LETO I. ŠT. 22 / TRST, GORICA ČETRTEK, 6. JUNIJA 1996
SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABB. POST. - LEGGE 549 / 95, ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl GORIZIA
CENA 1500 LIR
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKEGA GLASA IN NOVEGA LISTA 11. | AN U AR| A 1996
PRIVILEGIJE
ODKLANJAMO
VLADA PRE1ELA ZAUPNICO TUDI V POSLANSKI ZBORNICI
DRAGO LEGIŠA l
"Gre le za uslugo, ki sojo italijanski postkomu-nisti, s Fassinom na čelu, naredili slovenskimpostko-munistom. S lem je Thaler, ki je bil tudi notranje onemogočen, spet postal verodostojen...Tvega mo -to je treba podčrtati - da se celotna pogajanja omejijo le na priznavanje novih privilegijev slovenski manjšin i v Italiji. Če bi to moral biti končn i rezultat, bi bilo bolje, da se že zdaj odpovemo pogajanjem."
Tako je izjavil ezidski prvak, odv. Paolo Sardos Albertini (glej II Piccolo z dne 1. junija letos), ki se je bil srečal s podtajnikom v zunanjem ministrstvu Pierom Fassinom, ko se je ta vrnil z obiska v Ljubljani. Te misli je v bistvu ponovil, ko se je podtajnik Fassino v soboto, 1. t.m., srečal na tržaški pomorski postaji s predstavniki vseh ezulskih organizacij. To pomeni dvoje: priznanje narodnih pravic naši manjšini je treba imeti za nove privilegije, ob podpisu pridružitvene pogodbe pa je treba od Slovenije čimveč "iztržiti", kar zadeva vprašanje zapuščenih dobrin.
Temu gospodu moramo povedati, da smo Slovenci v Italiji vedno odklanjali in da bomo tudi v prihodnosti odločno zavračali vsakršno obliko privilegija. Vedno smo od države, v kateri živimo, terjali le enakopravnost z večinskim narodom, kar pa je prvi pogoj za naš narodni obstanek, do katerega imamo pravico po vseh pisanih in nepisanih zakonih. Šola v maternem jeziku na vsem ozemlju, naseljenem s Slovenci, torej tudi v Benečiji, raba maternega jezika v stikih z javno upravo, manjšinsko predstavništvo v izvoljenih upravnih in zakonodajnih telesih, obstoj in razvoj manjšinskega gospodarskega, kulturnega in športnega udejstvovanja niso nobeni privilegiji, ampak instrumenti, ki so nujni za življenje naše kot sicer vsake manjšine. Pripadniki manjšine pa si vse te instrumente dejansko sami financirajo, saj kot ostali državljani redno plačujejo davke, pripadniki večine pa niso pri tem prav nič prizadeti in nimajo od tega prav nobene škode. Zato tudi nimajo pravice, da se v naše notranje zadeve kakorkoli vtikajo.
Kar zadeva privilegije, pa mislimo, da bi moral marsikateri širokoustnež držati jezik, za zobmi. Dobro namreč vemo, daje imel taisti vrsto prednosti pred "navadnimi zemljani", pa naj je šlo za zaposlitev, stanovanje in celo služenje vojaškega roka. V tej zvezi bi prav mi, navadni in normalni državljani, lahko popolnoma upravičeno govorili o privilegijih, a nismo praviloma tako govorili, ker je v zgodovini marsikateri naš človek na lastni koži občut il tegobe begunstva in izgnanstva. Tudi zdaj bi o tem molčali, če ne bi bili predmet izzivanja.
Za zaključek: za privilegije se zavzema kdo drug. mi gotovo ne!
FINANČNI MANEVER PRVA HUDA PREIZKUŠNJA
IH kida ministrskega predsednika Romana Prodija je prejela zaupnico tudi v poslanski zbornici. Razlika med večino in manjšino (o-pozicijo) je znašala le pičlih 23 glasov, kar pomeni, da so za obstoj sedanje vlade odločilni glasovi Stranke komunistične prenove. Njen program se, kot znano, v nekaterih točkah bistveno razlikuje od programa Oljke in torej tudi Prodijeve vlade. V tej zvezi smo v u-vodniku milanskega Cor-riere del la Sera lahko pred dnevi brali, da je Prodijeva večina "kruljava" in "negotova". "Negotova zato - je napisal znani politolog Gio-vanni Sartori - ker je program Komunistične prenove skoraj v vsem, zlasti pa na področju ekonomske politike, v navzkrižju s Prodijevim in Ciampijevim programom."
V svoji repliki je Prodi predvsem odgovoril voditelju Pola svoboščin Berlusconiju in prvaku Severne lige Bossiju. Prvemu je sporočil, da je vlada proti izvolitvi ustavodajne zbornice in da se bo zavzemala za izvedbo institucionalnih reform v skladu z jasnim določilom 138. člena republiške ustave. Umbertu Bossiju pa je dejal, da njegova Severna liga ne predstavlja tako imenovane Padanije, ker sta Oljka in Pol svoboščin na njenem ozemlju zbrala na zadnjih političnih volitvah 75 odstotkov glasov. "Res je, je dejal Prodi, da predstavlja lug zdaleč najhujši problem, prav tako pa drži, da tega problema nikakor ne moremo rešiti s
*
Guverner Fazio daje vbogajme
pogajanji Sever - lug." Voditelja Severne lige je zato pozval, naj "pogumno sodeluje pri preoblikovanju države, česar pa ne moremo izvesti z odcepitvijo".
Zanimivo je, da danes v Italiji vsi govorijo o "federalizmu in o federalni ureditvi države." O tem je seveda govoril tudi Prodi. |"Nihče ali skoraj nihče pa se ne potrudi - smo te dni [brali v že omenjenem milanskem dnevniku - da bi povedal, kaj mu v resnici |pomeni ta čarobna beseda |- federalizem. Nihče ne po-|ve, katere pristojnosti bi o-hranila osrednja vlada in katere pristojnosti bi prešle na posamezne federacije. iPrav tako nihče ne pove,
j kako naj se uredi problem jjavnega dolga, kdo naj plačuje obresti in kako bo z drugimi zadevicami." V jtem pogledu vlada torej ve-I i k a negotovost in je vse jčudno skrivnostno.
Prav gotovo ni naključje, da je glasovanje o zaupnici novi vladi sovpadalo s po-jmembnim zasedanjem v Rimu, na katerem je govoril guverner Narodne banke j(Banca d'ltalia) Antonio Fa-jzio. V svojih izvajanjih je pred industrijsko, trgovinsko in finančno elito obravnaval trenutni gospodarski položaj v državi in predvsem naglasil, da so "dobički v industriji in trgovini pretirani in da se približu-
jejo zgodovinskim viškom v petdesetih letih". Cene [ proizvodov so odločno pre-Ivisoke, tolikšni dobički pa so neupravičeni. "V letu 1994 se je kosmati dohodek vsake posamezne družine povečal za 3,6 odstotka, medtem ko se je dohodek posameznega podjetja j zvišal za več kot 30 odstot-jkov. Distribucija dohodkov se je leto kasneje še spreminjala in je za družine znašala 6, za podjetja pa i20 odstotkov." V industriji [in trgovini se proizvodi morajo poceniti! Samo tako bomo koristili odpravljanju brezposelnosti in urejanju stanja na jugu države.
Fazio je govoril tudi o javnem primanjkljaju in v tej zvezi pozval novo vla-do, naj še letos določi stroge, a verodostojne cilje, češ da je to prvi pogoj za "uravnoteženje finančnih trgov in za znižanje obrestnih j mer." To je tudi nujno, če hoče Italija sodelovati pri evropski integraciji, ki zahteva, naj bo razmerje Imed javnim primanjkljajem in kosmatim notranjim proizvodom pod 3% do leta 1998. Zato bo inflacija leta 1997 in v naslednjih letih morala biti pod ravnijo 3%. Podjetja, ki so imela [rekordne dobičke, morajo poceniti svoje proizvode. Guverner je hkrati dal priznanje odvisnim delavcem, ki so s svojo zmerno mezdno politiko prispevali k trdnosti sistema.
Ko se bo zakladni in proračunski minister Ciampi | lotil novega manevra za zajezitev javnega primanjkljaja, ki naj ostane v mejah predvidenih 109 tisoč miIi-|jard lir, se mora po mnenju guvernerja odločiti za kle-stenje izdatkov in ne za novo pritiskanje na davčni vi-j jak. Toda kje naj začne klestiti?
--------D.L./STRAN 3
Janez Povše
MANJŠINA UJETA V PAST VOLILNE ZMAGE?
intervju
IVO JEVNIKAR
ca
Ivan Žerjal OBČNI ZBOR SSŠ
Procesije na Telovo imajo nekaj posebnega na sebi - ta dan Cerkev simbolično kaže, kar bi morala vedno pogosteje: odpraviti se na pot k ljudem.
j Jurij Paljk
PAPEŽ OBSOJA ZLORABE GENETIKE
I Tereza Srebrnič
PRIČEVANJE - OČE POTRDI NAS V VERI!
Andreja Duhovnik Antoni ANDREJ SMOLE
Jurij Paljk ZBORNIK O ALOJZIJU RESU
TEŽAVE GORIŠKIH SLOVENSKIH SOL
I Erika lazbar INTERVJU - RICCARDO RUTTAR
I Ambrož Kodelja PRAH NA OMARI ZGODOVINE
j Erik Dolhar
ŠE ZADNJIČ O DERBYJU BOR-SLOGA
ČETRTEK <>. )UNIIA I 996
ČETRTEK 6. JUNIJA
I 996
SVET OKROG NAS
MEDNARODNO SREČANJE V KRANJSKI GORI
m izboljšanje odnosov med Italijo in Slovenijo je bistvenega pomena tudi obmejno sodelovanje. To so poudarili udeleženci srečanja v Kranjski gori, ki je ob koncu prejšnjega tedna potekalo v organizaciji Slovenskih krščanskih demokratov in italijanske Ljudske stranke. Do izraza je prišla tudi manjšinska problematika. Temu vprašanju se je še posebej posvetila delovana skupina, ki so jo sestavljali tudi zastopniki Slovenske skupnosti, Unije Italijanov in Samoupravne skupnosti Italijanov. Tako predsednik Slovenskih krščanskih demokratov Lojze Peterle kot vsedržavni tajnik Ljudske stranke Gerardo Bianco sta na zasedanju poudarila, da je treba manjšinska vprašanja čimprej rešiti, kar pa bo v novem, evropskem okviru nedvomno lažje kot doslej. Voditelja obeh "sestrskih strank" sta poudarila tudi druga skupna stališča, tako da je zasedanje potekalo v konstruktivnem in delovnem ozračju. Predstavnika obeh strank sta se tokrat srečala drugič, na zadnjem zasedanju pa se je začel razgovor o reševanju konkretnih vprašanj. Da je sodelovanje med obema strankama prijateljsko, dokazuje tudi dejstvo, da se Ljudska stranka zavzema za to, da bi Peterle postal predsednik Evropske zveze krščanskih demokratov.
Zasedanje v Kranjski gori je bilo posvečeno obmejnemu sodelovanju v luči širitve Evropske zveze. O tem je tudi predaval poslanec Mario Prestamburgo.
Po krajši razpravi so udeleženci - svetovalci in upravitelji iz obmejnih krajev ter manjšinski predstavniki - sestavili pet delovnih skupin. Poleg že omenjene so druge štiri delovne skupine obravnavale vprašanja občin, gospodarskega sodelovanja, turizma in kulture ter kmetijstva in okolja.
LOJZE PETERLE V GORICI
Predstavništvo SSk, ki sta ga vodila predsednik Marjan Terpin in tajnik Martin Brecelj, se je v petek, 31. maja, sešlo v Gorici s predsednikom SKD Lojzetom Peterletom. Sestanek se uokvirja v redne stike med strankama, na njem pa je bil govor o političnih razmerah v Sloveniji, o odnosih med Italijo in Slovenijo in še zlasti o problemih slovenske manjšine v Italiji. Voditelji SSk so Peterletu uvodoma čestitali k nedavnemu imenovanju za predsednika delovne skupine za manjšinska vprašanja pri Odboru za mednarodne odnose Državnega zbora RS, sicer pa so mu predvsem obrazložili politično strategijo, ki jo nameravajo voditi Slovenci v Italiji za uveljavitev svojih narodnostnih pravic po parlamentarnih volitvah z dne 21. aprila 1996, kot je bi la v glav-
nih obrisih dogovorjena na nedavnem srečanju skupnega zastopstva. Glavnina Slovencev v Italiji je na volitvah podprla zmagovito levosredinsko koalicijo Oljke in zdaj upravičeno pričakuje, da bo v novi zakonodajni dobi končno mogoče premakniti z mrtve točke vsaj nekatere izmed temeljnih problemov, ki so že dolga leta na dnevnem redu. Tu gre v prvi vrsti za odobritev neštetokrat obljubljenega pravičnega zaščitnega zakona, pa tudi za rešitev specifičnih problemov, od vprašanja zastopanosti v izvoljenih telesih do priznanja dvojezične šole v Špetru Slo-venov v Beneški Sloveniji itd.
Italija je dolžna ščititi slovensko manjšino predvsem na osnovi lastne ustave, pa tudi na osnovi svojih mednarodnih obveznosti. V tem kontekstu je velikega pomena vloga matične države Slo-
PETDESET LET REPUBLIKE
Predsednik Scalfaro se je na skupnem zasedanju obeh zakonodajnih zbornic spomnil 50. obletnice italijanske republike. Dne 2. junija leta 1946 se je namreč večina italijanskih volivcev izrekla za republikansko obliko države. Predsednik je o polstoletni prehojeni poti dejal, da je bila povečini svetla, čeprav ne gre pozabiti tudi na mnoge senčne strani. Pri tem je o-menil predvsem terorizem, ki je v sedemdesetih letih že resno zamajal temelje italijanske demokracije.
O trenutnem političnem položaju v državi je dejal, da se postopno umirja in utrjuje, kar po njegovem dokazuje izid zadnjih parlamentarnih volitev. Hud problem pa še vedno predstavlja brezposelnost zlasti na jugu države, prav tako pa ne smemo pozabiti organiziranega kriminala. Predsednik Scalfaro se je zavzel za enotnost države, a je tudi poudaril potrebo po o-vrednotenju avtonomij, zlasti v okviru dežel in občin.
Zanimivo je, da se skupnega zasedanja niso udeležili senatorji in poslanci Severne lige. Slednji so se zbrali v Pontidi, kjer je položila prisego vlada t.i. Padanije. Um-berto Bossi je pred šestdeset-tisočglavo množico dejal, da je proces osamosvajanja Severa neustavljiv, zavzel pa se jeza miroljubno obliko političnega boja.
venije. Predstavniki SSk in predsednik SKD Lojze Peterle so ob tem z zadovoljstvom ugotovili, da bo Slovenija, kot vse kaže, v kratkem končno postala pridružena članica Evropske unije, kar bo prav gotovo prineslo novo kvaliteto tudi v njenih odnosih z Italijo ter v njeni skrbi za slovensko manjšino v tej državi. Predsednik SKD je obžaloval, da se je zaradi napak, ki sta jih zagrešili obe strani, pot do tega cilja brez potrebe podaljšala in otežila.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18
TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978
ULICA DONIZETTI 3
TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419
341 33 TRST,
GLAVNI UREDNIK: ANDRE) BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA
IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORIEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1 949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT IN OBLIKOVANJE: KREA DESIGN AGENCV S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI
IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - EISC
LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 60.000,	(JlNB)
INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 110.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
H
obenega dvoma ni, da je poraz sil desne sredine na nedavnih volitvah velika zmaga tiste Italije, ki vsaj v tem trenutku obeta višjo stopnjo demokratičnosti na vseh ravneh. Pri tej zmagi je več kot častno vlogo odigrala naša manjšina, ki je v največjem delu postala zaveznica Oljke in celo njen sestavni element, preostale glasove pa je dala Severni ligi. Dejstvo je, da je v bistvu vsa manjšina zavrnila politiko in program sil desne sredine.
Zanimivo pa je, da je ravno omenjena volilna zmaga postavila manjšino v nelahek položaj in to prav zaradi zamude, s katero se ta ista manjšina usmerja v novo obdobje. Notranja razdrobljenost, nemožnost vzpostaviti primerno politično povezanost, ki bi učinkovito strnila vse različnosti, vse to je tista dediščina povojnega obdobja oziroma nekdanje Jugoslavije, ki bo manjšino usodno bremenila toliko časa, dokler ne bo z njo dokončno razčistila oziroma jo v vsej njeni škodljivosti enkrat za vselej prepoznala. Zato je bilo pravzaprav že vnaprej jasno, da utegne tudi volilna zmaga Oljke še dodatno razgaliti manjšinsko situacijo, ki se od padca berlinskega zidu ni uspela
MANJŠINA UJETA V PAST VOLILNE ZMAGE?
IANEZ POVŠE
premakniti z mrtve točke. Drugače povedano:nobena zmaga, ki ni neposredna u-resničitev manjšinske celovitosti, še ni popolna zmaga.
Zadrega je v resnici vsak dan večja. Pokazalo se je, da Oljkina vlada zaradi širših razlogov ne bo mogla biti le prevzem oblasti in zatem mirno vladanje. Italijanska družba se v precepu med državnim centralizmom in nujo krajevnih avtonomij nahaja na pragu novega, po vsej verjetnosti zelo dinamičnega obdobja, v katerem si mora vsakdo na novo najti svoj prostor. V tem smislu protestira sever, protestira pa tudi jug, vsi iščejo svoje novo mesto v državi, ki bi morala biti drugače organizirana. Ne glede na Bossijeve provokacije, ali ravno zaradi njih, je dejstvo, da Berlusconijev tabor sploh ne more zavzeti učinkovite opozicijske pozicije, ker njegovi ugovori niso dovolj bistveni. Očitno gre za večje stvari, kot je zgolj zamenjava politike na vrhu. Lahko bi slednjič postavili domnevo, da je Oljka v večji meri priložnost za državne reforme kot pa že uresni-
čena družbena sprememba. Tega se Romano Prodi zelo dobro zaveda, ni pa čisto jasno, če se v enaki meri iste stvari zavedajo vsi znotraj Oljkine koalicije.
Manjšina se trenutno nagiba k temu, da dosledno ščiti Oljko kot zmagovalca, dosti manj pa k prepričanju, da je napočil vsesplošni trenutek, ko si je mogoče in nujno izboriti novo mesto v nastajajoči novi državi. Gre v nekem smislu za državno obnašanje manjšine, ki pozablja na vse drugo, v prvi vrsti nase in nerešene probleme. Pričel je tudi prevladovati občutek, da se bo z novo vlado vse mirno uredilo in da je treba samo potrpežljivo čakati, paziti na sile desne sredine ter odklanjati vse, kar se dogaja za Severno ligo. Misel na celovit manjšinski subjekt se je še bolj odmaknila, posamezni deli manjšine delujejo vsak po svoje, čeprav je takšno delovanje vse manj prepričljivo. Upati je le, ria takšno stanje ne bo več dolgo trajalo.
AFERA, KI JE NI BILO
IANEZ VUK
Pred časom je slovenski tednik Mag objavil članek, v katerem je najavil, da bo v Slovenijo prispela Američanka z imenom Phyllis Kaminska Omenjena gospa je v času osamosvajanja skrbela za stike med Slovenijo in WaSh-ingtonom; poučeni pravijo, da ne iz kake posebne naklonjenosti do novonastale države, temveč za mastne honorarje. Iz tega časa menda izvira tudi njeno poznanstvo s predsednikom Kučanom in drugimi člani slovenskega političnega vrha. V svojem članku je Mag tudi razgrnil, da bo poleg gospe Kaminsky v Ljubljano prispel predsednik ameriške firme Lockheed, ki izdeluje vojaška letala. O-menjena gosta naj bi sprejel nihče drug kot sam predsednik Kučan. Svoje navedbe je časopis dokumentiral z objavo domnevno pristnih dokumentov SOVE, to je obveščevalne službe. Člankar tudi ni pozabil omeniti, da sicer ni nič narobe, če Slovenija razmišlja o nabavi oborožitve, ■ narobe pa bi bilo, če bi bil "koordinator" tovrstnih poslov predsednik republike, ki po ustavi nima ustreznih pri-
stojnosti.Kabinet predsednika republike je Magove navedbe nemudoma zanikal, SOVA pa je zanikala verodostojnost objavljenih dokumentov. Ne glede na ta zanikanja, pa so se dogodki odvili skoraj natančno tako, kot je napovedal člankar. V Ljubljano sta kak dan po objavi članka prispela tako ga. Kami nsky kot predstavnik Lock-heeda. Res pa je, da sta, menda tudi na priporočilo ameriške ambasade, prav tako hitro, kot sta prišla, spet odpotovala.
V	državi z daljšo demokratično tradicijo bi imel predsednik Kučan kar precej težav s pojasnjevanjem, kaj se je pravzaprav dogajalo v zvezi z zanikanim, a vendarle opravljenim obiskom trgovcev z orožjem v Sloveniji. Toda tudi v tem primeru se je ponovil vzorec, že znan iz drugih podobnih zadev: namesto da bi pred javnostjo odgovarjali politiki, obtoženi vpletenosti v nenavadne posle, so se na zatožni klopi znašli tisti, ki so zadevo predstavili javnosti.
Kriminalisti so nemudoma stopili v obsežno akcijo z namero, da bi odkrili, kdo je po-
sredoval novinarjem Maga "nepristne" dokumente. S tem v zvezi je bila zaslišana cela vrsta novinarjev različnih občil, ki so o zadevi poročali: toda preiskave niso dale nobenega rezultata. Ob tem je nemara zanimivo dejstvo, da je enako kot ob aferi Depala vas, ko je padel takratni o-brambni minister janša, notranje ministrstvo pokazalo veliko usklajenost z interesi predsednikovega kroga.
Afera Kaminsky je sprožila ugibanja, kaj se skriva za nenavadnim dogajanjem. Zdi se, da je nekdo namerno podstavil nogo predsedniku Kučanu, kar bi bilo znamenje ostrih zakulisnih bojev za oblast. Podoben znak je tudi odločitev državnega tožilca
o	predaji preiskave v zvezi z Depalo vasjo posebni skupini za preiskovanje organiziranega kriminala. Če bi ta skupina obtožila koga od politikov, bi to za Slovenijo po-[menilo prelomen politični dogodek, podoben italijanski akciji "čiste roke". Dokaz, da se v slovenski politiki dogajajo tektonski premiki, je tudi praktičen razpad vladajoče koalicije. Obdobje tranzicijskega miru med najvplivnejšimi strankami, ko je bilo važno "biti poleg", se je očitno izteklo. Zdaj so važnejši volivci.
AKTUALNO
INTERVJU / IVO IEVNIKAR
"NUJNO JE, DA NOVIM OBLASTEM TAKOJ PREDSTAVIMO SVOJE PROBLEME"
DRAGO LECIŠA
Kateri je biI bližnji povod, (hi je SSk predlagala sejo posameznih komponent naše narodnostne skupnosti?
Z zmago levosredinskega zavezništva Oljke na parlamentarnih volitvah je v Italiji nedvomno nastal nov položaj. Če je Berlusconijev Pol svoboščin, v katerem so vse odločilnejši Fini jev i skrajni desničarji, z dejanji nedvoumno pokazal, da ni naklonjen narodnim manjšinam, zlasti ne naši, je Oljka vsaj na papirju tista skupina, ki bi res lahko prinesla pozitivne novosti v odnosih med državo in slovensko narodnostno skupnostjo. K temu je treba dodati dejstvo, da je glavnina Slovencev ne samo glasovala za Oljko, temveč jo je v naših krajih sooblikovala, saj je v zavezništvu tudi Slovenska skupnost, tako kot Demokratična stranka levice, Ljudska stranka in druge skupine. Stranka komunistične prenove, za katero voli precej zamejskih Slovencev, ki sicer ne sodi v zavezništvo Oljke, pa z odločilnimi glasovi podpira Prodijevo vlado. Velika večina politično ali drugače organiziranih Slovencev v Italiji je torej "na strani vlade", kar je pomembna novost. Opozicijska Severna liga, za katero je tudi glasovalo nekaj Slovencev, pa bi morala vsaj glede manjšinskega vprašanja razmišljati na podoben način.
