GEOGRAFSKI OBZORNIK POPOTOVANJE BALIJSKA PREPLETANJA Zdenko Huzjan UDK: 908(594.61) COBISS: 1.05 IZVLEČEK Balijska prepletanja Članek prinaša razmišljanje o otoku Baliju, ljudeh in njihovem odnosu do življenja, tesni povezanosti s pokrajino, ki je stoletja navdihovala njihovo ustvar- jalnost, in o njihovih duhovnih razsežnostih. ABSTRACT Interlacing Bali The article brings the author's perception of the island Bali, its inhabitants and their relation to life, close link-up with the natural environment, which inspired their creativity for ages, and of their spiritual extensiveness. AVTOR Zdenko Huzjan Naziv: akademski slikar, redni profesor Naslov: Oddelek za likovno vzgojo Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, Kardeljeva ploščad 16, 1000 Ljubljana, Slovenija Faks:+386 (0)61 1892233 Telefon: +386 (0)61 1892200 E-pismo: zdenko.huzjan® uni-lj.si Ljudje smo nenasitni potovanj, ki nam laj- šajo spoznanje o lastni majhnosti in minljivo- sti. Hočemo ponovno zaznati vonj lastnega gnezda, od koder smo se podali na pot. Kljub duhovnim razsežnostim, ki jo ponujajo doma- či travniki in gozdovi, navkljub požrešnosti le- talskega prevoza, neudobni natlačenosti in pre- metavanju, ki po dolgih urah načne našo ne- zadržno željo, se znova in znova odločimo za pot v neznano, med drugačne ljudi, da bi moč- neje začutili lastno bivanje. In potem kot prtlja- ga srečno pristanemo, tokrat na enem izmed indonezijskih otokov, v dvomilijonskem Dempa- sarju. Letališče na otoku Baliju leži pod še ka- dečim se vulkanom, obdanim z oblaki, ki jih gosti stalna tropska vlažnost in redči prijeten pasatni veter, ki ob plimi okrog in okrog oto- ka dvigne venec penečih se valov. Med mor- skimi valovi in vrhovi vulkanskih kraterjev so po- sejana riževa polja, ki se terasasto dvigajo nad obzorje skupaj s tropskimi plantažami in nekaj gozdovi. Po najvišjih predelih, v zamrlih vulkan- skih kraterjih, so se nekoč umirila jezera, ki bla- ž i jo še vedno razgreto drobovje otoka. S po- bočij gora se v globoko zarezanih tropskih stru- gah proti morju spuščajo telesa rek. Obalno rastlinje med značilno razpotegnje- nimi obcestnimi naselji s številnimi na stežaj od- prtimi delavnicami in trgovinami je polno vo- njav in barv, v vlažni notranjosti pa se zgosti v skorajda neprehodno zelenje. Gladke in mesene tropske rastline napetih oblik otočanom narekujejo polnoplastično rezbarstvo in ki- parstvo, tako značilno za ta del sveta. Utrujeni smo obsedeli na obali, v večerni zarji, kjer so otroci še živahno poskakovali pred valovi, dokler sonce ni zašlo med tankimi ži- voti. Tropska večerna zarja ob ekvatorju je krat- ka. V hipu je noč, ki nato šumi z morjem in nam neznanim ozvezdjem v novi dan. Ljudje na oto- ku so kljub prenaseljenosti zaupljivi in iskreni. Na širokih obrazih je širok nasmeh in temne oči se neprestano iskrijo v prijaznost in pozdrav, vseeno pa se v njih zazna tudi skrb. Postave so lepo oblikovane, klesane s pasati, dežjem in soncem. Njihov značaj je širok kakor mor- je ter razposajen, kakor so valovi oceana, ki kličejo v igro. 18 Slika 1: Značilne terase z nasadi riža (foto: Zdenko Huzjan). Verske razsežnosti so vtkane v vsakdanje življenje hindujcev. Okrepljene so s posamez- nimi prazniki: rojstvo, materin čas očiščevanja, prvi koraki otroka, nato iniciacija s premazom zobovja, poroka in smrt s pokopom ter sežiga- nje trupla v ponovno rojstvo. Templji osmišlja- jo prostor bivanja in odhajanja. Z značilnimi dvigajočimi se nivoji ponazarjajo spoznavno življenje, dobro in zlo, duhovno očiščevanje po- sameznika, ki si s premagovanjem skozi zemelj- sko življenje lahko prisluži stanje nirvane, več- nega božjega blagostanja. Kamniti reliefi templjev se postopoma dvigajo od ploščadi do ploščadi, od odrešitve do odrešitve vse do vrha, ki predstavlja odrešitev samo kot začetek in ko- nec vsega, kar obstaja in se zato dviga na stav- bo že brez dekorativnih dodatkov. Balijsko hin- dujsko versko upodabljanje je izrazito ekspre- sivno, bogato, slikovito in je