti koga iz desnice (kot po volitvah leta 1992 SKD), potem bodo vse pozicije v gospodarstvu, politiki, občilih, šolstvu in na drugih področjih, ki so si jih v zadnjih štirih letih uspeli trdno prisvojiti, obdržali še naprej trdno v rokah. Toda to še ni najhuje. Huje je to, da so si pretežni del položajev prigrabiti na protipraven način, na primer v gospodarstvu so z divjimi privatizacijami postali lastniki večine družbenega premoženja (rdeči direktorji so čez noč postali lastniki podjetij in brezobzirni kapitalisti). Tudi to je eden izmed kamenčkov v komunistični zgodbi, ki nas poučuje, kako so se komunisti (ker jih pač ne omejuje morala) sposobni prilagoditi vsaki situaciji. Nekateri pri slednji "spreobrnitvi" pravijo, da pri novopečenih kapitalistih ne moremo več govoriti o komunistih, vendar je mnogo bolj, kot zunanja podoba, pomembna njihova miselnost. Ta pa je bila dolga leta in celo desetletja podvržena komunistični indoktrinaciji, poleg tega pa so ti ljudje danes zaradi poceni položajev, ki so jih z lastninjenjem dobili, lojalni do gospodarjev, ki so jim to omogočili. Če hočem te gospodarje identificirati, potem treba reči da sta na samem vrhu "dvojčka" Milan Kučan in Janez Drnovšek. Prvi v javnosti brani star komunistični imperij, ki je temeljil na partizanskih borcih in "NOB" oziroma na revoluciji, drugi pa se hoče prikazovati kot reformator. Oba sta zaradi moči položaja, ki ga zasedata, poosebljena demagoga oziroma "sadilca rožic", to pa vemo, kako ljudem godi.
Na drugi strani je desnica razpeta med opozicijo (SDSS in SLS) in vlado (SKD) in že to jo dela neoperativno oziroma jo še bolj cepi na dva dela, ki sta tako vsak zase povsem nemočna. Politika postkomunistov deli in vladaj je bila tu izpeljana do perfekcionizma. V preteklosti sem v teh svojih zapisih večkrat omenjal različne politične dogodke in njihove posledice, vendar ne bo odveč, če na nekatere še enkrat opozorim. Predvsem zato, ker bi danes nekateri radi ribarili v kalnem, kot da se ti dogodki nikoli niso zgodili in da je sedanje stanje v razmerjih moči pač posledica nekakšnih drugih dejavnikov.
Najprej je tu porezanje kril vedno bolj uspešnemu časniku Slovenec, ki je bilo narejeno z uredniško čistko avgusta 1992. V ozadju je kot izvajalec stala SKD, statirali pa so ji nekateri, za katere si lahko mislim, da niso vedeli, v kako umazani igri sodelujejo. Žal ti drugi tudi potem, ko je bil položaj že povsem razjasnjen, niso povlekli drugačnih potez, pa čeprav bi jih lahko. Logična posledica čistke pri Slovencu je bila vstop Peterleta oziroma SKD v Drnovškovo vladno koalicijo. To je Drnovšku oziroma postkomunistom omogočilo, da so trdno zavladali, če SKD takrat ne bi pristopila v vlado, bi ta vlada že od vsega začetka vladala s pičlo parlamentarno večino, kar bi po nekaj mesecih pripeljalo do blokade. Prej ali slej bi moralo priti do novih volitev, medtem pa je tudi Jelinčič že pokazal svoj pravi obraz (potem, ko je januarja 1993 podprl Drnovška, je poleti bil objavljen njegov udbovski dosje) in na naslednjih volitvah bi večina od tistih desetih odstotkov, ki jih je dobil z veliko prevaro (na račun desnice), bila vrnjena nazaj k desnici. Tako bi ta skoraj sigurno lahko postavila mandatarja in bi bila potem ona tista (ne pa postkomunist Drnovšek), ki bi zaradi trdnosti vladanja lahko kupila koga z levice (tudi LDS). Tako pa So je zgodilo, da so komunisti kupili SKD in to "za mali denar", s čimer so zakoličili strateško os LDS- SKD. Danes, tri leta kasneje, vidimo, da je ta os nad vse trdna (kljub mnogim verbalnim manevrom, ki to hočejo zakriti) in ima veliko možnosti tudi za čas po volitvah leta 1996.
Tu nastopi zelo važna situacija. Na eni strani je SKD v vladi s strankami, ki so naslednice komunizma, s čimer so omogočili trdno (levo) vlado, na drugi strani pa je bilo v parlamentu kar
nekaj (osem ) poslancev iz vrst demokratov in zelenih (ESS), ki so vse do jeseni 1993 v parlamentu večinoma glasovali v korist desnice. Ker pa pri teh osmih poslancih gre bolj za karieriste kot za kakšne desničarje, jih je nastala situacija pripeljala v logično razmišljanje: "Če lahko Peterle brez kakršnega koli sramu kolaborira z levico, zakaj pa bi mi naslednja leta životarili v opoziciji". Tako je prišlo marca 1994 do blejskega kongresa, na katerem so se demokrati in Šešerkovi zeleni združili z LSD, pri čemer je nastala velika LDS s 30 poslanci. Rezultati volilcev so bili tako po Jelinčiču že drugič potvorjeni. S tem je levica v parlamentu dobila veliko večino in postkomunisti v Sloveniji veliko moč.
Šele to je prava resnica, ki postavi v pravo luč sedanje pogoste izjave prvakov SKD, češ, da v parlamentu tako ali tako ne morejo nič doseči saj jih levica vedno krepko preglasuje in da je zato bolje, če so v vladi ("zraven"), ker jim tako odščipnejo vsaj nekaj oblasti. To zadnje je sicer res, čeprav je zanemarljivo, še bolj pa je res, da je za nastalo situacijo kriva izključno SKD, ki je bila pri naštetih zadevah ključni faktor.
2e lani marca, ko je Drnovšek metal iz vlade Janeza Janšo, se je SKD držala ob strani ( njihova poslanka Nada Skuk se je v izjavi za Slovenca o demonstrantih pred parlamentom celo poniževalno izrekla, takratni minister Ivo Bizjak pa je s svojim položajem pokrival dosežke pripadnikov kriminalistične in obveščevalno-varnostne službe, ki so bili operativni del Kučanove Organizacije, s čimer je bil kasneje nagrajen s položajem varuha človeških pravic). Ker je stranki zaradi kolaboracije pri Janševi odstranitvi iz vlade grozil osip, so tako ustanovili 'ljudsko krilo', ki ga je vodil Ivan Omam. Manever je bil uspešen, saj so tako v kritičnih trenutkih, ki so trajali nekaj mesecev, dokler se ni ohladil bes, uspeli zadržati v stranki večino, ki je nameravala izstopiti. Ko je nevarnost osipa minila, je zamrlo tudi "delo" krila.
Obdobje obnašanja SKD od takrat naprej bi lahko označili kot obdobje velikega razkoraka med besedami in dejanji. Poglejmo nekaj primerov. V svoj program so vnesli 110 člen, ki zagovarja protirevolucionarni boj. Peterle je v več javnih nastopih dejal, da je pripravljen zaradi interesov združitve z SLS tudi odstopiti. Letos poleti, ko so potekale številne slovesnosti ob 50. obletnici povojnih pobojev (Teharje, Kočevski rog, Šentjošt itd.) so se prvaki SKD spretno kazali v ospredju. V parlamentu že nekaj časa poslanci SKD glasujejo za večino zadev tako kot SDSS in SLS, saj si lahko privoščijo, ker ima levica dovolj glasov in jih vedno preglasuje. Izjeme so le kakšne strateške odločitve, ki bi lahko ogrozile os LDS-SKD, tako kot na primer umik tako imenovanega Jelinčičevega zakona o začasnem moratoriju na vračanje cerkvenega premoženja (28. septembra 1995).
Našteti primeri (naštel sem le najočitnejše) kažejo, da se SKD kaže v neki precej drugačni luči, kot pa je resnica. To stranka zaradi svojih volilcev in bližajočih volitev tudi mora početi, če te volilce hoče ohraniti. Postkomunisti ji tu zelo pomagajo. Še posebej preko občil.
V funkciji ohranitve volilne baze pa je bila pred nekaj meseci narejena še ena zanimiva poteza. Tako imenovano socialno krilo pri SKD je izstopilo iz stranke in ustanovilo novo stranko krščansko-demokratsko unijo, ki jo vodi Franc Miklavčič. Nova stranka nima na volitvah nobenih možnosti. Zakaj je bila potem ustanovljena? To lahko ugotovimo, če pogledamo, kaj so glavne teme, ki jih poudarja. Zaenkrat je to predvsem ena, to pa je kritika SKD, ker da ta stranka ne podpira narodnoosvobodilnega boja in zagovarja domobranstvo. To pa ne pomeni nič drugega, kot dejanje reklame za SKD pri njihovi volilni bazi. Za pritegnitev oziroma ohranitev svojih volilcev se torej počne marsikaj, saj smo priča manevrom, ki bi bili v čast tudi najspretnejšim manipulatorjem. To je toliko grozljivejše stanje, saj se je na drugi strani s strani SKD začela prava gonja proti "njihovemu glavnemu nasprotniku" Janezu Janši. Zaenkrat so v javnosti pri tej gonji
najbolj eksponirani manj pomembni člani stranke, kot na primer urednik Slovenca Janez Obreza, ki v svojih komentarjih grobo napada Janšo in revijo Mag, ki je naenkrat postala glavno (in edino!) glasilo, ki je uperjeno izrazito proti komunistom in njihovemu početju. Poleg nekaterih drugih strankarskih ljudi (kot na primer mladenič Stanislav Rozman, kije v samem ožjem strankinem vodstvu), se je gonji proti Janši pridružil še Boštjan Turk, predsednik ljubljanskega odbora SKD. Pravzaprav je on bil že lep čas edini, ki je nekoliko izstopal od politike SKD in je veljal za tistega, na katerega bi se desnica lahko zanesla. Zato je bil njegov napad proti Janši in SDSS veliko presenečenje, še posebej pa besna intenzivnost tega napada. Zanimivo, daje do Turkovih očitkov prišlo potem, ko je levica prenehala s svojimi večmesečnimi napadi s fašizmom.
Kaj Turk Janši sploh očita? Ker mu ne more nič oprijemljivejšega, se zateka k diskvalifikacijam, da je Janša trdorokec in da je SDSS polna bivših komunistov. Turk bo svoj namen kratkoročno sicer dosegel, vendar spreglejuje, da je posegel po demagogiji in diskvalifikacijah, ki nimajo nobene zveze z dejstvi oziroma s pričakovanji volilne baze SKD. Spreglejuje namreč bistveno, to pa je, kdo v zadnjih treh ali štirih letih (Janša seveda v desetih) počne tisto, kar volilna baza od njega pričakuje. To pa Turk in SKD nedvomno ne počneta.
"Povod" za Turkove izpade je bila situacija v mestnem svetu v Ljubljani, ker pomemben odbor za gospodarstvo in gospodarske javne službe vodi Peter Sušnik. Ta je bi na to mesto izvoljen kot član SKD, vendar je hitro nato postal Janšev simpatizer. Sam seveda ne vem, kaj naj bi bilo v tem slabega, iz zgoraj opisanega pa se vidi, da SKD meni, da gre za odpadništvo, ki mora biti kaznovano. In to ne glede na ceno, kar kaže burna javna polemika ( popolni razdor oziroma vojna mestne SKD proti SDSS) ter nesposobni kandidat, ki ga za Sušnikovo mesto predlagajo SKD. SKD je šla z izsiljevanjem celo tako daleč, da je več mesecev grozila, da bo zahtevala zamenjavo Dimitrija Kovačiča, predsednika mestnega sveta in člana SDSS čeprav ga je le nekaj več kot pol leta prej podprla. Na njegovo mesto so predlagali svojega človeka Mihaela Jarca. Gre za neverjetno izsiljevanje, ki je, če ga analiziramo, neverjetno le na videz, v resnici pa v sebi nosi skrbno dozirano taktiko politike SKD do SDSS kot glavnega tekmeca na volitvah. V gonjo komunistov proti Janši in SDSS se je zdaj z vsemi topovi vključila tudi SKD. Da za tem zadnjim Turkovim primerom stoji tudi vodstvo SKD, kaže to, da je to "modro" molčalo in ni v prid urejanja razmer storilo čisto nič.
Omenil sem že, da je parlament 28. septembra sprejel sklep (z odločilno podporo LDS), da se tako imenovani Jelinčičev zakon o začasnem moratoriju na vračanje cerkvenega premoženja prestavi na eno od prihodnjih sej. Te odločitve LDS ni sprejela le zato, ker je zakon povzročal nesklepčnost državnega zbora, ampak predvsem zato, da bodo lahko postkomunisti še bolj prefinjeno izsiljevali Cerkev (tudi simpatije, ki si jih je SKD s pomočjo tega zakona pridobila pri svojih volilcih in Cerkvi, tu niso zanemarljive). Pred seboj imamo spet dva neenakopravna "nasprotnika" (tako kot na primer med vojno): na eni strani Cerkev, ki upošteva civilizacijska in moralna pravila, na drugi strani pa postkomunisti, ki se nanje požvižgajo. Cerkev tako že popušča in daje znake, da je pripravljena po vojni odvzete ji gozdove pustiti državi, svoj socialni status pa naj bi reševala prako tako imenovanega verskega sklada. Toda razprava o tem se ni dobro niti še začela, ko predstavniki LDS (Janez Kopač) že govorijo o (ustavni) enakopravnosti vseh verstev na Slovenskem... Teh pa je že okoli trideset.
