Pogovor o vremenu. (Konec.) Kmet: Jaz bi pa menil, da bi to ne stalo veliko države, ako bi nam brezplačno o vremenu sleherni dan brzojavljala. Učitelj: Tudi jaz sem uže o tem premišljeval. Telegrafne postaje so zdaj už_ v mnogih večjih vaseh. Po takih krajih telegrafne in poštne osebe itak nimajo toliko posla. Naj bi se pečali še z opazovanjem vremena, zlasti če so dovolj izobražene. Nekoliko več veselja bi bilo treba do tega, pa bi šlo. Sicer se pa to more zvrševati s pomočjo učiteljev, duhovnikov, ki bi lehko skoro v vsakem kraji bavili se z vreinenskim opazovanjem ter v zvezi s takirai postajami, ki bi dobivale telegrafijska poročilo, vkupno določevali vreme od dne do dnč. Kmet: Kako pa, da vlada ali državni zbor za razširjevanje teh vremenskih poročil med kmetsko Ijudstvo, ki jih najbolje potrebuje, še nič zdatnega ukrenila nista? Učitelj: Čital sem, da je bil neki državni poslanec (menda neki Poljak) uže podregal to zadevo v državnem zboru, ali s kakšnim uspehom, mi ni znano. Morebiti bi bilo to z velikimi troški združeno, ako bi se, recimo, občinam taka poročila na državne troške pošiljala; ali pa še vremenoslovski učenjaki niso še čisto na trdnem zastran zanesljivosti svojih poročil. Kmet: Jaz bi rekel, da naj bi vlada telegrafne postaje snovala tudi zavoljo Ijudstva, in ne samo zavoljo države, ko pravijo, da ta pa ta vas je dobila telegrafno postajo največ iz vojaških obzirov, to je, da bi se vojaki prej in hitreje sklicali, ko bi vojska pretila. Učitelj: Prav govorite. Varnost države je sicer v prvi vrsti tudi kmetu potrebna; ali ravno od telegrafnih postaj nima kmetsko ljudstvo skoro nič koristi; ali ta omenjena korist bi bila res skoro največja. No, za danes sva se pa veliko o vremenu pogovorila. (Už. sta se mislila raziti, ko začne grmeti. Zavoljo tega vpraša kmet učitelja še:) Kmet: Toliko veste o vremenu, zdaj mi pa še povejte, kako nastane grom, blisk in toča ? Učitej: Dragi moj očka! To pa ni lehko vprašanje. UčeDJaki vam o tem določnega odgovora dati ne morejo, kako bi li to razlagal jaz, vaški učitelj. Eni razlagajo vzrok nevihtam na ta, drugi na drug način. To pač vedo vsi, kdaj najrajše nevihte pridejo; to veilo, pri kakšni toplini, pri kakšnem barometerskem stanji, v katerera letnem času nevihte pridejo itd., a več pa ne vedo. Tudi to znajo po izkušnjah, v katerih krajih toča posebno rada pobije, n. pr. v Avstriji zlasti na Dolenjskem in spodnjem Štajerskem. Moja naloga je tudi, da posebno marljivo nevihte opazujem in da po vsaki nevihti, kadar ruine, poročani na Dunaj, kakšna je bila, od kod je prišel groni in kam je potegnil, kolikokrat se je zabliskalo ali treščilo, ali je deževalo, ali toča pobila itd. Kmet: Bog daj, da bi Vam letos ne bilo treba dosta o nevihtah na Dunaj poročati. Z Bogom! Ufiitelj: Bog Vas usliši! Lehko noč! I. Lapajne.