RAZPRAVE IN ČLANKI Monika Kalin Golob UDK 811.163.6'373:001.4 Fakulteta za družbene vede v Ljubljani Limonadnica, odbiratelj in drugo slovensko komunikološko izrazje 1 Uvod Prevajanje temeljnih del kake stroke je pomembno ne le za študente, ki jim je tako omogočen študij strokovne literature v slovenskem jeziku, ampak tudi za razmislek o slovenščini v strokovnih besedilih, za njeno »izobraževanje«, kot bi rekel Levstik, torej za razvoj slovenskega strokovnega izrazja. Na Fakulteti za družbene vede od leta 1998 potekajo redna strokovna srečanja v okviru terminološke komisije Komunikološkega društva Slovenije.' Srečanja zagotavljajo sprotno in raziskovalno utemeljeno prevajalsko delo ter tako pomembno prispevajo k znanstveni rasti komunikologije na Slovenskem in izpolnjujejo eno temeljnih nalog vsake stroke, tj. skrb za lastno strokovno izrazje. Njihov rezultat je prevod knjige Komunikološka hrestomatija 2, prevajanje besedil za njen 1. deP pa poteka v tem šolskem letu. Komunikološka terminološka komisija s svojim delom prispeva k tradiciji jezikovnokultumih prizadevanj, ki so v Sloveniji od nekdaj združevala jezikoslovce in strokovnjake posamezne stroke — razvijati slovenski knjižni jezik v znanosti, večati njegove izrazne možnosti s slovenskimi termini ter skrbeti za sistemsko primerne, enoumne in nezaznamovane strokovne izraze. Tako skupno, interdisciplinarno delo zahteva od strokovnjakov, da natančno opredelijo pojmovni svet svoje stroke, definirajo temeljne pojme in razčistijo morebitne strokovne nejasnosti, zato je strokovno prevajanje in razmišljanje o ustreznih izrazih resen znanstvenoraziskovalni prispevek, na katerega predvsem mlajše stroke v Sloveniji rade pozabljajo in se zadovoljijo s tujimi (predvsem angleškimi) strokovnimi izrazi ter jih v slovenskih besedilih uporabljajo kar citatno. 2 Razvijanje slovenskega izrazja kot ena izmed nalog slovenske znanosti Vsaka veda naj bi hkrati z znanjem razvijala tudi lastno strokovno izrazje, saj »skrb za urejenost izrazja štejemo za dokaz višje zavesti, praviloma sloneče na spoštovanju pomena nacionalnega Letos marca je pri založbi Fakultete za družbene vede izšla Komunikološka hrestomatija 2, delo, namenjeno seznanitvi s temeljnimi komunikološkimi razpravami prve polovice 20. stoletja. Ob prevajanju za to delo se je porodila ideja o poenotenju slovenskih komunikoloških strokovnih izrazov. Konec leta 1998 je bila zato v okviru Komunikološkega društva Slovenije ustanovljena Komunikološka terminološka sekcija. Izvolili so me za predsednico te sekcije, delo pa poteka uspešno predvsem zaradi znanja polne znanstvene zasedbe, saj se sestajamo pod strokovnim vodstvom red. prof. dr. Toma Korošca za jezikoslovni del in red. prof. dr. Slavka Splichala za komunikološki del razprave. V sekciji poleg imenovanih sodelujejo mladi komunikologi, ki so hkrati tudi prevajalci: dr. Karmen Erjavec, mag. Tanja Oblak, Andrej Pinter, Martina Trampuž in mag. Zala Volčič. Naša prva naloga je, da ob prevajanju temeljne angleško pisane komunikološke Uterature, ki je študijsko gradivo za študente komunikologije, usklajujemo, tvorimo in predlagamo slovensko strokovno izrazje za poimenovanje pojmovnega in predmetnega sveta vede, ki se ukvarja z raziskovanjem (so)sporočanja. ^ Malce nenavadno oštevilčenje, torej najprej Komunikološka hrestomatija 2, šele potem 1, ni napaka,/Äpak je povezano s časovnim zaporedjem nastanka prevajanih besedil. Prvi del bo namreč vseboval starejša (19. stoletje) komunikološka besedila. 