Pravzaprav si je Cerkev za nastali položaj kriva največ sama, saj je bila (resnici na ljubo tudi zaradi upoštevanja demokratičnih pravil igre) v zadnjih petih letih do sogovornikov preveč popustljiva. Obnašala se je, kot da ima pred seboj poštenega sogovornika, pri čemer je včasih prišlo do pravih
ZAČELE SO SE PRIPRAVE ZA NASLEDNJE PARLAMENTARNE VOLITVE
nadaljevanje s str. It-
pretiravanj (čezmerno poudarjanje sprave in odpuščanja) in dolgo molčala ob političnih procesih v zadnjih letih, ko so komunisti trdno prevzeli vse vzvode življenja v Sloveniji. Pravzaprav molči še danes. Seveda nihče ne pričakuje, da se bo zdaj naenkrat z vsemi silami vrgla v politiko, pa vendar bi moral biti njen javni (politični) nastop bolj jasen, odločen in seveda pogost. Nasedanje na pravljice o zlorabi vere v politične namene je v zdajšnji slovenski politični situaciji škodljivo. To je pomembno tudi zato, ker je Cerkev pomembna sila, ki bi lahko prispevala k vzpostavitvi političnega ravnotežja v Sloveniji. Ko pravim ravnotežja, mislim na to, da imajo zdaj stare sile v rokah skoraj vse. V Sloveniji namreč še zdaleč ni urejene družbe,
posledice polstoletne komunistične revolucije pa še zdaleč niso popravljene. Na Hrvaškem sta demokratični obračun s komunizmom ter uravnoteženje sil v naciji uspela v celoti, saj je povezava med Tudjmanom in hrvaško Cerkvijo zgledna. Slovenija Tudjmana nima, vendar še vedno obstajajo možnosti za obračun s krivicami in nepoštenostjo, če uporabim ta dva najširša izraza za to, kar označuje Slovenijo v zadnjih petinpetdesetih letih.
Še na nekaj naj opozorim. Potem, ko je SKD poleti 1992 očistila Slovenca, da ni več pisal proti komunističnim interesom in je s tem pripravila pogoje za vstop v Drnovškovo vlado, je medtem prišlo do popuščanja. To se je zgodilo po odstranitvi Janše, ko so se Slovenčevi novinarji tako rekoč brez izjeme postavili na Janševo stran. Kompromis je bil v tem, da so konec maja 1994
zamenjali urednike, ki so od avgusta 1992 vedrili in oblačili pri časniku in izvajali hudo cenzuro. Od takrat naprej lahko spet veliko pišem o komunističnih zločinih in nasploh o značilnostih komunizma; to popuščanje pa je bilo potrebno zato, da se ne bi preveč usmeril v razkrinkavanje sedanjega političnega stanja v Sloveniji; vse po načelu: "Naj piše o preteklosti, da bo pustil pri miru sedanjost."
Strateška os LDS-SKD torej obstaja in dejavno deluje za svojo prihodnost. Na to, da se pripravlja teren za morebitno novo (veliko) povolilno koalicijo LDS-SKD-SLS, in za situacijo, ko se bo iz te perspektive na SDSS in ZL gledalo kot na dva ekstrema, ki ju je v "interesu slovenskega naroda" bilo potrebno odriniti na obrobje, kaže kar nekaj znakov....
Ijubljana, oktobra 1995
ROMANJE V MIDLAND
Na letošnie romanje v Midland -10.sept.1995- se .je odzvalo izredno veliko romarjev iz Ontarija, Ouebeca, Clevelanda, Chicaga, med niimi pa tudi precejšnje število znancev iz domovine.
Osrednja misel letošnjega romanja je bila 50. letnica na,ivecje tragedije v zgodovini slovenskega naroda. Pri križu, spomeniku, križevem potu in pri sv.masi smo se spominjali vseh medvojnih in povainih žrtev.
Letošniemu romaniu so se pridružili tudi ribniški dekan I.Ipavec in slovenski veleposlanik v Ottawi, dr. Marjan Majcen z gospo soprogo.
Nagovor veleposlanika republike Slovenije v Kanadi g. Marjana Majcna
Spoštovane gospe in gospodje! Glas se mi trese, ko pomislim na pomlad in poletje 1945, ki naj bi prineslo Evropi mir in blaginjo, srečo in bratsko ljubezen med narodi in je v nas, v prečudoviti Sloveniji, v majhnem narodu namesto tega prineslo bratomor. Sklanjam glavo kot predstavnik republike Slovenije nad nedolžnimi žrtvami, ki so s svojo krvjo napojile slovensko zemljo.
Nedoumljivost življenja, trpljenja in smrti razjeda duha in dušo vsakega človeka. Koliko bolj razjeda bratomor?! Duh nam da jasneje spoznati odgovor, ki ga je skušal dati že slovenski mislec dr. Aleš Ušeničnik v svoji knjigi: Smisel življenja - čemu živimo?
Ko sem včeraj prišel v ta kraj, me je prevzela lepota kraja, ki so jo skušali slikati kanadski slikarji 'skupine sedmih' in ki jo je najbolje upodobil kanadski McDonald. Kratko pred svojo smrtjo 1931. leta, ko ga je zadela kap in je naslednje leto umrl, so njegovo sliko kritiki ocenili ne kot sliko narave in Boga, ampak Boga v naravi. Bila mi je razkrita skrivnostna povezanost tega dela Kanade s prelepo in prečudovito Slovenijo, ki je trpela prav tako, samo v mnogo večjem obsegu 300 let kasneje, ko so tukaj padle prve žrtve prave vere. Skrivnostno se mi zdi, da se je točno 300 let potem, ko so tukaj ustanovili francoski jezuitje prvo katoliško postojanko v Ontariju, začela strahotna vojna v Evropi 1939. leta, ki je prinesla toliko gorja vsem narodom in prav posebno še majhnemu slovenskemu narodu.
Kot kristjan vas prosim, da pomislite na to, da je med večino nedolžnih žrtev, ki je padla v času vojne, bilo mnogo globoko vernih katoličanov. Prav gotovo so tik predno so se poslovili s tega sveta molili molitev, ki nas jo je učil sam Božji Sin. In v tej molitvi so prosili Boga: "In odpusti nam naše grehe, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom."
Žrtev in darovanje trpljenja je odlika kristjana. Zaradi tega mi dovolite, da vam dodam morda umestno primerjavo, da je sveta Katoliška cerkev potrebovala 300 let, da je v polnosti spoznala mučeniško smrt osmih mučencev s tega področja; saj jih je proglasila za svetnike komaj leta 1930.
Koliko časa bomo potrebovali, da bomo spoznali v celoti mučeništvo rojakov, ki so pokopani v slovenski zemlji od časa 1941 pa tja do 1949?
Ker je med vami prav gotovo mnogo prepričanih katoličanov, si dovoljujem prositi vas, da se boste danes po križevem potu napotili v cerkev in ko vas bo duhovnik pozval: sursum corda, da s Cisto vestjo in v globoki misli na naše žrtve pritrdite: habemus ad dominum.
Midland Ont. Spominski križ, medenina.
GOVOR STANETA PLEŠKA
Spoštovani veleposlanik g. Majcen in ga. Majcen , častiti duhovniki, častite sestre, spoštovani romarji iz Slovenije, dragi rojaki!
V čast mi je, da vas morem v imenu preživelih domobrancev tudi letos pozdraviti pri našem Spominskem križu. Letos ima to romanje še poseben pomen: obhajamo 50-letnico pokola naših domobrancev in drugih žrtev revolucije. Mnogi od prisotnih ste bili gotovo že pri spominskih svečanostih v Rogu, Teharjah in drugod po slovenski zemlji. Tudi iz Toronta jih je letos lepo število odšlo tja na grobove. Pomembno pa je tole romanje tudi zato, ker je med nami precej rojakov iz Slovenije, da lahko na lastne oči vidite, kako mi že skoro 50 let doživljamo slovensko tragedijo in kako se po svojih močeh trudimo, da je ta spomin ohranjen živ in časten. Ta romanja je začel in jih tudi največ vodil pokojni škof Gregorij Rožman, po njegovi smrti leta 1959 je zanimanje začelo pešati, leta 1970 pa smo se za to zavzeli domobranci in postavili tole spominsko obeležje. Torej letos obhajamo že 25-letnico. Od takrat naprej je romanje
h kanadskim mučencem sem v Midland vsako letno romanje kanadskih Slovencev, prav po namenu pokojnega škofa: Romamo na kraj kanadskih mučencev, da se lažje spominjamo naših slovenskih...
In spominjali smo se, vsa leta smo hodili sem, na pogovor z našimi pomorjenimi brati in sestrami, iskali smo pomoči v težavah in stiskah, prosili smo moči ob nerazumevanju, da smo mogli ostati zvesti in nismo pozabili, za kaj smo se nekoč bojevali, zakaj smo vse zapustili in šli z doma, predvsem pa, za kakšne ideale jih je toliko padlo.
Iz lastne izkušnje lahko rečem, da iz tega kraja odhajamo drugačni ljudje, tujina ni več tako težka, morda prav ob spominu, ko nam ta križ in kamni spregovore o zločinu med brati pred 50. leti in prej. Ob njihovi žrtvi naše vsakdanje težave postanejo majhne in nepomembne.
Tistim, ki ste prvič med nami, povem: ni bilo lahko, vedno smo imeli nasprotnike, ljudi, ki drugače mislijo, ker nočejo spoznati resnice, čeprav bi jo lahko in bi jo tudi morali. Za nekatere so naša romanja samo obnavljanje starega sovraštva; spet drugim je bogokletno vse, kar spominja na pomorjene. Pred nekaj leti sem slišal: Molimo za tiste, ki ne morejo pozabiti! Torej pozabljenje naj pregrne vse, kar med nami ni prav, tudi tisto dejstvo, da nekateri vseh 25 let niso stopili na ta kraj, da bi se tu zamislili, kaj to pomeni.
Kaj vse to pomeni: ta križ, ti mrzli kamni z imeni najbolj znanih morišč: Kočevje, Teharje, Podutik, Šentvid, Vetrinje in drugi... O, kolikokrat smo zadnjih nekaj let že slišali ta imena! Ali smo se ob tem kaj zamislili, nas je to kaj prizadelo, ali pa je vse šlo mimo nas, kot da se nas to ne tiče? Dostikrat se zdi, da drži to zadnje: mi smo jo odnesli, kaj nam mar vse drugo! Pa bi nam moralo biti mar, če hočemo biti ljudje! Narod, ki pozablja preteklost, nima bodočnosti.
Res, ob teh kamnih tu pred nami, na katerih že rjave imena krajev, ni globokih brezen in jam; okrog njih ni krvi, ki bi tekla po bregu; tu ni smrtne groze, ni obupanih krikov, ne do smrti žejnih ustnic in krvavih razbičanih teles, je pa tu spomin na tiste strašne dni, ko se je vse to zgodilo. Nikoli ne bomo zvedeli za barbarsko mučenje po teh krajih, kajti le nekaj jih je, ki so vse to doživljali in se čudežno rešili iz tega pekla. Ti so nam povedali, kako je bilo v tistih brezpravnih dneh, oni doma o tem niso smeli odpreti ust. In če bi se jih veliko več rešilo in bi smeli govoriti, ne bi mogli najti besed, da bi opisali tisto zadnje dejanje, ko je pred 50. leti Slovenec moril Slovenca-brata. Nerazumljivo ostaja, kaj vse si je izmislila hudobija naših ljudi. Naš čas je bil res velik po hodobiji, pa še večji po mučencih, ki so morali vse to prestati - zaradi zvestobe narodu in veri naših očetov.
ROMANJE V MIDLAIMD
nadaljevanje s str.S
Neštetokrat mi stopi pred oči prizor pri Mravljetovih na Brezovici: v hiši so trije ležali na parah: oče in sinova Vinko in France, sin Tone pa je bil že mrtev v bližnjem hribu. Oče je bil ustreljen, Vinko zaboden skozi oči, Francetu je iz ust silil jezik. Domači so povedali, da je France umiral dve uri. Partizani pa zdaj pišejo, da je do tega prišlo, ker jih oni niso ubogali in je komandant Gad podivjal. Kakšna strasna noč za družino! Takih in še hujših primerov je bilo do poletja 1942 nad 1500, po koncu vojne je to število naraslo na trideset tisoč. Kdo bo izmeril trpljenje vseh teh žrtev! Pomislimo na ponižanje in mučenje 12000 vrnjenih domobrancev, ki so jih brez sodbe zmetali v kraške jame in brezna. Berimo Palme mučeništva o pomorjenih duhovnikih. Že samo to, da so stegnili roko po duhovnikih, človeka strese pri srcu. Pa so jih, 240 duhovnikov in bogoslovcev so spravili s sveta, ker so jim bili na poti. In kakšne smrti so umirali, največ zato, ker so bili duhovniki. Pa celo med nami nekaterih niti to ne pretrese. Nekateri še zdaj ponavljajo: so že morali kaj izdati...
Tako je naš narod kar čez noč postal narod izdajalcev, za katere so določili smrt. Zakaj? Ker pošteni ljudje niso mogli in hoteli sprejeti njihovega brezbožnega nauka. In so začeli pobijati, brez sodbe, brez dokaza, samo na Kidričev ukaz: najprej ubij, potem pa razloži, zakaj si ga ubil...Žrtve so bili najbolj verni in najbolj zavedni Slovenci. Slovenci smo takrat zelo malo vedeli o komunizmu v Rusiji, malo več o krvavi Španiji, nihče pa ni verjel, da je kaj takega mogoče tudi v Sloveniji. Pa seje začelo, vodeno po tistih, ki so se šolali v Rusiji in Španiji. Ko se je narod zavedel te možnosti, je bila Slovenija v ognju revolucije, dosti po krivdi tistih, ki so spali in verjeli Angležem. Končni rezultat te rdeče avanture je petdesetletna sužnost s 30 tisoč mrtvih ter gospodarsko, kulturno in moralno uničenje vernega in poštenega naroda.
