SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA Franc Zadravec, Oton Zupančič in impresionizem ter simbolizem .... 321 Jakob Rigler, Akcentske variante III..............................365 Urszula Komalska, Problematika mita v sodobnih raziskavah kulture . . 375 Stjepan Babic, Tvorba samostalnikov s priponskimi obrazili na -ka . . . 391 / Zdenka Ferkolj, Utopija v slovenski prozi 19. stoletja..................403 . Jerneja Petrič, Adamičevo prevajanje slovenskih umetnostnih del v angleščino .........................417 ( OCENE - ZAPISKI - POROČILA Franc Jakopin, Vzhodnoslovanski jezikoslovci...........443 Janez Stanonik, Rudolfa Filipovica Englesko-hrvatske književne veze . . 447 Aleksandra Derganc, Aleksander Vasiljevič Isačenko (1905—1978) .... 449 Franc Jakopin, Christian S. Stang (15. 3. 1900 — 2. 7. 1977)............453 TABLE OF CONTENTS ARTICLES AND STUDIES Franc Zadravec, Oton Zupančič and Impressionism and Symbolism ... 321 Jakob Rigler, Accentuation Variants III..........................365 Urszula Koioalska, The Problem of Myth in Contemporary Studies of Culture........................375 Stjepan Babic, The Formation of Nouns with Suffix Endings in -ka . . . 391 Zdenka Ferkolj, Utopia in the 19th Century Slovene Prose......403 Jerneja Petrič, Adamič's Translations from Slovene Prose Works .... 417 REVIEW - NOTES - REPORTS Franc Jakopin, East-Slavic Linguists...............443 Janez Stanonik, Rudolf Filipovic's English-Croate Literary Links .... 447 Saša Derganc, On Aleksander Vasiljevič Isačenko (1905—1978)..........449 Franc Jakopin, On Christian S. Stang (15. 3. 1900—2. 7. 1977)..........453 Uredniški odbor: France Bernik, Franc Jakopin, Vatroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petre, Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik га jezikoslovje), Franc Zadravec Odgovorni urednik: Jože Toporišič, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana Naročila sprejema in časopis pošilja: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Siinončič Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani * Editorial Board: France Bernik, Franc Jakopin, Vatroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petre, Jakob Kigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec Editor: Jože Toporišič, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Siinončič Printed by: Tiskarna Ljudska pravica, Ljubljana UDK 886.3.015.19:929 Zupančič O. Franc ZadraDec Filozofska fakulteta v Ljubljani OTON ŽUPANČIČ IN IMPRESIONIZEM TER SIMBOLIZEM Ob Župančičevih načelnih zapisih o nekaterih estetskih in duhovnih značilnostih in vzrokih impresionistične in simbolistične literature se s hkratnim analitičnim pregledom na njegovo pesniško besedo, poved (stavek), metaforo, simbol, simbolično podobo, na verz in na izobliko dramatskih oseb ugotavlja, v kakšni meri sta impresionizem in simbolizem tudi substančna zakona njegove literature. Through an examination of Zupancië's theoretical views about some of the aesthetic and spiritual characteristics and about the roots of the impressionistic and symbolistic literature and through a parallel analytical scrutiny of his poetic expression, sentence, metaphor, symbol, fymbolie image, as well as of the werse and the development of characters the author seeks to elucidate in what degree impressionism and symbolism represent substantial laws underlying his creative output. Lirika in pripovedna proza, ki sta izraz impresionističnega občutja in zavesti, imata v slovenski literaturi po kakovostnem in količinskem obsegu zelo opazno mesto. Imata ga zato, ker so impresionistično pisali nekateri nesporni umetniki, med njimi Josip Murn, Ivan Cankar, Oton Zupančič in nekaj časa tudi Srečko Kosovel. Vsa njihova literatura seveda ni impresionistična, toda kar so napisali impresionistično, je umetniško kvaliteten del njihovega opusa. Našteta imena tudi povedo, da je impresionistični način pesnenja z vzponi in upadi trajal od druge polovice devetdesetih let pa tja do leta 1925. Vsaj dve globlji zakonitosti potrjujeta posebno vrednost in pomen impresionizma v literaturi. Prva: Po impresionističnem umetniku je spregovoril genius loci mnogo bolj neposredno, kot po naturalistu, genius loci kot ustroj narave, pokrajine, okolja, ki prvi oblikuje in ureja človekova doživetja in predstave sveta. V zahodni in srednji Evropi je bil literarni impresionizem predvsem izraz velemestnega okolja, v ne-velemestni Sloveniji se je po njem umetniško reflektiral poseben tip razpoloženj in pokrajine: preko impresionistično doživete pokrajine se je slovenski umetnik zvezal z domovino v svojevrstno, umetniško zelo produktivno sintezo. Slovenski pesnik in pisatelj je oživil reliefnost, svetlobo in barvo svoje pokrajine ter jo vzdignil v razvid, v okrožje evropske literarne zavesti tako sugestivno in nazorno, kot nobena druga literarna formacija. To pokrajino so v evropsko umetniško zavest vtisnili tudi slovenski slikarji — impresionisti, a ne njenih objektov ali žanrov, ampak po njih predvsem posebno enkratno razpoloženje pokrajine in človeka v njej. Četudi impresionistična literatura in slikarstvo nista na- rodno in socialno angažirana in kljub njunemu estetskemu subjektiviz-mu je treba torej priznati, da sta impresionistični slikar in pesnik Evropo značilno opozorila na kulturno vitalnost in ustvarjalnost svojega ljudstva. In druga: Impresionistično življenjsko občutje in estetika sta umetnika osvobodila od vsakršne dogmatske ideologije. O izraziti antidogmatični navzočnosti impresionizma v slovenski kulturi govorijo tudi ostri ugovori v desetletjih njegovega nastajanja in kasneje: sprva so ga zavračali neotomistični kritiki, kasneje krščanski ekspresionisti, ker se jim je zdel preveč materialističen, neduhoven in pasiven, leta 1946/1947 pa mu ni bila naklonjena ždanovistična varianta socialističnega realizma. Obe zakonitosti sta zlasti na prelomu stoletja povzročili trčenje med umetnikom in ideologijo ter privedli do pomembne sinteze med umetnikom in domovino. Impresionizem je umetniku jamčil izpovedno svobodo, vendar s pogojem, da podre steno, ki jo je med kreativni jaz in med objektivno predmetno in drugo stvarnost vrivala dogmatska kritika, po kateri je bila umetniška lepota kavzalno povezana s krščansko predstavo sveta. Impresionist te stene ni priznal, jo je totalno zavrnil in se nasproti predmetu razpoloženja vsakokrat postavil kot enkraten element proti prav tako enkratnemu elementu. Popolna zmaga svobodnega subjekta nasproti prav tako svobodnemu objektu in neposreden razpoloženjski »dialog« med njima, popolna umetnikova izročenost lepoti ali »vrisku luči« (Oton Zupančič) — to je bil likovni in literarni impresionizem. Y tem smislu je impresionizem razumeval in impresionistično pesnil tudi Oton Župančič. 1 1 Zupančič je prvi med slovenskimi pesniki pisal o impresionizmu. V članku Iz beležnice Pavla Kuznie (LZ 1902) je povedal, kako ga je slikar Matija Jama uvedel v impresionistični način gledanja narave, opozoril na inspirativno bogastvo zraka, sonca in barve. »Gričar mi je odprl oči za trepetanje Ljubljanskega polja, za mogočno kipenje našili planin, za skrivnost naših gozdov, naših voda, našega neba s svojim soncem in svojimi oblaki.« Zupančič je zabeležil tudi Jamov, tj. impresionistov estetični življenjski nazor: Gričar mu je namreč tudi rekel, »glej — zelena trava pod soncem in na sredi trave rdeča cvetka, to je več vredno nego vsa filozofija!« Opisal pa je tudi slikarski način, kako stoji impresionist kot ustvarjalni subjekt pred svojim predmetom, namreč kot živ element proti živemu elementu, kako se doživljajsko preliva z njegovo estetsko substanco: »Kako je hitel njegov kist, kadar so se vneli pod večer savski bregovi in so bili gozdi onkraj in voda in vsa pokrajina velikanski plamen. Odkod si prišlo, ti svetlo zmagoslavje, ali od neba, ali iz vode, ali te je izparila razpaljena zemlja? In čopič ga ni mogel ujeti, tega vzroka luči, in vrgel ga je proč, in oči so mu gorele kot dva oglja: ,Cemu? Glejva rajši! « Y prizoru, v katerem ponazarja slikarja in sebe sredi Ljubljanskega polja, označuje Zupančič hote ali nehote več značilnosti impresionizma: 1. Njegov snovni program: polje, zrak, planine, luč, »naše nebo« z neponovljivim soncem, pokrajino kot »večni plamen«, torej njeno svetlobno barvno igro. 2. Dogodek je oblikovan tako, da se snov dogaja, giblje, spreminja, in vse to poteka hitro, pojav je vsota trenutkov, razgibanost snovi pa harmonična (»trepetunje polja«, »mogočno kipenje planin«. Mogoče je zveza »mogočno kipenje« že rahlo ekspresivna, zapisal jo je pesnik, ki je doživljal naravo in vesolje tudi kot posebno moč). 3. Slikar in pesnik, ki doživljata »svetlobno zmagoslavje«, sta emocionalno vraščena v svetlobni dogodek, doživljata razpoloženjsko simbiozo, združbo sebe in dogodka ter jo prevajata v barvo in besedo. Vsak biva za sebe, med umetnikom in naravo obstaja le napeto emocionalno sozvenenje, ki izključuje racionalni odnos. Ob svetlem zmagoslavju subjekt nima moči, da bi ga razlagal racionalno in iskal v njem simbolov. Zato »svetlega zmagoslavja« tudi ni mogoče razlagati kot projekcijo sklopa osebnih občutkov, kot bi ga razlagal, z njim pa tudi impresionizem npr. empiriokricist Ernst Mach. Dogodek v objektivni resničnosti sicer ni ločen od umetnikovega občutja, ni pa tudi njegov izraz: estetska resničnost občutkov je dialektična posledica dogajanja v objektivni, snovni resničnosti in človekovih reakcij nanj. 4. Pesnik in slikar v tem prizoru toliko poveličata naravno, posredno tudi umetniško lepoto, da ju je moč imeti za romantična esteticista. Njuna romantična estetičnost pa ni nič nenavadnega, ko je namreč esteti-cizem dosegel vrhunsko stopnjo v Evropi prav v času impresionizma (Arnold Ilauser, Socialna zgodovina umetnosti in literature II. Ljubljana 1962, od strani 382 dalje). Poleg uživaškega estetskega senzualizma, v katerega je ovit Zupančičev prizor, označujejo romantični esteticizem tudi bežnost in neobveznost doživetij ter »pasivni, čisto kontcmplativni, opazovalni odnos do življenja« in predmetnega sveta. Pesniški subjekt, ki se v pesmi bori s seboj in svetom, estetskemu senzualistu ne pomeni nič več, umetnik mora zdaj poskrbeti le za »lepoto, čisto obliko, harmonijo barv in linij«. Vse modrovanje, več človekov napor, da obvlada naravo in življenje, vse to je nič nasproti estetskemu doživljanju in doživetju, z eno besedo, pravi smisel življenja je estetski učinek. Toda filozofija estetskega užitka, več, estetskega hedonizma, ki je bila tačas razširjena v evropski literaturi, se vsebinsko vendarle loči od estetskega senzualizma, od doživetja in definicije tega doživetja v »Be-ležnici Pavla Kuzme«. Evropski estetski liedonizem je povezan z imeni Baudelaire, Nietzsche, Wilde in Proust, torej z imeni umetnikov, ki so kakor trdi Häuser (str. 383—385), zaničevali naravo in ki so z umetnostjo in njeno spominsko abstrakcijo poskušali nadomeščati življenje samo. V Župančičevem in Jamovem »glejva rajši« pa ni niti dekadent-nega tipa hedonizma, še manj življenjske negacije, ampak je le priznanje, kako še tako velik umetnik obstane pred »zmagoslavjem« narave in še, kako se zna ves izročiti njeni lepotni igri. Seveda pa najbrž ni umetnika, ki bi ne bil tudi estetski »hedonist«, in v tem smislu ga je nekaj tudi v pozivu »glejva rajši!«. Ta poziv vsebuje tudi eksplozijo umetniškega temperamenta, ki noče slikati aktivi-stično in ki doživlja svetlobo, barvo, naravo kot nekaj, kar je prvinsko, samosvoje, veličastno in optimistično. In v tem smislu je estetski liedonizem srečati tudi v slovenski impresionistični pesmi, vanjo se je pretočila množica lepotnih naturizmov, naslonjenih na pokrajino v trikotu Gorenjska—Kras—Bela Krajina. Kmalu po »Beležnici« je Župančič opisal tudi impresionistično zavest in njene izvore ter jo predstavil kot razdrobljeno življenjsko občutje in zavest. Tako so oboje tedaj opredeljevali tudi nekateri drugi evropski pisatelji. Avgust Strindberg je menil, da je osebnost skupek nekakšnih kr]) in odlomkov, Nietzsche, da je človekova enotnost »nevaren predsodek«, Proustu pa je bila človekova osebnost le »gola kolekcija trenutkov« (Josip Vidmar, K našemu trenutku, str. 177). Sicer pa, ali ni tudi Josip M urn v pismu Ivanu Cankarju dejal o sebi: »Trenutki, sami trenutki«? V zapisu Moderna črtica pri nas (Slovan 1902/1903) je Župančič pisal: »Vse se vrši v znamenju hitrice«, bogove častimo »skokoma«, »mimogrede« in nadaljeval: »In naše oči ne vidijo jasne harmonije, ki kroži z mirnim zvenenjem od vekov nad nami, preutrujene so od premnogih in presilno se vrstečih vtisov — dogodek podi dogodek, in nič jasnega, ostro obrisanega, krepko začrtanega ne prenesemo več, ganemo in dvignemo se v trenutku in za trenutek«. Dodal je še, kako je sedanji umetnik, bodi slikar ali pisatelj, obrnjen k najbližnji okolici s posebnim občutkom za veličino trenutka v njej pa tudi za njene neznatne stvari, kot so »trepetanje bilk na poljani .. . bel oblak na globokem lazurju ... šepet večera nad valujočo ravnino .. . neznatna trava ... in kljuse in plug in gruda, ki reže plug« in podobno. Res je Zupančič te nove motive umetnosti povezal tudi z nazorsko pobudo simbolizma, vendar nas zazdaj zanima tudi njihova nesporna impresionistična estetska in eksistencialna geneza ali provenienca. 2 Ko je Župančič pisal o impresionističnem življenjskem občutju in zavesti, o veličini trenutka, o impresionistični estetiki, se pravi o novem razumevanju lepote, luči in barve, o »slikarski« zaznavi sveta, atmosferskih vtisih in vizualnem doživetju zraka ..., je pravzaprav pisal tudi že o »svetlobnem kozmosu« kot sestavini svojega pesnenja. Pomenska zveza »svetlobni kozmos« je seveda skupno ime za svetlobno-barvno igro pokrajinske in vesoljske narave v njegovih pesmih. Že do leta 1903 sta svetloba in barva kot lepotni prvini dobili v njegovi pesmi zelo veliko odtenkov, slovar sinonimov in antonimov med temnim in bleščečim polom bi pokazal na izjemen smisel za odtenek, beseda zarja je dobila vrsto pomenskih in estetskih odtenkov, kot je ugotovil Josip Vidmar že leta 1934 (Oton Zupančič, str. 121—124). Impresionizem se v pesmi seveda ne omejuje na temeljno razmerje med subjektom in objektom, čeprav je to razmerje odločilno, saj sloni literarna formacija na dojmovnem, čustveno vtisnem sprejemanju in priznavanju vse snovne pojavnosti, zlasti svetlobne, barvne in zvočne; z načelom hipa, trenutka sega namreč tudi v verz, organizira poved in metaforo, ureja torej vso vsebinsko in oblikovno plat pesmi. Analitični pogled na nekaj pesmi naj pokaže vsebinsko-oblikovni značaj Zupančičevega pesemskega impresionizma, predvsem pa na pesmi Poldan (1901), Vihar (1902), Večer v pristanu (1910) in Zvečer (1904). Poglejmo pesem Poldan: Daj moji desnici levico in pas, daj moji levici desnico, tak vodim te, voljno jetnico, v drhteči poldan, kjer ziblje se klas, kjer mak vihra v svobodi in veter, kakor po vodi, čez valujoči brodi lan. Na sredi neba, na božjo dlan, na bleščečo, postovka je séla, tam trepeta in ne more stran ... Daljava je zadrhtela, glej, izza srebrnoprašnih tančic zavabila roka je bela. Od tvojih las, od tvojih lic želiti sopar in mlade ljubezni stožarki žar proti nebu vriska svoj vihar, svoj plameneči klic ... Motiv je ljubezenski, lirski in nagovorjeni subjekt sta sredi pokrajine, bolje, lirski subjekt včara oba v pokrajino, med klasje, mak in lan, obenem še v bleščeče vesolje, postavi oba med nebo in zemljo. Motiv uokviri tako, da razgiblje vse njegove sestavine, estetska slika pokrajine in vesolja je splet trepetov, gibljajev, valovanja, drhtenja, in takšna je adequatio ad rem duševnega dogajanja. Razgibana narava z na mestu letečo ptico povzdigne čustveno, razpoloženjsko bitnost ljubimcev. Analogija med burnim dogajanjem v lirsko predmetnem prostoru in med čustveno burnostjo v dekletu je popolna: poldan drhti, mak vihra, lan valovi, klas se ziblje, postovka trepeta, daljava drhti, roka vabi — dekletova lica žehtijo sopar, žar njene ljubezni vriska proti nebu. Objektivno in subjektivno, predmetno in človeško dogajanje sta si na las enaka: impresionistični lirski subjekt napolni »mrtvo« naravo z dušo, godi se velika personifikacija vsega neživega, človekov milje se spreminja v stvari s človeškimi lastnostmi, kot je to opazil tudi že Richard Hamann za nemško impresionistično liriko (Der Impressionismus in Lehen und Kunst, Köln 1907). Vtis pa je izoblikovan deloma s posebnimi glagolskimi oblikami (vid, aspekt), pa tudi z atributi in sinestetično metaforo, ki povzdigujejo lepoto pojava oziroma dogodka. To so zlasti: drhteči poldan, ziblje se klas, mak vihra, veter... čez valujoči brodi lan, postovka ... trepeta, daljava je zadrhtela, žehti sopar, izza srebrnoprašnih tančic zavabila roka je bela, vriska svoj vihar. Besede drhteti, trepetati, vihrati, valovati, zibati se, broditi, zvabiti označujejo hitra dejanja, drobno, naglo razgibanost svetlobe, barve, predmetnosti, ozračja, vesolja. Gibanje, ki ga označujejo, pa je toliko bolj nazorno, ker so ti glagoli združeni z imeni konkretnih, snovnih stvari. Gibljejo se pač lahko predvsem konkreta, in v pesmi so to: klas, mak, lan, postovka, roka, vihar, manj konkretna samostalnika sta le poldan in daljava, a tudi tadva še ne dosežeta takšne stopnje abstraktnosti, da bi ta ohromila ali celo zaustavila glagolsko dinamiko. Tudi atributivnost oziroma epitetoneza prispeva znaten delež k dinamičnosti motiva ali celotne slike dogajanja: bela roka zavabi, ljubezen vriska stožarki žar, plameneči klic, drhteči poldan. Središčno podobo drhteči poldan obkrožajo po sestavi sorodne bleščeča božja dlan, srebrnoprašne tančice, bela roka. Nasproti naravi kot ma- terialni bitnosti so konstatorne: narava je, njeni pojavi so, v njej ni nič skrivnostnega, iracionalnega. Podobe v celoti prinašajo pred oči predmetno stvarnost, niansirane pa so s svetlobo in barvo. »Božja dlan« je sicer lahko tudi skrivnostni detajl ali poduhovljena snovnost, a njena »božanstvenost« je izenačena s sferskim prostorom, s sredino neba, kar pač pomeni, da Župančič še zdaleč ni imel namena, da bi ljubezenski, naravni dogodek postavil v takšen vesoljski okvir, iz katerega bi odstranil konkretnost, ko pa je njegov ljubezenski motiv čuten, ne duhovno abstrakten. Tudi komparacija v podobi »veter, kakor po vodi, / čez valujoči brodi lan« ni sama sebi namen, ampak povečuje poetično konkretnost, jo dela kar najbolj nazorno. Kolikor je barve in svetlobe v podobah, prav tako povečujeta slikovito sporočilo o lepotnem zanosu, ki je tolikanj stopljen s predmetnostjo, kolikor je ljubezen čutna, snovna: »od las, od lic žehti sopar«, skoraj naturalistična, vsekakor pa vtisna. Skratka, metaforika pesmi Poldan je naslonjena na snovno dogajanje, ga poetično reproducira in povečuje njegovo vtisno nazornost. Zdi pa se, da v zadnjih treh verzih nastopi nekakšna motnja, preobrat ali odmik od vsesplošne vtisne nazornosti estetskega dogajanja; a to je bolj bralčeva zbeganost po uvodnih nazornih vtisih, saj se estetska po-snovljenost ohranja v resnici še naprej: ljubezen se predstavi kot svetlobno zvočni dogodek: stožarki žar — vriska svoj vihar — plameneči klic. Teh podob se najbrž ne bi branil napisati tudi ekspresionistični pesnik disharmonične zasnove, vendar je Zupančič v njih srečno združil poetično čutno nazornost ali impresionistično vtisnost s popredmete-nim ekspresivnim čustvom. Y pesmi Vihar sta lirski in nagovorjeni subjekt sredi nočne nevihte, v zaljubljencih in v naravi divja vihar. Lirski subjekt ponazarja viharno dogajanje z verba aktionis: ječijo, vijo se, gredo, pojo, kipe, pa tudi z dinamičnimi samostalniki: vihar, blisk, tresk, ogenj, kres. Vtisno intenziteto povečuje lirski p rezent ali p rezent trenutka: viharni dogodek se odvija po zakonih hipnosti, ki jo še posebej poudarjajo besode: bulmiti, vztrepetati, obsiniti, blisk, tresk, hip. Navzdol po vertikali se razgibanost motiva stopnjuje, iz durativnih oblik preskoči v punktualne, iz trajanja v trenutnost. Razgibanost in trenutnost slonita tudi na menjavi svetlobe in teme, na optiki dogajanja; hipna menjava svetlobe in teme ponazarja burnost, eksplozivnost v vesolju ter čustveno napetost zaljubljencev. Razgibanost in trenutnost vreta tudi iz fonike dogodka, iz sugestivne onomatopoije. V prvih treh kiticah prevladuje zvok o, v tretji se o-jevski ton kopiči, da čimbolj izrazi naval obojne nevihte, duševne in kozmične: Pred njima kostanji ječijo. vijô se nad vodo, nad njima oblaki gredo čez mesto, temno melodijo po jo ... a e e e o e o e o o o o e a o o a o a a o a e o o Da ima vokal o v zvočni orkestraciji kitice izpostavljen pomen, izjavlja pesnik tudi sam, in sicer s štirimi poudarki, ostrivci na tem tonu in še tako, da na o-ju združi vse ikte: metričnega, besednega, intonacij-skega in ritmičnega. Vokalna slika kitice daje jasen pregled nad raz-mreženostjo vodilnega vokala; pripada mu 39,9 °/o vokalne zvočnosti ali, po verzih 23%, 50°/o, 25fl/o, 44,5 °/o 100 %>; v prvem verzu ga z enim mestom preglasi i, v tretjem prav tako z enim vokal a, v četrtem mu drži ravnotežje glas e. Pove pa tudi, da o zasega tudi zunanje in notranje rimanje v kitici, da ima torej še popolno medverzno zvočno-povezovalno vlogo. Tudi poslej o-jevski ton ne popusti, v rimah prevladuje še naprej, ali neposredno: kljubujoč — moč, upor — navzgor, nocoj — nocoj — nocoj, ali posredno, da namreč stoji v rimajoči se besedi »oči«. A tudi v refrenskem verzu: »Živ ogenj so tvoje (moje) oči«, ki se petkrat ponovi, pripada o-jevskemu tonu polovica vokalne snovi v obliki popolne simetrije: i o e o o e o i. Viharno dogajanje pa pesnik ponazarja z veliko spretnostjo tudi s so-glasniki, s šumevci in sikavci in velarnim »vokalom« r, zlasti od četrte kitice naprej, dokler njene punktualne povedi »Čuj — tresk!