ZIBELKA NA SLOVENSKEM
Marija Jagodic-Makarovič
Študiju zibelk^ ni bila pri nas do sedaj posvečena večja pozornost,
čeprav so bile zibelke do nedavnega pomemben kos kmečke opreme.
Nasprotno pa zasledimo v tuji literaturi precej člankov in razprav,
napisanih o zibelkah, vendar te obdelave pri proučevanju našega gra-
diva skorajda ne prihajajo v poštev, ker so bodisi preveč lokalne in
pa preveč specialne^. Pogosto opazimo tudi, da se avtorji vprašanja
zibelke celo pri monografijah o kmečkem pohištvu ali notranji opremi
le površno dotaknejo in se često zadovoljujejo le z omembo zibelke.^
Vsekakor pa zasluži tudi zibelka na Slovenskem, ne samo kot del
kmečkega pohištvenega inventarja, ampak tudi kot zelo pogosten
simbol za napoved rojstva,* da jo posebej obravnavamo. Zaradi po-
manjkanja gradiva z nekaterih območij smo se omejili le bolj na pre-
gled kot na sistematično obdelavo, v zavesti, da bi bilo potrebno za
nadrobnejše opise in krajevne opredelitve razširjenosti posameznih
oblik pregledati še marsikatero območje. Vse domneve smo skušali
podpreti z ustreznim gradivom, ki pa je prav tako večidel pomanjkljivo.
Zbirka zibelk v Etnografskem muzeju v Ljubljani, ki so v glavnem
osnova za pričujoči članek, je zelo številna, saj šteje štirideset pri-
merkov. Obravnavane zibelke so bile nabavljene za muzej skoraj vse
pred letom 1945 ali pridobljene po osvoboditvi z zbirko Federalnega
zbirnega centra. Nepopolni inventarni podatki so nam zelo otežkočali
raziskovalno delo. Pri inventariziranih predmetih je zelo pogosto, da
je signatura edini podatek poleg navedenega dneva nabave. Tako ima
Etnografski muzej v Ljubljani krajevno opredeljenih po inventarnih
podatkih le sedem zibelk in dvoje nečk z Gorenjskega"*, ostale zibelke
Pod skupnim naslovo-m Zibelka na Slovenskem obravnavam vse pri-
prave za ležanje in prenašanje otrok, torej tudi otroška korita-nečke.
^ Primerjaj literaturo v delu: Kaj Birket-Smith, Geschichte der Kultur,
Zürich 1946, str. 615 in R. Wildhaber, Bibl. Intern. 1954, str. 466; 1950, str. 482.
^ I. M. Ritz, Alte bemalte Bauernmöbel, München, s. a.
* Zibelka nastopa kot simbol bližnjega poroda ali rojstva najpogosteje
v ljudski pesmi, pa tudi v vsakdanjem govoru.
Pri navedenih inventarnih številkah so napisane naslednje krajevne
oznake: inv. št. 2044 Gorenjsko in inv. št. 3254 isto; inv. št. 6283 Suha pri Skofji
Loki; inv. št. 11122 Hoste pri Škof ji Loki; inv. št. 11296 Kranjska gora in inv.
št. 11518 isto; nečke inv. št. 7247 in 7337 Podkoren.
9
Marija Jagodic-Makarovič
pa uvrščamo domnevno med gorenjske glede na slikarijo in obliko ter
na osnovi seznama, po katerem je prof. Oton Grebene med okupacijo
zbral z ostalim pohištvom tudi precej zibk v kranjskogorsko-rateškem
okolišu". Primorska je zastopana z dvema zibelkama, Notranjska pa z
enim primerkom nečk in Štajerska z eno zibelko''. Že ta pregled nam
pove, da z Dolenjskega, Prekmurja in Bele krajine nimamo nobene
zibke in da tudi z drugimi, tako s Štajerskega kot s Primorskega, nismo
preveč založeni. Zato smo se morali pri raziskovanju le-teh nasloniti
tudi na gradivo iz drugih muzejev.
Osnova članku bodo torej zibelke in otroška korita-nečke iz Etno-
grafskega muzeja v Ljubljani, Pokrajinskega muzeja v Mariboru** in
Belokranjiskega muzeja v Metliki^; dalje zapiski in slikovno gradivo
s terenskih raziskovanj EM,^° zapuščinski zapisniki v arhivih, kolikor
so ti že publicirani,^^ omembe v ljudskih pesmih ter deloma slikovno
gradivo z votivnih podob in panjskih končnic.
1. Splošno o pripravah za prenašanje in ležanje otrok
Različne priprave za prenašanje in ležanje otrok so bile verjetno
v rabi že precej pred raznovrstnim pohištvom, ko je skušal človek
popolnoma nagonsko zavarovati svoj podmladek. Ce le bežno pregle-
damo podobne pojave pri posameznih ljudstvih na svetu, ugotovimo,
da rabijo določeni načini oziroma oblike za prenašanje ali za spanje
in ležanje otrok, včasih pa tudi za oboje hkrati. Tako- bomo v prvi
skupini srečali eskimsko kapuco, cigansko malho in njima sorodno
indijansko hrbtno zibko, v drugi pa koritasto oblikovane posode iz
lesa, kovine in pletiva, to je nečke in zibke.^^
Ker prva skupina ustreza nižji kulturni stopnji, predvsem pa dru-
gačnemu, navadno nomadskemu ali polnomadskemu načinu življenja,
° Boris Orel, Etnografski muzej v Ljubljani, njega delo, problemi in ;
naloge, Slovenski etnograf I, Ljubljana 1948, str. 113. )
' Primorska: inv.št.7000 Goriška brda-Višnjevik, inv.št.7218 Cerkljansko- i
Podlanišče; Notranjska: inv. št. 7707 Nadlesk pri Starem trgu; Štajerska: inv. j
št. 6738 Haloze. ]
Za terensko in muzejsko gradivo Pokrajinskega muzeja v Mariboru se j
tudi na tem mestu zahvaljujem kustosinji Tončici Urbašovi.
" Za obširno in izčrpno poročilo o belokranjskih zibkah velja tudi danes
zahvala tovarišu ravnatelju Jožetu Dularju. ?
Vse zapiske z raziskanih terenov EM v Ljubljani, lastne zapiske kot \
tudi slikovno gradivo mi je ljubeznivo odstopila kolegica Fanči Šarfova. j
Hvala! I
" Z uporabo arhivov si navadno zelo malo opomoremOi ker jih je prvič j
še zelo malo objavljenih, drugič in tretjič pa so to zapuščinski zapisniki pre- ;
možnejših kmetov svobodnikov in preko same besedne omembe nikdar ne i
posežejo. i
Primerjaj navedbe v delu Kaj Birket-Smith, Geschichte der Kultur, j
Zürich 1946, na ustreznih mestih in druge etnološke priročnike. 1
1
10 j
Zibelka na Slovenskem
domnevamo, da je bil tak način prenašanja otrok nadvse običajen tudi
pri nas v času rodovnih in plemenskih preseljevanj. Za primer naj
navedemo naše cigane in Cincarje, živeče v transimansi, ki še vedno
prenašajo otroke na hrbtu v malhah ali primernih lesenih pripravah.
