240 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Škerlj Milan: Menični zakon in čekovni zakon z dne 29. novems bra 1928. — Z opazkami opremil —. Tiskovna zadruga v Ljubljani 1929. Str. 324. Cena 116 Dim.
Izdaja meničnega in čckcvnega zakona, ki jo je oskrbel priznani strokovnjak g. univ. prof. dr. Milan Škerlj, je knjiga, ki v naši pravni literaturi zasluži pozornost in se ne sme preiti z molkom. Pod skromnim naslovom, od katerega bi človek pričakoval besedilo zakona z nekaj »opazkami«, se namreč skriva mnogo voč kakor to. Prvič je že besedilo zakona v tej izdaji nekaj čisto drugega kakor v običajnih izdajah naših zaikcnov, keir je besedilLo izdano krii*ično in ne z ono površnostjo in nagiMoo, ipo kateri se odliikuje večina izdaj naših zakonov. Drugič in predvsem ipa je to, kar se skriva pod skromnim imenom »opazke«, to, kar stavi  knjigo ma  tako mesto, da bi delala čast vsaika pravni literaturi.
Knjiga vsebuje kratek uvod, vsebujoč bistvene podatke o postanku novega meničnega in novega čeikovnega zakona, besedilo obeh zakonov z opazkami, dve primerjalni razpredelinici, ki izredno olajšujeta primer« Janje novih zakonov s starima zakonoma, vzorno stvarno kazalo teir izvršilne naredbe k meničnemu in čekovnemu zakonu.
Kakor že omenjeno, besedilo zakonov ni površno, ampak je prevod ires kritičen in se odMkuje ipo jasnosti uporabljenih tehničnih izrazov.
Neprecemljive vrednosti pa so »opazke«. Te apozke predvsem primerjajo nove zakonite določbe s stanimii zadconitimii določbami povsod
Književna poročila. 241
tam, kijer obstoje kake razlike med starima in novima zakonoma. Dalje te opazke dajejo vsa ipotrebna pojasnila in razlago zakonov in tam, kjer so mnenja o razlagi zakonov različna, mnenja drugih komentatorjev in stališče avtorjevo k mnenjem drugih komentatorjev. Vse to sicer v kratkih lapidaTinih besedah, vendar pa vse tako izčrpno, da se lahko reče, da to, kar se skromno imenuje »Opazke«, vsebuje izčrpen osnutek komentarja, če ne kolikor toliko popoln komentar k meničnemu in čekovmemu zakonu.
Na ta način služi knjiga predvsem praktičnemu juristu, služila pa bo tudi juridičnemu naraščaju pri njegovih študijah ter bančnim in trgovskim krogom v njihovem poslovanju z menicami.
Glavni pomen knjige pa je pač v tem, da nam je avtor v njej polkazal, kako naj se izdajajo zakoni, in v dveh smereh moramo biti gd. prof. dr. Škerlju hvaležni: Prvič, ker nam je oskrbel izdajo dveh važnih zakonov v obliki, od katere imamo ogromne koristi, in drugič, ker je s to izdajo pokazal, kako naj bi se zakoni izdajali, da bi njihove izdaje ustrezale vsem potrebam, katere so pri izdaji zakonov podane.
Dr. Josip Hacin.
Dr. Dolenc  Metod:  Kazenska  pravda  zoper Veroniko Deseniško.
Umiverza Kralja Aleksandra I. Ljubljna. 1930. Str. 26.
Ker smo Slovenci na pragu orienta, nam sme veljati za simbol bratskega stika .zapadne ter vzhodne znanosti oni lepi običaj na ljubljanski univerzi, kadar se Januarja meseca vsakega leta tradicionalni proslavi sv. Save pridruži oficielno, za stroko načelno, vendar pa čim najbolj i širšim krogom prilagodeno predavanje t. č. rektorja, ki je zelo slično tako zvanim inavguracijskim govorom, kakršne govore rektorji nemških vseučilišč, kadar nastopijo enoletno častno službo. Letos naj nam bi bil rektor na dan sv. Save objasnil stik naše domače pravne zgodovine z nemško posestrimo, ki v znanstvenem svetu mnogo več velja, ko naša pravna zgoidovina. Ker govora zbog vnanjih zaprek ni bilo, je rektorat fizdal rektorjevo besedo v obliki lične brošure, ki zasluži, da bi bila, če pojde po naši želji, prvi snopič nove zbirke rektorskih in drugih načelnih predavanj naše univerze liz vseh panog modernih znanosti.