« v sedmi ne razveže v ononiatopoetski opis sikavega šumenja: Svetlobno zvočni vrez v pokrajino je optično in slušno toliko udarnejši, ker ima za okvir temo. V navedeni podobi zgosti Župančič vse glavne principe impresionistične tehnike: načelo trenutka, svetlobe, zvoka, gibanja in dosledne snovnosti. Po načelu impresije organizira tudi verz. Kakor začetno iktično zvezo prve povedi odlušči v samostojno verz-iio enoto, zato da v hipu povzroči napetost, tako prelije zadnjo iktično zvezo v samostojno verzno vrstico, zato da ta učinkuje kot monumentalen vtis. Kot spretni oblikovalec hipne napetosti se Župančič v tej pesmi potrdi tudi na prehodu med o-jevskim ustrojem tretje kitice in eksplozijo na začetku četrte. Silovito jainbsko anapestno valovanje zaustavi s trčenjem dveh iktov, s hiatom, in doseže visoko stopnjo vtisnosti in trenut-nosti: Ta hip vzplamenel je kres od strmih nebes, obsinil ostro je dvoje teles kot kip ... ... čez mesto, temnö melodijo — o — pojô... w — Blisk — tresk! — »Zdaj poglej...« — — — ^ — Večer d pristanu: Elektrika, plin, rdeči, zeleni signali — kot bi se žonglerji s slepečimi noži igrali, vse mešajo, mečejo sem ter tja jezera vali. Kar parnik z lopatami ves ta nemir še vznemiri, ugasne odsvit, spet plašne, v elipsah še širi, z verigami zvonci, piščalke z rogovi v prepiri. Naval na mostiče, pozdravi sprejema, slovesa, in petje in vzkliki, in tajna solzà iz očesa, in dim in zastave — fantastična v vihri drevesa. A dvigni oko: tam, po vsemirja dvori mirno razstavljeni nebeški kori. Kakšen je pesnikov pristop k motivu v večernem pristanišču, ob jezeru, kjer ljudje vstopajo na ladjo, ki bo pravkar odplula? Pesnik vizualizira, poimenuje, našteva snovne motive, ki drug za drugim delajo nanj močan, hipen vtis: zapiše aditivno vrsto samostalnikov ali enočlenskih, nominalnih povedi, ki ne marajo ničesar razložiti, ampak vse samo oznamenovati. Takšen pa ni le uvodni verz v pesem, tudi vsa tretja kitica je zgrajena iz samih eliptičnih povedi, iz vrstečih se besednih sklopov, ki hočejo ustvariti vtis in biti le vtis ali vizualizacija množice pred parnikom. To večerno razglednico vtisov, ki jo presekavajo svetlobni signali, stopnjuje pesnik še s svetlobno primero v drugem verzu; tudi ta je dinamična, bliskava, kot so eliptične povedi, ki so razgibane že same po sebi, dodatno pa jih razgibava še napetost, ki jo povzroča nakopičevanje. Naglo menjavanje temé in odsvitov se stopnjuje vse do petega verza, kjer se pesniku posreči še sinestezija iz svetlobe in zvoka: »ugasne odsvit, spet plašne«. Skratka, vsa predmetnost s svojimi svetlobno barvnimi pojavi in mrgoleča množica vstopita v pesem po načelu: vse videti in oznamenovati, vse slišati in zvočno označiti, ničesar pa spoznati, predvsem pa ničesar razložiti. Kar pesnik vidi in kar sliši, je vznemirjeno, hlastavo, zagnano, razgibano, slika ljudi in predmetnosti se drobi v tisoč nervoznih odtenkov, razpada v mrgoleče svetlobne in zvočne drobce, v mrgoleči prostor oblik, ki se kopičijo, gneto, tarejo, približujejo in oddaljujejo, skratka, gneča ljudi in svetlobno-barvno-zvočnih zaletov. Razgibanost nagnetenih snovnih motivov spremlja in povečuje zvočna orkestracija: vse, mešajo, mečejo seni ter tja jezera vali e e o eeoe e aeeaa š č s z ugasne odsvit, spet plašne, v elipsah se širi s s s s s s š Vsa ta zavestno izbrana in ustvarjena zvočnost pripelje naravnost do fonične metafore »plašne«, ki se združuje še v drugostopenjsko ali sine-stetično metaforo »odsvit... plašne«. Razgibanost pa ne raste le iz fonične igre in eliptično nagnetenega lirskega poročanja, torej iz gramatične elipse, ampak se detajli gneto tudi zaradi durativnih in punktualnih, celo pointilističnih verba actionis ki so tudi v tej pesmi združeni s kon-kreti: vali mešajo, mečejo, svit plašne, ugasne, vznemiri, se širi. V celoti ravna pesnik kot slikar, ki meče na na platno pikice, vejice, da tam mrgolijo in se šele v mrežnici združujejo, zlivajo v strnjen vtis in zaokroženo podobo. Po načelu vizualizacije in impresije, torej po načelu »dvigni oko« postavi pesnik nasproti mrgolenju ljudi ter predmetnih, svetlobnih in zvočnih signalov nasproti sliko vesolja. Pointilizem, s katerim pričara večerno pristanišče, se v zadnji kitici umakne umirjeni monumentalni sli-karjevi potezi: pesnik postavi pred oči mogočen harmonični prostor, ki je skoraj sakralen, svečan. Kontrast veličastnega miru le še bolj podčrta sliko človeka, ki bega in si išče pristan v svojem civiliziranem prostoru. Kontrastni impresiji pristaniškega in vesoljskega dela pesmi si tako nasprotujeta, da se ne moreta izogniti pomenskemu učinku: bralec začuti, da je tudi sam nemirni iskalec, bitje, ki večno prihaja in se poslavlja, išče in bega, da je, skratka, del množice, o kateri je Zupančič dejal v Prebujenju: »večnost v trenutek begoten ugnetamo«. Pesmi Večer v pristanu in Prebujenje imata zares veliko skupnega, le da je prva impresionistično nagnetena, druga bolj refleksivno raztegnjena. Y obeh je Župančič upesnil položaj evropskega človeka s konca stoletja, več, položaj modernega civiliziranca, ki ne prenese več dolgih ekstaz in ki se gane in dvigne le še za trenutek, kot je njegov duševni položaj, njegovo razdrobljeno občutje in zavest razložil v eseju Moderna črtica pri nas. Med Zupančičevimi esejističnimi razmišljanji ter nekaterimi vsebinsko-stilističnimi značilnostmi njegovih pesmi teko potemtakem razvidne trdne niti. Zupančič je upesnil tudi prostorsko obsežne impresije, ki napravijo monumentalni vtis, hkrati pa lahko sam vtis tudi presežejo in dobijo simbolično vrednost, ker pojasnjujejo bivanjski trenutek lirskega subjekta. Takšna monumentalna impresija je v pesmi Zvečer: Tak tenka, tak mirna je zarja večerna, da vidim zvezde skozi njo: nad kupolo mračno, čez mesto temačno se tiho v loku svetlem pno. Golobov se dvoje med nebom, vodo je preneslo s perutmi blestečimi. Dovolj si trpelo kaj zahrepenelo, srce, si spet po sreči mi? Y prvi kitici sta zapisana dva vtisa oziroma dva svetlobna dogodka: harmonična večerna zarja z zvezdami, kot nasprotna slika pa temačno mesto z mračnimi kupolami; atributa za mrak, antinoma svetlobe, povzdigneta veličastnost svetlobe. Pričakovali bi razpoloženjsko disonanco, vendar ob svetlobni antitezi do nje ne pride, nastopa pa v drugi kitici kot posledica nove impresije. Zupančič si na svetlobno obzorje začrta sliko, ki se ujema s prejšnjo harmonično svetlobno sliko, lirski subjekt zagleda hipen, bliskovit družni let dveh golobov. To obrisno, silhuetno blesteče gibanje pa nepričakovano vznemiri, razburka začetno vtisno ubranost, v hitrem ritmičnem valu pesnik namreč podoživi svoj spominski motiv ali dogodek iz preteklosti, ki pa ni bil hipen in je trajal kot ostra diso-nanca. Družni let ptic se nenadoma obrne v antinomno metaforo tega nekdanjega disonantnega, mučnega dogajanja, ki se lirski subjekt, preplašen, zboji njegove obuditve. Svetlobna antiteza je v kitici zgolj estetsko impresionistična, v drugi se podaljša v antitezo dveh življenjskih položajev: harmoničnega in dramatično razglašenega, v družnost dveh ptic in razdruženost dveh ljudi oziroma nestalnost človeške ljubezni. Pesem Z večer je torej sprva čista impresija, proti koncu pa se napolni z bivanjskim vprašanjem, čutno dojemanje svetlobne dinamike in kontrastov med temo in svetlobo spod-rine duhovnost, lepotni zanos utone v duhovnem razglasju. Impresija se vzdigne v simboliko. Je to pesem impresionističnega simbolizma? Dvojica golobov v razponih vesolja more učinkovati simbolično šele, ko pesnik njun položaj subjektivizira. Mar je zato bolje govoriti le o subjekti vizirani monumentalni impresiji in se ogibati protislovnemu pojmu »impresionistični simbolizem«? Opazna je tudi posebna, simetrična kompozicija delov v obeh kiticah, simetrična in obenem tudi strogo korelativna. Optimistični impresiji ubranosti in svetlobe v prvih treh verzih uvodne kitice odpeva motiv ubranosti in svetlobe v prvih treh verzih zaključne in obratno, svetlobni disonanci ali temačnosti v zadnjih treh prve kitice odpeva vprašanje o bivanjski disonanci v zadnjih treh verzih druge kitice. Stroga, pravzaprav neimpresionistična tektonika slik in razporeditev optimističnih in disonantnih razpoloženjskih tonov. 3 Središče Zupančičeve impresionistične lirike je zbirka Čez plan, v njej so pesmi Poldan, Vihar, Zvečer in še nekatere, zlasti pa Pokopališče svete Barbare in Ljubljansko polje. A tudi prva in tretja zbirka imata sorazmerno veliko snovno-estetskih motivov v impresionistični tehniki, ki so zdaj izraz razpoloženja, zdaj le »slika« uinečega artista, in ki dopolnjujejo in razširjajo sliko impresionizma, kot je razviden iz obravnavanih Župančičevih pesmi. Zanosno željo po svobodi, ki se more meriti le z Gričarjevo zavzetostjo ob svetlobnem zmagoslavju v »Beležnici«, in brez katere Zupančičevega impresionizma ne bi bilo, je pesnik izrazil že v prvi zbirki, v pesmi Kot bi viseli zlati sadovi: Luči! Luči! Bisernih žarkov! Dajte mi čašo polno svetlobe — Od te že kar programske svetlobne žeje pelje pot naravnost k dvema žariščema njegovega svetlobno-barvnega pradoživetja, k pokopališču sv. Barbare v Beli krajini in k ljubljanskemu polju. Obe žarišči je povzdignil v pesem-livalnico, v obeh je svetloba z barvo glavna emocionalna in pomenska beseda, iz obeh govori polna čutenjska in duhovna eksistenca človeka sredi narave. V prvi poveliča umrli znanec pokrajino svoje trajne estetske vznemirjenosti z besedami: teh krajev ne pozabi, kdor se svetlobe njih je nasesal! prijatelj pesnik pa sinestetično ponazori vitalistično moč svetlobe: poldneva so fanfare svetlozvočne budile iz gomile te na svit. Belokranjske »poljane — v soncu bleščeče« pa ne budijo le mrličev, Zupančič jih je vgradil tudi v estetski spomin belokranjskega oziroma slovenskega izseljenca-rudarja, vgradil kot optimistično nasprotje njegove mučne eksistence na tujem: »v rovu še zarja poljan mu mučne misli obseva«. V pesmi Ljubljansko polje pa je prepesnil znani motiv iz »Beležnice«, a sedaj kot svoje doživetje, svojo emocijo, kot svojo estetsko zavest: Kdo te je gledal, kadar je nedelja kristalna trepetala nad teboj? Ti si žarelo, polno sončnih žarkov, in hrepenelo, dvigalo se v zrak, a jaz sem hodil med pšenico tvojo in trgal tvoje sladke misli. mak. Ta impresija ni »čista«, glagol hrepeneti omejuje neposredni estetski vtis, polje personificira in napolni z iracionalno močjo, s simbolično skrivnostjo. A takšno personificiranje še vedno ne ruši osnov, na katerih temelji impresionistična umetnost. Opaziti je še, da lirski subjekt v tej pesmi proglasi lepoto narave za »božji blagoslov« in ga naredi za enakovrednega onemu, ki ga dobijo Posavke pri maši: v tej točki prehaja poetična situacija tudi že v nepoudarjeno svetovno nazorsko reakcijo. Za celotno pesem pa je značilno, da je njen lirski subjekt obrnjen k naravi veliko bolj racionalno oziroma izjavno ter manj emocionalno ali neposredno, kot npr. v pesmi Poldan. Zato pa je ljubezenski dogodek v pesmi 'Zvezde žarijo pokojno spet čustveno zlit z naravo, pesnik je uokviril motiv z izrazito emocionalnim nagovorom lepotne predmetnosti in vesolja oziroma z intimnim imenovanjem svetlobe, vonja, zvoka in drugih čutnih pojavov in zaznav v nočni pokrajini : Zvezde žarijo pokojno, rože duhtijo opojno — Tiho okoli, vse tiho .. . Skoro ni slišati vzdihov tople noči in vse brezmejno okrožje iskrice milosti božje siplje na svet... Številne impresionistične prvine sestavljajo prvih pet kitic pesmi Z vlakom, v njih se naglo vrstijo vtisi predmetnosti oziroma okolja, zvoka in svetlobe: mesec, križi se bliskajo, gasnejo v mraku, srebrni nakit (breze), cerkev blesteča razliva svit — vse po načinu svetlobnega in ono-matopoetskega pointilizma. Nasprotno pa Večerna impresija ne zadovolji pričakovanja, ki ga zbudi naslov. Prvič zato ne, ker modalna členica »bi« v drugem verzu omeji razpoloženje in odpre pot v racionalno: Kot šum nevidnih kril gre skozi mrak, nevidnih kril, ki bi gorela v zarji. Res hoče ravno modalna poved povečati, pravzaprav šele ustvariti nazornost oziroma ozariti nevidno tako, da bi postalo vidno, pa vendar doseže ravno obratni učinek, vtis pomanjša. Drugič pa pesem zato ne zadovolji pričakovanja, ker sklepna komparacija, ki je sicer svojska barvna domislica, zabriše preglednost impresije, ki jo hoče napraviti: iz noči se vsiplje noč kot sneg — pesnik namreč primerja neprimerljive pojave, tavtološki in protislovni pomeni se bijejo med seboj in zmanjšujejo vtisni učinek. V vseh treh zbirkah Zupančič kar naprej »snema« z očesno kamero in sluhom svetlobne in barvne odtenke, trepete, šume, ne more in noče se odtrgati od njihove estetske dražljivosti. Zdi se, kot da je umetnik očaran od vtisov in brez njih ne more izdelati nobenega motiva in šele z vtisnim motivom daje osrednjemu pravo razsežnosti in estetski učinek. Z estetsko zaznavo stopnjuje osrednji motiv, večkrat pa jo pretopi tudi v intelektualno razmerje do osrednjega motiva. Svetlobni in zvočni motivi, ki spremljajo osrednjega kot poetične »igrače«, so zdaj artistično prefinjeni in nežni, drugič viharni, vitalistično podneteni. zvonovi... hite čez plan (Poetu) Okno je zazvenelo tak tenko, tak srebrno, kot da proseno zrno je v šipo priletelo. (Mati in sin) sonce višine car... Biserne žarke vsiplje povsod, ali v višini njegova pot blesteča se bliska. (Ti gi/.duoa deoojka Julijana) Nekateri vtisni motivi opozarjajo, da svetlobna senzacija včasih ponazori »pojem« pa tudi zvok, torej nekaj, kar samo po sebi ni nazorno in predstavljivo, ali pa je navidez preveč vsakdanje, kot npr. »sonce«. Impresija pa je lahko tudi racionalna zasnova in »razkriva« neko važno eksistencialno vprašanje. Y takem primeru impresionistična slika pripravlja racionalni motiv, estetsko je seveda dovolj sugestivna, manj- ka ji le pravo impresionistično razmerje med subjektom in objektom, neomejeno razpoloženjsko prelivanje obeh: Kadar dvigne labod blestečo perot, nad ribnikom v gaju večer se zasveti kot da kamen se bel med valovi se vnel in ugasnil, še preden je mogel goreti. V tem in podobnih primerih zaživi vsa Zupančičeva slikarska predstavnost in pomaga estetsko oživiti misel, ki seveda ni izraz emocionalnega stanja ali razpoloženja, ampak že posledica vnaprejšnjega premišljevanja, primerjanja in spoznanja: A kaj dviga labod blestečo perot? Prenesti ne more sam svojega soja. In jaz in moj žar? Suj bliske, vihar? Molče izgorela duša bi moja . . . У zbirkah Čez plan in Samogovori se ponavlja tudi monumentalni tip impresije. Y ciklu Manon Josipa Murna-Aleksandrova sta dve takšni impresiji: »Čez goro — svetel konj — je planil zarje val, / šume vihra mu zlata griva«, »In vstalo je kot zvok fanfar / in vzplalo je kot silen žar / od vsepovsod ...« Prvemu primeru je sorodna svetlobna eksplozija dneva v epu Jerala: A zunaj dan stoji kot grm goreči na gori; nebo vse plameni in bliska vžgano se v zori. In še bi laliko navajali burne in harmonične svetlobne dogodke iz pesmi Vseh živih dan, V kupiti, pisati > pisati) in v širjenju slovenskega metato-nijskega (po izvoru sicer nejasnega) cirkumfleksa. 1 Da sedanje izoglose niso stare, lahko sklepamo iz historičnih tekstov (prim. Rigler, ZSKJ 94—95; isti, Problematika glasoslovnih in oblikoslovnih variant v Trubarjevi CO, SR 25, 1977, str. 470) in nekaterih razvojev v zvezi z daljša-njem starega akuta v koroških dialektih (prim. Rigler, K problematiki daljšanja starega akuta, SR 25, 1977, kongresna številka, 83 si.), kot tudi iz tega, da sedanje izoglose ne potekajo po nobenih starejših narečnih mejah. 2e v knjižnem jeziku je naglaševanje nedoločnika precej komplicirano. Za pisani jezik in zborni govor je predpisan dolgi nedoločnik, kratki nedoločnik pa se uporablja v pogovornem jeziku. Pogovorni kratki nedoločnik je prvi kodificiral Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis 1935. Po njem so ga večinoma le na kratko omenjali; bolj uveljavljen je spet v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (prim. I, 1970, str. L) in v Toporišičevih delili (prim. Slovenski pogovorni jezik, SR 18, 1970, str. 57, 64, in tam navedeno literaturo ter Slovenska slovnica 1976, str. 313—314). Tudi samo naglaševanje dolgega nedoločnika je že glede naglasnega mesta zlasti pri tipih z novim akutom v sedanjiku (kupili, pisati) problematično, zato so določene številne dvojnice. Za prejšnja obdobja je zlasti značilna akcentuacija v Pleteršniku, ki označuje na dolgem nedoločniku naglasno mesto kratkega nedoločnika (npr. nositi < nosil X nosili, česati < česat X česali), kar ima deloma svoj izvor že v Valjav-čevi študiji Prinos k naglasu u (novo-)slovenskom jeziku v Radu JAZU 105, 1891, str. 85—90 in 110, ki ima v takih primerih oba naglasa (kùpiti in kupiti, nositi in nositi, kazati in kazati, metati in metati). Pozneje so p riši i, najbrž pod Skrabčevim vplivom (prim. Cv. IV, 1883, 8c), na starejše, zgodovinsko upravičene naglase. Tako že Valjavec v svojem povzetku Glavne točke o naglasu književne slovenštine, Rad 132, 1897 (str. 142—144), daje nekako bolj prednost starim naglasom in se čudi, da »najnoviji slovensko-nemški slovar staroga naglasa, čudno, gotovo ni ne bilježi: piše samo hvaliti hoditi«. Breznik navaja v študiji Die Beto-nungstypen des slavisehen Verbums (AfslPh 32, 1911, str. 432, 440. 