Šola v naravi ali zakaj tisto, kar je  lepo, tako hitro mine
Učenci 5. razredov Osnovne šole Vrhovci smo v februarju preživeli teden dni na Soriški planini. Teh sedem dni je bilo zanimivih, po-učnih, razburljivih, razgrajaških in veselih.
Čudovito sončno vreme nas je že po zajtrku potegnilo na smučišča, kjer smo se šli v štirih skupinah plužne in osnovne zavoje pa smuk poševno in naravnost..., da bi bili zadnji dan na tekmovanju v veleslalomu kar se da dobri.
Neutrudni fantje smo za kočo izdelali dve skakalnici, 10-metrsko Soriško velikanko in 7-metrsko malo skakalnico. Tu so se ob tekmi eni izkazali kot pravi skakalci. Tek na smučeh je bil zabaven, ko smo ugotovili, da je tehnika teka nekaj čisto drugega kot alpsko smučanje.
Popoldanski počitek pravzaprav ni bil poči-tek, saj smo v tem času pisali staršem, priprav-ljali smo se na večerne prireditve, fantje smo osvajali punce in one nas, igrali smo se, brali, risali.
Nepozabni so bili seveda večeri. Na Pokaži, kaj znaš so se izkazali vsi igralski in pevski talenti, plesalci so uživali ob disco glasbi. Na družabnem večeru smo se nasmejali prosto-voljcem, ki so se šli štafeto z vžigalicami, pa psihologa, pa poročno noč. Poučno je bilo predavanje gorskega reševalca o nevaraosti v gorah, le tega mu nismo čisto verjeli, da po Soriški planini ponoči kolovratijo soriški med-vedi s fluorescenčnimi krili. Ob diapozitivih
smo spoznali, da je šola v naravi lahko tudi hribolazniška, če ni snega.
V petek so nas z g. ravnateljem obiskali tisti sošolci, ki niso šli v šolo v naravi. G. Drago Černoš je s seboj pripeljal še snemalca. Kaseto o tem, kako smučamo, smo si že z zanimanjem ogledali.
Zadnji večer pa je bil čisto nor. Po svečani podelitvi kolajn, ki so jih prejeli najuspešnejši v skupinah, so prejeli nagrade tudi tisti, ki so se potrudili pri pospravljanju sob, uspešni ri-sarji, konstruktorji skakalnice... Še kuharici smo se zahvalili za odlično kuhinjo, potem pa smo plesali in plesali in si želeli, da tega večera ne bi bilo konec.
Pa ga je bilo, kot je bilo prehitro konec šole v naravi. Da je tako z vsem, kar je lepo, so rekli naši učitelji, ki so že bolj izkušeni in to dobro vedo.
Mi pa bi še kar radi doživeli kaj takega in si želimo, da to ne bi bila naša zadnja šola v na-ravi.
Kaj pa šola, boste rekli! Saj se niste niL učili! Pa smo se. Veliko bolj se poznamo, kot smo se doslej, zato si tudi laže dopuSčamo, da smo različni.
Ja, res! Tale šola v naravi je bila prava šola
za življenje!                        Matjaž, Barbara, 
Katarina, Luka, Špela, Tanja
Učenci 5. razredov OS Vrhovci