187 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN CLANKIi jezika kot komunikacijske in aksiološke kategorije« (Korošec, 1996: 257). Tvorjenje strokovnega izrazja je v teoriji knjižnega jezika ena temeljnih nalog jezikovne kulture kot teoretsko podprte nege knjižnega jezika (Havranek, 1932: 32). Zgodovina slovenskega strokovnega izrazja ločuje tri kakovostno različne razvojne stopnje (Orožen, 1986, 133-150), in sicer od začetne stopnje konec 18. stoletja, ko se pojavijo težave ob prevajanju tujega strokovnega izrazja v slovenščino, preko prve polovice 19. stoletja, ki že kaže kakovostni napredek v zbiranju izvirne terminologije (predvsem naravoslovnih strok), »v ukinjanju kalkov, v stremljenju po ustrezni knjižni besedotvorni izpeljavi in dosledni poslovenitvi terminov tujega (in slovanskega) izvora« (Orožen, n. d.: 133), do tretje stopnje, druge polovice 19. stoletja, ko se načrtno oblikuje celovita znanstvena terminologija, katere sintezo predstavlja Slovenska znanstvena terminologija Mateja Cigaleta iz leta 1880. Že ob njej se je pokazalo, da ustvarjanje ustreznega strokovnega izraza zahteva ne le dobro jezikoslovno znanje, ampak tudi poznavanje stroke, ki tvori izrazje. Danes je zato pri terminološkem delu sprejeto Havrankovo stališče, da morata pri tvorjenju strokovnega izrazja sodelovati jezikoslovec in ustrezni strokovnjak. Kot poudarja Orožnova (n. d.: 143, op. 17), je tako sodelovanje sprejeto po merilih mednarodnih strokovnjakov za terminološka jezikovna vprašanja in »edino zagotavlja uspešno reševanje pomenoslovno-vsebinskih in oblikoslovno-jezikovnih terminoloških vprašanj posameznih strok«. Na Slovenskem je bilo tovrstno sodelovanje pri ustvarjanju strokovnega izrazja v preteklosti pravzaprav zgledno, tudi od začetka tega stoletja (npr. Breznikovo sodelovanje pri tvorbi železniške in medicinske terminologije, tehniška terminologija v 60. letih je nastajala kot plod sodelovanja med jezikoslovjem in stroko, Toporišičevo sodelovanje pri vprašanjih botanike, Toma Korošca pri nastajanju vojaških slovarjev (prim. Korošec 1998), pri arhitekturnem, gozdarskem, farmakološkem, elektrotehniškem, ribiškem izrazju, Franceta Novaka pri računalniškem izrazju itn.). Tovrstnim prizadevanjem se priključuje tudi naše komunikološko-jezikoslovno sodelovanje v okviru Komunikološke terminološke sekcije. Medtem ko se splošno besedišče vsakega jezika razvija zaradi splošnih razvojnih, družbenih ali estetskih razlogov in nanj skoraj ne vplivamo, saj deluje samo iz sebe, pa za strokovno izrazje to ne velja. To, kar ga dela drugačno od splošnega besedišča, je »/n/ajelegantnejša institucija za uravnavanje jezikovne prakse v strokah« — terminološki dogovor (Korošec, 1996: 258). Vendar je tudi tu potrebno meddisciplinamo sodelovanje stroke in jezikoslovja, ki ob poimenovalni teoriji upošteva tudi splošna teoretična načela knjižnega jezika, jezikovnokulturna načela in zgodovinske posebnosti (Korošec, 1992: 264). V nadaljnji razpravi bom pojasnila nekatera izhodišča našega terminološkega dela in jih ponazorila z izrazi, ki so bili upoštevani pri prevajanju člankov, zbranih v Komunikološki hrestomatiji 2. Delo so ob vseh naštetih prvinah usmerjala osnovna načela izrazoslovja, in sicer zahteva po: — enoumnosti (znotraj nje deluje zahteva po ujemanju med pojmovnim svetom in poimenovalnim sistemom stroke), — knjižnosti (podrejanju pravilom knjižnega jezika), — čustveni nezaznamovanosti (neekspresivnosti) in — kratkosti strokovnega izraza (pri čemer je enobesednost zaželena, vendar je ni mogoče vedno uresničiti). Iz vseh teh zahtev izhaja zahteva po ustaljenosti strokovnega izraza, tj. zahteva, ki velja za jezik sploh in jo teorija jezikovne kulture rešuje z Mathesiusovim (1932: 15 in nasi.) načelom prožne ustaljenosti. V izrazoslovju je pomembnejša ustaljenost, zato se termini spreminjajo redko (npr. ko zaradi novih spoznanj beseda ne ustreza več in jo želi stroka nadomestiti z natančnejšo) in po temeljitem premisleku. 