Iz slepe pokorščine do Radiča. Nekdanja slovenska samostojna kmetska stranka se je popolnoma vdala Radičevi komandi. Pucelj je zlezel v Radičevo hrvatsko torbo, v kateri je cel izginil do zadnje konice svojega nosa. Tudi samostalna demokratska stranka se brezpogojno pokori Radičevemu vrhovnemu poveljstvu. Tako hočeta obe dve slovenski liberalni stranki: samostojna kmetska in samostalna demokratska stranka, Slovenijo popolnoma izdati na milost in nemilost hrvatski politiki Stjepana Radiča. Kakšna je ta politika, o tem so si na jasnem vsi pametni ljudje na Hrvatskem. Radič je največja nesreča za hrvatski narod. Ta človek je omadeževal kulturni sloves hrvatskega naroda s svojim neprestanim nedosežno surovim in nesramnim zmerjanjem in psovanjem. Mož prodolgega jezika je brez vsake sposobnosti za delo. Nikdar ni ničesar storil za gospodarsko dobrobit in duševni napredek hrvatskega Ijudstva. Za takšno delo je dovršeno nesposoben. Ker nima nobenih koristnih del za hrvat sko ljudstvo, zato ga pita s praznimi besedami. Dobrika se mu na vsa usta ter pri tem zabavlja čez pokvarjeno gospodo, med katero pa sam spada, in kateri je vrhovni voditelj. Z razbijanjem in kričanjem onemogočujejo delo v parlamentu. Pod vrhovno komando takšnega človeka delajo slovenski Žerjavovci in Puceljevci politiko po Radičevem načinu: politiko kričanja, zmerjanja in razbijanja. V četrtek, zadnjega maja, so začeli: to je bil v beogradskem parlamentu njihov dan. Kri.ali so, tulili, razbijali in treskali s klopnimi pokrovi, kakor da bi bili zdivjali. Obnašali so se tako, da bi pri bodočih volitvah mogli z najboljšimi priporočili kandidirati za culuka frski parlament. Vsi poslanci iz Srbijo so izjavili, da kaj takega nikdar ni bilo v srbijanskem parlamentu. Morali so priti kulturni zastopniki iz Ilrvatske in Slovenije ter prirediti prizore, nad katcrimi se zgražajo vsi srbijanski krogi, zlasti še srbsko kmetsko ljudstvo. Razbijajočim in divje kričečim Radičevskim hrvatskim poslancem, katerim je v Radičovi odsotnosti komandiral drugi vrhovni poveljnik Svetozar Pribičevič, so vztrajno ter pridno pomagali slovenski samostoj neži in demokrati. Niso hoteli zaostati za hrvatskimi seljaškimi poslanci, da se ne bi zamerili svojemu visokemu komandantu Radiču. Pucelj je s svojo roko treskal po klopi, da je kar odmevalo. Njegov »dobri prijatelj« Urek iz Posavja, ki navadno pride v parlament iz gotovih razlogov samo okoli prvega vsakega mesca, je zasluženost svoje poslaniške plače hotel dokazati z orjaškim udarjanjem po klopi. Dr. Žerjav, ki je bolj nežnega zdravja, ni mogel tolike sile postaviti v boj s poslaniško svojo klopjo kakor Pucelj in Urek, zato je udarjal svojim paočem primerno. Več moči je mogel v to borbo s klopmi vložiti sokolski poslanec g. Pivko. Slovensko ljudstvo naj sodi, ali je surovo kričanje, razgrajanje in razbijanje delo za ljudstvo, njegove pra vice in njegov gospodarski napredek. Slovensko ljudstvo bo to sodbo, katero je že storilo, slovesno in javno izreklo pri prihodnjih volitvah, pri katerih bo tem političnim razgra jačem in razbijačem zaprlo vrata v parlament. Hujskajo na vojno z Italijo. Slovenskim in hrvatskim Radičevcem pod Radič-Pribičevičevim vodstvom je politična strast in pohlep po ministrskih sedežih tako za meglila razum in razburila živce, da bi v svoji slepi strasti tvegali vse, tudi vojno z Italijo. Zato grdo in brezvestno izrabljajo manifestacije mladine proti Italiji, ki so nastale vsled fašistovskega izzivanja. Mladini dajejo ne samo potuho, marveč jo naravnost pozivajo na nepremišljene nastope, ki morajo naši državi samo škoditi. Znano je, da fašistovska Italija samo čaka prilike, da bi mogla udariti po naši državi, ako ne takoj z vojno, pa na mednarodnem političnem bojišču. Tožila nas je pri vseh velesilah na svetu radi Nettunskih pogodb, ki jih je leta 1925 sklenila z Italijo Pašič-Pribičevičeva vlada, podpisala Pašič-Radičeva vlada, ki jih pa doslej naš parlament še ni potrdil. Jugoslavija ne drži besede, njej ni nič verovati: tako jo Italija povsod v Evropi, zlasti v Parizu in Londonu, agitirala proti nam. Sedaj pa, ko je treba omenjene pogodbe potrditi v parlamentu, sta začela proti njim divjati Pribičevič in Ra- dič: Pribičevič, pod kojega ministrovanjem so bile te pogodbe sklenjene, Raclič, kojega ministri so te pogodbe podpisali. Sedaj pa divjajo in hujskajo, zapaljujejo ljudske strasti ter pošiljajo ne samo nacionalistično mladino, marveč tudi komuniste na ulico z glasnim krikom: »Vojna z Italijo!« Radičevska politika pod vodstvom Radiča in Pribičeviča je tako brezvestna in tako protiljudska, da se ne more dovolj obsoditi. Radicevska gospoda, slovenska in hrvatska, se igra z življenjem ljudstva. Ta gospoda bo lepo doma ostala, slovenski in hrvatski kmet in delavec pa naj neseta svojo kožo na bojišče, naj v strelskih jarkih gladujeta in zmrzujeta, prelivata kri in dajeta življenjc za politiko pokvarjene Radičevske gospode. Ni je bolj nesrečne in pogubonosnc politike za slovensko ljudstvo, kakor je politika Radičevih političnih hlapcev.