nasledstvo kitaj- skega izročila. Mehkoba okroglin telesa je na- peta do skrajnosti. Ritem podob je zgoščen in dinamičen ter mikaven za oko. Enako slikovi- ta je temperamentna balijska tržnica - pasar, ki oživi ob večerih z obilico nabranega in po- nujenega sadja, zelenjave in začimb ter sve- žih in na vetru posušenih rib. Povsod je polno najrazličnejših dišav, oplemenitenih z vonjem zažgane sandalovine, ki se kadi iz spletenih daritvenih posod, razpostavljenih vsepovsod. Od morja v notranjost vodijo dokaj hitre ceste z gostim prometom, kjer se izročilo naravnih, prirojenih gibov teles ohranja v spretnem, hi- trem prevažanju in skorajda intuitivnem, med- sebojnem izogibanju, brez nepotrebnega hru- pa in nerganja. Jutra na otoku so zibajoča, prebujajo se sko- z i z vetrom opito zibanje palmovih listov z zna- čilnim senčnim mežikanjem in kličejo vdan. Pa- satni veter prinaša vonj po bujnem zelenju. Go- sto razraščen riž na vlažnih terasah prerašča svojo mladost v zrelo barvo sončnega neba. Temna telesa ljudi so pogreznjena v jutranjo vla- go po nepreglednih terasah. Visoko nad njimi plapolajo molilne zastave in še višje lebde pa- pirnati zmaji, ki s svojo senco begajo jate ptic. Morje je izjemno, ko v jutru oblikuje svoje zvočno telo, in jadra so polna težkih vzdihlja- jev, dokler se ne prekobalimo do globljih 19 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 2: Daritveni obred pred praznikom polne lune (foto: Zdenko Huzjan). voda. Spodaj pod gladino, v drugem življenj- skem okolju, ponujajo svojo slikovito podobo najrazličnejše korale in lenobno plenijo trop- ske ribe ne da bi se zmenile za nas, ki se lah- ko le za hip zazremo v ta večni, sanjski svet. Valovi na koralnem grebenu sežejo visoko, pla- menijo v prosojno nebo, vznemirjeno hlapijo po obali, od koder se nato pomirjeni zavalo- vijo nazaj, v objem modrega obzorja. Z valo- vanjem oceana se na otoku izteka življenje po- sameznika in prav z valovanjem vztrajno vzni- kajo nove in nove življenjske sledi. Temu vztra- janju je namenjena daritev visoko vzravnanih balijskih žena ob polni luni, ki kot boginje zem- lje in neba prinašajo darila Dobremu in Slabe- mu, da bi uravnale življenje s smrtjo, da bi bili bogovi prizanesljivi do življenjskih napak, ki vodijo v neizbežno reinkarnacijo. Kar je bilo, se ponavlja in kar se ponavlja, je že ponovljeno in vendar je v gibih in obra- zih teh žena toliko lepega. Vsak molitveni po- gled je namenjen njemu, božjemu in najvišje- mu, prispodobi življenja; njemu, ki nima last- ne podobe, čeprav biva povsod in v vsem. Nje- mu in v njem odrašča vsak in vse. On je svet- loba, zemlja, voda in hrana, je riževo zrno, ki praznično krasi obraze molivcev. Riž rodi na otoku dvakrat do praznika polne lune in je seme življenja. Šele polna luna ponovno razpre čas dežja, ki napolni strme kotanje pod vulkani z obilico vode, ki jo ljudje prestrežejo v mre- žo teras, da vzklije nova letina. Dostojanstve- na drža, praznična oblačila in nemo, blago zre- nje lepo počesanih otrok z riževimi zrni na če- lu je čudovit okras naravi, ki jo tukajšnji prebi- valci tako spoštljivo nagovarjajo k usmiljenju. Vendar se vezi med goro in njegovim gozdom ter bitjem pod njim vse bolj krhajo. Vse več je tujcev, ki so že dodobra načeli ustaljeno živ- ljenje. Veščine, rokodelsko izročilo, ki je prej zidalo, klesalo in tkalo bogovom, sedaj vse bolj služi le še trgovini. Duhovne razsežnosti prejš- njih plemenskih skupnosti so danes porazgub- Ijene po neštetih trgovinah, ki hlepijo po hitrem zaslužku. Lepota balijske kulture se umika pred tujci, enako kakor preplašena divjad, v še nedostopna območja. Le še drobno rezljane po- dobe iz notranjosti otoka kličejo po lepoti. Vsak ptičji let, vsak premik živali in rastlin je vrednost zase, je neločljiv del celote, dolo- čenega hotenja v naravi, le mi ljudje pozna- mo stanje nepripravljenosti in nezbrano posto- pamo v lastnem prostoru, kadar izgubimo stik s svojim naravnim okoljem. Ljudje, ki prodaja- jo turistom svoje izdelke, kakor