LJUBLJANSKI ZUON
MKE-CNIK Zfl KNJIŽE-UN05T IN PR05UET0.
LETNIK XL     ¦                             1920.                                ŠTEVILKA 10.
A. I7UNTEK:
V ZADNJEM ZAVINKU.
Naj stisnem spet enkrat se v kot ob oknu ponižnega doma! Naj gledam iz kota na pot, kjer p5triik ža potnikom roma.
Kako jim korak je lehak, ko zemlja od solnca se bliska! Kako jim nasmeh je sladak, ko duša od sreče jim vriska!
Telo jim kipi od moči,
ki v žilah odporno jim polje;
oko se iskri od strasti,
ki priča nezmajne je volje...
O, dosti že temu je let, ko mi smo takisto po plani, po klancih hodili med svet, ponosni, visoko zravnani!
Ne gledat — mi šli smo takrat osvajat, pomlajat, prerajat, oblike prevratne snovat, ideje prešerne zasajat!       i
37
578
A. FUNTEK: V ZADNJEM ZAVINKU.
In šli smo naprej in naprej po zlato ozarjeni cesti, in bilo ni konca, ne mej zanosu in samozavesti...
Kdo solncu je vladal tačas? Kdo mesecu, zvezdam veleval? Vesmir je edino za nas od luči pravečnih odseval.
In vendar... Zdaj ta in zdaj ta povesil je spotoma glavo in truden od vsega hoda počasneje stopal v daljavo.
Naposled pa bilo glasov med nami vse več je s tožbami. „ Vrnimo se, bratje, domov! Naj hodijo drugi za nami!"
Še malo — čez klanec še tam! — Obstali smo zdajci na poti. Kako, da nenadoma nam zablisnil se — dom je naproti?
Ko v svet smo krenili, tačas
objestni ob misli smo bili,
da cesta je vsaka za nas,
potem pa smo v — krogu hodili!-------
Vi tudij, ki greste vesmir osvajat iz hiše domače, vse eno, kam vodi vas tir, ne boste hodili drugače!
Strmeči na daljne stvari,
hiteči za sleherno vabo,
ne boste imeli oči
za smer in za cesto pred sabo...
GUSTAV STRNIŠA: V NOČ PLAMENI...                   579
Nam drugim, ki trudnih smo nog, pa hoja premišljena prija, četudi se ozki njen krog nam vsak dan še ože zavija!
Premnogim že h koncu gre pot... Kaj v zadnjem zavinku te miče? Peč, miza, stol, postelja, kot — zadosti za žive mrliče!

GUSTAV STRNIŠA:
V NOČ PLAMENI...
V noč plameni ognjeni sij strasti — kometov brezizraznih — razdejanje — Nejasne zrem konture, bolne sanje kot pšice ostre zbadajo me v kri.
Ustvarjajoči genij v mrak ječi,
v verigah zvezd trepeče, temna ječa —
vesoljna noč ga stiska, koprneča
za ognjem solnčiiim hladna, mrka ždi
»
ogromna zver na preži, solnca čaka;
a v jutro oslepi jo silni svit,
in razkroji jo — v rosah zjutraj plaka,
ko zvezd bledi žareči ji nakit —
Svoboden genij s solncem se pobrati — ognjenih žarkov srka moč; in dih narave na blesteči trati odmev je duše vriskajoč —
/v^-^cA^/e"   'T^T^iK *  * /^ -f^^ff^j- e,% yA» Te** /A^C
37*