188 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN CLANKIi 3 Slovensko komunikološko izrazje Izhodiščno vprašanje naših izrazoslovnih razprav je bila raba temeljnih izrazov komunicirati, komuniciranje, komunikacija, komunikacijski v vedi, ki se imenuje komunikologija. Glede na jezikovnokulturno izhodišče, da bomo dajali prednost slovenskim poimenovanjem, če bodo ustrezna in tvorbeno primerna, smo navedeno besedno družino latinskega izvora nadomestili s slovensko, kot jo je deloma v svoji Slovenski slovnici uvedel že Toporišič (1984: 593 in nasi): sporočati, sporočanje, sporočilo, sporočanjski, ustaljena pa je tudi v drugih slovenskih, predvsem jezikoslovnih delih. Na Korošcev predlog je nekajkrat uporabljena beseda sosporočanje za komuniciranje (npr. pogl. 12 v Hrestomatiji), ki s pomenom predponskega obrazila so-, tj. izražanje vzajemnosti, medsebojne povezanosti, bolj napeljuje na obliko latinskega communis. Tako bi bila ustrezno rešena nasprotovanja tistih posameznikov, ki so besedo sporočanje zavračali, češ da ne vsebuje navedenega pomena, in ki so za slovensko ustreznico komuniciranju predlagali sporazumevanjer' Slednja je neustrezna zaradi osnovnega pomena, tj. z dogovarjanjem prihajati do medsebojnega razumevanja, sodelovanja, kot ga ponazarjata tudi iztržka v SSKJ: sporazumevati se za cene; državi sta se sporazumevaU o novi pogodbi. V Hrestomatiji je zato ob sporočanju kot morebitna ustreznejša možnost uporabljena tudi beseda sosporočanje, in sicer le nekajkrat (rekli bi, da »za pokušino«). Nadaljnje prevajanje in dokončna odločitev strokovnjakov komunikologov jo bosta morda ustalila. Uspešnost naše odločitve glede zamenjevanja prevzetih izrazov z domačimi smo najprej preverili, in sicer tako, da so prevajalci v besedila sprva le poskusno uvedli slovenske ustreznice, saj smo se zavedali, da je prevzeta besedna družina močno razširjena v jezikovni praksi. Izkazalo se je, da je raba slovenskih ustreznic pogosto natančnejša in zato s terminološkega vidika poimenovalno primernejša. Tako na primer postane raba natančnejša v 8. poglavju Hrestomatije, kjer avtorji izraz komunikacije (angl. communications) uporabljajo v dveh pomenih, ki ju z rabo slovenskih izrazov sporočanje in sporočilo ustrezno nadomestimo in tako ne kršimo osnovne terminološke zahteve po enoumnosti strokovnega izraza, se pravi, da je treba imeti v stroki za ločevanje med pojmi različne besede oz. da ena beseda v stroki ne more biti nosilka več pomenov. V konkretnem poglavju tako ločujemo med prepričevalnim sporočanjem in prepričevalnimi sporočili, ki so rezultat tovrstnega sporočanja. Prevzeta beseda komunikacija (in nanjo nanašajoči se pridevnik komunikacijski) je tako rabljena le v prvem in drugem slovarskem pomenu (SSKJ): 1. sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina komunikacija, ki omogoča dostop v mesto; cestne, železniške komunikacije; gozdne komunikacije; javne komunikacije; gradnja strateško pomembnih komunikacij / strokovnjak za komunikacije / promet teče po novi komunikaciji 2. s pnlastkom sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: modeme komunikacije; uporabljajo različne komunikacije: kurirsko službo, pošto, telefon. Prevzeti izraz je ostal tudi za poimenovanje vede, torej komunikologija (npr. študij/študent komunikologije), in