JOS. VANDOT : Zakaj se mamica ni vrnila? (Konec) III. flrugega dne popoldne pa se je res napotila Ana proti mestu. Na ozko stezico je stopila in je šla naravnost po nji. Za to ozko stezico pa ji je bil povedal Kofedrunov Revček. Sedela sta bila dopoldne tistega dne na vrtu, in Ana ga je vprašala: .Glejte, Revček, toliko in toliko steza drži tja dol. Pa katera je tista, ki drži naravnost v mesto, kjer je moja mamica?" In pokazal je Kofedrunov Revček z roko ozko stezo, ki se je vila raed njivami naprej in naprej in je izginila tam daleč v megleni daljavi. Pokazal je Revček tisto stezo, pa je odgovoril: »Po tej stezi se pride najhitrejše v mesto . . ." In dolgo je gledela Ana tisto stezo in je premišljala. — Popoldne pa se je kar napotila po nji in je hitela med njivami naprej. Lepo se ji je smejalo solnce, in rožice so jo pozdravljale na dehtečih mejah. A Ana se ni zmenila za to, ampak je hitela vedno dalje. Mislila je vesele misli in je stopala čvrsto naprej. Glej, kmalu se ji bo zasvetilo širno mesto. Povprašala bo dobre Ijudi, kje biva njena mamica. Ciprese rastejo tam, iri mnogo lepih rožic cvete tam. Pa tudi metulji letajo tam, in drobni škrjanec prepeva ... Prijazno se ji bodo nasmejali dobri ljudje, pa jo bodo odvedli za roko k zlati matnici. Oj, to se bo začudila rnamica, ko bo zagledala pred sabo ma!o Ano! Roke bo sklenila in jo objela \i samega srčnega veselja. Pa se bo napravila, in potera bosta pohiteli proti domu. In tam bo veselje in radost, in mamica ne odide nikdar več z doma ... ¦ „ , — 250 — ^ Tako je mislila Ana, ko je spela med njivami naprej. Daleč je že bila, pa je postala za trenutek. Ozrla se je nazaj proti domači hišici. O, kje je že bila draga hišica! Komaj, koraaj se je še videla, in Ana se je vzra-dostila. .Kmalu se mi zasveti mesto, kmalu," je dejala sama sebi. Še je po-spešila korake in je hodila dolgo, dolgo. Izraed njiv je stopila na pvostran travnik, ki ga je pokrivala visoka trava. Komaj, komaj se je vidcla tnala deklica izmed gostih bilk. A vendar je še spela neutrudno naprej, dasi so jo pričele boleti že noge. Še enkrat se je ozrla nazaj, pa ni že več videla rodne hišice. Samo griče je še videla in tam v ozadju beie snežnike, ki so se kopali v solnčnih žarkib. Pred sabo pa je zagledala prostran gozd, in ptice so pele tam. .To je gozd," je poraislila Ana, »in za tem gozdom stoji mesto — prav gotovo stoji za gozdom ..." ln Ana je spela dalje proti gozdu. A glej — že je zašlo zlato solnce, ko je stopila pod visoko smreko. V daljavi so se rdeli beli snežniki, a v dolino je prihajal mrak. Vedno temnejše je prihajalo v gozdu; komaj je še videla Ana pet korakov predse. Izpodtaknila se je tupatam ob debelo ko-renino in bi bila skoro padla. A vendar je spela naprej neutrudno. Samo, samo da bi bila še pred nočjo pri zlati mamici! — Bolele so jo noge, a ni se zmenila za to. Glej, saj bo kmalu konec gozda, in zasvetilo se ji bo mesto in bo stopila k zlati mamici. Dobri ljudje jo odvedejo k nji, da bo vesela in srečna . . . Popolnoma se je stemtiilo v gozdu. Zapihal je mehak vetrec, in veje so zašepetale. A Ane ni bilo strah. Saj je hitela k zlati raaraici, in čemu bi \o bilo strah? Nikomur ni storila ničžalega in pridna je bila vsekdar. Saj je vedela, da ji hodi ob strani srebrni