Politična razmerja v parlamentu (v naših krajih žal ne) so torej ugodna. Odnosi s Slovenijo so se otoplili. Nujno je, da Slovenci takoj, po možnosti soglasno, predstavimo novim oblastem svoje probleme, pričakovanja in zahteve. Zato smo se tudi zbrali na skupni seji predstavniki tistih komponent, ki so pred leti sestavile skupni zakonski predlog za zaščito Slovencev v Italiji in torej imajo enotne poglede glede bistvenih zahtev.
Kakšno je bilo vzdušje na tej seji glede na to, da je bila sklicana po razmeroma daljšem premoru in tudi po mnogih polemikah?
Seja je bila delovnega značaja in konstruktivna. Mislim, da se vsi zavedamo pomembnosti zgodovinske-
Na pobudo Slovenske skupnosti so se v ponedeljek, 27. maja, zbrali na skupni seji predstavniki posameznih komponent slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Kot smo lahko brali v Primorskem dnevniku, je seja potekala za zaprtimi vrati in je bilo po daljšem času prvo takšno srečanje predstavnikov Slovencev v Italiji. Ivo Jevnikar je deželni podtajnik Slovenske skupnosti in smo ga zato naprosili za pogovor, da bi našim bralcem nekaj več povedal o poteku tega, gotovo pomembnega srečanja. Hkrati imamo priložnost, da se z njim pogovorimo tudi o nekaterih drugih vprašanjih, ki pobliže zadevajo našo narodno manjšino.
ga trenutka in tudi odgovornosti, da manjšina odigra svojo vlogo. Rešitev seveda ni odvisna od nas, vendar moramo vsaj pravilno predstaviti odprta vprašanja, potrkati na prava vrata, poiskati primerne sogovornike.
Vsi prisotni so se izognili polemikam, čeprav razlogov zanje ne bi manjkalo. Ravno v zadnejm času se je spet zelo jasno pokazalo razhajanje v pogledih na vlogo edinega dnevnika v zamejstvu oz. v pogledih na to, kdo je poklican, da za to pomembno sredstvo obveščanja, ustvarjanja javnega mnenja in kulturne rasti sprejema strateške odločitve. Ravno tako ostajajo živa razhajanja v pogledih na gospodarsko osnovo, kar se je zelo "poučno" pokazalo pri Kmečki banki. V času najhujše krize je bilo dobrodošlo enakopravno sodelovanje pri reševanju banke. Ko so se težave "stabilizirale", pa so se vrnila stara monopolna razmerja. Nobene prave volje tudi ne o-pažamo, kar zadeva samo oblikovanje skupnega zastopstva, ki bi moralo biti po mnenju SSk trdnejše, bolj obvezujoče in pa sad demokratičnih volitev znotraj manjšine.
Tudi v stranki je bil kdo mnenja, da nima smisla dajati pobude za sklic začasnega zastopstva v tako neurejenih razmerah, vendar je prevladalo stališče, da moramo v tem trenutku kot manjšina nastopiti pred novimi oblastmi. Če bi čakali na razčiščenje med nami, bi lahko marsikateri vlak od-|peljal brez nas.
Kot smo brali v PD, je seja potekala za zaprtimi vrati. Zakaj
sle se odločili za lakšno obliko dela? Ho ta odslej stalnica? Razlikovanje med "odprtimi" sejami in sejami "za zaprtimi vrati" se je priselilo |k nam iz osrednje Slovenije v prvih časih tamkajšnje demokratizacije. Večkrat smo se čudili, o kako občutljivih temah so se - ali smo se
skupno - razgovarjali pred časnikarji različnih usmeritev in narodnosti... Pri tem ne mislim na javna zasedanja izvoljenih teles, temveč na delovna srečanja.
Prej je bilo pri nas samo po sebi umevno, da seje niso odprte za javnost in tudi enotna delegacija je le izjemoma vabila časnikarje, ko je hotela kaj posebno poudariti. V primeru zadnje seje sploh ni šlo za kako tajnost. Časnikarji bi lahko bili prisotni. Pomembno pa je, da jim skupno zastopstvo u-stvari gradivo za pisanje s svojimi dejanji in pobudami, ne z razpravami, ki so v prisotnosti opazovalcev nujno ali zaostrene ali olepšane, ustvarjajo pa tudi u-tvare o veliki enotnosti in učinkovitosti.
Javnost ima pravico, da je obveščena o vašem delu. Kako boste poskrbeli za informiranje? Boste morda izdajali skupna poročila?
Da ima javnost pravico, rla je informirana, je jasno. Ko bomo prišli do skupnega, demokratično izvoljenega zastopstva, bo popolna obveščenost o delu izvoljenih tudi jamstvo za volivce. Tudi o sklepih, ki smo jih sprejeli prejšnji teden, bomo seveda obvestili javnost, ko bodo obrodili kaj stvarnega. Tako smo sklenili, da zaprosimo za sprejem v Rimu, da bi sprožili razpravo o zaščitnem zakonu v novi zakonodajni dobi in da bi opozorili na
nekatera žgoča vprašanja, ki bi jih lahko oblasti rešile takoj, na primer na šolskem področju.
Domala vse italijanske politične sranke in skupine so si neposredno ali posredno prizadevale, da bi Italija ob podpisu pridružitvenega sporazuma med EZ in Slovenijo čimveč "iztržila " za istrske optante oziroma ezule. Kaj meniš o tem?
To je res značilno za Ita-
i	I i jo. Slovenci se raje kregajmo med sabo. Italijansko o-viranje Slovenije pri bliža-nju Evropski zvezi pa ne zadeva le vprašanja optantov. Apetiti so bili vsaj na začetku še večji in predstavljajo grd primer političnega oderuštva. Vodilni aparat pa je zmotno računal, da si bo z izsiljevanjem pridobil "prostor na soncu" vzhodno od svojih meja, dejansko pa je zamudil precej dragocenega časa za ustvarjanje gospodarskih in drugih vezi. Zanimivo bi bilo enkrat preučiti, kolikšen delež imajo pri tej politiki krajevni dejavniki, državniki, državni birokrati in vsedržavna strankarska vodstva.
Ali se Ti ne zdi čudno, da se o stanju italijanske manjšine v Sloveniji ob tej priložnosti v Italiji govori zelo malo ali nič? Ali se po Tvojem dejansko ne potrjuje stališče, ki je bilo zelo razširjeno v Italiji, da so pravi Italijani po drugi vojni vsi zapustili Istro? Italijanska manjšina res ostaja v ozadju. To se je pokazalo že v času pogajanj o [tristranskem sporazumu Italija-Slovenija-Hrvaška iz |januarja 1992. Sprva se je zdelo, da je Farnesina zelo zavzeta za jezikovne in druge pravice italijanske skupnosti. Ko pa je slovenska stran zahtevala jamstva tudi za Slovence v Italiji, se je
Italija raje odpovedala sklenitvi sporazuma. Z leti se je nato vse osredotočilo na "nepremičnine".
Vprašanje je, kako bo z injšinskim problemom, ko se bosta resno začeli pogovarjati Italija in Hrvaška, saj je tam glavnina italijanske skupnosti, ki nima tako urejenega statusa kot v Sloveniji.
Italija in Slovenija si bosta, kot pravijo, ob podpisu pridružit-vene pogodbe izmenjali pismi, ki bosta obravnavali dvostranska vprašanja. Ti je, vsaj v splošnih obrisih, znana njuna vsebina,
razen seveda vprašanja okrog
nepremičnin?
O omenjenih dveh pismih in o dodatnem pismu, ki ga bo priložila slovenska stran, v trenutku, ko odgovarjam na ta vprašanja, vem to, kar poročajo časopisi. Kolikor vem, specifično o tem vprašanju slovenske manjšine nista informirali ne Slovenija ne Italija, podobno kot v času Ogleja. Vendar - ko je sredi bučnih strankarskih obračunavanj propadel kompromisni predlog iz Ogleja, ki ga bo zdaj koristno natančno primerjati z novimi listinami, je Slovenska skupnost objavila kratko stališče. Ni se spustila v ocenjevanje dogodkov kljub kritičnim pogledom, ki jih je imela na več strani, temveč je zapisala, da upa, da bodo novi sporazumi, ki jih bo slovenska stran dosegla na novih pogajanjih, vsebovali v korist slovenske majšine v Italiji najmanj to, kar je bilo nakazano v Ogleju.
Znano je, kako si se prav Ti najodločneje zavzel da se pred leti ni podpisala listina, ki ni vsebovala nobene obveze v korist naše slovenske manjšine v Italiji. Bi kaj več o tem povedal našim bralcem?
Gre za prej omenjeni tristranski sporazum iz leta 1992. Takrat sem bil kot deželni tajnik SSk res krepko angažiran. Nikakor pa nisem bil edini. Rad bi se spomnil le na odločna stališča Stojana Spetiča. Čeprav so dogodki znani, bi bilo zanimivo opisati vse burno dogajanje tistih dni. Zadoščenje imam, da je za italijansko javnost objektivno opisal stališča naše narodnostne skupnosti dnevnik Corriere della Sera, ki je poslal v Trst posebnega dopisnika, ki o zadevi ni imel predsodkov in s katerim sva se dolgo razgovarjala.
Vsekakor je bila zadeva takrat drugačna. Šlo je za mednarodno priznanje mla-
de Republike Slovenije in Italija je izsiljevala svoje priznanje s sklenitvijo prej omenjenega sporazuma, ki naj bi govoril izključno o problemih Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem. Mi smo se uprli sporazumu, ki bi nas sploh ne omenjal, ne zato, ker bi bili italijanski manjšini nevoščljivi, temveč zato, ker bi tristranski sporazum predstavljal nadgradnjo in deloma revizijo obstoječih, veljavnih mednarodnih sporazumov (Londonski memorandum, O-simski sporazum), ki pa so govorili o pravicah obeh manjšin, tudi naše. Nesprejemljivo je bilo, da bi se dotaknili le enega dela te problematike, zlasti ob upošte-vnaju dejstva, da ravno glede našega položaja niso bile izpolnjene mednarodno sprejete obveznosti.
Glede omenjenega dogajanja se rad spominjam velike vloge, ki jo je odigralo naše skupno zastopstvo, in zavesti, da so naše vprašanje globoko občutili ne le v odboru za mednarodne odnose, temveč sploh v parlamentu (zlasti v zboru občin, dalje, predsednik Bučar je imel zelo lep nastop), v predsedstvu republike in vladi.
O naši prihodnosti
si optimist ali pesimist?
Glede življenjskosti naše skupnosti sem optimist. Glede tega, da nam bo v tej zakonodajni dobi uspelo preusmeriti dosedanjo politiko ■ italijanske države do nas, pa "zmeren" optimist.
S 1. STRANI
FINANČNI MANEVER PRVA HUDA PREIZKUŠNJA
Fazio o tem previdno molči, naglaša pa, da bi bilo potrebno nanovo proučiti sestav socialne države. "Ta je sicer neločljivo povezana
-	pravi guverner - z evropskimi vrednotami, a obramba takšne države zahteva, da se znova določijo kriteriji, ki urejajo pristop k storitvam, k njihovi vsebini, obsegu in tipologiji."
Izvajanja guvernerja Fa-zia so ugodno ocenili zlasti sindikalni voditelji, ki so poudarili, da je govornik v bistvu potrdil veljavnost njihovih stališč, kar zadeva nadaljnji gospodarski in družbeni razvoj v državi. Prodijeva vlada pa se bo prav zaradi finančnega manevra znašla pred prvim težavnim izpitom.
3
ČETRTEK <». JUNIJA 1 996
NOVI GLAS / ŠT. 22 1 996
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
JEZUS IZ NAZARETA IN CERKEV KOT SKUPNOST JEZUSOVIH UČENCEV (22.)
ZVONE ŠTRUBELJ |
Je Jezus želel ustanoviti Cerkev ali ne? Tako smo se vprašali v našem zadnjem prispevku. Prikazali smo, kako se je teološka misel našega stoletja odzivala na to važno vprašanje: od skrajno liberalnega stališča v protestantski in modernistični preobleki, da Jezus Cerkve kot ustanove nikakor ni želel, do mnenja, da je Cerkev nastala iz zgodovinskih razlogov kot nujna posledica prvih treh generacij kristjanov, ki so pričakovali drugi in dokončni prihod Sina človekovega, ki pa ga od nikoder ni bilo, do razlage, ki je veljala v okviru katoliške Cerkve vse do drugega vatikanskega
4	koncila, da je Jezus izrecno želel ustanoviti Cerkev in si jo je že v podrobnosti tudi zamislil. Drugi vatikanski četrtek k°nci' ie uveliavi* sredinsko tezo, po kateri naj bije-6. juniia zus sicer želel ustanoviti Cerkev, vendar se je le-ta 1996 kol ustanova razvijala in izpopolnjevala v različnih zgodovinskih obdobjih.
Kaj to pravzaprav pomeni?
Že v novozaveznih spisih, predvsem v Pavlovih pismih in Apostolskih delih, deloma tudi v evangelijih, lahko opazujemo rast in razvoj Cerkve kot ustanove, od preprostih do bolj popolnih oblik. Nekaj od tega smo v nizu naših prispevkov skušali orisati z analizo prve skupnosti kristjanov. V prvem stoletju se je nato dokončno uveljavila misel, da je Cerkev srednica med Bogom in ljudmi. Njena sredniška vloga se je tako v prvem stoletju kot tudi nadaljnja stoletja razvijala in prilagajala času in kraju. Le tako je mogla uspešno nadaljevati Kristusovo poslanstvo.
V	dogmatični konstituciji o Cerkvi (Lumen Gen-tium) so zborovalci drugega vatikanskega koncila to izglasovali kot osrednjo razlago nastanka Cerkve in tu videli kontinuiteto med Jezusovim delovanjem in poslanstvom Cerkve. Vse to so izrazili s Pavlovo podobo Cerkve: Cerkev je skrivnostno Kristusovo telo, katerega glava je sam Kristus, duša tega telesa pa je Sveti Duh. Ker v Cerkvi živi sam Kristus in ker to telo oživlja Sveti Duh, ostaja v vseh zgodovinskih obdobjih identična s tem, kar je bil Jezusov pravi namen: biti pot k Bogu, postati kraj občestva, skupnost vere, kvas, ki se zamesi v vsako zgodovinsko obdobje človeštva, sol, ki človeški družbi daje okus po Bogu in luč, ki sveti v temi. Cerkev to ne more postati zaradi svojih strukturalnih načrtov in hierarhične ureditve, ampak iz svoje vsebine; ta pa je živi Kristus, njegovo skrivnostno telo.
S tem odgovorom na vedno aktualno in pereče vprašanje, če si je Kristus zamislil tako Cerkev kot jo poznamo danes, dogmatična kontitucija o Cerkvi posrečno in uspešno odgovarja z opisom ravnotežja med vertikalno in horizontalno razsežnostjo Cerkve, med njeno vsebino in njeno obliko. Cerkev je kraj, kjer se dogaja odrešenje in kjer je zato navzoča skrivnost Boga, istočasno pa je božje ljudstvo, ki ima določeno hierarhično ureditev, torej družbena struktura, ki je v zgodovini dvajsetih stoletij razvijala svojo obliko in se, včasih bolj in včasih manj, prilagajala časovnim in krajevnim razmeram. Prav v tej dvojni razsežnosti je skrita dinamičnost, s katero se Cerkev kot ustanova odziva zgodovinskim in civilizacijskim spremembam.
Srbski veleposlanik v Vatikanu
Sedanja vlada v Beogradu je imenovala svojega veleposlanika pri sv. sedežu. Dojčilo Maslovarič je nastopil službo 25. aprila. Sprejeli so ga z vsemi častmi, ki gredo veleposlaniku. V nagovoru je sv. oče poudaril: "Nad vse je potrebno, da vsi južni Slovani med seboj sodelujejo, vsak po svojih močeh in vsak v okviru svoje odgovornosti za utrditev mirovnega procesa in sprave. Katoliška Cerkev se je vedno trudila za trajen in pravičen mir v tistih izmučenih krajih. Nujno je le to, da se vsi potrudijo za ozdravljenje ran iz preteklosti ne samo, da pozabijo na preteklo trpljenje, temveč še bolj s pripravljenostjo na spravo in medsebojno odpuščanje." ■
PAPEŽ O MANIPULACIJAH Z EMBRIJI IN IZVEN-ZAKONSKIH ZVEZAH
Hjveti oče je pred dnevi na posvetu o encikliki Evange-lium Vitae ostro obsodil vsako zlorabo in zlonamerno manipuliranjez zamrznjenimi embriji: obsodil je vsako zlorabo znanosti in biomedicine na tako ranljivem in izredno občutljivem področju, kot je genetika in spočetje otrok v epruveti. Gre namreč za to, da je danes medicinska znanost prišla že tako daleč, da lahko umetno združi moško in žensko spolno celico in ju v epruveti na umeten način obdrži pri življenju. V bistvu ta čisto majhen človeški zarodek kasneje s posebnim postopkom globoko zamrznejo in takega lahko obdržijo leta in leta. Kadar se komu zahoče, zarodek odmrznejo in ga vsadijo v žensko maternico, kjer iz njega zraste otrok. Papež je dejal, da je nečloveško in nedemokratično vsako poigravanje z zamrznjenimi embriji-zarodki, saj gre za spočetega človeka in ne zgolj za znanstveni poskus z neživimi snovmi. Dogaja se namreč, da veliko teh em-brijev pustijo umreti. Skratka: prihaja do velikih zlorab. Papež se je zavzel za prekinitev "proizvajanja" človeških zarodkov in vitro in odločno zahteval, naj se takoj preneha vsakršno eksperimentiranje z njimi. Vest o zahtevi je globoko odjeknila v akademskem in zdravniškem svetu, saj vemo, da se znanstveniki glede na problematiko delijo na dva tabora: na tiste, ki zagovarjajo take poskuse, in tiste, ki trdijo, da je človek že človek ob samem spočetju - takoj, ko se združita moška in ženska spolna celica in data zametek za nov človeški organizem.
Tudi tokrat so se v časopisju vrstile polemike, gotovo pa je, da bo potrebno na tem področju postaviti nova moralna merila, nove moralne vrednote in popolnoma nove in trdne, nedvoumne zakone. Papežev glas v bran nerojenih in spočetih otrok je avtoritativen glas človeka, ki se postavlja najprej kot človek in takoj nato kot Petrov naslednik v bran tistih, ki se sami ne morejo braniti. Poleg tega je pomembno predvsem dejstvo, da je papež zelo odločno in trdo dejal, da je embrio-člo-veški zarodek spočeti otrok in kot tak že človek. Zato moramo tudi embrije obravnavati z istim spoštovanjem, kot moramo obravnavati Iju-d i. Papež se je pri svojem posegu skliceval na moralo in zahteval od znanstvenikov in zdravnikov, ki imajo v skrbi na tisoče zamrznjenih človeških zarodkov, naj najdejo zanje dostojno moralno rešitev, pa čeprav se močno boji, da ta sploh ne obstaja. Prav zato bi bilo zelo važno prenehati z neodgovornim eks-
perimentiranjem na tako občutljivem in moralno tveganem področju.
Samo nekaj dni kasneje je sveti sedež objavil daljši dokument, v katerem so navedeni zaskrbljujoči podatki o današnjem propadanju tradicionalne družine. Prav zato Cerkev poziva, naj se na novo ovrednoti nedolžnost partnerja, ki gre v poroko. Obenem zatrjuje, da bi se morali ljudje poročati veliko mlajši, saj je za Cerkev nesprejemljivo dejstvo, da šte-
vilni mladi de facto sobivajo, ne da bi bili poročeni. O-vrednotenje poroke torej -svetega zakramenta poroke
-	in pa dejstvo, da Cerkev obsoja nedružinske zveze, nezakonske odnose med mladimi. Morda se sliši staromodno, a je dejstvo, da je danes Cerkev zares edina, ki mladim pravi, naj se mladi poročajo. Vsa naša potrošniška družba je n amreč uperjena proti družini; odtod tudi nastajanje izvenza-konskih zvez, moralni propad družine, ki danes žal -predvsem na Zahodu - ni več vrednota. Sveti oče pa je večkrat poudaril in to ponovil tudi tokrat, da je prav družina tista osnovna celica vsake družbe, le-ta pa samo tako lahko upa, da bo v njej zavladala ljubezen.
Papež Janez Pavel II. pravi, da je družina tisti temeljni kamen, na katerem se lahko sezida zdrava in dobra družba, tudi krščansko občestvo, ki bo lahko mirno in brez skrbi zrlo v svetlo bodočnost.
-----------JP-
PRA/.NIK SVETEGA REŠNJEGA TELESA je bil nekoč pri nas zelo slavnosten. V vseh župnijah so bile procesije s postanki ob štirih oltarjih. Kmečki gospodarji so za to priložnost z zelenimi vejami okrasili pot, po kateri se je vila procesija. Posamezne oltarje so primerno okrasile gospodinje. Moderni čas in zlasti današnja naglica sta skoraj vse stare navade odpravila.
Telovo je še vedno eden zelo pomembnih praznikov v cerkvenem letu.
NEKAJ UTRINKOV S PAPEŠKEGA LETALA... (2.)
JURIJ PALIK
Papežev pastoralni in državniški obisk Slovenije sem spremljal z nekoliko drugačne perspektive, ker sem bil namreč med tistimi 48 srečnimi časnikarji iz vsega sveta, ki so šli z njim na letalo in ga spremljali vse tri dni na vsakem koraku.
Časnikarji s papeškega letala smo bili v prvi vrsti in veliko na boljšem od ostalih časnikarjev. Okrog vratu smo imeli posebno verižico, na kateri je pisalo "volo papale", zraven je bila še naša številka, fotografija, tu je bilo še slovensko dovoljenje s fotografijo, pa še posebno dovoljenje za obisk Brda in še kaj, na torbah smo imeli bele in rdeče obeske z vsemi našimi podatki in številkami, skratka, na daleč so nas varnostniki spoznali, da smo s papeškega letala. Nato sta prišla sveti oče in slovenski predsednik Milan Kučan. Neki mladi vatikanski fotoreporter mi je rekel:"Ko prideta iz avta, ti čisto tiho pokliči svetega očeta v slovenskem jeziku, da se bo obrnil proti tebi, jaz bom čisto zraven tebe in bom tako ujel njegov pogled." Nerodno mi je bilo, ker po naravi nisem vsiljivec in ne pozer, nerad se rinem v prve vrste, prepuščam jih raje drugim, ki se prerivajo, meni prerivanje ni všeč, sovražim črede in ovce tudi. Pa sem vseeno ostal v prvi vrsti, za mano so se prerivali ostali, skoraj dva metra imam in zato sem poslušal komentarje na račun širine mojih
ramen in telesne višine. Že sem hotel nazaj, ko me je vatikanski fotoreporter dreznil:"Da mi ne izgineš, si razumel!" Bil je prej ukaz kot prošnja in zato sem ostal. Slovenski predsednik in papež sta počasi stopila do nas, niti dva metra ni bilo med prvo vrsto in njima. "Dai, ades-so, dillo!", je rekel fotoreporter in res sem čisto tiho rekel:"Sveti oče!" Obrnil se je in me pogledal v oči, fotoaparati so šklocali, sveti oče me je gledal v oči, morda je to trajalo tri, morda pet sekund, ne vem. Vem le, da sem imel občutek, da to traja večno, da bi sveti oče rad pristopil k meni in mi stisnil roko, a da mu to prepoveduje protokol, ta izredno točni in vedno pravilni vatikanski protokol, katerega sem pozneje postal sit, a sem se tudi zavedel, da brez njega ne gre. Nobene betežnosti ni bilo na svetem očetu, čil je bil videti, celo palice ni rabil za hojo (V vseh treh dneh je ni uporabljal niti enkrat samkrat!!!), zato se mi zdi vsakršno podtikanje o njegovi betežnosti tuje in neumestno. Imam očeta, ki je samo tri dni mlajši od svetega očeta in še danes kosi travo v vinogradu in lahko zato rečem, da moj oče ni betežen in isto lahko rečem za svetega očeta, ker sem ga sam videl, kako je hodil in kako se je obnašal. Potem nas je sveti oče blagoslovil in najbrž sem bil edini, ki se je pokrižal -neki slovenski varnostnik se mi je razumevajoče nasmehnil, kasneje sva se še večkrat videla in tudi spregovorila nekaj vljudnostnih besed, za kaj več ni bilo nikdar časa. Milan Kučan in janez Pavel II. sta počasi vstopila in odšla v malo dvorano, kjer sta imela zasebni pogovor. Vseprisotni Vik je poskrbel, da smo šli v veliko sprejemno dvorano, kjer smo se postavili v vrsto, le trije metri so nas ločili od slavnostno oblečenih slovenskih politikov z njihovimi še bolj razkošno oblečenimi ženami. Ves slovenski politični in vladni vrh je bil zbran na Brdu,
OCE, POTRDI NAS V VERI!