449) le stare naglase in izrecno pravi, da so Pleteršnikovi naglasi na korenskem zlogu napačni. Samo naglas na priponi je pri tipu z novim akutom v sedanjiku vzdrževal Breznik še v prvi izdaji svoje Slovenske slovnice (1916, str. 133 si. — korenski naglas tu označuje za narečnega), pozneje pa je pri dolgem samoglasniku v korenu v vsaki novi izdaji dovoljeval več dvojnic (v V. vrsti nasploh, v IV. vrsti pa pri nekaterih). Breznik-Ramovšev Slovenski pravopis 1935 ima približno isto stanje (včasih je bilo morda le pozabljeno dodati kako obliko). Rupel se v Slovenskem pravorečju strogo drži SP 1935. Podobno je še v SP 1950 (tudi tu so dublete dodane še nekoliko nesistematično), medtem ko je SP 1962 tudi glede na necentralna slovenska narečja splošno uvedel dvojnice pri celotnih tipih pisali in kupili, ne pa pri prvotno kratkih korenskih samoglasnikih (tip nosili). Slovar slovenskega knjižnega jeziku je glede naglaševanja nedoločnika ostal približno pri SP 1962 (pri opisnem deležniku se je glede na SP 1962 nekoliko umaknil nazaj), tako da daje dvojnice pri obeh tipih, vendar na podlagi ankete, ki je bila izvedena 19642 med slovenskimi izobraženci in uporabniki slovenskega knjižnega jezika različnih vrst, se v SSKJ navajajo dvojnice tako, da je pri II. in IV. glagolski vrsti na prvem mestu naglas na priponi (dahniti in dahniti, kupiti in kupiti), pri V. vrsti pa je na prvem mestu naglas na korenu. Dvojnice so pri tipu kupiti vedno okvalificirane z »in«, kar pomeni, da so približno enakovredne, medtem ko so dvojnice s priponskim naglasom pri V. vrsti okvalificirane z »in« ali »tudi« (pisati in pisati, zidati tudi zidati). Pri tonemskem naglaševanju nedoločnika pa prinaša SSKJ več novosti kot pri dinamičnem. Tu je pri glagolih II. in IV. vrste (ter pomož-niku biti) dovoljeno dubletno naglaševanje z akutom ali cirkumfleksom na glagolski priponi; glagoli 1., III., V. in VI. vrste pa imajo pred -ti samo akut. To naglaševanje je določeno predvsem na osnovi naglaševanja v knjižnem govoru ljudi, doma z osrednjih področij s tonemskim naglaševanjem, zlasti v Ljubljani (prim. SSKJ I, str. XI). Naglaševanje nedoločnika na priponi je pri teh ljudeh v glavnem umetno, saj večinoma izhajajo iz narečij, ki imajo kratki nedoločnik. Ker morajo tisti, ki so doma s področja s kratkim nedoločnikom, uporabljati v zbornem jeziku dolgi nedoločnik, morajo govoriti v nedoloč-niku v naglašenih zlogih pred -ti dolg samoglasnik namesto svojega narečnega kratkega. Tisti, ki govorijo s tonemskim naglasom, pa morajo dati temu vokalu tudi določeno intonacijo. To se dogaja po določenih načelih, ki se jih bom dotaknil še na koncu članka, v bistvu pa so tudi že zajeti v tendencah, ki sem jih prikazal v članku Problematika naglaševanja v slovenskem knjižnem jeziku ( JiS 13, 1968, str. 192—199). Tisti, ki poznajo iz narečja dolgi nedoločnik, vnašajo v knjižni jezik seveda tonematiko nedoločnika iz svojega narečja. Ta pa je na priponi II.3 in IV. glagolske vrste cirkumflektirana. Cirkumfleks na priponi i (ni) je slovenska posebnost, ki so jo do zdaj tako rekoč skoraj vsi spregledali. Le Valjavec je v začetku (gl. Rad JAZU 103, 1891, str. 77 si.) označeval 2 Pripravil sem jo s sodelovanjem A. Bajea v juniju 1964. Poleg podatkov, ki sem jih dobil od sodelavcev Inštituta za slovenski jezik in od stalnih informatorjev, ki jih anketiram za tonemsko naglaševanje, sem dobil še okrog 50 izpolnjenih anketnih listov od drugod. O rezultatih sem poročal na seji uredniškega odbora 18. julija 1964. Formuliral sem tudi predlog, kako naj se postavljajo naglasi v slovarju, ki je bil načelno sprejet, čeprav so nekateri člani uredniškega odbora močno forsirali akcentuacijo tipa pisati. 3 Pripona v 11. glagolski vrsti naglasno popolnoma' sovpade s pripono v IV. vrsti tam, kjer je -no- zamenjan z -ni-. cirkumfleks, pozneje pa ga je spremenil v akut, pač pod vplivom teoretičnih izvajanj4 (verjetno zlasti pod Škrabčevim vplivom,5 ki je akut nastavil teoretično glede na naglas kratkega nedoločnika, saj je bil doma s področja s kratkim nedoločnikoin). Pozneje tega začetnega Valjavče-vega cirkumfleksa niso več opazili, kar posredno kaže, da so slovenski in slovanski akcentologi pretežno uporabljali le Valjavčev povzetek v Radu 132. Tako imajo v 11. in IV. vrsti na i-ju le akut: Škrabec (Cv. IV, 1883, 8e), Šuman (Slovenska slovnica 1884, 67), Pleteršnik, Breznik (v že navedenih delih), Ramovš (Slovenische Studien 169, gl. ZD 1 92; HC VII, str. 17, 120), de Bray (Guide to the Slavonic Languages 1951, str. 415, 423), Svane (Grammatik der slowenischen Schriftsprache 1958, 110), Jaksche (Slavische Akzentuation II Slovenisch 1965, 112) itd. Mnenje o tem, da je pri glagolih na vrstni priponi možen samo akut, je bilo tako močno, da je po mojem mnenju vplivalo celo na dialektolo-ške zapise. Ker so zapisovalci narečnega gradiva pričakovali akut, so ga po vsej verjetnosti pogostokrat enostavno tudi zapisovali, ne glede na to, kaj se v resnici tam govori. Tako ima že Ramovš (1. c.) v narečnem gradivu, ki ga navaja, akute. V gradivu za Slovenski lingvistični atlas v Inštitutu za slovenski jezik SAZU pa je pri teh nedoločnikih velika neenotnost. Pretežno je v tem gradivu označen na vrstni priponi akut, le Grafenauerjevo gradivo za Ziljsko dolino in moji zapisi imajo redno cirkumfleks. Med Logarjevim gradivom se najde le posamezne zapise s cirkumfleksom (tudi v istem kraju včasih neenotno), še najpogosteje na Koroškem, kjer je dobra polovica cirkumfleksov, drugod pa prevladujejo akuti, precej močno na Gorenjskem, še bolj pa v Posočju (za Beneško Slovenijo ne vem, ker mi ti zapisi niso dostopni). Prav tako kaže pogosto na akute gradivo, ki so ga zapisali študentje in ga je z njimi pregledal T. Logar. Zapisi, ki sem jih s študenti prekontroliral jaz,6 imajo cirkumfleks. 4 V zaključku svoje dolgoletne razprave v Radu JAZU 121, 1895, str. 181 pravi: »U ostalom imace u tim raspravima koješta što nije pravo od česa za neke stvari i znam da tako ne vrijede kako su napisane pa se ne smiju primiti ni u knjigu ni u naobrazovani govor, ali ja sam napisao onako kako mi se čulo /...]. Tako n. pr. znam da nije pravo -iti u infin. glagola kao vrniti loviti ljubiti prositi u gorenjštini /.../ za vrniti loviti ljubiti prositi uz ljubiti prositi u kranjštini /.../. Gorenjsko vrnit6 lovlt6 itd. ako sam pravo čuo, moglo bi biti prema supinu lovit, jer u infin. obično krajnji i oslabivši na poluglasno otpada /.../.« 5 Škrabčev vpliv na Valjavčevo akcentuacijo je bil sploh izredno močan; prim, prilagoditve Škrabčevi akcentuaciji tudi pri nekaterih drugih oblikah, glej Rigler, Akcentske variante I, SR 18, 1970, str. 6; Akcentske variante 11, SR 19, 1971, str. 1. 6 Npr. Kranjska gora. Nekaj gradiva za ponazoritev: našite, uažanlte, sašlte (Brdo v Ziljski dolini7); pakarpltê (supin krôpat), nas'itè, uazanîtè, sašlte (Blače7); našita sašl-ta, žanlta (Bistrica na Zilji7); našite, zganite, sašlte, zanîtç (Podklošter7); ožanlta, sašlta, zhonlta (Loče7); nosita, sašlta, zuonita, kropit (Podrav-Ije8); nosita, oženita, sešita, zuonita, kropit (Kostanje8); nosita, uoženlta, sašlta, zvonita, q'ropita, uouîia (Št. Jakob9); nuslta, sašlta, zdanita (Hodiše8); nosita, гцопИа, sušita, uulta (Caliorče8); nuslta, sašlta, užinlta (Sveče8); z^unita, sušita, uženlta (Slov. Plajberg8); nosita, sušita, lovita (Vis-korša9); nosit, kosit (supin kôsit), zvonit (Št. Lenart v Beneški Sloveniji"); nosit, molit, rvoženit (Breginj8); nosit, uženit, šit 'sušiti' (Robidišča8) : mulite, zyunite (Log pod Mangartom8); mulïtç (Log pod Mangartom9); nosite, molite, zvonite, site, 'sušiti', kropite (Trenta8); uezlte 'voziti' (supin ujzet), .vodite, loblte loviti' (supin lot/it), mollig, kropîtç, zyonite, šlte 'sušiti', oženitg (Trenta9); nusite, mulitç, гуипЩ, sušiti (Bovec8); šlte 'sušiti' (Koritnica pri Bovcu9); nosit, zyonit, sušit (Kobarid8); sašita, aže-nlta (Rateče8); aženltč, sašlte, zganite, kraplté (Kranjska gora1"); nosita, molita, zmonita, sšita (Srednja vas v Bohinju8); nosita, sšlta, molita (Srednja vas v Bohinju9); nosit, sšlt (Bohinjska Bistrica9); nusite, mulite, zunite (Polšica1"); nosite, zvonile, ššite (Zasip10); nosit, zgonlt, sšlt, kropit (Tržič8); nosit (poleg nosat), sašlt (poleg sašat) (Lom10); zrvonit, sašlt (Preddvor8); nosit, zmonU, sašlt, uženit (Kokra1®); nosit, mçlit, sašlt (Jezersko8); nosit, molit, zrvonit, uženit, sašlt, kropit (Cerklje8); nuslt, uženit, kuslt, kruplt, putaynlt (Črna pri Kamniku1") : nosit, hodit sašlt (Godič pri Kamniku9). Na ostalem področju, kjer imajo še tonemski naglas, poznajo kratki nedoločnik. Nekoliko problematična je le naj vzhod nejša Dolenjska. Od tam je nekaj podatkov, kot da bi imeli pri tipu loviti, sušiti dolgi nedoločnik, npr. v Mokronogu:9 se nieče sušljt, ne smemo lavijt (ipd. tudi v nekaterih drugih krajih). Toda ker so taki podatki le za neprefigirane glagole (imajo namreč pukusat, pulavat), bi šlo lahko tudi za mešanje z namenilnikom. Podobna situacija je v žirovskem govoru (vendar nastopajo tu take oblike le kot dvojnice). Če bi šlo za dolgi nedoločnik bi oba govora kazala na cirkumfleks. S tistih področij, kjer nimajo toneinskega naglasa, pa imajo dolgi nedoločnik, je pomemben govor z Mosteca pri Brežicah, ki je nekdanje tonemske opozicije spremenil v kvantitetne in nekdanji cirkumfleks se- ' Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal I. Grafenauer. 8 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal T. Logar. 9 Gradivo iz zbirke za SLA in drugo narečno gradivo; zapisal J. Rigler. 10 Gradivo iz zbirke za SI.A; zapisali študentje slavistike (domačini). daj zastopa kračina.11 Tu imajo: nusit, mulît, zvunit, kusit, sišit, uže-nit, kar kaže na nekdanji cirkumfleks (proti živet, kar kaže na nekdanji akut).12 Tisti severovzhodni govori, ki starega akuta niso podaljšali, pa nimajo cirkumfleksa, ampak refleks za nepodaljšani akut. Prim.: nçsïti, moliti, zvoniti, kositi, sišlti (Ormož13); nositi, motiti, zvoniti, kçsiti, sišlti (Ljutomer13) ; nosite, zvonite, kosite, sišitç (Sp. Kamenščak"') ; xoditi, nositi (Videm ob Ščavnici9); nuslti, mufiti, sišlti (Nedelj ica1") ; nusïti, luolti, ženiti (Gomolice9); pistiti, moliti, posaditi (Cankova14). Nimajo pa cirkumfleksa v nedoločniku glagoli I. vrste, v katerih spada i h korenu. Prim.: gristê (Brdo v Ziljski dolini7, Blače7); grista (Bistrica na Zilji7); hrista (Loče7, Št. Jakob9, Hodiše8, Sveče8); pita, skrita (Viskorša9); pit (Št. Lenart v Beneški Sloveniji9); yriste (Trenta9); gristè (Kranjska gora10); pit (supin pit) (Bohinjska Bistrica9); grist (Lom10'); yrist (Kokra10, Črna pri Kamniku10); pit, skrit, sašit 'sešiti, sešijem' (Go-dič pri Kamniku9). Tudi govor v Mostecu12 kaže s sedanjo dolžino na nekdanji akut: grist. Glede na to. da ima Valjavec (rojen 1831), ki je bil doma iz Preddvora, za gorenjščino naveden cirkumfleks,15 medtem ko dobimo v sedanjih zapisih iz Preddvora za SLA tudi akut, da ima I. Grafenauer, ki je bil domačin Ziljan, redno cirkumflekse, da so v besedilih iz Srednje vasi v Bohinju, ki jih je zapisala domačinka M. Cvetek in objavil T. Logar \ knjigi Slovenska narečja,16 redno cirkuinfleksi, medtem ko so v gradivu za SLA samo akuti, da ima prav tako domačin iz Mosteca pri Brežicah J. Toporišič — torej na drugem koncu slovenskega ozemlja — prav tako redno reflekse za cirkumfleks, da imam svoje zapise redno s cirkumflek-som iz različnih teritorialno zelo oddaljenih krajev (Koroška, Benečija, Posočje, Gorenjska), ki pokrivajo vse področje z dolgim nedoločnikom. da imam zapisane redno cirkumflekse tudi iz takih krajev, v katerih gradivo od drugega zapisovalca kaže redno na akut (npr. Srednja vas v Bohinju, Trenta — v Trenti celo pri istih informatorjih), in da tudi v gradivu iz tistih krajev, kjer se pojavi akut, večkrat pri zapisovalcih akuta akut ni zapisan popolnoma dosledno, se mi zdi dvomljivo, če je v resnici sploh kje akut in ali ni v zapisih označen le zato (že od Ramovša dalje), ker bi teoretično moral biti. 11 Glej J. Toporišič, Zamenjava tonemske opozicije s kvantitetno v meščanskem govoru brežiškega Posavja, SR 14. 1963, 206—209. 12 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal J. Toporišič. 13 Gradivo iz zbirke za SLA; zapisal 11. Kolarič. 14 Po gradivu v knjigi A. Pâvel, A vashidegkuti szlovén nyelvjârâs hangtana. str. 51. 76, 77. 15 Prim, opombo 4. 16 Prim.: spastica (str. 17), arš\:ta (20), zagomarhta (21), noshta (22), znosi :t a (23). Glede na vse to torej mislim, tla lahko predvidevamo, da je v slovenščini tam, kjer imajo dolgi nedoločnik, priponski i, če je dolg, verjetno povsod cirkumflektiran in tla gre pri gradivu z akutom le za netočne zapise. Cirkumfleks na i pri glagolski priponi je v slovenščini mlajša inovacija. Glede~rm~to, da v tisrfîli severovzhodnih slovenskih narečjih, kjer stari akut ni podaljšan, te inovacije ne poznajo, bi lahko domevali, tla je cirkumfleks nastopil po podaljšanju akuta, vendar je ta skladnost lahko samo slučajna. Vzroki za nastop cirkumfleksa niso jasni, saj ni nobenega vidnega razloga in pogoja za kake analogije. Za vpliv namenilnika (kot je mislil Valjavec15) bi težko šlo, ker se namenilnik dobro drži v znanih mejah, tu pa nastopa cirkumfleks v kategorijah, ki se s kategorijami namenilnika ne samo ne pokrivajo, ampak celo križajo (loviti = lovit : nositi =f= nosit, pili + pit): isto velja za morebitni vpliv naglasa opisnega deležnika, ki je povezan z naglasom namenilnika (lovit — lovil -i, pit = pil -i, nosit = nosil nosili). Po drugi strani pa je obravnavani ne-določnikov cirkumfleks težko povezati s slovensko-kajkavskimi metato-nijskimi novimi cirkumfleksi, ker ne nastopa na področjih, kjer akuta niso podaljšali, medtem ko pri metatonijskem novem cirkumfleksu podaljšanje ali nepodaljšanje akuta ne predstavlja nobene meje. Seveda bi šlo lahko tudi tu le za slučajno razširjenost samo na področju s podaljšanim akutom, vendar pa po drugi strani tudi ni nobenih jasnih razlogov za nastop metatonijskega novega cirkumfleksa. Glede na obstoj cirkumfleksa na glagolski priponi v slovenskih narečjih je tudi razumljiv cirkumfleks na tej priponi v knjižnem jeziku. Pojasniti je treba pravzaprav bolj dubleto z akutom. Zaradi same tradicije v jezikoslovnih študijah in slovnicah bi še ne bila upravičena, toda govorijo jo večkrat v knjižnem jeziku ljudje, ki so doma s področja s kratkim nedoločnikom. Ko je uporabnik knjižnega jezika, ki je doma s področja s kratkim nedoločnikom, v zbornem jeziku prisiljen uporabljati dolgi nedoločnik, mora svoj kratki samoglasnik zamenjati z dolgim (lovit > loviti, iskat > iskati) oz. pogosto celo spremeniti naglasno mesto (nosit > nositi, ležat >ležHti). Pri tem ima dve možnosti. Lahko po vzorcu starega akuta v zadnjem zlogu, ki pri pregibanju pride v predzadnji zlog (ptič ptiča, brat brata)17, uvede v tlolgi nedoločnik akut, lahko pa enostavno v dolgi nedoločnik kot zborno obliko brez ozira na naglasne relacije pri pregibanju uvede cirkumfleks, ker se knjižne besede, če jih je strukturno 17 Oz. pri spremembi naglasnega mesta še po vzorcu premičnega naglas-uega tipa (jézik jezika, velik velika). mogoče vključiti v cirkumflektirani ali akutirani tip, vključujejo raje v cirkumflektiranega. Pripona a (ooa) se skoraj redno vključuje v akutirani tip (iskati), medtem ko je pri priponi i (ni) vključevanje precej različno. Vzroke za bolj različno vključevanje pripone i je treba iskati zlasti v tem, da se samoglasnik i tudi pri samostalnikih v knjižnem jeziku že precej vključuje v cirkumflektirani tip (podpis podpisa > podpis -a, prepih -a), medtem ko se pri a prvotna akcentuacija bolj drži (napad napada, premaz premaza). Pri večzložnicah je vključevanje v Približna* skica** nedoločnika pri glagolih s pripono i 1 dolgi nedoločnik pri tipu kositi, sušiti na področju s tonemskim naglaševa-njem 2 dolgi nedoločnik pri tipu kositi, sušiti na področju brez tonemskih razlik 3 dolgi nedoločnik pri tipu kosili, sušiti na področju z nepodaljšanim akutom 4 nejasno ali spada pod 2 ali 3 (glej SR 25, 1977, kong. štev., str. 98) 5 nejasno področje (glej zgoraj pri obravnavi mokronoškega govora) 6 kratki nedoločnik pri tipu kositi, sušiti 7 izoglosa dolgega nedoločnika pri tipu nositi (označuje zmanjšanje področja tega tipa glede na tip kositi, sušiti) * Z do zdaj znanim gradivom še ni mogoče določiti točnih mej. Zlasti na nekaterih področjih so meje precej nesigurne (npr. vzhodna Dolenjska, severna okolica Maribora, po nekaterih podatkih naj bi se pojavljal dolgi nedoločnik tudi ponekod v vzhodni Beli krajini (glej Ramovš, HG Vil 140)). Meje pri tipu kositi, sušiti so včasih nekoliko problematične tudi zaradi tega, če ni morda prišlo do mešanja z namenilnikom (glej zgoraj pri obravnavi mokronoškega in žirovskega govora; podobne možnosti pa so lahko tudi še kje drugje). ** Skica je prirejena v glavnem po gradivu za SLA v Inštitutu za slovenski jezik SAZU, deloma pa tudi po doslej objavljeni dialektološki literaturi in avtorjevem gradivu. cirkumflektirani tip običajnejše, ker je pri taki strukturi že prej bilo pri večzložnicah dovolj primerov s cirkumfleksom na srednjem zlogu (otava, топка : Upa, mati). Zato tip nositi pogosteje vključujejo v cirkumfleks kot pa tip piti (kratki nedoločnik pit). V I. glagolski vrsti, ki je brezpriponska, nastopa pogosteje akut na korenskem samoglasniku tudi zato, ker v drugih glagolskih vrstah nastopa na korenskem samoglasniku v nedoločniku akut ob sedanjiškem akutu (stiskati stiskam) in večinoma tudi ob sedanjiškem cirkumfleksu (misliti mislim). Za ilustracijo, kakšen tonem realizirajo v nedoločniku v svojem govoru izobraženci, bi tu navedel še izid ankete, ki sem jo izvedel ob pripravah za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Anketiral sem ljudi, ki so doma iz Ljubljane ali centralnih področij, a so preživeli velik del življenja v Ljubljani in so navajeni govoriti knjižni jezik (v svoji narečni osnovi pa imajo kratki nedoločnik).18 Znak pomeni, da ni to- Približna ukica nedoločnika pri glagolih s pripono ë in a t dolgi nedoločnik pri tipu trpeti na področju s tonemskim naglaševanjem 2 kot 1 vendar z žirovsko spremembo tonemov (glej SR 25, 1977, 296—299) 3 dolgi nedoločnik pri tipu trpeti na področju brez tonemskih razlik 4 dolgi nedoločnik pri tipu trpeli na področju z nepodaljšanim akutom 5 nejasno ali spada pod 3 ali 4 (glej SR 25, 1977, kong. štev., str. 98) 6 kratki nedoločnik pri tipu trpeti 7 izoglosa dolgega nedoločnika pri tipu tesati, kopali 18 To so isti informatorji, ki sem jih upošteval že v Akcentskih variantah I (SR 18, 1970. 