nanj se nanaša pridevnik komunikološki (npr. komunikološke raziskave, metode ipd.). Slovenska ustreznica sporočanjeslovje (Toporišič 1992, 298) in iz nje izpeljani pridevnik sporočanjesloven sta gotovo manj primerna in vztrajanje pri tem, da bi nadomestili z njima prevzeta izraza le zaradi razmerja tuje — domače, bi nasprotovalo načelu ustaljenosti in hkrati tudi uveljavljenosti uradnih poimenovanj, ne nazadnje tudi upoštevanju razvojnega vidika vede, ki se je od svojih začetkov na Slovenskem razvijala kot komunikologija. Za posamezne dejavnike sporočanja smo dali prednost domačim izrazom in tako namesto komunikatorja sprejeli termin sporočevalec in namesto recipienta strokovni izraz prejemnik. Hkrati v razpravah se je v preteklosti pojavljal ob sporazumevanju tudi predlog občevanje, ki je zaradi svojega 1. (»biti v stiku, sporazumevati se«) in 2. pomena (»opravljati spolno združitev // imeti spolna razmerja«) še manj primeren kot sporazumevanje. 189 11 ZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 i RAZPRAVE IN CLANKIi smo predlagali nov izraz, ki lahko nadomešča oba oz. pomeni enega in drugega, tj. sosporočevalec. Uporaben je predvsem takrat, kadar lahko nadomešča precej dolgo zvezo sporočevalec in/ali prejemnik. Ker so prevzeti izrazi za te pojme v izvirni in prevodni komunikološki literaturi v preteklosti prevladovali, so jih prevajalci ponekod v besedilu navedli v oklepaju za novim terminom, nekajkrat pa so bile zaradi jasnosti potrebne tudi opombe prevajalcev. Naslednji sporočanjski dejavnik je kanal, ki ga nekateri imenujejo tudi prenosnik. V Hrestomatiji je uporabljen prvi izraz, še vedno pa iščemo primernejšega, ki ne bi imel že pomenov v drugih strokah oziroma že širšega področja rabe. Izraz pretvornik pa je uporabljen v matematični teoriji sporočanja, ki kanal razume kot pretvornik, ki spreminja sporočilo v signal, tako da sta za izraza transmitter in receiver uvedeni slovenski poimenovanji oddajni in sprejemni pretvornik, in sicer skladno s slovarskim pomenom (SSKJ: naprava iz sprejemnika in oddajnika, ki omogoča sprejem radijskega, televizijskega programa na področju, ki ga matični oddajnik ne zajema) ter Shannonovim in Weaverjevim modelom prenosa signalov. Dejavnosti sporočevalca in prejemnika, ki so v tuji in slovenski literaturi poimenovane kot šifriranje, enkodiranje, dekodiranje in podobno, smo poenotili in tako dobili niz ukodiranje, kodiranje, razkodiranje (glagoli: ukodirati, kodirati, razkodirati), pri tem smo se oddaljiU od Toporišičevih predlogov (1992, 298) uvezati za ukodiranje in razvezati za razkodiranje, ki z naslonitvijo na glagol vezati zbujata preveč konkretno predstavo za abstrakno dejavnost pri prenašanju sporočil. Razkodiranje sporočil je povezano s pojmom referenčnega okvira, ki smo ga poimenovah nanašanjski okvir, za t. i. referenčno skupino pa smo ohranili prevzeto besedo, ker pri razpravi ni bilo popolnoma jasno pojmovno ozadje, tako da bo o tem še potrebna razprava. Ena izmed dejavnosti sporočevalca je tudi ta, da s sporočilom postopoma poskuša preoblikovati stališča (prim. Schramm, 1. poglavje Hrestomatije), kar je bilo dobesedno prevedeno kot kanaliziranje in je v slovenščini neustrezno poimenovanje dejanja glede na 1. slovarski pomen, tj. zgraditi, urediti kanalizacijo. Predlagan in sprejet je bil izrazpresmerjanje (presmeriti in presmeritev), seveda za rabo v komunikologiji. Pri vseh izrazih je mogoče uporabiti tudi predpono pri-, kadar želimo poudariti, da sporočevalec presmerja glede na svoje zakrite namene, torej prismerja. Informacija, ki jo dobi sporočevalec od