Modrosti mladih misli Avtorice: Mirta Balažić Gerić, Urša Jalovec Novak, Špela Jalovec Novak, Sonja Mavri Ilustracije: Špela Jalovec Novak, Urša Jalovec Novak, Manca Semprimožnik Uredila: Ivana Kočevar Oblikovanje: Patricija Zupan in Nikita Bucik Založil: Dijaški dom Tabor, Vidovdanska 7, Ljubljana. Junij, 2016 50 izvodov MODROSTI MLADIH Izjava o lasti avtorskih pravic: avtorice pesniške zbirke Modrosti mladih misli izjavljamo, da dovoljujemo objavo dela v knjižnici. MISLI Kakršnokoli prilaščanje dela je prepovedano. ISBN 978-961-285-280-1 284859904 Mirta Balažić-Gerić Urša Jalovec-Novak Špela Jalovec-Novak Sonja Mavri SPREMNA BESEDA Knjižica Modrosti mladih mislih je pesniški prvenec Mirte Balažić-Gerić, dvojčic Špele in Urše Jalovec-Novak ter Sonje Mavri, ki nas seznani s pristnim izrazom mladih avtoric, vseh dijakinj Dijaškega doma Tabor. Izbrane pesmi na izviren način, s plamen-om mladosti, poustvarjajo zrelo dojemanje sveta. Veliko ustvar-jalno vnemo uresničujejo skozi pisanje, preizkušanje raznovrstnih pesniških praks, premišljevanje in interpretacijo poezije. Njihova inspiracija so teme, ki zaobjemajo lok časa, sodobnosti, urbanega, svobode, čakanja in slovesa. Na svojstven način jih odslikavajo v doživetem čustvenem dojemanju in ustvarjanju različnih razpoloženj, pri čemer bralca vodijo tako skozi paleto bogatega metaforičnega jezika kot slengovsko obarvanega govora, ritmično bolj ubranih kot svobodnejših verzov, preizkušanje okvirov ustal-jene forme kot ustvarjanje edinstvene. Ozirajo se tudi k slovenski liriki balad in romanc, japonski pesniški formi haiku in intimizmu. Izbor pospremijo samo/re eksivne ilustracije dvojčic Špele in Urše Jalovec-Novak z Manco Semprimožnik v močno kontrastnih črno-belih tonih, ki skupaj s pesmimi oblikujejo pravi pesniški mozaik. Ivana Kočevar Mirta Balažić-Gerić PISMO Pismo leži na mizi neodprto, neprebrano. V kuverto je zavito. Pismo, list papirja počečkanega s črkami, besedami, ki ne pomenijo nič. Čaka, da bilo bi prebrano. Pismo čaka, da ga vzamejo mehke roke, da usta trepetajoča preberejo besede, v njem napisane. Čaka, da dobi smisel. Čaka pismo, a čaka zaman. 3 Mirta Balažić-Gerić ČAS Le kaj se dogaja? Kako naj sanjam, Čas hiti neznano kam. če je vse, kar nam svet dà: Vse od aprila do maja »panem et circences«! in se ustavi tam kjer sonce zahaja. Pa vsakič, ko sonce vzide čas spet odide na svojo dolgo pot okoli sveta. Nas žene, tolče, ovira. Zakaj ne rečemo: Stop! Ko vemo, da nas vse požira. Prehitro je! Tako več ne gre! Le kako, le kako bo vse tako hitro šlo. 4 25 Sonja Mavri (haikuji) Pogled v oči Brez počitka gre globoko, globoko brez užitka dotik dveh duš. hitimo naprej. Vsem je odveč! Tega je odločno preveč! Bela vrtnica ali vroč srčni utrip? Prosim le za minuto, dve Kaj je ljubezen? postojte ljudje se malo zamislite je to prav, ali ne? Neprespana noč, glava brenči, ne utihne, Pa še to vam povem: prepolna misli. včasih ustavite se za kakšen dan in v njem uživajte