4—15) in Akcentskih variantah 11 (SR 19, 1971, 1—12). Podatke o njih glej v SR 18, 1970, 13—14. nemške spremembe (torej akut), + pomeni tonemsko spremembo (cirkumfleks), oba znaka pomenita, da informator lahko realizira akut ali cirkumfleks. Ba Cm Dm Dv J m Jn J h Ki Ld Lt M j M v Nv Pb Rj Ss Sr Te Zj ?.f nositi + - + ± — + ± +-- - + _ ± + - + - + + loviti + - + + — + ± +-- - + _ + + - + - + + skočiti + - + + - + + +-- - + _ + + - ± - + + piti ± - + +-- . .. + + + briti + _ _ — — + — +-- _ + — — + _ — + biti bijem ± — — —- - + — +-- _ ± — — + — — — + biti sem ± _ + — - + — +-- _ + - + - _ — _ + + živeti +-- iskati +--- + znati +-- + dati — +-- + Po vsem obravnavanem je sedaj jasno, kako je prišlo do določitve tonemskih naglasov pri nedoločnikih v knjižnem jeziku, zakaj so ponekod določene dvojnice ter kakšna je njihova narečna in knjižno-govorna podlaga. РЕЗЮМЕ В статье обсуждается акцентуация словенского долгого инфинитива. Объяснены прежде всего его тонемские двойные формы в литературном языке при глагольном суффиксе и (ни). Причины этого явления надо искать в различии реализаций тонемы при употребителях литературного языка. Большинство упо-требителей долгого инфинитива не встречает в своем диалекте и таким образом оно, когда говорить на литературном языке, принуждено включить его в акцентную систему литературного языка. Это может произойти двумя способами: — По образцу старого акута, который в склонении находит себе место в предпоследнем слоге (ptič ptiča, brat bràta), включается в долгий инфинитив акут (lovit loviti), с другой стороны по образцу книжных слов, которые при наличии возможности структурного включения в циркумфлектированный или актированный типы выбирают чаще циркумфлектированный, включается в долгий инфинитив как искусственную форму циркумфлекс. Циркумфлекс находит свое обоснование и в диалектальном произношении, ибо на территориях, где встречается долгий инфинитив со суффиксом и, всюду по всей вероятности находится циркумфлекс. До сих пор языковеды в большинстве случаев говорили о акуте, по всей вероятности под влиянием теории, ибо на глагольных суффиксах как правило ожидается только акут. Даже записи диалектов, приводящие очень часто акут, бывают по всей вероятности из-за воздействия теории неточны. Циркумфлекс на суффиксе и являестя более поздным словенским новшеством, которое не появилось на территориях, где старый акут не продлился, причины его появления пока неясны. UDK 930.85:165.191 Urszula Komalska Univerza v Ljubljani PROBLEMATIKA MITA V SODOBNIH RAZISKAVAH KULTURE Pojem mit nastopa ilanes tako pogosto in v tako različnih kontekstih, oil pogovornih, priložnostnih rab pa do teoretičnih razglabljanj, da je vredno poskusiti pregledati reprezentativna stališča, začenši od etnologije in kulturne antropologije pa do semiologije. The concept of myth is currently found so frequently and in such a variety of contexts (from conversational and occasional uses to theoretical studies) that it is found necessary to make a survey of the representative opinions as found in disciplines ranging from ethnology via cultural anthropology to semiotics. V človekovem spominu žive miti kakor orodje v kovačnici: za delo, ne pa za ohranjanje. Mite prevzemamo po načelu, ki tvori nove estetske strukture (V. Šklovski, O mitu, (V:) O neshodstve shodnogo. Moskva 1970, str. 229.) V filozofskih in svetovnonazorskih stališčih 20. stoletja srečamo obsežno in na različne načine obravnavano antropološko problematiko, ki se je znašla tudi v raziskavah, zadevajočih vprašanja človeških navad, moralnih zakonov in sistemov vrednosti. Kajti kulturna antropologija si od E. B. Tylorja dalje prizadeva pojasniti genezo vseh človekovih stvaritev in determinant njegovega ravnanja. Eden temeljnih motivov antropološke misli — od polovice 19. stoletja pa do danes — je vprašanje o kulturi kot nadindividualni sferi vrednosti, pomenov in vzorov. Ta zapleteni skupek vprašanj je postal izredno pomemben spričo civilizacijskega razvoja sodobnega sveta, ki prinaša s seboj — poleg nespornih dobrih del — številne negativne pojave. Splošno znano je, da so svetovnonazorske in družbene strukture mnogo trajnejše od političnih in ekonomskih sistemov. Niso podvržene tako dinamičnim spremembam kot razvoj civilizacije, na kar so bili pozorni številni sociologi. Industrializacija in urbanizacija sta napravili v našem stoletju velik napredek, medtem ko se vrednostni sistemi, nravstveni in etični zakoni celih družbenih skupin spreminjajo mnogo počasneje in nič kaj ne ustrezajo novim življenjskim razmeram. Nič čudnega ni, da je zaradi pomanjkanja zanesljivih, pozitivnih vzorov prihajalo do hudih kriznih položajev. Vprašanja o načinu človekovega obstajanja v sodobnem svetu so zato temeljna za družbene in humanistične znanosti. Tu področja bi morala iskati izhod iz stiske, obvarovati skupnosti in posameznike pred občutjem ogroženosti in odtujitve. Ta vprašanja, ki označujejo naš čas, niso povsem nova. V evropski civilizaciji so se pojavila že na pragu novega veka, v obdobju »indu- strijske revolucije« 17. stoletja, v razsvetljenski miselnosti ter v času francoske revolucije, ki je zrahljala do tedaj ustaljeno hierarhično družbeno strukturo in razrušila sprejeto gradacijo elementov te strukture. Te motive je prevzela in preoblikovala romantika. Od tedaj imajo preoblikovani in aktualizirani — državljansko pravico v evropski miselnosti. Ker zadevajo tako pomembno vprašanje, kot je oblika družbene in individualne zavesti, so se z njim začeli ukvarjati filozofi, raziskovalci, publicisti, pa tudi ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo. Med diskusijo se je izkazalo, da ni mogoče mimo analize pojava, imenovanega mit, kot pomembne formule človeškega mišljenja. Preden poskusimo osvetliti znanstvena stališča do te teme, moramo opozoriti na to, da je mit dejstvo kulture, ki spada —- tako kot jezik, znanost, religija in umetnost — k tistim dosežkom določene skupnosti, ki se prenašajo iz roda v rod.1 To prenašanje vseh kulturnih dobrin je povezano z vprašanjem tradicije, ki ni nepremišljena »družbena transmisija« (izraz J. Szackega), preprosti »continuum preteklosti« (R. Zimand), ampak kreacija smiselno izbranih elementov, ki preoblikovani služijo kulturni sedanjosti. Preoblikovanje elementov, ki se prenašajo v kulturni vzgoji, je najbolj vidno v civiliziranih družbah, kjer obstaja več vzorcev tradicije. Y mnogo manjši meri zadeva to prvotne kulture. J. Szacki je zapisal: »Zdi se, da so vprašanja o komuniciranju rodov v celoti pravilno ocenili le raziskovalci predpismenih skupnosti, kjer se ta kažejo z vso jasnostjo, kajti gre za skupnosti, ki so priznavale privilegirano mesto podedovanim vrednostim, in dalje take, v katerih ima razmeroma velik del norm dojemanja, mišljenja in ravnanja resnično »tradicionalni« izvor.«2 Družbene institucije prvotnih kultur so bolj hierarhizirane, natančneje določajo pravice in dolžnosti skupnosti, so vrsta čitljivega informacijskega koda. Y naši civilizaciji pa imamo pri množici komunikacijskih poti opraviti tudi s »šumom« v teh poteh.3 C. Lévi-Strauss je pisal 1 S. Czarnowski: Kultura V: Dziela, 1.1. Warszawa 1956. Str. 19: Zato lahko element družbenega dosežka prištevamo h kulturi šele tedaj, ko postane skupna dobrina vrste družbenih skupin. Z drugimi besedami, ko se na eni strani odtrga od ustvarjalca toliko, da ga lahko sprejmejo druge skupine — po drugi, ko se ustali kot vzor, neodvisen od naključnih razmer. Vzor predmeta, okraska, obreda. Formula verovanja, tehničnega napredka, načina ohranitve. Kultura je v svojem bistvu medskupinski pojav.« 2 J. Szacki: Tradycja. l'rzeglqd problematyki, Warszawa 1971, str. 100—101. 3 ]. Szacki: n. d., str. 109: »V pismenih družbah kulturna dediščina postopoma izgublja to enomernost. Posrednost sporočil zahteva njegovo stalno interpretacijo in omogoča njegovo različno razumevanje. Številnost sporočil povzroča, da so sporočila med sabo v nasprotju: med njimi je treba izbirati, njihova resničnost pa je vsaj očitna. Podoba preteklosti preneha biti povezana, zato se tudi sedanjost ne more zgledovati pri preteklosti kot taki.« o dvojni razliki med kulturami obeli tipov — o »vrsti velikosti in sestavljenosti sistema«.4 Temelj njegove tipologije kultur predstavlja delitev na »hladne« in »tople« družbe.« [...] Skupnosti, ki jih imenujemo prvotne, lahko do določene stopnje opazujemo kot sisteme brez entropije ali z neizmerno slabo entropijo, ki delujejo pri temperaturi absolutne ničle...«5 Medtem pa: »Za zgodovinske družbe, kot so naše, je značilna, če se tako izrazim, zelo visoka temperatura, ali natančneje povedano -— obstajajo večje razpetosti med notranjimi temperaturami sistema, ki jih povzroča družbena diferenciacija.«® Strukturalne razlike med obema sistemoma kultur (če zaradi poenostavitve sprejmemo to zelo splošno razlikovanje) ne dovoljujejo postaviti enačaja med njima, toda določeni mehanizmi družbenega usmerjanja, kot n]ir. rituali, magije, mitologije, kažejo precejšnje podobnosti. Nastopajo v Dsaki družbi ne glede na stopnjo njene zapletenosti in zgodovinskost, kar vse pogosteje poudarjajo sociologi, ki problematiko prvotnih kultur obravnavajo kot problematiko kulture nasploh (npr. M. Czer-winski). Kolektivni kulturni vzori prvotnih družb so v večji meri podobni regulatorjem vedenja v naši kulturi (etična, pravna norma, običaj, ideologija) in ne izvirajo kot so pogosto razlagali raziskovalci 19. stoletja — iz »predlogičnega mišljenja«, ampak iz bolj ali manj uspelih poskusov urejanja sveta. Sodobne raziskave strukture in funkcioniranja skupinske zavesti gredo v dve glavni smeri: v analizo prvotnih kultur (navdihujejo se pri etnogoliji) ter v špekulacijo na temo kulture sodobnih civiliziranih skupnosti, najpogosteje označenih kot »množična kultura«. Mnogi raziskovalci so pozorni na sorodnost — čeprav ne identičnost — mitologij civiliziranega sveta s prvotnimi mitologijami (R. Caillois, G. Bataille, U. Eco, M. Porçbski in drugi). Pojem mit (gr. mytlios) je večpomenski. Ker so mu že od antike naprej pripisovali preveč različnih vsebin, je ostal v vsakdanji zavesti nejasen in emocionalno obarvan. Že v antiki so nasproti izrazu mythos postavljali logos in z njim označevali nekaj pravljičnega in legendarnega, kar ne more obstajati v resničnosti. Antika (Ksenofanes, Platon in drugi misleci, ki so mit razumevali kritično, ter Euhcmer in njegova alegorična šola) se je tako pogosto lotevala temeljite analize mita, da ga je po popolni degradaciji privedla do zgodbe, legende in motiva, posebno 4 G. Charbonnier: Rozmomy z Claude Léoi-Straussem. Warszawa 1968, str. 5 G. Charbonnier: n. d., str. 32. 0 G. Charbonnier: n. d., str. 32. še, ker je uradna grška religija dovolj zgodaj prenehala nastopati kot integrirajoči činitelj sveta (obstajali pa so skrivni kulti — npr. orfizem —• povezujoč manjše skupnosti). Srednjeveška in novoveška Evropa je sprejela to prepričanje in nič čudnega ni, da v zavesti kulturnih zgodovinarjev nastopa najmanj dvojnost stališč, ki je upravičeno naklonjena tradicionalnim interpretacijam, ki se izogibljejo pomenu mita v njegovi religiozni in etnološki razsežnosti. Sam pojem je ostal do danes večpomenski. Priložnostna uporaba, ki izraža različne pomene, je različno opisana in definirana. Vendar se v vseli opredelitvah ponavljajo določeni skupni elementi, tisti namreč, ki imajo najsplošnejši značaj. Podlaga obstajanja mita je sacrum (termin jc v rabi od Durkheima preko Otta, Eliadeja in drugih), ki jo priznava skupnost.7 Toda že na tem mestu se pričenjajo spori o obsegu in vsebini termina, pri čemer je svetovni nazor določenega raziskovalca odločilni dejavnik, ki determinira njegova stališča. Tako zagovorniki idiogene-tične smeri (prepričani, da je potreba religije dana človeku transcendentno, da je nekako prirojena) trdijo, da sacrum pripada sferi numino-sutn (termin je izpeljal R. Otto iz lat. numen — božja volja, moč, sila) in izhaja iz človekovega zaznavanja takih elementov, kot je skrivnost polna groze (mysterium tremendum), element vsemogočnega (maiestas) ter skrivnosti (mysterium).8 R. Otto, teoretik tega področja, je imel velik vpliv na oblikovanje koncepcije religije C. G. Junga ter na razmišljanja M. Eliadeja. Eliade, ki se ima za zgodovinarja vere, v bistvu pa je filozof kulture in religije, je poskusil rekonstruirati »arhaično ontologijo«. V njej je ločil: 1. elemente, katerih realnost se veže s funkcijo ponavljanja, posnemanja božanskega arhetipa; 2. take elemente, kot so mesta, svetišča, hiše, katerih realnost je povezana s simbolizmom nadzemeljskega »cen-truma«, ki se istoveti s sabo in spreminja v »središče sveta«; 3. na koncu rituale in pomenske posvetne geste, ki svojo realnost dolgujejo temu, da zavestno ponavljajo določena dejstva, postavljena ab origine od bogov, junakov ali prednikov.9 Eliade je večkrat poudaril, da svet religioznega človeka podlega sak-ralizaciji; podlegajo ji prostor, čas, predmeti in pojavi. »Ko se sacrum pojavi s pomočjo katerekoli hierofanije, ni prekinjena le prostorska enotnost, ampak se razodene tudi absolutna resničnost, ki se postavlja na- 7 M. Eliade: Das Heilige und das Profane. Hamburg 1957. 8 R. Otto: šmietošč. Element y irracjonalne m pojçciu böstiva i ich stosunek do elementom racjonalnych. Warszawa 1968. • M. Eliade: Sacrum, mit, historia. Warszawa 1970, str. 57—58. sproti neresničnosti brezmejnega prostranstva, razprostirajočega se naokoli. S tem, ko se sacrum pojavlja, ontološko ustvarja svet.«1" Znanstveniki drugih usmeritev, ki imajo religijo za tvorbo in funkcijo družbe na določeni stopnji zgodovinskega razvoja, interpretirajo kategorijo sacrum kot široko razumljeno družbeno privoljenje ali občutek nujnosti podreditve kolektivni normi, postavljeni od človeka. Tako ta problem obravnavajo sociologi, raziskujoči učinkovanje mitov prvotnih kultur in bolj zapletenih mitov civilizacije. Raziskovalci (Caillois, Bataille), ki so sprejeli delitev sveta na sacrum in profanum ter prepričanje, da lahko podleže sakralizaciji prav vse, so prenesli arhaične običaje v območje naše kulture, prikazujoč analogijo med praznikom (z obliko »sakralne razsipnosti«, ki je periodično očiščevala in obnavljala družbo) ter vojnami in oboroževalno tekmo naše civilizacije. To problematiko je natančneje obravnaval M. Porçbski.11 Dogajali so se tudi poskusi združitve obeh stališč, kar je prišlo najbolj do izraza v »Begu pred svobodo« E. Fromma, kjer je psihološko interpretiral družbene razmere, v kakršnih je dobila priznanje fašistična ideologija. Čeprav pojma sacrum — profanum ni uporabljal, se je pri vrednotenju opiral na to opozicijo. Iz evropskih tradicij vrednotenja drugih kultur ter iz antičnih utemeljitev je izhajalo prepričanje o »pesniškem« izvoru starih mitov, velikih kultur, v glavnem antičnih mitov, v manjši meri — drugih. Hkrati je iz evropske težnje po kolonizaciji sveta (predvsem anglosaške v 19. stol. in na začetku 20. stol.) in izrazitega valoriziranja lastne kulture izviralo protekcionalno in deloma omalovaževalno obravnavanje dosežkov družb, stoječih na nižji civilizacijski stopnici. Od tod je dlje časa izviralo splošno prepričanje, da je mitično mišljenje, »mišljenje v podobah«. slabše od pojmovnega. Šele preučevanje začetnih stopenj religije v t. i. anglosaški evolucijski šoli in kasneje v funkcionalni, je pokazalo, da gre preprosto za drugo obliko mišljenja, ki ni značilna le za prvotna ljudstva, ampak tudi za zelo organizirane civilizacije in družbe. Raziskovalci tega krožka so dognali, da obstajajo tesne zveze med mitom, magijo in ritualom.12 medtem ko se stiki teh treh področij omejujejo na skupni 10 M. Eliade: n. d., str. 62. 11 M. Porçbski: Sziuka a informacja. V: Požegnanie z krytykq. Krakow 1966 ter Ikonosfera. Warszawa 1972. 12 Kot zelo jroniembno je poudaril to dejstvo J. G. Frazer v Z lati oeji (Warszawa 1962). Mit je zanj sveta pripoved, ki se v ritualu ponavlja in aktualizira. Kasnejše raziskave velikih družbenih mitov (E. Cassirer o nemškem fa-šazmu) so pokazale, da je v vsakem primeru mogoče opaziti enak mehanizem delovanja mita, da je vsakemu živemu mitu pripisal ritual, beseda mita pa ima magično funkcijo. sacrum. В. Malinowski, eden od predstavnikov funkcionalizma, je opazil, da mit kodificira in dviguje verovanje, stoji na straži moralnega kodeksa in vsebuje praktične smernice, kako ravnati s človekom.13 Glavna zasluga funkcionalne šole je bilo opozarjanje na vzorčnost mita, na njegove družbene funkcije in bistvo tradicije (razumljene tedaj drugače kot danes, namreč kot živost struktur, odtrganih od družbenozgodovinskih razmer njihovega nastajanja in učinkovanja) ter kontinuiteto kulture. Funkcionalna šola je pokazala možnost raziskovanja kulturnih tvorb v okviru njihovih funkcionalnih odvisnosti in utemeljila nujnost upoštevanja odnosa med različnimi družbenimi institucijami. Ta metoda, obogatena z novejšimi izkušnjami, je uporabljana do danes, posebno v socioloških vedah. Njeno uporabnost v humanistiki je obravnavala M. Janion.14 Sodobne raziskave problematike mita postavljajo vprašanja o njegovi genezi, strukturi ter družbenih funkcijah. In spet so odgovori odvisni od raziskovalčevih svetovnonazorskih in metodoloških stališč. Geneza mita ne zanima strukturalistov niti semiologov. Lévi-Strauss, ki se ji v svojih raziskavah dosledno izogiblje, je zapisal: »...vsak mit se rodi iz mitske pripovedke, ki jo nekdo nekega dne prvič pripoveduje. Lahko pa se izognemo postavitvi tega vprašanja, ker so enkrat rojeni miti prenehali nastajati in ponavljajo jih tako, kot menijo, da so jih slišali.«15 To stališče se pri Lévi-Straussu nanaša na mitologijo prvotnih kultur, ne pa na mitologijo nasploh. Kajti večkrat je opozarjal, da je prenagljeno in lahko snovanje analogije zloraba. Semiologi, ki so mu metodološko blizu, bi podvomili v to preveč apodiktično trditev. Opažajo namreč nastajanje novih civilizacijskih mitov, ki se oblikujejo pred našimi očmi, poskušajo preučiti njihove mehanizme, ne pa geneze v ožjem pomenu besede in razvrednotiti te mogočne sisteme družbenega vodenja tam, kjer vidijo, da je to potrebno (R. Barthes). Zaradi podobnih vzrokov (demistifikacija) se za genezo mita in njegovo družbeno vlogo zanimajo sociologija in druge družbene vede. Raziskovalci idiogenetične smeri izhajajo iz prepričanja, da v vsakem posameznem primeru obstaja potreba religioznosti in da je ta pri človeku notranja, torej dana tudi transcendentalno (razodetje) ali genetično, kot v primeru tako znane in zlorabljene koncepcije C. G. Junga. Obe stališči si nista oddaljeni, ravno zaradi te kategorije notranjosti, ki vedno kaže 13 B. Malinowski: Szkice z teorii kultury. Warszawa 1958, str. 476. 14 M. Janion: Tradycje i perspektymy melodologiczne badan genetycznych m historii literatury. V: Zjazd Naukowy Polonistôw 1958, Wroclaw 1960, str. 184. 15 Izjava C. Lévi-Straussa w intervjuju za Les Lettres Françaises, št. 1165 (ponatis v WspôlczesnoSc 1967, št. 10/237 v prevodu J. Trznadla). na metafizično zapletanje. Religiozna potreba se manifestira v določeni kulturno pogojeni obliki verovanja, torej tudi v mitu, ki je v teološkem smislu vedno simboličen. Simboli tega tipa razodevajo urejenost sveta, kozmosa in človeškega življenja. Skupnosti dojemljivi preko sprejetega sistema komuniciranja reprezentirajo nekaj, kar ne more biti izraženo drugače, in niso toliko znaki kot udeleženci ali utelešenje te nepreved-Ijive vrednosti. Sodelujejo v resničnosti, na katero se nanašajo, zato določeni jim znaki ne morejo podlegati poljubnim spremembam. Eliade, ki je svojo teorijo o mitu zgradil, opirajoč se na Jungovo koncepcijo arhetipskili vzorcev, je poskušal klasificirati verske simbole, ki kažejo bistveno sorodnost s koncepcijo mita. Tako po njegovem prepričanju simboli razodevajo modalnost resničnosti ali strukturo sveta, ki ga ni mogoče zajeti na ravnini neposrednega izkustva (npr. akvatični kulti, ki pripisujejo vodi razodevanje tega, kar je pontencialno, možno, ter pomen mitov o drevesu življenja). On trdi, da so za prvotne ljudi simboli vedno religiozni, saj »potegnejo za sabo ontologijo; seveda gre za predsistematično ontologijo, ki predstavlja sodbo hkrati o svetu in človeški eksistenci«.16 Ker so ti simboli »raznovrednostni« (zveza, ki jo vsebuje njihov pomen, ni opazna na ravnini izkušnje), tvorijo določen sistem. To pomeni, da človeku odkrivajo smisel sveta ter poslanstvo posameznika kot integralnega dela tega sveta. Končno imajo ogromen eksistencialni pomen. »Ravno ta eksistencialna razsežnost razlikuje in ločuje simbole od pojmov. Simboli tudi ohranjajo stik z globokimi izviri življenja: lahko rečemo, da izražajo »doživeto duhovnost«. Zaradi tega imajo simboli nekakšno »numinalno« ozračje: kažejo, da so modalnosti duha hkrati izraz življenja in nazadnje neposredno zadevajo človeško eksistenco. Religiozni simbol ne odkriva le strukture resničnosti ali razsežnosti eksistence, hkrati daje človeški eksistenci pomen. Zato celo simboli, zadevajoči najvišjo resničnost, predstavljajo skupno eksistencialno razodetje za človeka, ki sprejema njihovo sporočilo.«17 Religiozni mit, ki ima simbolično vsebino, ne sporoča le o dogodkih, ki so se dogajali v davno minulih časih, ampak omogoča tudi z ritualom ali magijo — ponovno udeležbo v njem. Eliade je pri obravnavi značilnih lastnosti mitov trdil, da pripovedujejo o nekakšni sveti zgodbi, ki se je dogajala v pravljičnih časih »začetkov«; predstavljajo zgodovino dejanj nadnaravnih bitij, ta zgodovina pa velja za resnično in sveto. Miti se vedno nanašajo na kako dejanje stvarjenja; pripovedujejo, na kakšen način je začela obstajati kaka stvar, institucija ali običaj. Ko 10 M. Eliade: IJmagi o sumbolizmie religijnijm. Poezja 1968. št. 4, str. 75. 