TEREZA SREBRNIČ
Dva močna trenutka v dogajanju Cerkve v našem prostoru: obisk papeža Janeza Pavla II. in slovesen začetek druge goriške Sinode z mogočnim in prisrčnim bogoslužjem v oglejski baziliki. Nimam tu namena "ogrevati" kronološkega poteka dogodkov, ki so vsem znani. Rada bi le posredovala nekaj svojih vtisov.
Z množico mladih in tudi odraslih primorskih Slovencev sem se udeležila srečanja s papežem v Postojni. Navdušenje mladine je bilo močno in enkratno, le občasno ni bilo prave zbranosti v molitvi npr. v kaki skupinici. Nekateri so prišli mogoče na srečanje s svetim očetom bolj zaradi "spektakularnosti" in ne zaradi duhovnega, verskega doživetja, ki seveda ne izključuje tudi zunanjega praznovanja in slovesnosti. A namen papeževega obiska je bil zgovoren in jasen: Potrdi nas v veri! Papež naj bi nam torej kot Kristusov namestnik dal poguma za prenovljeno življenje po veri. Po slovenskih župnijah so imeli enoletno pripravo z duhovnimi obnovami, molitvijo, celodnevnim in nočnim češčenjem za ta namen. Verjetno smo manj resno doživljali papežev obisk na Goriškem pred leti. Takrat sem na go-riškem Travniku od svetega očeta smela prejeti obhajilo. Bila sem v vrsti za drugimi "izbranci" in sem se trudila, da bi se v sebi duhovno pripravila, kljub raznim rutinskim pregledom in
vstopnicam ter klepetu množice v ozadju. Predno mi je papež položil hostijo na roko, me je za trenutek pogledal. Nasmehnila sem se mu. Kot bi bila sama na svetu - okolje, šum, vse je za hip utonilo. Začutila sem, da hočem zavestno in odgovorno pripadati tej Cerkvi, katere vodja je papež in da se pred njim ponovno odločam za zvestobo Kristusu, naj življenje prinese karkoli. In to z odgovornostjo, a tudi z občutkom svoje majhnosti in grešnosti, ki zato potrebuje božjo pomoč, zaupanje v božjega Očeta, spreobračanje...
Oglejska bazilika mi daje posebno občutje: nema priča minevanja dogodkov, stoletij, hrani v sebi začetke krščanstva, versko izročilo naših prednikov. Kot mati nas je sprejela v svoje naročje, ko smo slovesno o-tvorili začetek druge Sinode goriške Cerkve. Bogoslužje je bilo slovesno, pomenljivo in skrbno pripravljeno kot za posebne prilike. Najbolj mi bo ostalo v spominu, ko so zastopniki vseh župnij prejemali o-glejske križe in nato stali v cerkvi drug ob drugem. Razkropljeni smo po tem o-zemlju, različni, a povezani v skupnih koreninah, v isti veri Vanj; vemo odkod prihajamo in za cilj vemo. In še predno se je začelo o Sinodi govoriti, se nanjo pripravljati, je deloval med nami Duh, nas zbliževal med sabo, da bi ponovno začutili, da smo si bratje in sestre.
SIMBOL 2. GORIŠKE ŠKOFIISKE SINODE
OGLEJSKI KRIZ
	p,
A	CJ
T.i. "oglejski križ" predstavlja eno izmed oblik, s katero je starodavna Cerkev želela imeti pred očmi teološko srčiko krščanske vere in sicer v času, ko je bil še močan vpliv starozavezne prepovedi upodabljanja "božanskega". V takšnem duhovnem vzdušju bi bilo nepojmljivo upodabljati križanega in trpečega Boga, saj je bil - po besedah apostola Pavla - križani Odrešenik pohujšanje za jude in norost za Grke. Stilni simbol je bil tedaj prva in edina oblika, da se prikaže omejenemu človeškemu razumu govorica neskončne božje ljubezni. Med raznimi upodobitvami je bil najslavnejši in pogosten t.i. Chris-mon oz. znani Konstantinov monogram.
Po legendi se je monogram prikazal Konstantinu pred bitko ob Milvijskem mostu s spremljajočim glasom "In hoc signo vinces". To naj bi bilo izhodišče za Milanski edikt iz leta 313, s katerim se je zaključilo obdobje preganjanja kristjanov v rimskem cesarstvu.
Konstantinov monogram sestavlja t.i. križ sv. Andreja, ki ga navpično seka črka P
(grški R). S tem sta nakazani dve začetni črki grškega izraza XPIZTOZ (Christos). Konstantinov monogram je prisoten tudi v mozaiku o-glejske bazilike v bližini napisa v hvalo škofu Teodoru za izgradnjo bogoslužnega prostora.
Vendar tako v Ogleju kakor v drugih mestih starodavnega krščanstva (n. pr. v Ravenni) izsledimo tudi drugačno obliko istega simbola oz. t.i. rimski križ, v katerem se kraka križata pravokotno in se navpični krak sklepa v obliki (P = grški R).
Črki A in U, obešeni na prečnem kraku, spominjata na Kristusove besede v knjigi Razodetja: "jaz sem alpha in omega", začetek in konec. Pomen tega simbola bi lahko tako povzeli: Križ je sredstvo odrešenja. S smrtjo in vstajenjem se je Kristus Gospod razodel kot luč sveta, najvišji pomen zgodovine od začetka do konca časov.
Med Sinodo bo za nas to znamenje tudi znamenje občestva v Njem vseh naših krščanskih skupnosti.
morda me je malce motilo le to, da se slovenski politiki niso med seboj pogovarjali tako sproščeno, kot smo to počeli mi fotoreporterji in časnikarji. Preden sta sveti oče in Milan Kučan prišla iz sobe, kjer sta imela zaseben pogovor, nas je Vik nagnal na avtobus, morali smo v ljubljansko stolnico, preden je slovenska policija zaprla ceste za ves promet.
V ljubljanski katedrali so nas po temeljitem pregledu napotili na kor, s katerega je bil pogled na zbrane škofe, duhovnike, redovnice in redovnike veličasten. Molili so in se pripravljali na papežev prihod, za orglami je sedel možic, za katerega mi je pozneje kolega Danijel povedal, da je bil Ramovš, Vik nam je spet razdelil nagovore, čakali smo na papežev prihod. Če bi verjeli ali ne: orgle so tako zadonele, da smo se vsi na koru stresli. Vsega vajeni vatikanski in drugi reporterji in fotoreporterji so v en glas vzkliknili:"Kaj takega pa še ne!" Danijel mi je kasneje povedal, da so se orgle razločno slišale do Kongresnega trga. Iz knjižice, ki sem jo prejel na letalu in jo je pripravil vatikanski protokol, sem vedel, da v tistem trenutku sveti oče blagoslavlja imenitna nova bronasta vrata ljubljanske stolnice. Potem so orgle še bolj zadonele in objel nas je velikanski in spontan aplavz, sveti oče je vstopil v stolnico in se počasi pomikal proti oltarju, pozdravljal zbrane duhovnike in redovnice, prišel k oltarju in takrat je na koru postalo nevzdržno, fotografi so skakali drug čez drugega, se prerivali, sam pa sem se umaknil na stopnišče kora, da sem fotografom omogočil boljše delo. Vidno ganjeni in do zadnje celice svojega telesa srečni gospod Gril, kateremu gre tudi zahvala, da je papežev obisk v Sloveniji potekal tako lepo in urejeno, kot je, nam je kasneje odprl vrata stolnice, da smo odšli.
Za pregrado, za katero se je pred ljubljansko stolnico naravnost trlo ljudi, mi je nekdo pomahal, bil je prijatelj Ivo jevnikar s slovenskega radia Trsta A, sam ni imel dovoljenja za vstop v stolnico. Šel sem proti izhodu, kjer me je Ivo počakal in skupaj sva se napotila do Streliške ulice, kjer nas je časnikarje s papeškega letala čakal avtobus, ki pa je imel zaradi zapore cest precej zamude in tako sem lahko Ivu še dal kratek intervju za Radio Trst A. Ivo je odšel peš proti svojemu hotelu, končno je prišel naš avtobus, polotila se me je strašna utrujenost, hrbet me je bolel, med kolegi je bilo zaradi zamude malce negodovanja, končno hotel Lev in tu je že čakal vseprisotni Vik, ki nam je dajal napotke za naslednji dan. Z Danijelom sva se dobila šele pozno zvečer, bil je na sprejemu na ljubljanskem gradu, šla sva na večerjo in skupno ugotovila, da je Ljubljana veliko dražja kot pa Italija. -------------- DALIE
BESEDA ŽIVLJENJA
10. NAVADNA NEDELJA
SILVESTER ČUK
DROBIŽ ZA BOGA
Nepozabno srečanje papeža Janeza Pavla II. z mladimi v Postojni med njegovim nedavnim obiskom v Sloveniji na njegov rojstni dan, 18. maja 1996, je obogatila tudi priljubljena pesem Dva novčiča. Govori
o	siromašni vdovi, o kateri poročata evangelista Marko in Luka, ki je v nabiralnik jeruzalemskega templja vrgla dva bakrena kovanca. Ta dva revna novčiča sla se izgubila med zlatniki bogatašev. "Jezuspa gleda vse to, dobro ve, da ni važno zlato,"pravi besedilo pesmi, ki ga je po Svetem pismu sestavil in uglasbit duhovnik Franc Ivan. "Jezus vidi v srce in učencem pove: 'Vdova je vrgla največ, saj je dala vse, kar ima, pa čeprav sta bila samo dva novčiča ’. "Pesem je "pridiga", zato se končuje z naukom za življenje: "Pravi kristjan naj posnema Boga in deli iz srca, pa čeprav sam in samo dva novčiča."
"Ni važno zlato, važno je srce." Tako bi lahko "prevedli" besede preroka Ozeja, pisca današnjega prvega berila: "Usmiljenja hočem in ne daritve", ki jih navaja Jezus ob koncu evangeljskega odlomka. V odnosih do svojih najbližjih se ljudje pogosto obnašamo zelo čudno: ker zanje ne najdemo časa in prave ljubezni, ki je zelo zahtevna, se hočemo "odkupiti" z darovi in darili, zlasti oh raznih praznikih in praznovanjih. Mnogi starši se čutijo "krive" pred svojimi otroki, ker se jim premalo posvečajo, pa mislijo, da bodo to poravnali z materialnimi darovi. Tudi v odnosu do Boga, našega Očeta, se kristjani ne obnašamo veliko bolje. On nam govori: "Daj mi svoje srce", mi pa se mu izmikamo in podarjamo svoja pobožna čustva, ki so velikokrat zlagana in ponavadi ugasnejo že na cerkvenem pragu.
"Usmiljenja hočem in ne darila."Mnogi krščanski ljudje se zelo vznemirjajo, če kdaj v petek (iz pozabljivosti) jedo meso, niti malo pa jih ne moti, da v družini, v soseski ali na delovnem mestu živijo v neprestanih prepirih ali celo sovraštvu . Tako vero, ki je značilna za farizeje vseh časov (in večji ali manjši kos farizeja tiči v vsakem od nas!), je Jezus v svojih nastopih kar se da ostro obsojal. Bogu so všeč tisti, ki so usmiljenega srca, čeprav so še tako veliki grešniki in se tega tudi zavedajo, ne mara pa trdosrčnih "pravičnikov", ki imajo druge za grešnike, ne zavedajo pa se, da so grešniki tudi sami.
Naš Bog ni nekakšen "načelnik davčne uprave", ki čaka na naše darove, temveč bitje, ki pričakuje našo ljubezen kot odgovor na njegovo usmiljeno ljubezen. Ne zahteva tvojih stvari, zahteva veliko bolj tebe samega. Kdor zakramente, nedeljsko mašo in dnige krščanske "dolžnosti"pojmuje kot neke vrste "drobiž", ki ga usmiljeno vržemo Bogu, da ne bodo duhovniki sitnarili, vara samega sebe. Jezus vidi v srce. Radi se pohujšujemo nad zgodovino, nad vsem, kar je bilo slabega storjeno v imenu krščanstva. Pojdimo raje sami vase in pohujšujmo se na lastnim polovičarstvom! Boga bi radi odpravili kot nadležnega berača s kakšnim drobižem. Pripravljeni smo mu nekaj zunanjega, kar ne stane veliko, radi bi ohranili nekaj folklore, ne dopustimo pa, da bi vera prežela naše življenje do poslednjega vlakna - da bi mogli ljubiti z vsem srcem.
ČETRTEK 6. IUNIIA 1 996
Njih zvestoba je ponos Cerkvi
"Bodimo Bogu hvaležni za pričevanje ljubezni, ki so ga dali trapisti v Alžiriji. Njihova zvestoba in doslednost sta brez dvoma v čast Cerkvi in bodo gotovo seme sprave in miru za alžirsko ljudstvo, s katerim so ostali solidarni." Tako se je izrazil sv. oče v nedeljo, 26. maja, na trgu sv. Petra pri angelovem češčenju, ko so potrdili vest, da so alžirski muslimanski fundamentalisti ubili sedem francoskih trapistov. "Nikoli več naj se ne kliče imena božjega za opravičevanje dejanj, ki so najhujša žalitev Boga in ljudi!" je zaklical sv. oče.
Trapisti so menihi, ki živijo v molku ob delu in molitvi in se direktno ne posvečajo širjenju evangelija. Uživali so pa velik ugled med prebivalci, zato so jih muslimanski fanatiki zaprli in nato obglavili. Francoske oblasti so jih sicer nagovarjale, naj se umaknejo in gredo iz Alžirije, toda oni so raje vztrajali, četudi so jim že prej pretili. Tudi danes imamo torej mučence kot v prvih krščanskih stoletjih. ————
NOVI GLAS / ST. 22 1 996
ČETRTEK 6. JUNIJA 1996
PREVOD PAPEŽEVEGA DELA PRED ZLATARNO
BREDA SUSIČ
Ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji smo po Radiu Slovenija in po Radiu Trst A prvič lahko slišali delo Pred zlatarno, ki ga je papež napisal leta 1960. Prav nekaj dni pred papeževim prihodom je knjigo z istim naslovom izdala celjska Mohorjeva družba. Knjigo je uredil Jože Faganel, prevedel pa Klemen Pisk, s katerim smo se srečali ob priliki predstavitve knjige v DSI v Trstu v ponedeljek, 3. junija, in mu postavili nekaj vprašanj.
Kako je prišlo do tega, da si se lotil tega prevajalskega dela? Od kod je prišla pobuda? Si že kdaj prej prevajal?
Nagovoril me je prof. Jože Faganel, pobuda pa je pravzaprav prišla iz Trsta od predstavnice Radijskega o-dra. Kakih večjih izkušenj pri prevajanju nisem imel, razen nekaj revijalnih objav, zato sem za pomoč pri prevajanju zaprosil prof. mag. Nika Ježa. Poljščino študiram zdaj šele tretje leto, vendar pa kar intenzivno.
Si delo poznal že prej? Kaj bi nam povedal o delu samem -najprej z vidika bralca, potem pa še prevajalca?
Dela prej nisem poznal, vendar sem se, predno sem začel prevajati, z njim seznanil. Prebral sem tudi nekaj VVojtilove poezije. O samem delu pa bi povedal to, da me je zelo presenetilo -začuden sem bil, da je papež napisal nekaj tako globokega. Kot prevajalec pa sem imel zelo težko nalogo: moral sem ujeti visok slog dela.
.S’ katerimi težavami si se spopadal pri prevajalskem delu? V eseju Pomianowskega izvemo, da je jezik, ki ga avtor uporablja,
MONODRAMA MATIAŽA KMECLA
preprost in neizumetničen, obenem pa je vsaka beseda
nabita s pomeni...
Jezik je res navidezno preprost, vendar nabit z globokimi metaforami. Prevajalec pa mora vse razumeti, nobena zadeva mu ne sme biti nejasna, ne more namreč nekaj prevesti, ne da bi razumel, kaj je avtor s tem hotel povedati. Tukaj sem seveda imel kar nekaj težav. Včasih je moralo priti do kake interpretacije, pri prevajanju pa je lahko interpretacija zelo nevarna zadeva... Odgovornost pri tem prevajanju je bila še toliko večja tudi zato, ker sem mlad in še neizkušen. Prav zato pa sem prosil za pomoč prof. Ježa, ki mi je svetoval in prevod lektoriral. Veliko sem se posvetoval tudi s prijatelji, ki jih imam na Poljskem, ki študirajo slovenščino.
Sledil si tudi radijski realizaciji dela, ki jo je pripravil naš tržaški Radijski oder. Bi nam povedal svoje vtise o tem? Si morda videl tudi film, povzet po delu?
Imel sem to srečo, da sem prisostvoval vaji Radijskega odra. Tako sem lahko tudi slišal to, kar sem prevedel. Marsikateri popravek je nastal prav ob tem poslušanju. Izvedba Radijskega odra mi je bila zelo všeč, bila je jasna, zelo razumljiva. Tudi film sem videl. Spraševal sem se, kako to, da Vatikan ne dovoli odrske uprizoritve tega dela, saj spada v posebno zvrst, ki ji pravimo rapsodično gledališče, v katerem je ves poudarek na besedi, ne pa na gibih, kostumografiji in scenografiji; dovolil pa je snemanje filma, ki je - bi rekel - ameriška priredba teksta...
/a konec še to: kako so delo sprejeli? Komu je knjiga pravzaprav namenjena? Kaj bi rekel bralcem Novega glasa, da bi jih spodbudil, da sežejo po tem branju?
Bil sem že na več predstavitvah knjige in povsod so bili navdušeni, obenem pa tudi presenečeni. Čudili so se namreč temu, da se je papež lotil ljubezenske problematike in da tako dobro pozna človeške značaje. Knjiga ni namenjena samo eni skupini ljudi. Obravnava probleme med zakoncema, pa tudi probleme pri vzgoji otrok, probleme med mladima zaljubljencema... Starejši ljudje bodo pri branju morda začutili neko nostalgijo, mladi uvideli svojo bodočnost. Namenjena je vsem, ki iščejo ljubezen, ali pa se je spominjajo... Vsem pa, ki bi radi segli po tej knjigi, bi rekel, da je to v bistvu meditacija o ljubezni in naj se zato knjigi prepustijo. Naj jih nagovori, naj jim pride do srca.
ANDREJ
SMOLE
Slovenska literarna besedila rada osvetljujejo Prešernov čas, pesnikov lik in njegove sodobnike, obenem pa tudi vzdušje dobe, ki je bila v različnih pogledih razpeta med svoja nasprotja. Na odru je ta čas zaživel v Kmeclovi monodrami Andrej Smole - Znameniti Slovenec. SSG v Trstu se je z njo približalo gledalcem na Opčinah, v Kulturnem domu v Trstu, v Bar-kovljah in v Kulturnem domu v Gorici. Podpisana si je predstavo ogledala v tržaškem Kulturnem domu, kjer smo se v veliki dvorani spogledovali maloštevilni obiskovalci. Gledališče enega igralca za enajst gledalcev. Predstavo si je bilo že mogoče ogledati, majski čas je prepoln različnih prireditev, kljub napovedi ni prišla gimnazija z onkraj meje. Pa vendar vsa ta opravičila ne zmorejo zakriti metafore, ki se izrisuje ob izpraznjeni dvorani.
Matjaž Kmecl, literarni teoretik in zgodovinar, je ob profesorskem delu in vidnih družbenih zadolžitvah vedno našel čas tudi za pisanje spremnih besed k različnim monografijam, za planinske tekste in za dramatiko. Njegov Andrej Smole ostaja zvest avtorjevi težnji, da bi pri znanih slovenskih osebnostih osvetil prikrite črte njihovega značaja in življenja. Smole je pred nami v odhajanju, na črti med življenjem in smrtjo, besedo namenja svojemu velikemu prijatelju Prešernu. Iz njegove poezije poznamo Smoleta kot veselega pivskega bratca, s finančnimi in ljubezenskimi težavami; niti pot v tujino mu ne prinese novih odkritij in domov se vrne umret. Po Čopu že drugi prijatelj, za katerim Prešeren žaluje.
V	monodrami je pozornost namenjena ljubezni in narodu. Samovšečni mladenič ob trošenju materinega denarja išče otipljive užitke tega življenja. A ne najde svoje Heloise, njegova usoda je podobna Abelardu, po vseh ljubezenskih avanturah ostajata z njim le nepoštenost in obup. Ker se ne zna in ne zmore približati globljemu smislu, v tem nenavadnem in moškem pogledu na erotiko navdušenje zamenja gnus. Zaman išče svojo idealno žensko v pogovoru s Prešernom, obenem pa sesuje tudi njegov mit o veliki ljubezni.
Narodna tematika je o-stajala v drugem planu, a tudi tu navdušenje zamenjata dvom in obup nad tedanjim slovenstvom.
In po vsej nepoštenosti Smole prestopi črto med življenjem in smrtjo, ironičen nasmešek ob slovesu namenja Prešernu in gledalcu. Kot da gre spet za njegovo novo potegavščino! A tu se stvari nepreklicno končujejo in Smoletov lik ostaja nedorečen. Še vedno je prijazni hudomušni veseljak iz Prešernovih poezij, obenem pa nam ga Kmeclova monodrama kaže v tipični drži, ko moška družba s polnimi kozarci razmišlja o samozadostnosti.
Tone Gogala je vlogo o-digral skladno s tekstno predlogo. Kvalitete tega igralca dobro poznamo, saj je bil dolgo časa član našega gledališkega ansambla. Vešče je odigral različne čutne, čustvene in duhovne odtenke ter ob tem presegal omejitve, ki jih monodrama ob igranju enega samega igralca zastavlja. Tudi v pusti dvorani je moč igranja uspela zapolniti izpraznjenost.
---------A.D.A.
MLADIKA ŠT. 4
V	kioskih lahko kupimo 4. številko revije Mladika v letošnjem letu. Uvodnik z naslovomVeliki strah je mimo je posvečen izidu parlamentarnih volitev v/ Italiji in analizi položaja slovenske manjšine s tem v zvezi. U-vodniku sledi novela Andreja Makuca Čodra, ki je prejela drugo nagrado na literarnem natečaju Mladike,
v	rubriki Slovenci za danes pa je Zora Tavčar intervju-vala misijonarja Janka Slabeta, ki deluje v Matangyju na Madagaskarju. Bruna Pertot nadaljuje z opisovanjem rastlin in zelišč, ki so jih ljudje nekoč pogosto uporabljali, sedaj pa so skoraj pozabljena: tokrat je na vrsti bezeg. Objavljen je dopis Karla Cepla iz Waiblin-gena z naslovom Brez zaupanja živeti, v katerem avtor analizira eno izmed značilnosti postkomunistične družbe na Vzhodu, in sicer nezaupanje. Objavljenih je več literarnih in likovnih o-cen izpod peresa Alojza Rebule ter Magde in Martina levnikarja. Tudi v tej številki so prisotne običajne rubrike Pod črto, Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da..., Antena in Čuk na Obelisku.
Z Mladiko je na osmih straneh izšla tudi njena mladinska priloga Rast. Omembe vredni prispevki so uvodnik Mitje Petarosa z naslovom Ko povabim uglednega gosta, ki je posvečen papeževemu obisku v Sloveniji, intervju Neve Zaghet z ja-dranovim košarkarjem Janom Budinom ter razmišljanji Brede Susič in Petra Černiča o vprašanju multikulturnosti. Omeniti velja sklepne stavke Černičevega razmišljanja (Multikulturnost in zamejstvo); "Dialog in srečanje brez zavesti svoje identitete, v luči ne vem kakšnih idealov, ni srečanje, ampak nevarno prilagajanje drugemu. To pa neizprosno vodi le v asimilacijo."
 I.Ž.
PODLISTEK
NOVA TEMELJNA PRISPEVKA ZA POZNAVANJE DUHOVNE PROBLEMATIKE BRIŽINSKIH SPOMENIKOV (3.)