angel-varuh; lepo hodi kraj nje in jo vodi naravnost k zlati mamici. Pa bi jo bilo strah, če je prišla noč v šepetajoči gozdl Počasi, vedno počasneje je stopala Ana po ozki gozdni stezi. Vedno in vedno je morala gledati na tla, da se ne izpodtakne ob debelo korenino. Z nogo je morala že tipati po stezi, preden je stopila za korak naprej. Tako temna je že postala noč. Tuintam se je razgrnilo nad njo vejevje, in takrat je videla nad sabo jasno nebo. Drobne zvezde je videla, ki so trepetale tam gori in so gledale naravnost na njo. Takrat pa se je vendar stresla in je vzdihnila: ,Oj, da bi prišla že iz gozda! Zasvcti se mi tatn mesto, in ma-mica se mi nasmeje tam ..." In spela je dalje ... Dolgo, dolgo je tavala po temi, in naposled se je nehalo grmovje. Stopila je na parobek črnega gozda. Vse polno zlatih zvezd se ji je nasmejalo na modrera nebu. Migale so ji kot bi jo vabile k sebi. Ali Ana se je ozrla na temno plan, da bi zagledala svetlo mesto. A bilo ga ni nikjer. Vsepovsod sama tema, črna nepredorna tema! Pa tam daleč, daleč nekje so se svetile tri lučce, kakor da bi bile padle z neba tri svetle zvezde. H^ ^. 251 «— V Žalostna je postala Ana, in grenka bridkost ji je legla na srce. Sedla H je na mehki tnah in je zakrila obraz z rokami. Zaihtela je bndko, in solze H so ji padale na beli predpasnik... Oj, širom nikjer ni mesta, in tudi do H zlate mamice ne more! Izginila je ravna stezica, in pred njo se razprostira ¦ čma tema. Kam naj stopi, da zagleda belo raesto? — Oj, da bi stopila z I neba prijazna zvezdica, da ji pokaže pot k zlati mamici! A visoko so zvezde B in ne čujejo jokajoče deklice... In vedno bridkejše je ihtela Ana, in vedno I gorkejše so bile njene solze. Trudna je bila od dolge hoje, ves život jo M je bolel. I 5OS Oj, širom nikjer ni mestal! cSoS ¦ Ihtela je neprenehoma Ni se upala pogledati več v črno noč, ki se je w razprostirala širom okrog. Hudo ji je bilo v srcu in peklo jo je tako bridko. ¦ Toda naposled jo je premagala silna trudnost. Glavico je položila na mehki I mali, in trepalnice so ji padle na trudne oči. Prišel je k nji spanec, in takrat I je nehala Ana ihteti. Mirno je ležala na mehkem mahu in se ni genila niti I za trenutek. I Prijazno so svetile na modrem nebu drobne zvezde. Miroval je gozd, I in nič se ni genilo v tihi, gorki poletni noči. Samo enkrat so se stresle I vejice bližnjega grtna. Priplaval je takrat k speči deklici srebrni angel- I varuh. Stopil je k nji in je dvignil nad njo svoje bele roke. In tako je stal E tam vso noč ... I -~, 252 .^- b<» Škrjanček se je dvignil z njive in je poletel, glasno droboleč veselo pesem, v višave nasproti solncu, ki je vzhajalo izza belih snežtiikov. In takrat se je prebudila Ana. Začudeno je pogledala okrog sebe in je vstala. Mencala si je zaspane oči in se ni mogla tavesti. Toda polagoma ji je prislo na misel, kje se nahaja. Oj, k mamici je hotela v belo tnesto, pa je zaspala na parobku širnega gozda! — Pogledala je Ana krog sebe, pa je videla samo polje, širno polje, ki ni imelo nikjer konca. Solnce je že sijalo, in sto škrjančkov je že prepevalo v zraku. Nedaleč od nje pa se je vila cesta med poljem in je izginjala tam daleč, daleč. Deklica je stekla tja dol in se je ustavila na beli cesti. Poroislila je, ali bi šla naprej