Razvoj različnih izdelovalnih tehnik, predvsem pa drug, ustaljen
način življenja je posredoval nove oblike za spanje in prenašanje
otrok. Ne bomo zanikali, da je bilo prvotno ležišče na tleh poleg matere
za otroka najprikladnejše mesto. Navsezadnje pa je vsaka primerna
vdolbina pregrnjena s kožo, travo, slamo ali listjem uspešno rabila za
otrokovo ležišče in po drugi strani narekovala podobno izoblikovanje
v lesu ali pletivu. Verjetno so še pred pojavitvijo spanju in ležanju
namenjenega inventarja začeli uporabljati za ležišče otrok iz lesa iz-
dolbene kadunje ali nečke, kot danes imenujemo tako oblikovane po-
sode. In tako so se nečke za spanje, ležanje in kopanje otrok razširile
po vsem slovenskem ozemlju in se kot take ohranile v nekaterih oko-
liših do danes. V določenem času dobijo nečke še drugo funkcijo, kot
obredne nečke, ko začnejo v njih nositi otroke h krstu in jih v ta
namen tudi primerno okrase ali vsaj zaznamujejo.
Predvsem na območju alpske in obmejnih kultur se nečke skoraj
popolnoma umaknejo zibelki, na ostalem slovenskem ozemlju pa le
posamezno. Zibelka je izpričana v arhivalnih virih v 18. stoletju^^, po
letnicah, ki so ohranjene na zibelkah, pa šele v 19. stoletju.
Z oddelitvijo kolarske obrti od mizarske se že v našem stoletju
pojavi predvsem na Štajerskem in v Beli krajini preprost otroški vo--
ziček, izrazito kolarski izdelek, v katerem otrok leži in ga prevažajo
v njem na polje. Pletene košare na kolesih, posteljice in vozički pa
so se iz večjih mestnih središč razširili skoraj povsod tudi že na
podeželje.
2. Nečke
Z izrazi nečke, nhčke, ančke načke, ničke, niške, jenčke, mesije in
kadunje, kaduje, kodunja, kadunjke, krnica, krnička, kopaja označujejo
v Sloveniji iz lesa izdolbene in iztesane posode, pravokotne oblike.
Čeprav se izrazi krajevno precej prepletajo, lahko posplošimo, da sre-
čamo besedi nečke sorodne izraze na Gorenjskem, Notranjskem, v Beli
krajini in na Dolenjskem.^* V Prekmurju pa uporabljajo besedi kadunje
in krnička. Poimenovanja, ki so v rabi na Štajerskem, so tudi v geo-
rnorfologiji pojem za koritasto vdolbino ma zemeljskem površju.^^
" Angeles Baš, Hišna oprema svobodnikov na Kranjskem v 17. in 18. sto-
letju, SE VI-VII, 1954, str. 123 ss. Seveda pa gre tu za opremo premožnejših
kmetov, ki so se vsaj deloma zgledovali po meščanski.
" Večji del teh izrazov zasledimo v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem
slovarju po'd geslom na ustreznih straneh z navedbo kraja.
Kadunja, geomorfološka oznaka za podobno oblikovano dno na Krasu.
11
Marija Jagodic-Makarovič
Podolgovato leseno korito, v katerem kmetje še danes shranjujejo
poljske pridelke in prenašajo razna bremena, so začeli verjetno že
zelo zgodaj uporabljati tudi za ležišča in prenašanje otrok. Vsaj na
začetku se obe posodi na zunaj prav gotovo nič ne ločita med seboj.
Ko pa se zbudi človekov smisel za okraševanje pohištva in drugih
uporabnih ter krasilnih predmetov, vzame človek v roke tudi nečke in
jih primerno okrasi ter s tem oddeli od nečk za vsakdanjo rabo, predvsem
od onih za prenašanje bremen (si. i—4 na str. 13). Praviloma uporabljajo
okrašene nečke samo za spanje, kopanje in prenašanje otrok h krstu in
celo k zdravniku^" ter ponekod kot posodo za mesenje testa.Seveda
so pa tudi izjeme, kjer uporabljajo iste nečke za prenašanje otrok
in za prenašanje bremen, kot poroča v svojem delu v odstavku o Do-
lenjcih zgodovinar Hacquet.^^ Otroške nečke se od uporabnih, mesilnih,
ki so bile tudi okrašene, razločujejo po tem, da imajo navadno na
sredini ali ob straneh vrezano znamenje križa ali pa inicialke imena
IHS in tik pod robom tri do štiri cveke, knofe, za pre vezo van je traku.
Ko le-te odrabijo, jih domačini bodisi posojajo vaščanom, ali pa jih
začno uporabljati za vsakdanjo rabo.
Izdelovanje nečk je bilo dolgo časa predmet domače delavnosti, o
tem ni dvoma. Se danes lahko tu in tam zasledimo doma izdelane
koritaste posode, iztesane in izdolbene iz primernega debla ali ploha,
navadno bukovega. Pogosta so pojasnila v štajerskem in prekmurskem
ljudskem izročilu, da so kadunje izdelovali in nosili po vaseh cigani.
Po Dolenjskem, in verjetno tudi drugod, so jih Kočevarji, ki so jih
obenem tudi izdelovali, prodajali z besedami: kupite, kupite, pisan
kaduj.^^ Tako piše Janko Trošt,^" da so Kočevarji nečke na plamenu
obžgali in ožgano plast ostrgali, da bi les ne pokal. Po zunanji strani
pa so vanje vreza vali razne krožne okraske, zvezde in črte.
Koliko so torej okrašene nečke v zbirkah posameznih muzejev
domač, ciganski ali kočevski izdelek, bomo zaradi pomanjkanja gra-
diva težko dognali. Zato postavimo domnevno rešitev: naši kmetje so
navsezadnje lahko tudi kupovali okrašene nečke, na katerih so se iz-
delovalci že iz kupčij skih razlogov skušali prilagoditi krasilnemu
okusu našega človeka, po drugi strani pa je, kar z gotovostjo lahko
" V »sešniclanih« nečkah so nosili otroke tudi k zdravniku v Metliko.
Francu Petricu iz Trnovca pri Metliki, roj. 1897, je povedala njegova mati,
da so ga nesli h krstu v Metliko v nečkah.
" Janko Trošt, Ribniška suha roba v lesni domači obrti, SE III-IV, 1951,
str. 58.
B. Hacquet, Abbildung und Beschreibung der Südwest und östlichen
Wenden, Illyrer und Slaven, Leipzig 1801, str. 72.
" Po ustnem izročilu ravnatelja Borisa Orla.
Janko Trošt, o. c, str. 58.
12
Okrašene nečke za ležanje in nošenje otrok h krstu: SI. 1. Nečke s križem
(Male Lipljene); 2. krstna posteljica (Sleme nad Selnico ob Dravi); 3. nečke
z napisom IHS (Nadlesk pri Starem trgu); 4. notranjščina nečk
Risba: Sibila Nekrep
Marija Jagodic-Makarovič
irdimo, že prav duhovna potreba po umetniškem izživljanju silila
kmeta, da je tudi sam vzel v roke neokrašeno korito in ga primerno
okrasil, o čemer priča otipljiva »slovenska« ornamentika.
Okrašene nečke poznajo po vsej Sloveniji, izvzet je kraški in
istrski del Primorske. Klasična območja uporabe nečk so nedvomno
Bela krajina, Prekmurje s Štajersko, v veliko manjši meri pa Go-
renjska z Dolenjsko in Notranjsko. Krajevno opredeljene zbirke nečk
v posameznih muzejih in ljudsko izročilo nam to v polni meri po-
trjujejo.
Za vse okrašene nečke je značilna geometrična ornamentika (si. 1
do 4 na str. 13). Okraski so izpraskani z nožem ali pa vrezani z dletom
in železnim mizarskim šestilom (okrogli in na pol okrogli liki). Po-
vršina nečk, čeprav polkrožna, je vedno ploskovno pojmovana. Nje-
nega okraševanja se loti rezbar z enako tehniko, slogom in razpore-
ditvijo ornamenta, kot jo lahko opazimo na podobno ornamentiranih
prekmurskih in štajerskih skrinjah z ravnim in strešnim pokrovom.