In po vsem tem razni "heroji" še danes trdijo, da v Sloveniji ni bilo revolucije, da je vse bila le slavna in svetla NOB in nič drugega. Mi pa vemo, da se je partija šla "osvobodilno vojno" s pobijanjem lastnih ljudi, vse za dosego oblasti. Številke jasno povedo, da na vsakega padlega okupatorja prideta 102 umorjena Slovenca. Kaj hočemo še dokazov in prič!
Ker dejstev ni mogoče zanikati in skriti, in propagandnim lažem že dolgo nihče več ne verjame, se je partija izmislila še novo zvijačo -spravo, seveda po partijskem slovarju: brez vprašanja in brez priznanja kakšne krivde smo zdaj spravljenj med seboj, toda žrtve ostanejo zločinci, politična emigracija so še naprej izdajalci, krivic se ne popravlja nikomur, ker partija tako hoče. Tako je zdaj sklenjena trojka: NOB, OF in sprava. V imenu prvih dveh so narod 50 let pobijali, sprava pa naj vse te zločine skrije in narod prepriča, da jih ni. In žanjejo tudi zdaj.
Na takih temeljih je vstala nova slovenska država. Gredo se demokrate, vladajo pa se vedno po starih partijskih zakonih in praksi; govore o pravni državi, pa niso popravili še nobene krivice, ampak delajo nove.
Ali je kje rešitev iz sedanje moralne stiske? Pred vojno bi korajžno rekel: Je!, zdaj se bojim, da bi varal sebe in vas. Zakaj? Ker je komunizem porušil dva stebra, na katerih je slovenstvo stalo in obstalo vseh 14 stoletij. Slovenskega kmeta, kakršnega smo poznali mi, danes ni več; graščaka in Turka je ugnal in preživel, komunizem pa je njega spravil na kolena, da zna zdaj samo molčati in služiti. Tudi slovenskih duhovnikov, ki bi znali biti narodu vse, je vedno manj. Med nami in tudi doma je vse preveč Mikužev, ki nekaj uče, delajo pa drugače. Ali je potem kaj čudno, če neko poročilo trdi, da samo še 21% Slovencev veruje v Boga?! Kjer ni vere, tam ni vesti, tam je dovoljeno vse, ni pa spoznanja, ko se je treba odločiti za dobro ali zlo. Ravno to je največ krivo današnjega stanja doma. Komunisti so se prelevili v demokrate, nezavedni ljudje so jih volili in tako ima narod oblast, kakršne noče, čeravno jo je sam svobodno izvolil. Kako strašna je slepota naših ljudi!
Predaleč bi zašel, če bi se vdajal razmišlanju o dejanskem stanju, ki gotovo ni rožnato. Zato je prav, da o prilikah kot je danes, dvignemo oči nad vso to mizerijo in zmedo. Poglejmo na križ, na katerem je Bog premagal svet in se pred njim
spomnimo naših bratov in sester - mučencev. Ne molimo zanje, ampak se jim priporočajmo v tej veliki stiski. Prosimo jih za spoznanje, da zdaj gre za zadnjo odločitev, ki bo Slovenijo rešila ali pa kot narod izbrisala. Ne stojmo ob strani, ne bodimo ničle, ki poznajo samo sebe, usoda naroda jih pa ne skrbi. Nismo samo zato na svetu, da jemo in spimo, narod pa prepuščamo stremuhom, goljufom in roparjem, da ga prodajajo tujcu. Prav vsi se moramo vreči v to vrenje, vsi moramo biti oznanjevalci resnice, ne s poceni besedo, ampak zares v vsakdanjem življenju, ker samo Resnica bo premagala laž. Skratka: v življenju bodimo celi ljudje. V Sloveniji se kljub vsem zvijačam in zavoram, že kažejo premiki, ki dajejo upanje, da še ni vse izgubljeno. Zaenkrat še prevladujejo sile teme, a končno bo zmagala resnica, ker človek ni ustvarjen za sužnost, ampak za svobodo. Kdaj pride ta dan, to je pa odvisno od naroda, tudi od nas tukaj. Zato sem prepričan, da smo Slovenijo dobili za ceno velike žrtve naših pomorjenih bratov in sestra. Danes jih še posebej prosimo, naj naš narod varujejo še naprej. V dneh, ko nekaj poštenih ljudi z veliko težavo rine našo narodno usodo v klance in bregove, naj jim še posebej stoje ob strani s svojo priprošnjo, predvsem pa naj mu izprosijo vodnika, ki bo narod izpeljal iz sedanje zmede in mu pokazal pot v lepšo bodočnost.
Govor Franca Dejaka, rešenca in živa priča množičnih pokolov v Kočevskem Rogu.
Pozdravljeni romarji!
Letošnje poletje je minilo 50 let, odkar smo slovenski protikomunistični borci, slovenski domobranci, lačni, žejni, pretepeni, nagi in ponižani v Kočevskem Rogu, Teharjah in drugih krajih Slovenije čakali na milostni strel.
V tistih par tednih, po sramotni angleški izdaji, so nas slovenski partizani tako zdelali, da smo si -čeprav mladi in do pred kratkim polni življenja -želeli samo, da se vse konča. Samo smrt nas je lahko rešila nadalnjih muk in trpljenja. Dovolj je bilo udarcev, dovolj lakote in žeje, dovolj poniževamja, ko smo nagi čakali, kdaj nas bodo brez vsake sodbe pokončali.
Vprašati pa se je treba: Zakaj je bilo po končani vojni potrebno toliko okrutnega maščevanja? Ali ni bil to zločin in ali niso bili zločinci tisti, ki so to počeli?
In kako je danes, po skoraj 50 letih zavoženega svetovnega komunističnega sistema, in po štirih letih osamosvojitve Slovenije? Ne veliko bolje. Lahko se sicer vse govori in piše, lahko obiskujemo grobišča, toda to je tudi vse. Morilce, kolikor jih je še živih, so upokojili z mastnimi pokojninami, ni se jim treba zagovarjati za storjene zločine, če pa že koga pokličejo na odgovor, je, ali zadržan, bolan, odsoten, ali pa nič ne ve, kratkomalo se ničesar več ne spominja. Dobro pa se spominjajo vseh najmanjših bojev in vsega poteka revolucije, saj pišejo cele romane, tam pa je njihov spomin še mlad in svež. Njihov naraščaj pa danes ukazuje in vlada Slovencem.
Na naši strani pa so ljudje, v katere polagamo svoja upanja in katerih sposobnosti zaupamo, pozabili na tragične, krvave lekcije preteklosti in se spuščajo v igro strank in strančič, se izgubljajo v prepirih in zdrahah, namesto da bi bili eno, edini, in vendar že enkrat združili vse svoje napore, da razkrinkajo vso podlost komunističnega režima.
Mi, ki smo preživeli, ki smo bili leta 1945 oropani svobode in domovine, smo zdaj raztreseni po vsem svetu; v begunstvo smo odnesli samo le gola življenja. Vključujejo nas v vse, kar se gradi ali popravlja, sicer pa smo še vedno drugorazredni Slovenci, ki nas nič ne pogrešajo in nič ne rabijo.
Če pa nam Slovenci in Domovina ne bodo dajali nekega upanja in pokazali razumevanja, potem bomo razočarani utonili v tujem svetu.
Vam, pokojnim soborcem, prijateljem, domobrancem, pa obljubljamo, da vas ne bomo nikdar pozabili. Spominjali se vas bomo v molitvah. Ostali boste naši priprošnjiki pri Bogu, da bi vas mrtve, in nas žive, narod sprejel, saj je bilo sovraštva in maščevanja dovolj, v resnici PREVEČ.
Bog daj, da bi do tega kmalu prišlo.
BOG - NAROD - DOMOVINA!
BOSNA V OKVIRU ZGODOVINE IN BODOČNOSTI
Zgodovina Bosne, Hercegovine, Kosovega in Črne gore je tako obširna in zapletena, da je ni mogoče pojasniti v kratkih vrsticah. V južnih predelih so živela različna ilirska plemena. V letih 6-9 je bilo ozemlje priključeno rimski provinci Dalmaciji. Po razpadu zahodnorimskega cesarstva 476, so se pogosto menjali gospodarji. Za Odoakarjem so prišli Vzhodni Goti... nato Bizantinci, ki so gospodarili do prihoda Slovanov. Bosna kot samostojna fevdalna država se je začela razvijati razmeroma pozno. Sredi 10. stoletja je bila v sestavi Raške; zaradi lege je dolgo nihala med vplivom Srbije in Hrvatske. V letih od 1081 do 1088 je bila Bosna pod Dukljo. Bodin je postavil za svojega namestnika kneza Štefana. Po BQdinovi smrti seje država politično osamosvojila, vendar je bil občuten vpliv ogrsko-hrvaške države. Od I. 1180 je pod bizantinskim varstvom zavladal ban Kulin. Njegova pogodba z Dubrovnikomn potrjuje, da je bila Bosna takrat razmeroma urejena država. Po I. 1189 se je začelo v Bosni širiti bogomilstvo in nastala je nova bosanska cerkev, ki se je razločevala od drugih krščanskih cerkva. Papež in ogrski vladarji so si prizadevali uničiti bogomile in si utrditi svojo oblast. Ogrska oblast je trajala do 13. stoletja, potem so v njej zavladali bribirski knezi Šubiči in Hrvatska Bosna je dobila dostop do morja in vazali so zasedli Krajino in Hum. Vrhunec moči in največji obseg je Bosna dosegla pod Tvrtkom (1353-1391). Ta je razširil posest na račun Srbije do Drine, se kot daljni sorodnik Nemanjičev po njihovem izumrtju oklical za kralja Srbov in Bosne. Tvrtko je po Ludovikovi smrti I. 1382. zasedel mesto Kotor in dalmatinska mesta do Zadra. V bitki na Kosovem polju (1389) je sodeloval bosanski odred. Bosna se je v 14. stoletju gospodarsko hitro razvijala. Po smrti kralja Tvrtka I. je država začela pešati. Ker so Bosno ogrožali Turki, je moral Štefan Dabiša (1391) priznati vrhovno oblast ogrskega kralja Sigmunda. Od tedaj je bila usoda Bosne odvisna v glavnem od treh fevdalnih rodbin Hrvatiničev (Hrvaje Vukčič). Za vlade Tvrtka II. so se v bosanske razmere vmešavali Celjski grofje. Tvrtko II. se je zaradi turške nevarnosti (1425) dogovarjal z ogrsko-hrvatskim kraljem Sigmundom, posrednik je bil celjski grof Herman II.. Tvrtko je uradno oklical Hermana II. za svojega naslednika. Celjski grof Herman I. je bil poročen s Katarino, hčerjo bosanskega bana Štefana II. Povezovanje Ulrika II. celjskega s hercegovskim Štefanom je imelo dolgoro čne cilje. V devetdesetih letih 14. stoletja so začeli hudi turški napadi. Sultam Mehmed II. se je leta 1463 odločil uničiti bosansko državo. Dal je ubiti zadnjega kralja Štefana Tomaševiča in vse plemiče, ki so se predali. Širjenje Bosne pod Turki na nova področja na zahodu je trajalo 150 let. Zaradi hitre uvedbe redne oblasti in gospodarske stabilizacije je prišlo do množične islamizacije bosanskega prebivalstva. Bosna je postala oporišče za nadaljnja turška osvajanja. Leta 1875. je izbruhnila vstaja proti Turkom. Vstaja je zbudila pozornost Evrope in tudi Slovencev. Po zlomu osmanskega cesarstva v Evropi je bila leta 1878. priznana Bosni avtonomija, kongres velikih sil v Berlinu 1878 je revidiral pogodbo sanstefanskega miru v zvezi z Bosno in v členu 25. iste priznal Avstroogrski pravico do zasedbe in upravljanja s tem, da turški sultan obdrži suverenost. Muslimansko prebivalstvo se je uprlo prihodu avstrijske vojske in šele po štirih mesecih je Avstrija zlomila upor in uvedla svojo upravo. Kmalu se je okrepil tuji kapital. Bosna je leta 1910 dobila svojo ustavo. Z njo se je med prebivalstvom pojavilo mladostno gibanje "Mlada Bosna". Beograd se je že dalj časa zavzemal za po Turkih izrabljeno Bosno in njenim bogastvom. Srbija je organizirala zaroto in 28. 6. 1914. ubila v Sarajevu avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda.
Slovenci smo videli v Bosni možnost večje povezave s slovanskimi narodi, saj je zgodovinsko dejstvo, da se je bojevalo na soški fronti proti Italiji poleg Slovencev več bosanskih čet. V času do razglasitve kraljevine SHS je bil v Bosni in Hercegovini močen vpliv zunanjih sil, ki so želele priključitev k Srbiji. Po združitvi SHS je Bosna in Hercegovina ohranila začasno avtonomijo. Do konca decembra 1918. je deloval Narodni svet, do konca 1919 Narodna vlada, kmalu potem Pokrajinska vlada, odgovorna Beogradu. Po vidovdanski ustavi I. 1921. je bilo konec teh oblik. Bosna in Hercegovina je bila, kot druge pokrajine, razdeljena na 6 oblasti. Ta oblika je trajala do I. 1929., ko je Bosna in Hercegovina bila razdeljena na 4 banovine. Banska oblast je bila le podaljšana roka kraljeve oblasti in beograjske vlade. Ta razdelitev je obstojala do sporazuma Cvetkovič -Maček (26. 8. 1939). Sporazum ni rešil nacionalnih nasprotij, marveč celo povečal. Spori med Srbi, Hrvati in Bosanci so se naglo stopnjevali v sovraštvo. Genocidna zagrebška politika je povzročila maščevanje četniških skupin. Nemci so zadržavali v Bosni in Hercegovini skoro do konca vojne svoje divizije in izkoriščali bosansko bogastvo, prav tako Italija in NDH. Partizanstvo sg je tod počasi razvijalo.
okrepilo dejansko z angleško in rusko pomoCjo šele po razsulu Italije. Zaključni napadi za osvoboditev Bosne in Hercegovine so se začeli dejansko šele 1944, Titova vojska pa je zasedla to celotno območje 1.5.1945.