ali bi se pa vrnila domov. Toda gorko hrepenenje po mamici je zmagalo. Zato se je napotila dalje po beli prašni cesti. A šla je počasi, ker so jo bolele drobne nožice, ki niso bile navajene tako dolge hoje. Čutila se je slabo, da bi najrajša sedla na zeleno trato. Oglašala se je lakota, in Ana je pešala vedno bolj. Toda še vedno je stopala naprej. Saj se kmalu zasveti belo tnesto, in zlata mamica se ji nasmeje in se je razveseli tako jako! Tako bliru je že mesta, pa bi oneraogla? Ne, kar naprej, in tam za onim ovinkom se ji gotovo prikaže mesto! — In pogumno je stopala do ovinka, a raesta ni bilo nikjer. Obupana je sedla lam na trato in je zaihtela. Oj, nikoli ne zagleda mesta in nikoli se ji ne nasmeje zlata mamica! Sredi pota je omagala, in zdaj ne ve, ne kam ne kod ... Bridko je ilitela Ana tam na trati kraj ceste. Z rokami je zakrivala obraz, in gorke solze so ji padale na predpasnik. Toda glej — v tistem času je priropotal mimo voz. Sedela je tam zadaj stara 2enica. Radovedno je pogledala malo, jokajočo deklico in je ukazala vozniku, naj ustavi konje. Stopila je potem z voza in se je približala deklici. Pobožala jo je po laseh, pa jo je vptašaia-. »Čemu jočeš, deklica uboga?" Ana je dvjgnila glavo in je pogledala staro ženico. Takrat pa se ji je razjasnil objokani obrazek, in veselo je zaklicala: .Oj, stara mati, kaj ste vi? Oj, stdra mati!" In takrat je spoznala stara mati svojo vnukinjo. Radostno jo je sti-skala k sebi in jo povpraševala venomer: »Kaj pa delaš tu, sirota? Kaj jočeš tu daleč od doma?" Pa ji je povedala Ana vse. K mamici je hotela v daljno mesto, dolgo je že hodila in je prespala vso noč v temnem gozdu. A mesta ni nikjer, in tudi poti ni nikdar konca ... Oj, kako se je smilila stari materi uboga vnu-kinja! Stiskala jo je k sebi in se skoro sama jokala. Toložila jojezlepirni besedami, pa ji je govorila: »Oj, ne prideš v mesto, Anica, ne prideš! Dolga je še pot, in tvoje nožice so preslabe za to pot. .. Pa tudi mamice ne vidiš več — saj počiva že mesec dni v mirnem grobu .. ." Stresla se je mala Ana. Prestrašeno je pogledala slari materi v obraz in je zaklicala: .0, stara mati, kaj je mamica umrla ?" ,Kaj ne veš tega?" se je začudila stara mati. ,Že pred raesecem je umrla v bolniščnici v daljnem mestu ..." —" 253 «— ... Tedaj je razumela Ana vse. Oj, umrla je mamica, a oče je prikrival njeno srart, ker se mu je smilila mala Ana. Takrat, ko se je odpeljal v mesto in dejal, da gre po mamico, takrat je šel k pogrebu. Zato je bil potem tako žalosten in je zdihoval tolikokrat, ker je mamica umrla. Tako je mislila Ana in je bridko ihtela. Stara mali jo je dvignila in posadila k sebi na voz. Voznik je pognal konje, da so dirjali. Zaman je tolažila stara raati Ano. Ihtela je vso pot in se je stiskala k ljubi stari materi. Razveselil se je oče doma, ko je obstal voz na dvorišču. Bi! je ves iz sebe, ker mu je izginila hčerka. Povsod jo je iskal brez uspeha; a zdaj se je prikazala kar nenadoma s staro materjo! Ana je jokala neprenehoma. Naposled so jo spravili v postelj, in potem je utihnila in je zaspala. Ko se je prebudila, je biia mirna. — Vedno se je držala stare matere, ki se do smrti ni ločila od vnukinje. Lepo ji je pripovedovala o kraju, kjer sanja mamica, in o taju, kjer jo pričakuje . ..