Razni otroci. (Spisal Jos. Ciperle.) (Dalje in konec.) Hitro poteko prva leta edinčkovega življenja. Prehitro za njega, prehitro za njega sorodovino pride ono leto, v kojem se ima začeti učiti. Zbero se navadno sorodniki, predseduje jim navadno kaka stara mati ter posvetovati se zacno o prevažnem vprašanji: Kaj ž njim? Ali mu bodemo plačevali domačega učitelja? Ali ga bodemo pošiljali v navadno ljudsko šolo? Po dolgotrajni debati sklene se, da se ima poslati v ljudsko šolo. Čudno! A pomislimo le, da domač učitelj stane mnogo denarja, in naj bodo ljudje sicer še tako radodarni, za pouk ne izdavajo kaj radi nepotrebnega krajcarja. In pa saj se v navadni ljudski šoli otrok tudi kaj u6i, če je priden, morda še več, kot doma. Ne navajam vseh prednosti šolskega pouka, tudi ne pojem hvale in slave sorodnikom, da so sklenili poslati edinčka v ljudsko šolo. Mso je vredni! Oni sami največ niso prepričani, da je pouk v ljudski šoli tudi dober, in le denarstveno vprašanje prisililo jih je do tega sklepa. Ali vprašajo se dalje sorodniki: V katero šolo ga bodemo poslali? — Glejmo, da izvohamo, v katero se pošiljajo otroci bolj gospodskih ljudi! — In res, najdo jo. Edinček se vpiše va - njo. Potem nadlegujejo učitelja. Kvasijo mnogo o talentu, o dobroti, o pridnosti edinčkovi. Omenja se učitelju tudi, da se z lepo več opravi pri njem, kakor z ostrostjo. Naprosi se tudi, da ga posadi mej bolj gospodske otroke, da se ne naleze kacih surovosti od otrok plebejcev. Najraje bi videli seveda sorodniki, da bi sedel edinček v prvi klopi, da bi ga imel učitelj vedno pred očmi, in da bi ga v nobenem obziru ne zanemarjal i. t. d., i. t. d. Edinček pride v šolo. Oj, oj, kako vse drugače je tukaj, kakor doma! Vse tiho je v šolski sobi; otroci sede rairno ko jagnjeta, in uoitelj inaa nekako resen obraz. Naj raje popihal bi jo edinček kar na ravnost domov k svoji preljubeči materi in k svojim laskajočim sorodnikom. A ne upa si. Sede tedaj v klop ter skuša sedeti isto tako mirno, kakor vidi sedeti druge. Ura odbije osem. — ,,Vstanite!" veleva učitelj. — Oj, oj, to povelje ni mu všeč! Kdo si je upal pa tudi do zdaj, velevati mu kaj! Strašna pregreha učiteljeva je ta po njegovih raislih, ne bode mu je odpustil tako kmalu. ,,Molimo!" veleva dalje učitelj. Prekrižajo se vsi ter molijo. Tudi edinček moli; a z molitvijo ne kliče sv. Duha, da mu razsvetli um; ako si sploh kaj misli pri tej prvi šolski molitvi, je gotovo le to: ,,Oj, da bi bil kmalu zopet doma!" Po molitvi zaeenja se pouk. Učitelj skuša se z vprašanji osvedočiti, koliko znanja prinesli so učenci v svojih glavicah z doma v šolo, da bode vedel napredovati v šoli, kajti to je potrebno in pedagogično. Tudi našega edinčka vpraša učitelj po nečem. Ali da-si je stvar čisto navadna, vsacemu znana, vender edin&ek ne ve je imenovati. Kako naj bi pa tudi vedel! Saj ni imel priložnosti doma seznaniti se z njo. Čemii naj bi ga tudi učili sorodniki tacih stvari, katere iraajo brigati le kmeta ali kacega rokodelca ? Saj edinček bode gospod, in ne kmet, in ne rokodelec. Edinček ne ve odgovora na vprašanje uciteljevo. — ,,No, povej pa ti!" s temi besedami obrne se učitelj na bosonozega ueenčka v zadnji klopi. — In ta odgovori dobro, tako dobro, da ga resni učitelj pohvali prav prijazno. — ,,Nesraranež!" misli si edin&ek. ,,Tega razterganca hvali, a za me se ne briga". Zjokal bi se najraje, ako bi se ne sramoval. Ozre se po svojih součencih, da bi bral na njih obličjih, ali tudi oni mislijo tako. Toda njih obrazi ne povedo mu nič, nemi so za njega čustva, za njega bolečine. Potožiti hoče svojo nadlogo sosedu, a ta odmakne se mu, kajti prepovedano je šepetati v šoli. Učitelj vpraša zopet edinčka nekaj. Zdaj velja rešiti svojo čast ter odgovoriti na vsak način nekaj. Ali kakov je ta odgovor! Kakor bi trenil, zahabljajo se mu vsi ueenci, in čez dolgo, in še le na opomin u&itelja, poleže se smeh. Oj, kako ti je pri serci, edinček! Zdaj mu je jasno vse. Smeh njegovih součencev prepričal ga je, kolik bedak je še, koliko mu še manjka, da doseže še le svojega bosonozega součenca v zadnji klopi. Ta je proti njemu v vedi velikan. In lej, lej, kako spoštljivo raolče vsi, kadar odgovarja ta, celo učitelj ne popravlja ničesa na njegovih odgovorih. A on, edini sin imenitnega očeta je zasmehovan! Ura bije deset, šola je minula. Hvala Bogu! misli si naš edinček. Radostni odhajejo njegovi součenci domov, da povedo starišem, česa so se učili danes v šoli, in le naš edinček stopa klavern proti domači hiši. Kaj naj stori doma! Ali naj zatoži svojega učitelja starišem, ali naj molči? — to je zanj prevažno vprašanje. Zatožiti učitelja, to ne gre. Znabiti mora tako biti v šoli. ,,MolM bom!" odloči se slednjič junaško. In molči res. Molčeč sede v kak kot, molčeč kosi in molčeč gre popoludne zopet v šolo. A pri vsem tem: šola bila je velika dobrota zanj. Izpoznal je, kolik bedak je bil, in da ga bodo v šoli le čislali in hvalili, ako se bode učil in kaj znal. Ali bi ga bila osvedočila o tem kedaj ona mehkužna domača vzgoja? Gotovo ne! Rastel bi bil v letih, dopolnjeval se v ošabnosti, napuhu in predrznosti. Kakov človek postal bi bil iz njega! Toda prepričani bodimo, da ga bode šola čisto predrugačila, pokazala rau pravo pot, kako ima živeti v človeški družbi, kako se likati in dopolnjevati v dobrem. Kajti že prvi dan izpoznal je v nji, da je neumen, in nizpoznanje samega sebe je prvi korak k dobremu".