Bosna in Hercegovina je od leta 1921 do 1981 povečala število prebivalcev za 118,6 %, od leta 1948 do 1981 za 60 %. Značilna je visoko negativna migracijska bilanca. Statistike navajajo, da je bilo za časa Titovine na delu v različnih evropskih državah, največ v Nemčiji, skoro stalno 150 tisoč Bosancev. Razumljivo: prebivalstvo se je v Bosni in Hercegovini povečalo od leta 1921 do 1981 od 1.890.440 na 4.124.256 oseb. Posebno se je povečala do sedanje vojne rodnost Bosancev in Hercegovcev. Leta 1981 je bilo 38% starih do 19 let, 53% od 20 do 59 in le 8% nad 60 let.
Državljanska 4 letna vojna z milijoni beguncev, dvestotisoči mrtvih in stotisočih ranjenih je dala že danes Bosni in Hercegovini drugo obličje.
Ali se tragedija, ki so jo Srbi, Hrvati in Muslimani doživljali stoletja, tragedija, ki se je stopnjevala v najgroznejša zadnja štiri leta, že končuje? Ali bodo v Beogradu in v Zagrebu enkrat že sprevideli, da se sami uničujejo? Ali pa bo njihova zemlja ostala brez ljudstva, brez mladine, s porušeno industrijo in neizrabljenim naravnim bogastvom?
Bosna in Hercegovina je polna naravnega bogastva. Ali bodo v Beogradu končno le uvideli, da je bila Jugoslavija zgrešen zgodovinski načrt? Vsi bi morali sprevideti, da en narod ne more večno vladati nad drugim. V Bosni in Hercegovini niso potrebne nobene etnične čistke, saj vemo, da se človek ne bo odpovedal zemlji, na kateri živi že toliko stoletij. Bosna in Hercegovina mora začeti pot strpnosti in sodelovanja.
Bosna in Hercegovina zavzema 20.8 % bivšega jugoslovanskega ozemlja. Kmetijske površine obsegajo 49% ozemlja s produkcijo koruze v panonskem obrobju, slabo četrtino s pšenico, ječmenom in ržjo. V Hercegovini so v bivši Jugoslaviji pridelovali 15% celotnega jugoslovanskega tobaka. Zelo razvita je živinoreja in ovčarstvo. Zanimivo je, je bilo v zasebni lastnini 92% obdelovanih površin, v družbeni le 8%. To dejstvo je vplivalo na prebivalstvo, da seje zelo navezalo na zemljo, da je vkljub prisiljeni politični čistki ni hotelo zapustiti. Gozdovi pokrivajo 48.3 % celotne bosansko-hercegovske površine. Lesna proizvodnja je po statiski dosegla letno 297 milijonov kubičnih metrov.
V Bosni in Hercegovini so do pred začetkom vojne nakopali letno 16.7 milijonov ton premoga, pol rjavega, pol lignita. Leta 1984 sta koksarni v Lukavcu in Zenici proizvajali 2.4 milijonv ton koksa. Rezerve železne rude v Varešu, Ljubiji ter v gorah Radovan in Jablanica znašajo okoli 750 milijonov ton. Večina proizvodnje železa odpade na Zenico z zmogljivostjo okrog 2 milijona ton jekla.
Pred drugo svetovno vojno je bilo v Bosni in Hercegovini 90.5 % železnic ozkotirnih, te so po vojni nadomestili s širokotirnimi.
Štiriletni boji na Balkanu so po oklicu Nove Jugoslavije, Bosne in Hrvatske zelo prizadeli slovensko gospodarstvo. RS je pred novo vojno tesno trgovsko sodelovala z Bosno in Hercegovino ne samo finančno, marveč tudi z zelo naprednim tehničnim osebjem.
Današnji položaj v Bosni in Hercegovini je žalosten. Štiriletni boji so deželo zelo ohromeli. Industrija je zaspala, številna mesta in vasi so skoro uničena. Največja tragika je skoraj dva milijona beguncev, razstepljenih v skoro vseh evropskih državah. Še bolj boleče je dejstvo, da je v vojni bilo čez 200 tisoč mrtvih in ranjenih. Sarajevo, nekdaj središče kulture, je danes posejano s številnimi pokopališči.
Kakšna bo bodočnost Bosne? Angleški in francoski posredovalci za prekinitev sovražnosti in bojev v štirih letih niso, oziroma so zelo malo prispevali za rešitev tako problematičnega položaja na Balkanu. Niso bili kos zvijačnosti srbske diplomacije, ki se je skrivala za hrbti politikov in srbskih generalov. Ti so podpisali večkrat v Ženevi in drugod tako imenovana premirja, pa jih vedno prelamljali in izigravali.
Kdor vestno zasleduje politični razvoj na Balkanu, se mu vsiljuje misel, da hočejo zavezniki, potem ko so priznali nove suverene države, Balkan razdeliti po znani Churchilovi želji - fifty-fifty -. Kje bo v bodočnosti delitvena meja med Vzhodom in Zahodom? Na Neretvi?
Politično vzdušje se je zadnje mesece tako zaostrilo, da je kazalo, da ni rešitve. Ni nikakeršna diplomatska skrivnost, da je Nemčija zelo zainteresirana za razvoj na Balkanu. Hrvaška ofenziva v zadnjem času je dovolj zgovorna. Prav tako nastop ZAD z bombardiranjem vseh področij, zasedenih po Srbih. Zavezniška poročila navajajo 2500 letalskih poletov, zagrebški časnikar navaja število 4 tisoč.
Nikakor ni podcenjevati odločitve severnoameriškega
prezidenta Clintona, ki se je končno odločil poseči vojaško in politično na Balkanu. Tisk je prvi teden v septembru poročal o srečanju političnih predstavnikov ZAD, Anglije, Rusije, Nemčije in Francije v Ženevi. Predstavniki teh držav so se zedinili s srbskimi, bosanskimi in hrvaškimi politiki v glavnih političnih vprašanjih in sprejeli temeljna načela za mir v Bosni in Hercegovini: Bosna in Hercegovina bo obstojala kot pravna združitev dveh političnih enot: Bosansko-hercegovska federacija in Bosanska srbska republika. Pokrajinska razdelitev med Srbi, Hrvati in Muslimani naj se po sporazumu izvrši po ključu 49 in 51. Bosna in Hrvatska federacija in Srbska republika Bosne morata sprejeti: izvesti pod mednarodnim nadzorstvom volitve, spoštovati človeške pravice, dovoliti beguncem vrnitev in jim priznati odškodnino. V primeru nesoglasja se podredijo mednarodnemu sodišču.
Predstavnik ZAD Richard Holbrooke je odločno dejal: "Naš načrt leži že leto na mizi in predvideva razdelitev Bosne. Srbi se morajo umakniti iz zasedenih področij in sprejeti odločbe z 49%, Hrvati z 51%".
Srbi so po zadnjih poročilih umaknili 250 enot težkega orožja, upati pa je, da bodo izpolnili vse zahteve ZAD, sicer bodo doživeli ponovna bombardiranja. Beograd in Srbija se nahajata v političnem procesu, saj doživljata sedaj tragedijo z ogromnim številom beguncev, ki iščejo v njih opore in svoj obstoj. Rusija obljublja Srbom pomoč, sicer pa samo diplomatsko.
Predsdnik ZAD Clinton je po poročilih v zadnjem septembrskem tednu (EFE) optimist in napoveduje sporazum med Srbi, Muslimani in Hrvati na prihodnjem srečanju v New Yorku. Hrvaško-bosanska vojska je po poročilih iz Zagreba že zasedla 51 % ozemlja, zadnja leta zauzeta po Srbih. Obstojajo še vedno ovire in nejasnosti, ki jih je nujno obvladati diplomatsko ali z orožjem. Clintonn je jasen in odločen. Dejal je: "Če bodo bosanski Srbi znova napadali, bomo znova bombardirali".
Hrvaške in slovenske zdomce so posebno razveselila nedeljska sporočila iz Zagreba. Prezid'ent dr. Tudjman je napovedal koncem oktobra nove volitve v hrvaško zbornico, razumljivo tudi v hrvaški bosanski federaciji. Prezident je povabil hrvaške zdomce, da se vrnejo v domovino z obljubo, da jim bo država poskrbela stanovanje in delo. Vabilo sta preko hrvaškega radija oklicala o. Joso in časnikar Petrič )24.9.1995).
Priredil: -Erne, Bs. Aires.
POGLEDI IN PRESOJA
Peter URBANC 1 Daleberry Place Don Mille Ont M5B 2A5 Kanada
KONEC IZSELJENSTVA.
tel 416-447-4332 FAX 416-447-7754
Dne 28. Avgusta 1995.
Povezava izseljenstva z domovino postaja revna in redka. Bližamo se koncu pomemembnosti, koristnosti in veljave naše diaspore za narod, domovino, državo. Je ta proces možno še ustaviti.
a)	Grobo moremo reči, da je šlo v tujino zadnjih lOO let 500.000 Slovencev. Od tega je polovica pred drugo svetovno vojno, druga polovica 250.000 po drugi svetovni vojni. Od teh zadnjih je živih do 200.000, vedno, puščajoč ob strani otroke prve generacije, ki so še deloma Slovenci. Do 1994 je notranje ministrstvo RS registriralo kot državljane v tujini 15.000 izseljencev.	Število je neizmerno nizko. Se posebej, če upoštevamo, da je saj polovica takih, ki so to napravili samo iz dveh razlogov, denacionalizacija in certifikati. Celo visoke materialne koristi niso zbudile izseljenstva.
Letos v Teharjih je najboljše govoril Lic. Marjan Schiffrer iz Argentine "Od tam smo Vas prišli pozdravit, mnogi od nas pa tudi po slovo". Pretresljivo, žalostno vendar realno! In ravno iz Argentine bi se morali vrniti vsi bivši politični emigranti, njihovi potomci. Čakali so 50 let, skozi to dobo so govorili in upali na povratek. V Argentini sedaj preživljajo gospodarsko krizo, 19% brezposelnosti, tovarne in trgovine se množično zapirajo, kot leta 1929! Naših izseljencev na Argentino ne veže niti ekonomija.. Kako je mogoče da jih domovina odbija....
b)	Za stalni povratek se je odločilo do danes par sto ljudi, mogoče polovico iz Argentine, nekaj iz zapadne Evrope. To je nizko število, absolutno najnižje od cele Evrope in relativno saj lO krat manjše od večine drugih držav. Za Cehe vemo, da se je vrnilo 6.000 poslovnežev, z vsem svojim znanjem in kapitalom. Lepo število povratnikov beležijo baltijske države, Slovaška, Madžarska itd. Cim bo Hrvaška izven vojne nevarnosti, se pričakuje masovni povratek. Ob pravem razpoloženju, povabilu, sprejemu bi se moglo vrniti v RS saj 10.000 slovenskih družin. S seboj bi prinesli ves zaslužek, vso imovino, kar bi zneslo miljarde ameriških dolarjev. Vlada ne vabi k povratku, nasprotno. Z najvišjih oblastvenih sfer, najvišjih funkcionarjev LDS in ZLSD se odsvetuje povratek... Silno poučna je celo statistika obiskov domovine. V letu 1994 je preko 2000 rojakov iz RS obiskalo Kanado. Obratno je manj kot lOOO Kanadskih izseljencev obiskalo domovino. Razmerje bi moralo biti ravno obratno!
c) Slovenska društva, cerkve rapidno zgubljajo na številu svojih članov. Vedno je manj rojakov, ki bi aktivno sodelovali v društvih, organizacijah, župnijah. Par župnij v Kanadi je na tem, da jih zaprejo, isto velja za Svfco in Nemčijo. Prijava otrok v slovenske dopolnilne šole je vedno manjša. Ponekod šole že zapirajo. In vendarle, kako navdušenje za Slovenstvo je nastalo aprila 1990 pri prvih svobodnih volitvah in še bolj ob priliki osamosvojitve, leto dni kasneje.
č) Poslovnih, trgovskih zvez na liniji izseljenstvo - domovina se je ustanovilo malo, večina zaenkrat samo na papirju. Ni enega samega večjega projekta blizu zaključka, kjer bi izseljenci igrali kako večjo vlogo. Glavni vzrok je nezaupanje med izseljenci do novega političnega in gospodarskega okvira. Se posebej med bivšo politično emigracijo, ki je finančno najbolj močna, in ki je čakala na povratek s kapitalom vred. Vlada ni napravila nič, da bi stvari popravila, nasprotno hote ali nehote je odbila izseljence, njihovo znanje in kapital.
d)	Podpornih akcij za RS takorekoč med izseljenci ni več. Ovira je razočaranje ob zbiranju vojne pomoči. Emigracija je zbrala preko 1 Milj US$ velik del sredstev je šel v nakup automobilov za NM, OM in tajne službe. Druga ovira je, da pri dajanju manjka vsaka možnost soodločanja, kontrole. Človeka boli, kako vse drugače je pri Hrvatih, ki vodijo pametno izseljensko politiko. Hrvaških izseljencev je samo še enkrat več kot Slovencev. Ti so zadnjih 4 let poslali blizu 75 Milj US*. Hrvaška diaspora je zgradila in plačala saj 3 ambasade v Washingtonu, Ottawi, Canberri, vsaka vredna US* 1.5 miljona.
e)	Vedno manj je zanimanja za obiske naših predstavnikov iz domovine. Manjka vsako navdušenje, kot je to bil slučaj 1990/91. Nasprotno prišli smo že v fazo, ko se mnogih obiskov niti ne želimo. Prizadeti namreč povedo kup dobrih namenov, želja, obljub, konkretna dejanja manjkajo. Vse ostaja prazno, nič se ne konkretizira. Nasprotno so obiski pri drugih narodih enkratni narodni triumfi, posebna pri Hrvatih. Tudjmana je poslušalo v Australiji po 10.000 Hrvatov na enkrat. Kako drugače med nami, Kučan načrtuje za poleti 1996 obisk kanadskim izseljencem. Mnogi izseljenci premišljujejo ali bojkotirati obisk, ali priti in ga izzvižgati.
f)	Izseljenci, povratniki v RS ne zasedajo nobenega pomembnega mesta. Izjema je posebni slučaj Prof. A. Rota. Večinoma so omejeni na privatni sektor. V upravi RS države, celo v področjih, kjer so prizadeti se ne najdejo. Koliko bi mogli izseljenci doprinesti v premnogih sektorjih posebno na gospodarskem in zunanje političnim delokrogu! Druge države so to razumele, iz diaspore so odšli na ministrska mesta v Litvanijo, Hrvaško itd. Namesto, da bi Slovenija ostala povezana s saj 200.000 izseljenci, slovenskimi državljani je današnje stanje šibke, manjvredne povezave že reducirano na približno 20.000 duš. Kaj je razlog temu obupnemu stanju in bližajočemu se koncu.