Letošnji ljubljanski rektor dr. M e t o d D o 1 e n c, službeni ordinarij za kazensko pravo in po prosti volji tudi pravni zgodovinar, je v obmejnem skupnem področju teh svojih disciplin izbral svetosavsko temo. ki mora zanimati pač vsakega inteligentnega Slovenca, Kdor doslej ni dobro umel Kvintilijanovega izreka, da je zgodovina posestrima pesništva, on mora tukaj, ob pravnozgodovinskem problemu pravde, ki jo je stari Herman Celjski nakopal Veroniki z Desenic, do korena dojeti, da je to, kar nam pripoveduje zgodovina, cesto na las podobno pesmi v prozi. No, zgodovinskim činom dajejo pesniki kaj radi druge pomene, ki jih znans/tvenik ne sme smatrati za dokazane, odnosno za sociološka utemeljene; pesniki smejo četo trdno dokazane dogodljaje tako prepes« njevati, da prepesnjeni ustrezajo njihovim umetnostnim in drugim svrham; pesniku celo geografska nezaslišanost ni zabranjena, da preloži
242 Književna poročila.
celinsko državo k morju: ne kaže, torej, da bi se pravni zgodovinar s književniki pirekarjal radi netočnosti, ki spadajo po občnem mnenju v literaimo orodjarnico, kjer so licentiae poeticae. Kaj naj bi pravnii zgodovinar zares imel od tega, kadar pa je srednji vek produciral kroniste večinoma le takega kova, kakor je Jurij Vinkhu iz Celja, ki je kroniko pisal ne samo po resnici, marveč tudi s fantazijo in čenčami? Srednji vek stoji pred nami orjak s svojimi velikimi duhovnimi osnovami, z: renesanso in reformacijo, z recepcijo in razvojem mest, z arhitekturo in slikarstvom, toda njegova znanost je nebogljena in sholastična. Njegova zgodovinopisje je neeksaktno, primiitivno, čuvstveno.
Sociološko okolje, ki je karakteristikon za neko dobo človeške zgodovine, terja spoštovanje družbenopravnih temeljev od \isakogar, pa najsi je on pesnik ali kdopkoli. Srednji vek ima svojega duha, ki od njega izhaja specifičen družbeni vonj. Kakor v resni drami današnje dobe ne moreš na smrt obsojati čarovnic, ki so coprale in se pečale s hudičem, prav talko ne moreš, razen v farsi, spesniti v srednji vek sodne razprave radi Ikomunistične veleizdaje. V kaj takega se nihče ne bi mogel včutiti. Tu ne gire za anahronizme — a celo anahronizem ne sme biti glup — marveč to so pregreški proti sociološkim osnovam dotične dobe. Sociološko-istino očuvaš zgolj tako, da postaviš svoj literarni problem na bazo. S' ctoloških spoznatkov, ki so znanstveno dotrjeni. Le kolikor sociološke o-jnove po eksaktni vedi še ne bi bile do kraja dognane, toliko sme priti; Jo veljave intuicija, ki je zvesta tovarišica modernega znanstvenega zgodovinopisca. Današnji zgodovinopisci socioiloške smeri s o pesniki. Kdo ne dbčuduje n. pr. intuicijske umetnosti Slobodana Jovanoviča, srbskega učenjaka in literata, ki udarja temelje pravni in politični' zgodovini Srbije 19. stoletja? O^odammodo carmen solutum.. . Znan« stvenik brez intuicije nikdar ne bo aagatril nobenih vrzeli, kii zevajo med" znanstveno dognanimi fakti. A tudi njegova intuicijia bodi enanstvena Ji»> izhajaj od analize socioloških osnov, pa prehajaj s pomočjo posplošnjenih izsledkov v sintezo. Taka dopolnitev se poda v vrzel kakor vijaik v matico. Te globoke intui<aje pesnik neznanstvenik seveda ni zmožen, pa je od njega nihče nitii terjal ne bo. Pesnik je le dolžan., seznaniti se z izsledki vede vsaj tolikanj, da bo mogel v svoji zgodovinski povesti varovati sociološko verjetnost in da ne bo gazil duhovnih stebrov dobe, o kateri piše.
Profesor Dolenc je v svojem predavanju podal zgoščen oris du« /lovnih in socialnih osnov srednjega veka. Raz ta kriterij se je naito lotil preiskave, ali so Slovenci Jurčič, Župančič in Novačan ter Hrvat Tomio v dovoljni meri respektirali duhovne osnove prve polovice 15. stoletja, in ali je potemtakem v njihovih dramah kazenska procedura tako prikazana, da je zgodovinskopravno verjetna. Samo za Otona-Župančiča pisateljeva sodba ni kar negativna. Župančič da je iamed vseh štirih edini, ki je razpolagal z registri toli pravilne intuicije, da ga ni za« neslo v sociološki nesmisel. Morda ima Župančič, ki se je nekdaj bavil z zgodovino, od svojega študija na univerzi, torej radi strokovne podi.
Književna poročila. 243
kovanosti zadostno razvito čuvstvo, kakršno je potrebno za intuitivno rpopolnjevanje praznin naše srednjeveške pravne zgodovine? Zanimivo je vsekakor, dai se je navdahnjenost našega prvaka med pesniki — sodo« logi tudi v nesodobni sredini dobro obnesla. Ne piše se zgodovina talko, da nanizuješ gole dogodljaje. Ali tudi zgodovinska drama se ne piše taiko, da se brez zadostne znanstvene priprave izročiš fantaziji, ki je brez kontrole. Ali bodo naši leposlovci nauk hvaležno sprejeli, čeprav prihaja od zunaj, namreč od znanstvenika, ki je pravni zgodovinar? Flauibert je študiju historičnega ozadja žrtvoval mnogo let; stoprv potem je tvegal pisati povest iz stare zgodovine. Dr. France Goršič.