Razlika je le v tem, da se je ornament vsaj na najlepših primerkih še
veliko bolj razvil in skoraj slikarsko izpopolnil (si. 2 na str. 15). Na
osnovi inventarnih podatkov datiramo tako okrašene nečke v konec
18. stoletja.^^ Okraševalec je najprej razdelil ploskev po širini na
enaka polja in se je vedno držal lihih števil: tri, pet in sedem. Naj-,
pogostejša je razdelitev v tri polja, od katerih se potem spet vsako
razdeli na pet ali sedem kvadratnih ali pravokotnih manjših polj,
ločenih med seboj z vmesnimi bordurami. Razporeditev celotnih okra-
skov je orientirana na sredino, ki je v tem primeru vedno drugače
OTnamentirana kot obe enaki polovici na levi in desni strani ter ima
na sredi vrezano značilno krstno znamenje, križ ali IHS (si. 1—3 na
str. 13). Porazdelitev in ornamentacija posameznih polj je praviloma
strogo simetrična, čeprav nastopajo tudi izjeme, kot to lepo vidimo na
okrašenih nečkah od Sv. Jurija ob Sevnici,^^ kjer je zaradi drugačne
rabe okraševalec tudi izpustil znamenje križa ali IHS na sredi sred-
njega polja.
Poleg te ploskovno omejene krasitve nastopa na nekaterih pri-
merkih sicer simetrična, toda ploskovno neomejena razporeditev okra-
skov; to lahko opazimo na nečkah iz Malih Lipljen,^^ kjer je sredina
skoraj neizpolnjena in sta malteška križa vrezana približno na vsaki
spodnji polovici (si. 1 na str. 13).
Okraski na nečkah so izvedeni v najrazličnejših geometričnih lini-
jah in likih, prav tako so popolnoma geometrično, ustrezno tehniki.
Iz zbirk Pokrajinskega muzeja v Mariboru.
" Iz zbirk Pokrajinskega muzeja v Mariboru.
Slikovni arhiv Etnografskega muzeja v Ljubljani.
14
Zibelka na Slovenskem
podani posamezni rastlinski motivi (listi, vejice, rozete) in predmetne
ponazoritve (srce, križ).
Ce trdimo, da se je geometrični ornament najpopolneje in najbolj
dosledno razvil na vzhodu, potem so nam okrašene nečke s Štajerskega
(si. 2 na str. 13) na poti splošnoslovenskega geometričnega drnamen-
talnega razvoja najlepše potrdilo. Za ilustracijo navajamo bogato okra-
šeno krstno posteljico iz Slemen nad Selnico ob Dravi iz konca 18. sto-
letja.
Okrašenim nečkam z vzhoda postavimo ob stran one z zahoda,
določneje z Gorenjskega in Notranjskega, kjer je ta krasilnost oči-
vidno enostavnejša in fantazijsko manj zavzeta ter občutena. Medtem
ko pojmujejo na vzhodu površino nečk kot ploskev, ki jo je treba
popolnoma izpolniti in ji dati svetločrne barvne efekte z redkejšimi
in gostejšimi okraski, x>ojmujejo na zahodu njeno okraševanje bolj
ohlapno in površno. Baročni vtis vzhodnjaške krasilnosti se tu izgublja
in postaja »secesijski«, čeprav je še vedno zdrav, naturalističen in
pogojen v domačem umetniškem občutju. Nečki iz Podkorena,
Mengša, Malih Lipljen in okolice Starega trga nam to dovolj jasno
izpričujejo (si. 1, 3 na str. 13).^''
Kot izjemo, ki pa navsezadnje potrjuje pravilo, bomo navedli
nečke iz zbirke EM v Ljubljani pod inventarno številko 7247 z oznako
»otroška zibel iz Podkorena«, ki je ornamentalno skoraj popolnoma
enaka z ono iz štajerskega Slemena. Domneva, da imamo opraviti z
istim izdelovalcem, se mi zdi kar upravičena.
V okrašenih (seveda pa tudi v neokrašenih) otroških koritih so
torej ležali še čisto majhni otroci, dojenčki, čemur ustreza tudi velikost:
teh korit 71 do 78 centimetrov po dolžini in 32 do 42 centimetrov na
širino. Cez dan so bile nečke na postelji, ponoči pa zraven postelje ali
pri peči in obratno. Deset do petnajst centimetrov široka podaljška
na ožjih straneh, iztesana iz istega kosa lesa v višini zgornje površine
nečk, rabita za oprijemanje pri prenašanju in za namestitev noige pri
zibanju. Tipični za obredne, krstne nečke so 3 do 4 leseni cveki, knofki,
vdelani pod obema robovoma daljših stranic, na katere pritrdijo trak
za prevezovanje pregrinjalca, tančice (Stari trg pri Ložu) ali izvezenih
povojev (Bela krajina). V preteklih časih^^ so nečke ali zibke po vrhu
vezali z rdečimi trakovi. Z njimi so odganjali od otroka zle duhove in
uroke, če so se mu ti skušali približati na poti h krstu. Z nošnjo otroka
v nečkah gojijo Belokranjci primerne želje: dete v nečkah naj bi bilo
vse življenje dobro kot kruh in vse življenje naj bi mu ga ne manjkalo.
Iz zbirk EM inv. št. 7707, muzejska zbirka Mengeš inv. št. 5; slikovno
gradivo EM inv. št. 1/134; inv. št. 7707.
" Boris Orel, Slovenski ljudski običaji. Narodopisje Slovencev I, 1944,
str. 270—271.
15
Marija Jagodic-Makarovič
Glede načina prenašanja otrok h krstu so zelo pogostni podatki v
ljudskem izročilu, da so nosili otroke h krstu v nečkah bodisi na rokah
ali na glavi.^^ Omembe, da je od krstnega popitka ali botrinje okajeni
botri padel otrok sam ali pa z nečkami vred na tla, so prav tako česte.
Resničnost ljudskega izročila bomo podprli z več ko poldrugo stoletje
starim pisanim poročilom B. Hacqueta,^' kjer omenja, da nosijo gorski
prebivalci Dolenjske otroke h krstu v nečkah in da se pri vračanju od
krsta pogosto pripeti, da pijani botri pade otrok z glave ali pa da ga
celo izgubi.
Z začetkom rabe krstne otroške vrečice, pindekelčka,'^^ v drugi
polovici 19. stoletja, pa izgubijo nečke, ponekod prej drugod pozneje,
svojo obredno funkcijo in nekoliko kasneje, predvsem na severoza-
hodnem območju, tudi vlogo otroškega ležišča in kopalne kadi. Drugače
je na jugovzhodnem območju, kjer še tu in tam, zlasti v Prekmurju,
na .Štajerskem in v Beli krajini, uporabljajo nečke za umivanje in še
vedno za ležišče otrok. Mnogostranska uporabnost nečk jim je tam
podaljšala življenje.
3. Zibelka
Izraz zibelka je znan za to vrsto pohištva na vsem slovenskem
etničnem ozemlju. Pri nadrobnejšem pregledu ostalih slovanskih jezi-
kov ugotovimo, da poznajo besedo zibka v raznih podobnih korenskih
glagolskih in samostalniških izpeljankah edino Ukrajinci in Belorusi.^*
V slovenskem ljudskem besednem zakladu zelo redko srečamo
besede, ki ne bi imele ustreznih sinonimov. Beseda zibelka je izjema,
saj celo v dialektih poznajo le nekoliko variirano poimenovanje, toda
niti enega sinonima. Tako imenujejo Gorenjci in Dolenjci zibelko
zibka in zibu ter zbela (Bohinj). Deli, ki sestavljajo zibelko, so tu stra-
nice, končnice, dna, tečaji ali točaji (Bohinj). Na Primorskem poznajo
izraz ziba (Brda), zibu (Brkini, Vipava, Cerkljansko) in zbela (Brkini).