1) Zastopstvo izseljencev. Najbolj naravno in najbolj učinkovito bi na tem polju mogel delovati zastopnik izseljencev v Zboru in Svetu. Današnji položaj je nemogoč in v nasprotju z demokracijo. O izseljencih, državljanih pripravljajo in izrekajo zakone, ti p« nimajo najmanjše možnosti povedati njihova stališča. Tako dale-i je prišlo, da izseljenstvo ni niti obveščeno, kaj se za njin pripravlja,kaj šele, da bi mogli preko svojega delegata povedati svoje mnenje..Slovenska ustava, ki omenja "posebno skrc" izseljencem , jim daje aktivno in pasivno volitveno pravice, volitveno pravico. Mnoge države izvedejo volitve med izseljenci, določijo jim posebna volitvena območja. Italjani predvidevajo 20 izseljencev v parlamentu v Rimu, Hrvati v Saboru B izseljencev. Tako zastopstvo je temelj povezave domovine z diasporo. Ta» demokratsko izvoljeni zastopnik bi bolj učinkovito odigral vlogo posrednika kot vse izseljenske organizacije skupaj.g	str
POGLEDI IN PRESOJA
nadaljevanje s str.7
2)	Volilna pravica. Danes imajo že skoraj vse moderne države zgledna urejene volitve v parlament, za Predsednika za svoje državljane v tujini. Pqstopek je priprava volilne liste na konzulatu. Vsi prijavljeni imajo možnost na dan volitev
oddati glas v glavnih krajih, kjer prebivajo. Po FAX-u greo: rezultati v domačo državo. Leta 1992 smo Slovenci v tujini volili preko poète. To je bila farsa, norčevanje ki je med drugim države veliko stala. Kljub zahtevi nismo nikdar zvedelii, koliko je prišlo volilnic pravočasno na pravo mesto. Verjetno od tisočev, malo ali nič. Tako izzigranje volilne pravice izseljencev je nekaj edinstvenga. Zakon o volitvah od 26.9.92 člen 82. mec drugim določa "Volilci v tujini lahko glasujejo po pošti, ali na Predstavništvih Republike Slovenije". Torej zakon je tu, sa»: treba ga je tehnično pripraviti in uporabiti. Kot stvari stoje, nimajo izseljenci v praksi niti pasivne še manj aktivne volilne pravice. Iz tega temeljnega načela demokracije so izseljenci izključeni. Lahko poslušamo, ploskamo, dajemo, soodločamo ne!
3)	Državljanstvo. Sramotna odločba, da morajo bivši politični emigranti za državljanstvo zaprositi je povzročila, da je veli« del izseljencev napravil križ preko Slovenije. Kasnejša odprava te "prošnje" je prišla prepozno. Skoda je že bila napravljena. Isto velja za odločbo ustavnega sodišča glede slučajev odvzetega državijanstva. Krivico so popravili, vzelo jim je 2 leti... Naravnost škandal je postopek za pridobitev potrdila c državljanstvu. Danes v časih računalnika bi se to moglo rešiti v 48 urah. V RS, povsem namerno, zavlačujejo izdajo takih potrdil. Do dve leti ljudje čakajo, tako, da se naveličajo pisarita, čisto očividna je že diferencijacija, povprečno najdlje čakajo izraziti politični emigranti, še dlje oni s podržavljeni« premoženjem. Načrtno, tako izgleda, preje občine, sedaj Notranje ministrstvo odklanjajo državljanstva iz neštetih razlogov. Priimek ki zveni nemško (n.pr. Thaler, Grafenauer, Krepfl, Brandsteter itd) zadostuje za negativno rešitev, češ, da si nemškega porekla. Ako si se odpovedal za časa SFRJ državljanstvu, to zadostuje, da ga sedaj ne dobiš, kljub temu, da je jasno, da je razlog odpovedi bilo enoumje... Povprečni izseljenec, še posebej ex politični emigranti se zaman borijo za državljanstvo. Po drugi strani razni grofje, ljudje z zvezami, četudi so bili nelojalni 1941/45, četudi niso za slovenstvo napravili ničesar, in tudi ne bodo, dobivajo državljanstvo in vrnjeno premoženje.
4)	Poprava krivic. Levičarska diktatura je samovoljno vrgla ljudi iz stanovanj, posebno v Ljubljani. Niti najmanjši korak ni bil napravljen, da bi ti ljudje dobili kako kompenzacijo... Kmetije beguncev, domobrancev ostajajo v glavnem last in posest novih stanovalcev. Izgovarjanje, da se ne sme delati nove krivice je nesmiselno. Od kar obstoji pravni red se ukradene stvari vrnjenjo prvotnemu lastniku. Ako je posredi res kakšen novi lastnik, ki "ni vedel", naj se njemu plača odškodnina, ne pa okradencu...
5)	Zakrita resnica. Z najvišjega foruma, s strani skoraj vseh visokih funkcionarjev države, še danes po 50 letih odkrivanja letijo na del izseljencev obrekovanja o neki nedovoljeni kolaboraciji. Gre tako daleč, da prvi človek države govori o prisegi Hitlerju, ki je nikdar ni bilo. Govori o nedovoljenem kolaborantstvu, ki ga ni bilo. Govori o lOOO pobitih domobrancih,bilo jih je destkrat več. Predsednik v inozemstvu po krivici sramoti del našega naroda. Tujemu časnikarju Sueddeutsche Zeitung 15/3/95 je izjavil "Majhen del aktivnih domobrancev, ki so prisegli Hitlerju in so zato delili usodo vseh nacističnih vojk ob koncu vojne" Vse v tej izjavi je zgodovinska laž in sramoti naš narod, kot da bi med vojno imeli del naroda na nacistični strani. Vse to ustvarja okolje, ki ohranja strašno nerazpoloženje ali celo sovraštvo do dela izšeljenstva, do eventuelnih povratnikov.
V tej stvari gre samo za neko iskanje opravičila strašne tragedije, ki so jo predniki levice povzročili. Gre tudi za posk us napraviti Slovenijo tako, da je za izseljenca najbolje enostavno pozabiti jo... Uspevajo.
6)	Izseljenske organizacije. Vso podporo vladnih krogov uživajo. Slovenska izseljenska matica je bila po svojem delu do 1990 v službi režima, partije in Udbe. Bila je partija sama. Po letu 1990 je bilo nekaj poskusov demokratizacije, daleč niso prišli. Danes smo zopet v dobi nove levice. SIM danes, bolj kot kdaj preje, celo javno in glasno deli diasporo v desnico (kolaborante) in levico (čista NOB) in podpira samo eno stran. V slovenski in angleški publikaciji urednik in odborniki stalno napadajo politično emigracijo in obrekujejo njeno delovanje 1941/45. Taka kot je danes SIM je povsem nesprejemljiva za delo v izseljenstvu in dejansko jo le redki še sprejemajo. Današnje članstvo SIM je še vedno v celoti seznam samih preizkušenih revolucionarjev (Vida Tomšič), posebno močno so zastopani prvaki UDBE (Mitja Ribičič).
SSK, Svetovni slovenski kongres. V prvi -fazi, oni prelomni najvažnejši, je SSK odigral vlogo OF. Na zunaj naj bi delal na povezavi izseljenstva in domovine. S spretno organizacijo je v usodnih letih pridobil sodelovanje lepega dela emigracije, celo
cerkve. Resnica pa je bila drugačna. Tekom prvih let SSK ni v najmanjši stvari kaj dosegel za emigracijo, niti ni poskušal. Sedaj je jasno, da je SSK v resnici tako kot SIM samo blokiral vsako pomembno povezavo z domovino. Izseljenstvo naj bi naša folklora, olepšana s klobasami	in polko... V zadevi
državljanstva, sprave, volitev, poprave krivic SSK ni napravil niti najmanjšega koraka. Nasprotno v mnogih opravičenih zahtevah je SSK bil celo proti izseljenstvu, kot volitve, državljanstva itd. Pri SSK je sedaj nova uprava, upajmo na boljši rezultat.
Urad za Slovence po svetu v okviru zunanjega ministrstva. Tu je razočaranje največje. V vseh važnih zadevah ta urad enostavno ni pokrenil ničesar. Posredi je na žalost tudi odgovornost koalicije in SKD. V bistvenih zadevah, kjer je šlo za načelne in bistvene probleme je član koalicije popustil. Izseljenci so plačali račun. Urad se mnogokrat zgovarja, da nima niti sredstev niti osobja. To komaj drži, ker po eni strani je urad pozitivno podprl in uredil obiske učiteljev, urednikov izseljenskih medijev, po drugi strani tekom let nismo opazili niti najmanjšega napora tega urada v bistvenih izseljenskih problemih...
Naši konzuli in ambasadorji. Ta mesta imajo 90X v rokah levičarji, predvsem bivši člani diplomacije SFRJ. Kakšni morejo biti odnosi teh predstavnikov do izseljencev. Se do 1990 so ti isti ljudje na vse možne načine nagajali, odklanjali, špijonirali, denuncirali UDBI lep del izseljencev. Kaj more sedaj izseljenec pričakovati od teh ljudi, vsa dobra volja mine.. Slovenske konzularne pristojbine za potne liste, overovitev podpisov, razne prošnje so zdaleka višje kot je primer drugih držav kot Italija, Anglija, USA, Kanada. Skoraj neverjetno, edinstveno v celem svetu, da po vladnem nalogu vsi uradi v dopisih z izseljenci v Prekomorju (Argentina, USA, Kanada,
Avstralija) uporabljajo navadno pošto, ki traja do 2 meseca.....
Samo ta faktor odkriva vse..
Zakaj smo prišli do tega. Odgovor je enostaven. Vladajoča ekipa, v veliki večini vezana na prejšnji režim, hoče, za vsako ceno, ohraniti svojo politično in gospodarsko hegemonijo. Izseljenci so jim neprijetni Neugoden bi mogel biti politični vpliv, ki bi ga mogli izvajati ti bivši in najbolj dosledni demokrati, borci civilni in vojaški proti enoumju. Neprijetno bi bilo pričevanje in nelagodie pred resnico. naše tragedije, ki bi jo povratniki oznanjali. To so se žive priče rdečega terorja, ki je edini kriv vse naše velike tragedije. Iz diaspore, brez vpliva in zvez žrtve ne morejo zahtevati popravo krivic v njeni pravi in pravični meri. Najbolj je jasen v tem oziru Predsednik Milan Kučan, glede madžarske in italjanske manjšine je v intervjuju 12. 8. 95 povedal eno brihtno "na srečo sta maloštevilni, tako jima Slovenija velikodušno zajamči posebne pravice". Z drugimi besedami, po Kučanu, po "organizaciji", ker so izseljenci številni jih moramo blokirati, ustaviti..
Najbolj potrjuje gornje politiko sedanje vlade in predsednika primerjava z zamejstvom. Obiski v Ljubljani, Celovcu, Trstu
zamejcev in naših politikov so na dnevnem redu. Ne samo to finančna podpora našim v Koroški in Primorskem gre v miljone dolarjev. Eden izmed razlogov za tako čvrsto povezavo je, da tam ni opozicije režimu, da tam ni možnih volilcev. Mimogrede je zanimiva primerjava, zamejstvo pomeni za RS veliko finančno breme, dočim izseljenci nasprotno stanejo malo ali nič. Nasprotno prinesejo marsikake finančne koristi RS.
Današnji režim, Premier Dr. J. Drnovšek in Zbor letos poleti, kljub dvomesečni prijavi ni sprejel delegacijo, najvidnejših predstavnikov izseljencev. Ti so bili v Ljubljani na lastne stroške, in bi, brez kavice ali soka, iznesli naše probleme. Bojkot izseljenstva, slovenskih državljanov začasno v tujini, je po današnji vladi dosegel višek.
V nesrečnem letu 1945 smo zgubili Porabje, Koroško in dobro tretjino Primorske. Brez komunizma naše zgube ne bi bile tako velike. Sedaj je na vrsti izseljenstvo. Zupančič je tožil pred 60 leti Westfalski rudniki so nam jih vzeli. Ako bi bil živ danes bi danes lahko zapisal. Komunizem jih ni odpravil, to je uspelo novi samostojni RS pod Kučanom in Drnovškom. Ogromna škoda je našemu izseljenstvu že napravljena. Reševati, ohraniti, privabiti moremo samo še malo število najbolj zvestih. Ali nam bo bodočnost prinesla kaka nova upanja, malo več svetlobe in veselja.
Dr. Peter Urbane, Toronto P.s. načrt in delo današnje vlade	f *
njenega levičarskega dela je očividen. /ff //itfičČ-14^" Vsaka vloga izšeljenstvao,izven folklore,	t/^
turistične se mora izključit. Vzroki so njihov politične vpliv in pričanje o vlogi KPS in zaveznikov od 1941 do 1990.
Z izginotjem pomembne povezave izseljenstva z domovino, z ne-reintegracijo povratnikov, njihovega znanja in kapitala bo RS utrpela nepopravljivo škodo in možnosti.
