—   202    —
Slovanski popotnik.
Slavni slikarji (malarji *) Schiavoni — SlavenL
Po J. Kollar-ju.
Pri novem sovetništva (prokuracii) v Mletkah (Benetkah), kjer je poprej knjigarnica bila, je zdaj kraljevo poslopje.
Tii mi je serce pervikrat v Mletkah veselo bilo. Na oboka tega poslopja, v 7. razdelka, nahajajo se tri slike (podobe) izdelane od Andreja Me dol a ali S lav en a, kterih ena očituje gospodstvo, draga duhovništvo, tretja vojništvo. Kinčarije okoli oboka so delo nekega Semo-laja. Nisem v stana popisati občutkov, ki so mi serce polnili, ko sem našel takaj S lave na v sredi najslav-niših mletskih slikarjev (malarjev): Ticiana, Pavla Ve-ronezkega, Tintoretta, Molinara, Varatora, Salviata Roža, Strozza in dragih. Dela dragih umetnikov bile so lepe, morebiti tadi bolj zveršene in sjajne: mene ni nobeno toliko ganilo, kolikor to, ker je delo bilo mojega naroda. Razun slavonskih mož, slik, spomenikov itd. bilo je vse drago za me manj zanimivo; zato sem naj raji obiskaval one mesta, kjer je kaj našega bilo. Tamo sem želel danovati in nočevati. V vsaki dvorani slik, v vsaki zbirki starin hlepelo je moje oko najbolj po tem, kar je našega.
Še smo več obrazov tega Slavena v Mletkah našli in z občadovaojem gledali posebno v cerkvi n\ Carminia, v okrožji Dorsoduro: obrezovanje Gospodovo, v jezaitarski cerkvi: obiskovanje blažene device Marie; v cerkvi sv« Roka: Boga očeta od ange-3 je v obkoljenega, kakor tadi slike na oltarski pepel-niči, v kteri se telo sv. Roka hrani, v cerkvi sv. Terezije in sv. Boštjana več obrazov« V Monfrinskem poslopji, dvorani F. jeLadazlabadi od Andreja Slavena (Schiavona), delo prekrasno, z mehko, sokovito, umetno ščetko doveršeno. Ali naj bogateje skladiše in kot posebno galerijo obrazov tega slikarja je utemeljila rodovina Galvani v svojem poslopji, v „Cannareggioa, štev. 39, kjer se do 20 najboljih del Andreja Slavena najde. Tukaj še le sem zapopadel, zakaj so vsi veliki umetniki tako visoko poštovali Schiavona; zakaj ga je Tician za svojega prijatla in pomočnika pri mnogih obrazih izbral; zakaj je Tintoretto pri delu z m i raj imel pred očmi Schiavonov obraz in zakaj je svetoval: naj vsaki slikar v svojem stanišu kak obraz, izdelan od Schiavona, ima in z njegovim ogledanjem k ognja slikarskemu se podbaja. V Schiavonovih obrazih nahajamo ne samo slikarstvo, ampak tudi pesništvo, ne samo telo, ampak tudi dašo.    Ia verh tega je barva  na  nje-
*) Vodnik v „povedanji od slovenskega jezika" pravi, da mala t i je morebiti bolj slovenska kakor nemška beseda, „ Zakaj malam" se zna reči, da pride od „malega", kakor da bi rekel: jez malam, to je, na malem pokažem — na majhno podobo, v malem načerkam, kar je na sebi veliko. Malati pravijo vsi Slovenci. Moskovitarji malovati ali živopisati.                                                           Vred.
govih obrazih tudi po stoletjih večidel tako cista in sjajoa, kakor da bi bili nedavno izdelani bili. To pa je velike važnosti v mletskem vlažnem zraka.
Med slovanskimi slikarji stoji Andrej Schia-voni, prej ko ne, na najvišji stopnji sveršenosti in slave; med mletakim i stoji s častjo v pervem reda, glede barvanja in dragosti pa na čela vsih. Z eno besedo: Schia-voni je naš Rafael! Po njem se je osnovala posebna slikarska šola v Italii, zvana „Scuola d i Schia v oni", ki ee je s posebnim mešanjem barv odlikovala«
Preprijetni ti narodni umotvori razveselili so nas tako, da smo precej barali za rodovino, za potomke in stanovanje Schiavonovo. Veslarji naši obernejo neutegoma v veliki kanal in malo za tem se ustavimo pri vratih prekrasnega in velikega poslopja, ki je enkrat rodovini Oiustinianski v last bilo, zdaj pa Schiavonski. Srečko (Feliks) Schiavoni, naj mlaji naslednik te rodovine, zdaj najslavniši slikar ne le v Mletkah, ampak morda v celi Italii, bil je ravno v svoji delavnici, ko smo k nje-mu prišli, in slikal je obraz neke imenitne, tamo sedeče gospe« Pri vsem tem položi ščetko na stran in dočaka nas z največjo priljudnostjo« Ko je zaslišal razodetje naših namenov: „da pridemo kot Slaveni k Slavenu, z narodnim naklonom in pozdravom od mnogih rojakov, ki se s takim umetnikom ponašajo", jame mu se lice svetiti in duh plamtiti, kot v preobraženju. Ni nam znal v svojem poslopji mesta najti; zdaj še ie smo bili v tej hiši kakor doma; bili smo svoji, on in mi.
Po kratkem serčnem razgovora začne nam slavni slikar takole opisavati svoj rod in svoje pleme: „Naš preded Andrej Medola, rojen v Dalmacii v mesta Šibeniku od siromašnih roditeljev, šaril je v svoji mladosti skrinje in omare. Eaa teh skrinj pride do rok popotvajočega gospoda, kterema je to šarenje tako do-padfo, da je mladega šararja seboj v Mletke vzel, kjer je pozneje slovil kot izversten slikar. Ta Andrej imel je sina M i h a t a, tudi slikarja; Miha imel je sina N a t a 1 a; Natal pa ima dva sina: Janeza, ki je v Petrogradu slikar, in Srečka, in ta — sem jez!"
—    203    —