Dr. Krbek Ivo: Upravno pravo. I. knljiga: Uvodna i osnovna pitanja. Zagreb 1929, Jugoslavenska Štampa d. d. Str. 166 + VIII. Cena broš. 70 Din.
Knjiga je prvi del široko zasnovanega dela, ki naj poda v pravno« znanstveni obliki naše pozitivno upravno pravo. Plodoviti pisec, vseučil. profesor v Zagreibu, ki je že leta 1928. vzbudil občo pozornost s svojim delom o »Stranki v upravnem postopku« se je to pot lotil velikega dela, čigar težavnost, zlasti glede na naše specialne prilike, sam priznava. Upravno pravo predstavlja že v starih enotno organiziranih državah ogromno gmoto, po Bernatziku »pragozd« najrazličnejiših in specializiranih pravnih norm; kaj šele v naši mladi državi, ki si iz šestero upravno« pravnih sistemov ustvarja polagoma svoje lastno enotno upravno pravo. Razbrati iz te skoro nepregledne in pogostoma v temeljnih nazorih nasprotujoče si tvarine vodilne misli in jih razvrstiti po veMfcih in skupnih pravnih načelih, je mogoče le učenjaku, ki pozna poleg svetovne pravne literature do dobra tudi razvoj in smernice naših pozitivnih upravnih zakonov, novih in starih. Pričujoče delo vzibuja v tem pogledu lepe nade. Pisec, ki ga prošinja vseskozi duh modeme upravnoznanstvene vede, hodi glede sestava svojega dela povsem svoja pota ter ga hoče deEti po organizaciji in funkcioniranju uprave. V pričujoči knijigi podaja kot uvod obravnavanje osnovnih vprašanj upravnega prava, vendar ne mara, da ibi se ta del v smislu moderne nemške teorije smatral za splošen del, ki bi mu potem sledil specialni deL
Tudi sicer si je uredil vsebino te knjige po svoje. Najprvo razpravlja o pojmu uprave, potem o zakonodaji in sodstvu in njih razmerju do uprave, nato o načelu razdelitve teh 3 oblasti in njih odnosih. V zvezi s tem obravnava že podrobneje spor o pristojnosti med sodno in upravno oblastjo. Nato sledi kot nekak drugi del razpravljanje o upravnem pravu kot delu javnega prava, o njega razgraničenju od ustavnega in sodnega prava, o pravnih virih upravnega prava, pri čemer je poglavje o naredbi (uredbi) posebno temeljito obdelano, o obveznosti upravno pravne norme ter slednjič o pojmu subjektivnega javnega prava.
Knjiga se završuje s poglavjem o upravno pravni vedi. Med pr^'i in drugi del je uvrstil pisec še pregledno obdelano poglavje o poglavitih razvojnih stadijih uprave, v katerem je zlasti lepo
244 Književna poročila.
prikaono. kako se pojem upravnega prava pojavlja šele s propadom policijsko absolutistične države ter s prehodom v pravno državo in gospodarstvom pravne norme vobče.
Bežen pregled najvažnejših poglavij te prve knjige ne more podati siiko o njih bogati in z znanstveno temeljitostjo obdelani vsebini. Avtor je pri tem, kakor nam kaže uvodoma navedena osnovna literatura, upošteval zlasti francosko, nemško in avstrijsko pravno literaturo, a tudi našo novejšo pravno slovstvo (Tasič, Pitamic) ter podal čestokrat prav obsežno, posamezne pravne teorije; oziral pa se je tudi na razvoj našega poziitivnega upravnega in ustavnega prava prav do stanja, uveljavljenega po 6. januarju 1929. Krbek si je glede določitve pojma uprave v nasprotju s starejšimi materialno^funkcionalnimi teorijami Laband^Jelli« neka osvojil formalno organizatorni pojem uprave, kakršnega je imela tudi bivša vidovdanska ustava. Za pojem uprave torej po njem ne od--ločuje notranja pravna narava določnih pravnih aktov, marveč njih avtorji, to je organi, ki jih izvršujejo. Uprava mu je ona državna delav« nost, ki ni ne zakonodaja niti sodstvo, še natančneje, ki jo ne vrše niti zakonodajni niti sodni organi. Pojem se tu definira zgolj negativno.