Zibelka ima dve stranici, skunčnika in na njiju pritrjen roč (Cerkljan-
sko) ali uocn (Bohinj) ter knofe in cveke. Prednjo končnico imenujejo
v Brkinih čelo, nihalna podstavka, kotača, pa sta tu tečaja, in zibel teče
na tečajih. Štajerci in Prekmurci pravijo zibka in zibal, enako Belo-
kranjci.
Da je beseda zibelka v zelo malo spremenjeni narečni izgovorjavi
splošno razširjena in kot taka znana, pa nam najbolj jasno izpričujejo
Terensko gradivo EM v Ljubljani.
" B. Hacquet, o. c, str. 72. Za opozorilo se zahvaljujem tovarišu Jerneju
Šušteršiču.
Iz nemškega, das Einbinddeckerl.
Max Vasmer I, Russisches etymologisches Wörterbuch, Heidelberg 1953,
Str. 464.
16
I
Zibelke: SI. 1. Poslikaiia zibelka z moro (Kranjska gora z okolico); 2. zibelka
z romarsko Marijo (Kranjska gora); 3. neposlikana zibelka z vrezanim IHS
(Dolenjsko?); 4. kočevska zibelka »na pipce« (Koprivnik)
Zibelka na Slovenskem
ljudske pesmi, v katerih se zibelka kot simbol za zanositev ali otrokovo
rojstvo, porod, neštetokrat omenja. Tako se v pesmih, ki so označene
kot »kranjske«, uporablja naziv zibelka in zibka,^" v gorenjskih zibelka,
zibka, zibika,^^ v štajerskih zibelka, zibka, in zibika, ziba, ziboka in
zibel,^^ v koroških zibka, zibca, zibika,^'^ v belokranjskih zibelka,^'^ v do-
lenjskih zibka,^^ in primorskih zibka ter zibca.Seveda pa moramo
takoj dodati, da je ljudska pesem glede izrazov malo avtentična, ker
se pesem prenaša iz kraja v kraj in podredi rimi. V glavnem nam
omemba zibelke v najrazličnejših variantah ljudske pesmi rabi za
podkrepitev gornjih izvajanj, da je izraz zibelka na Slovenskem splošno
znan.
Z izrazom zibelka in zibati pa še danes napovedujemo v vsakda-
njem govoru v mestu ali na deželi v primernem stavku zanositev in
otrokovo rojstvo. Kot smo že zapisali, nastopata obe besedi najpogo-
steje kot simbol v ljudski pesmi. Bodoča mati, dekle ali njen fant, pa
tudi nevesta često omenjajo z njim že izvršeno zanositev ali otrokovo
rojstvo.^' V podobnih pesmih, ki jih poje nezakonska mati, je zibelka
navadno prispodoba že izvršenega rojstva, obenem pa daje jasno pred-
stavo o nekdanjem krivičnem družbenem odnosu do nezakonskih
mater.
Prastaro in geografsko močno razširjeno verovanje o zanositvi po
vodi (azijski kulturni krog) je verjetno pustilo sled v koroški varianti
pesmi iz Podjune, kjer poje dekle: je voda pritekla, je zibko prinesla.^^
Za potrdilo naj navedemo, da še danes pri nas ljudje otrokom odgo-
varjajo na njihovo vprašanje, od kod so jim prinesli bratca ali sestrico,
da iz vode.^"
V isti pesmi imamo verjetno opraviti tudi z edino omembo splava,
abortusa, prav tako simbolično izraženo kot sledi: spet voda odtekla,
spet zibko odnesla, zdaj je spet lušno, ko sem od zibike fraj.
Vsebinsko zelo zanimiva je dalje kranjska varianta pesmi, v kateri
fant izraža dekletovo pripadnost njemu z besedami: so te mamca ob-
lubili, si v zibki še bla.*^ Nedvoumno je v njej ohranjen spomin na nek-
danjo zakonsko pravico, ki so jo imeli starši, da so o otrokovi bodoč-
nosti ukrepali sami. Kakršnekoli trditve, da se je to dogajalo pri nas
Glej K. gtrekelj, SNP I—IV, 1895—1923, št. 73, 2013, 2169, 2180, 4762, 5432,
in pesmi iz navedenih ciklov.
^1 Idem, št. 1750, 2011, 2018, 2398, 4763.
=- Idem, št. 549, 585, 2281, 2282, 2320, 2324, 2373, 2376, 4766, 7085.
Idem, št. 523, 568, 1991, 2025, 2371, 7278.
¦ " Idem, št. 1716.
Idem; št. 2012, 2371.
Idem, št. 560 itd., št. 1793.
" Idem, št. 2169, 5432 itd.
^ Idem, št. 2371, 2012.
Idem, št. 1991.
M. Jagodic, Narodopisna podoba Memgša in okolice, Mengeš 1958, str. 124.
" K. Štrekelj, o. c, 2180.
2   Slovenski etnograf
Marija Jagodic-Makarovič
Že v prvih letih po otrokovem rojstvu, podobno kakor pri južnih Slo-
vanih, pa bi bile vsekakor prezgodnje, ker v tej smeri pri nas še ni
bila izvedena nobena raziskava.
Prvotna kmečka zibelka je bila nedvomno še zelo podobna nečkam,
to je izdolbenemu ali iztesanemu koritu. Saj je za »nove izume nadar-
jenemu človeku« lahko že zelo zgodaj prišlo na misel, da je na vsako
stran nečk spodaj pritrdil nihalno ploskev. S tem je dosegel dvoje:
otroka je nekoliko privzdignil od tal in ga tako obvaroval pred mrče-
som, po drugi strani pa si je olajšal zibanje. Trditev, da so s kotači od
tal vzdignjene nečke »prototip« zibelke, bomo podkrepili z ilustracijo,
ki nam jo je posredoval Hacquet v začetku 19. stoletja, torej v času,
ko je že nastopila svojo pot zibelka, kot si jo predstavljamo danes. Na
sliki, ki sicer predočuje ženo iz sosednje pokrajine, Morlakinjo, dovolj
jasno vidimo, da je zibelka, ki jo nosi žena na glavi, sestavljena iz
dveh delov: iz okrašenega otroškega korita in nihalnih tečajev.*^ Vse-
kakor pa se je kmet pri oblikovanju zibelke zgledoval tudi po višjem
meščanskem stilnem pohištvu. Tako »meščansko« zibelko nam prika-
zujejo upodobitve na votivnih podobah že zelo zgodaj. Za primer na-
vajamo votivno podobo z letnico 1666, kjer žena, oblečena v srednje-
evropsko meščansko nošo tedanjega časa, prosi za otroka, ležečega v
baročno oblikovani zibelki.*^
Medtem ko obdrži meščanska zibelka neposredno zvezo s tedanjo
baročno umetnostjo, se preprosta kmetova zibelka izpodbujena po
oblikovni strani z višjim slogom, razvije predvsem v alpskem območju
v krasilno pisano in svetlo zibelko, ki odseva vso poezijo mladega živ-
ljenja, položenega vanjo. Ce gledamo dalje, opazimo v tem načinu
poslikovanja nedvomne zveze z ostalim alpskim prostorom, kar jasno
predočujejo primerjave z avstrijskimi in nemškimi kmečkimi zibel-
kami."
Naš kmet pa je v samosvojem načinu poslikovanja tudi to pot
dokazal vso krasilno sposobnost, izhajajočo iz njegovega umetniškega
in čustvenega občutja.