Trava raste neslišno ne pa, da vedno hitite luč na koncu tunela kam drugam. je pa itak vlak. 24 5 Mirta Balažić-Gerić Špela Jalovec-Novak SVOBODA JE . . SLOVO Lirski subjekt ne pozna svobode. Nekje je odzvonilo polnoč. Ujet je v avtorjeve misli. Ne more ven. Pod koraki potók žlobudra, Tolče na stene pesnikovih čustev. veter zavija prijetno pekoč prek odeje trdga snega. Usedem se na vlak. Tirnice škripajo pod mano. Za hrbtom svetíjo luči. Adijo vsakdanje muke. Sopenje tiho da ritem naravi, mraz zažira se v črne oči. Ko sem bila majhna Mahajo veje zbogom postavi. sem padla s tobogana na vrat. Na mehko travo. Nad mano: bela ptica. Kaj je zanjo svoboda? Mimo vlaka bežijo hiše. Svoboda? Svoboda je mirno gledati mimoidočo cesto in ne kleti ležečega policaja. Svoboda je blizu a daleč: onstran steklene stene. Leta na nebu mnogo ptic. Za vsakega ena. A katera je prava? 6 23 Špela Jalovec-Novak REVEŽ Na drevesu strumno sede vrane. Po tistem me mati ni več pustila Največja možu kljuje rane, na ljubljeni tobogan. Rada sem se tam igrala. ko leži vdan v smrt. Svoboda je pravica vseh ljudi ne glede na… Ali pač? Telo mu skriva smrti plahta Ko skače po njej vrane žlahta In praska beli prt. Leži gospod krvavih rok med gosto zelenico. Iz ust se mu izvije stok, ko mahne črno ptico. Zbudi v gosto se svítanje V glavi vlada trenje To bile so samo sanje Odsev le-teh - življenje. 22 7 Špela Jalovec-Novak LOV NA ANTILOPO Bežé oči kraj peska. Obris zdaj en, zdaj drugi vandra. Nebo se treska. Piščal igra glinena; Lovi nedolžnost lovec enonog že mesce krog in krog. “Pokaž se, kača lena!” Iztegnjen laket starca pokaže kožuh poba: “Afríke pejd do roba, ujamem te kot jarca! Ne moreš biti večen!” Piščali zvok ni nič vesel. “Te bom že še ujel! Pol ti boš star uječen!” 8 21 Špela Jalovec-Novak Mirta Balažić-Gerić MORE VERZI Nočne more, Razprostira se gozd širok, prazne skrbi, mehke so krošnje njegove. Misli gôre Daleč lepota neba razprostira mi spat ne pusti. svoje svobodne roke. Utrujena zora, Pot, ki pelje v daljave svobode, presanjan dan. bela cesta. Vse to je mora Svetli se nepovezanih sanj. potka peščena. Lepoto, mehkobo oko zre gozda, sega po njem roka hrepeneče. Trpeče srce sega, doseže ne. Doseže ne roka svobode ne moja noga bele ceste, ki stoji tik pred menoj; pred nogami valovita svoboda. Sega za njo A ne doseže ničesar. 20 9 Mirta Balažić-Gerić Špela Jalovec-Novak 2015 ČAKA Daleč mir je odnesla s sabo Ujet v nočnem mraku bela golobica Med mehkim’ odejam’ sedi. Barve odneslo je za njo. Tuhta in tuhta sam zase Težo zdaj na nas naslanja jekleno nebo. “Kaj delaš? Kje si?” Pritiska prsa nam na tla strupeno. Čaka in čaka že leta. Čudno stiska mi pljuča čas, Kaj ali koga pa le? ko število je človek in človek število, Čaka in čaka stoletja ko diskriminirana je 505, in čakal bo še. ko denarja več na svetu je kot sreče, ko čas za pravico je že zdavnaj mimo. Čas, Ko dajo možnost ptici petja, nato zasipajo ji grlo s peskom. Mati pošilja iz nebes