Glede razlikovanja pojma zakona v materialnem in for« malnem smislu se pisec pridružuje modernejšim teorijam, zlasti Kelsenovi normativni šoli, ki odklanja to razlikovanje, češ da je pojem zakona strogo formalne narave, torej da je le odločilno, da je zakono« daijec izdal neki akt v zakoniti obliki. Dosledno s tem formalnim stali« ščem mora pa potem označiti n a r e d b o, ki jo izdajajo upravni organi, za upravni akt. Tu pa izaide v gotove težkoče, ki ga silijo, da si za razmejičenje naredbe od upravnega akta »v tehničnem pogledu«, to je akta, izdanega za konkreten primer in ne kot obče vodilo, poišče materialno osnovo. Avtor sam priznava, da bo po tem načelu za primer takozvanih generalnih upravoih aiktov, izdanih n. pr. kot policijskih od« redb za individualno nedoločeno množico gotovih slojev ali interesentov, »časih težko dolčiti meje«; njegova teza, da se tu ne sme postopati s pretirano strogostjo, ker bi sicer od mnogih pravnih konstrukcij bore malo ostalo, znanstveno ni povsem zadovoljiva.
Že prva Krbekova knjiga, ki jo oduikujc gladek, a koncizen slog bo vselkalkor izzvala še mnogo diskusij in razprav tor s tem požlvela naše ne baš prebujno upravnapravno slovstvo, izpopO-nila pa je že danes občut« no vrzd v našem upravnem slovstvu, saj je prvi poskus, da pridemo v jugoslovanski upravni vedi iiz stadija monografij in preko zastarelih pro« vinciailnih del iz predvojne dobe do sistematskih znanstvenih knjig o našem upravnem pravu.
V formalnem pogledu bi se dalo morda oporekati siistematiki, ki sili avtorja, zlasti v prvih pogi.avjih do anticipacij (pojem zakona v material« nem in formalnem smislu na straneh 11. — 15., pojem zakona kot vira uprav, prava na strani 96. — 102, pojem upravnega akta str. 7., 81. in 106.) in .ponavljanj (zakonodaja in uprava na str. 10. — 19. in zopet na str. 50. do 54., enako glede sodstva in uprave na str. 20. — 41. in zopet na str. 54.
Književna poročila. 245
do 58.), tudi se pogreša vzHc precej podrobnemu pregledu vsebine stvarno kazalo, vendar to "vrednost knjige ibistveno ne kvari.
Kn>igi, ,kakor celi zamisli piščevi, da nam poda znanstveno siste« maibilko upravnega prava, je šteti za veliko zaslugo, da je izšla baš v času, ko se podaga vsa moč države baš na dobro deilujočo upravo in ko se zaradi tega pripravljajo legislativne osnove novega upraivnega pos stopka lin upravnega kazenskega prava. V tem pogledu je tudi prejšnje Krbakovo delo o »Stranki v upravnem postopku« prevažnega pomena. Edino, kar hi moglo biti dolu v kva^r, bi bilo t«, da bi njega nialdalje^'anja ne izšla, za časa, taiko da bi naša hitro delujoča upravna zakonodaja delo prehitela, odnosno povzročila potrebo dodatkov in poprav v poznejših nadaljevanjih. Morda navdaja to dejstvo cenj. avtorja ob koncu svojega zagovora z nekako metanholično skepso. Želimo iz sxca, da bi se vse zaprelke, ki jih je zamolčal, čimprej odpravile jm da v kratkem izide naipovedana itn od pravnilkov težko pmičakovana druga knjiga njegovega Upraivnega prava. Dr. Rudolf Andrejka.
Mladič Anton: Zakon o tisku z dne 6. avgusta 1929, razglašen v Službenih Novinah v št. 179/XXXIX z dne 8. avgusta 1925 in v Uradnem listu ljubljanske in maiiborske oblasti št. 272/84 z dne 7. septembra 1925 s spremembami in dopolnitvami do 1. marca 1930. Uredil in z razsodbami kasacije oipremil sodnik —. Jugoslovanska .knjigarna v Ljulbljani, 1930; ^tr. 66. Cena 15 Din.
Prireditelj drobne knjižice je dobro poznan praktiik, mnogoletni piedsednik ljubljanskega tiskovnega senata. Njegov namen js bil naj« boljši; hotel je podaiti praksi napotil za sodstvo v tiskovnih stvareh, ne da ibi se spuščal v teoretična razmišlijanja, še mainj, da bi dajal magljaje de lege ferenda. Združil je (besedilo vseh iizprememib in dopolnitev tiskovs nega zakona, razen tega pa je v petenih dodatkih ekscerptiral tiste zakone, ki so imeli lin imajo na tiskovni zakon iz L 1925. kaj vpliva. Dalje je priobčil sodbe >;kasacije« k posameznim paragrafom tiskovnega zakona. Pod »kasacijo« je po prireditelju razumevati katerokoli izmed najvišjih in višjih instanc, a ne samo »kasacijskega sodišča«; kajti prireditelj je sprejel tudi nekoliko sodba drugih, samo in concreto dokončno sodečih sodišč, kot n. pr. višjega deželnega sodišča v Ljubljani, banskega stola v Zagrebu itd. Vse to je v redu in se mora za praktične svrhe toplo pozdravljati. Dovolili hi si pa na nekaj opozarjati. Besedilo v silovenskem jeziku je ihilo povzeto ooividno iz Uradnega liista. Tu pa bi bilo potrebno vsaj najhujše prevodne napake popraviti. V čl. 8. ne sme starti »v zgoraj«, ampak »v naprej«, v čl. 43. pa se prevod ne sme glasiti »iz občega dela vojaškega kazenskega zakomika«, ampalk »iz občega ali vojaškega kazen-. skega zakonika«. Besedilo je torej ponekod nekritično preneseno, a v novo priredbo se je vtihotapilo še nekaj novih napaJk: V čl. 40. naj stoji v 1. odst. »izvršna« (ne pa »i/jvršena«), v V. odst. pa »morejo« (ne pa »morajo«), da o drugih nepomembnih tiskovnih napakah ne govorimo. Beseda »zamore« (mesto »more«) v čl. 52., 2. odst. pa gre samo na rovaš prireditelja, ki piše tudi drugod (str. 8., 20., 24.) »zamore« (»vermag«).