17 M. Eliade: n. d., str. 77. človek pozna mit, pozna začetek stvari in nad njo lahko zavlada, jo ponovi in aktualizira. Na splošno miti razodevajo, da imajo svet, človek in življenje nekakšen začetek in nadnaravno zgodovino in da je ta zgodovina pomembna, cenjena ter da daje zgled za ravnanje.18 Izhajajoč iz prepričanja, da je mit vzorec za človekovo delovanje, ki ima pomen, in da ga je mogoče z ritualom obnoviti, je Eliade sklepal, da je njegova temeljna strukturalna značilnost t. i. »silni čas«. 'Го je čas začetkov, ki izravnava delovanje zgodovine ter fizikalnega časa in človeka vrača k njegovim izvorom. Zapisal je: »Lahko bomo dokazali, da ritual vedno temelji na ponavljanju arhetipske geste, izvršene in illo tempore (»v zori zgodovine«) od prednikov ali bogov, dalje pa predstavlja poskus »ontologiziranja« s posredovanjem hierofanije najbanalnejših in nepomenljivih gest. Ritual se pri ponavljanju ujame s svojim »arhe-tipom«, sveti čas pa se ponovi.«19 V Traktatu o zgodovini religije Eliade izvaja tipologijo znanih mitov, vendar ga najbolj zanimajo kozmogonični miti. Raziskovalcev največji dosežek je analiza in opis mitičnega časa, ki ni enak posvetnemu času. S ponovitvijo kozmogonije se uničuje stari svet. Priklic svetega, pravljičnega časa aktualizira mit, ki se vedno dogaja »sedaj«. Za religioznega človeka (homo religiosus) nastopa bistvo pred bivanjem, zato imajo miti o začetku zanj poseben pomen, ker mu razlagajo njegov položaj. Y tej mitični ontologiji se ne upošteva le ponovitev stvari, ciklična vizija koz-mičnega in človeškega življenja, ampak tudi spomin. Poznati mite — pomeni toliko, kot spominjati se jih. Seznanjenje se najpogosteje izvršuje preko simbolične in skrivnostne posvetitve. Poznavajoč kozmogonični mit, ki je vzorčni model, postane človek ustvarjalec, kreator.29 S podobnih stališč opazujejo problematiko mita teologi katoliškega kroga. P. Ricour je zapisal, da ima mit ontološki naboj, ker hoče doseči uganko človeške eksistence. Njegov cilj naj bi bilo izražanje odnosa med temeljno bitjo človeka in njegovo zgodovinsko eksistenco.21 A. Vergote je poudaril, da mit »uvaja v bit zunanjščino, ki mu omogoči, da se razkrije«.22 Strukturalisti se odpovedujejo vprašanjem, ki so bila mitu postavljena poprej. Trudijo se, da bi analizirali njegovo strukturo in poudar- 18 M. Eliade: Aspects du mythe. Editions Gallimard 1963, str. 31. 18 M. Eliade: Traktat o historii religii. Warszaïva 1966, str. 37. 20 M. Eliade: Aspects du mythe i Traktat o historii religii. 21 P. Ricour: Funkcja symboliczna mitu. »Znak« 1968, št. 172, str. 1234. 22 A. Vergote: Mit, mierzenie rvyalienoivane i miara teologalna. Znak 1968. št. 172, str. 1268. jajo, da je proizvod kulture, »skrajna neavtentičnost«, podobna političnim ideologijam. To pomeni le, du mit nikoli ni nekaj novega in originalnega, ampak da se sklicuje na nekaj že sprejetih ali vsaj znanih družbenih prepričanj in se nanje opira. Hkrati učenjaki te metodološko-filozofske usmeritve pritrjujejo sociološkim stuliščem, ki mitu pripisujejo družbene funkcije. C. Lévi-Strauss je opozarjal, da je mit podrejen trojnemu pogoju — logični povezanosti, verski ortodoksnosti ter množičnemu pritisku.23 Lako čitanje mita se sklicuje na simbolično logiko in vsebuje t. i. »močno opozicijo« (kozmološko, metafizično in naravno). Vsaka mitična pripoved obstaja hkrati »v času« (sestoji iz vrste dogodkov) in »zunaj časa« (njegova pomenska, torej sakralna vrednost mora biti vedno aktualna). Z eno besedo, kronološki red poteka dogodkov absorbira brezčasna struktura vzorca, ki ima trajno obliko.24 Za Lévi-Straussa je mit jezikovna bit, ki temelji na povezavi duhovnih kvalitet s pojmovnimi. Pripada jeziku (langue), predstavlja se v govoru (parole) in je povezana z govorico (discours). Langue pripada okviru ponovljivega časa, parole — neponovljivega. Znanstvenik je hotel z uvedbo časovnega razlikovanja pokazati, da se mit nanaša hkrati na preteklost, sedanjost in prihodnost.25 Predstavlja dvostranski sistem: diu-hronični in sililironični hkrati in na ta način povezuje značilne lastnosti jezika in govora. Struktura mita je ciklična; »mitemi« (razmerja ali skupine razmerij, ločene v mitični pripovedi z analizo na osnovi fonemov v lingvistični koncepciji R. jakobsona) se nekako nakladajo drug na drugega in istovetijo. S ponovitvami, značilnimi za tip izpovedi — in zaradi njih — se pojavlja permanentna struktura mita. Razen tega jo Lévi-Strauss opozoril, da je mit sporočilo brez umetniške vrednosti: lahko se mu pridružujejo, niso pa nujno z njim povezane.20 Vrednost mita ne temelji na delovanju estetskih kvalitet, ampak na zgodbi, o kateri govori. »...ustvarjalni akt, ki rodi mit, je simetrično nasproten tistemu, ki tiči v izvoru umetniškega dela. V tem zadnjem primeru je izhodišče skupek enega ali več predmetov ter enega ali več dohodkov, ki jih umetniško oblikovanje daje značaj celovitosti z razkrivanjem skupne strukture. Mit ravna na enak način, vendar v obratni smeri: uporablja določeno strukturo za ustvarjanje absolutnega predmeta, ki razkriva skupek dogodkov (ker mit pripoveduje kakšno zgodbo). Dalje umetnost izhaja 23 C. Lévi-Strauss: Analiza morfologiezna bajki rosyjskiej. Pamietnik Lite-raeki 1968, R. L1X, sešitek 4. 24 C. Lévi-Strauss: n. d., str. 279. 25 C. Lévi-Strauss: Struktura mitom. Pamietnik Literaeki 1968, R. LIX, sešitek. str. 246. 20 C. Lévi-Strauss: n. d., str. 249. iz sestava: (predmet + dogodek), stremi k odkritju njegove strukture; mit izhaja iz strukture, s pomočjo katere grudi konstrukcijo določenega sestava (predmet + dogodek).«27 Etnolog je izvedel raznovrstne analize mitov prvotnih kultur v zapo-vrstnih zvezkih Mythologiques, toda najbolj znana je analiza mita o Ojdipu, obravnavajoča vse njegove verzije kot serije preobrazb. Značilno je, da so ta mit analizirali najprej psihoanalitiki (Z. Freud in E. Fromm), preden se je zanj začel zanimati Lévi-Strauss. Za Freuda je predstavljal eksemplifikacijo simbolično prikazane in univerzalizirane problematike posamezniku prirojenega nagnjenja. Fromm je težišče prenesel na problematiko skupnosti in v mitu videl simbolični izraz boja matriarhata s patriarhatom, Lévi-Strauss pa je z razporejanjem njegovih elementov v diahronijo (tukaj potek dogodkov v zgodbi rodu) in diahronijo (osvetlitev ponovljivih dvojnih opozicij) prišel do sklepa, da je to razvojni mit, ki govori o avtohtonem izvoru Spartov (z Zemlje). Pokazal je tudi njegovo strukturalno podobnost z enim od mitov južnoameriških Indijancev ter tvegal dovolj vratolomno domnevo, da se lahko kdaj izkaže, da obstaja za ves svet izključno ena struktura mita, oprta na red binarnih opozicij, razlike pa temeljijo na spremenljivosti fabule v določenem sporočilu. Mnogo zanimivejše in za analizo mitov plodnejše se zdi stališče, izraženo v že citirani Divji misli, ki govori o mitični refleksiji kot vrsti intelektualnega bricolaga. Mitična misel je tukaj prikazana kot poskus človekovega zavladanja nad kaosom narave, poskus sistematizacije in kategorizacije sveta, ki predvideva splošno in integralno vzročnost.28 Miti in obredi so ohranjali zapažanja in razmišljanja, »ki jih je omogočala narava začenši od teoretične organizacije in izkoriščanja čutnega sveta v čutnih kategorijah«.29 Kot bricoleur vodi mitično mišljenje dialog z ostanki kulturnih podskupin in se uvršča med spoznanja in pojme,30 »izdeluje skupke z določeno strukturo na osnovi ostankov in drobcev dogodkov, ne pa neposredno s pomočjo drugih skupkov z lastno strukturo«.31 Jezika »... ne uporablja na ravnini strukture: svoje ideološke palače gradi iz razvalin davnega govora skupnosti«.32 To razumevanje zbližuje Lévi-Straussa s semiologi, ki so prepričani, da je mit drugotni semiološki sistem, »z ukradeno besedo« kot ga je metaforično označil 27 C. Lévi-Strauss: \lyšl nieosroojona. Warszawa 1969. str. 44. 28 C. Lévi-Strauss: n. d., str. 22. 28 C. Lévi-Strauss: n. d., str. 30. 30 C. Lévi-Strauss: n. d., str. 32. 31 C. Lévi-Strauss: n. d., str. 38. 32 C. Lévi-Strauss: n. d., str. 38. H. Barthes.33 Poudaril je, da mit lahko postane vse — vsaka beseda' in podoba, vsako znamenje, ki nosi označeno in povzroča nastanek določene nadomestljive vrednosti (»skrajne ncavtentičnosti« v že navedeni oznaki C. Lčvi-Straussa), ki postane sredstvo družbenega sporazumevanja. Semiološka vrednost mita tiči v njegovi opori na jezikovno gradivo (v smislu tvarine), že predelano (na »ostankih kulturnih podskupin« — C. Lévi-Strauss) in zmožno izražati določene pomene. Barthes je poudaril, da mitični pomen ni poljuben, kajti vsaj deloma je motiviran z intencijo, ki deformira pomen sporočila. »Mit je določena vrednost, njegove veljavnosti ni potrjuje resnico: ničesar ne ovira njegove veljave večnega alibija: zadostuje, da ima njegov pomen dva obraza, da bi z enim vedno razpolagal svobodno: smisel je vedno prisoten, da bi predstavil obliko; oblika je vedno prisotna, da bi oddaljila smisel. Nikoli ni nasprotja, konflikta, razkola med vsebino in obliko: nikoli se ne najdeta v isti točki.«34 Notranja forma mita (beseda ali podoba) ni nikoli do konca zapolnjena. Po svoji naravi fragmentarna, eksponira izključno tiste predmete, ki služijo njeni motivaciji. Na pobudo Barthesovih, Batailleovih in Cailloisovih semioloških razmišljanj se je lotil raziskovanja te problematike M. Porçbski, ki skuša, uporabljajoč te kategorije, sistematizirati »ikonosfero« kulturne komunikacije. Razmišlja o možnosti klasifikacije civilizacijskih sistemov, kjer kot kriterij razlikovanja upošteva vrsto in obseg družbene informacijske zveze, v kateri obstaja tudi mit kot jezikovna tvorba, pri čemer sprejema definicijo jezika in določitev njegove funkcije od A. Tarskega. Od tod izviru njegovo prepričanje, da »predmetni jezik ustvarja podobe, metajezik analizira, pojasnjuje in vedno na neki način mitologizira.35 Mitologizacijo je Porçbski imenoval drugotno semantizacijo s podobo izraženih dejstev, opirajoč se na družbeno informacijsko mrežo, ki kontrolira mit in okoli njega ustvarja posredno, metajezikovno sfero. Porçbski se v tej trditvi odlično sklada z Barthesom, ki je tudi poudaril, da mit združuje v sebi dva semiološka sistema, namreč lingvistični sistem (jezik ali podobni sistemi predstavljanja, npr. podoba), ki ga raziskovalec imenuje »jezik — predmet« ter sam mit, ki je ta jezik zajel in v njem zgradil lastni sistem, označen z imenom metajezika, saj »je drugotni jezik tisti, v katerem se govori o prvem«.38 Porçbski je v svojih nastopih 3)1 R. Barthes: Mit dzisiaj. Poe/ja 1967, št. 11 ter Mit i znak. Wurszuwa 1970. 34 R. Barthes: Mit dzisiaj, n. d., str. 61. 35 M. Porçbski: Obraz i mit m modelu informacyjnym cymilizacji. Maszy-nopis na prawaeh rokopisu (v arhivu IBL PAN v Varšavi, inv. št. 606), str. 5. 30 R. Barthes: n. d., str. 56. večkrat poudarjal drugačnost pojava, imenovanega »mitotvorstvo«, od »podobotvorstva«, medtem ko jezik sam ne more podobe komentirati ali interpretirati. Zapisal je: »Mit mora držati podobo v poslušnosti, nadeti mora zaradi družbene stabilnosti vezi na njeno nevarno in sveto-skrunsko transgresivnost. «S7 Iz dosedanjega pregleda nedvomno izhaja, da mita ne moremo interpretirati ali razumevati poljubno ali metaforično. Njegov kontekst, ki združuje vsa pravilna razumevanja, je zgodovinsko in geografsko opredeljen sistem informacij, veljaven v določeni kulturi. Če sprejmemo Lot-manov termin, je mit »tekst kulture«, ki obstaja v dveh načelnih tipolo-škili podskupinah statični in dinamični. Prva podskupina — statična — označuje strukturo sveta in odgovarja na vprašanja, kako je urejen. Označuje ga negibljivost, opisana najpogosteje v topoloških pojmih sosedstva, meje ali neprekinjenosti. Znanstvenik ta pojav imenuje »diskretnost prostora«. Prostor določenega teksta kulture je opisan v metajezikovnih kategorijah, saj hoče raziskovalec v njem prikazati obstoječo informacijo o notranji organizaciji modela sveta (ne le prostorski; tudi družbeni, religiozni, etnični ipd.). Pri tem ne gre le za odkritje klasifikacijske sheme, ki določa strukturo sveta, ampak tudi za oceno, predstavitev aksiološke hierarhije takšnih ali drugačnih elementov. Druga podskupina dinamična — zajema v tekstih kulture značilnost kraja človekovega bivanja in delovanja v obdajajočem ga svetu. Prikazuje napore »semantičnega subjekta« znotraj določenih kontinua-cij, katerih strukturo obravnava prva podskupina. Teksti druge podskupine se od tekstov prve ločijo po fabuli in vsebini. Razstaviti jih je mogoče na situacije (epizode) in odgovarjajo na vprašanja — kaj in kako se je zgodilo? kaj je človek storil? Po Lotmanovem prepričanju morajo kot sredstva opisa nastopati pojmi, upoštevajoči premeščanje elementov. Nepremični elementi teksta upodabljajo kozmološko, geografsko, socialno ipd. strukturo sveta — z eno besedo, vse to, kar zajema pojem junakovega okolja. Medtem pa so junaki npr. Odisej, Orfej, Don Kihot, pa tudi Čičikov in Pjotr Bezuhov torej junaki na poti — v tekstu spremenljiv in gibljiv element. Lotman se je pri tem močneje oprl na Proppove raziskave, objavljene v Morfologiji pravljice. Stremljenja tako obravnavanih junakov se realizirajo znotraj univerzalnega prostora, ki je njihov svet.38 37 M. l'orebski: Sztuka a informacja. XV: Požegnanie z krytykq Krakow 1966, str. 158.' 38 J. M. Lotman: O metajazyke tipologičeskih opisani j kultury. Semiotika. Trudy po znakovym sistemam. Tartu 1969, št. 4. Lotmanova opažanja so izredno pomembna za analizo mita, ki ima ambicijo sestaviti vzorčni model. Iz perspektive, ki jo je prikazal sovjetski raziskovalec, ne izvirajo le splošnoteoretske konsekvcnce za raziskave mitov prvotnih »predzgodovinskih« družb, ampak tudi civilizacijskih mitov, ki se pojavljajo kot fenomeni človeške zavesti v sensu stricto umetniški ustvarjalnosti, predvsem literarni. Po predlagani metodi je mogoče razširiti interpretacijski model ter ohraniti natančnost raziskovalnega postopka. Pri tem ne smemo pozabiti, da »tekst kulture« v Lotmanovem razumevanju vsebuje vse to, kar je R. Ingarden razdelil na »intencionalne tvorbe« in »konkretizacije«. Za trenutek se je vredno zadržati tudi pri delu J. M. Lotmana in В. Л. Uspenskega Mit ime kultura, v katerem znanstvenika postavljata vprašanje o mitu kot specifično narativnem besedilu ter o strukturi mitoloških fabul. Pri poskusu označitve nemita in mita izhajata iz analize sporočil obeh tipov: 1 — svet je materija; 2 — svet je konj (Upanišad). V prvem primeru (deskriptivni opis) kaže sporočilo na metajezik, na njegov element ali kategorijo. Y drugem primeru (mitološki opis) kaže sporočilo na metatekst, to je tekst, ki izpolnjuje inetalingvistično funkcijo, pri čemer pripadata opisani predmet in opisujoči metatekst istemu jeziku.39 Zato je tudi mitološki opis inonolingvističen — predmeti sveta so opisani ravno skozi ta svet. Medtem pa je nemitološki opis usmerjen polilingvistično; sklicevanje na metajezik je v bistvu sklicevanje na drug jezik (vseeno, ali na jezik abstraktnih konstrukcij ali na tuj jezik; važen je sam proces prevoda), razumevanje je namreč povezano s translacijo v širokem pomenu te besede, medtem ko je v primeru mitološkega opisa povezano s pritrditvijo, istovetenjem. Če pa se v primeru deskriptivnih tekstov informacija v celoti ugotavlja po prevodu, prevod pa po informaciji, tedaj gre v mitoloških besedilih za transformacijo objektov in razumevanje teh besedil je povezano s pojmovanjem procesov te transformacije.41' V svelu, opazovanem skozi prizmo mitične zavesti, se morajo izkazati naslednje sestavine: 1. enostopenjske (pojem logične hierarhije načeloma združuje zavest določenega tipa); 2. nerazstaoljive na lastnosti (vsaka stvar mora biti opazovana kot integralna celota); 3. enkratne (razumevanje, ki zadeva večkratnost stvari, zahteva vključitev teh v določene splošnejše celote, kar implicira prisotnost ravnine metaopisa). 39 J. M. Lotman, V. A. Uspenski: Mif — imia — kultura. Semiotika. Trudy po znakovym sistemam. Tartu 1963, št. 6, str. 282—283. 40 J. M. Lotman, B. A. Uspenski: n. d., str. 283. Paradoks je, tla je mitološki svet enostopenjski v smislu logične hierarhije. Zato pa je prav nenavadno hierarhiziran v semantično vred-notenjski ravnini. Pri tem, tla je nerazstavljiv na lastnosti, je izredno razstavljiv na tlele. Enkratnost predmetov ne otežuje mitični zavesti opazovati različne stvari — s stališča nemitološke misli — kot enote. Mitološko mišljenje se z našega stališča kaže kot paradoksalno, toda ne moremo ga imeti za primitivno, kajti sijajno si pomaga pri zapletenili klasifikacijskih vprašanjih. Hierarhiji metajezikovnih kategorij ustreza v mitu hierarhija samih objektov, na koncu pa — hierarhija svetov. Delitvi na diferencialne lastnosti ustreza členitev na dele (»del« v mitu se funkcionalno sklada z značilnostmi deskriptivnega teksta, toda od njih se načelno razlikuje po mehanizmu, ker ne označuje celote, a se z njo istoveti). Logičnemu pojmu razreda (številnosti nekaterih objektov) ustreza v mitu — z znotrajmitološkega gledišča — predstavitev številnih predmetov kot enega. Y tako zarisanem mitološkem svetu imamo opraviti s posebnim tipom semiotike, usmerjene k procesu nominacije: znak mitične zavesti je namreč analogen z lastnim imenom. Sovjetski semiologi poudarjajo zvezo nekaterih fabulativnih položajev z nominalnim značajem mitološkega sveta. Taki položaji »imenovanja« stvari, ki nimajo imen v procesu ustvarjanja, preimenovanja kot ponovnega rojstva, položaji »obvladovanja jezika«, osvetlitev ali odkritje »resničnega« imena so znani iz številnih antropoloških opisov, iz pripovedi, ki zadevajo tabu, ter iz številnih folklorističnih primerov vsega sveta. Lotman in Uspenski poudarjata, da splošni pomen lastnega imena in njegove mejne abstrakcije teži k mitu. V sferi lastnih imen se srečamo z identifikacijo besede in denotata, tako pomembnih za mitološke predstave ter značilnosti, ki se pojavljajo pri tabuju ali ritualnih izmenah lastnih imen. Mitološkemu svetu pripada posebni nominalni mitološki prostor. Njegova zapolnitev z lastnimi imeni daje njegovim notranjim objektom značaj nujnosti, mitu pa značaj omejitve. Y tem smislu je mitološki prostor vedno zaprt in majhen, čeprav lahko sam mit pripoveduje o kozmosu. Fabula mita kot teksta se pogosto opira na »tesen«, zaprt prostor, ki ga začrta junak. Iz njega prehaja v zunanji, neomejeni svet in daje imena neznanim predmetom. Pomen mitoloških tekstov za kulturo nemitološkega tipa se med drugim potrjuje v umetnosti, kjer iz njih nastajajo metafizične konstruk- cije, kljub temu, da metafizika v mitu ni mogoča. Podobno je z metaforo. V mitu ni prisotna in je umetniški prenos mita v tradicionalne oblike naše zavesti. Mitološki tekst pa se lahko bere kot simboličen, če za simbol sprejmemo rezultat branja mita s stališča mnogo kasnejše se-miotične zavesti, tj. kot ikoničnega znaka. Simbol lahko pri tem deluje na dva načina — označuje mit kot tekst ali kot vrsto. »Mitološki model sveta, ki podlega funkcionalnim spremembam, nastopa kot metasistem, noseč vlogo metajezika; v skladu s tem — simbol ne ustreza elementu metateksta, ampak kategoriji metajezika.