• ••••••••••••••••••••a
IANKO JEŽ
Na sinodi "ad ripas Danubii" so škofje sklenili razdeliti nanovo pridobljeno misijonsko področje med salzburško in oglejsko Cerkev. Meja med obema je postala reka Drava. Karel Veliki je ta sklep potrdil najprej leta 803 in nato še leta 811. Ta meja je obveljala do jožefinske reforme. Onemogočala je, da bi bili Slovenci združeni tudi politično in cerkveno.
Sinoda je torej uresničevala nasvete, ki jih je predvsem misijonar in teolog Alkvin s svojim dopisovanjem širil
med frankovskimi škofi. Najpomembnejši so dopisi, ki jih je Alkvin izmenjal s salzburškim škofom Arnom in patriarhom Pavlinom. Alkvin je potemtakem sodil, da sta bila Arno in Pavlin dolžna širiti krščanstvo med alpskimi Slovani, torej Slovenci. Alkvin je torej na sinodi ob bregu Donave privedel do zmage načela irskoanglo-saške misijonske metodologije, ki je zagovarjala širjenje krščanskega apostolata zgolj z duhovnimi sredstvi in ostro odklanjala vsako nasilje pri pokristjevanju. Karel Veliki je tako že leta 747, torej eno samo leto po končani sinodi, z novim zakonikom preklical stare nasilne odredbe, ki so slonele - kot nazorno trdi Olga Tavčar - na geslu "ali krst ali smrt", in Saksonce izenačil s Franki. Teh nasvetov se je Karel Veliki držal tudi pri pokristjanjevanju Slovencev. Alkvin je v svojih pismih pri tem poudarjal važnost uporabe poganskemu ljudstvu razumljivega jezika, torej materinščine. Alkvin pa je šel še dalje. Zahteval je, naj misijonarji ravnajo tudi po načelu, da neofiti izražajo nanovo pridobljeno pravo vero v svojem, domačem jeziku. Karel Veliki je torej pod odločilnim Alkvino-vim vplivom svojim prefektom ukazal, naj se ravnajo po tem načelu.
Na podlagi teh novih pastoralnih načel in sinodalnih sklepov je bila katoliška Cerkev v Karlovem cesarstvu prežeta z novim mladostnim misijonskim elanom. Misijonarji so začeli prevajati glavne molitve in liturgična besedila tudi v slovenščino. Nastali so tako Brižinski spomeniki.
Važno pa je vedeti, da oglejski patriarh Pavlin na sinodi v Čedadu, ki jo je sklical eno samo leto po sinodi na bregu Drave, problema o enakopranosti slovenščine z latinščino v cerkvenem življenju na po Slovencih naseljenih ozemljih sploh ni omenil. Ali je oglejski patriarhat že tedaj imel v mislih načrt o različnem ravnanju glede rabe domačega jezika v liturgiji s Slovenci tostran in onstran Drave? Tudi Olga Tavčar si zastavlja to vprašanje in odgovarja z vprašanjem, ki si ga je tudi zgodovinar Fulio Salimbeni v delu Paolino d'Aquileia e la civilta medievaleodkrito zastavil. Salimbeni meni, da je bil Pavlin "mogoče v prvi vrsti misijolog, ki se je zelo dobro zavedal, kaj bi bilo na misijonskem področju prav storiti, a česar zaradi pomanjkanja časa in takratnih razmer niti on niti njegovi predniki niso bili sposobni izvesti". ------------ DALJE
GORIŠKI LETNIK ŠT. 23
Resova korespondenca je naslov obsežnega gradiva, ki ga je Marijan Brecelj objavljal v tržaški reviji Zaliv v letih 1968-1973. Seveda je avtor za objavo gradivo dopolnil z novimi spoznanji in novim gradivom, ki mu ga je uspelo izbrskati v tridesetih letih po prvi objavi.
Vsakomur, ki kaj da nase in na lastne korenine, toplo priporočam branje Zbornika Alojzija Resa, morda še posebno toplo prav to korespondenco, ki jo je zgledno in z veliko skrbjo uredil Marijan Brecelj.
Ob prebiranju tega zbornika, ki ima čisto na koncu še kratka povzetka v italijanskem in angleškem jeziku, se človek zave, kako pomembno je dobro poznati našo preteklost, ki je izrednega pomena za boljše razumevanje naše sedanjosti. Goriškemu muzeju gre naša iskrena hvaležnost za izdani Zbornik. Res je, da se ljudje Resovega kova ne rodijo vsak dan, res pa je tudi, da ne morejo vsi biti Resu sorodni po mišljenju in duši; tistih nekaj ljudi, ki pa se v njegovem delu, mišljenju in deloma tudi v življenju prepoznavamo in vidimo, da bi brez Resa in njemu podobnih velikanov iz naše slovenske in primorske preteklosti, ne bili to, kar smo, tistih nekaj ljudi torej pa bo imelo Re-sov zbornik vedno pri roki, na najljubši knjižni polici, tisti, na katero damo samo knjige, za katere pravimo, da so nam svete.
JURIJ PALjK
Te dni prihaja na knjižne police vseh knjigarn širom po Sloveniji zbornik Goriškega muzeja Goriški letnik številka 23. Lepo oblikovani in okusno ilustrirani zbornik je tokrat v celoti posvečen velikemu primorskemu kulturniku in intelektualcu Alojziju Resu. Uredniški odbor, kateremu predseduje dr. Branko Marušič, ki je glavni urednik Goriškega letnika, je že na prvi strani zbornika zapisal, da je publikacija objavljena v letu šestdesete obletnice smrti in ob stoletnici rojstva Alojzija Resa. Mag. Slavica Plahuta, ki je ravnateljica Goriškega muzeja s sedežem v gradu Kromberk, je v uvodni besedi zapisala, da je sicer res, da je zbornik posvečen Resu izšel z enoletno zamudo, da pa je tudi res, da je v zborniku zbrano gradivo z Resovega simpozija na Sveti Gori pri Gorici, ki je bil v letu 1993. Ne samo to; v zbornik je uredništvo dodalo še ponatis korespondence med Resom in Francetom Bevkom, ki jo je za tržaško revijo Zaliv pripravil in opremil z dobrimi opombami Marijan Brecelj. Nadalje pravi mag. Plahuta, da si Resovo življenje in delo gotovo zaslužita še druge poglobljene analize, omenila pa je tudi, da manjka Resova bibliografija.
Z veseljem lahko rečem, da je Resov zbornik, kot lahko upravičeno imenujemo 23. številko Goriškega letnika, izredno dobra publikacija, ki bo prišla prav strokovnjakom in predvsem vsem tistim, ki bi radi o svojih primorskih koreninah vedeli kaj več. Alojzij Res je bil človek, ki je v času svojega kratkega življenja napravil za nas slovenske Primorce in za ves slovenski narod toliko pomembnega, da je neobhodno potrebno vedeti o njem vsaj nekaj o-snovnih podatkov. Prepričan sem, da je Zbornik prava knjiga, po kateri bodo
morali odslej segati vsi tisti, ki bodo hoteli kaj več zvedeti o tem velikem možu, kateremu gre zasluga, da se je v tridesetih letih v italijanskih enciklopedijah pisalo veliko o zaslužnih Slovencih in o slovenskem narodu nasploh.
Alojzij Res se je rodil leta 1893 v Gorici, umrl pa leta 1936 v Benetkah, kjer je poučeval, delal in živel z italijansko ženo Dino. V zelo suhih besedah bi lahko njegovo ogromno delo strnili v velikanski uspeh, ki ga je predstavljal Dantejev zbornik, ki je v dvajsetih letih izšel tako v slovenskem kot italijanskem jeziku. Resu je takrat uspelo pritegniti k sodelovanju vse najvidnejše slovenske in italijanske dantologe. Res je bil tudi soustanovitelj Naše založbe v Trstu, uredil je prvi letnik jadranskega almanaha, pisal črtice, bil velik estet in ljubitelj lepega in umetnosti in še bi lahko naštevali. O tem piše v Zborniku v zelo skopih besedah Ivanka Uršič, medtem ko Joža Mahnič piše o Alojziju Resu kot leposlovcu, Petra Svoljšak je prispevala esej z naslovom Dr. Alojzij Res v prvi svetovni vojni - Resovo vojno dopisništvo. Marijan Brecelj je prispeval zapis z naslovom Res -Bevkov slovstveni mentor, Marija Pirjevec |)a razmišlja o Alojziju Resu kot posredniku med slovensko in italijansko kulturo. Sledi članek Petra Krečiča, ki o-bravnava Resa kot likovnega kritika, medtem ko je ugledni primorski zgodovinar Branko Marušič napisal izčrpen in pogljobljen prispevek k biografiji dr. Alojzija Resa.
ALMA KARLIN IN POLONA VETRIH
rastlinskimi listi, ki so skrbno katalogizirani. Obstajajo tudi zanimivi akvareli, črnobe-le risbe in celo kakšno platno, ki kaže na njen prefinjen estetski čut.
Alma je pisala v nemščini, čeprav se je vedno čutila Slovenko. Zato je tudi sTheo Gamelin odšla v partizane, ko je po naključju zbežala iz gestapovskega zapora.
Naj še dopolnim, da je o Almi Karlin samo v nemških časopisih tiste dobe zabeleženo nad 300 obširnih člankov, zapisov, predstav in po-
AMBROŽ KODELJA
Igralka se je v lik Alme Karlin tako vživela ali celo poistovetila z njim, da ob odrskem dogajanju osupnemo in nam velikokrat dobesedno zastane dih. Ob koncu predstave smo resnično zadovoljni in tudi srečni. Zakaj na to opozarjam? Znano je, da se Polona Vetrih pred vsako predstavo, kar še zlasti velja za Almo, tudi duhovno pripravi. O tem se danes tako malo ve. Njena duhovna priprava, pa naj bo v jogi ali meditaciji, jo pripelje v lik osebe,
Pri izpitu stare biblične hebrejščine, za katero se nisem nikoli navduševal, sva se s kolegom profesorju predstavila ob napovedani uri. V učilnico je istočasno vstopila nepoznana dama in prisedla k izpraševanju.
Kolega je kmalu opravil in srečen odšel, sam pa sem se krepko potil. Ob njegovi knjigi se je dogodilo nekaj, kar me je zmedlo. Profesor me začne spraševati snov iz Stare zaveze, kar ob hebrejskem tekstu. Tako so prišli na vrsto tisti trije sinovi, ki jih je rodila kanaanska hči Su-eta in so se imenovali Her, Oman in Sel... Vmes je dodatna vprašanja postavljal tudi gospe, ki je bila prisotna. Na koncu me profesor odslovi: "No, tako opravili ste hebrejščino, pa še drugi traktat Stare zveze istočasno. Vem, da ste zadovoljni!" Mislil sem si svoje in damo iz vljudnosti pospremil do izhoda. Predstavila se mi je in spoznal sem Theo Schrei-ber-Gamelin. Živela je v Celju, pravzaprav na pobočju hriba Gramada v Pečovniku, kjer je imela nekakšno pravljično hišico. Zadnja leta je preživljala med študijem in obujanjem spominov na svojo dolgoletno prijateljico in sopotnico Almo Karlino-vo, varovanko v zadnjih letih njenega življenja. Njej gre zahvala, da sem nekako pobliže spoznal to njeno življenjsko sopotnico.
Alma Karlin se je v nekem zapisu takole predstavila: "Sem ženskega spola in sem se rodila v Celju 12. oktobra 1889. Oče je upokojeni major avstrijske vojske Jakob Karlin in mati učiteljica Vi-libalda Miheljak. Kot otroka so me jemali s seboj v Dalmacijo, na Tirolsko, Bavarsko, v Istro, Italijo... Že tedaj sem začela pisati prve pesmi... Študirala sem jezike in na londonski Society ot'Arts z odliko diplomirala iz o-smih tujih jezikov. Ker pa me je zanimalo, sem se posvetila tudi egipčanskim hieroglifom, hebrejščini, vzhodni filozofiji in teozofiji... Leta 1914 sem se začela poklicno posvečati pisateljevanju. Oljjavila sem 20 romanov, zgodb in potopisov." V njeni zapuščini pa čaka še 40 neobjavljenih del, potopisov, črtic in zgod!). Sem lahko prištejemo še nekaj nad 400 pesmi in 98 listov notnih zapisov. Naj dodam, da je tam tudi nekakšen herbarij s 500
ciaj
govorov z njo. Prav tako so obsežni zapisi nastali v tisti dobi tudi v angleškem, španskem, francoskem, celo kitajskem jeziku. Upravičeno lahko rečemo, da je to vsaj do danes edini Slovenec, ki mu je svetovno časopisje posvetilo toliko pozornosti. Mogoče je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je Alma Karlin bila nekakšna gostja -predavatelj na večjih angleških univerzah, kar ji je njen ugled tudi povečalo.
Niti Almo, kot pozneje tudi Theo, ni v starosti nihče upošteval. Obe je pestilo velikansko pomanjkanje in seveda tudi obup. Alma umre za rakom 15. januarja 1950. Dva dni pozneje jo Thea pokoplje na Svetini pri Celju. Tja so pozneje položili tudi njo. Alma je celo življenje nekaj iskala. Njen nemirni duh se je dopolnjeval ob Thei.
Igralka Polona Vetrih, žena svojstvenih umetniških razsežnosti podaja v monodrami lik Alme Karlin z naslovom Alma. Predstavo je naštudirala v slovenskem in angleškem jeziku. Gledalec pri tej predstavi doživi nekaj, kar doživimo zelo redko.
tokrat v Almo samo, da jo duhovno doživi in pozneje kreacijsko podoživeto poda gledalcem.
Prav na to bi želel opozoriti vse, ki nastopate, ne samo v igralnih, ampak tudi v glasbenih in pevskih nastopih. Velikokrat odhajamo z naših kulturnih prireditev polni nekega prijetnega občutja, pa vendar s kančkom, lahko tudi z velikim požirkom (!) in priokusom praznine. Vidi se, da do potankosti pripravljena predstava ni i-mela duše. Ob takšnih občutkih lahko šele govorimo o gledališkem, glasbenem ali pevskem doživetju. Če duhovne priprave na neko kulturno predstavo pri nastopajočih ni, potem je to kulturni dogodek brez duše! Vsi smo veseli, nastopajoči bodo lahko po predstavi še naprej žingali ali natakali, poslušalci ali gledalci pa odhajajo s pelinovo grenkobo v upanju, da bo drugič bolje... To nam je Polona Vetrih ponovno dokazala ob Almi! -Mogoče se bo tudi kakšen naš zamejski kulturnik ob predstavi Alma zamislil in začel misliti!!!
PRISPEVAJ K DOGRADITVI KATOLIŠKEGA DOMA
Tvoj prispevek bo pripomogel j k odprtju, ki bo predvidoma j v mesecu oktobru, i
*<• ®
a. a 2
Dar lahko oddaš
na račun št. 31276 pri Kmečki banki v Gorici, na upravi Novega glasa v Gorici in Trstu ali pri slovenskih duhovnikih.
7
ČETRTEK 6. JUNIJA 1996
8
ČETRTEK 6. JUNIJA
19%
OBČNI ZBOR SSŠ
ODMEVI PO JUSARSKIH VOLITVAH
MOŽNA RAZVELJAVITEV IZIDOV
ERIK DOLHAR
Kot smo v prejšnji številki NG obljubili, bomo še naprej poročali o "problematiki" jusa oz. odborov za ločeno upravljanje jusarskega premoženja.
statut, v katerem pišemo, da je naš občevalni jezik slovenščina. Se pravi, da nismo nikoli zanikali slovenščine in jo bomo vedno zahtevali! Z našim delom se nismo nikoli skrivali, oz. smo vedno pokazali, da smo Slovenci. Zato se nismo strinjali, da omenjeno zahtevo pošljemo šele tik pred volitvami, kar je bilo za nas izzivalno do prefekta in župana. Vem, da namen tistih, ki so to prošnjo poslali, ni ta, da dosežejo dvojezične glasovnice, temveč da ustvarijo kaos in zmedo."
Zoran Sosič
Zakaj obstaja možnost razveljavitve izidov (uspešnih) volitev, ki so bile v nedeljo, 26. maja, v Medji vasi, na Proseku, Opčinah, v Barkovljah, pri Banih, v Pa-dričah, Bazovici in v Lonjer-ju? Sest jusarskih odborov iz tržaške občine (izjema je Prosek) je pred volitvami naslovilo poslanico tržaškemu županu in prefekturi, naj pristojne oblasti poskrbijo za dvojezične glasovnice, saj je večina volivcev slovenske narodnosti. Župan Riccardo 11ly je odgovoril, da tega ne misli storiti, saj je že uveljavljena praksa ("...prassi conso-lidata..."), da so glasovnice samo v italijanščini. Koordinacija jusarskih odborov, s svojim "šefom" Zoranom Sosičem na čelu, je posledično odločila, da stroškov za volitve ne misli poravnati, negle-de na izid volitev. Na Opčinah je, kot znano, obstajala realna možnost, da zmaga "politična" (oz. izključno italijanska) lista, katere nosilec je bil gospod Cola. Na torko-
vi	tiskovni konferenci (28. maja) je Zoran Sosič med drugim omenil, da"... obstaja še možnost razveljavitve izidov...", zaradi prej omenjene poslanice oblastem. To pa bi bilo lahko tvegano, saj je Pavel Milič prejel le glas več od nosilca "nasprotne" liste Cole. Vprašali smo predsednika proseškega jusarskega odbora Bruna Rupla, zakaj Prosek, kot edina vas v jusarskem odboru, ni podpisal poslanice županu in prefektu.
"Zato, ker smo proti katerikoli strumentalizaciji. Dvojezičnost nam pripada in jasen dokaz je samo to, da smo pred kratkim, verjetno kot prvi odbor za ločeno upravljanje jusarskega premoženja v Italiji, poslali na notranje ministrstvo v Rim
Bruno Rupel
Kot edina stranka se je takoj po izidu volitev pri nas oglasi la Slovenska skupnost,
ki v tiskovnem poročilu tržaškega pokrajinskega tajništva "izraža veliko zadovoljstvo nad izidom jusarskih volitev. V vseh osmih srenjah na Tržaškem, v katerih so volitve potekale, so namreč zmagale liste, ki najbolj neposredno odražajo avtohtono, večinoma slovensko prebivalstvo, se pravi zgodovinske nosilce jusarskih pravic. To se je zgodilo tudi na Opčinah, kjer je bilo volilno soočenje najbolj težavno in mestoma celo ostro. SSk je prepričana, da bodo novoizvoljeni jusarski odborniki upravljali jus v korist celotnih svojih srenj, brez ozkosti, kot so to že zgledno delali njihovi predniki, in da si bodo prav tako kot slednji prizadevali za polno uveljavitev jusarskih pravic, ki jih še vedno premnogi prezirajo oz. kratijo. SSk tudi upa, da spodbuden izid nedeljskih volitev odraža novo zavest avtohtonega prebivalstva o pomenu teritorija za obstoj in uravnovešen razvoj krajevnih skupnosti."
Na 37. rednem občnem zboru tržaškega Sindikata slovenske šole, ki je bil v petek, 31. maja, v dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah, se udeleženci niso uspeli zediniti okoli imen kandidatov in okoli list. Volitve so tako preložili na torek, 11. maja, ob 20. uri (kraj ni še znan).
Do zapleta je prišlo zaradi zahteve po pismenem pristanku kandidatov za vstop v listo. Ta pogoj je zahteval predvsem predsednik občnega zbora Franc Škerlj, medtem ko so nekateri drugi šolniki dejali, da na prejšnjih občnih zborih pismen pristanek ni bil potreben. Stvari je dodatno otežkočilo dejstvo, da je bilo veliko kandidatov odsotnih in da so se mnogi znašli na obeh listah (eno listo je predstavila skupina šolnikov, drugo pa odbor). Niti poseg predstavnika nadzornega odbora Marka Oblaka ni pomiril duhov. Oblak se je skliceval na pravilnik, ki določa, da morajo kandidati dati svoj pristanek, ne pravi pa, kako.
SLOVENSKI SOLNIKI NISO VOLILI
IVAN ŽER)AL
m'	**
Pogled mi udeležence občnega zbora SSŠ
Oblak je ob tem dejal, da velja tudi pismena izjava dveh oseb s pričevanjem, da je kandidat pristal. A tudi to ni zaleglo.
Čeprav so mi nekateri šolniki rekli, da je prišlo do prerekanja tudi na prejšnjih občnih zborih, je bil končni prizor, preden je predsednik Škerlj prekinil zasedanje in preložil volitve, žalosten. Še bolj žalostno pa je dejstvo, da se je občnega zbora, ki bi moral biti slavnosten, saj je sovpadal s 40-letnico ustanovitve SSŠ (spominske kolajne
so prejeli nekdanji tajniki Stanko Škrinjar, Evgen Do-brila, lanko Jež in Franc Škerlj), udeležilo le okoli štirideset šolnikov, čeprav jih je v sindikat vpisanih preko 360. Mnogi so pripisali odgovornost za to dejstvu, da je bil občni zbor sklican na hitro (nekateri so prejeli obvestilo šele na dan zasedanja).
Sicer je občni zbor potekal normalno. Tajnica Marta Košuta je v svojem poročilu orisala delovanje SSŠ v preteklem letu. Delo je bilo zelo otežkočeno, saj, kot znano, sindikat trenutno ni priznan
in sta obe tajnici prišli ob sindikalni dopust. Šola je doživela plaz negativnih ukrepov. Sami se moramo odločiti, je še dejala tajnica SSŠ, kako naprej v novih pogojih. Pozitivno je ocenila t.i. enotni šolski odbor. Zavzela se je tudi za tesnejše sodelovanje z drugimi šolskimi sindikalnimi organizacijami.
Svoje poročilo je podal tudi predstavnik slovenskih šol v vsedržavnem šolskem svetu Tomaž Simčič, ki je dejal, da je ta organ v lanskem letu in na začetku letošnjega leta med drugim izglasoval pet izjav o manjšinski problematiki. Dejal je tudi, da je pomembno, da so slovenski predstavniki tudi v takih organih, ker je tako problematika slovenske šole v Italiji prisotna tudi v najvišjih forumih.
Med razpravo je prišlo do ugotovitve, da so težave slovenske šole tudi posledica dejstva, da naša manjšina še nima zaščitnega zakona. Mnogi razpravljalci so se zavzeli za odločnejši nastop v korist pravic naše šole, vprašali pa so se tudi, kako to, da s predvideno manifestacijo slovenskih šolnikov v Rimu ni bilo nič.
INTERVJU/PROF. TOMAŽ SIMČIČ
ČIMPREJ DO SKUPNE STRATEGIJE
Na občnem zboru SSŠ je svoje poročilo podal tudi ravnatelj liceja France Prešeren in predstavnik slovenskih šol v Vsedržavnem šolskem svetu Tomaž Simčič. Ob tej priložnosti smo mu postavili nekaj vprašanj.
Kakšen je položaj
slovenskega predstavnika v Vsedržavnem šolskem svetu?
Vsedržavni šolski svet v Rimu je najvišji posvetovalni organ italijanskega šolstva. V njem so predstavniki šol vseh vrst in stopenj, učnega in ne-učnega osebja, ki so izvoljeni za dobo petih let. Po obstoječih določilih imajo v tem organu šole iz doline Aoste, nemške šole na Južnem Tirolskem ter slovenske šole v Fur-laniji-Julijski krajini svojega zajamčenega zastopnika. Predstavnik slovenskih šol je tako polnopravni član Vsedržavnega šolskega sveta. Delo tega organa poteka na plenarnih zasedanjih in v komisijah. Na splošno so svetovalci manjšinam naklonjeni in podpirajo naše zahteve. Tako so bi le v vseh teh letih izglasovane že mnoge resolucije, ki se zavzemajo za rešitev odprtih vprašanj naše šole. Žal pa mnenja Vsedržavnega šolskega sveta ne obvezujejo vlade in parlamenta, čeprav imajo svojo težo, ki bi jo veljalo vsekakor kolikor je mogoče izkoristiti.