246 Književna poročila.
mesto »more«, kar je edino pravilno, da se iztrebi nevšečni nemčiizem_ Na str. 30. bi moralo stati v čl. 48., dodatelk V. (ne IV.). Kazalo bi bilo, da bi se prireditelj tiskovnega zakona izognil neslovenskemu izrazu »uvreda, uvrediti« in ga nadomestil s slovenskim popolnoma ekvivalentnim »razižalitev, razžaliti«. Glede terminologije bi še omenili, da naj ostane faraz j>olbrekovanje« vsaj v strolkovnih knjigah samo za primere kazen« skega zakonika §§ 149. in 150., ko gre za izmišiljene ovadbe nestorjenih kazenskih ali disciplinskih deliktov zoper boljšo vednost samega ova« ditelja. Glede odločb se je prireditelj ravnal po načelu: čim več, tem-ibolje! Sprejeti je tudi take odločbe, ki so silno dvomljive gilede pravilnosti, ne da bi črhnil z besedico, kaj misli o njih. Vobče se da opraviče\'ati to, ker ni hotel teoretizirati. Ali pri sodbah, ki so potekale časovno po-noveilizaciji tiskovnega zakona dne 10. jan. 1929, bi bila praksa prireditelju gotovo hvaležna, alko hi navedel, koliko še vedjajo spričo novega čl. 33. Nekatere sprejete odločbe so lahko naravnost protivne ol. 33., n. pr. zadnja odločba k čl. 34., prva k čl. 35. in k čl. 37. Sploh bi bilo nujno potrebno točno označiti, kaj se je po čl. 33. in 53. izpremenilo. Pri zadnji določbi ičJ. 53. je mišljeno pač trajanje zapora do 10 let. Tu bi bilo pač: treba pokazati na čl. 13. zalkona z dne 6. januarja 1929, ki določa, da veljajo samo s t r o ž j e kazni kaz. zakonika namesto milejših v tiskov« nem zakonu, ne pa narobe, in da zadnji odstavek čl. 6. uvod. zak. h kaz. zakoniiku določa, da velja splošni del kaz. zakonika samo, kolikor se ni v tisko%'nem zakonu kaj izrecno drugače iikrenilo. — Glede izbere odločb bi še navedli, da oitat nikjer tiiskane odločbe, ki nima vsaj izčrpno navedene vsebine (n. pr. k čl. 6.), praksi nič ne hasne; odločba prva k čl. 85. pa talkisto ne, ker je pri nas derogirana z naredbo novega sod. kaz. postopnika.
Vsa ta navajanja nikakor nočejo zmanjšati zasluge prirediteljeve, da je pokazal praktikom pot za rešitev mnogih spornih vprašanj, pa tudi teoretiki se bodo mogli iz fcnjižljce dosti naučiiti. Želimo prireditelju, da bi mu bila dana kmahi prilika izdati izpopolnjeno izdajo, ki bo gotovo v tem prikazu navedene opazke upoštevala. Potreba noveliranja tiskovnega zakona je, ali še večja je potreba za pravno državo, da se v praksi zakon,, takšen, kakršen je, povsod enako tolmači. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Kostrenčič Marko: Fides publika (javna vera) u pravnoj histos-riji Srba i Hrvata do kraja XV. veka. Srpska Kraljevska Akademija. Po« sebno izdan je, knjiga LXXVII.; društveni i istoriski spisi, knjiga 31. Beograd, 1930. Str. XVI + 159. Cena 30 Din.