Gornji argument mora biti prisoten tudi v odločbi našega naroda v bližnjih državnih volitvah.
MEDNARODNO SREČANJE PISATELJEV
V T0R0NTU OD 11. DO 21. OKTOBRA 1995
Letošnji mednarodni festival autor.iev je privabil v Harbourfront Centre v Torontu nad 50 literatov iz 25 držav. Na festivalu so letos brali svoja dela v svojih jezikih pisatelji iz Danske, Turčije, SLOVENIJE,Italije, Norveške, Japonske, Arabije in druge. Slovence je predstavil Aleš Debeljak iz Republike Slovenije.
Kdor svoj materni jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je zmedenemu pijancu podoben, ki zlato y prah potepta in ne ve, koliko škode si dela.	(Drobtinice 1849.)
John E. Krek's Slovenian Credit Union Slovenska Hranilnica in Posojilnica Janeza E. Kreka
Canada's first Slovenian Credit Union
Prva Slovenska Hranilnica in Posojilnica v Kanadi
OFFICE HOURS / URADNE URE
747 Brown's Une Etobicoke. Ontario MSB 3V7 (416) 252-6527
Monday	10 am * 4 prn
Tuesday	JO am-a pm
Wednesday	10 am - 4 pm
Thursday	10 am-8 pm
Friday	10 am - 8 pm •
Saturday	9 am -12:30 pm
646 Euclid Avenue Toronto. Ontario M6G 2T5 (416) 532-4746
Tuesday Thursday Friday Saturday
12 am - 8 pm 12 am - 8 pm 10 am - 8 pm 10 am -1 pm
JEK
SLOVENIAN CREDIT UNION
SERVICES
Chequing
Savings
Term deposits
RRSP
RRIF
Loans
Mortgages
Une-oi-Oedlt
MASTERCARD
Banking machine card
Travel Insurance
Travellers Cheques
USLUGE
Čekovni račun
Hranilne vloge
RRSP / RRIF
Hipotečno posojila
Osebna posojia
Kreditna korta MASTERCARD
ŠE O ŽEBOT Vs. PLETERSKI !
Dolge in prekrasne poletne in jesenske počitnice so nas zadržavale v naravi, zato nismo našli primernega časa, da bi še enkrat odgovorili na očitke prof. Pleterskega- Ferenca v Delu, 4. 3. 1995, da je Žebotova skupina skušala od britanske vlade doseči, da bi se slovensko Primorje in Istra ne priključili Jugoslaviji... upali so, da bi to ozemlje s Trstom dobilo poseben status, kjer bi lahko oni uveljavljali svojo oblast.
Na te neutemeljene obtožbe (za katere sem navajal dokaze iz lističa Slovenska država, ki ga je napisal dr. Žebot v Rimu 6. aprila 1946) sem odgovoril v S.D. (članek je pozneje objavilo tudi Delo).
Dr. Pleterski teh dokazov ni bil pripravljen sprejeti, češ, da jih g. Kuk " ne navaja po kaki preverljivi objavi" in skeptično dodaja, da jih ima (Kuk) "na razpolago v naših (S.D.) arhivih, ne pove katerih in komu so dostopni" to kljub temu, da smo v S.D. objavili kopijo te številke in jo poslali tudi na uredništvo Dela, skupno z dopisom. Uredništvo Dela seveda ni moglo radi obsežnosti in formata v rubriki PP objavljati teh kopij. So pa bili dani v javnost in jih ima najbrže NUK gotovo pa dr. Arnež pri Studia Slovenica v Šentvidu pri Ljubljani, (glej "Emigrantski tisk za slovensko državo, okt. 95").
Za svoje trditve pa navaja prof. Pleterski vir iz britskega (vojnega) arhiva PRO, FO 371, 1946, R9405, ki naj bi dokazal njegove trditve. Hvaležni smo prof. Pleterskemu za kataloške številke. S pomočjo naših prijateljev v Londonu nam je namreč uspelo dobiti KOPIJO SPOMENICE, KI POTRJUJE NAŠE PISANJE. Ta spomenica pa ni običajen, dve strani dolg memorandum, ampak obsega poleg
študije "The problem of Triest" še statistične podatke o Slovencih in njihovega ozemlja iz virov dr. Ehrlichovega rokopisa iz pariške konference (po 1. svet. vojni), z geografskimi mapami in dopisi britanskim in britanskih oblasteh celih 57 strani. To ogromno studijo je dr. Žebot pripravljal poklicno v Rimu, ko ni imel za to nobene finačne podpore v času komaj eksistenčnega begunskega življenja. Zato po pravici lahko zaključimo, da slovenski narod, ki ga trenutno vodijo dobro plačani bivši jugoslovanski politiki, dolguje dr. Žebotu za njegov trud in vizijo ne samo javno zahvalo, ampak tudi častno odlikovanje, namesto neodgovorne kritike in brezosnovnih namigavanj egoizma dveh ideoloških zgodovinarjev. Taka kritika bi nekaj zalegla v bivši socialistični Jugoslaviji, a v demokratični samostojni Sloveniji nima mesta. Ne čudimo se, da so dr. Žebotovo vizijo jugoslovanski politiki v Londonu - zaljubljeni v Tita in^ugoslavijo -gledali kot veleizdajo in Žebota označili kot kvizlinga, čeprav s svojim delom ni delal drugega, kot da je Zapadnim velesilam na pariški konferenci svetoval, naj pri svojih načrtih za bodočnost Evrope vzamejo v pretres tudi koncept ZDRUŽENE SLOVENIJE (SOVEREIGN SLOVENIAN STATE) S TRSTOM IN OSTALIMI POKRAJINAMI, KI TEŽIJO NA TO (S.T.O.) OZEMLJE, ki bi kot švicarski kantoni bila model etnične tolerance". *
Koliko gorja bi bilo lahko prihranjenega slovenskemu narodu, če bi dr. Žebotu uspelo prepričati slovenski narod in njihove voditelje v Londonu, uresničiti načrt Samostojne srednjeevropske Slovenije izven komunističnega Balkana, lahko vidimo, če samo opazujemo barbarske
dogodke na Balkanu še danes.
V popolnem zaupanju dr. Žebotu, v njegovo integriteto, vizijo in pošten namen, smo v njegovo obrambo brez zadržka zapisali že v marec-aprilski številki S.D. (torej že dva meseca predno nam je prišla v roke - s pomočjo prijateljev - kopija spomenice iz britskih arhivov} sledeče:
"Iz vseh dokumentov je razvidno, da dr. Žebot v njih ni niti enkrat rabil besedo Rapallo (op. ured. -rabil ga je za kronološko,ne politično oznako), še manj pa predlog, da bi od Slovenije odtrgali Trst in Istro, čeprav je morda možno (in mi o tem nimamo dokumenta), da je dr. Žebot pri stalnih spremembah Zapadnih politikov glede Trsta, ko so se ti zaenkrat zedinili na format S.T.O., tudi SMATRAL TO FORMULO ZA PRIMERNO BAZO ALI ODSKOČNO DESKO ZA NJEGOV KONČNI CILJ ZDRUŽENE SLOVENIJE S TRSTOM IN OSTALIMI POKRAJINAMI, KI TEŽIJO NA TO OZEMLJE."
K tej naši smeli izjavi, ki je slonela samo na zaupanju dr. Žebotu, dodajamo danes izjavo iz Spomenice PRO FO 371-59348,7638 NA STRANI 15, KJER JE DR. ŽEBOT ZAPISAL:
"SO WE SEE THAT SUCH A* FREE JULIAN STATE" COULD BE ONLY TEMPORARY AND PROVISIONAL SOLUTION. AWAITING BETTER TIMES FOR A BETTER SOLUTION - OR FOR A WORSE ONE."
Presojo prepuščamo bralcem.
dr. A. Kuk
*
Berite na drugem mestu pismo britskega Foreign Office-a britskemu ambasadorju v Rimu.
ruiuc «cono omet	~ 1	i	i		•	S	6
	, i 1 1 1 1 1 1 1			Milili'			1 1 1
cor*«icHT - nor io ic «crnoniccD f«otoc».p«ic»ll> without rtamssio»							
full 11 ItMiB gfftCi copyiiicnt - nor to ac «cmoucco photoc»aphicm.it wi	i	2		J •	s	*
	nihil' tbout pcmissio			lilllli2		i i i
FOREIGN OFFICE, S.W.1, Srd July, 1946.
(B 9405/3/98)
Kome, June lO th, 1346, Via dell'Oimata 9.
Excellence,
Dear Chancery.
In the nana of the "Action Committee for "a Unified and Sovereign Slovenian State", Dr. joee Splndler and Dr. Ciril Zebot (for whom, incidentally, the Yugoslavs have asked as a quisling but whom ve have not bo far agreed to surrender) have sent the Secretary of State "a memorandum on the problot of "Trieste and the Northern Adriatic."
It is suggested in this memorandum that a Slovene State, Including all Venezia Oiulia and ohunka of Austria, should be oreated. This state would be, like 8witserland, a model of ethnic tdlsrenoe.
Till you, unless you see any objection, send a plain acknowledgment to these gentlemen whose address is Via dell'Olmata 9. Rome.
Yours ever, SOUTHERN DEPARTMENT.
The Chancery,
British Embassy, Rome.
In virw of thf beforrstanding Four Ministers' con-f'rrnc* in Paris wf send ou, htfat enclosed, in the name of the. " s-ction Committee for a Unified and sovereign Slovenian ^tate" the "Memorandum on the Problem of 1'riest and Northern Adriatic" with two Annexes and three charthogra-phical illustrations, kindly asking Your Excellence to accept it for the Government of the United Kingdom.
Joze spindlrr, President
Ciril Zebot, I Secretary
i..'r. J-rnest Bevin,
foreign »'ini3ter of Great Britain, Paria-
srečanji:
,	..	DOMŽALČANI SO NAM PELI...
s slovensko pesmijo
Izpod peresa domžalskega rojaka in znanega pisatelja knjig o lokalni zgodovini domžalske in kamniške okolice, Staneta Stražarja, je Ameriška Domovina dne 14. septembra 1995 objavila obsežen članek "O delu in uspehih Domžalskega komornega zbora". Kakor je bilo pozneje razvidno iz objavljenega imenika članov tega zbora, je gospod Stane Stražar gotovo najprimernejša oseba za pisanje takega sporočila, ne samo kot plodovit in izkušenj pisatelj, marveč tudi kot najbolje poučen poročevalec o zborovem razvoju, delu in uspehih,
saj je njegova hčerka Helena Stražar, celo članica tega zbora. Zato najdemo v njegovem spisu verodostojen, podroben in pregleden popis osemletne zgodovine tega zbora.
Teden pozneje, 21. septembra 1995, je drug Domžalčan, Tone Osovnik, dopisnik Ameriške Domovine iz New Yorka, v članku "Domžalčani nam bodo peli..." nekako dopolnil prejšnji članek. V svojem prijetno kramljajočem slogu nam prikaže deloma svojo, deloma usodo Domžalčanov v Ameriki s širšega zgodovinskega vidika.
Logično dopolnilo prejšnjima dvema člankoma, "Domžalski komorni zbor, gost zbora Fantje na vasi v Clevelandu", je objavila v Ameriški Domovini Mara Cerar Hull prav tako 21. septembra 1995.
Nekoliko presenetljivo je bilo namreč najti clevelandske Fante na vasi med sponzorji Domžalskega komornega zbora. Vendar postane vse jasno že s prvim stavkom tega članka: "Pred tremi leti, ko so clevelandski Fantje na vasi prvič obiskali Slovenijo, so med drugim nastopili s
dalje na str. tO
DOMŽALČANI SO NAM PELI... nadaljevanje s str.*}
koncertom na Studencu pri Dobu, kjer so jih sprejeli člani Domžalskega komornega zbora". Ob sproščenosti domžalskih pevk in pevcev mi je zaživela v spominu tudi sproščenost clevelandskih Fantov na vasi, ko so nas obiskali nekaj let nazaj kot nova, mlada pevska skupina in se nam predstavili z zelo lepo in sveže izvedenim koncertnim nastopom.
Pod pokroviteljstvom clevelandskih Fantov na vasi, izseljenskega društva Slovenija v svetu ter Slovensko-Kanadskega in Slovensko-Ameriškega Sveta je Domžalski komorni zbor na svoji turneji po Severni Ameriki obiskal Toronto in Hamilton v Kanadi ter Washington, New York in Cleveland v USA.
Mi smo jih poslušali v nedeljo 1. oktobra 1995 pri sv. maši, ob 8:45 uri dopoldne v cerkvi Brezmadežne v New Torontu, popoldne pa ob 4. uri na koncertu v župnijski dvorani Brezmadežne.
Obakrat je bilo čutiti, da ima ta zbor nekaj posebnega v svojem predvajanju in izvajanju glasbenih stvaritev. V čem naj bi bila ta posebnost?
Zdi se, da je v dirigentovem pojmovanju komornosti zbora. Komorne skupine tako vokalne, kot instrumentalne, niso samo maloštevilne, marveč skušajo biti tudi čimbolj izenačene in ¡zbrušene v svojem izrazu. Edino v godalnih kvartetih se normalno poudarja individualnost izvajalca.
Karel Leskovec, vodja Domžalskega komornega zbora od vsega početka, pa zavestno skuša uskladiti individualno umetniško osebnost posameznih članov zbora tako, da osebni doprinos vsakega pevca po svoje obogati celoto. Zato ne samo s svojo tenkočutnostjo odkriva, kaj more vsakdo individualno doprinesti skupnosti, marveč se tudi z vsakomur pogovori in skuša doseči zavestno pripravljenost popolnega sodelovanja.
Ves čas ne samo službuje kot glasbeni pedagog, marveč tudi je glasbeni pedagog do dna svoje duše; obenem je kot dober psiholog prijatelj in zanesljiva opora vsakemu članu zbora pri njegovem delu. Sprva je poučeval na osnovni šoli, nato pa na Glasbeni šoli Domžale. Zato ni čudno, da so njegovi učenci dosegli najvidnejša mesta na državnem tekmovanju Mladih glasbenikov.