Katere težave slovenske šole bi morali po Vašem mnenjn najprej odpraviti? Nekatere težave, s katerimi se srečuje slovenska šola, so odraz stanja, v katerem je ves italijanski šolski sistem, nekatere pa zadevajo prav nas kot manjšino. Na splošno sem mnenja, da ima slovenska šola še vedno odločilno prednost pred italijansko, in sicer v tem, da odpira dijakom pogled v obe krajevni kulturi. Res pa je, da delamo včasih na slovenskih šolah v objektivno težavnejših okoliščinah
-	mislim na dotrajane struk-
ture, na maloštevilne razrede, na pomanjkanje nekaterih študijskih smeri, na težave s poslovanjem v slovenščini, na pomanjkljivo upravno strukturo na skrbništvih, na sindikalne težave, na nespoštovanje nekaterih določil in mednarodnih sporazumov itd. Težko je sredi vsega tega ugibati, kateri problem bi bilo treba najprej rešiti. Med pogovori v slovenskem šolskem odboru, v kolegiju ravnateljev in na raznih okroglih mizah precej prodira mnenje, da se je nerešenih vprašanj nabralo že toliko, da bi bil potreben za našo šolo nov šolski zakon, ki bi dopolnil vrzeli zakonov 1012/1961 ter 932/ 1973 in naši šoli zagotovil trdnejše pravne temelje in avtonomno upravno strukturo, j Dobro se zavedam, da so v šoli poleg pravnih in upravnih vidikov pomembni tudi drugi, vendar bi nam ustrezna pravna jamstva omogočila, Ida bi vse naše moči res posvetili skrbi za pouk kot tak in za njegovo kvaliteto.
Kako gledate na bodočnost?
Mislim, da bi morala slovenska manjšina čimprej izoblikovati skupno strategijo na
1	šolskem področju. Izhodišče je lahko skupni osnutek zaščitnega zakona, ki vsebuje naše najvažnejše zahteve in ga lahko v kratkem času u-strezno dopolnimo. Ko je skupna strategija izoblikovana, lahko vsak po svojih močeh pripomore k uresničevanju zastavljenih ciljev. Žal pa prevladuje vtis, da nam pri-
manjkuje ravno te skupne volje. V tem oziru je dogajanje na nedavnem občnem zboru Sindikata slovenske šole zaskrbljujoče in upam, da bo na nadaljevanju občnega zbora prišla do izraza volja po nadaljevanju skupnih prizadevanj.
I.Z.
Razgovor o racionalizaciji šol
V	četrtek, 30. maja, je bil v Vilfanovi dvorani v Trstu razgovor na temo Racionalizacija šolskih struktur naše narodnostne skupnosti v tržaški občini. Priredila ga je tržaška pokrajinska šolska komisija Slovenske skupnosti, udeležili pa so se ga svetovalec SSk v tržaškem občinskem svetu Andrej Berdon, didaktična ravnateljica Stanka Čuk, prof. Marta Iva-šič, ravnatelj in slovenski predstavnik v vsedržavnem šolskem svetu Tomaž Simčič in tajnica Sindikata slovenske šole Marta Košuta. Povezovala je Nadja Maganja.
Udeleženci so poleg racionalizacije obravnavali še dejansko materialno stanje naših šolskih struktur, pomen stika šole s teritorijem, potrebo po tem, da dobijo določeni organi ustrezne sogovornike, demografsko stanje, ki vpliva tudi na našo šolo, vlogo matične domovine Slovenije itd. —
KNJIGA KARLA WO)TYLE
TRŽAŠKA KRONIKA
V DSI PREDSTAVILI IGRO PRED ZLATARNO
V ponedeljek, 3. junija, so v Peterlinovi dvorani Društva slovenskih izobražencev predstavili slovenski prevod igre Pred zlatarno, ki jo je leta 1960 napisal sedanji papež Janez Pavel II.
razgledanost avtorja, ki v tem delu izenačuje ljubezen med zakoncema s skrbjo za otroke v družini. Mag. Niko jež je predstavil literarni opus Karola Wojtyle, ki je pomemben del njegove osebnosti. Pri papežu je poudarek na poeziji, ki ne izraža nekih dogem in ni nadaljevanje dušnopastirskega dela, ampak je globoko izpovedna. V njej prevladujejo pojmi, kot so na primer ljubezen, usoda, smisel življenja, Bog, odgovornost itd. Poglablja se v človeka, v njegovo intimno iskanje. Papeževo literarno delo je vsekakor mojstrovina, kot dokazujejo predgovori k njegovim zbirkam, ki so jih napisali najbolj znani poljski kritiki in pesniki, mima pa še prave in o-bjektivne uvrstitve v poljski književnosti. K temu, je dejal Jež, je verjetno botrovalo dejstvo, da so bila do pred kratkim vsa ta dela razpršena (mnogo stvari je sedanji papež objavil pod psevdonimi v raznih poljskih revijah).
Številni udeleženci so imeli tudi možnost prisluhniti nekaterim odlomkom iz igre Pred zlatarno v izvedbi članov Radijskega odra. Odlomke je predstavila Matejka Peterlin.  I.Ž.
Delo je prevedel študent poljščine Klemen Pisk, izdala pa celjska Mohorjeva družba, ob priložnosti papeževega obiska v Sloveniji jo je naštudiral tržaški Radijski oder, predvajal pa Radio Trst A (v Sloveniji jo je za Radio Ognjišče izvedlo Katoliško gledališče).
Na večeru DSI so o tem delu spregovorili lektor Jože Faganel, prevajalec Klemen Pisk in mag. Niko lež. Faganel je spregovoril o delu kot takem, ki je t.i. slušna zgodba, saj je v njem dana prednost besedi kot osnovnemu sporočilnemu elementu, tako da za odrsko uprizoritev ni primerna. Beseda sproži razmišljanje, ki popelje človeka v samega sebe, igralec pa razlaga misel avtorja. Tematika dela je vprašanje sožitja med ljudmi in vstopanje v zakon. Klemen Pisk je podal nekaj svojih vtisov, ki si jih je nabral med prevajanjem. Tu ne gre, je dejal, za klasičen dramski tekst, ampak za meditacijo, ki je vsebinsko preprosta, po načinu, slogu in ideji pa zahtevna in kompleksna. Drama spada v visoko religiozno literaturo in kaže na široko
DSI, z leve: Jože Faganel, Klemen Pisk in Niko Jež
POKRAIINSKE VOLITVE
SSk ZA OBLIKOVANJE USTREZNE VOLILNE KOALICIJE
Letos jeseni bodo volitve za obnovitev tržaškega pokrajinskega sveta na osnovi nove razmejitve volilnih okrožij, ki jo je določilo ustavno sodišče. Potekale bodo po večinskem volilnem sistemu.
O tem piše v tiskovnem poročilu pokrajinskega izvršnega odbora Slovenske skupnosti. SSk meni, da to nalaga strankam, da oblikujejo ustrezne volilne koalicije, podobno kot za nedavne parlamentarne volitve. SSk se zavzema za oblikovanje široke volilne povezave odprtih demokratičnih sil, v okviru katere bi slovenski volivci morali imeti možnost izvoliti ustrezno število svojih predstavnikov v pokrajinski svet.
SSk nadalje meni, da bo treba pri teh volitvah ustrezno upoštevati nauke, ki izhajajo iz rezultatov aprilskih parlamentarnih volitev. Tako programi kot kandidati bodo morali biti skrbno izdelani
oziroma izbrani, volilna kampanja pa bo morala biti stvarna in odkrita brez vsakršnega zamegljevanja stvarnih problemov in pričakovanj prebivalstva, ki želi sožitje ob enakopravnosti obeh tu živečih narodnosti.
Člani izvršnega odbora stranke so se na seji seznanili s prijaznim pismom prefekta Moscatellija, ki sporoča SSk, da je tržaška občina v začetku maja izpopolnila cestno signalizacijo na odseku hitre ceste iz pristanišča proti Katinari, nadomestila napise "Jugoslavija" s "Slovenijo" in postavila še druge koristne kažipote, kot je bila že dve leti vztrajno in pismeno zahtevala SSk.
ZOPET ZAPLETI V OBČINSKEM SVETU
Med razpravo o pravilniku tržaške občine so se stvari ponovno zapletle. Tudi tokrat je bil kamen spotike raba slovenskega jezika. Pokazalo se je, da v vrstah večinske koalicije, ki podpira župana Ric-carda lllyja, obstajajo različna stališča o tem vprašanju.
Zaplet je povzročil e-den izmed popravkov gibanja Nord libero. Popravek je predvideval, da mora župan v primerih, da seje občinskega sveta ne potekajo na županstvu, seznaniti o tem prebivalstvo z obvestili v slovenščini in italijanščini. Predstavnik Liste za Trst Giulio Staffieri je predložil pre-judicialo, v kateri je pisa-
10, da je edini uradni jezik italijanščina in da je torej popravek nesprejemljiv. Prejudiciala je bila zavrnjena, nato so razpravo odložili. Dejstvo je, da so skupaj s svetovalci desnice glasovali za Staffieri-jevo izjavo tudi župan llly, svetovalec Zavezništva za Trst Castigliego in nekateri svetovalci Ljudske stranke.
Kljub temu dogodku, ki dokazuje, kako daleč smo še od polnopravnega priznanja našega jezika v tej občini, pa gre dodati še zelo pozitivno novico, da bodo v torek, 11. junija, ob
11. uri v tržaškem Ljudskem vrtu odkrili kip Srečka Kosovela ob 70-letnici njegove smrli.
Kartice za bencin
V sredo, 5. junija, so začeli razdeljevati drugi obrok bencina po znižani ceni, ki znaša 150 litrov (prvi obrok je znašal 450 litrov). Namesto papirnatih bonov bodo tokrat na voljo elektronske kartice, ki bodo vsebovale program in spomin z vsemi podatki. Razdeljevanje kartic bo trajalo do 27. junija.
Marijanski koncert v Zgoniku
V zgoniški cerkvi je bil v četrtek, 30. maja, ob sklepu šmarnic polurni koncert Marijinih pesmi. Nastopil je domači cerkve-ni mešani pevski zbor pod vodstvom g. Toneta Kostnapfla. Na orgle je igral mladi kontovelski organist Davorin Starec. Spored je vseboval štiri Vodopivčeve skladbe: Marija, majnik gre čez trate, Vigred po zeleni..., Tisoč slavospevov krasnih, Ko pride majnik čez ravni. V nadaljevanju je zbor izvedel skladbo neznanega avtorja Lepa si, Marija, Ivana Laharnarja V sveto mesto nazareško, Ignacija Hladnika Marija, vir si nam veselja, Je mrak končan in Ko bi jaz zvonček bil ter na koncu še Spet kliče nas venčani maj, pri kateri je sodelovala vsa cerkev. Povezovala je Kristina Škerlj. Večer se je sklenil z družabnostjo,-	M.).
Izlet Nabrežincev v Baragove kraje
Preteklo nedeljo so nabrežinski župljani šli na izlet v Trebnje, Malo vas in Dobrnič, to je v kraje, kjer se je pred 200 leti rodil in živel slovenski misijonar Friderik Baraga. Obiskali so Baragovo rojstno hišo, ki je danes spremenjena v muzej. Peljali so se tudi v Dolenjske toplice in v Novo mesto, kjer so si ogledali poznogotsko cerkev, ter v Stično, kjer so obiskali znameniti samostan. ———
OBVESTILA
TRST. Slovenska prosveta prireja izlet na Dolenjsko ob odkritju spominske plošče prof. Jožetu Peterlinu ob dvajsetletnici smrti. Izlet bo v nedeljo, 23. junija, z avtobusom. Prijave v pisarni Slovenske prosvete, Donizettijeva 3, tel. 370846.
TRST. Zveza cerkvenih pevskih zborov bo svoj 26. poletni pevski seminar organizirala letos v Radencih od 11. do 17. avgusta. Vzporedno s pevskim seminarjem bo potekal tečaj za mlade organiste. Vpisovanje sprejemajo odborniki ZCPZ do 20. junija.
TRST. Vsakoletno srečanje duhovnikov, redovnikov in redovnic s Tržaškega in Goriškega bo letos v četrtek, 13. t.m., v cerkvi Marije Vnebovzete na Repentabru. Vodil ga bo frančiškanski pater dr. Leopold Grčar z Brezij. Začetek ob 10. uri.
TRST. DSI vabi v ponedeljek, 10. junija ob 20.30 v Peterlinovo dvorano na predstavitev knjige Alojza Rebule Previsna leta. Delo bo predstavil Saša Martelanc.
NABREŽINA. V soboto, 8.6., bo na Radovičevi domačiji ob 21. uri zaključni koncert ženskega in moškega zbora Igo Gruden.
DAROVI
Za Marijin dom v Rojanu: Ema Škerl-Bohmann v spomin na brata duhovnika Lojzeta 200.000 lir.
Za misijone: Ema Škerl-Bohmann v spomin na brata duhovnika Lojzeta
200.000 lir.
Za potrebne: Ema Škerl-Bohmann v spomin na brata duhovnika Lojzeta
200.000 lir.
Za Novi glas: Majda v spomin g. Valerije Gruden-Pertot ob obletnici njene smrti 30.000 lir.
UTRINKI
ČETRTEK (>. JUNIJA 1996
KAPELA-MEJA-KATA-
KOMBE-VATIKAN
Da! 25. marca 1950 me je škof Margotti posvetil v duhovnika vsemeniški kapeli in povedal pretresljive besede o naši družini. Še ves ganjen sem hitel na Rafut, kjer so daleč stale mama in sorodnice. Druže se je izkazal za plemenitega in dovolil novomašniški blagoslov čez mejo! Italijanski stražar je protestiral, a so ga ošteli!
Se tisto noč sem se odpeljal v Rim. Pred kolosejem so me čakali tamkajšnji Slovenci. Med njimi sta bila sošolec janez Zdešar in Jesihar. V Kalistovih katakombah sta mi pri maši stregla ravnatelj dr. Blatnik in p. Prešeren. Slovensko petje med grobovi mučencev! Pravilno!
Po kosilu me je sestra prednica peljala v posebno sobo, odprla veliko omaro in rekla: "Samo novomašnik lahko vidi tole!" Bila je poškodovana podoba svetogorske Marije!!!
Zvečer sem po Radiu Vatikan podelil novomašni blagoslov vsem rojakom širom sveta. Drugi dan mi je pri maši v cerkvi sv. Petra stregel umetnik France Gorše...
---------------(B+B)
Praznika v Zgoniku in v Borštu
V Zgoniku in Borštu sta konec tedna potekala vaška praznika. V Zgoniku je občinska uprava priredila že 32. razstavo vin z bogatim kulturnim in športnim programom ter seveda z nagrajevanjem vinogradnikov (na sliki). Na Hribenci v Zabrežcu pri Borštu pa je bil 26. praznik vina, ki ga je organiziralo domače društvo Slovenec. Tudi tu je v nedeljo bil bogat kulturni spored, vsak večer pa so gostje lahko zaplesali ob zvokih domačih ansamblov.
10
ČETRTEK r.. JUNIJA 1996
Orkester Yem odličen v Perugi
Mladinski orkester Yem (Young european musicians) se je na 5. tekmovanju Primaverav Perugi 25. t.m. odlično u-vrstil in dosegel 1. nagrado. Orkester sestavljajo mladi godalci iz Italije, Slovenije in Hrvaške. Njegov mentor in dirigent je Igor Kuret. Na nastopu so nagrajenci poleg rednega programa zaigrali na željo komisije še skladbo slovenskega skladatelja Ivana Ščeka. ———~
Poklon materam na Vrhu sv. Mihaela
Mama, rad te imam je bil naslov izredno lepega kulturnega večera na Vrhu sv. Mihaela. Mladi pevci in recitatorji, ki se zbirajo v krogu mladinskega pevskega zbora na Vrhu sv. Mihaela, so priredili kulturni večer v torek, 28. maja, in medse povabili tudi pevce zbora Rupa-Peč ter gojence Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice. Večerje bil posvečen vsem materam in številno občinstvo je z veliko zbranostjo in ganjenostjo spremljalo tekoč program, ki so ga popestrili recitacije, pevski nastopi, mladi glasbeniki pa so tudi zaigrali na Orffove instrumente, skratka: bilo je zelo lepo. Večer so združno zaključili s pesmijo Vsem mamicam. Recital je pripravila Dorjana Devetak-Bagon, za sceno je poskrbela Francesca Stoppato, prof. Fa-bio Devetak je vodil malčke in domače glasbenike, zbora pa sta nastopila pod vodstvom Marjane in Damjane Cevdek, ki je posamezne nastope tudi spremljala na orglah. Ob koncu lepega večera so otroci materam podelili simbolična darila.-----------R.	DEVETAK
Sprejem za praznik republike
V soboto, 1. junija, je bil na goriški prefekturi sprejem ob 2. juniju, dnevu, ko je uradno nastala italijanska republika. Prefekt dr. De Matteis je osebno sprejel povabljene goste v velikem parku za vladno palačo. Tu je vojaška godba igrala razne priložnostne koračnice. Sprejema so se udeležili predstavniki svetne in cerkvene oblasti, župani goriške pokrajine, predstavniki tiska in kulturnega življenja v mestu. ———
Praznik špargljev v Štandrežu
V nedeljo, 2. junija, se je v Štandrežu pod lipami v parku župnijskega doma z bogatim kulturnim programom in plesno zabavo zaključil letošnji štiridnevni Praznik špargljev. Otroci, ki obiskujejo vrtec in osnovno šolo ter dijaki nižje srednje šole so začeli praznovanje že zadnjo soboto v mesecu maju, ko so imeli slikarski ex tem-pore; udeležencev slikarskega natečaja je bilo nad petdeset. Najboljše mlade umetnike in njihove slike so organizatorji tradicionalne štandreške prireditve nagradili z lepimi pokali. Zadnjo nedeljo v mesecu maju je na ploščadi pod lipami nastopila folklorna skupina Stu ledi iz Trsta z zelo lepim spletom plesov na kmečko in vaško tematiko. Program sta dodatno popestrila še otroški pevski zbor iz Štmavra pod vodstvom Nadje Kovic in mešani zbor Rupa-Peč, katerega vodi Zdravko Klanjšček. Na prvo nedeljo v juniju pa so se v popoldanskih urah oglasili štandreški zvonovi s prijetnimi melodijami; tekmovanja v pritrkovanju se je udeležilo sedem skupin z obeh strani meje, med njimi tudi pritrkovalci iz Rupe. Najbolj razveseljivo je dejstvo, da je bilo med pritrkovalci veliko mladih, kar pomeni, da se lepa tradicija, u-metnost pritrkavanja uspešno prenaša iz roda v rod. Po končanem tekmovanju v pritrkovanju se je začel kulturni program z nastopom združenega štandreškega otroškega in mladinskega zbora, ki sta ga vodila Sara Hoban in Kristina Marušič. Tudi letos je obveljala tradicija in zato je kulturno prireditev sklenil dramski odsek prosvetnega društva iz Štan-dreža.	D.P.
Goriško škofijsko romanje v Lurd od 22. do 28. julija letos
Že veliko časa UNITALSI organizira vsako leto škofijsko romanje v Lurd. Romanju se zadnja leta pridruži tudi številna skupina naših ljudi. Na vlaku organizatorji in g. nadškof najprej pozdravijo romarje. Na vlaku je prijetno, ker je vse lepo urejeno in se nikomur ni potrebno nikamor premikati. Po zvočniku o vsem potnike obveščajo. Sredi vlaka je vagon z oltarjem, kjer vsi duhovniki in g. nadškof na prvi in zadnji dan romanja darujejo sveto mašo. Romarji ostanejo na svojih mestih, ker poslušajo mašo po zvočnikih, obhajajo pa jih duhovniki na njihovih mestih. Vlak je tako pravo svetišče, ki potuje, moli in poje, poln je veselih ljudi. Ob določenih urah delijo potujočim kosilo, večerjo in zajtrk, saj je na vlaku tudi kuhinja. Mladi pomočniki skrbijo, da je vse v redu in tudi vse pospravijo, tako da vladata na vlaku red in čistoča. Vlak je tako zares pravo bivališče, ki potuje Mariji v slavo in pod Njenim varstvom. —	MF
ALI BO KDAJ KONEC SPRENEVEDANJA?
FOTO BUMBACA
e dolgo vemo, da s slovenskimi šolami ni vse v redu, kar pa se pa dogaja zadnje čase, je povsem nerazumljivo in tudi zelo zaskrbljujoče. Človek ima občutek, da se nihče od odgovornih ne zaveda resnosti položaja, v katerem so šole s slovenskim učnim jezikom na Goriškem, in tudi tega ne, da se ne more in ne sme e-načiti šol slovenske manjšine s šolami večinskega naroda. Kako si bi sicer lahko razlagali zavlačevanja in nereševanje tekočih problemov slovenske šole v Gorici, če pa vemo, da bi se ti problemi lahko rešili že zdavnaj!
Za kroniko naj povemo, da so dijaki in starši pod vodstvom sindikata slovenskih šol na Goriškem v soboto, 25. maja, protestirali (na sliki) pred sedežem goriške Pokrajine (protestni shod sta podprla tako SSO kot SKGZ!) in sicer z zahtevo, da se čimprej uredi stanje slovenske sekcije zavoda ITI. Prav na ta dan, kot tudi vrsto naslednjih, pa ni bilo nikogar, s katerim bi se lahko predstavnik sindikata šolnikov in tudi delegacija staršev in dijakov pogovorila. Izmikanje, prazne obljube, danes obljubljeno nekaj, jutri nekaj drugega, tretji dan spet nič, to je stanje, ki postaja počasi nevzdržno. Kaj kmalu pa je bilo v preteklih dneh tudi jasno, da je to izredna priložnost, ki se jo lahko izrabi za netenje nestrpnosti med slovenskim življem in italijansko večino.
V	italijanskem krajevnem časopisju so se pojavljale nasprotujoče si izjave, tako da je moral tajnik sindikata slovenske šole na Goriškem prof. Livio Semolič sredi prejšnjega tedna sklicati posebno tiskovno konferenco, na kateri je razložil javnosti, da slovenska šola, profesorji in dijaki ne iščejo zase no-
benih privilegijev, zahtevajo pa samo normalne razmere, v katerih bi lahko kot polnopravni italijanski državljani imeli možnost nemotenega pouka na dostojni ravni. Problem je namreč ta, da se za slovensko sekcijo ITI nihče ne odloči, da bi jo preselili v bližnji slovenski učni šolski center, druga težava pa je v tem, da se spet neuradno ali poluradno govori, naj bi slovensko srednjo šolo Ivan Trinko spet selili in tokrat v prostore italijanske osnovne šole Unga-retti, to pa naj bi od Svete Ane selili v ulico Favetti. Seveda italijanski starši osnovnošolcev šole Ungaretti o-stro protestirajo proti takemu ravnanju in so proti selitvi. Tu moramo še povedati, da sicer v Gorici obstaja i-menitna stavba, ki je bila zgrajena v šolske namene in je v ulici Marconi, a kaj, ko jo imajo sedaj prometniki-
mestni redarji v zakupu in jih je dejansko nemogoče spraviti ven... Občina in Pokrajina sta torej gluhi za te probleme, vsaj tako se obnašajo odgovorni. Včasih pa pokrajinski odbornik Ta-vagnutti, ki je pristojen za šolstvo, daje celo take izjave, da bi bilo veliko bolje, če bi molčal...
Tajnik sindikata slovenskih šol na Goriškem Semolič pravi, da slovenski sindikat vztraja na tem, da se šoli Trinko zagotovi dostojen in stalen sedež, kjer bo lahko delovala v normalnih razmerah, dostojnih pouka. Ali bo to prejšnji sedež v Kapucinski ulici ali kje drugje, še ne vedo in so se pripravljeni tudi pogovarjati o novem sedežu šole, a le pod pogojem, da se šoli Trinko zares zagotovi primeren, šole vreden, dostojen in predvsem pa trajen sedež.
Slovenska sekcija zavoda ITI je seveda spet drug pro-
JURIJ PALJK
blem, katerega se Livio Semolič seveda dobro zaveda, ko pravi, da je lanskoletna okrožnica ministrstva za šolstvo odredila selitev sekcije v slovenski šolski center. Pokrajinska uprava pa to selitev zavira. Odbornik Ta-vagnutti si je upal v italijanski dnevnik celo zapisati, da Pokrajina ne bo porabila 200 milijonov lir samo zato, da bo potem peščica dijakov "kupovala malico po slovensko". Semolič je pojasnil, da Tavagnutti igra dvojno igro (je občinski in pokrajinski odbornik!) in se spreneveda, ko pravi, da bi potrebovala Pokrajina za selitev slovenske sekcije zavoda ITI 200 milijonov lir. Pokrajina mora poskrbeti samo za trideset milijonov lir, kolikor stanejo električni priključki, ki so za sekcijo ITI potrebni in niti lire več! Za potrebne laboratorije, ki bi stali okrog 60 milijonov lir, pa itak denar daje ministrstvo za šolstvo. Torej?