Odkar živimo v lastni svobodni državi, se razvija nauk domače pravne zgodovine hrzo in, kar je glavno, globoko in pametno. Nov dokaz za to nam je vrlo zanimiva monografija zagrebškega profesorja pravne zgodovine Marka K os t r e n č ič a. Taka dela, kot je tu prikazano, so nam v resnici potrebna. Brez njih ne bi bilo nikdar mogoče podati sintezo pravne izgodovine Jugoslovanov. Gre za vprašanje javne vere in njenih osnov v javTiem življenju. Pisatelj je te osnove zazrl v praslovan« skem institutu »pristava« (polatkičeno v ».pristaldus«), v italijansko^bizan«
Književna poročila. 24/
tiaiskem institutu »notarjev« in v institutu zapadnoevropskega izvora »pečatov« (»sigilla«). (Instituta »javne 'listine« javnih uradov brez pečata se ali lotil.) Od omeaijenih treh institutov je obdelal vse m različnih vidi« 'kov, a maj obširneje se je barvil s »pristaivi«. Obdelava je strogo znanstvena, temelječa na listiniskih virih; sklepi niso nikjer drzni, ampalk dobro pre« miišljeni in zato preprdičevalni. In vendar oprezni pisatelj kot strog znans stvenilk sam diopušča, da m,u je morda kaj izostalo, kar bi biCo treba pri komparativni obdelavi potrebno omenjati'. Baš, da na, to opaizko navežemo, naj nam bo do%'oljeno pripomniti, da hi bilo delo še bolj zaokroženo, še globlje, ako bi se oziralo tudii na listinsJco gradivo območja slovenskih poikrajin. Koliko materiala o notarjih in o pečatih bi bil našel v »Gradivu« Frana Kosa, segajočem doslej do 1. 1246.! Iz drugih siloven^kih pravnozgodovinskih del iizhaja, da je institut »Beistandsherr« efcsistiral n. pr. v kostanjeviškem okiraju še začetkom 17. stoletja. Vrlo zanimiva dejstva, ki jih navaja ipisatelj na str. 7.5. o notarskih listinah in njih izvršljivosti, ikažejo, da se je tam na dalmatinsiki obali izvajala klavzula »des allgemeinen Landscbadenbundes« praktično, čeprav ne pod tem imenom. Ta .klavzula pa se je uporabijalla na Slovenskem od XIV. do XIX. stoletja, in »vabila na pečat«! Še danes eksistirajo na Dolenjs skem... O vsem tem smo Slovenoii že mnogo pisali. Slovenske pokrajine se nam z.de na stežaj odprta vrata, preko katerih je komunidralo pravo Slovanov, Germanov in Italijanov. Zakaj se ne bi v primerjalnem delu naznanjene knjige preiskale izveze med »pristavom« in med »Beistands« herr«, dalje med »Weisboten«, »Untermarscha'len«, ki imajo vsaj dej funkoi) pristavov? Pa tudi instituti »salmanov« in »prič« »ad perpetuam rei memioriam« so idejno sorodni funkcionarji javne vere. Poleg že omes njenega Kosovega »Gradiva« in drugih slovenskih publikacij hi bilo treba uporabiti Beckmaranovo Idea juris statutarii et consuetudinarii iz 1. 1686., pa bi se bil vsaj. primerjalni del monografije poglobil. Če se omenjaijo Cehi, Poljaki, Rusi., Bolgari, bi bilo umestno tudi Silovence upoštevati. Študij K o s t r e nči č e v e g a dela pa priporočamo toplo vsakemu jugo« slovansikemu pravmiku, Zilasti pa .onim, ki. hočejo sami rezati brazde pravs ne zgodovine, da bodo videli, kakšna metoda je potrebna, da se pride k trdnim in zanesljivim izsledkom. Dr. Metod Dolenc.
Dr. Anzilotti D.: Lehrbuch des Volkerrechts. Band 1. Einfiihrung Allgemeine Lehren. Vom Verfasser durchgesehene und autorisierte Uber« tragung naich der 3., erweit. und revid. italiemischen Auflage, von Bruns Comelia u. Dr. Schimid   Kari. W. de Gruyter,   Berlin — Leipzig 1929, XII + 429 str. Cena 20 RM.
Najodljičnejšt .italijanski mednarodnopravnik profesor Dioniizij A n< zilotti je od .pričetka 1928 dalje tudi (časovno tretji) predsednik Stal« nega sodišča za mednaTodno pravosodstvo v Haagu. To dejstvo je važno za presojo te kmjige, v kateri lepo spaja svoje globoko teoretiiono znanje z bogatim praktičnim izikustvom. Delo je bilo prvotno zamišLjeno le kot studijski pripomoček za Aozilottijeve slušatelje na univerzi v Rimu. Do» slej je doživelo v italijanskem jeziku tri izdaje (zadnija 1927), dočim je
248 Književna poročila.
I. 1929. (izšlo v Parizu v francosikem (prevedel G. Gidel) in nato v navzos čni izdaji že v nemškem prevodu. — Tudi drugače se v delu lepo uveljavlja mednarodno znanstveno sodelovanje: v uvodu k tretji Italijan« skii lizdaji omenja Anzilotti,. da mu je za izpopolnitev bibliografičnega dela služilo zlasti bogaito gradivo Camegiejeve knjižnice v Mirovni palači v Haagu, dočim je v nemškem prevodu izpopolnjena biibC.iografija po zbirkah, ki priipadajo instiitutu za inozemsko javno ter za mednarodno pravo* v Berlinu. — Svojevrsten je že sistem, ki ga uporablja An z i« lotti. V tej prvi knjigi obravnava splošne nauke, dočim naj bi naslednja sistemabičnio obdelala različne kategorije medmarodnih odnosov, tretja knjiga pa naj bi obravnavala uveljavljanje prava v mednarodnopravni skupnosti (attuazione del diritto ne'/-a comunita internazionale).