Zibelka se je tako začela razširjati po vsej Sloveniji in se je usta-
lila ponekod bolj drugje manj. Tudi časovno' opazimo velike razlike.
Medtem ko se Gorenjska in Dolenjska — kar lahko ugotovimo na
osnovi arhivov in datiranih primerkov v muzeju — seznanita z njo že
v 18. ali vsaj v začetku 19. stoletja, je v drugih pokrajinah nekoliko
drugače, kolikor moremo to dognati po ljudskem izročilu.
*^ B. Hacquet, o. c, akvarel pred tretjim delom na str. 94. Podatek velja
sicer za Morlake, upam pa, da ni prevelik krajevni skok, če primero upo-
rabim tudi za naše kraje.
" Iz zbirk EM, inv. št. 3047.
" M. Ritz, Alte bemalte Bauernmöbel, München, si. pril. XII.
" Angelos Baš, o. c, str. 123.
18
Zibelka na Slovenskem
Za prekmurske Slovence nam je najlepši dokaz primerjanje Csaplo-
vicsevega in Belosicsevega orisa prekmurske hiše. Tako prvi v svojem
opisu kmečke notranjosti iz začetka 19. stoletja"" zibelke sploh še ne
omenja, nasprotno pa navaja Belosics konec 19. stoletja pri prav tako
nadrobnem opisu pohištvenega inventarja že tudi zibelko."' Če s tem
v zvezi pretresemo še ljudsko izročilo, so si vsa poročila edina v tem,
da je zibelka v Prekmurju in na Štajerskem pred približno sto leti
začela nadomeščati otroško korito, čeprav ga ni nikdar popolnoma
nadomestila, kar lahko prav tako povzamemo iz ljudskega izročila.
Približno v istem času se pojavi zibelka tudi v Beli krajini, kjer
pa so jih za razliko z Gorenjskim in Štajerskim izdelovali najbolj
množinsko konec prejšnjega in v prvih desetletjih našega stoletja.
Prva desetletja našega stoletja so tudi že doba opuščanja zibelke,
kjer na prehodu v drugo polovico 20. stoletja ta skoraj docela izgine
iz naših kmečkih hiš na podstrešje in jo najde etnograf tam le kot še
razmeroma dobro ohranjeno pričo preteklosti. To poudarjam zato, ker
je zanimiva ugotovitev, da so kmetje ohranjanju zibelk posvetili večjo
pozornost kot ostalemu pohištvu, ker jih spominja otroških let. Po
drugi strani pa se zibelka ohrani zaradi svojega praktičnega namena
tudi še ob modernem pohištvu, ki ji šele z nastopom otroške pletene
košarice-posteljice nudi primerno nadomestilo.
Po oJaliki in stopnji okrašenosti delimo zibelke v neposlikane in
v poslikane, kot jih bomo v naslednjem pregledno obdelali.
Neposlikane zibelke
Neposlikane zibelke (si. 1/3) se po načinu izdelave, konstrukciji,
obliki in materialu skorajda ne razlikujejo od poslikanih. To so v
vsakem primeru mizarsko izdelane zibelke, zbite z lesenimi klini, kjer
so tudi štirje robniki, v katere sta ujeti končnici in stranici ter celo
nihalni ploskvi, skromno oblikovani, rezani ali struženi. Mizar upo-
rablja mehak smrekov les, robnike ali stebričke pa naredi iz trdega,
navadno javorovega lesa. Edini lepotni poudarek dajeta zibelki rezani
končnici in deloma stranici. Od enostavnega polkrožnega ali trirob-
nega oblikovanja končnice je mizar prešel k pravcatemu igračkanju
z obrezovanjem na obeh končnicah, ki sta zdaj skoraj nagubano drobno
in okroglo, zdaj srčasto in sedlasto obrezani (si. 3, 4 na str. 21). Manjše
dekorativne pozornosti sta deležni obe stranici, ki sta navadno ravni
ali pa tudi, predvsem na obeh koncih, trirobno ali večrobno oblikovani.
Podolgovata ali srčasta odprtina v končnicah pa rabi za lažji prijem.
Posebnost enako izdelanih cerkljanskih in bohinjskih zibelk je obroč,
ki je polkrožno pritrjen na stranici zibelke v zgornji polovici, na-
" J. Csaplovics, Croaten und Wenden in Ungarn, Pressburg 1829, str. 60 ss.
" V. Bellosics, Die Wenden in Zalaer und Eisenburger Comitat, Die öster-
reichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild, Wien 1896, IV, str. 202.
2* 19
Marija Jagodic-Makarovič
menjen obešanju pregrinjalca proti svetlobi in muham ter je po navadi
premičen (si. 4 na str. 00). Sest do devetnajst luknjic je izvrtanih v
spodnji deski za odtekanje urina in dovajanje zraka ter trije do
štirje gumbi za prevezovanje traku tik pod robom stranic. Povprečne
mere zibk so naslednje: dolžina stranice 83 do 110 cm, višina 25 do
35 cm. Širina končnice je 44 do 50 cm in višina 33 do 56 cm, širina kotača
okoli 49 cm. Primorske in štajerske so nekoliko manjše.
Večji del teh zibelk je mizar kar sam prebarval navadno s tem-
nejšo ali srednjerjavo barvo. Edino na Dolenjskem, v okolici Žužem-
berka, so jih barvali rdeče. Ce pokličemo na pomoč ljudsko psihologijo
barv, ima v tem primeru rdeča verjetno pomen apotropejske barve. Po-
nekod je mizar enako, samo z nekoliko temnejšo barvo naslikal na konč-
nici zibelke v štirikotno rombasto polje vibaste okraske, kar lepo vidimo
na panjski končnici Kmet ziblje Francoza.Mizarji v Trenti so na
zibelke vrezovali le pentagram ali pa inicialki imen IHS in MRA (si. 3
na str. 21).
Neposlikana zibel je pogosto upodobljena na votivnih podobah.
Seveda pa je njih izvor problematičen in tudi slikarjevi vzorci so po-
gosto vzeti iz nedomačega okolja. Po noši sodeč, v katero je oblečena
mati bolnega deteta v zibelki, bi tudi votivno podobo iz leta 1811 iz
zbirk Etnografskega muzeja v Ljubljani prisodili našim krajem. Upo-
dobljena zibelka je preprosto oblikovana, rjavo barvana, s skromnimi
okraski. Tudi obe zibelki, navedeni v svobodniškem inventarju Luke
Juraja iz Lokarij pri Vodicah iz leta 1721, bomo uvrstili med nepo-
slikane, enako- ono iz trdega lesa na spisku zapuščinskega inventarja
Antona Jakliča iz Šmartna pri Litiji iz leta 1768.*"
Neposlikana zibelka se je v nekaterih krajih oblikovno nadalje
razvila. Na prvem mestu naj omenimo zibelke s Štajerskega in Koro-
škega, ki so po obliki še popolnoma podobne prej omenjenim, samo da
imajo navadno na stranicah ali pa na končnicah,'"' vložene stružene
paličice. Podobne zibke z galtrci poznajo tudi v Beli krajini. Na kotač
so nekoliko poševno pritrjene noge vdelane v čelnico. Sprednja in
zadnja stran nimata galtrc, pač pa obe stranski. Med stransko desko
in zgornjo polkrožno zaobljeno letvo so vdelani okrogli klinčki, v
presledkih 8 do 10 cm. Zibke so zvečine dolge 1 m, visoke pa 65 do
70 cm, iz smrekovega lesa in pobarvane z rjavo oljnato barvo, brez
kakršnihkoli okraskov.