Veliko zmede torej, predvsem pa popolno pomanjkanje politične volje tako s strani občinske uprave kot tudi Pokrajine, da bi se oba problema slovenske šole rešila. Tajnik slovenskega šolskega sindikata nam je zagotovil, da se bo sindikat boril za pravice slovenske šole do konca, prav zato se bo ta teden Semolič tudi srečal z goriškim županom. Mi pa lahko samo upamo, da se bodo težave slovenskih šol čimprej uredile. Slovenska šola je namreč za nas Slovence v Italiji eden od temeljnih kamnov našega obstoja in nadaljnjega življenja!
ž
USPEŠNA SEZONA SSG
IVA KORŠIČ
Polona Vetrih in Adrijan Rustja - oblikovalca zadnje predstave v gledališki sezoni 1995/96
Tudi letošnja gledališka sezona se je iztekla. Zadnja predstava je bila v goriškem Kulturnem domu, v ponedeljek, 27. in v torek, 28. maja. Kljub vsem težavam, s katerimi se že nekaj let mora boriti naša zamejska gledališka hiša, je repertoar potekal redno, po začrtanih smernicah. Ljubiteljem gledališke umetnosti je SSG nudilo dober izbor iz svetovne dramatike, od antike do danes. Med odigranimi deli sta bili nedvomno najbolj uspešni in markantrni Iztrohnjeno srce E. Flisarja in Kraftovi Kranjski komedijanti, prvo v postavitvi Mestnega gledališča ljubljanskega, drugo pa Slovenskega stalnega gledališča. Obe je, kar se da nazorno, kleno, brez odvečnih nav-lak, zrežiral Zvone Šedl-
bauer. Z odličnimi igralci je ustvaril tako vzdušje, da je iz njega vel resnični duh in liki so zaživeli v vsej polnosti.
Preden je dokončno padel zastor, je bila na vrsti še igra Izpraznjeno vrni znanega italijanskega voditelja popularne televizijske oddaje Maurizia Costanza v prevodu Ivanke Hergold in režiji mladega režiserja Jaše jamnika. Po daljši odsotnosti nas je spet razveselila, popolnoma prevzela in očarala igralka, članica Drame SNG, Polona Vetrih. Na Primorskem jo zmeraj
težko pričakujemo, saj čutimo, da je nekoliko "naša", po rodu je namreč tudi sama Primorka. Z Adrijanom Rustjo je, kot le ona zna, prikazala zakonski par že v zrelih letih. Med selitvijo iz "starega gnezda" na deželo, jima privre iz duše marsikaj zamolčanega. Ozreta se nazaj na prehojeno življenjsko pot in tako se jima razkrijejo vse neizpolnjene želje, neizpovedana čustva, razočaranja, medsebojna nerazumevanja, samota.
S svojim prirojenim i-gralskim talentom, okrepljenim z resnim študijem doma in v tujini, z dolgoletno izkušnjo na odrskih deskah, z velikim smislom za karakterizacijo in z izjemnim obvladovanjem izrazne, obrazne in telesne, mimike je iz preprostega lika ženske ustvarila sanjavo, živahno, predano dekle, za tem pa razočarano, pikro, ironično pa spet ljubečo in razumevajočo ženo. Napolnila je pač oder s svojo prekipevajočo osebnostjo in poklicala iskreno ploskanje med izvajanjem. Rustja ji je, čeprav v ozadju, zvesto sledil, tako da je bilo dejanje zaokroženo in so se igrice v igri zlile v homogeno celoto.
SCGV E. KOMEL
DIJAŠKI DOM - 50 LET
GLASBENI POKLON NAJMLAJŠIH
Goriški dijaški dom, ki je poimenovan po goriškem slavčku Simonu Gregorčiču, praznuje letos petdesetletnico delovanja. Prav zato so v petek, 31. maja, na lepem dvorišču pred Dijaškim domom priredili slovesnost, katere se je udeležilo veliko ljudi. Med njimi je bilo največ bivših gojencev te pomembne slovenske vzgojne ustanove v Gorici.
Zborček najmlajših gostov Dijaškega doma je pod vodstvom Sare Hoban najprej zapel tri pesmi in tako uvedel proslavo.
Ravnateljica doma Kristina Knez je imela osrednji govor, v katerem je v klenih besedah podala nekaj misli o težkih začetkih doma pred petdesetimi leti in dejala, da ima Dijaški dom danes še vedno isti vzgojni cilj, ki je: vzgojiti samostojne in narodno zavedne ter družbeno vpete osebnosti. Povedala je še, da ima Dijaški dom vrsto novih aktivnosti, kot so tečaj angleškega jezika, informatika, telovadba za najmaljše itd. Zaključila je: "Dom mora biti odprt sistem, kajti samo živ organizem bo živel in obstal, dom mora biti tak, kakršen je bil zadnjih petdeset let."
Predsednica upravnega odbora dijaškega doma Aleksandra Devetak se je spomnila časov, ko je bila sama gojenka in si zaželela, da bi postal dijaški dom tudi posrednik med dvema sosednjima državama, saj stoji tik na meji. Otroški nastop z naslovom Zelena dolina je bil posrečena animacija o žabicah in štorklji. Sledili
so pozdravi: predsednik SKGZ za Goriško dr. Karlo Devetak je predal domu tudi umetniško delo, medtem ko je Anton Skok s slovenskega ministrstva za šolstvo Republike Slovenije poudaril pomen Dijaškega doma in se mu zahvalil za njegovo narodno vzgojno in ohranjevalno dejavnost. Spregovorila sta še senator Darko Bratina in odbornica za šolstvo goriške občine dr. Francioso, medtem ko je dolgoletni ravnatelj doma Edmund Košuta vidno ganjen govoril o minulih petdesetih letih in se izrecno spomnil prve vzgojiteljice doma gospe Angele Nanut, ki je požela buren aplavz. Mimogrede: predsednica SSO Marija Ferletič mi je čilo gospo po proslavi predstavila in lahko zatrdim, da ji nihče ne bi mogel prisoditi častitljivih let.
Slovenski konzul v Trstu prof. Tomaž Pavšič se je s svečanimi besedami zahvalil vsem, ki so pripomogli k rasti dijaškega doma in se spomnil davnih let, ko je sam prenočeval v domu kot pevec študentskega zbora Vinko Vodopivec. Takoj zatem je nastopil z zborčkom legendarni slovenski skladatelj in velik prijatelj goriš-kih otrok Janez Bitenc; dr. Peter Vencelj, državni sekretar Republike Slovenije za Slovence po svetu, pa je otrokom poklonil lepe slovenske knjige s kasetami.
Po proslavi je v blagem večeru trajalo slavje še dolgo v noč, saj je bil praznik Dijaškega doma lepa priložnost za ponovno srečanje in obujanje spominov vseh bivših gojencev.  I.P.
TAST S ČIROM V ŠTANDREŽU
Dramski odsek PD Štan-drež se tudi letos ni odpovedal lepi tradiciji: nastopil je v nedeljo, 2. junija, na domačem Prazniku špargljev. Odkar se je praznovanje "preselilo" na obsežno župnijsko dvorišče s pokritim odrom (ki so ga podjetni domačini sami zgradili), so gledališke predstave na prostem učinkovitejše in izrazitejše.
Letošnji kotiček, dodeljen nastopu, sta izvrstno izkoristila Majda Zavadlav in Božidar Tabaj, uspešna dvojica štandreška dramske družine. Pod režijskim vodstvom Janeza Starine in zvesto prisotnostjo šepetalke
Marinke Leban sta pripravila enodejanko Tast s čirom, judovskega avtorja E. Kisho-na. Zgodbica je zelo preprosta: oboroženi ropar (izkaže pa se, da je pištola navadna igrača, ki strelja le vodni curek) se skozi okno pritihotapi h gospe Irene in išče skriti denar. Med brskanjem po predalih naleti tudi na številna zdravila. Razplete se povsem prijateljski pogovor o njuni skupni bolezni: čiru. Oba priznata, da kadita in pijeta žgane pijače, čeprav bi tega sploh ne smela. Tako se ob kozarčku francoskega konjaka domenita, da bo tat nasednji teden spet prišel na obisk čez balkon kot sloviti Romeo. Gospa bo vsaj preživela nekaj galantnih trenutkov,
Slika z nastopa najmlaj.ših
Najmlajši gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo E. Komel iz Gorice so se zadnjič pred počitnicami zbrali 30. maja v Komorni dvorani, da bi s starši, nonoti in prijatelji vzeli slovo od glasbenih uric. Učiteljica Marja Feinig, ki je vodila tečaj predšolske glasbene vzgoje (Do, mi, sol), ravnatelj Silvan Kerševan, Anka Černič, nekateri starši in glasbeniki so ob klavirski spremljavi Damjane Čevdek so-obl i kova I i Zgodbico o ježku, ki si je zaželel pesmico za rojstni dan. ležek (ročna lutka, v rokah Eliane Humar) je iskal pri kosu, zajčku, kuharju pesmico, a nihče mu je ni znal dati. Tudi otroci (Tanja Zorzut - klavir, |oahi-ma Nanut - violina, Aliče Černič - violina, Roman Riz-zi-trobenta, Jan Grudina -kitara, Veronika Klanjšček -čelo, Marta Lombardi -flavta), ki so simpatični živalci zaigrali po eno skladbico, niso povsem zadovoljili ježka. Šele ko so najmlajši pod vodstvom učiteljice Marje z raznimi ort' instrumenti zapeli pesmico o ježku, je bil presrečen in obljubil, da si bo prisvojil in jo zapel gozdnim prebivalcem. Ljubko pravljico je napisal časnikar tržaškega radia in kulturni delavec Marko Tavčar. Ker je bila izvedena z dobršno mero improvizacije, je bila še bolj pristna in prisrčna.
Iz niza večerov Glasbeni poklon, ki jih pripravlja SSGV E. Komel ob koncu pouka, smo v soboto, 1. junija, v prepolni Komorni dvorani lahko spremljali Pomladne zvoke. Ko so se na odru v domiselni in zelo do-
medtem ko bo njen mož gledal poročila pred televizijskim ekranom.
Igralca sta dogajanje postavila v domačo vas: dialogi se odvijajo v pestrem, sočnem štandreškem narečju, pomešanem z italijanskimi stavki in "spakedran-ščino" moškega, ki je doma z italijanskega juga. Vse je zabeljeno z domiselnimi nesporazumi, popopranimi namigovanji, ironijo in seveda izredno sproščenim i-granjem in obvladanjem odrskega prostora: zabavna mešanica za neprisiljen prešeren smeh!
----------I.K.
bri režiji zvrstili cvetoči o-brazki gojencev (osnovno in srednješolcev), je res zadišalo po pomladnih tratah. Glasbeni trenutki so se razvrstili brez motečih premorov in skladbe so se prepletale kot dehteče cvetje ovijajočih se rastlin. Najprej sta iz mladih grl otroškega zbora SCVG privreli pesmi: ljudska Flosarska in J. ježa Marjetica in Čebelica, pod odločno taktirko Eleonore Ipavec. Za nežnimi glasovi so nastopili najmlajši pianisti (Anej Berlot, Michela Berto-lini, Aljoša Jarc, Virginia Bu-rlina, Tanja Zorzut). Oglasila pa sta se tudi kljunasta flavta Marte Lombardi in klavir Eleonore Castaldo. Zadonela je trobenta Romana Rizzija ob klavirski spremljavi prof. Michele De Castro.
Kako spretno jim prsti tečejo po črno-belih tipkah, so pokazali Giulio Pompeo, duo Mateja Černič in Maja Jarc, Gioia Canciani, Sara Rustja, Martina Valentinčič, Boštjan Berlot, Eliana Humar, Katja Vončina; violina Aliče Černič je zapela Pomladno pesem, Martha Po-pulin pa je na kljunasto flavto zaigrala kar tri stavke iz Eulenspiegeleina G. Eisen-hardta. Dionigi De Marchi, gioia Canciani, Aliče Černič z violinami in Martina Ge reon z violončelom so predstavili štiri stavke iz Italijanske Suite S. Nelsona. Ob koncu pa smo slišali Genzer-jev Kvartet za štiri kljunaste flavte (andante-vivace); iz vajali so ga Martha Popu lin (sopran), Katarina Brešan (alt), Eliana Humar (tenor) Matija Gaganel (bas).
Celotni program so s klarineti uokvirili in povezovali Kristjan DeComelli, Bogdan Podveršič in Peter Špaca pan. Med zvoki glasbil so se pojavljala tudi govorjena beseda, zdaj vesela, lirična pa spet hudomušna, seveda na pomladno temo. Iz teh besedil, ki so jih spisali mal bralci (za lektorstvo je poskrbel Franko Žerjal, ki si je zamislil tudi pisane ovijalke v ozadju odra), ni zavel samo pomladni duh, ampak tudi in predvsem prijateljsko sožitje med otroki, ki izha jajo iz narodnostno različnih družin: teksti so bili v sloven ščini, turlanščini, italijanšči ni in nemščini. Bilo je resnič no pomladno prebujanje v pravem smislu!
----------I.K.
OBVESTILA
ZSKD-Gorica vabi na slavnostno srečanje 50 let kulture, ki bo v petek, 7. junija, ob 20.30 v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici. Kulturni utrinek bo prispeval oktet Vrtnica iz Nove Gorice.
SPD Gorica vabi v nedeljo,
9.	junija, na 25. srečanje zamejskih planincev na Matajurju s sledečim programom: ob 10. uri pohod na vrh Matajurja, ob 11. uri maša v kapelici vrh gore. Sledi vrnitev do zavetišča Pelizzo, kosilo n nato uradni del srečanja kulturnim sporedom. Do prireditvenega prostora se je mogoče pripeljati z avtomobilom. Od zavetišča Pelizzo do vrha 1648 m visoke gore je slaba ura hoje po lahki, travnati stezi.
V	galeriji Katoliške knjigarne si lahko ogledate dela kiparja Zmaga Posege do 22. junija po urniku knjigarne. Vabljeni!
Prosvetno društvo Rupa-Peč vabi na tridnevni izlet v Lombardijo in Piemont k jezerom Como, Maggiore in Orta od 30. avgusta do 1. septembra 1996. Prijave sprejema Tanja Kovic na tel. 0481/882285.
Osnovna šola Alojz Gradnik in Otroški vrtec vabita na sklepno prireditev, ki bo na osnovni šoli v Števerjanu v ponedeljek, 10. junija, ob 14.30. Učenci in otroci vrtca bodo uprizorili igrico Volk in kozlički. Gostovala bo osnovna šola BBO z Do-brovega.
Kulturni dom-Gorica. Razstava likovnih del slikarja Et-ka Tutte iz Nove Gorice je odprta do 10. junija od 9. do 13. in do 16. do 18. ure. Vabimo na zaključno šolsko prireditev goriške nižje srednje šole I. Trinko v Kulturnem domu v nedeljo, 9. junija, ob 18. uri. Nastopata šolski zbor in šolska lutkovna skupina.
V	petek, 14. junija, bo ob 18.30 v knjigarni II Segna-libro v Ronkah predstavitev dveh svežih publikacij: knjige Pregnani Vilija Prinčiča in zadnje številke Pretokov. Organizira Društvo Jadro.
ZAVOD SV. DRUŽINE
POČITNIŠKO SREDIŠČE bo v Zavodu sv. Družine od 17. junija dalje za otroke osnovne šole in nižješolce. Odprto bo od 8. do 13. ure vsak dan. Vpisovanje v Zavodu.
Darove objavimo prihodnjič
ČESTITKE
Draga Ana, dobrodošla!
Slovenski goriški skavti se iz srca veselimo s svojo načelnico Mirjam in s svojim voditeljem Matjažem ob rojstvu male Ane; na malo družinico kličemo veliko božje-|ga blagoslova. Draga Mir-Ijam in Matjaž, čestitamo in
-	zdaj še posebno - bodita pripravljena!
SCGV EMIL KOMEL - GORICA
GLASBENI POKLON OH ZAKLU ICKU ŠOLSKEGA LETA 1995/96
• GLASBENA slikanica - Kulturni dom v Gorici, v sredo, 12. junija 1996, ob 20.30
• koncert: Irina Cavaion, violina - Valentina Pavio, klavir - Komorna dvorana SCGV, v soboto, 15. junija 1996, ob 20.30
KROŽEK ZA DRUŽBENA VPRAŠANJA VIRGIL ŠCEK
vabi ob izidu štirih publikacij na
TISKOVNO KONFERENCO
Dela bodo predstavili avtorji in urednik zbirke Ivo Jevnikar.
Galerija Katoliške knjigarne, Travnik 25, petek,
7. junija 1996, ob 18. uri.
GLASBENA MATICA - GORICA
Šolsko leto 1995/96
ZAKLJUČNI NASTOPI GOJENCEV
Gorica: Avla Glasbene matice, 10. junija 1996, ob 18. uri Sovodnje: Kulturni dom, 11. junija 1996, ob 18. uri Doberdob: Glasbena soba, v sodelovanju s Pihalnim orkestrom Kras, 13. junija, ob 18. uri Štandrež: Kulturni dom, v sodelovanju s Kulturnim društvom A. Budal, 17. junija, ob 20.uri. Vabljeni
11
ČETRTEK (>. |UNIJA I
ANTONELLA IN DANIJEL: ČESTITAMO IN SREČNO! Prejšnjo soboto se je član našega uredništva Danijel Devetak podal na novo življenjsko pot. Z Antonello Fonzar sta se poročila v polni ločniški cerkvi. Uredništvo in uprava Novega glasa se pridružujeta mnogim čestitkam, ki sta jih v teh dneh mladoporočenca prejela, in želita Antonelli in Danijelu na skupni življenjski poti veliko sreče, zdravja in božjega blagoslova. Danijelu pa želimo, da bi se čimprej vrnil med nas na uredništvo, poln novih moči in veselja do dela!
12
ČETRTEK 6. JUNIJA 1 996
BENEŠKA SLOVENIJA
KANALSKA
INTERVJU / DR. RICCARDO RUTTAR
"MED NAMI NI MEJA"
O BENEŠKEM ČLOVEKU BREZ OLEPŠAV
ERIKA JAZBAR
V zadnjih časih zbuja Beneška Slovenija širšo zamejsko pozornost; zato smo se pogovorili z dobrim poznavalcem in raziskovalcem te zemlje dr. Riccardom Ruttarjem, predsednikom KD Studenci ter podpredsednikom SSO-ja za videmsko pokrajino.
Kako lahko označimo današnjo socialno ter kulturno realnost Slovencev, ki živijo v videmski pokrajini?
V svojih besedah bom zelo iskren, brez nepotrebnih olepšav. Že 20 let žalostno o-pazujem, kako doživlja naša zemlja počasno in tiho agonijo. Ne gre za vitimizem, saj imamo pred sabo vsakoletno statistiko, ki ne laže. Število družin, ki vsakodnevno vztrajajo v teh nelahkih krajih, je vedno manjše. Če kdo le more, zbeži v dolino ali v mesto, kjer je delo lažje, kjer bo lahko družina živela v dostojnih pogojih.
Nekateri še trdijo, da prisotnost slovenskega človeka ni bila razlog za pomanjkljivo ali recimo kar katastrofalno socialno-ekonomsko politiko; "saj je v Karniji situacija zelo podobna", pravijo. Vendar govorimo o dveh različnih realnostih; Sv. Lenart in Špeter ležita na isti višini kot angel na vrhu videmskega gradu. Mislim, da je s tem vse povedano.
Kje najdeš danes 120 vasi na 170 kvadratnih kilometrih, kar pomeni 1,4 vasi na vsak kilometer? Dalje, v vsaki izmed teh vasi živi danes v povprečju 50/55 prebivalcev in teh je le 11 % pod 15. letom. To so - tako mislim -primarni življenjski problemi naših ljudi. Zapiranje šol, ki je le naraven odgovor na tako stanje!
Katere so posledice tega demografskega stanja?
Besed, ki se običajno izlijejo pri tovrstnih vprašanjih, je ogromno. Mislim, da je v tem oziru poglavitnejše drugo, bolj radikalno vprašanje: ali obstajajo še socialni pogoji za preživetje naše avtohtone skupnosti v tem obmejnem pasu? V italijanski ustavi že petdeset let piše: "naloga republike je, da odstranjuje ovire gospodarskega in socialnega značaja, ki dejansko omejujejo enakost državljanjovt...)" (3. člen). Pa poglejmo: občina Podbone-sec: 26 naselbin, razsejanih na pobočjih Matajurja ter Mije, 50 km cest, tudi najnujnejši servisi v nižini; občina Mojmak: 1.400 prebivalcev (enako število), združenih v treh naselbinah, banka, cerkev, lekarna, pošta, železniška postaja, državna cesta; ni čudno, da je
omenjena občina "priklicala" v zadnjih 30 letih 80 mladih slovenskih družin; danes j živi v Mojmaku več Benečanov kot v občini Dreka. Mislim, da je primerjava precej zgovorna.
Zadnje poteze šolskega skrbništva po racionalizaciji šol z združitvenima centroma v Sv. Lenartu in Špetru so lahko
razumljive... Mislim, da protest 6.500 povečini starejših ljudi nebi vplival na tako odločitev niti v normalnih pogojih. V tem primeru pa gre za problem etnične manjšinske skupnosti, s temi pa ima italijanska država še precej neurejene odnose, zato mislim, da je {korak še težji. Nadalje ne smemo pozabiti na neute-čene diplomatske odnose med državama, ki nedvomno pripomorejo k temu vzdušju. Nazadnje naša skupnost uradno ne spada v slovensko manjšino, kar pomeni, da se ne uvrščamo med {"jezikovne manjšine" 6. člena ustave.
V Benečiji pa se danes lahko ponašate s šolskim centrom v Špetru. Vendar velja poudariti, da gre za dvojezični center; ali je goriško-tržaški šolski model na Videmskem
neuresničljiv?
K dvojezičnemu značaju Špetrskega šolskega centra je prispevala raziskava SLO-Rl-ja pred kakimi petnajstimi leti. Slovenske organizacije so sicer težile po šoli v slovenskem jeziku, vendar je večina odgovorov anketiranih beneških staršev oblikovala dvojezično varianto. Mislim, da visoko število vpisanih otrok dokazuje u-[ mestnost izdelanega šolskega načrta: celodnevni pouk odgovarja zahtevam staršev, ki so v službi, dvojezični pouk pa ni v konfliktualnem odnosu do italijanstva naših ljudi, obenem pa do potrebe po iskanju in ohranjanju lastnih kulturnih korenin.
O identiteti Benečanov pišete tudi v zadnji številki revije Studenci, ki je povzročila nemalo polemik tudi v sami Benečiji... Omenjeni članek je napisan v italijanskem jeziku in predstavlja Benečana okolju, v katerem on sam živi in v katerem deluje in v katerem je poznana naša revi-
ja. Iščemo odgovor na problematiko, ki je od vedno zelo delikatna in prevod teh nelahkih intelektualnih poj-| mov lahko povzroča nesporazume. Zato mislim, da je poglavitnega pomena, da si vsakdo pred polemiko članek najprej prebere.
Nadalje bi rad še povedal, da o omenjenih tematikah naša revija piše že leta in se je že zgodilo, da mnogi t.i. Slovenci DOC naših stališč niso sprejemali. Prepričani šobili, da se njihovi miselni kalupi in realnost, ki jo oni sami doživljajo doma, lahko posplošijo. Zaradi tega nesprejemanja naše jezikovne in etnične realnosti mislim, da je naša zemlja u-trpela veliko nesporazumov in je bilo v imenu "koristi manjšine" storjenih že preveč grobih napak; tudi naši predstavniki nosijo delež krivde, saj so se pogosto pri-lagajali sogovorniku in različno govorili pri nas, v Benečiji ali v Trstu oz. Ljubljani.
Morda se vsi ne strinjamo s temi besedami, vendar so pred nami dejstva: kljub dolgoletnemu raziskovalnemu delu na terenu, institucijam, ki delujejo na Videmskem, potrošenim sredstvom itd. Benečan ne sprejema osrednjih zamejskih organizacij, ne čuti svoje domovine v Sloveniji.
Mislim, da je odgovor na taka težka vprašanja nujen za katerokoli resno prihodnost; naše društvo in revija si prizadevata, da bi odgovor prišel iz opazovanja navadnih ljudi, brez katerih bo nazadnje katerikoli zaščitni zakon zaman.
Kje tiči rešitev?