Povsem razumljivo je torej, da je na državnem tekmovanju - Naša pesem 93 - z Domžalskim Komornim zborom osvojil zlato odličje; za najboljšo izvedbo predpisane obvezne skladbe pa je prejel posebno nagrado. Na mednarodnem tekmovanju je z istim zborom leta 1994 prejel srebrno plaketo. Odtod torej čudovito čista uglasitev in zveneča harmonija glasov, odtod pestra raznolikost izvajanja, pa tudi usklajenost različnosti.
Ce torej pod temi vidiki presojamo izbiro skladb, ki jih je tako enkratno izvedel Domžalski komorni zbor v New Torontu, dobimo vtis, kot da je bil vidik izbire španski izrek, da je za vzorec dovolj en sam gumb (Para la muestra basta un boton).
Spored cerkvene glasbe je uvedel G.F.Haendel (1685-1759) s skladbo za trobento solo iz oratorija JUDAS MACABIUS (1747). Janez Krt je s svojo izvedbo ustvaril pravo slovesno razpoloženje v samem mašnem začetku.
Tudi Aleluja je bila vzeta iz klasičnega cerkvenega repertorija, in sicer iz moteta STETIT JESUS: zložil ga je veliki slovenski mojster vokalne polifonije, Jakob Gallus Petelin (1550-1591). Čeprav le dve kratki skladbi, sta vendar dovolj jasno dokazali, da svetovna glasbena produkcija ni zaprt svet temu zboru.
Od poglavitnih mašnih delov, ki se navadno komponirajo: GOSPOD. USMILI SE, SVET-
BLAGOSLOVUEN in JAGNJE BOŽJE so bili vzeti iz maše MISSA SERAPHICA, zložil jo je pomembni slovenski cerkveni skladatelj, p. Hugolin Sattner.
Ostale so bile bolj ali manj znane in priljubljene cerkvene skladbe in pesmi:
F.X. Engelhart - Dajte mi zlatih strun I. Hladnik - Marija, skoz' življenje V. Vodopivbec - Pozdravljen, zlat pšenični klas T. Navrič - A. Pahulje - Izpoved mladega misionarja
Popoldanski koncert se je pričel s kanadsko in slovensko državno himno. Tudi v tem programu je bil poudarek na pestrosti sporeda. Naj navedemo le skladatelje in naslove skladb; podrobno opisovanje bi bilo namreč preobsežno:
1.)	Boštjančič Karel - Kaj pa je tebi, ljubica
2.)	Foerster Anton - Večerni Ave
3.)	Funtek Anton - Na tujih tleh
4.)	Gobec Radovan - Preljubi fantič moj
5.)	Ipavec Benjamin - Slovenska dežela - Domovini
6.)	Kramolc Luka - N'mav čri'z jizaro, S'm se rajtov ženiti,
Oj, ta mlinar
7.)	Marolt France, priredil Lojze Lebič - Traumice so žie zalene
8.)	Narodna - Oblaki so rdeči
9.)	Nedved Anton - Nazaj v planinski raj
10.)	Osana Jože - Slovenija v svetu
11.)	Svikaršič Zdravko -. So se rož'ce u Hartelnu zawowale
12.)	Tome Matija - Venček narodnih - čej so tiste stazice
13.)	Vrabec Ubald - Bratci veseli vsi
14.)	Vremšak Samo - Odlomki iz Ziljske ohceti - En starček
S citrami in instrumentalnimi zvočnimi efekti je sodeloval Tomaž Plahutnik. Iz natisnjenega programa je bila izločena pesem: Kernjak Pavel - Pa moja tastara, namesto nje pa so vložili: Funtek Anton - Na tujih tleh in Osana Jože - Slovenija v svetu
Kaseta, ki jo je pripravil Domžalski komorni zbor vsaj deloma ohranja enkratnost njihovih izvedb.
-e -a
A COLUMBIA ARTISTS PRODUCTION
DIRECT FROM THE BOLSHOI THEATRE, RUSSIA
BOLSHOI SYMPHONY ORCHESTRA
PETER FERANEC
Music. Director and Conductor
BORIS BEREZOVSKY
Piano Soloist
0Ol UMRI A ARIISIS MANAGEMENT, INC 165 West 57ih Shoot. Now York. NY 10019 Pfoducor Andrew S Grossman Atvx i«tM W S*k>n Ijom» and RolwH B^rreHn
PETER FERANEC CONDUCTOR & MUSICAL DIRECTOR
ta***»»
Mirko Seratic
MAJNIŠKA DEKLARACIJA
Vojna je divjala z vso brezobzirnostjo naprej. Nemški šovinizem se je stopnjeval. Trmasti cesar Franc Jožef I. ni maral popustiti. Tudi vsenemške vlade so bile gluhe za upravičene želje svojih nenemških narodov.
Nezadovoljstvo je prišlo do izraza s tem, da je socialist Adler ustrelil avstrijskega ministrskega predsednika grofa Stvergha. Tudi diktatorju na že trhlem avstrijskem prestolu so bile štete ure. V jeseni leta 1916 je umrl. Vladarstvo je prevzel njegov nečak Karel I.
Vsled neuspehov na frontah, radi velikega nezadovoljstva med narodi, je vlada bila primorana sklicati avstrijski parlament.
Dr. Janez Ev. Krek, ki je bil duša in srce političnega, socialnega, prosvetnega in gospodarskega dela med Slovenci, je napel vse sile, da je pripravil slovenske in hrvaške poslance za enoten nastop v takozv. Jugoslovanskem klubu, katerega načelnik je bil dr. Anton Korošec.
Na otvoritvenem zasedanju avstrijskega parlamenta, dne 30. maja 1917, je prebral dr. Korošec, kot načelnik Jugoslov. kluba, zgodovinsko spomenico, v kateri je bilo poudarjeno, da zahtevajo Slovenci, Hrvati in Srbi, ki živijo na teritoriju Avstro-ogrske monarhije, popolno svobodo, prosto vsakega tujega gospodstva v lastni državi v okviru
DNEVNIK PRVEGA UREDNIKA SLOVENSKE DRŽAVE
monarhije.
Ta izjava, nazvana 'Majniška deklaracija' je bila pravo presenečenje. Udarila je kakor bomba med avstrijske politike. Kakor svetel kres je posvetila med Slovence, ki so zlasti med vojno živo čutili, da bo jim v slučaju zmage, nemška nadutost zadala smrtni udarec.
Pričelo se je živahno gibanje za narodno osvobojenje. Pričelo se je podpisovanje 'Majniške deklaracije', kije bila izraz slovenske narodne volje.
Moram poudariti, da slovenski narod ni nikdar pri podpisovanju mislil na kako združitev s kraljevino Srbijo. Če bi kdo takrat s svojo idejo šaril med ljudmi (tajno seveda, javno bi bilo to veleizdajstvo), bi idejo 'Majniške deklaracije' ubil.
Splošno ljudsko mnenje je bilo. da podpisujemo izjavo zato, da postanejo Slovenci, Hrvati in Srbi, ki žive v Avstro-ogrski, popolnoma enakopravni z Nemci in Madžari, da si osnujejo lastno vlado z lastnim parlamentom. Nihče pa takrat seveda ni uppal govoriti o državi izven Avstrije. 'Majniška deklaracija' je to poudarila s stavkom: "v okvirju avstro-ogrske monarhije".
Vsi pa, ki so poznali vojaški položaj, so slutili, da ta 'okvir' ne bo držal. Obroči, ki so s silo držali tolike narode skupaj, bodo počili. Vsak narod si bo osnoval svojo lastno državo. To je bilo Se posebno jasno po Wilsonovi izjavi, ki je dal narodom avstro-ogrske vedeti, da se bo upoštevale narodna
samoodločba.
Podpisovanje za 'Majniško deklaracijo' so vzele v roke predvsem slovenska dekleta in matere. Mož in fantov ni bilo doma, bili so na raznih vojnih frontah. V ozadju so seveda stali slovenski duhovniki, narodno zavedni učitelji in razni drugi slovenski izobraženci. Vodilno vlogo je imela katoliška duhovščina s škofom dr. A. B. Jegličem na čelu.
Ko je sam ljubljanski vladika stopil na stran 'Majniške deklaracije', in jo skupno z županom Tavčarjem prvi podpisal, mu je slovenski narod sledil. Nad 200.000 podpisov je bilo zbranih. Izjavo so poleg posameznikov podpisovale tudi razne organizacije, zlasti slovenski občinski odbori.
Takrat sem bil star okrog 14 let in sem vkljub svoji mladosti in politični nezrelosti pozorno sledil svetovnim dogodkom, zlasti za 'Majniško deklaracijo'. Živo se spominjam, kako sem nestrpno pričakoval sporočila, da je to 'Izjavo' podpisal tudi naš domači občinski odbor. Ko sem to zvedel, sem bil zelo vesel.
Da je to delo za uspeh 'Majniške deklaracije' zavzelo tak razmah, se je zahvaliti izobraževalnemu delu kat. prosvetnih društev, na Sp. Štajerskem zlasti Mladeniških in Dekliških zvez. V teh organizacijah se je mladina izšolala za ta odločen nastop.
Dalje prihodnjič
JOŽE OSANA
Nič ne bo narobe, če ljudje malo več zvedo, kdo je ta organist in kako je potekalo njegovo delo tekom let.
Jože Osana je zagledal luč sveta 26. avgusta 1919 v Ljubljani v družini Josipa Osane, ki je bil ravnatelj na poljanski gimnaziji. Ljudsko šolo je obiskoval v Grabnu, gimnazijska leta so mu pa potekala na klasični gimnaziji, kjer je maturiral leta 1938. Študij ga je nato popeljal na filozofsko fakulteto Ijubjanske univerze, kjer je diplomiral leta 1943 iz primerjalne književnosti.
Že kot sedemletni dečko se je začel učiti klavir pri Jožetu Gospiču. Komaj je imel deset let, je že prvič igral orgle pri Sv. Florijanu v Ljubljani. Čez dve leti je pa ob nedeljah vedno orglal v Horjulu in vodil pevski zbor, čeprav je imel le ducat let za seboj.
V glasbi se je pa izpopolnjeval kar naprej: na Glasbeni matici pri Mariji Vogelnik in nato pri Akademiji za glasbo pri Janku Ravniku in Antonu Troštu.
Iz Ljubljane ga je pot vodila v Italijo in že leta 1946 se je izpopolnjeval v igranju klavirja v Sieni in v Rimu pri Giovanniju Agosti. Iz Italije ga je čez dve leti, t.j. leta 1948, pot pripeljala v Buenos Aires. Tam je deloval kot glasbeni pedagog in koncertni pianist. V Argentini je napisal Musica terrenis, ki jo je objavil v Vrednotah 1951.
Pot ga je vodila še kar naprej in leta 1971 je prišel v Kanado v župnijo Brezmadežne v New Toronto, kjer je kot organist spremljal cerkvene pevce. Izvajal je Mozartovo kronansko mašo in priredil koncert Marijinih pesmi, s katerimi je gostoval v Clevelandu.
Pri Brezmadežni je nekaj časa vodil mladinski pevski zbor in učil petje v slovenski šoli.
Med mnogimi njegovimi skladbami je najbolj znana Slovenija v svetu po besedilu Marka Kremžarja. Ta pesem je nekaka neuradna himna begunske emigracije. Domžalski komorni zbor jo je prepeval na koncertu 1. oktobra pri Brezmadežni v New Torontu. Poleg tega je priredil še številne cerkvene in svetne pesmi.
Za njegovo neutrudno delo je med nastopom Domžalskega komornega zbora dobil priznanje s podaritvijo knjige, ki mu jo je podaril zborovodja Karel Leskovec. Bilo je to izraz priznanja za njegovo dolgoletno delo na glasbenem področju med Slovenci v Buenos Airesu in v Torontu, kar je izrazal tudi šopek rož, ki mu jih je podarila Ema pogačar.
Naj mu ljubi Bog da še dosti moči in zdravja pri vsem njegovem tako lepem udejstvovanju.
Marija Markeš
KNJIGE
FARNE SPOMINSKE PLOŠČE
Farne spominske plošče pa postavljamo tudi zaradi nekoga drugega spomina. Temu spominu pravimo zgodovinski spomin in ga gojimo izključno zaradi sebe. Mislimo namreč, da so ljudje, ki se jih spominjamo, za nas na poseben način pomembni. Čutimo, da nam s svojim delovanjem in nehanjem sporočajo nekaj, česar nikakor ne smemo pozabiti. Če bi namreč dovolili, da nas v džungli vsakdanjih skrbi njihovi glasovi ne bi več dosegali, bi bili zelo osamljeni in se ne bi imeli, če bi se kdaj bilo treba o čem važnem odločati, z nikomer posvetovali.
Zgodovinski spomin nam govori o tem, kakšna resničnost je svet, in o tem, kako so se ljudje, ki jim pripadamo; v tej resničnosti izkazali. Čim več bomo vedeli o preteklosti in čim bolje jo bomo razumeli, tem varnejša bo naša sedanjost: tem bolj bomo resnični in trezni in manj naklonjeni slepilom, ki nam jih ponuja svet in jih spočenjamo sami. Proti spominu in proti preteklosti govorijo samo tisti, ki hi radi, da se zaradi vloge, ki so jo v njej imeli, pozabi; ali pa tisti, ki vedo, da je človeka, ki ne ve, od kod prihaja, lahko voditi. Pogosto - v slovenskem primeru je že tako - so to isti ljudje.