Avtor podaja najprej na 29 straneh pregled zgodovine in literature mednarodnega prava. Pri vsalki dobi jedrnato navaja glavne idejne in politične činitelje. Zanimivo označuje razlike med francosko, nemško in angleškossevernosameriško MNPano literaturo. Prva je jasna^ snovno bogata, toda metodično premalo stroga; jakost nemške je v točnih meto« dah, itoi skušajo zlasti ločiti pravne in poiliitično«ideoLoške vidike; angleška literatura pa zasleduje v prvi vrsti praktične svrhe. — Pri zgodovinskem pregledu je stari vek pač premalo upoštevan. Ravno za Anzilotti« jevo stališče, ki stavi mednarcdne pogodbe kot vir MNP«a na prvo mesto, bi bilo važno omeniti različne mednarodne pogodbe starega Orienta. Semkaj spada na jastrebskem stebru ohranjena pogodba med sumerijisikima državicama Lagašem in Ummo (oikoii 3100 pr. Kr.), (tokst: Heuzey«Thureau«Danigin, Restitution materielle de la štele des vaaitours, Pariz 1909), dalje pogodbe med Asrrci in Babilonci (n. pr. Aššurbelnišešu ter Karaindaš L, ok. 1430 pr. Kr.), med Hetiti in Babilonoi (Hattušiliš 111. in Kadašman«Turgu, pred 1292 pr. Kr.), med Hetiti in Egipčani (Hattu« siliš III. in Ramses 11., 1292 pr. Kr.) ter številne hetitsike vazalne pogodbe (viiri: VVeidner, Politische Dokumente aus Kleinasien, Leipzig 1923; J. Fmedrich, Staatsvertrage des Hatti«Reiches in hethitischer Sprache, I. Leipzig 1926, II. 1930). Navesti bi bilo prav tako različne pogodbe med grškimi državicami (prim. v. Scala, Staatsvertrage des Altcrtums. Leipzig 1898; Hiitzig, Altgriechische Staatsvertrage iiber Rechtshilfe, Zijrich), za rimsko dobo pa vsaj delo Tau'b!er, Imiperium Romanum (1, LeipzigsBerlin 1913). — Zgodovinsikemu pregCedu sledi uvod (30 — 87), nato splošni nauki (88 — 417), končno dodatek k poglavju o MNP«ni osebnosti katoliške cerkve, ki je postal potreben vsled Lateranske pogodbe (418 — 425). Stvarno in besedno kazalo sta oskrtbeila nemška prevajalca. Glede besed« nega kazala bi želeli, da bi bilo znatno obširnejše; dobro bi služilo tudi kazalo avtorjev ter kazalo raznih mednarodnih sporov, ki jih avtor obravnava.
V uvodu pričenja Anzilotti z določitvijo pojma MNP«a. To nastaja iz dogovorov, izrečniih in molčečih, med državami. Njegova ob«
* MNP = mednarodno pravo.
Književna poročila. 249
veznost je utemeljena v normi pacta sunf servanda (32). To najvišje načelo pravno (pač lahko etično, politično) ni več dokazljivo (33). Zelo težko je vprašanje o razmerju med MNP«om in državnim pravom. Po psateljevem naziiranju potekata MNP in državno pravo iz samostojnih temeljnih norm ter sta radi tega med seboj ločena (38); zato niso med njima možni konflikti (42). Nato raapravSja avtor o materialni in for« malni recepdji enega izmed Obeh pravnih rodov v drugega (43). — Ker sloni MNP na načelu pada sunt servanda, so njegovi viri le dogovori, bodisi izrecni (pogodbe), bodisi molčeči (običaji) (49). V tej zvezi podaja Anzilotti zelo zanimiv pregled stremljenj in poskusov za kodifioiranjc MNPsa. — V naslednjem poglavju skuša določiti meje, ki so v osebnem in časovnem pogledu merodajne za veljavnost MNP^nih norm ter se nato bavii z razliko med prisilnim in popustljivim pravom. — Uvod za« ključuje poglavje o vzajemnem odnosu raznih MNP«nih norm (derogacija, pogodbeno in običajno pravo itd.), z določitvijo norm (n. pr. kadar so raznojezična besedila hkrati avtentična) ter končno z razlago norm; ob tej prilillai razpravlja tudi o analogiji ter o presoji ex aeguo et bono.