Zibke z galtrci sta v Metliki ob sejmih prodajala mizarja Matevž
Gabrovšek in Jure Hočevar. Izdelovali so jih še metliški mizarji Leo-
pold Horvat, Oton Kopinič in drugi.
Majhen oblikoven razvoj v višino, če moremo tako reči, doživi
zibelka v skrajnem severozahodnem delu Slovenije, v Robediščih na
Primorskem. Izdelovalec jo je močno vzdignil od tal s tem, da je po-
Iz zbirk EM v Ljubljani, inv. št. 286.
Glej opombo pod 13.
Arhiv študentske ekipe za Slovensko Koroško, inv. št. 365.
20
Neposlikane zibelke: SI. 1. Zibelka na nihalnih stojalih (Mengeš); 2- končnica
s pentagramom (Trenta); 3. zibelka s podaljšanima kotačema (Robedišča nad
Breginjem); 4. zibelka z obročem (Cerkljansko)
Risba: Sibila Nekrep
Marija Jagodic-Malcarovič
daljšal oziroma povišal oba kotača, tako da sega zibelka v višino tudi
do 84 cm. Korito zibelke pa se še vedno ziblje obenem s kotači. Pri
teh zibelkah pa tudi že izgine vsak smisel za okras in se nam pred-
stavijo kot dosleden, iz desk zbit mizarski izdelek (si. 3 na str. 21).
Formalno povezanost z belokranjsko zibelko z galtrci in z robe-
diško s podaljšanima kotačema kaže zibelka na nihalnih stojalih, ki pa
nastopa izrazito posamično in jo zato ne moremo krajevno opredeliti.
Zibelkino korito, ki ima ponekod v obe stranici vdelane stružene
palice, šprimceljne, stoji na nihalnih podstavkih, ki sta izgubila že vso
zvezo s kotači pri zibelkah. Korito niha sedaj že popolnoma na drugi
osnovi, s pomočjo nihalnega stojalnega križa, kjer sta se kotača spre-
menila v raven podstavek, in sta povezana med seboj z vodoravno
preklado spodaj, navpično stojalo pa je pritrjeno zgoraj samo z majhno
palico tik pod robom končnice, tako da se na tej osi ziblje samo zibel-
kino korito ne pa vsa zibel kot je običaj pri vseh opisanih zibelkah
(si. 1 na str. 21). Zamisel te zibelke je verjetno prinesena od drugod,
iz Nemčije, kjer so se naši delavci na sezonskem delu prav lahko
seznanili s podobnimi zibelkami.
Ko so otroci odraščali so jim zlasti v Beli krajini naredili zibko-
posteljico. Dolge so bile navadno 105 cm, široke 45 in visoke 41 cm.
Širina kotačev se poveča na 75 cm. Kotača sta po navadi hrastova,
ogrodje pa iz bukovine, obe stranski deski in dno pa je smrekovo. Vse
štiri stranice imajo običajno vložene med desko in gornjo letvo rez-
Ijane bukove stebričke.
Poslikane zibelke
Nekako v drugi polovici 18. stoletja so začeli pohištvo iz mehkega
lesa pleskati in zaljšati z raziiimi okraski.Polihromija se je najvišje
razvijala na našem kmečkem pohištvu v 19. stoletju.^^ O tem nam priča
datirano in nedatirano pohištvo obenem z zibelkami, ki izvirajo vse iz
19. stoletja. Edino zibelke iz Bele krajine, ki jih deloma tudi uvrščamo
med poslikane, sodijo v kasnejši čas, v prvo polovico 20. stoletja, in
jih zato tudi posebej obravnavamo. Intarzija, ki se je ob tistem času
predvsem na zahodu dokaj močno dotaknila skrinj in ostalega kmeč-
kega pohištva, je šla skoraj popolnoma mimo zibelk. Edini primerek
v EM,°* z baročno angelsko glavo, izdelano v masi, pa bomo uvrstili
med meščansko.
Zibelke z Gorenjskega. Poslikana zibel, kot si jo pod to
oznako predstavljamo več ali manj določno, je doma na Gorenjskem
z najmočnejšimi središči okoli Škofje Loke, Rateč in Kranjske gore,
od koder tudi izhaja večji del zibelk iz zbirk EM v Ljubljani, kra-
Wörterbuch der deutschen Volkskunde, Stuttgart 1955, str. 887.
Albert Sic, Narodni okraski na orodju in pohištvu I, 1923, str. 2.
Dr. F. Kos, Slovenska kmetska skrinja, Etnolog XIV, 1942, str. 65.
Zibelka iz Mekinj, inv. št. 2703.
22
Zibelka na Slovenskem
jevno opredeljenih in domnevanih. Manjša, toda le posamezna priza-
devanja poslikovanja z barvo se pojavijo tudi na posameznih pri-
merkih iz Brd in na Cerkljanskem, vendar teh ne obravnavamo, ker
niso splošna.
Prve zapise o izdelovalcih in poslikovalcih zibelk na Gorenjskem
dobimo pri Siču, kjer omenja, da je bilo največ poslikanega pohištva
napravljenega na Gorenjskem v Lipici pri Škofji Loki, kjer ga je sli-
kala Ziherlova vulgo Štefanova rodbina, v Poljanah nad Škofjo Loko
so ga slikali Šubici, v Polhovem Gradcu pa Riharji.^" V Selški dolini
pa je poslikoval zibelke, ki jih je prinašal star mizarski samouk,
ljudski umetnik Tone Klemenčič-Plandar (6844—1927)." Na Cerkljan-
skem je izdeloval v začetku našega stoletja zibelke s skromno slikarijo
mizar Kazine. Umrl je leta 1905, z njim pa je zamrlo tudi poslikovanje
zibk.
Medtem ko lahko določimo pri poslikanih skrinjah vsaj do neke
mere manjši likovni razvoj, se nam to pri zibelkah skorajda ne posreči.
Ljudje, ki so poslikovali zibelke na začetku ali na koncu stoletja, so
uporabljali šablone; o tem ni dvoma. Kolikor pa so delali brez njih,
so se držali šablonskega načina poslikovanja, standardne razporeditve
ornamenta, barv in motivov. Kljub temu pa med razmeroma precej
številnimi primerki nismo mogli določiti zibelk, ki naj bi jih bila iz-
delala ista roka. Nasprotno je med vsemi zibelkami neka podobnost,
ki ponovno govori za posnemanje in šablono. Za vse poslikane zibelke
je z redkimi izjemami značilno izdatno obrezovanje končnic, manj
stranic in popolna oblikovna ustaljenost. Medtem ko se neposlikana
zibelka, kot smo lahko opazili v predhodnih izvajanjih, tudi oblikovno
razvija, se poslikana ne razvije v nobenem primeru. Ostane verna po-
doba meščanske baročne zibke in kot taka tudi izgine. Edina posebnost
so plastično pribiti okviri na stranicah, ki jih tako razdele na več
nepravilnih, toda simetričnih polj, kar je brez večjega lepotnega
učinka (si. 1/2).
Pred poslikovanjem se je slikar omejil predvsem na okraševanje
obeh končnic, sprednje in zadnje ter je obema skušal dati tudi neko
motivno vsebino, medtem ko sta obe stranici vedno le okrasno poj-
mo vani. Vendar poslikovanje le-teh ni vedno pravilo.
Tudi pri zibelkah se kompozicija ornamenta v vsakem primeru
podreja ploskvi, ki ji je na razpolago.^^ Glede likovnega ali ornamen-
talnega razvoja se je pokazalo, da ga ni.
Glede na motiviko in ornamentiko, ki jo zibelke predočujejo, bi
ločili naslednje skupine: najpogostnejše kombinacije so božjepotna
Marija (Marija z Jezusom) in mora (si. I/l, 2), dalje inicialki imena MRA
in IIIS, redkeje nastopata skupaj na isti zibelki rozeta z moro ali IHS.