«41 Preobširno povzemanje izvajanj sovjetskih raziskovalcev izhaja iz pomembnosti njihovih raziskav za obravnavano področje in iz še vedno preslabega poznavanja njihovih odkritij na Poljskem.42 Pregledali smo pomembnejša raziskovalna stališča, pri čemer je bila selekcija gradiva nujna glede na ogromno število del s tega področja. Izbrali in označili smo za sodobne raziskave kulture najpomembnejša stališča, izpuščajoč podrobnejše analize ali zgodovinske preglede. Nismo obravnavali raziskav mita na literarnih tleh, ker je to posebno vprašanje. Mit lahko pride v odvisno zvezo z literaturo in poezijo, toda ta zveza ne sodi med nujne in vsak primer zahteva natančno analizo. Različni načini obravnavanja problematike mita, ki jih določajo raziskovalčeva svetovnonazorska in metodološka stališča, vodijo do presenetljivo soglasno postavljenih vprašanj, ki zadevajo to raziskovalno področje — kaj je mit v okviru skupinske zavesti in v okviru jezika? — kakšna je njegova leksika in skladnja? — na kak način deluje v komunikacijskem sistemu kulture? Odgovori so pomensko različni, toda vsakič poudarijo težo problema in njegovo svetovnonazorsko pomembnost. Prevedel Nikolaj Jež 41 J. M. Lotman, B. A. Uspenski: 11. d., str. 294. 42 Sele leta 1975 je izšla antologija del sovjetskih semiologov — Semiotyka kultur/j. Warszawa 1975. РЕЗЮМЕ Современные исследования структуры и функционирования коллективного сознания, следовательно и мировоззренческих образцов, в которых играет миф довольно значительную роль, берут чаще всего как отправной пункт или несложные первобытные культуры или прочные единения, входящие в понятие » м ассовая культура«. В обоих типах культур имеют мифы и мифологические процессы определенные задачи (религиозные или идеологические), и хотя они не бывают идентичными, они всетаки показывают много сходных свойств. В общем можно исследовательские точки зрения свести на два мировоззренческих исходных положений: на идиогенетическое, исходящее из уверенности в трансцендентность »numinosum-a« (R. Otto, Е. G. Jung, M. Eliade), и на рациональное, подходящее к мифу как к продукту определенной культуры (этнология, структуральная антропология, социология, семиология), которого можно подвергнуть анализу, обладающему возможностью расскрытия механизмов его возникновения и воздействия на общество. Оба исследовательские исходные положения, несмотря на мировоззренческие и методологические разницы, приводят до определения репертуара вопросов, связанных с этой проблемной сферой: — Что такое миф на уровне коллективного сознания и на языковом уровне? Какие его лексика и синтаксис? Каким способом он действует в коммуникационной системе культуры? Ответы бывают разные, но все они по крайней мере подчеркивают сложность проблемы и ее мировоззренческую значимость. UDK 808.62—541.42 Stjepan Babic Univerza v Zagrebu TVORBA SAMOSTALNIKOV S PRIPONSKIMI OBRAZILI NA -KA 0.1 Predmet pričujoče obravnave so tvorjeni (motivirani) samostalniki hrvatskega knjižnega jezika, ki se končujejo na -ka. Gre torej za samostalnike, izpeljane s priponskimi obrazili, ki se končujejo na -ka. Takšnih priponskih obrazil je 26. Spodaj so v prvih dveh stolpcih razporejena po abecednem redu, v drugih dveh stolpcih pa po abecedi od zadaj. -ka -etika -ka -cänka -ačka -ika -aka -janka -aka -iljka -ačka -štänka -alinka -inka -ika -ënka -filka - j änka -jika -inka -äljka -järka -Ijika -alinka -änka -jika -atika -ärka -č änka -juška -etika -järka -ärk а -Ijika -бјка -eska -atika -öjka -älka -uška -äoka -öoka -äljka -juška -ënka -štanka -iljka -по Ära -eska -uška -änka -öoka 0.2 Tvorna priponska obrazila so: -ka, -aljku in -ika. Druga so malo tvorna ali povsem netvorna. 0.3 Med temi tvorjenkami so pogosti samostalniki, ki poimenujejo žensko pripadnico prebivalstva. To tvorbo obravnava poseben članek,1 zato se tu z njo ne bomo posebej ukvarjali. Omeniti je treba le, da gre za tvorjenke s priponskimi obrazili -ka, -äljka, -änka, -arka, -сппка, -ïljka, -ïnka, -јппка, -jarka, -štanka in da je med njimi tvorno le pri-ponsko obrazilo -ka, druga pa so malo tvorna ali povsem netvorna. S pri-ponskima obraziloma -čunka in -štanka so izpeljana samo ženska imena prebivalcev, zato ju v tej obravnavi ne bomo več omenjali. 1 Tvorba imen prebivalcev v narečjih in hrvatskem knjižnem jeziku, Ono-mastica jugoslavica, 6, Zagreb, 1976, str. 176—183 (v srbohrvaščini). Priponsko obrazilo -kn 10 Samostalniki s priponskim obrazilom -ka so izpeljani iz samostalnikov, pridevnikov, glagolov, števnikov in prislovov s priponsko, predponsko-priponsko in različnimi vrstami zložene priponsko tvorbe. Najpogostnejša je tvorba s priponskimi obrazili, še posebej izpeljava iz samostalnikov. Izpeljana iz samostalniške podsiave 11 S priponskim obrazilom -ka se izpeljujejo samostalniki iz samostalnikov vseli spolov in sklanjatev. 11.1 Najpogostnejše so izpeljave iz samostalnikov moškega spola, ki se ravnajo po sklanjalvenem vzorcu jelen. Pri tej izpeljavi je zelo značilna razvrstitev priponskega obrazila -ka. Najdemo ga zlasti pri podstavah, ki se končujejo na zvočnik: j bùrzûjka: herojka, samurajka, petrolejka ...; I bbgumïlka: moralka; lj bögäljka: bogômôljka; m astronömka: eкопотка-, n eplgönka: grandomanka, kleptomunku, kompanjonka, Ijepotanka, muslimanka, špijunka ...; r adminhträtörka: alkoholičarka, akuSerka, amaterka, ambasadorka, analiiičarka, dramaiičarka, gostioničarka, knjižničarka, planinarka, dobrotoorka . . .; v detèklioka. Najpogostnejše so izpeljanke iz podstav, ki se končujejo na -r. Sicilijo jim podstave na -n. Izpeljava iz drugih podstav jo precej redkejša, za podstavo s končnim -nj celo ni primera. 11.2 Podstavam, ki se končujejo na -r, se lahko prilika tudi priponsko obrazilo -ica, ki ima isti pomen. Razvrstitev teh dveh priponskih obrazil bi bilo potrebno posebej raziskati. 11.3 Podstavam, ki se končujejo na -telj, se v sodobnem hrvatskem knjižnem jeziku običajno pritika priponsko obrazilo -ica, zato so izpeljanke s končujem -teljka zelo redke. V gradivu je 68 takih samostalnikov, vendar jih je le 11 uporabljenih v hrvatskih besedilih: darooatêljka (S. Novak): graditeljka (V. Nazor), liraniteljka (A. Harambašič), izvje-stiteljka (prev. Z. Crnkovič), kriooiooriteljka (Vjesnik u srijedu), roditelj-ka (N. Tordinac), spasiieljka (M. Kombol), učiteljka (A. Šenoa), utješi-teljka (prev. M. Bogdanovic), tješiteljka (Lj. Wiesner), V srbskem knjiž- nem jeziku so take izpeljanke precej pogostnejše. Gre za eno od razlik v besedotvorju med obema knjižnima tipoma, vendar bi bilo razsežnosti tega pojava potrebno posebej raziskati.2 11.4 Včasih se podstave skrajšajo za -in, -/a/k in -/a/c. Končaj -in izgubljajo podstave, pri katerih se -in izgublja tudi v množini: krščanka, karmeličanka, mješianka, рйсппка, ùkucânka... Končaj -/a/k se izgubi samo pri samostalniku pastorka, ki je izpeljan iz pastorak. 11.5 Zelo pogosto se krajšajo podstave na končaj -/а/с: büzänka; bogdmöljka: brodolomka, čudotoorka, dominikanka, ilirka, inovjerka, komsomolka, omladinka, padobranka, srednjoškolka, tečajka, zločinka ... Še posebej pogoste so takšne izpeljanke, kadar je v podstavi samostalnika moškega spola pridevnik: cmizdrävka, garaoka, čakavka: dosjet-Ijivka, gimnazijalka, ijekaoka, ikavka, intelektualka, lubilarka, kajkao-ka, kontinentalka, lažljioka ... 11.6 Izpeljanke občnih samoglasnikov iz podstav z drugimi končnimi glasovi so zelo redke: alpinistka: pijanistka, turistka (M. Krleža), ari-stokratka (K. Š. Dalski), diletantka (M. Nehajev), golupka (S. Vraz). Namesto teh so običajnejše izpeljanke s priponskima obraziloma -ica ali -kinja. 11.? Pri izpeljankah iz moških priimkov se priponsko obrazilo -ka pritika tudi podstavam z drugimi končnimi soglasniki, najpogosteje pa seveda tistim na -с: Borkooička, Brajdicka, Filipčička, Jagûsiovicka, Fût ačka, Dugijänka, Rukàvinka, Hôrvatinka, K'idemetka . . . 11.8 Naglas teh samostalnikov se ravna po precej preprostih zakonitostih. Izpeljanke imajo v glavnem nominativni naglas samostalnika, iz katerega so izpeljane, zlog pred končnim zvočnikom pa je dolg: administrator > administrätörka: amater > amaterka, avijatičar > avijatičarka ... Izpeljanke iz samostalnikov z gibljivim a v zadnjem zlogu in dolgim rastočim naglasom na predzadnjem zlogu imajo kratek rastoč naglas na tretjem zlogu od zadaj, predzadnji zlog pa je dolg: intelektualac > intelektualka : komsomolac > komsomolka, ondadinac > omladinka, sred-njoškolac > srednjoškolka ...; lahko imajo tudi naglas samostalnika, iz katerega so izpeljane: intelektualka, komsomolka, omladinka, srednjoškolka ..., ki ga najdemo tudi pri izpeljankah tipa frizer frizéra > fri- 2 Pregled s pomočjo uporabnih potrditev iz slovarja dveh Matic, RMH in RMS, in iz slovarja Skrpske akademije nauka i umetnosti. RS, ter samostojno zbranih dokazuje, da ima od 68 omenjenih samostalnikov potrditve rabe 33 samostalnikov, 22 pri srbskih pisateljih, 7 pri hrvaških, 4 pa pri obojih. Samostalniki brez potrditev rabe so večinoma iz slovarja Ristič-Kangrin. zêrka in frizerka: kondukler kondukterka > kondukterka (z obema variantama). 11.9 Pomen izpeljanke v dobršni meri zavisi od pomena samostalnika, ki je v podstavi. Samostalniki v podstavi najpogosteje poimenujejo moško osebo, izpeljanke iz njih pa prav takšno žensko osebo. 11.10 Številne so izpeljanke iz samostalnikov moškega spola, ki pomenijo poklic, stalno ali občasno ukvarjanje s čim, nosilca kake posebnosti ali lastnosti, pristaša filozofske smeri, vere, pripadnika družbene ali verske skupine in podobno; izpeljanke na -ka poimenujejo takšno žensko osebo, na primer: akùsërka, ambasädörka, analiiičarka: alenlatorka, bo-taničarka, frizerka, kozmetičarka ..., alkoholičarka, bogaljka, epigonka, herojka, kleptomanka, licemjerka, Ijepotanka, sanjarka, stanarka.. bogumilka, karmeličanka, krsčanka, muslimanka, poganka, pučanka, olastelinka; pastorka, püdstanarka. 11.11 Izpeljanke iz podstav, skrajšanih za -/а/с, ki imajo v podstavi pridevnik (glej 11.5), bi lahko imeli za direktne izpeljanke iz pridevnikov, vendar jih zaradi enotnosti motivacijske tvorbe obravnavamo kot izpeljanke iz samostalnikov moškega spola, skrajšanih za -/а/с, toda le pod pogojem, da pomenijo žensko osebo z istimi lastnostmi, kot jih ima moška oseba v podstavi. 11.12 'Гаке tvorjenke le izjemoma pomenijo ženo moške osebe, pa še to v glavnem pri starejših pisateljih: Čavlarku i kramarku pako oezao je čuclan vez... (A. Šcnoa, Zlatarovo zlato, Zagreb 1936, str. 55.) — Pekarka Tihodicka pričala je Magdi... da njezin Nikica zbilja kruh mijesi za inštalaciju (n. m., 168). 11.13 Včasih je iz moškega imena izpeljano žensko ime: Bàgdûnka, Ivanka, Ivka, Mihôvilka ... 11.14 V praktičnem sporazumevalnem jeziku je zelo razširjena izpeljava s priponskim obrazilom -ka iz priimkov. Te izpeljanke označujejo ženske osebe z istim priimkom, še posebej poročene. Uporabljajo se, kadar ženske osebe niso prisotne; če so prisotne, ima namreč takšna izpeljanka posmehljiv prizvok. V knjižnem jeziku so te izpeljanke stilno označene, uporabljajo pa se v dialogih in kontekstih, kjer odnos do poimenovane osebe ni spoštljiv - navadno gre za osebe iz nižjih družbenih plasti. Pogosto naletimo nanje v liumorističnem stilu, oziroma v hu-moristično naglašenih stavkih različnih stilskih vrednosti, na primer: Tihodicka (A. Šenoa, n. d., 56), Šafranička (isto, 76), (Šafranicka je prisotna, vendar je pozdrav posmehljiv), Petrovička (A. G. Matoš, Iverje, Zagreb, 1935, str. 32), Pogačicka (isto, 93), Kolarička (isto, str. 113): gospa Kolarič se podpisuje Ljuba Kolaričeva; isto, str. 105), Jaguštovička (S. Kolar, Mi smo za pravicu, Zagreb 1942, str. Si), Futačka (isto, 99), Filipčička, Brajdicka (V. Majer, Život puža, Zagreb 1938, str. 88), Satajička (J. Kušan, Čaruga, Forum 3/1978, str. 464). 11.15 V podstavi so pogosto samostalniki, ki poimenujejo moškega prebivalca. Tvorba imen ženskih prebivalcev s priponskimi obrazili na -ka in drugimi je obravnavana v članku, ki smo ga omenili v opombi 1. V njem je govora o etnoidih (str. 145). Tu je potrebno dodati le, da se k moškemu etnoidu tvori ženski s priponskim obrazilom -ka: brdänka, državljanka, goranka: gradanka, inozemka, mješianka, otočanka, p lati ink а, podgorka, prigorka, primerka, provincijalka, seljanka, sugradan-ka, sumještanka, tudinka, varošanka, oelegradanka, zagorka, župljan-ka... 11.16 Če podstava pomeni žival, izpeljanka s priponskim obrazilom -ka označuje samico: cfvka (I crvku ima mali crv, A. Šenoa, RMS), fa-zanka, gačanka (kokoš), golupka (bolj običajno golubica), hipopotamka, kanarinka, krokodilka, pingvinka ... Včasih, navadno v množini, označujejo živalsko vrsto ali družino: iïdavke ,vrsta kač'. 11.1? Izpeljanke iz drugih samostalnikov moškega spola so sorazmerno redke in poimenujejo različne pojme: živali: bïsërka (kokoš), naočarka (kača); rastlino: Ijiljânka (vrsta lilije rumene barve); stvari: acetilčnka, petrolejka (svetilke), stearinka (sveča), najlonka (nogavica), ddmobranka (kapa), ulanka (bluza), brzojavka (telegram)...; drugo: brojka, moralka (veda o morali), odbojka, žalopojka, znamenka, zna-čajka... 11.18 Izpeljava iz samostalnikov ženskega spola je malo plodovita. Če izvzamemo ženska imena, imajo besede v splošni knjižni rabi povečini posebne pomene, navadno terminološke, druge pa se poredkoma rabijo, so zastarele ali pa imajo pokrajinski značaj in podobno. Mnoge so na meji tvornosti. 11.19 Obstaja tudi skupina s pretežno manjšalnimi in ljubkovalnimi pomeni oziroma imena, dobljena s pomočjo manjšalnega pomena: cu-rička (manjšalno in ljubkovalno od curica, M. Begovic): čaška (čašica, Šenoa, anat. in bot. ime), liiljka (pogovorno ljubkovalno hiljadarka), hoojka (pesniško manjšalno in ljubkovalno), kčerka (zmanjšan ljubkovalni pomen), klijetka (anat. ime), kokoška (manjšalnica, redka), košut-ka (manjšalnica, Šenoa), sjenka (manjšalnica), snajka (pokrajinsko ljubkovalno), stijenka (tehnični in anatomski pojem), travka (manjš. in Ijub-kov. ter travna bilka). 11.20 Ljubkovalnice, izpeljane iz ženskih imen s priponskim obrazilom -ka, pogosto izgubijo ljubkovalni pomen: Anka: Bojka (Bojana), Jelka (Jelena), Julka (Julijana)... 11.21 Za ostale občne samostalnike velja, kar je bilo rečeno pod točko 11.18: bôljkii (bolezen, bolezenska lastnost), borovička (žganje, pokr.), mašinka (vojaški žargon, puška), četortinka, osminka, šesnaestinka, polo-vinka (ritmična enota v glasbi), ručka, slamka (slamnata bilka), srečka (loterijski listek), si rank и (politična ali družbena), zaboravka (pesniško voda, bilka), zoijerka (zver), žeravka (redko, žerjavica). 11.22 Lahko rečemo, da je izpeljava iz samostalnikov srednjega spola s priponskim obrazilom netvorna. Samo nekaj samostalnikov je izpeljanih s priponskim obrazilom -ka: biljka, plečka, rešetka, sjemenka, voč-ka, petrovka. 11.23 S predponsko-priponsko izpeljavo je tvorjen samostalnik dàkoljënka (običajno v množini rabljen za škornje, hlače, danes najpogosteje za nogavice). Tvorba iz pridevniške podstaoe 12.1 V tej kategoriji je priponsko obrazilo -ka tvorno tudi. če izpeljanke s pridevniškimi podstavaini, vzporedne izpeljankam s priponskim obrazilom -(a)c, obravnavamo kot izsamostalniške (glej 11.5 in 11.11). To priponsko obrazilo ima značilno razvrstitev. Če je pridevnik netvorjena ali izpeljana beseda, so samostalniki izpeljani iz podstav, ki se končujejo z zvočnikom; če je pridevnik sestavljen, se včasih pritika tudi na pod-stave s kakim drugim končnim soglasnikom, vendar se tedaj glasovi k, g, h zamenjajo s č, i, š: bjelouška < bjelduh ... Naglas je tako kot pri pridevniku na podstavi, ki ima podaljšan zlog pred končnim zvočnikom. Tako izpeljani samostalniki imajo različne pomene. 12.2 Nekateri označujejo osebo: črnka, plavka, bezdjetka ... Če je v podstavi pridevnik iz moškega priimka, izpeljanke pomenijo žensko osebo z istim priimkom in imajo iste stilne vrednosti, kot smo omenili že pri izsamostalniškili izpeljankah (glej 11.4), na primer: Freijovka (A. Sc-noa, n. d., str. 55), Bučekovka (V. Majer, n. d., str. 88). 12.3 Živali poimenujejo: bijèlka (kokoš, riba), bèzupka (školjka). bjelouška (kača), crnoglavka: cmoperka, crvenorepka, dugokrilka, sab-lokljunka (ptice), dvorepka (žuželka), dvozupka, šiljoglavka (ribe). 12.4 Imena rastlin: cèmpresôvka, mirisävka (grozdje, hruška, jablana), rânka (breskev). 12.5 Imena stvari: jednocjeoka, dvocjevka, trocjevku (puške), limen-ka (pločevina), pečenka, pletenka (steklenica), realka (gimnazija), spe-cijalka (zemljevid, bicikl), transïbirka (železnica), staklenka (steklenica), titovka (kapa) . .. Poimenovanja drugih pojmov: careoka (himna), slinavka (bolezen). Tvorba iz glagolske podstave 13.1 Izglagolskc izpeljanke s priponskim obrazilom -ka se tvorijo iz dovršnih in nedovršnih glagolov z glagolskimi priponami -0-, -i-, -ova-. To priponsko obrazilo se zlasti pritika glagolskim podstavam s priponama -i- in -a-, manj pa tistim z glagolskima priponama in -ova-. 13.2 Izpeljava poteka iz sedanjiške podstave: čestitka, dojka, split-ka ... Iz glagolov z glagolsko pripono -ova-: jadikovka, psovka, rovka, vrbovka . .. Posebnost: bitka. 13.3 Pred -ka pride do prilikovanja po zvenečnosti: bilješka, o paska, pripovijeika, zip к и ..., с in k pa se zamenjata s č: kvDčka, sječka. 13.4 V dvozložnih izpeljankah je naglas dolgo padajoč, če je pred -ka zvočnik: bajka; dirka, dojka, psovka, rovka, spojka, stanka, svirka, vurka.. ., drugače pa kratko padajoč: bitka: cjepka, crpka, čistka, greška, klepka, klopka, кирка, kvočka, sječka, sklopka, spletka, zipka, značka, zvečka . . . Med temi imajo samo nekatere dolg padajoč naglas: cijetka (bolj običajno cjèdiljka), gatka, kriška ob kriška. — Štirizložne izpeljanke iz glagolov s predpono imajo kratek padajoč naglas na prvem zlogu, predzadnji zlog pa je dolg: bdgonëtka: zagonetka, pretpostuvka, pripovijeika ... — Druge trizložne in večzložne izpeljanke imajo tak naglas kot infinitiv, zlog pred priponskim obrazilom pa je dolg, če se pod-stava končuje z zvočnikom, drugače pa kratek: bilješka: čestitka, do-sjetka, isklopka; nubtivka: ostavka: pàpijêoka, postavka, sortirka, trenirka ... 13Л Pomeni so različni, vendar ne oddaljeni, saj jih je mogoče opisati s sorodnimi pretvorbami. Najpogostnejši so pomeni, ki jih transfor-miramo — tisto, kar nastaja, kar je, ko se realizira pz (kjer je pz pre-zent) podstavnega glagola. Izpeljanke poimenujejo: abstraktno: bajka, bilješka, čestitka, dosjetka, greška, jadikovka, odgonetka, ostavka, pogreška, popijevka, postavka, prepirka, pretpostavka, pripovijetka, psovka, spletka, stanka, varka, zagonetka ...; dejanje: bitka, čistka, kupka, nabavka, svirka, vrbovka...; stvar: kriška, sječka, snimka, zaprška ... Pomen po transformaciji — tisto, kar pz, imajo izpeljanke, ki poimenujejo: osebo: etiketirka, seroirka, sortirka...; žival: kvočka, rovka-, stvar: adresirka, etiketirka, klepka, klopka, sklopka, sortirka, spojka, značka, zvečka... Pretvorba > tisto, s čimer se pz velja za izpeljanke, ki poimenujejo stvari: crpka, dojka, isklopka, pre-klopka, primka, repetirka ... Nekatere stvari iz zadnjih dveh skupin bi lahko zamenjale skupino glede na tehnično stališče: ali se z njimi opravlja delo (sredstvo) ali same opravljajo delo avtomatično. Izpeljanke, ki poimenujejo stvari, se ravnajo po redkejših transformacijah: > tisto, kar se pz: pošiljka, predstavka, prostirka ..., > tisto, v čemer se pz: kupka, trenirka, zipka ... Tvorba iz števnikov in prislovov 14.1 Iz števniških samostalnikov na -oje, -oro je s priponskim obrazilom -ka izpeljanih nekaj samostalnikov: dvojka, trojka, četvorka, pè-törka, sèstôrka... Ti samostalniki poimenujejo različne pojme, ki so v zvezi s števnikom v podstavi. 14.2 Najpogosteje poimenujejo skupino oseb, ki jo povezuje določen cilj, delo ali ideja: ... a bila je to trojka spremna cla pograbi i nož (Stjepan Mihalic, Novele, 114). 14.3 Včasih označujejo število živali v vpregi: trojka. 14.4 Pri starejših pisateljih pomenijo posodo (sod, steklenico), ki vsebuje določeno število merskih enot (akov, litrov): Idi pa izvadi dvojku vinu (J. Kozarac, RMH); Ma to vam je bila glavurda ... kao dvojka (I. Capelič, Malo šale — malo zbil je, 200); ...sada odmah ispuri onu praznu petorku (J. Jurkovic, Sabrane prip., 60). Ta pomen iz civilizacijskih vzrokov postaja arhaičen. 