Mislim, da je pot zapisana v statutih novoizvoljenih občinskih uprav; valorizacija ter revitalizacija lokalnega kulturno-jezikovnega bogastva, zavest, ponos so temelji, na katerih bomo potem lahko gradili tisto identiteto, ki jo je zameglilo 130 let poitalijančevanja.
Kaj prinaša prihodnost tej zemlji?
Mislim, da bo Benečija v prihodnjih letih doživela hitre spremembe. Neizbežno bo obubožanje hribovitih predelov, ki so žal tisti, ki o-hranjajo tradicijo naše kulturne specifike. Taki premiki bodo nedvomno ključnega pomena za preživetje naše etnične skupnosti; zelo težko je namreč ohraniti svojo identiteto v novem okolju, predvsem če pomislimo na jezikovno problematiko. Veliko upanje predstavlja špetr-ski dvojezični center, vendar prvi rezultati ne bodo vidni kmalu. Ponavljam, da je rešitev za naše ljudi v zavesti in ponosu. O tem se mora najprej prepričati beneški človek in ne tisti, ki mislijo, da ga predstavljajo.
Gospodarska zbornica v Novi Gorici, ob sodelovanju tamkajšnje Območne obrtne zbornice, Slovensko deželno gospodarsko združenje iz Trsta oz. Čedada in Slovensko gospodarsko združenje iz Gorice, prirejajo srečanje gospodarstvenikov, to je predvsem podjetnikov in obrtnikov iz obmejnih območij Slovenije in Italije.
Že geslo srečanja "Med nami ni meja" kaže na pomen dogodka. Gospodarstveniki obeh obmejnih območij (od Trsta do Gorice in Čedada, od slovenske Istre, do Sežane, Nove Gorice in Posočja) se bodo srečali prvič, za kar je zanesljivo skrajni čas. Skupaj naj bi razčlenili stanje zlasti gospodarstva ob slovensko-itali-janski meji ter obravnavali nove možnosti za gospodarske izmenjave in sodelovanje, ki naj bi jih zagotovilo pridruženo članstvo Slovenije v Evropski zvezi.
Slovenija doslej ni namenjala zadostne skrbi obmejnim območjem na zahodu države. Zato so razvojne možnosti teh območij ostale neizrabljene, o čemer so na novinarski konferenci v No-
Na Vogrskem v Vipavi bo v soboto, 15. junija, srečanje gospodarstvenikov iz obmejnih območij Slovenije in Italije. Tudi za preučitev razvojnih možnosti ob približevanju Slovenije Evropski zvezi.
vi Gorici vsak s svojega stališča razpravljali direktor Območne gospodarske zbornice za severno Primorsko Ri-no Velikonja, predstavnika SDGZ iz Trsta oz. Čedada dr. Davorin Devetak in dr. Mi-riam Koršič, direktor SGZ iz Gorice Igor Orel in Benedikt Kosič, načelnik sekcije za trgovino na drobno pri go-riškem Združenju.
Pričakujejo, da se bo srečanja na Vogrskem udeležilo ok. 200 podjetnikov in obrtnikov ter drugih predstavnikov poslovnega sveta. Na programu so srečanje vodstev Gospodarske zbornice Slovenije in slovenskih gospodarskih združenj iz Italije ter referati predstavnikov obeh obmejnih območij. Tako bo predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Jožko Čuk govoril na
temo Slovensko gospodarstvo in Evropska unija; naloge slovenskih gospodarskih združenj v zamejstvu (v Italiji) bo obravnaval Hadrijan Corsi, predsednik SGZ v Gorici; vlogo malega gospodarstva v obmejnem prostoru bo razčlenil Miro Kljun, podpredsednik Obrtne zbornice Slovenije; mnenja o evropski integraciji Slovenije bo podal Robert Vidoni, predsednik sekcije za zunanjo trgovino pri SDGZ; zanimivo pa bo tudi izvajanje Franja Štiblarja, glavnega ekonomista Nove ljubljanske banke, ki bo ocenil gospodarsko stanje v Sloveniji.
Sočasno bo v Novi Gorici potekal Goriški sejem, ki naj bi tudi spodbudil sodelovanje ob slovensko-italijanski meji. Zanimanje zanj je znatno, saj so oddali vseh 4 tisoč kvadratnih metrov razstavnega prostora pri podjetju Meblo v Kromberku. Izdelke ali storitve bo razstavljalo nad 186 poslovnežev iz Goriške, drugih območij v Sloveniji in italijanskih središč. --------M.
PRAH NA OMARI ZGODOVINE
AMBROŽ KODELIA
Pred papeževim obiskom v Sloveniji sta nas vsaj nekatere zamejce zainteresirala dva zapisa v Primorskem dnevniku. Nedeljski uvodnik 12. maja, "Lasten žep pred ponosom", je prispeval g. Bojan Brezigar. Zapis vsebuje nekaj realno pikrih slovenskih posebnosti, kot je recimo ta: "Ko gre za denar pa pri številnih Slovencih ponos očitno zelo malo pomeni." Članek je danes že zgodovina. Ostal pa je prav po zaslugi g. Brezigarja zapisan drobec naše nečastne narodne posebnosti.
Drugi članek, je napisal Peter Božič: "Papežpraznih rok." Ob branju mi je spomin /toroma/ v leto 1964 in študenstsko življenje v Ljubljani. Tedaj sta se nekako spontano, pa vendar na pol ilegalno, izoblikovali dve študentski skupini in sta si celo na pol ilegalno srečevali. Eno je sestavljala skupina bogoslovcev študentov teologije, drugo skupino pa študentje drugih ljubljanskih fakultet z različnim ideološkim prepričanjem. Ta študentska skupina se je bila oblikovala mimo študentskih verskih skupin, ki so jih vodili duhovniki. Spomin na ti dve na pol ilegalni skupini obuja Peter Božič tako: "Nikoli več se nisem mogel znebiti gotovosti, da je bila takratna likvidacija obeh skupin, tako naše kot teološko usmerjene, plod dogovora obeh ’vej oblasti ’ - partijske in cerkvene."
Ta trditev Petra Božiča bi potrebovala širšo in temeljitejšo obdelavo, za kar žal čas še ni dozorel. Kljub vsemu pa prav le Božičeve trditve le ne moremo kar tako zavreči, kot tudi ne pustiti, da tone v pozabo. Vsi, ki smo "slučajno" poznali
obe skupini in zopet tisti, ki smo si kljub vsemu upali zbrati vsaj nekaj dokazov za ali proti tej Božičevi trditvi in tudi te dokaze arhivirati, bi danes lahko pripravili zanimivo slovensko uspešnico, negle-de v kakšni obliki. Čas je najboljši sodnik.. (Vedno jut ni najbolj objektiven!) Po vseh moralnih normah in načelih tudi danes velja distanca, zato bodo lahko o tem kaj več zvedeli po letu 2010, v kolikor bo tedaj to še koga sploh zanimalo.
Do tedaj pa naj ostane znana stara resnica. Civilna oblast sije vedno skušala - in se bo tudi v bodoče - pridobiti čim več naklonjenosti pri cerkvenem vrhu, neglede kako, čeprav včasih tudi za zelo drago ceno, ki jo plača ena ali druga stran... To je znano vsem, ki vsaj malo poznajo zgodovino in ki vsaj kaj vedo o zgodovini Cerkve. Zakaj bi se kaj takega ne lahko dogodilo tudi recimo v Sloveniji v tistem letu 1964 ali pa kdaj drugič? Ko že Peter Božič omenja leto 1964, moramo vedeti, da je to leto študentskih nemirov v Ljubljani. Je tudi vodstvo tedanje Cerkve v Sloveniji bilo vključeno v zadušitev tedanjih študentskih svežih miselnih tokov, ali pa se je od njih ogradilo? Vse to bodo pokazale raziskave zanamcev... Dejstvo pa je, daje to študentsko vrenje leta 1964 bilo in je kljub vsemu pustilo vsaj majhno sled v naši narodni zgodovini. Mirno tega dejstva pa ne bi smel iti noben objektiven zgodovinar, neglede kateri politični struji pripada.
Naša ljuba Slovenija je vas. Dogodek, ki se odvije v Kopni, je takoj poznan v Murski Soboti, kaj šele v Ljubljani, pa tudi obratno... Ti in takšni dogodki, kot jih omenja Peter Božič, pa se velikokrat zrežirano zakamuflirajo. Po zaslugi spretnih, purističnih, velikokrat tudi diktiranih lektorjev, so za vedno zbrisani iz zgodovine. Tudi tako se lahko piše zgodovina, neglede katerega naroda - lahko tudi slovenskega!
DOLINA
STREZNITEV SLOVENSKE
S LOVE N IJ A
POLITIKE
MARJAN DROBEZ
Nemara prihaja do streznitve tistih delov slovenske javnosti in politike, ki so doslej podcenjevali vlogo Italije v mednarodnih odnosih. Zamisel o Združeni Evropi zahteva dobre odnose med sosednjimi državami.
Predvideni bližnji podpis sporazuma o pridruženem članstvu Slovenije v Evropski zvezi vzbuja pri nas veliko pomislekov in različnih mnenj. Nekatere ocene tega dogodka imajo notranjepolitične vzroke, druge pa izhajajo iz sedanjih razmer v mednarodnih odnosih, zlasti tistih, ki se nanašajo na združevalne procese v Evropi.
V	Sloveniji bi se morali strezniti tisti deli javnosti in politike, ki zaradi vpliva dogodkov v preteklosti - zlasti obdobja 2. svetovne vojne -podcenjujejo vlogo Italije v sedanjih političnih razmerah na mednarodnem prizorišču. Gre za posledice politične indoktrinacije, nastale in razširjene v zadnjih desetletjih, a tudi zgodovinskega razvoja in tradicij dobršnega dela
Slovenije. Po teh vzorcih bi naši državi morali biti edini primer za posnemanje Nemčija in Avstrija, vse druge države, vključno z Italijo, pa naj bi pomenile mnogo manj. V nobenem mediju doslej nismo našli niti enega komentarja na to temo, čeprav bi takšno pisanje sprotni politični dogodki zagotovo lahko utemeljili. Razmisliti bi veljalo o tem, zakaj je slovenska vlada v težnjah za pridruženo članstvo trkala zgolj na vrata drugih držav, ni pa vložila več naporov tudi za premostitev težav v odnosih z Italijo. Politika in velik del javnosti sta se dolgo časa hranila z iluzijami, da je Slovenija zelo važen dejavnik v evropskih združevalnih procesih, zaradi česar bodo druge države (vključno ZDA) "pritisnile" na Italijo, da bi omilila svoja stališča in rav-
nanja glede naše države. Takšnih zablod bi moralo biti zdaj konec, saj je postalo očitno, da brez soglasja Italije ne more priti do nobenih sprememb v Evropski zvezi, tudi kar zadeva pridruženo ali pa redno članstvo posameznih držav kandidatk.
Tudi zaradi slovenske demokracije, ki je še mlada in brez večjih izkušenj, zato pa prežeta z bojem za oblast, je vloga naše države v mednarodni politiki oslabljena. Naša vlada bo sodeč po napovedih ob podpisu sporazuma o pridruženem članstvu v Evropski uniji morala predložiti poseben dokument, v katerem se bo obvezala, da bo spoštovala določila o prostem tržišču z nepremičninami, kar pomeni, da bo ustreženo tudi zahtevam Italije oz. nekdanjih prebivalcev Istre, ki šotam zapustili svoje domove in premoženje. Kakšna bo vsebina omenjenega pisnega jamstva še ni znano, toda videti je, da gre za novo klofuto izvršne oblasti parlamentu. Slovenski Državni zbor je na primer po t.i. prvem branju predloga novega Zakona o lastninskih in drugih stvarnih pravicah
tujcev v naši državi zahteval sprejem predpisov o omejitvi pravic do nakupa nepremičnin na posebnih območjih. Gre za zavarovanje območij zaradi spomeniškega varstva, varstva okolja, naravnega bogastva, kulturne dediščine, obrambe in varnosti države. Poseben predpis je potreben tudi za zaščito kmetijskih in gozdnih površin, so opozarjali poslanci. Sprejet je bil tudi predlog, naj se pred nakupi tujcev zaščiti območje, ki je od državne meje in morske obale oddaljeno do 10 kilometrov. Vlada pa se ni ozirala na zahteve poslancev o politiki glede prodaje nepremičnin tujcem, temveč se bo v dokumentu, ki je - tako kaže
-	pogoj za podpis sporazuma
o	pridruženem članstvu, kar sama obvezala, da bo Slovenija sprejela vsa merila in zahteve EZ. Tudi tak zaplet med izvršno in zakonodajno oblastjo v Sloveniji pa bo očitno treba sprejeti, ker gre za edino možnost, da bo naša država sploh lahko dosegla izpolnitev svoje največje želje, namreč vključitev v evropske integracije.
SELO - ŠEMPETER
Na sliki vidimo pogled na del odseka avtoceste od Sela do Šempetra v spodnji Vipavski dolini. Po njem že poteka promet, zgradili pa bodo tudi drugi odsek hitre ceste, ki bo dolg 17,4 kilometra in bo potekal na trasi od Vipave do Sela. Naslednje leto je predvidena gradnja še zadnjega omenjene prometnice po Vipavski dolini, in sicer 12,6 kilometra dolgem območju od Razdrtega do Vipave.
Premier Drnovšek je ob otvoritvi odseka Selo-Šem-peter poudaril, da gradnja avtocestnega omrežja spada med cilje v Sloveniji. Projekt zelo uspešno izvajajo, tako da bo država do konca tega stoletja imela moderno cestno omrežje za povezave v posameznih območjih v Sloveniji, kot tudi za povezave z ostalimi evropskimi državami.
Štiripasovnica od Sela do Šempetra je široka 19,6 metra - v vsako smer peljeta po dve stezi za promet - dolga pa 11,8 kilometra. Poteka po izredno razgibanem terenu, s številnimi vodnimi pobočnimi izviri, ki so se pojavili pri izvajanju zemeljskih del. Trasa prečka tudi večje število vodotokov. Začne se severno od naselja Selo, kjer zapusti koridor magistralne ceste in se usmeri proti zahodu, preko akumulacijskega jezera Vogršček do Šempetra, kjer se priključi na že zgrajeni del avtoceste, do
Mednarodnega mejnega prehoda Vrtojba-Štandrež. Avtocesta čez Vipavsko dolino bo najpozneje čez tri leta v celoti zgrajena, s čimer bodo Goriški zagotovljene dobre cestne povezave z o-stalo Slovenijo, pa tudi s sosednjimi območji v Italiji. Tedaj bo lahko v celoti o-vrednoten tudi Mednarodni mejni prehod v Vrtojbi-Štan-drežu, prek katerega promet hitro narašča, saj dosega letno že ok. 4 milijone ton tovorov na tovornjakih in priklopnikih in ok. 9 milijonov osebnih avtomobilov.
Gradnja odseka štiripasovnice Selo-Sempeter je stala okoli 7 milijard tolarjev, to je 51,9 milijona ameriških dolarjev. Stroški gradnje e-nega kilometra te hitre ceste so povprečno znašali 4,40 milijona ameriških dolarjev. --------M.
1
BEGUNCI
ODHAJAJO
V Sloveniji naj bi bilo še okoli 30 tisoč beguncev iz Bosne in Hercegovine. Po-
En avtomobil vsake tri prebivalce
Hitro narašča prodaja avtomobilov, zaradi česar imajo trgovska predstavništva tujih družb dober promet in dobiček. Časniki imajo redne priloge, namenjene avtomobilom in cenam na tržišču. Tujci se čudijo tolikšnemu zanimanju za avtomobile, ki jih ljudje kupujejo "kot vroče žemlje". Takšna gibanja na trgu potrjujejo, da imajo Slovenci še znatne denarne vire, ki pa jih ne vlagajo v gospodarstvo oz. proizvodne dejavnosti, temveč uporabljajo za predmete sprotne porabe. Po podatkih, objavljenih v Poročevalcu Državnega zbora, je v Sloveniji registriranih več kot 680 tisoč osebnih vozil, kar pomeni, da ima avto skoraj vsak tretji državljan. Še zmeraj pa gre v večini za stara in tehnično pomanjkljiva vozila, kar je eden od razlogov za veliko število prometnih nesreč. Na slovenskih cestah umre vsako leto približno 500 oseb. Državni zbor bo predvidoma kmalu sprejel Nacionalni program varnosti v cestnem prometu, ki bo vseboval tudi stroge ukrepe proti kršilcem predpisov za varen cestni promet v Sloveniji. ————— M.
večini gre za Muslimane ali Bošnjake, kot jih zdaj uradno imenujejo, in za Hrvate. Skoraj vsi bi se radi vrnili domov, toda to je težko, ker o-blasti v Bosni in Hercegovini preprečujejo vrnitev beguncev druge narodnosti. Vendar sta se begunska centra v Ajdovščini in Tolminu začela prazniti. Čedalje več je namreč beguncev, ki odhajajo v razne zahodne države (ZDA in Kanado) ali pa se vračajo domov.
V	Ajdovščini je bilo ob največji krizi okoli 900 beguncev, zdaj pa jih je še 340. Ta center naj bi deloval do naslednjega leta. V Tolminu pa je med naj večjo krizo bilo okoli 1600 beguncev, zdaj pa jih je še približno 100. Ker se odhajanje beguncev pospešeno nadaljuje, bodo tolminski center za begunce konec junija letos zaprli.
SE ODMEVI IN MNENJA O PAPEŽEVEM OBISKU
Slovenska javna občila še zmeraj obravnavajo obisk svetega očeta in ga ocenjujejo z raznih gledišč. Pri tem skoraj soglasno poudarjajo, da je bil obisk eden izmed najpomembnejših dogodkov, če ne celo najvažnejši, v vsej zgodovini našega naroda in države. Resnici na ljubo je treba opozoriti, da posamezniki v rubrikah Pisma bralcev obisk omalovažujejo, pri čemer svoje ocene očitno podrejajo dnevni politiki. Sicer pa prednjačijo visoke ocene o obisku papeža v naši državi.
Glavni urednik tednika Družina dr. janez Gril, ki je bil tudi med glavnimi organizatorji obiska sv. očeta, je v zadnji številki tednika napisal komentar z naslovom Pomen papeževega obiska. Citiramo: "Svojevrstna posebnost je to, da so med o-biskom utihnile neprijazne polemike in napadi na papeža in Cerkev. Ne samo javni, objavljeni v različnih javnih glasih, temveč tudi tisti po pisarnah, uradih, v šolah in sploh na delovnih mestih. Izkazalo se je, da tistega, kar so mnogi napadali ali česar so se bali, v resnici sploh ni bilo. Nikakršne Cerkve, ki bi ljudi zatirala in jim jemala svobodo, nikakršnega papeža, ki
bi prišel po cerkvene gozdove; bile so le nepregledne množice veselih in srečnih ljudi, med njimi pa prijazni človek, ki je z veliko ljubeznijo po slovensko govoril o lepotah naše domovine, hvalil naše ljudi in jih brez razlike vabil, naj z zaupanjem zrejo v prihodnost in v veri najdejo novo upanje." Vendar dr. Janez Gril opozarja, da obisk ne sme ostati samo lep spomin, ampak mora biti trajna spodbuda za prihodnost.
Mesečnik Ognjišče je skoraj celotno junijsko številko in zraven še prilogo namenil obisku sv. očeta. |Med prispevki je tudi pogovor s predstojnikom Urada za bogoslužna slavja, ki jih vodi papež, msgr. Pierom Marinijem. Ta je papeža spremljal tudi v Sloveniji.
V	rubriki Obletnica meseca Ognjišče objavlja članek Silvestra Čuka o Primožu Trubarju ob 410. letnici smrti. Avtor poudarja, da je protestantizem v Sloveniji - razen v Prekmurju -kmalu po svojem nastanku in razcvetu v 16. stoletju zamrl. Zgodovinska zasluga slovenskih protestantov pa je, da so nam dali prvo tiskano knjigo: Primož Trubar je leta 1515 izdal Katekizem in Abecednik. 	M.
13
ČE TR I EK (». IUNIJA I «)*>(,
V Goriških Brdih tudi letos praznik češenj
V Goriških Brdih bodo letos že tridesetič priredili praznik češenj, ki so tam poleg vinskih trt najbolj stara in razširjena kmetijska kultura. Praznik bo potekal v dneh od 6. do 9. junija na Dobrovem, program te prireditve pa bo glede na jubilej pester in zanimiv. Češnje so nasploh pomemben del podobe Brd, pomembno pa je, da se pridelovanje tega sadja širi. Strokovnjaki poudarjajo, da so češnje "koščičar iz družine rožnic s številnimi sortami. Samorasla sladka češnja je gozdni listavec, žlahtne oblike pa so hrustavci in srčice. Iz njihovih dreves pripravljajo dober mizarski les."
O češnjah v Goriških Brdih so v osnovni šoli na Dobrovem izdali posebno publikacijo z naslovom Zgodba o češnjah in življenju pri nas. Pripravila jo je učiteljica Ksenija Mikulin, sodelovala pa sta etnologinja Goriškega muzeja Inga Brezigar in strokovnjak za sadjarstvo Ivan Kodrič s Kmetijskega zavoda v Novi Gorici. Češnjam v Brdih je svojo diplomsko nalogo na Biotehnični fakulteti v Ljubljani namenil Tomaž Prinčič iz Kozane....
Primorsko dramsko gledališče bo gostovalo v južni Ameriki
Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice bo od 13. do 25. junija gostovalo pri slovenskih izseljencih v Argentini in Urugvaju. Svoje predstave bo uprizorilo v Buenos Airesu, Rosariu in Cordobi ter v več urugvajskih mestih, kjer žive naši rojaki. Gostovalo bo z delom Mali princ Antoina de Saint-Exuperya v režiji )aše Jamnika ter z monodramo Veselje do življenja Alda Nicolaja v režiji Janeza Starine, direktorja Primorskega dramskega gledališča. Gostovanje je organizirala Slovenska izseljenska matica, sodi pa v okvir kulturnega sodelovanja med Slovenijo in Argentino. Stroške bosta plačala Ministrstvo za kulturo Slovenije in Mestna občina Nova Gorica. Skupaj z ansamblom bo na pot odšel tudi novogoriški župan Črtomir Špacapan, ki naj bi gostovanje izkoristil za promocijo Nove Gorice v Argentini in Urugvaju. ——-
14
ČETRTEK 6. JUNIJA 1 996
PARADIŽNIK V NAŠIH VRTOVIH
Paradižnik je prav gotovo povrtnina, ki je v zadnjih desetletjih bistveno spremenila prehrambene navade ljudi. Pomislimo na testenine s paradižnikovo omako, na pizzo in na razne mezge, ki bogatijo okuse številnih jedi.
Na Primorskem skorajda ni družinskega vrta, kjer ne bi raslo vsaj nekaj grmičev paradižnika.
Vrtnarji in vrtičkarji lahko zbirajo med izredno velikim številom sort. Med najbolj pogostimi, ki jih dobimo v italijanskih semenarnah, so sorte in hibridi, ki so jih vzgojili iz vrste Marmande, vse bolj pa se uveljavljajo hibridi, kot so Candela, ki velja za bujno, izredno zgodnjo sorto, ki je tudi odporna proti nekaterim virusnim obolenjem. Cenjena in razširjena je sorta Fandango z okroglimi in gladkimi plodovi, ki je
tudi odporna proti najbolj pogostim virusnim obolenjem paradižnika. Med najbolj priljubljenimi sortami pa so še Montecarlo, Carme-j lo in še Money Maker, Cristi-jna in Melody. Ob rdečih paradižnikih dobimo tudi sorte, ki dajejo rumene sadeže. Najbolj razširjeni sta sorti Sunray in Golden boy.
Paradižnike grobo delimo na sorte, kijih gojimo ob opori, in na grmičaste sorte, ki imajo kratko steblo in zato ne potrebujejo opore ali čiščenja zalistnikov. Med temi so najbolj razširjene sorte Sunny, Valerie in Duke.
Tudi v družinskih vrtovih se pri gojenju paradižnika vse bolj uveljavlja metoda prekrivanja gredice, na kateri rastejo. V ta namen lahko rabimo slamo, ki jo okrog rastlin natrosimo kakih 10 cm na debelo ali pa sadimo na črno polietilensko folijo,
s katero smo prekrili gredico. Folija zadržuje vlago, preprečuje rast plevela in ogreva zemljo. Zaradi boljših rastnih pogojev so rastline bolj zdrave in plodovi lepši. Pod folijo lahko tudi name-|stimo namakalno cev s kapi jači, tako da lahko sadike redno zalivamo, kar je zelo pomembno, še zlasti ob daljšem sušnem obdobju in visokih temperaturah.
