124
Kratkočasilo berilo.
Žemljica.
Gledite — slišimo pogostoma ljudi tožiti — kako majhni so hlebi kruha, kako drobne so žemljice, čeravno pšenica čedalje cenejša postaja!
Take pritožbe prišle so tudi na uho drobne žemljice. „Ne zamerite mi — se oglasi na to žemljica — da se jaz nedolžna, pa toliko obrekovana reva potegnem za svojo čast in poštenje. Gotovo mi ne bo3te oponašali več, da sem premajhna, kedar boste slišali, kako se mi je godilo, predno sem prišla vam v roke.
Jaz nisem izrastla na drevesu kot Tržaška figa, kakor mislijo nekateri gospodje in gospe* Porodila sem se na širokem polji, in se večkrat ter mnogo spreminjala po svojem rojstvu. V otročjih letih mi je rosa večkrat močila sesaste lase, marsikaka kaplja je padla od njih, in velikokrat sem pripogovala glavo pred viharji. Odrastio so me peljali na pod, ter neusmiljeno s trdimi cepci tolkli po glavi, da se je vsipalo na vse strani rumeno zrnje. Napravila se ga je lepa kopica, da bi se bila spekla iz nje pogača; vesel je stal gospodar pred zalim kupom , in hvalil dobroto nebeškega Očeta za obilni blagoslov.
Ni pa bilo več tako veselo gospodarjevo ok6, ko stopi vdrugič h kupu, ter začne deliti in ločiti; najpred dobro tretjino iz kota, rekoč: to bo za seme, — potem
veliko kupico za fronkarja, za davke, odškodovanje, priklade, priklad prikiade, za take, ki jim že imena ne ved6, in potem še za šolo, za srenjo in župana in njegovega pisarja in slugo; za gospode in orglavca in mežnarja se tudi pozabiti ne sme. Zdaj pa še nekoliko za obleko in obutalo, za sukno, platno in usnje ter za druge opravke. Za posle, najemnike in delavce, za kolarja, kovača, koinatarja, za zidarja, tesarja in streharja je bilo treba že drugod poskrbeti, da je pri steni ostal le še majhen kupček za godove in sejm!
Takrat smo se ločile sestrice za vselej, in se raz-gubile po širokem svetu. Jaz sem z družicami padla gospodom v vrečo, in kmalu je bila spet sodba in lo-čenje. Za bukve, suknjo, hlače, visoke svitle škornje jih je bilo nekaj odločenih, druge za prihodnino , ki je fronkar tudi bogatim gospodom ne prizanese, in za toliko in toliko reči, ki jih jaz v svoji drobni glavici nisem mogla zapomniti.
Prišel je potem mož , ki je po vseh potih na pol tiho sam sabo govoril in račune delal, z velikim vozom in trebušno listnico, nas je odkupil gospodom, peljal v mesto, in postavil v vrsto na ogled. Pa le spet jih je nekaj odletelo za vožnino, priprego in zapitnino, cestnino in mostnino, za vžitnino in tržnino. Da vam v kratkem do konca povem: vzel nas je mlinar, za mlinarjem pek, ki nista pozabila nas ščipati za hlapce, jezove, kamna, sita in kladva, za dreva in loparje, in Bog vedi še za kaj. Ne bom vam vsega pripovedovala in naštevala, le to naj vam še povem: iz velikega kupa sem postala nazadnje tako majhna, tako drobna žemljica zato, ker so mi ljudje delali toliko krivice povsod, kodar sem hodila. Zato vas lepo prosim, ne hudujte se nad mano, temuč milujte me, in Čudite se mi, da sem vendar — še tolika velika !                                          • —c.