prejemnika, je v tuji literaturi poimenovana feedback. Slovenska strokovna literatura večinoma besedo uporablja kar v citatni obliki, kar je neprimerno tako s stališča slovenskega knjižnega jezika, ki besede prilagodi vsaj po izgovoru, kot tudi poimenovalne teorije, ki zahteva razumljivost besede tudi zunaj sobesedila oz. govorne okoliščine (Korošec 1998:116). Glede na pomen smo zato feedback nadomestih z dvobesedno zvezo povratna informacija. Enobesedna poimenovanja so v strokah sicer idealna zahteva, vendar so poleg njih najpogostejša in najprimernejša taka dvobesedna poimenovanja, ki so iz pridevnika v vlogi prilastka in samostalnika v vlogi odnosnice (Korošec, 1998: 75). Težava ostaja za izmz feedforward, ki se sicer pri prevajanju ni pojavil, je pa pogost v sodobni komunikološki literaturi, zato ga bo treba v prihodnje obravnavati. V zvezi z informacijo sta pogosto rabljeni tudi citatni besedi input in output, pojma, ki ju najdemo tudi v drugih vedah. Pogosta sta v ekonomskih besedilih, kljub temu, da sta bila predlagana izraza vložek in dobit. Za komunikološko rabo smo sprejeli izraza vnos (torej informacijski vnos) in iznos (informacijski iznos). Podobno smo namesto prevzete besede redundantnost sporočil sprejeli izraz nadmemost (redundanca nadmerje, pridevnik redundanten —> nadmeren). Pri prebiranju Hrestomatije gotovo izstopa tudi pogosta raba besede občila. V splošni rabi in tudi strokovni literaturi jo je skoraj popolnoma nadomestila beseda mediji. Prav zato se nam je zdelo vredno obuditi slovenski izraz, kjer je to bilo mogoče. Pridevnik medijski je prav tako pogosto nadomeščen z rodilnikom občil (npr. medijska vsebina —> vsebina občil), pa tudi s pridevnikom občilski. Pri rabi je treba biti pozoren, da se rodilnik občil uporablja pravilno, saj medijsko interpretiranje in priporočani^ ni isto kot interpretiranje in priporočanje občil (prim. 6. poglavje Hrestomatije). V prvi zvezi so vršilec dejanja občila/mediji, ki interpretirajo in priporočajo, v drugi pa vršilec dejanja kdo drug, ki interpretira in priporoča občila. V zvezi z občili smo predlagali tudi 190 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKU dve novi poimenovanji za televizijsica žanra, ki sicer ne sodita med temeljne komunikološke pojme, a naj ju zaradi pogoste rabe v vsakdanji splošni rabi omenim: v poplavi španskih, mehiških in podobnih nadaljevank se pogosto piše o telenovelah, pri čemer gre za dobesedno prevzemanje iz romanskih jezikov, kjer novela pomeni roman, zato je v slovenščini primerneje govoriti o televizijskem romanu, tj. o dolgi vrsti nadaljevank, ki pa imajo vnaprej predvideno zgradbo zgodbe, torej tudi konec. Z uvedbo komercialnih televizij so tudi pri nas postale priljubljene t. i. soap-opere, ki v nasprotju s televizijskimi romani nimajo predvidene zgradbe, saj vsebino sproti prilagajajo odzivu in željam gledalcev. O njihovi gledanosti in vzrokih za svojevrstno zasvojenost z njimi se razpravlja skoraj v vsaki reviji (strokovni in nestrokovni). Pri tem se uporablja bodisi navedeni angleški izraz, bodisi zaradi pogovomosti neprimerna »žajfasta nadaljevanka«, bodisi najstarejša beseda zanje, ki pa v sebi nosi prizvok slabšalnosti, »limonada«. Izhajajoč iz dejstva, da je zadnji izraz najstarejši in najbolj uveljavljen, da pa je žal za strokovni izraz neprimeren, ker je slabšalen in ker se lahko zamenjuje z občnim imenom, ki poimenuje vrsto pijače, smo predlagali besedo limonadnica (tvorjeno iz zveze limonadna nanizanka). Pri prevajanju se je pokazalo tudi, da so nekatere sporočanjske funkcije oz. disfunkcije v slovenščini še