Prepričani smo, da bo ta spominska knjiga postala dragocena lastnina mnogih slovenskih' h iS. Ne samo tistih, ki imajo v njej zapisane svoje ljudi, ampak tudi tistih, ki ne bodo hotele hiti brez temeljnega dokumenta o nekem času, ki s svojimi odločitvami usodno sega še v današnji čas. S to knjigo bodo v marsikatero slovensko hišo spet stopili ljudje, ki so jo zapustili pred pol stoletja: možje, žene in dekleta. Predvsem pa fantje: samo s to spominsko knjigo se bo v svoje domove vrnilo čez pet tisoč mladih slovenskih fantov. Mater, ki so jih čakale, nekatere dolgo, ne ho več, prav tako ne očetov, ki niso nič manj trdno upali. Včasih jih bodo sprejeli že čisto drugi ljudje, a jim bodo, ker so bili nekoč pač tu doma, pa tudi zaradi neznanskih stvari, ki so se jim dogodile na dolgi poti, naredili prostor v hiši in v spominu.
Justin Sumovnili
A

100% cisti 1995 GINSENG
(Panax Quinquefolium)
st
-v .
IZVRSTNA KVALITETA 1995 LETNEGA PRIDELKA.
NABAVITE SI ZADOSTNO KOLIČINO (4-5 KOZARCEV NA OSEBO) DO PRIHODNJE JESENI PO OBIČAJNO NIZKI CENI, PREDNO GA PRODAMO V HONG KONG.
Kuks' GINSENG Farm
v /
Za vprašanja in naročala kličite.
(416) 439-8387


..'Ji

PESEM O POLJU
Pesem o polju je pesem mojega očetu, ki me spominja na srečna otroška leta.
Moj nadvse skrbni oče jo veselo je prepeval, njegov žametni glas med njivami po polju je oilmeval.
Danes očetovo pesem po polju ju: prepevam in jo : ljubeznijo moji družini razodevam.
Pesem mojega očeta po polju bo donela, i: roda v rod bo zlato klasje žela.
Pesem o polju je pesem mojega očetu, ki se bo prepevala še naslednja tisočletja.
Zihj ju: pojem polju, mojemu ostarelemu očetu, otrokom, družini, naravi in klenemu slovenskemu kmetu!
TONK FKANTAK
Ali ni žalost, da imajo starši več skrbi za svoja teleta, za svoje pure in gosi kakor za svoje otroke, ki so stvarjeni po božji podobi.
Šola, cerkev in pa očetova hiša se morajo za roke držati. Kar se otrok od matere in očeta nauči, ima šola nadaljevati, in sveta cerkev izvršiti. To se pa le v enem in tistem jeziku po pravi pameti v domačih šolah zgodi.
(Zgodnja Danica 1850.)
(Drobtinice 1948.)
Opozorilo preteklosti
Mislim, da je prišel čas, ki mi nalaga, da objavim nekaj dejstev iz preteklosti, o katerih vsaj jaz nikjer nisem našel kakega zapisa. 0 tem mi je pripovedal pokojni Miloš Stare, nekoč načelnik stranke SLS in predsednik NO.
Bilo je v tistih težkih časih, ko smo se politični emigranti selili v Argentino.
S Staretom sva bila med prvimi emigranti v Argentini. Stanovala sva več mesecev v skupni sobi. Priložnosti za pogovor je bilo torej več kot dovolj.
Poleg mnogih drugih stvari mi je - smiselno in ne dobesedno - pravil tudi naslednje:
Prvi naslednik načelnika SLS dr. Korošca je bil dr. Kulovec. Bil je tudi minister v jugoslovanski vladi pred začetkom druge svetovne vojne. Padel je pri prvem nemškem bombardiranju Beograda.
Kot bi slutil, da so mu dnevi šteti, je pred smrtjo napisal željo, ki je zadevala vse Sloven-ce.
»Če bi se meni kar koli zgodilo, da ne bi mogel vršiti dolžnosti načelnika SLS,« tako je pisal, »naj skrb za Slovence prevzame v svoje roke dr. Gosar.«
Na koga je bilo pismo naslovljeno, nisem spraševal; vem pa, da so ga dobili najvidnejši predstavniki SLS in dr. Gosar sam.
Razpravljali so namreč o njem:
Dr. Gosar je izjavil, da je pripravljen na željo nekdanjega načelnika sprejeti njegovo mesto in s tem vodstvo in odgovornost za delovanje SLS, ker pač zaradi okupacije volitev ne bi bilo mogoče izvesti. Dr. Natlačen je bil mnenja, da je dr. Kulovec želel v svojem pismu, naj dr. Gosar prevzame v teh težkih časih socialno skrb za Slovence. Politiko stranke naj le pusti njemu (Natlačnu), ki mu po izkušnjah in položaju pripada. (Bil je nekdanji ban Dravske banovine).
Stare je zastopal stališče, da ima SLS v emigrantski jugoslovanski vladi svojega ministra dr. Kreka, ki je najbolj pristojen, da kot načelnik SLS zastopa v tuji vladi slovenske interese. On (Stare), da nai bi imel kot Krekov namestnik v Ljubljani, z njim zveze. Tano naj bi bila SLS najbolje obveščena nepGsrednn iz tujine ir, bi lahko najbolj pravilno vodila politike za časa okupacije.
Dr. Gosar argumentov ni
IZ DOMAČEGA TISKA
sprejel in se je potegnil v ozadje.
Dr. Natlačen in Stare se o tem nista nikoli sporazumela. Ostalo je pri starem. Vsak je delal, kar je menil, da je prav.
Če upoštevamo pri vsem tem še predlog dr. Ehrliha, naj slovenska vlada odide v ilegalo (Neminljiva Slovenija) in odgovor Stareta, da Slovenci take vlade ne potrebujemo, ker jo imamo v Londonu, lahko razumemo, da komunistom ni bilo težko priti do dosežka. Znašli so se dr. Gosar v Dachauu, dr. Natlačen na pokopališču in Stare v skrivališču nekje v Trstu.
Vsega tega ne bi objavljal, bilo bi brez pomena. Čas je napravil svoje. Tekli so potoki slovenske krvi. Slovenija je izgubila svobodo za 50 let. Emigranti pa smo na svoj način plačali težak davek za svoje zaupanje. Toda:
Po tolikih žrtvah in tolikšnem čakanju je Slovenija postala država. Bila naj bi svobodna in demokratična.
Vsi smo, vsak po svojih močeh in vsak s svojo taktiko prispevali k zrušitvi totalitarizmov - fašizma, nacizma in komunizma.
Ni jih več - ne fašizma ne nacizma ne komunizma. Vendar pa se je komunizem samo prelevil, skril za drugo ime in počasi spet »totalitarizira« svojo (ljudsko) demokracijo. Vsaj tako raz beremo iz časopisja tisti, ki smo daleč.
Pa še nekaj drugega razberemo iz časopisov. Nič nas ni naučila zgodovina?! Nekoč so protikomunisti razpravljali med seboj, kdo bo vodil boj. Niso se zedinili. Izid poznamo.
Kaj delata danes SKD in SLS? Kaj hoče SLS? Obnoviti stari klerikalizem. Cerkev je proti temu. Morda hoče poudariti, da ima največ izkušenj? Morda pa gre za nebistvene ali celo namišljene razlike v programu. Za vse to bo čas kasneje.
Danes imamo samo enega resničnega nasprotnika - totalitarni komunizem. Naj se imenuje, kakor hoče! Naj laže, kar hoče! Samo združeni in enotni ga na demokratični način lahko premagamo.
Kdor ruši enotnost, pomaga skritemu komunizmu, da raste. In kako raste! Do kdaj?? Videant consules!
Tone Skubic
* * * *
(mišljena je "stara" SLS, predhodnica SKD) (Op.ured.)
Državna misel
Tisto, kar so Slovencem njihovi nemški in italijanski sosedje in tudi slovanski »bratje« najbolj zavidali, jc bila njihova starodavna identiteta in državotvornost. Noben od njih se ne more sklicevati na obstoj svoje narodne države leta 595, kakor sc lahko Slovcnci, in na že v tistem Času izpričano jezikovno in narodno identiteto.
Zato so nam poskušali prav to sistematično razvrednotiti, najprej nemška stran, ki nam je v monarhiji vztrajno odrekala kakršno koli obliko lastne državnosti in narodne samostojnosti. Nemški zgodovinarji nas še danes prikazujejo kot podložne Obrom in zatem Bavarcem in nas nazi-vajo Alpski Slovani, samo da bi nam izničili izoblikovano narodnost in jezik. Isti »model« je prevzela tudi beograjska oz. srbska ali jugoslovanska stran, kije temu dodala šc dobršno mero zaničevanja. Takšno zgodovino so nam morali potem razlagati v šoli kot nekakšno sramoto v primerjavi s sosedi, ki so se predstavljali kot »hrabri« in »junaški«. Vtepanje takega mišljenja v slovensko pamet prek šolskega aparata ni prenehalo vse do danes! Predavatelji, ki bi hoteli prikazati drugačno zgodovinsko podobo Slovencev, so izpostavljeni psihoterorju, češ da niso na strokovni ravni.
Tako se v samostojni Sloveniji še vedno polaga na dušo naši mladini in javnosti jugoslovanska ideološka navlaka.jugoslovanska
PISMO UREDNIKU
Spoštovani!
Škoda, pri nas se je v teh letih samostojnosti veliko spremenilo. V parlamentu so same zdrahe, samo se še krade, na pohodu pa so ogromne količine mamil, orožja, vsaki dan več kraj in ropov. Zaskrbljujoče stanje!
Pa tako lepa je naša domovina in tako jo teptajo z vseh strani. Sedaj vsaj vem, kako je nastala, ko je Bog vso lepoto stresel na koncu na eno mesto, kot pišete vi; najbolj pa nas je ganilo, ko pišete, da ste s seboj odnesli košček slovenske zemlje. Razumemo, kakšna otožnost po domači zemlji vas je vsa leta prevevala...
ideološka uzda, samo da bi slovenstvo še naprej ostajalo nekaj neuglednega, nesmiselnega. Naj se starši in otroci prepustijo temu toku7
Podtalni oznanjevalci jugoslo-vanstva, ki bi radi obrnili tok zgodovine nazaj v »jugoslovanski raj«, se pra v dobro za veda jo, da se v za vesti slovenske ja vnosti nekaj nenehno premika in da se stara jugoslovanska tvorba nezadržno odmika v preteklost. Tega ne morejo ustaviti, zato bi radi vsaj zmedli slovensko pamet s pogosto povsem banalnimi evropskimi in internacionalnimi modeli.
Ob vsem podtalnem financiranju, akadeiniziranju, 1obiranju in nastopaštvu stari jugoslovanski model nenehno izgublja prepričljivost. Jugoslovanstvo žre samo sebe. Slovenstvo pa, ki je bilo še včeraj v jugoslovanskem kaosu le šibak plamcnček, vse bolj žari in se nam odkriva v svoji pravi, plemeniti podobi. Svetloba teh spoznanj razkrinkava jugoslovanski skelet in prinaša potrebno streznitev.
Zapoznelim in anahronistič-nim organizatorjem, podpihoval-cem ponovnega partizansko-do-mobranskega konflikta ne bo uspelo! Med Slovenci bo zmagal človeški civilizacijski državotvorni čut, ki jih bo, sicer postopoma, pa vendar odločno in neusmiljeno odrinil na smetišče.
ANDREJ LENARČIČ, Proletarska 9, Ljubljana
DEMOKRATIČNI BLOK DANES IN JUTRI Kaj je med drugim povedal g. Janez Vuk:
Nadaljnja posledica vstopa SKD v vlado je tudi, da demokratični blok tudi na prihodnjih volitvah skorajda ne more zmagati. SKD je s svojim nenačelnim političnim obnašanjem med ljudmi pripomogla k uveljavitvi prepričanja, da so vse stranke enake, da jim gre samo za oblast kot tako, za materialne koristi strankarskih pomembnežev, dobrobit ljudi pa jim je postranskega pomena. Med drugim se to, izraza tudi v vse večji brezbrižnosti in otopelosti ljudi za politično dogajanje.
Svojo vlogo razdiratelja demokratičnega bloka je SKD odigrala tudi v najnovejšem času, in sicer v zvezi s koalicijsko pogodbo za lokalne volitve. S tem. ko SKD ni podpisala tega dokumenta, se je še bolj oddaljila od bloka, ki bi ji moral vsaj dolgoročno biti strateški zaveznik. Krščanski demokrati so odigrali nadvse sporno vlogo tudi pri rušenju Janeza Janše z mesta obrambnega ministra. Pomembni člani SKD so bili namreč vključeni v pripravo spletke oziroma provokacije, zaradi katere je bil Janša odstavljen.
Ob vsem tem navedenem se zastavlja vprašanje, kaj stranka krščanskih demokratov sploh dejanskom je? Je to res stranka, ki verjame v demokratično paradigmo družbe? Kdo so ljudje, ki vodijo SKD in koga predstavljajo?
gostoljubni slovenski izobraženci v tiashingtonu v prijetni družbi s predstavnika* SLS iz Slovenije: (od leve)dr. Stane Suštersic, dr. Konrad Mejac, dr. Janez Podobni*, in dr. Ciril flejac.
I
Pustite Slovencem dve reči, ki ste nam dragi kakor svetle oči: sveto katoliško vero in pa besedo materno. (Slomšek, 1.1862.)
Skupina slovenskih Ljubiteljev zelene narave je v Torontu je začela izdajati občasni vestnik: Environmental education Newsletter. Izdaja ga Slov.Športna Zveza. Med člani editorial board so znani slovenski športniki .Želimo .iim veliko uspeha pri njihovih načrtih._
ZAHVALA
Vsem. ki so kakorkoli pomagali pevcem domžalskega komornega zbora, jih vzeli na svoje domove in jih prevažali, se v imenu Slovenskega kanadskega Sveta iskreno zahvaljujemo.
Posebna zahvala gre tistim,ki so še posebno za vse skrbeli g.Lojzetu Babicu, prof.Andreju Pahulje,gospe Pogačarjevi in g.Francu Stražarju, dobskemu rojaku in navdušenemu podporniku tega zbora.