14.5 Včasih označuje števnik tudi tisto, kar je z njo označeno (osebo, prostor, tramvaj, igralsko karto, šolsko oceno in podobno): Prvi broj je četvorka, drugi dvojka (Hašek-Jonke, RMH). V tem pomenu se pojavljajo tudi izpeljanke iz glavnih števnikov: dèvëtka, dèsëtka ... Ti si pokupila curu, keca, malu i desetku ... (N. Simič, Braca i kumiri, Zagreb, 1955, 33). V hrvatskem knjižnem jeziku so namesto teh izpeljank bolj pogostne izpeljanke s priponskim obrazilom -ica: dvlca, trica, četvrtica, pèt ica . .. 14.6 Včasih imajo tudi kak poseben pomen. Tako četvorka pomeni ples štirih soplesalcev. 14.7 Iz prislova je izpeljan samostalnik prečka. Tvorba s sestavljenim priponskim obrazilom 15.1 Priponsko obrazilo -ka lahko najdemo tudi v sestavljeni tvorbi s priponskimi obrazili različnih vrst. Mnogi samostalniki, ki imajo podoben morfemski sestav, se uvrščajo k pridevniškim izpeljankam (t. 12). Tu navajamo samo tiste, ki nimajo paralelnega sestavljenega pridevnika ali pa si ga ne moremo zamisliti kot možnost. Priponsko obrazilo -ka je prisotno v naslednjih sestavljenih pripon-skih tipih: 1. sam. + 0 + sam. + -ka: polnocka, ponocka; 2. sam. + o + gl. + -ka: čedomorka, bogomoljka (žuželka); 3. sam. + e + gl. + -ka: dušegupka (M. Božič); 4. prid. + o + samost. + -ka: dugohaljka (oseba), crvenovoljka (običajneje crvendac), modrovoljka, žutovoljka (ptice), bjelorepka, crnoperka, dugoperka, mnogoperka, tvrdoperka, žu-toperka (ribe glede na plavuti); 5. prid. + 0 + sam. + -ka: crvenperka (riba), crvenrepka (ptica, bolj običajno crvenorepka) ; 6. števnik + o + -ka: jednočinka, dvočinka (drame), jednomelka, irometka (puške), peto-Ijeika (plan), sedmoljetka, osmoljelka (šole), dvodinarka (kovanec); 7. števnik + o + gl. + -ka: prvokoska (koza), prvotelka (krava), dvorotka, Irdrolka (sadna drevesa); 8. prisl. + gl. + -ka: brzomelka (puška), ra-dodajka (oseba). Priponsko obrazilo -aljka 20 Priponsko obrazilo -äljka je tvorno obrazilo, s katerim se izpeljujejo samostalniki iz nedovršnih glagolov 5. in 6. vrste. Podstava se dobi tako, da se odvzame končni -aii. Iz glagolov drugih vrst je izpeljanih samo nekaj samostalnikov: crpaljka (bolj običajno crpka), prdalj-ka, tužaljka. 21 Prvi zlog priponskega obrazila je dolg, naglas pa povečini tak kot pri glagolu, ki je v podstavi, vendar s težnjo, da bi zlog pred priponskim obrazilom imel namesto kratkega padajočega ali dolgega rastočega kratek rastoč naglas. Primeri so navedeni v sledečih točkah. Izpeljanke poimenujejo: 22 preproste naprave: bhcäljka: brizgaljka, čegrlaljka, lwataljka, kapaljka, klepetaljka, klizaljka, koluraljka, ležaljka, mahaljka, njihalj-ka, pisaljka, pištaljka, pocivaljka, računaljka, raslezaljka, škrebetaljka, štipaljka, šlrcaljka, vrealjka, zviždaljka . ■ ■ 23 vrste ugank: dodavaljka, dopunjaljka, ispunjaljka, ispuštaljka, križaljka, oduzimaljka, opisivaljka, pogadaljka, pomicaljka, premetalj- ka, sklanjaljka, slagaljka, stupnjeoaljka, umeialjka, zamjenjivaljka, zbrajaljka... 24 Včasih takšne izpeljanke pomenijo tudi kaj drugega: nàricâljka. lû/.âljka (pesmi), podmétàljka (spletka) ... Priponsko obrazilo -iku 31 S priponskim obrazilom -ika se izpeljujejo samostalniki iz samo-stalniškili, pridevniških in glagolskih podstav. Končni k, g, h se premen ju jejo s č, z, š: Julčika, jošika, oršika ... Naglas je kratek rastoč, in sicer na tretjem zlogu od zadaj. Pomeni izpeljank so različni. 32 Pri izsamostalniški tvorbi so v podstavi samostalniki vseh sklonov in sklanjatev, izpeljanke pa imajo različne pomene. 32.1 S tem priponskim obrazilom se pogosto izpeljujejo ljubkovalna imena, vendar pokrajinsko obarvana, zato so v knjižnem jeziku navadno v rabi le v humorističnem smislu ali v humoristično naglašenih stavkih, v dialogu in podobno.: bracika (J. Draženovič, Djela, IV, 30), Tončika (Л. G. Matoš, n. d., 129), Julčika (isto, 130), Malčika (V. Majer, n. d., 94), Šoarcika (S. Kolar, Iii jesmo, 182). Podobno tudi Micika, Rezika, Ga-bika ... 32.2 Osebe poimenujeta tudi samostalnika korjenika in svastika, rastline in rod rastlin: bročika, čemerika, gomoljika, jadika, jelika (deblo jelke), jošika (jelša), kamenika, lovorika, mlječika, sapunika, šimši-rika ...; stvar: solika, šibika, vršika ...; znanost, veda: liturgika, melo-dika, metodika, metrika...; posebej pogoste so takšne izpeljunke iz samostalnikov na -ist, ki pomenijo moške osebe: anglistika, arabistika, bohemistika, esejist ika, germanistika, grecistika, indoevropeistika, lingvi-stika, rusistika, slavistika .. .3; z različnimi podstavami in pomeni: epika, heroika, melodika, ornamentika, ritmika, simbolika, sinonimika, so-kratika ... 33 Pri izpeljavi iz pridevniške podstave pomenijo: stvari: crvenika, rumenika (vina), varenka (mleko), tnladika (poganjek, pogosteje mladica), šupljika ...; rastline crvenika, zelenika žutika ...; abstraktno: romanika. 34 Iz glagolske podstave je izpeljan samostalnik cjepika (cepljena breskev). • 3 Posebej je potrebno razpravljati o zapletenem teoretskem problemu, ko se iz samostalnikov na -ika s krnitvijo podstave in priponskim obrazilom -0 izpeljujejo samostalniki za moške osebe. Druga priponska obrazila 35 K drugim priponskim obrazilom štejemo slabo tvorna in netvor-na, ne da bi upoštevali njihovo potencialno tvornost. 36 -ačka: igračka, Ijuljačka, pljuDačka; -aka: pišaka (bolj pogosto mokraca); -alïnka: vestalinka; -älka: vestalka. 3? -anka. Priponsko obrazilo -anka je slabo tvorno. Z njim se izpeljujejo samostalniki iz glagolov -a- in -ova- vrste, ki se jim odbije -ati. Iz glagoiske podstave glagolov в vrste je izpeljan samostalnik pijanka. Naglas je na zlogu pred priponskim obrazilom (kratek rastoč), vendar je ùs p ud anka pogostncjše kot uspavanka. Takšne izpeljanke pomenijo: a) stvar: crtänka; čitanka, pisanka. pljuoanka (redkeje, pljuvačka), stajanka (platforma), vježbanka ..., b) breskev: kalanka, c) pesem: jadovanka (zastarelo), pjevanka (redkejše). tugovanka, uspavanka ...; d) vrsto zabave: pijanka. Iz samostalniške podstave sta izpeljani čajanka in kàjdânka. 38 -tirka. Priponsko obrazilo -arku je zelo slabo tvorno. Z njim so izpeljani samostalniki iz samostalniških podstav. Naglas je kratek rastoč na prvem zlogu. Pomeni so različni: kukmarka, livadarka (ptice), uljarka (kit), lističarka, mješinarka (gobe), livadarka, maliunarka (rastline), liilja-darka (bankovec), iglarka (puška), piličarka (kletka za piščance), stoti-narka (bankovec), košarka (igra). 39 -atika. Pri nekaterih izpeljankah iz samostalnikov grškega izvora, pri katerih se podstave končujejo na -m: aksiomàtika; diplomatika, dogmatika, enigmaiika, problematika, sistematika, tematika ... 40 -tivka: služavka; -čuku: solenka; -eska: humoreska, soldateska: -etika: energetika. 41 -iljka. Pri nekaterih samostalnikih, izpeljanih iz glagolov -ova-vrste. Izpeljanke poimenujejo različne stvari: cjediljka, glasiljka (pogosteje v množini), nosiljka, sojetiljka ... 42 -inka: blondinka (plavolaska), uršulinka, milijuntinka, stotinka, šezdesetčetvrtinka, tisucinka, devetinka, večerinka. 43 -jiinka: kičanka; -jarka. Supletivno priponsko obrazilo k -arka; pritika se podstavam, ki se končujejo na k, g, li, včasih tudi tistim na -n, začetni j pa se s končnimi glasovi podstave prilikuje po zakonih jotacije: klobučarka, siličarka (goba), mjesečarka (rastlina), rupičarka (stroj), stotinjarka (poleg stotinjarka); -jika: paljika, pepeljika, stublji-ka, strnjika: -juška: viljuška; -Ijika: bodljika, medljika, trepeti jika: -бјка: Ijepojka, mladojka, plaoojka ...; -пока: kapooka (ž. oseba kapo), ridooka (kača), akiovka (torba, enotlejanka), hrenovka (klobasica), ojet-rooka; -uška: peruška, zmijuška (Lako bi on... za onu bjeloglavu zmi-jušku ... Ivandica, M. Božič, RMS). UDK 886.3.09—31 "5.2 Zdenka Fer kol j Ljubljana UTOPIJA Y SLOVENSKI PROZI 19. STOLETJA V slovenski literaturi 19. stoletja obstaja pet utopičnih proznih besedil, ki na svojstven način aktualizirajo evropska modela klasične (pozitivne) utopije in antiutopi je. Skušali bomo ugotoviti njihove značilnosti, zato nas bo zanimala predvsem njihova struktura. Nineteenth Century Slovene literature contains five utopian prose texts which represent specific realizations of the European model of the classical (positive) Utopia and anti-utopia. The author attempts to establish their characteristics and is therefore interested primarily in the structure of the texts. V slovenski prozi 19. stoletja med leti 1878 in 1893 zasledimo nekaj besedil, Josipa Stritarja Deveto deželo, Antonna Mahniča Indijo Koro-mandijo, Janeza Trdina Razodetje, Ivana Tavčarja 4000 in Janeza Mencingerja Abadona, ki jili literarni zgodovinarji bolj ali manj prepričljivo uvrščajo med utopije, ne da bi določneje opredeljevali svoje oznake. Y času nastanka so bila ta dela (razen Razodetja in deloma tudi Devete dežele) deležna precejšnje pozornosti sodobnikov, ki je veljala zlasti njihovi aktualistični in polemično satirični naravnanosti, za literarno zgodovino pa niso bila posebno zanimiva, saj upravičeno veljajo za dokaj obrobno epizodo v slovenski literaturi.1 Kot je nenavaden že sam pojav utopične proze, ki ni mogla slediti nikakršnemu domačemu tovrstnemu izročilu, preseneča tudi to, da po letu 1893 sleherno pisanje te vrste pri nas izgine. Šele v današnjem času lahko v Vidu Pečjaku, prvemu vidnejšemu slovenskemu piscu znanstvene fantastike, zaslutimo daljnjega nadaljevalca utopične zvrsti, če seveda pristajamo na to, da je utopija predhodnica znanstvene fantastike. Vendar bi težko trdili, da bi utegnilo biti Pečjakovo pisanje tudi v najmanjši meri neposredno povezano s slovensko utopijo 19. stoleta, ki ni utegnila ali ni mogla postati izročilo. Model svoje zvrsti si je moral najti v evropski in ameriški literaturi, pri istem viru, kjer so našli svoj vzorec tudi pisatelji slovenskih utopij skoraj stoletje pred njim. 1 Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva IV, Maribor 1970, navaja v preglednici pomembnejših proznih del med 1. 1878 in 1893 samo Mencingerjevega Abadona, enako Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva za srednje šole, Ljubljana 1974, preglednica XII. S problemom utopije v literaturi se pri uas podrobneje ni nihče ukvarjal.2 Od tod dejstvo, da literarnoteoretični izrazi utopija, klasična (pozitivna) utopija, antiutopija in znanstvena fantastika niso ne utrjeni ne dosledno uporabljani in razmejeni.3 Klasična utopija. Leta 1516 je Thomas More izdal delo De optimo reipublicae statu deque nova insula Utopia.4 Ta Zlata knjižica o najboljši državni ureditvi in o novem otoku Utopiji je takoj postala vzor in standard za vse literarizirane načrte ,popolnih držav', hkrati pa je tudi dala ime novi zvrsti literature.5 Klasična utopija je doživela svoj razcvet med začetkom 16. in koncem 19. stoletja, za najpomembnejša dela te zvrsti pa veljajo Sončno mesto Tomasse Campanelle, Nooa Atlantida Francisa Bacona, Edwarda Bellamyja Looking Backward itd.0 Osnove utopije (iz gr. eu topos ,dober kraj' in ou topos .nikjer; kraj, ki ga ni. ki ne obstaja') 2 O antiutopiji je pisal Drago Bajt, Drugi obraz prihodnosti, spremna beseda k Zamjatinovemu Mi, Ljubljana 1975, str. 5 -38; opozarjamo še na feljton Borisa Grabnarja v Ljubljanskem dnevniku 1978, od 18. III. do 28. 111., Utopije in antiutopije v slovenski literaturi 19. stoletja. 3 Da bi se izognili nejasnostim, bomo uporabljali besedno zvezo klasična utopija za t. i. pozitivno, pravo utopijo, izraz antiutopija za negativno, obrnjeno utopijo, utopija pa nam bo pomenila zbirni, hierarhično višji termin, ki zajema klasično utopijo in antiutopijo. Boris Grabnar na začetku svojega feljtona Utopije in antiutopije v slovenski literaturi 19. stoletja še ugotavlja, da je »Utopija /.../ samo neka posebne vrste znanstvena fantastika /.../«; v 8. in 9. nadaljevanju pa odkrijemo, da znanstveno fantastiko, utopijo in antiutopijo popolnoma enači: znanstvena fantastika mu je nekakšna futurologija; predlaga program, ki naj bi se ga držali slovenski pisci tovrstne proze (pisali naj bi recimo o problemih prostorskega planiranja v prihodnosti, o tem, kakšen bo nekoč Triglavski narodni park, kaj bo z našimi obvoznicami itd. /!/, in potem ugotavlja, da so to namigi za pozitivno utopijo, priporoča pa tudi antiutopijo, ki da je umetniško zahtevnejša. — Manj skrajno pojmovanje teh treh zvrsti zasledimo v Matjaža Kmecla Mali literarni teoriji. Ljubljana 1976, str. 305 ob geslu science fiction: avtor predlaga namesto utrjenega, a neustreznega prevoda science fiction = znanstvena fantastika nov izraz, namreč tehniško naravoslovna utopija; potem razloži, da se je science fiction posebno močno razvil v devetnajstem stoletju, da je upoštevan vse do danes, in našteje avtorje, poleg II. G. Wellsa še Mauroisa, Čapka, Orwella, Huxleyja. Avtor očitno enači znanstveno fantastiko z antiutopijo, povrh vsega pa jo uvršča med daljše poučne književne zvrsti (str. 304) — ali, v njegovi terminologiji, vrste. Medtem ko tuja literarna teorija pozitivno utopijo zanesljivo uvršča v didaktično prozo, pri antiutopiji že omahuje, je za znanstveno fantastično obveljalo, da je ni več mogoče uvrstiti k poučni literaturi. 4 »Libellus vere aureus пес minus salutaris quam festivus de optimo reipublicae statu, deque nova Insula Utopia«; popoln naslov navajam po Slowniku terminow literackich, 1976. 5 Slovenski prevod naslova povzemam po slovenski izdaji Utopije, Ljubljana 1958, prev. Jože Košar. 0 Tomasso Campanella. Civitas solis, 1623. Francis Bacon, Nova Atlantis, 1627; Edward Bellamy, Looking Backward, 1888. najdemo že v mitu, kajti zlati vek, zemeljski raj, deveta dežela, kjer se cedita med in mleko, itn. so že prve ljudske projekcije želja po srečnem in zadovoljnem življenju.7 Vendar identičen izvor še ne pomeni identičnih funkcij: ljudsko hrepenenje po sreči na tem svetu, preneseno v mit, je prvinsko hrepenenje po ,sreči kar tako', po brezdelju, v utopijah pa je delo nujen pogoj in prvi zakon. Deveta dežela je rezultat sanjarjenja, utopija pa je racionalen načrt — človek hoče postati tvorec svoje sreče. Kot smo že omenili, je postalo Morovo delo model za vse naslednje klasične utopije. Struktura Utopije je že struktura zvrsti, zato nam ho opis tega dela omogočil vpogled v ustroj utopičnih besedil.8 Morova utopična družbena ureditev je še lahko nastala na nekem neodkritem otoku v bližini Nove zemlje, ko pa je bil svet že raziskan, so se morale idealne države preseliti na planete in zvezde, kmalu pa že v prihodnost. Vendar čas v utopijah ni nikoli pomenil kronološke distance — aspekt prihodnosti je vedno le postulativna kategorija, prihodnost je samo načelo, namen, namera.9 Utopična država leži na zaprtem otoku simetrične oblike; ta zaprtost simbolizira tudi zaprtost same ureditve.1" Zemljepisna urejenost je tudi že prvi znak družbenega reda: bivanje in delo prebivalcev sta tako racionalno in smotrno urejena, da ne zahtevata nobene spremembe več. Utopija, Sončno mesto, Nova Atlantida in vse druge ,idealne države' so na stopnji, ki je ni več možno preseči, zato so nespremenljive in večne; razvoj ni več mogoč, dosegle so »statično popolnost«, njihov svet ostaja nujno nadzgodovinski.11 Umna družbena ureditev ne more dopustiti nikakršnega nereda: za vse utopične države je značilno, da so maksimalno urejene. V Utopiji vladajo stroga hierarhija in natančni, za vse enaki zakoni. Prebivalcem je omejena svoboda gibanja, kršilce reda čaka stroga kazen; Utopijci niso popolni ljudje, vendar živijo v tako urejeni državi, da to pravzaprav so. Idealen red je torej možen le takrat, kadar je prebivalcem odvzeta sleherna individualnost; za svet, v katerem ni več ne družbenih ne osebnih 7 O etimologiji besede utopija gl. Robert C. Elliott. The Shape of Utopia, Chicago and London 1970; poleg tega dela sem uporabljala še razpravo Jana Trzynadlowskega Proba poetyki science fiction, v zborn. Z teorii i historii literatury, 1963, in delo Ryszarda Handkeja Polska proza fantastyczno-naukowa, 1969. 8 Literarna teorija uvršča utopijo med daljšo poučno prozo. » Trzynadlowski, Prôba ..., str. 262—268. 10 »Skrajne meje otoka se, kakor potegnjene s šestilom, zaključujejo v polkrogu, in dajejo celotnemu otoku obliko polmesca /.../. Prehode med /skalami v zalivu/ poznajo samo otočani; zato je tuji ladji težko priti v zaliv /.../« More, Utopija. Ljubljana 1958, str. 107. 11 Prim. Elliot, str. 9. problemov, za ureditev, ki omogoča ,raj na zemlji', so pisci klasičnih utopij pripravljeni žrtvovati človekovo svobodo. Vsaka klasična utopija uvaja ideal, standard, ki je daleč nad realnimi družbenopolitičnimi razmerami, zato že s svojim obstojem meče kritično luč na vse sodobne družbene ureditve. Razmišljanje o popolnem svetu lahko spodbudi samo razočaranje nad neidealno realnostjo. V soočenju med stvarno in umišljeno podobo sveta, kjer ima prva nujno znak plus, druga pa minus, je razlika med njima še bolj očitna. V Utopiji se kaže v pogovoru med predstavnikoma obeh svetov: Hitlilodaeus, ki je nekaj let živel v Utopiji, se ostro norčuje iz sodobne angleške družbene ureditve. »Satira in utopija nista razdružljivi; medtem ko ena kritizira realnost v imenu nečesa boljšega, je druga že konstrukcija sveta, kakršen bi moral biti,« ugotavlja R. C. Elliott.12 Utopije se po navadi pojavljajo v obliki romana, vendar so mnogo bolj konvencionalne in stereotipne kot roman.13 Prvi predpis je odmik v prihodnost (oz. odmik iz sodobnega zgodovinskega sveta). Prav tako je predpisan ,vstop' v utopični svet — popotovanje v času in prostoru, tretja, osrednja in nespremenljiva prvina vsake klasične utopije pa je podrobna, resnobna razpravljanja o družbenih, političnih in socialnih zadevali »edinega ljudstva, ki ima dobro urejeno upravo«.14 Diskusija je že nemimetični pripovedni postopek — prav po odsotnosti mimezisa se utopična besedila bistveno ločijo od tradicionalnih romanesknih oblik. Gre za poročanje o idealnem, ne pa za poustvarjanje idealnega, zato zahteva klasična utopija posebno ideološko sugestivnost. V miselni konstrukciji izginja prostor za realije in konkretnosti, upovedcne osebe so stilizirane in tipizirane; ker v popolni državi ni sporov, v utopičnih besedilih ni dogajanja za silo ga nadomesti opis popotovanja v utopično državo. Antiutopija, moderna varianta klasične utopije, se je razvila v 20. stoletju, čeprav njene prvine zasledimo že v utopijah ob koncu 19. stoletja. Najbolj znana antiutopična besedila so Zamjatinov Mi, Huxleyev Krasni novi svet in Orwellov 1984}5 Pozitivna utopija je možna samo tako dolgo, dokler človek še verjame v ncogibnost napredka, dokler je prepričan, da z znanostjo lahko obvladuje naravo in da je sposoben razumsko uravnavati pot v boljšo družbo. Zato ni čudno, da se je pozitivna utopija lahko razvila v renesančnem 12 N. d., str. 24. 13 Plim. n. d., str. 108. 14 More, Utopija, str. 104. 15 Zamiatin, My, 1920; Huxley, Brave New World, 1932; Orwell, 1984. 1949. humanizmu, v razsvetljenstvu in v dobi ekspanzije znanosti v 20. stoletju; za pisce utopij je sodobna družbena ureditev slaba, podoba zaželenega sveta se jim je kazala v prihodnosti. Antiutopija pa je »/.../ že življenje prihodnosti, ustvarjeno v odgovor človekovemu hrepenenju po sreči na tem svetu. Odgovor je — zlo.«16 Antiutopija je narobe utopija, je utopična ideja, pripeljana do usodnih posledic. Osebam utopičnih romanov je zlo prikrito, odgovornost prihranjena in spoznanje odvzeto: zato niso subjekti, so le stilizirani značaji brez znakov individualnosti. Osebe antiutopij se že hočejo rešiti takšne ,sreče'. Klasična (pozitivna) utopija in antiutopija sta si v antitetičnem razmerju. Aspekt prihodnosti ima v prvi ideološki predznak plus, druga je prihodnost evocirala in je prisodila minus. Znanstvena fantastika. »Sodobna literarnoteoretična klasifikacija ima obe zvrsti /utopijo in antiutopijo/ za zgodnjo stopnjo ali že kar pred-stopnjo znanstvene fantastike.