nepoimenovane, tako da so slovenski avtorji uporabljaU kar angleška poimenovanja. Pogosto uporabljena citatna zveza je tako v komunikološki literaturi t. i. agenda-setting, tako da naši avtorji pišejo kar o funkciji in teoriji agenda-setting ali pa se pojavlja celo kot nesklonljiva prilastkova zveza na levi strani odnosnice, agenda-setting funkcija in teorija. Glede na pomen je bila po razpravi sprejeta zveza funkcija oz. teorija prednostnega tematiziranja oz. kot glagolnik prednostno tematiziranje. Podobna citatna zveza se uporablja tudi za drugo teorijo srednjega dosega (za razlago gl. Splichalov uvod v Hrestomatijo, str. 15), tj. uses and gratifications, ki smo jo poimenovali teorija zadovoljevanja potreb. Poslovenili smo tudi LasweUovi surveillance in correlation v nadzorstveno in soodnosnostno funkcijo. Lazarsfeldovo in Mertonovo razlikovanje med latentnimi in manifestnimi sporočanjskimi funkcijami smo poimenovali zastrtostne in razvidnostne sporočanjske funkcije, manifestne in latentne vsebine oz. sporočila so potemtakem razvidne in zastrte vsebine oz. sporočila. Narkotična disfunkcija je bila zaradi pomensko omejenih slovenskih predlogov (npr. omamljajoča, mamilna) poimenovalno najprimernejša zveza in je zato sprejeta v prevod. Novi poimenovanji je komunikologija dobila tudi z izrazoma odbiratelj (v več poglavjih) in odbimiStvo (poglavje 7 v Hrestomatiji), ki sta nadomestila pogosto uporabljana (v slovenski literaturi največkrat kar citatno) gatekeeper in gate sections. Veliko neenotnosti je bilo v strokovni literaturi opaziti predvsem pri prevajanju prvega izraza, npr. vratar, golman, paznik ali kar gatekeeper. Ker gre v angleščini za metaforično poimenovanje iz sveta športa za urednika ali posameznika, ki med množico sporočil izbira in »rešeta«, smo sprva predlagali prav tako metaforično poimenovanje rešetalec, vendar smo se zaradi narave komunikologije, ki je mlajša veda, v kateri prevladuje potreba po intelektualizaciji jezika, njen pojmovni svet je izrazito intelektualističen, objektiven, odločili za nemetaforično poimenovanje odbiratelj. Za konec še zgledi, ki ponazarjajo upoštevanje zahteve po kratkosti strokovnega izraza in precejšnjo svobodo, seveda z upoštevanjem jezikovnih pravil, pri ustvarjanju strokovnega izrazja. Vsi pojmi se pojavljajo v zadnjem, 12. poglavju Komunikološke hrestomatije, njihov pomen pa je razložen v opombi prevajalke * *. Prvi pojem je v angleščini zapisan kot »ability of the human being to act toward himself«, dobesedni prevod »sposobnost človeka, da deluje k sebi« smo skrajšali v »sposobnost človeka delovati ksebno«, iz česar lahko dobimo dvobesedno poimenovanje Meadovega pojma, ksebno delovanje, pri čemer je pomensko sicer nekoliko oddaljeni pridevnik v vlogi levega prilastka predložna izpeljanka, zveza pa omogoča ob morebitni potrebi tudi tvorbo nasprotnega pola, tj. odsebno delovanje. Naslednja zveza, ki je povzročala prevajalske zagate, je bUa »to make indications to himself«, torej »delati si indikacije, zazna(mo)vati si«. Prva zveza je okorna in neustrezna, druga dva glagola imata že svoja ustaljena pomena, ki ne poimenujeta tega, kar želi izraziti Blumer, zato je Korošec predlagal le novo predpono na-, torej naznavati si, in po tem je bila 191 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKI pot do ustreznega prevoda naslednje zveze, tj. »self-indications«, preprosta tvorba izglagolskega samostalnika samonaznavanje. 