Vsekakor je važno, da paradižnik zalivamo pri tleh in da mu ne močimo listov. V vročem poletju bomo raje zalili dvakrat, tudi trikrat na dan, a po malem.
Pri gojenju paradižnikov je zelo pomembno, da sproti odstranjujemozalistnike. Na ta način bo sadika imela več moči, da bo razvila od 5 do j 7 cvetnih grozdov, na katerih bodo nato dozoreli paradižniki. Z odstranjevanjem zalistnikov bomo tudi prispevali k večji zračnosti med sadikami, kar preprečuje pojav nekaterih glivičnih bolezni, ki ljubijo vlago in rade napadajo paradižnik. ..........M.T.
FINANČNI PRISPEVKI ZA RAZVOJ KMETIJSTVA
Tržaška trgovinska zbornica je pred kakim tednom sprejela sklep, na osnovi katerega bo dodelila določena finančna sredstva kmetom v tržaški pokrajini.
Prispevki so namenjeni naložbam za proizvodne izboljšave in racionalizacijo dela na kmetijah. Prispevek lahko doseže največ 50% predvidenih stroškov in ne sme preseči skupnih 30 milijonov lir. Prav tako je mogoče iz tega sklada, ki predvideva skupno 1 milijardo lir, črpati le, če gre za stroške, ki presegajo 5 milijonov lir. Pri dodeljevanju bodo upoštevali vrstni red vloženih prošenj do izčrpanja omenjene vsote 1 milijarde lir. Pravilnik upošteva navodila EGS in torej kritje do 35% vrednosti za naložbe, namenjene nakupu strojev in orodja, do 45% vrednosti pa za nakup nepremičnin, za tehnološko izboljšavo zemljišč in za rastlinjake.
Podrobnejše informacije nudijo Tržaška trgovinska zbornica in kmetijske stanovske organizacije. Rok za predložitev prošenj zapade 31. decembra 1996.
V VELJAVI NOV PRAVILNIK ZA VINA Z ZAŠČITENIM POREKLOM KRAS
Italijanski uradni list z dne 30. maja 1996 objavlja nov pravilnik za vina z zaščitenim poreklom in poimenovanjem Doc Kras. Pristojni vsedržavni odbor za nadzorstvo zaščite kontroliranega porekla italijanskih vin je torej dal povoljno mnenje za dopolnitev prejšnjega pravilnika, ki je bil v veljavi že dobrih deset let. Novi pravilnik uvaja nekaj sprememb orga-noleptskih značilnosti vin, predvsem pa je važno, da bistveno razširi število vrst, ki jih lahko pridelujejo vinogradniki na ozemlju, ki je u-vrščeno pod ta vinorodni okoliš. To dejansko zaobjema področje, ki ga v tržaški in goriški pokrajini krije Kraška gorska skupnost, oz. še nekaj manjših predelov, ki so izven ozemlja tega upravnega telesa. Odslej bodo lahko v posebne sezname vin z zaščitenim poreklom
uvrstiIi vinograde, v katerih gojijo sorte kot so chardon-nay, sauvignon, sivi pinot, malvazija, traminec in vitovska med belimi, med rdeči-jmi sortami pa so dovoljene teran, rdečepecljati refošk, merlot, cabernet sauvignon in cabernet franc, zelo pomembno za naše vinogradnike pa je tudi to, da lahko uporabijo možnost poimenovanja z zaščitenim poreklom Kras belo ali Kras rdeče vino, ki bi jih pridobili z mešanjem sortnih vin iz zgoraj navedenih sort, ki jih predvideva pravilnik. Novi pravilnik seveda določa tudi minimalno alkoholno stopnjo za ta vina. Glede napisov na nalepkah jasno dovoljuje u-porabo slovenščine, prepoveduje pa navedbo pridevniških označb, ki bi opisovale kokovost ustekleničenih vin.
50 novih okenc BiPop na severu Italije
Ljudska banka iz Brescie (BiPop) in Banco di Napoli sta 29. maja 1996 podpisala protokolarni dogovor, po katerem bo banka iz Brescie, ki ima med drugim tudi 44-odstotni delež v Tržaški kreditni banki (TKB), odkupila 50 bančnih agencij v severni Italiji. Potem sporazumu bo BiPop prešla s 75 na 125 bančnih okenc in bo tako prisotna v vseh večjih mestih severne Italije.
Dogovor je v italijanskem bančnem sistemu zbudil veliko zanimanje, saj se je že precej časa govorilo, da se namerava Banco di Napoli odpovedati svojim agencijam v severni Italiji, za katere je vladalo precejšnje zanimanje med raznimi italijanskimi in tudi tujimi denarnimi zavodi. Potem dogovoru bo BiPop odštela 290 milijard lir. V tem okviru velja zabeležiti, da se je v četrtek, 30. maja, začela tudi ponudba šestih novih vzajemnih investicijskih skladov, ki so sad povezav BiPop z ameriško družbo Putnam Investments. Ti skladi so na razpolago vsem klientom TKB.	—
NARAVNO ZDRAVLJENJE S HOMEOPATIJO
JELENA STEFANČIČ
Če hočemo doumeti, kaj je homeopatija in kako deluje, moramo predvsem spremeniti svoje dosedanje nazore o človeku, zdravju in bolezni. Zaradi tega je pomembno, da skušamo razumeti teorijo, na kateri homeopatija temelji.
Homeopatija gleda na človeka kot neločljivo celoto telesa, duše in duha. To, da obstaja telo z vsemi lastnostmi, je dejstvo; naš sedanji način razmišljanja na materialni ravni pa nam preprečuje, da bi sprevideli in sprejeli obstoj še nečesa drugega, kar se z današnjimi znanstvenimi možnostmi ne da izmeriti, videti ali kako drugače dokazati. Pri procesu zdravljenja je torej glavni poudarek na duhovnem razvoju. Do ozdravitve pride samo tedaj, če je ta duhovni razvoj možen, in to ne le v danem trenutku in življenju neke osebe, marveč kot duhovni proces dozorevanja, ki teži k splošni evoluciji in neki višji razvojni stopnji.
Človek je le majhen, zelo majhen del narave, ki se mora harmonično spreminjati z nenehnim prilagajanjem okolju. Če se spusti v spopad z njim, če zaide s prave poti resnice in ljubezni, pride v spor s kozmič-
nimi zakoni, ki smo jim vsi podrejeni. Tako kot je vsak naš organ enota zase, a hkrati tudi del celote, je tudi človek samo kamenček v velikem mozaiku narave, drobcen člen v verigi, podrejen zakonom univerzuma. Če je izločen iz te celote, postane njegovo bivanje nesmiselno in človek propade.
Klasična medicina meni, da nastane bolezen zaradi zmanjšane telesne odpornosti in zunanjega povzročitelja.
Homeopatija pa pripisuje pri nastanku bolezni največji pomen telesni odpornosti in zunanjim vzrokom priznava le majhno vlogo, razen ob izjemah, kot so zastrupitev, nesreče in rane ter nekaj kirurških bolezni. Bistveni pojem v homeopatski teoriji bolezni je v nasprotju z medicinskim pojmovanjem ravno odpornost. Medicina govori o odporu, homeopatija pa o podrtem redu.
Bolezen je pravzaprav o-pozorilo, da smo prišli v nasprotje s kozmičnimi zakoni, da smo stopili s poti resnice, ki nam je določena, in da je motena resonanca našega telesa. Z učenjem (premagovanjem bolezni) moramo spet najti pravo pot in se prilagoditi svoji oko-
lici. To pomeni, da je vzrok bolezni v nas samih, da je bolezen del nas, ne pa nekaj, kar nam je vsiljeno od zunaj in proti čemur se moramo bojevati. Če nam uspe premagati bolezen, pomeni, da smo sporočilo razumeli, da nas je bolezen duševno in telesno prerodila, nam dala novo življenjsko izkušnjo. Seveda to ne pomeni, da lahko človek ozdravi kratko malo že samo z željo, da bi bil zdrav. Znati mora sprostiti zdravilne moči duha. Ta pripravljenost je pogoj za vsako ozdravitev in ta način samoozdravlje-nja je skrit v človekovi podzavesti; dostikrat se niti bolnik sam ne zaveda, za kaj (se je odločil v globini svoje duše. Človek lahko deluje navzven zelo trdoglavo in nepripravljeno, vseeno pa je v njegovi notranjosti pripravljenost za ozdravitev (velika. Nekdo drug, ki se na videz trudi, da bi ozdravel, pa je nemara v sebi sklenil, da hoče ostati bolan. Bolezen je najhujši del temne plati življenja na poti duhovne rasti. Sprejeti jo moramo, jo uvideti in predelati. Že samo to zmanjša bolečino in trpljenje.
-----------DALIE
l O
aflunuj,'
^ Jm
SCEP LJUBEZNI TUDI V LONEC
p mi y\
.hmnca.'
Kuhana govedina v hrenovi omaki - potrebujemo: 3/4 kg mesa iz juhe, 2 žlici kisle smetane, 1 žlico moke, 1 -2 žlici nastrganega hrena, ščep popra, sol, 1 /4 juhe,
1	rumenjak, 2 žlici naribanega sira, 2 dag masla.
Meso zrežemo na lepe re-zine, jih zložimo v manjši pekač ali kozico. V drugo kozico denemo smetano, moko, nariban hren, poper, kis, juho in sol. Vse skupaj zmešamo in prevremo, nato odstavimo in ohladimo. K ohlajeni omaki primešamo rumenjak in potresemo še z naribanim sirom. Tu in tam položimo kosmiče masla. Pečemo v srednje vroči pečici kakih 15 minut.
Sočna pečenka - potrebujemo: 1 kg govejega mesa (križ ali stegno), sol in poper,
5	dag suhe slanine, 5 dag masti, 1 čebulo, 1 korenček, korenino peteršilja, košček zrezanega kruha, cel poper, nariban muškatni orešek, 1 lovorov list, 1 kozarec vina,
juhe po potrebi, 1-2 žlici smetane.
Meso malo potolčemo, solimo, popramo in pretaknemo s slanino. V kozici razgrejemo maščobo in v njej opečemo meso od vseh strani. Vzamemo ga iz posode in postavimo na toplo. Na maščobi zarumenimo na liste zrezano čebulo, dodamo narezan korenček, peteršilj in kruh. Spet vložimo meso, začinimo s poprom, oreškom in lovrovim listom. Prilijemo kozarec vina in toliko juhe, da je meso pokrito. Dušimo v pokriti kozici približno 2 uri, vmes meso nekajkrat obrnemo. Na koncu primešamo še smetano. Meso zrežemo in zložimo na servisni krožnik. Omako pretlačimo, nekaj jo zlijemo po mesu, ostanek pa ponudi i'no posebej.
Mesna štruca - potrebujemo: 1 kg govedine, 15 dag belega starega kruha, malo mleka, 3 dag masti, 1 čebu-
lo,	peteršilj, sol in poper, majaron, 2-3 stroka česna, 5
JELENA STEFANČIČ
dag suhe slanine, 1-2 jajci,
2	žlici moke, 5 dag masti, 1/ 8 I goste smetane.
Meso zmeljemo, prav tako v mleku namočen in ožet kruh. Na masti zarumenimo sesekljano čebulo, na koncu ji pridenemo polovico sesekljanega peteršilja. Ohladimo in primešamo mesu. Dodamo ostalo polovico peteršilja, sol, poper, po okusu majarona, strt česen, na drobne kocke zrezano slanino in jajci. Potresemo z moko in dobro pregnetemo. [Oblikujemo dve štruci, ki ju povaljamo v moki. Položimo ju v pomaščen pekač, prelijemo z vročo mastjo in pečemo eno uro. Pečeni štruci pokapamo s smetano, malo počakamo, zrežemo na rezine, jih polijemo z omako od pečenja in ponudimo. Ostanku maščobe in mesnega soka prilijemo ne-j kaj žlic vroče vode. Prevremo, precedimo in ponudimo (količina zadošča za 8-10 oseb).
-----------DALJE
JADRANJE
Privlačnost Starta regate ob sončnem zatonu. Tako je bilo tudi letos pred sedežem barkovljanskega kluba Sirena, ki je že enajstič organiziral regato Trst-Brioni za kajutne jadrnice z Yachting clubom Vega iz Pulja. Regata se je začela pretekli petek zvečer v skoraj popolnem brezveterju, zaključila pa se je v podobnih pogojih naslednjega jutra. Regate se je u-deležilo kakih 40 jadrnic iz Italije, Slovenije in Hrvaške, od katerih je bila le ena Sirenina, štiri pa Čupine. Ob 20. uri so skoraj vsi raztegnili svoje špinakerje, ki pa so bili zaradi popolnega brezveterja "prazni". Šele opolnoči je tako skupina lupinic prejadrala rt pri Savudriji in usmerila jadrnice proti Vrsarju, od tu pa proti cilju v Fažanskem zalivu. Čeprav regata ni izključno tekmovalnega značaja, naj povemo, da so bili udeleženci razdeljeni v 4 kategorije. Kot prvi je ob pol desetih prijadral pred komisijo na cilju Angelo Rosso (Crivellaro), medtem ko je bila prva zamejka Nacija Kanalac (Čupa) z jadrnico Ali Baba' (4. mesto). Vsekakor je ta regata nedvomno doživetje za vse tiste, ki se je prvič udeležijo.-------
BOGATČEVA SE SRČNO PRIPRAVLJA NA O.I., MOČILNIK PA NA EVROPSKO PRVENSTVO
ODBOJKA
TAKO PA NE GRE ••••••••••
ERIK DOLHAR
To je bil pred leti naslov športne rubrike Primorskega dnevnika, v kateri je mladi kolega Vanja Jogan obravnaval igro in obnašanje košarkarjev. Kako pa bi lahko sedaj naslovili našo rubriko, po neskončnih polemikah (prihajajo z vseh strani, neglede na pripadnost temu ali onemu društvu), ki so se izrodile ob robu zamejskega olerbyja zadnjega kola ženske odbojkarske C-l lige? Že slika zgoraj, ki jo je v svoj objektiv ujel fotograf Krome, ne potrebuje komentarja, oz. spada k rubriki "Brez besed", ali "Pa še res je", saj je bila posneta ravno med omenjenim dvobojem (stadion 1. maj, Sv. Ivan pri Trstu, dne 18.maja t.l.). Sami lahko prepoznate marsikoga, vidite koga tekma zanima, koga privlačuje in še marsikaj.
V trenutku, ko pišemo, 4. t.m., je naš fax dobesedno razbeljen: v glavnem so to tiskovna poročila, komentarji, pisma uredništvu, sporočila za javnost, itd. Žalostno je (po mojem skromnem mnenju) to, da so vse te besede, stresene iz rokava te ali one "prizadete" strani, še vedno o "inkriminirani" tekmi med našima, trenutno najboljšima ženskima odboj a rskima ekipama! Dovolj je tega, tako pa ne gre, kot se je imenovala zgoraj omenjena rubrika. -Slika je že dovolj zgovorna...
USPEL TURNIR OLYMPIE • •••••••••
Goriška Olympia je pretekli konec tedna organizirala mednarodni turnir ob 35. obletnici tega športnega združenja. Naša šesterka je v ostri konkurenci osvojila več kot zadovoljivo drugo rnesto, potem ko je v finalu tonila pred premočnimi nasprotnicami iz Maribora, ki Vstopajo v prvi slovenski odbojkarski ligi. Latisanajev rnalem finalu premagala Bo-rovke. Velika pohvala gre gorkim organizatorjem, ki so Se res potrudili.
NAMIZNI TENIS
KRAS
ZAKLJUČIL
PONOSNO
Krasova ženska namiznoteniška ekipa je z dvignjeno glavo zaključila letošnjo sezono. V drugi finalni tekmi za osvojitev državnega naslova je sicer klonila pred močnejšimi nasprotnicami iz okolice Mantove, pripisati pa gre, da je to več, kot so v Krasovem taboru pričakovali v letošnji sezoni. Rezultat finala ni niti toliko pomemben (2-0 v zmagah, 6-2 na obeh dvobojih), kolikor je obetajoča igra, ki so jo pokazala Krasova dekleta. Posebno pohvalo si v tem finalu zasluži Vanja Milič (na sliki), ki je dokazala, kako se lahko z odločno igro oz. karakte-rialnimi izbruhi, premaga tudi veliko močnejšo nasprotnico (v tem primeru Kitajko Chen). V pogovoru
je Vanja razkrila, da jim je ta uspešna sezona vlila novega upanja, tako da bodo prihodnjo sezono igrali s še večjo zagnanostjo in prepričanjem, da lahko storijo še bolje. Vprašanje je sedaj, kako bo državna zveza spremenila pravilnik. V Rimu bodo namreč zmanjšali število igralk vsake ekipe na tri, kar bi ponovno oškodovalo Kras.
--------E.D.
Najbolj znana jadralka TPK Sirena Arianna Bogateč (na sliki) se vedno resneje pripravlja na nastop na olimpijskih igrah v Atlanti oz. na morski gladini pred krajem Savannah. Pred kratkim je o-pravi la še dve regati na Danskem in Nizozemskem, kjer je predvsem poskušala nove materiale. Po kratki pavzi doma jo sedaj čakajo priprave tik pred nastopom v Savan-nahu.
Sirenin mladinec Andrej Močilnik pa si je na regati v Cradežu zagotovil nastop
na evropskem mladinskem prvenstvu v razredu Evropa, ki bo letos v Istambulu. ---------K.R.
NOGOMET
iBUTO 96$
Lnffinnti
Na stadionu Wembley v Londonu se bo v soboto začel sklepni del evropskega nogometnega prvenstva, ki se ga udeležuje 16 državnih reprezentanc, med katerimi sta tudi Italija in I Irvaška. Favoriti naj bi bili že spet Nemci, s prerojenim "pancerjem", izkušenim napadalcem Jurgenom Klinsmanom načelu.
Novogoričanom državni naslov
Pred sobotnim zadnjim krogom letošnjega slovenskega nogometnega prvenstva je vse odločeno. Naslov prvakov so že dva tedna pred koncem osvojili Novogoričani, druga
je ljubljanska Olimpija, tretja pa Mura. Mariborski vijoličasti bodo nastopili v pokalu Intertoto, ajdovsko Primorje pa bo tudi prihodnje leto igrali med najboljšimi slovenskimi moštvi. Ligo zapuščajo izolski nogometaši, vanjo pa'so se že uvrstili igralci ljubljanskega Železničarja, ki so z veliko prednostjo zmagali v 2. ligi. Bilanca primorskega nogometa je letos izjemno uspešna in razveseljivo je, da so v novogoriškem moštvu nastopali skoraj izključno primorski nogometaši. V jedro domačih igralcev so se namreč vključili številni Koprčani.----
Breg ostaja v 3. amaterski ligi
V končnici za prestop v 2.amatersko ligo je Breg doživel četrti zaporedni poraz. Tokrat je klonil pred Sagradom in tako zaključil letošnjo sezono. —
/ TRII
TRST BRIONI
199fr
TPK CNT SIRENA TS YC VEGA PULA
TRENER VREMEC ZAPUŠČA JADRAN
Na njegovo mesto naj bi prišel Iztok Čehovin
V torek zvečer smo izvedeli, da trener Jadrana Andrej Vremec, ki je letos uspešno treniral našo združeno ekipo v B-2 ligi, zaušča "modre bojevnike". Dobil je zanimivo ponudbo v Padovi, kjer bo treniral prvo ekipo (ki bo z Jadranom tudi [etos nastopala v B-2 ligi). Takoj smo poklicali predsednika ŠZ Jadran, Pavla Vidonija, ki je na okrevanju doma po dobro prestali operaciji. Razkril nam je, da ima največje možnosti za nadomestitev Vremca Iztok Čehovin, novogoriški trener, ki je letos vadil Jadranove kadete, lani pa treniral Gradisco. Nedvomno pa bo nadomestitev trenerja delala velike preglavice vodstvu Jadrana, posebej predsedniku, kateremu skrbi v zadnjih časih res ne manjka. Andreju Vremcu pa seveda ne bo nihče zameril, da je ambiciozen, saj je po dolgoletnem treniranju vseh možnih zamejskih ekip, od minibasketa do zamejske raprezentance-Jadrana, tudi prav, da izkoristi priložnost in se izkaže v pol-profesionalnem društvu, kakršno je Rinaldi. V Padovi namreč načrtujejo, da bi "pobrali" nekaj mladincev Benettonu in Floorju in bi tako okrepili vrste članske ekipe, ki je letos osvojila drugo mesto v B-2 ligi. Vremec se je s padovansko peterko zmenil za enoletno pogodbo z možnostjo podaljšanja pogodbe za za naslednji dve sozoni. Treniral bo tako prvo, člansko ekipo, kot tudi mladince, pri katerih bodo prevladovali že prej omenjeni prvoligaši. Negotova prihodnost pri Jadranu je tako sedaj še večja. Peterko so zapustili, poleg trenerja Vremca, še visoki center Joe Calavita, ki se vrača v Združene države, negotova je bodočnost mladega asa Jana Budina, ki je pogodbeno še vedno vezan na novopečenega državnega prvaka Stefanel. Nič kaj razveseljive novice iz Jadranovega tabora. Namesto počitnic si bodo morali voditelji Jadrana zavihati rokave in poiskati rešitve, trenerju Vremcu pa voščimo uspešmo delo v Padovi!	E.	DOLHAR
venstva ter zapustiti še zadnjo možnost za napredovanje v višjo ligo. Furlanovi varovanci so zaigrali precej nezbrano, saj jim ni uspelo izvajati tiste skupinske igre, s katero so med prvenstvom nizali zmago za zmago. Negativne ocene so se tako rešili lePieri in Zuppin ter Possega in Tomšič, ostali pa so zaigrali pod svojimi sposobnostmi. Palmanova je tako že od začetka prevzela pobudo ter ob zvoku sirene tudi zasluženo slavila.
--------1. BAjC
me na treh igriščih, ob 16.30 nagrajevanje. Proslava ob 30-letnici košarke predvideva razstavo slik vseh društev v teh 30 le-tih: od 18h do 20h bo tekma med dvema izbranima ekipama vseh časov (vsaka ekipa po 20 igralcev), ki jo bo komentiral Sergij Tavčar. Ob 20.30 družabnost ob glasbi, nastopu košarkarskih "kabareti stov" in podeljevanje plaket društvom ob 30-letnici košarke. Vabljeni!
AVTOMOBILIZEM
"Shumy" zdaleč najboljši
CICIBONA OSTALA PRAZNIH ROK • •••••••••
V dodatnem srečanju za prestop iz D v C-2 ligo se je Cicibona spoprijela na nevtralnem igrišču v Gorici s peterko iz Palmanove, ki pa je naše košarkarje zasluženo premagala. Pred zares številno in "toplo" publiko so se morali tako plavobeli žalostno posloviti od letošnjega pr-
OBVESTILO
KOŠARKARSKA KOMISIJA PRI ZSŠDI bo priredila na stadionu 1. maj v Trstu, v nedeljo, 9. t.m., Igre pod košema in sklepno slovesnost ob 30-letnici košarke. Iger pod košema se bo udeležilo 10 ekip iz zamejstva in Slovenije, skupno kakih 130 miniko-šarkarjev. Spored: od 9h do 12h tekme na treh igriščih, od 12h do 14h kosilo za vse nastopajoče, od 14h do 16h tek-
BARCELONA: nemški pilot Michael Schumacher (na sliki v Ferrariju), je skoraj osramotil svoje nasprotnike na mokrem katalonskem cestišču, kjer se je znašel bolje od ostalih in tako po dolgem "postu" zopet popeljal do zmage italijanski Ferrari. Za avtomobilsko hišo iz Maranella se s takim dirkačem obetajo boljši časi, saj je "Shu-my" zmagal kljub težavam na motorju (dirko je zaključil s petimi cilindri na 10).
15
ČETRTEK b. JUNIJA 1 996
KATOLIŠKA KNJIGARNA
NA
TRAVNIKU
SREDI
DEVET
DESETLETIJ
knjige, revije -vse za šolo in pisarno -veliko vrst papirja -sakralni predmeti -darila -plošče, kasete -igrače -
OBIŠČITE NAS!