72
Poučni in zabavni del.
Potopisne črte.
Iz Ljubljane v Ljubljano.
Spisuje J o s. Le vični k. (Dalje.)
Od postaje Meja naprej vidili smo k levi skoraj ves Kvarnerski zaliv v celi njegovi krasoti; pokazal se  nam
je zdajci še otok Kerk (Veglia); pa tudi južna Istra in njena Učka gora (Monte raaggiore) pozdravljali so nas iz daljave. Naslednja postaja bila nam je Bakar; a ona nosi le ime; kajti mesto tega imena je oddaljeno celo 1 1/2 ure od tod ob morski obali. Naprej peljaje se prevozili smo v naglem diru Bandin-tunel, dolino Draga, globoko doli videti ste bili vasi Gjrnja in Dolnja Draga, znana Mar-tinščica; drvili smo dalje mimo vasi Pečine, ki sestoji iz samih letovišč bogatih Rečanov. Le grede dospeli smo nad Reški predkraj Sušak, po viaduktu prevozili pot, ki vodi na sv. Trsat, enako tudi zadnji konec Luizine ceste, vodo Rečino (Tiumaro), smuknili še skoz 444 m. dolgi tunel, in že smo bili — v reških ulicah ter na njenem kolodvoru. Da bi kje vozila železnica tako skozi mestne ulice in čez eno glavnih mestnih cest, kakor v Reki, in da bi za čase prihoda ali odhoda vlakov ne bile nič zagrajene, nisem še videl nikjer. Novejše železnice prepuščajo skrb za varnost pred kako po njih prouzročeno nesrečo občinstvu samemu!, — Bilo je okoli zjutrajne 7. ure, ko sem se napotil od kolodvora v mesto.
X. V Reki.
„Ti imaš pa res povsod znance!" mije včasih kedo djal. Res tudi! v Reki nisem brez njih, in to še prav dobrih. Prvi moj pot je bil toraj do enega izmed njih. Na mojo žalost ga sicer ni bilo doma, a poznato je bilo spoštovanemu osobju njegove hiše moje ime, bil sem torej vse eno prav gostoljubno sprejet, in odložiti sem zamogel ondi svojo prtljago, kar sem tudi najbolj želel. Težavno je pač po ptujih krajih vedno nositi vse svoje stvari s seboj. Mikalo me je namreč romati najpred gori na Sv. Tersat, kjer se je ravno obhajala 600letnica, kar obstoji ta božjepotni kraj. Slovencev je bilo priromalo to leto že prav obilno na ta sloveči Marijni božjepot; — moja malenkost je bila že prav med zadnjimi. Mesto Reko sem si želel ogledati pozneje, ko se povrnem raz visokega Sv. Tersata. Mimo grede stopil sem v kapucinsko samostansko cerkev, ki je v Reki živečim Slovencem in tudi Hrvatom baje zelo priljubljena. Najdel sem jo le ne zelo lepo in snažno ohranjeno, ampak zbranega je bilo v njej tudi zoper vsako pričakovanje veliko pobožnega ljudstva. Pri večih altarjih služile so se namreč ravno sv. maše. Cerkev je posvečena sv. Avguštinu in je bila s samostanom vred pozidana leta 1610 po pobožni vnemi reških mestjanov. V samostanu se odgojuje  redovno-duhovski naraščaj hrv.
y
kapucinske provincije sv. Stefana-kralja, ki pa ni velika. Šteje namreč le tri kapucinske samostane: na Reki, v Karlobagu in v Varaždinu. Ker sta Reka in Varaždin blizu kranjske in štajarske meje in se na gimnazijah obeh teh mest šola mnogo slovenskih dijakov, tudi marsikdo izmed njih vstopi v kapuc, red ravno imenovane provincije.
Pot proti sv. Tersatu pelje od kapucinske cerkve po podolgem skozi celo reško mesto. Konec njega zaobrne se proti levi, ondi vodi krasni most čez Rečino (Fiu-maro), ki se skoraj neposredno tam razliva v morje. Onkraj mesta k levi je konec, (ali pa začetek) v mojem potopisu  že večkrat   omenjene   prekrasne Luizine   ceste, k
desni pak se razprostira reški predkraj Sušak, kamor nameravajo, ali vsaj želijo s časom iztirati in naseliti Hrvate, da bodo kraljevali potem v Reki, ali sami Italijani, ali pa sami Mažari. Če bode to že jutri, ali kmalu, ali sploh kedaj, to pa natanko še ni znano. Lahko pride pa še tudi do tega, da se bosta poslednjič te dve narodnosti še stepli med saboj, kedo bo ostal gospodar v Reki. Slabe volje za to ne bo manjkalo niti Italijanom, niti Mažarom. In taisti dan bo morebiti Avstrija pogrešala hrabrega bana Jelačič-a, ki bi določno rekel: „Stojte! tukaj smo mi doma!u Pa, — pustimo to za en pot!
Ko sem prestopil most čez Rečino, pokazal se mi je koj onkraj ceste obzidani vhod gori na sv. Trsat. Dohod je jako prijeten. Kamnite stopnice (njih 414) menjajo se v amfiteatraličnih odstavkih z zmerno napeto tlakano potjo, drevje ob njej dela prijetno senco in tudi klopi ob strani pota vabijo k odpočitku one, katere ovira nagle hoje trudnost, ostarelost ali tudi le komoditeta. K levi odpirala se mi je tesna globoka dolina, iz katere mi je prijetno donelo na ušesa vodno šumljanje peneče se Rečine; čuti je bil tudi ropot iz velike mehanične papirnice, ki je pozidana ob imenovani reki. Več malih kapelic ob potu vabi tudi romarje k pobožnemu počeščenju v njih razpostavljenih sv. podob. Ko sem dospel vrh stopnic, nahajal sem se 135 m visoko nad planoto Jadranskega morja, pred manoj razprostiral se je plani prostor, imenovan že od nekdaj „Ravnica", konec njega naravnost preri manoj stala sta trsatska romarska cerkev in njej tikoma k desni prizidan frančiškanski samostan, k levi od cerkve širil se je trg Trsat, pod njim njegova farna cerkvica, posvečena sv. Juriju, na koncu trga pa nad strmoglobokim prepadom reke Rečine kazale so se mi razvaline starodavnega Frankopanskega grada, kateremu je zdaj prizidan novi gradič sedajnega v lastnika grofa Nungent-a. V grajski hišni kapelici nahaja se rakev za pokojnike imenovane grofovske rodovine.                                   (Dalje sledi)
73