^f- Albert Sič, o. c., str. 2.
^ Andrej Pavlovec, Ljudski umetnik Tone Klemenčič-Plnadar, Loški raz-
gledi V, 1958, str. 151.
" Ista ugotovitev za skrinje v delu F. Kosa, o. c, na str. 64.
23
Marija Jagodic-Makarovič
Sveta družina in mora sta upodobljeni enkrat, prav tako Jezušček in
IHS^^. Letnica, naslikana na sprednji končnici, pa je skoraj običajna.
V zbirkah EM je najstarejša letnica na zibelki 1817 z inv. št. 10611,
najmlajša pa 1890.
Poleg omenjenih figuralnih motivov sO' na zibelkah naslikani le še
izključno rastlinski, posamezno, v šopkih ali v bordurah (si. I/l, 2). Vsi
upodobljeni motivi pa so, čeprav povzeti po naravi, močno predelani
in stilizirani. Zato je razumljivo, da najpogosteje, kar se dogaja v
ljudski umetnosti nasploh, cvetlic oziroma njihovega porekla ne mo-
remo natančno opredeliti, in jih zato le bolj splošno poimenujemo. Naj-
običajnejši okras so šopki vrtnic, marjetic, nageljčkov in tulipanov na
sprednji stranici, po eden na vsaki strani božjepotne Marije in svete
družine. Podoben šopek, vejica z listi ali cvetovi, je tudi večkrat na
kotaču. Inicialki MRA, IHS in pentagram so navadno obdani s krogom,
okoli katerega je venec iz rož ali listov. Stranice navadno niso okra-
šene ali pa so šopki cvetlic in listov naslikani v eni ali treh bordurah
ali posameznih šopkih.
Od predmetov je upodobljena edinole vaza, navadno na sprednji
končnici ali na kotaču, s šopkom vred.
Na osnovi datiranega gradiva lahko ugotovimo, da se motiv po-
slikovanja z romarsko Marijo upodablja največ od srede 19. stoletja
naprej, kjer je ta upodobljena skoraj kot pravilo na vseh zibelkah iz
druge polovice 19. stoletja. Za prvo polovico prejšnjega stoletja pa so
značilni pentagram ter inicialki IHS in MRA. Inicialke, romarska Ma-
rija in pentagram imajo v vsakem primeru zaščitni pomen.
Glede kolorita moremo ugotoviti, da tudi slikarje zibelk odlikuje
enako kot poslikovalce skrinj živahna barvna skala. Slikarji so uporab-
ljali oljnate barve, najpogosteje modro, zeleno, rdečo, rumeno, rjavo
in belo v svetlejših in temnejših odtenkih. Medtem ko so barve iz prve
polovice 19. stoletja temnejše in bolj umazane, pa so barvni toni iz
druge polovice svetli in čisti, kar gre vsaj deloma na račun patine.
Zibelke v Beli krajini. Kot smo že omenili, se je zibelka
pojavila v Beli krajini precej pozno, okoli leta 1900, ko je vsaj deloma
izpodrinila nečke. Belokranjske poslikane zibelke se po obliki nekoliko
razlikujejo od opisanega tipa zibelke. Zamčilna zanje je oblika konč-
nice s svojo sedlasto strešno formo, ki kaže na vplive z onstran Kolpe.
Do druge svetovne vojne so^ bile razširjene po Beli krajini pred-
vsem tako imenovane kočevske zibke na pipce, ki sta jih zadnja leta
pred vojno izdelovala Franc Mazelle in Franc Lužar iz Rajhenava ozi-
roma Koprivnika. Zibka na pipce se je imenovala zato, ker je imela
vse štiri ročice stružene v obliki otroškega noža-pipca (si. 1/4).
V Belokranjskem muzeju sta dve taki kočevski zibki na pipce
(inv. št. 44 in 573). Dolžina zibk je 80 cm, širina 35, višina 30 in dolžina
kotača 43 cm. Pipci na obeh zibkah so dolgi po 20 cm. Obe zibki sta iz
^« Iz zbirk EM, s. n.
24
Zibelka na Slovenskem
bukovega lesa. V dno prve zibke so izvrtane tri, v dno druge pa 6 lu-
kenj. Prav tako so izvrtane luknje (po dve na vsaki strani) tudi ob
gornjih robovih stranic, da so skoznje potegnili trak, da ni otrok zlezel
ali padel iz zibelke.
Kočevske zibelke so preprosto okrašene, predvsem z geometričnimi
liki in linijami (trikotniki, romboidi, valovnice, črte), rastlinski orna-
menti (venčki) ter predmetni liki (srce). Vsi okraski so izdelani ročno,
precej šablonsko in navadno samo v dveh barvah: rdeči in zeleni olj-
nati.
Ljudsko izročilo pravi, da so se zibelke, namenjene deklicam ali
dečkom, ločile že na zunaj, po ornamentu na kotaču. Zibke z dvema
venčkoma so bile za deklice, na dva cofka pa za fantičke.
Po vzoru kočevskih zibk so izdelovali zibelke tudi domači mizarji
ali kmečki mizarski samouki,"'' prav tako okrašene z geometričnimi in
rastlinskimi stiliziranimi ornamenti v rdeči in temnozeleni oljnati
barvi.
Na osnovi gornjega je mogoče ugotoviti, da so belokranjske zibelke
le skromen odsev gorenjskih poslikanih zibelk in so brez vsake pove-
zanosti z obilno in pestro slikarijo ter ostajajo na stopnji neposvojenega
importa (Kočevski Nemci, od tod: kočevske zibelke) ali pa posnemanja
in medsebojnega ornamentalnega vpliva s Hrvatsko.
Mesto zibke v hiši,oprema in način prenašanja.
Iz zapiskov moremo ugotoviti, da je mesto zibke po raznih pokrajinah
razmeroma precej različno, vsekakor pa ima po drugi strani postavitev
povsod isti cilj; biti čim bliže pri roki materi na zavarovanem in toplem
mestu. Gorenjci imajo svoje zibelke v hiši pri postelji ali pozimi pri
peči, v okolici Kranjske gore pa na posebni klopi za to, zibavanca ali
prunka imenovani. Štajerci in Prekmurci jo postavijo ponoči na klop
pri peči, sicer pa stoji v hiši ali v kuhinji. Dolenjci so postavljali zi-
belke na tla ob postelji v kamri. Podnevi so na Vipavskem postavili
zibelko poid posteljo, če ni bilo otroka v njej, pozimi pa je stala ob
ognjišču. Na Cerkljanskem so jo imeli na tleh v hiši pri peči, v Brdih
pa na tleh pri ognjišču. V Brkinih je stala podnevi na klopci na
ognjišču, ponoči pa na posebni široki klopi ali na skrinji v kamri.
Nekajkrat omenja njeno postavitev bolj na splošno tudi ljudska
pesem. Tako stoji v koroški pesmi zibka na sred jispe,^^ v primorski pa
v kambri."^
V dobi Avstrije so take zibke veljale 1 goldinar, v prejšnji Jugoslaviji
pa so jih prodajali po 30 do 35 dinarjev. Te zibke so sprva kuj>ovali v Metliki
tudi Belokranjci, zadnje desetletje pred drugo svetovno vojno pa skoraj iz-
ključno Hrvatice z onstran Kolpe.
Tako zibko je naredil Jože Pešelj iz Jelenje vasi pri Starem trgu
leta 1923 in jo tudi poslikal. Zibka je iz bukovega lesa in ima za pretikanje
traku luknjice.
«* K. Štrekelj, o. c, št. 523.
Idem, št. 2312.