4 Sklep V tem kratkem pregledu sem poskušala strniti naše nekajmesečno terminološko delo ob prevajanju Hrestomatije. Ker delo ni potekalo sistematično, ampak smo sproti reševali prevajalske zadrege in si zadali cilj, da najprej ustalimo in določimo temeljne pojme, je tudi povzetek našega dela, zapisan v tem članku, nesistematičen. Obravnavo posameznih besed sem poskušala ponazoriti vsaj po vsebinskih sklopih in tako vpeljati notranjo urejenost obravnave. Za večjo preglednost dodajam abecedna seznama obravnavanih besed; v seznamu I so po abecedi urejeni izvirni in prevzeti izrazi, za puščico pa so besede, ki so bile sprejete kot komunikološki izrazi; drugi seznam pa je obrnjen. Nadaljnji načrti so precej ambiciozni, želeli bi nadaljevati s prevajanjem temeljne literature za naslednje knjige Hrestomatije in hkrati stopnjevati terminološko delo, tako da bi, recimo v petih letih, morda lahko nastal slovar komunikoloških pojmov. Seznam I 1. feedback povratna informacija 2. feedforward ??? 3. funkcija agenda setting funkcija prednostnega tematiziranja 4. gatekeeper -> odbiratelj 5. gate section —> odbirništvo 6. input vnos; informacijski vnos 7. kanal sporočanja ostaja kanal, ker nismo bili zadovoljni s prenosnikom, kljub vsemu pa lahko razmišljamo o boljšem izrazu 8. kanalizacija (seveda v komunikologiji) presmeritev 9. kanaliziranje stališč presmerjanje stališč 10. kanalizirati —> presmeriti. Pri vseh izrazih 8, 9 in 10 je mogoče uporabiti tudi predponcyri-, kadar želimo poudariti, da sporočevalec presmerja gjede na svoje zakrite namene. 11. kognitivna disonanca -> miselna disonanca 12. kognitivni element misel, miselna prvina 13. komunikacija (so)sporočanje 14. komunikacijski sporočanjski 15. komunikator —> sporočevalec 16. komunikologija ostaja poimenovanje vede, nanj se nanaša pridevnik komunikološki. 17. korelacija soodnosnost 18. latentno sporočilo zastrto sporočilo 19. latentna funkcija zastrtostna funkcija 20. manifestno sporočilo razvidno sporočilo 21. manifestna funkcija -> razvidnostna funkcija 22. množični mediji občila 23. output -> iznos; informacijski iznos 24. recipient -> prejemnik 25. redundantnost sporočil —> nadmemost (redundanca -> nadmerje, redundanten nadmeren) 192 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 45, 1999/2000, št. 5 RAZPRAVE IN ČLANKU 26. referenčni okvir nanašanjski okvir 27. referirati nanašati se 28. sentiment groups razpoloženjske skupine 29. soap-opera —> limonadnica 30. -> sosporočevalec. Nadomešča precej dolgo zvezo sporočevalec in/ali prejemnik. 31. šifriranje ipd.-> ukodiranje, kodiranje, razkodiranje (glagoli: ukodirati, kodirati, razkodirati) 32. telenovela televizijski roman 33. uses and gratifications -> teorija/funkcija zadovoljevanja potreb 34. zgodnje komunikološke teorije: teorija jermenice, teorija injekcije, teorija čarobnega izstrelka Seznam II 1. funkcija prednostnega tematiziranja <— funkcija agenda setting 2. iznos; informacijski iznos <- output 3. kanal sporočanja ostaja kanal, ker nismo bili zadovoljni s prenosnikom, kljub vsemu pa lahko razmišljamo o boljšem izrazu 4. komunikologija ostaja poimenovanje vede, nanj se nanaša pridevnik komunikološki 5. limonadnica <— soap-opera 6. misel, miselna prvina <— kognitivni element 7. miselna disonanca <— kognitivna disonanca 8. nadmemost (nadmerje, nadmeren) <- redundantnost sporočil 9. nanašanjski okvir i— referenčni okvir 10. nanašati se <— referirati; nismo pa še ugotovili, ali so referenčne skupine nanašanjske skupin, zato ostajamo pri prevzetem poimenovanju. 11. občila <-množični mediji 12. odbiratelj <- gatekeeper 13. odbirništvo <— gate section 14. povratna informacija ^feedback 15. prejemnik <- recipient 16. presmeritev <— kanalizacija (seveda v komunikologiji) 17. presmeriti