V splošnem delu se prvo poglavje bavi z MNP«niimi subjekti. Zelo obširno obravnava Anzilotti položaj katoliške cerkve, ki ji — tudi po stanju pred Lateramsko pogodbo — pripoznava MNP«no osebnost in sicer vsled MNP«nega značaja konkordatov. — MNP«ni subjekt more nastati le vsled pogodbe: vsled pripozmanja po drugih državah, ki je torej kon« stitutivno in ne zgolj deklarativno. MNP«na osebnost ne preneha vsled premembe usitave ali pa ozemlja, pač pa če preneha celotni državni pravni red. Sledi odstavek o pravnih lastnostih MNP«nih subjektov. Senikaj uvršča Anzilotti razpravljanja o državah, ki so članice državnih zvez, rea?no unijo, sodržavje. Društvo narodov; za tem govori o odvisnih državah (sucereniteta, angleški Common\vealth), o protektoratih (razlike med MNP«nim in kolonijalnim protektoratom smatra avtor za nebistvene) ter končno o nevtraliziiraniih državah. Drugo poglavje se bavi z MNP«nimi organi, najprej z individualnimi (vladar, papež, miinister zunanjih zadev, djplomatični agenti, konzuli i. dr.), nato s kolektivnimi. Tretje poglavje je posvečeno pravno pomembnim dejstvom. Semkaj spadajo pravni posli: enostranske ter MNPane pogodbe, pa tudi MNP«no nedovoSjena dejanja.
Prostor nam ne dopušča, da bi mogli navesti vsaj pregledno glavne avtorjeve teze. — Velika prednost dela je pisateljeva neizprosna logika, ki skuša vedno točno varovati čisto juristično pojmovanje. Občudovanja vredna je tudi jasnost, ki se kaže tudi v najbolj subtilnih problemih. Delo je v vsakem oziru moderno, ker upošteva MNP«ni razvoj prav do lanskega leta. Vsak pravni institut skuša Anzilotti pokazati tako, kakor se je razvil. Pred vsakim večjim odistavikom je navedena bogata literatura. Naravnost fenomenalno poznavanje kaže Anzilotti ne le glede važnih MNP=nih dejstev Starega sveta, marveč pravtako tndii glede Amerike, — Seveda se z vsemi zaključki, do katerih avtor prihaja, ni vedno možno strinjati. Priznati pa je treba, da skuša z neizprosno doslednostjo uve« Ijaviti vedno svojo tezo, da je temelj mednarodnega prava norma pacfs
250 Književna poročila.
sunt servanda; v tej strogi vezanosti na navedeno, v svojem bistvu vendarle samovoljno načelo, zaiide avtor do inefcaterih skrajnosti, kjer mu ne moremo povsem slediti.
V celoti pa sipada Anzelottijevo delo med najboljše modeme sisteme mednarodnega pravai V soglasju z nemškimi in franooskimi kritiki izražamo le željo, naj bi navzo&ii knjigi sledili čimprej tudi obe naslednji in bi bilo talko to zares mojstrsko delo čimprej dol^'^šeno.
Dr. Viktor Korošec.
Mihajlinovič Fr. — Trtanj J.: Zakon o sudskim taksama. Sarajevo. Samozaložba. 1930. Str. 75. Cena 40 Din.
Knjiga Obsega poleg popolnega besedila zaklona, tarife in pravilnika 17 razpredelnic na prvih štiridesetih straneh. V teh razpredelnicah so navedene in izračunane sodne pristojbine za vsa poedina pravna dejanja in opremljene s potrebnimi opombami kakor n. pr. razp. I: Pristojbine v rednem pravdnem postopku, razip. II: sodne odločbe, razp. III: malotno postopanje itd. V razpredelnicah so nazorno obdelane vse nove sodne pristojbine in obenem tudi po viišdni' izračunane. Praktična vrednost knjige je torej velika, in zato knjigo, ki je opremljena tudi z izčrpnim kazalom, prav priporočamo.
Maklecov A.: Krivična dela proti v javnog morala u krivičnome ^aikoniku Kraljevine Jugoslavije. Posebni odtisk iz Arhiva za pravne in društvene nauke 1930. Str. 23.
Gd. profesor Makleoov je objavil svoje lepo predavanje, ki ga je imel preteiklo zimo v društvu »Pravniku«, opremljeno z vsem znanstvenim aparatom v beogra^jsikem Arhivu in opozarjamo nanj naše člane.
Milišeč Miloš: Krivični zakonik za kraljevina Jugoslavija sa kratkim x)bjašnjenjima za praksa. I. opšti deo. Beograd. Samozaložba. 1930. Str. 59. Cena 20 Din.
Kaikor kaže že nasilov, gre za zakonsko besedilo, ki so mu pridane kratke lakonione opombe in pojasnila.
Zbirka zakonov, 42. snopič: Zakon o sodnih taksah in pravilkiik za izvnševanje zakona o sodnih taksah. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1930. Str. 129. Cena v platno vezani knjigi s poštnino vred Din 45.25.
Zbirka zakonov, 43. snopič: Zakonik o sodnem postopanju v oiviU ¦nih pravdah (civilni pravdni postopnik) in uviodni zakon za ta zalkonik. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1930. Str. 348. Cena s poštnino vred 82 Din.
Zbirka Konvencija Medjunarodnog Biroa Rada u 2enevi. Beograd. Izdanje Centralnog Sekretarijata Radničkih Komora. 1930. Str. 63.