25
Marija Jagodic-Makarovič
Hiše z večjim številom otrok so imele 2 do 4 zibelke, ko so otroci
odrasli, pa so jih zanesli na podstrešje.
Kar vsa poročila so si edina v tem, da so v zibelko dali na dno
slamo ali lickanje, čez pa kakšne cunje. Otroka so pokrili z odejico
in prevezali s trakom, ki so ga pritrdili na lesene gumbe ob robu
stranic.
Tako kot nekdaj v nečkah so pozneje tudi v zibelkah nosili otroke
h krstu. Po Gorenjskem, kot omenja Boris Orel, so nosili novorojenca
h krstu v majhni, lepo pisani krstni zibelki, ki je bila skupna last vseh
vaščanov Tako skupno zibko, do katere je imela pravico vsaka hiša
v vasi, so še pred nedavnim poznali Bohinjci (Stara Fužina)."'
Prav tako ima že tudi Hacquet v omenjeni knjigi naslikano ženo,
ki nese zibelko na glavi.""
Tudi štajerska varianta pesmi Po ravnem polju Marija gre,"= ome-
nja v pesmi, da nese na glavi ziboko.
Da so pri večjih razdaljah pritrdili zibko tudi na tovorno živinče,
poje pesem iz Poljan od Kolpe, kot sledi:""
na vrancu je sedelce,
na sedelci zibelka,
u zibeli deleče,
na detetu srebrn pas.
Zavarovanje otroka v zibelki. Vera, da so otroci iz-
postavljeni nekaterim boleznim, ki jih povzročajo zli duhovi ali hu-
doben človek, je bila nekdaj med našim ljudstvom zelo razširjena in
je ponekod še danes, čeprav ne tako očitno. Zato so skušali otroka v
zibki zavarovati z raznimi znamenji, rastlinskimi sredstvi in predmeti,
ki so jih risali ali polagali v zibelko.
Po verovanju ljudi je mora mučila otroke kar po vsej Sloveniji,
kolikor sem mogla dognati z lastnimi raziskovanji. Ta je »hodila
sesat« ali »peštat« že prav majhne ali pa tudi nekoliko večje otroke.
Splošno znano obrambno sredstvo proti mori je bil pentagram ali pete-
rokraka zvezda, ki jo je navadno že slikar narisal na sprednjo ali zad-
njo končnico. Na neposlikane zibke so domačini narisali moro s kredo.
To znamenje v raznih krajih različno poimenujejo, in s tem tudi bo-
lezen. Najbolj razširjen izraz je mora, na Kobariškem, v Trenti in na
Cerkljanskem ji pravijo trantamora, trutamora, kračja ali sračja noga,
v Beli krajini norina taca, v Bohinju pa morna ali morska taca.
Na Cerkljanskem so dajali otrokom v zibel grah, če jih je mora
sesala, navadno liho število, pet ali sedem. Z istim namenom so pre-
tikali otroke čez obroč. Morda je temu rabil obroč, ki ga imajo vse
cerkljanske zibelke, čeprav seveda ne smemo prezreti praktičnega na-
Boris Orel, o. c, str. 270—271.
"* Glej opombo pod št. 42.
K. Štrekelj, o. c, št. 4854.
Idem, št. 1716.
26
Zibelka na Slovenskem
mena, ki ga je imel, to je za obešanje pregrinjala proti svetlobi in
muham. Ponekod dajejo v zibel rogovilicasto korenino."^
Od predmetov uporabljajo na Cerkljanskem odprte škarje proti
mori, ki jih denejo pod blazinico, da se mora prestriže ali nanje obesi.
Na Gorenjskem (Dovje, Mojstrana) devljejo matere v zibel na dno
majhne ploščate kamenčke, ki morajo biti preluknjani, da s tem obva-
rujejo dojenčke more in drugih zlih duhov. Na Koroškem preganjajo
moro tudi tako, da nastavijo pod zglavje ogledalo,"'*
Na Kobanskem dajejo še danes v nečke ali zibke česen pod otro-
kovo zglavje, da ga obvarujejo pred vsemi slabimi duhovi.
Pred nespečnostjo pa zavarujejo na Kobariškem otroka z luninim
perjem, ki ga prav tako polože v zibko.
Zaključek
Kot smo omenili že na začetku, priprave za ležanje in prenašanje
otrok do danes niso bile obdelane. Zaradi pomanjkanja gradiva in za-
piskov smo se morali tu omejiti le bolj na pregled kot na sistematično
obdelavo. Vsekakor bomo zaključili: za ležanje in prenašanje otrok so
prvotno po vsej Sloveniji uporabljali kadunje-nečke, kot so se nam še
najdalj ohranile na Štajerskem, v Prekmurju in v Beli krajini. Konec
18. stoletja začne nadomeščati otroško korito zibelka in ga v 19. sto-
letju na Gorenjskem in deloma na Dolenjskem popolnoma izpodrine.
V drugi polovici 19. stoletja zaidejo zibelke tudi na Štajersko in v
Prekmurje ter konec stoletja v Belo krajino. Prva desetletja našega
stoletja pa začne zibelko nadomeščati otroški voziček, domač ali kup-
ljen izdelek.
Oblikovno se je zibelka razvila iz nečk, katerim je bila dodana
nihalna ploskev. To preprosto obliko - zibelke pa je »poplemenitila«
meščanska zibelka, katere forme pa naš kmet ni slepo prevzel, ampak
jo je primerno posvojil in ji dal s svojo slikarijo na krasilnih zibelkah
pečat lastnega umetniškega čustvovanja.
" Boris Orel, o. c, str. 268.
Idem, str. 268.
27
Marija Jagodic-Makarovič
Summary
THE CRADLE IN SLOVENIA
The study of cradles and appliances for the children's lying in and their
being carried around mas not taken into great con.sideraiion roith us although
this had been a noteworthy item of rustic furniture a short while ago. At any
rate, however, the cradle in Slovenia is wort being particularly talked over
not only as an item of furniture inventory, but also as an ever so frequently
appearing symbol for birth announcement in the former social life. Because
of want of material from some provinces, me restricted ourselves to a short
amount rather than to a systematical treatment or discussion while feeling
conscious of the urgent necessity to research yet many a province for giving
detailed descriptions and local definitions as to the spreading of single forms.
Tlie fundamental subject of this article are cradles and children's mould-
hutches from the Ethnographical Museum at Ljubljana, from the Provincial
Museum at Maribor, and from the White Carniolian Museum at Metlika. More-
over, data and illustrated material from field researchings undertaken by
Ethnographical Museum, further archives of probate, registers and archives,
inasmuch they have been published, and remarks in national songs as well
as partly illustrated material, taken from votive images and bee-hive endboards.
Thus, we stated that mould-hutches mere formerly used all over the
country of Slovenia for children to be lying in and to be carried around,
especially on occasion of baptism, namely such ones as people can see in good
state of repair in the South-East of Slovenia. Towards the end of the 18-century,
the cradle is substituting the children's mould-hutch, completely ousted in
West Slovenia and partly in Dolenjska (Low Carniola) in tlie 19-century. In
the second half-century, the cradle is finding its may aho to Styria and to
Prekmurje (East Slovenia). In the first decades of our century, the cradle gives
may to the perambulator or pram, a domestic or bought article of production.
As to its shape, the cradle is nothing but an improved and completed form
of the hutches to mhich a rocking-board mas added. This primitive form of
cradle, however, mas ennobled and refined by the civiUlike cradle, the form
of mhich mas not bindly taken over or accepted by our pesant or countryman,
hut he took possesion of it and, by means of his paintings in an alpine room
on decorative cradles, he set the seal of his own artistic feelings to it.
28