nam belo golobico, a predaleč leta izgubljena ptica. Predaleč da v mojem srcu bil bi mir. 10 19 Urša Jalovec-Novak Mirta Balažić-Gerić NA STREHI SMRT NA METELKOVI Mesec sije prek obzorja Petek zvečer. in zvezde nežne Na Metelkovi lazi golazen vseh sort ne motijo sapíce bežne, in iz stene nad mano gleda prikazen ki kodra površino morja. pripravlja mi mrtvaški prt. Jaz sem pa tu s frendom, Na strehi, ki pokriva staro zgradbo ki je bojda prijazen, zamišljen mož spokoj si išče, ker pripeljal me je v smrt. saj ga spanec zlepa ne obišče. Zaverovan ne sliši nog za sabo. Sedimo na klopci otrpli od mraza, Znenada ga par rok objame, in “Kol’ko boš vodke?” dekle ob njem tesno sedé je že ustaljena fraza se v mesečni tiho izpove zmrzujoč’ga najstnika v jopci. in lepa noč še magična postane. Pa saj ni tako slabo tukaj. Nakar primajata se k nam dva zapušena zadetka, in en gledajoč o bog ve kam vpraša naše cenjene postave “A boste kej trave?” Tišina v odgovor ga udari. 18 11 A ne da se zmesti S prstom kaže tja pod deblo, naš napušeni prijatelj, kjer očitno je že nekaj greblo: in kot da dovolj mu ni blo droge v jami najdem truplo reve, in dela se za jacka staro najmanj štiri dneve. s srepim pogledom nas upraša Hitro tečem peš do mesta, “A mate kej cracka?” strah in groza z mano gresta, “A se ti zdi?!” dokler druzmu ne povem o grobu, odgovarja z napitim pogledom kter skopan je tam pri dobu. družba mu naša. O njej pa níkdar nič ne zvem, v hosto v noči nikdar sam ne grem. Takrat zavijem jaz z očmi zarad’ zadetega čudaka in obrnem se prot’ skalnati pojavi prijatelja, ki daleč je sam dva koraka. Vsaj pijani se mi zdi tako. 12 17 Urša Jalovec-Novak SREČANJE V noči skozi gosto meglo s konjem črnim dirjam naglo, Pogovor se med nama vname, saj doma me čaka pismo kot ogenj na zadetkovem je čiku, al kralja vrgli smo al nismo. in ni mi mar za dve postavi, Kmalu sredi sivga klanca ki zgubljeni sta v travi nekaj zmoti zvestga vranca; in sklanjata se nad menoj, hrza v strahu pred ničim. dokler ne začutim na roki bolečine Zgaga, komaj ga mirim! in izgubim se v lastnem strašnem kriku. Nakar vidim sred grmade lice dékle rosno mlade: Na roki igla. Zemlja sipa ji s pahljače, Teške temne solze heroina meni srce pade v hlače! kapljajo mi v kri Žrebec z levo nogo plane Smrt na Metelkovi. kar brez mene prek poljane, da se znajdem sam z damo - Oči se mi odpro čez čas kaj le neki hoče z mano? Nad mano strašna je prikazen: črvi, ličinke, strah, golazen Življenje. O, draga Metelkova dragi zadetki, dragi heroin. Zdaj vem da bile so to le sanje. A ko gledam to pošast življenja, Prav rada vrnila bi se vanje. 16 13 Urša Jalovec-Novak IZHOD Mrzla stena noče hrupa, krike vrača svojim ustom. Tipam vlago na zidovih upa. Ni izhoda. Ni ga. Trda tema misli čuva, skriva stvore vmes in kače. Moja pest po zidu suva. Ne verjamem, da izhod obstaja. Tik za mano v krogle sredi spi loputa. K sebi kliče: “K meni, človek, pridi, pridi!” Je izhod. Le človek ga ne vidi. 14 15