Ksaver Meško Pred zrcalom
Zrcalo, lažeš, ko mi kažeš ta obraz!
Saj to je tujec, ne, io nisem jazl
To čelo kakor njiva razorano,
to lice oelo, v gubice nabrano,
v odpooedi drhteči, bridki ust smehljaj —
boli še mene kot jekla vbodljaj.
Glej, d mojih je očeh gorel sijaj,
kedaj bi izgorelo vse bilo, kedaj?
Zrcalo, kdo je to? To vendar nisem jaz! —
O jaz! — Kot sanje je odšlo žioljenje,
osa radost proč, a vpisano trpljenje,
vklesana bol mi slednja je v obraz,
vsak ozdih vklesdn... O da, to jaz sem, jaz!