da ob tem ne vidijo svojih lastnih rok, kakor da ponujajo le predmet brez duhovne vsebine. Kakor da se ljudje vse bolj sramujejo svoje lepote in jo za- krivajo z brezkrvnimi na hitro izdelanimi, le za oko dopadljivimi izdelki. In vendar je v teh dol- gih, gibkih prstih, v tropskih, vlažnih dlaneh to- liko lepote, da presenečeni umolknemo in smo le nemi opazovalci. Težko je biti lep, če ni nikogar, ki bi pred nas razgrnil lastno lepoto bivanja. Morda se zato tako razveselimo otrok, ki to počno brez zadržkov in jim zato vsakič spontano pomaha- mo ob poti. Pred vsakim prelazom, pred mo- stovi in portali, pred opuščeno kraljevo pala- čo in tudi pred domom preprostih ljudi nas pri- 20 GEOGRAFSKI OBZORNIK čakajo, v črno-bela oblačila odete klesane po- dobe z značilnimi kretnjami dobrodošlice, ki nas dobrohotno zaščitijo pred uroki. Ljudje na Baliju so vraževerni. Njihova sposobnost zaz- navanja je hiperaktivna in jo zato neprestano brzdajo s šalo in dobro voljo, še posebej, ka- dar se srečajo s tujci. Vsak naš, še tako hrupen ali neroden gib jemljejo kot dogodek zase in vse nam je odpuščeno in že pozabljeno skozi nalezljivi smeh. Balijci so otroci vulkanov in najvišjemu, og- njenemu božanstvu je namenjena pokapljana kri petelinjih bojev po vaških skupnostih na ko- ledarski dan, ko se oblika lune obrne na vzhod. In dobri letini je namenjena kri žrtvo- vanega bivola visoko v hribovskih vaseh, kje se z neverjetno obredno energijo silovito upo- dablja v les in na doma stkano platno. Vizual- na moč zapisovanja otočanov je tako močna, da nam prikliče v življenje vse čase in verova- nja. Zelja po oblikovanju ima neverjetno moč. Vrh upodabljajoče energije tvori versko in kul- turno upodabljanje z visoko zavestjo vedskih kultur, katerega del je tudi tradicionalno vokal- no in instrumentalno plesno gledališče. Splet pris- podob dobrega zla, minljivega in večnega, kjer valovijo zasanjani gibi deklet s presunljivimi kri- ki kakor iz onostranstva. Mit deževnega goz- da je še zaraščen z obredi. Gledališče je telo duha tukajšnjih prebivalcev, čeprav se številke časa zajedajo tudi vanj. Valovi so danes poplavljali do zelenih trav. Morje in sonce sta bila enake moči, le moč lune je pričela slabeti, vendar je bilo še nekaj ugodnih dni za sežig mrtvih, ki so čakali po gro- bovih. Balzamirano truplo iz začasnih grobov so svečano položili na ceremonialni stolp, ki so ga z mrtvim vred prenesli na pokopališče pod ogromnim figovcem, kjer so ga sežgali. Pogreb- no svečanost je spremljala hrupna glasba na tolkala, šolarji z glasnimi kriki in vsa vaška skup- nost v svečanih oblačilih. Zanimivi so bili pred- meti, ki so jih ljudje nosili ob tej priložnosti v ro- kah. Vse do pokopa je truplo spremljala naga- čena rajska ptica v roki prvorojenega sina ter drugi za nas nenavadni obredni dodatki. V na- ročju sonca se je med obredom svetlikalo za- krivljeno ritualno rezilo, s katerim je duhovni Slika 3: Obredno kremiranje umrlega (foto: Zdenko Huzjan). s posebnimi kretnjami slekel truplo in ga odve- zal vsakdanjosti, da je bilo pripravljeno na pot v večno blagostanje. Golo truplo so pred se- žigom ponovno umili. Drama dogajanja, čeprav je šlo za praznovanje, je dosegla vrhunec prav med slačenjem, umivanjem pokojnika, ko so ljudje glasno s hitrimi gibi in z velikim priča- kovanjem zrl i v obličje smrti. Truplo so sežga- li v improviziranem, lesenem telesu psa, ki naj bi duha umrlega usmeril v božji objem. Neho- te smo se spomnili ob tem na egipčanskega Anu- bisa. Presenetil nas je prizor dokončne osami- tve, ko so pred nami odprli žrelo smrti z golim iz zemlje izkopanim truplom sredi množice ljudi, ognja in vonjav, ki so se ostro zažrle v nas, da smo ponovno zatrepetali pred lastno minljivost- jo. Vaške skupnosti na otoku s skupnimi moč- mi premagujejo smrt posameznika brez joka, brez solza. Smrt je zanje priložnost za preži- vetje, združitev v večnost, ki je del vsega, tudi dremavih sivih odtenkov na neskončni pešče- ni obali, ko se morje upeha in pogrezne vase. 21