«17 Zlasti v zgodnejših znanstvenofantastičnih delih lahko zasledimo prvine klasične utopije ali antiutopije, zato se dogaja, da nekateri ne ločijo natanko obeh zvrsti. Zlasti v priložnostnih časopisnih poročilih lahko zasledimo vulgarizacijo obeh pojmov (za bistveno prvino utopije in znanstvene fantastike štejejo izmišljenost. natančneje neuresničljivost; torej sta po tej logiki obe zvrsti že kar inačici enega in istega).18 Pravi problem pa je zlasti vprašanje časovne strukture obeh zvrsti: medtem ko v utopiji prihodnost ne vstopa kot zavezujoča kategorija časa, marveč kot načelo, in ima znake, ki niso časovni, ampak filozofski in ideološki, gre v znanstveni fantastiki za konstrukcijo prihodnosti, zgrajeno na podlagi logične podmene, ki je v skladu z danes veljavnimi znanstvenimi dognanji in domnevami oz. ki današnjim znanstvenim zakonom in predpostavkam v ničemer ne nasprotuje.10 Razlika med utopijo in znanstveno fantastiko se torej kaže kot razlika med zahtevo prihodnosti in med pričakovanim, naravnim podaljškom sedanje realnosti.29 Če v nekaterih znanstvenofantastičnih delih res najdemo prvine utopije, to še ne pomeni, da bi bila ta dela zato 10 Elliott, str. 89. 17 Drago Bajt, Drugi obraz prihodnosti, spremna beseda k Zamjatinovemu romanu Mi, Ljubljana 1975, str. 26. 18 Drugače Grabnar, ki klasično utopijo, antiutopijo in znanstveno fantastiko enači, zdi se, na podlagi didaktičnosti. 19 Znanstvena fantastika je zlasti po drugi svetovni vojni doživela nagel razvoj od začetkov, ko se je ukvarjala predvsem s predvidevanjem fantastičnega tehničnega napredka, možnostjo ekspanzije človeka na planete in galaksije, do danes, ko se je iznebila balasta oboževanja tehnike in se obrnila k človeku, njegovim sedanjim in novim možnim problemom. 20 Prim. Trzvnadlowski, str. 266, Handke, str. 9. samo oblika utopične zvrsti, prav tako nekateri znaki v utopijah, ki spominjajo na znanstveno fantastiko, še ne zadostujejo, da bi utopična dela uvrščali v science fiction. II V Zvonu 1878 je Stritar, pod psevdonimom Negoda, izdajal Deveto deželo.21 Objavil je osem poglavij, dokončal pa je ni nikoli; razlogi so nam ostali prikriti.22 Zadnje natisnjeno poglavje je posvečeno opisu de-vetodeželanskih kulturnih in izobraževalnih ustanov, oh tej priliki pa je Stritar razgrnil svoje idejno-estetske nazore o gledališču; morda bi lahko sklepali, da bi v nadaljevanju Devete dežele razgrnil svoj literarni program. Seveda je to samo nepotrjena domneva — pred seboj imamo odlomek, ki je za naše razmišljanje izredno zanimiv. Negoda je namreč vsepovsod iskal Deveto deželo. Ladja, na katero se je bil po naključju vkrcal, je potonila in valovi so ga zanesli na neznan otok. Pri gostoljubnih domačinih, ki so govorili najčistejšo slovenščino, je okreval, potem pa se je napotil po Deveti deželi in v pogovoru s prebivalci spoznaval njeno družbeno ureditev. Ta je zaprta vase: »Mi skrbimo zase, kakor da bi bili sami na svetu, zadovoljni smo s tem, kar imamo, drugo nas nič ne skrbi.«23 Devetodeželani si vsako leto volijo župane in glavarja izmed najbolj poštenih in moralno neoporečnih mož. Dežela ima po sto občin, vsaka občina po sto popolnoma enakih vasi in glavno mesto. Prebivalci so izredno kulturni in izobraženi — v vsaki vasi imajo poleg humanitarnih ustanov tudi knjižnico in gledališče. V primerjavi z ureditvijo Devete dežele se Negodi še bolj kažejo nepravilnosti in slabosti vseh sodobnih družbenih ureditev: »Čudil se je /neki/ mož in samo z glavo majal, ko sem mu samo površno pravil, kako je pri nas; najhujšega mu nisem povedal, menim, da bi mi ne bil vsega verjel.«24 Stritarju se je, kot je bil položil v usta svojemu .glasniku', že posrečilo »/.../ ustvariti nov genre v slovenskem slovstvu«.25 Y slovenski prostor je uvedel pravo klasično utopijo — kako natančno je sledil kanonom nove zvrsti, se prepričamo, če preverimo ustroj prve slovenske utopične države: časovno prostorski odmik na zaprt, sklenjen otok; idealna 21 (Josip Stritar), Deveta dežela, Zvon 1878, št. 1, 3, 5. 7, 8. 19. 20, 21, 22. 22 Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva III, Ljubljana 1970. str. 7: »/____Stritarju/ je zmanjkalo poguma za opis verskih, družbenih in političnih razmer ,/..../.« 23 Josip Stritar, ZD IV, Ljubljana 1954, str. 317. 24 N. d., str. 317. 25 N. d., str. 307. družbena ureditev, prikazana iz pomenkov med popotnikom, ki je po naključju zašel v ta svet, in med domačini; kritika vseh sodobnih sistemov v imenu boljšega, ki ga predstavlja družbena, socialna in politična ureditev Devete dežele. Prvo besedilo, ki je v slovenski prostor uvedlo utopično zvrst, je že zvesta realizacija »vsebinske« zvrstne invariante utopičnega sveta.26 Po skoraj petsto letih od objave Morove Utopije je Stritar, kot si je želel, uvedel k nam nov žanr, vendar ne smemo prezreti, da je Deveta dežela ostala nedokončana. Mahničevo Indijo Komandijo jc vsaj deloma spodbudilo Stritarjevo utopično besedilo.27 Bila bi manj zanimiva, če nanjo ne bi navezovali nastanka Tavčarjevega 4000 in Mencingerjevega Abadona in če se v tem besedilu struktura utopije ne bi skrhala in podredila drugi strukturi. Na to nas opozarja že podnaslov, ki ga je Mahnič dodal drugi objavi Indije Komandije. Y deželo, kjer je vse kur najbolje urejeno, se z Zahoda vrne Tonek, deseti županov sin. Prepričan, da je neposredni naslednik Kancijana, Smerekarja, Ježa. Rusova (Kanta, Schellinga. Hegla, Rousseauja) itd., sklene popeljati Koniandce k svobodi, enakosti in bratstvu. Komandci se pod njegovim vodstvom otresejo strahu pred nebeškimi prikaznimi, in ko jih vera več ne ovira, izvedejo .revolucijo' — prekrstijo se v narodnem duhu, preimenujejo koledar (mesec meglenec — brumaire) in uvedejo splošno enakost. Ko zrušijo vse staro, uvedejo novi red: skupno delo. narodne sklede in dojilnice; natezalnice, stiskalnice in narodno državni brus pa bodo Koniandce tako oblikovali, da si bodo res popolnoma enaki. Ko pa se ,revolucionarji' do kraja zavedo svoje svobode, ugotovijo, da je bolje počivati kot delati, pa začnejo pleniti in požigati. Ko v deželi nastane kaos, se dvignejo privrženci starega reda in najprej spet uvedejo stare nebeške strahove. Vrne se še kralj in Komandci srečno zaživijo po starem. Ze podnaslov dela dokazuje, da je besedilo predvsem satira na ideje francoske revolucije, obenem pa tudi na Stritarjevo Deveto deželo in na tedaj aktualne narodno prebudne ideje, hkrati pa besedilo vsebuje še nekaj prvin klasične utopije, zlasti v opisu Indije Konmndije pred »pre-kueijo«. Dežela namreč leži tik pod nebeškim obokom, njena ureditev pa je umna in nespremenljiva: »Kar so enkrat naši starci za dobro spo- 26 Izraz povzemam po Dragu Bajtu. 27 (Anton Mahnič). Indija Komandija, Slovence, 31. jan—15. febr. 1884. Rimski katolik 1889, V., VI. zv., s podnasl. O stoletnici francoske revolucije Slovencem v spomin spisal dr. Mahnič. znali, je zdaj dobro in bo; s postavami se igra in norčuje le norec /'.. ./.«28 Prebivalci so varčni, praktični, pokorni postavi, zato nimajo »nekoristnih naprav« — mestnih vrtov, knjižnic, muzejev in šol, ker »vsak naj skrbi zase«, knjige so pa za učene, ti naj jili kupujejo. Komandci so nevedni; vsak se že nauči svojega dela, »kako se je in pije, pa tudi vsi vedo«, zato jim šol treba ni. Satira je seveda prisotna tudi v opisu Indije Komandije, vendar v mnogo manjši meri kot pozneje. Iz drugih Maliničevih spisov lahko sklepamo, da se je morala avtorju zdeti ureditev te dežele kar dobra, če že ne idealna. »Idealna« družbena ureditev, statičnost, zaprtost, časovno prostorski odmik, vse to nas opozarja, da so v delu prisotne prvine klasične utopije. Predvsem jih lahko najdemo v t. i. prvem delu besedila, poleg tega pa funkcionirajo znotraj satire, ki je osnovna struktura Mah-ničevega besedila. Kot taki pomenijo predvsem tehničen postopek, ki ga je Malinič uporabil za eksplikacijo satirične vsebine. Razodetju Janeza Trdine bi na prvi pogled pripisali večjo zvestobo utopični zvrsti.29 Na kraiko povzemimo zgodbo: Ivan Slobodin ljubi svojo domovino, zato tem bolj občuti slabe gospodarsko-politične razmere. Ker misli, da ga dekle ne ljubi, in pod vplivom »suhoparnih nemških modrijanov in razbrzdanih francoskih piscev« se zaradi pomanjkanja »vere« odloči za samomor.301 Y Gorjancih ga menih popelje v leto 2175 in Slobodin, neviden, ugotavlja, da so se gospodarske razmere popravile, da so Italijani in Nemci izgnani iz dežele in da govorijo ljudje najčistejšo slovenščino, drugi sporazumevalni jezik pa je »slavjanščina«. Povsod so narodna društva in čitalnice, lepa mesta so okrašena s kipi slavljanskih junakov itn. Slobodin se srečen vrne domov, ker ve, kako drugačna bo njegova domovina čez tristo let. Medtem ko smo pri Indiji Komandiji opazili, da celotno besedilo preveva satirična struktura in so bile utopične prvine prisotne samo v majhnem delu besedila, pa še ta je bil v razmerju do satire, nastopa tokrat utopija v odnosu do drugačne strukture. Kot zahteva kanon klasične utopije, Trdina enači srečo s prihodnostjo, torej že lahko govorimo o dveh kategorijah, ki predstavljata dve izmed osnovnih načel utopije o časovnem odmiku v prihodnost in opisu te prihodnosti. Tudi tretje načelo, kritiko realne sedanjosti, lahko zasledimo: Slobodin si sklene vzeti življenje prav zaradi »jako nepovoljnih političnih in gospodarskih razmer« in ker se »narodni stranki niso izpolnile niti najpolilevnejše 28 Malinič, Indija Komandija. RK 1889, str. 540. 20 Janez Trdina, Razodetje, LZ 1888. 30 Janez Trdina, ZD VII, Ljubljana 1955, str. 263. želje«.803 Y nasprotju z njo se kaže prihodnost popolna, idealna in pomeni zavračanje, zanikanje in obsodbo družbenopolitične realnosti druge polovice 19. stoletja. Pa vendar Razodetja še ne moremo uvrstiti med prave klasične utopije; o tem nam med drugim priča tudi konec besedila: »Ker Slobodin ve, da je bodočnost naša, mu ne delajo preglavice hude neprilike, v katerih se nahaja često narodna stranka. Kadar zve kako krivico, ki se je storila naši narodnosti, zakliče zmagoslavno: Vsaka sila je minljiva! Prešeren je prerokoval resnico, da se bodo ,vremena zjasnila' tudi nam, Slovencem, zato: Ne vdajmo se, ne vdajmo se!«3№ Slovenija 22. stoletja torej ti i model idealne družbe, ki naj bi postal zavezujoč. V besedilu prej zasledimo nekakšno bukolično vizijo prihodnosti, ki po svoje ni daleč od ljudske predstave o deveti deželi, kjer se cedita med in mleko; tega se je zavedal tudi Trdina sam, saj je Razodetje uvrstil v Bajke in povesti o Gorjancih. Seveda pa je ta vizija narodnostno prebud-nega značaja, klic po upornem vztrajanju v na videz brezupnem položaju. Sklenemo lahko, da Trdinovo besedilo sicer vsebuje prvine klasične utopije, predvsem časovni odmik in opis idealne prihodnosti, vendar drugi funkcionira na ,pravljični' način, ki ne ustreza utopični zvrsti. V ustroju Razodetja zasledimo kvečjemu predutopično literarno obliko. Slovenski literarni zgodovinarji niso omahovali, ko je bilo treba označiti Tavčarjevo »času primerno povest« 4000 — že od vsega začetka jo imenujejo satirična utopija.81 Nam pa, ki smo že pri Indiji Komandi ji ugotovili, da si satira, če ni integralen del utopičnega ustroja, utopijo podredi in prekvalificira njene prvine tako, da funkcionirajo samo znotraj nje, se zastavlja vprašanje, kaj satirična utopija sploh pomeni ali lahko sklepamo, da v delu nastopata obe strukturi vzporedno in sta si med seboj enakovredni, ali pa morda, da si utopija podreja satiro. Emona leta 4000 je le na videz podobna mestom v klasičnih utopijah: mesto je utrjeno, strogo zastraženo, prebivalci živijo po zakonih in postavali, kakršne so pred več sto leti uvedli privrženci katoliške cerkve. Učenost in znanost ne veljata nič. Glavno mesto papeževe province št. LI I ima ureditev, ki je nespremenljiva, ni pa popolna: na oblasti so podkupljivi kleriki, ki pod krinko svetosti in pobožnosti izžemajo neposvečene Emonce. Že v zasnovi takšne družbene ureditve obstaja dvojnost, ki se kaže kot nasprotje med dobrim in zlim. V papeževi državi, državi božjega opolnomočenca, so nosilci zla predstavniki cerkve, »vidnega Ma N. d., str. 263. 3°b N. d., str. 264. 31 4000. Času primerna povest iz prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha spisal dr. Nevesekdo, LZ 1891. božjega kraljestva«, ki bi morali nositi in uveljavljati »božje lastnosti, kakor so svetost, pravičnost, ljubezen /in/ usmiljenje«.32 Tisti, ki bi morali uveljavljati dobro, so nosilci zla. Y tem preobrnjenem položaju leži temeljni paradoks Tavčarjevega dela: ureditev božjega kraljestva na zemlji je proti volji boga samega. 4000 torej ni ne dogajanje utopije ne antiutopije, pač pa satirični odgovor na ideje čisto določenih slovenskih zgodovinskih osebnosti, Aniona Mahniča in njegovih privržencev. Prvine drugih struktur, ki jih v našem primeru predstavljajo prvine klasične utopije ali že kar antiutopije, so do satire v podrejenem položaju in funkcionirajo znotraj nje, vendar so zaradi svoje specifičnosti vidne in opazne. Če je že nekakšna označitev potrebna, bi bilo umestneje namesto tradicionalne ,satirične utopije' uporabljati poimenovanje ,utopična satira'. Tavčarjev roman 4000 je že odprl možnost realizacije antiutopije. Kot v zadnjih dveh obravnavanih besedilih so prvine utopične zvrsti tudi v tem primeru ostali na ravni formalnih pisateljskih postopkov. Y okviru našega razmišljanja je najzanimivejši Abadon Janeza Mencingerja.33 Osredotočili se bomo na samo štiri izmed dvanajstih poglavij obsežnega besedila, na 7., 8., 9., in 10. poglavje, ki v delu izrazito izstopajo — predstavljajo vrh in že na prvi pogled kažejo izrazite utopične znake. Ze njihov topografski položaj v romanu nas opozarja, da so bistvena in ključna. Vstavljena so v okvirno zgodbo o bolezenskih blodnjah Samorada Veselina, ki je bil v svojih sanjah sklenil pogodbo z Abadonom, zlim duhom laži in prevar; ker ga hoče Abadon za vedno pridobiti zase, mu kaže pokvarjenost njegovega veka, pretvarja laž in resnico — in ena takih »prikazni« je tudi podoba prihodnosti v poglavjih, ki jim velja naša pozornost. Specifična struktura nam omogoča, da jih obravnavamo samostojno, ne glede na okvirno zgodbo. Na ozemlju nekdanje Slovenije upravlja država vse žitje in bitje prebivalcev. Ljudje so pokorna bitja, od rojstva določeni za to in to delo, ki nosijo maske, da bi se sleherna individualnost zabrisala. Svobode ne poznajo in si je ne želi jo. Posamezniki so samo številke, zamenljivi in nepomembni. »Ali nisem grešil že preveč, ko sem samo želel misliti,« se vpraša neka taka številka.34 Vse kaže, da je Mencinger racionalni model družbe, kakršen se je Moru, Campanelli, Baconu in še Bellamyju zdel idealen, nepresegljiv, relativiziral in dosledno pripeljal do skrajne usodnosti. Seveda Men- 32 Vekoslav Grmič, Mali teološki slovar, Celje, 1973, str. 22—23. 33 Abadon. Bajka za starce. Pripoveduje Nejaz Nemcigren, LZ 1893. 31 Mencinger, ZD II, Ljubljana 1962, str. 293. cingcrjeva pesimistična podoba prihodnosti ni tako izdelana, kot smo jo vajeni brati v delih klasikov antiutopije — v Zamjatinu, Huxleyju in Orwellu, upoštevati pa moramo zgodnjo letnico nastanka Abadona in pa, da se antiutopija samo v štirih poglavjih pač ni mogla ustrezno razviti. Ob vsem tem pa se pojavlja tudi pomislek: Mencingerjeva tragična vizija sveta, ki je pod pretvezo dobrega za vse ljudi vse človeško v ljudeh izničil, se v 10. poglavju izkaže kot »prikazen« (privid, čutna prevara) Abadonova, zavrnjena v imenu humanizma, optimizma, liberalizma, napredka in vere. Prvi korak slovenske proze, s katerim se je še pred moderno otresla tradicionalnega zamudništva prav na področju utopične proze, je bil omahljiv in negotov.35 III V slovensko prozo ob koncu 19. stoletja je pet besedil uvedlo in v večji ali manjši meri razvilo utopično zvrst ter v kratkem času v loku, ki je segal od prave klasične utopije do antiutopije, nadoknadilo slovensko zamudo na tem področju, z antiutopijo pa celo dohitelo najmodernejše evropsko dogajanje. Vendar moramo tej trditvi postaviti omejitev: utopija se v nobenem delu ni popolnoma realizirala — v treh besedilih (Indija Komandija, Razodetje, 4000) so prisotne samo utopične prvine, podrejene drugačnim strukturam; prvo besedilo, ki je v slovenski prostor uvedlo klasično utopijo, je ostalo nedokončano, v zadnjem, ki je stopilo v korak s tovrstnim evropskim dogajanjem, pa nastopa antiutopija samo v štirih poglavjih. Ta svojevrstna fragmentarnost verjetno ni naključna: po eni strani kaže na nemoč pisatelja, ki v danem zgodovinskem trenutku ne zmore dosledne miselne konstrukcije idealne družbene ureditve (Stritar), ali ki mu liberalistično meščansko prepričanje ne dovoljuje absolutnega pesimizma (Mencinger), po drugi strani pa utegne biti posledica specifičnega aktualiziranja evropskega modela utopije v slovenskem prostoru. Motivacija glavnih oseb slovenskih utopičnih besedil in odnos teh oseb do prikazanega utopičnega sveta je sicer različna, vendar že v temelju določuje ,slovensko' podobo prihodnosti: Pri Mahniču je županov Tonek prebivalec Indije Komandije, vendar se je izneveril domačemu izročilu že, ko je odšel v svet. Ideje zahodnih filozofov so ogrozile statični mir njegove dežele. Trdinovega Ivana Slobodina določa razočara- 35 Za prvo antiutopijo velja Souvestrov Le Monde tel qu'il sera. 1S46: sledijo Bulwer-Lyttonova The Coming Race. 1871, kratki romani II. G. Wellsa 1895—1898 itd. nje nad ljubeznijo, pomanjkanje »vere« (dvoumno — zaupanja ali verovanja), zavest o iežkili gospodarskih in političnih razmerah slovenskega naroda in to, da se je prepustil slabim vplivom nemških modrijanov in razbrzdanih francoskih piscev. Povod bolezni Samorada Veselina (Abadon) je nesrečna ljubezen, pravi vzrok pa je »tičal v /njegovi/ knjižnici«, v knjigah tujih filozofov. Tujca (4000) določa skrb. kaj bo z njegovo domovino. Samo Negoda iz Stritarjeve Devete dežele je nezadovoljen z vsemi sodobnimi družbenimi ureditvami. Motivacija glavnih oseb je torej: a) posledica nekritičnega sprejemanja (a priori!) škodljivih tujih filozofskih idej (Indija Komandija); b) rezultat eksplicirane skrbi za domovino (4000); c) zaradi obojega (Razodetje, Abadon) in samo enkrat č) nezadovoljstvo z vsemi sodobnimi družbenopolitičnimi ureditvami (Deveta dežela).30 Šele v skladu s takšnimi izhodišči se oblikuje podoba prihodnosti, ki se kaže kot red ali nered. Pri Stritarju kot idealen red, pri Mahniču je nered zgolj epizoda, ker se svet povrne v statični red in mir, pri Trdini kot idilični red, pri Tavčarju in Mencingerju pa kot tragični nered, čeprav izhajata iz različnih premis. Če izvzamemo Indijo Komandijo Antona Mahniča, je dobra (red) ali slaba (nered) ureditev prihodnjega sveta merjena po dveh načelih — glede na vprašanje naroda in vprašanje vere. Enačba slovenski jezik = slovenski narod = nacionalna svoboda se ponavlja od Stritarja preko Trdine in Tavčarja do Mencingerja, vzporedno z njo pa se zlasti pri Tavčarju zastavlja vprašanje vere; institucionalizirana vera je v 4000 določena kot negativna socialna in družbena kategorija, ker je zavrla narod. Vprašanje naroda se torej v slovenski utopični prozi neprestano ponavlja, manj eksplicitno pa se zastavlja tudi vprašanje vere; v središču slovenskih utopij sta torej problema, ki sta bila v času, ko so ta besedila nastajala, na Slovenskem še vedno bistvena in najbolj pereča. Čeprav njuna prisotnost znotraj posameznih del vuriira, ju vseeno lahko proglasimo za konstanti. Slovenska aktualizacija utopije torej vsebuje posebnosti, ki izhajajo iz konkretne zgodovinske situacije. Šele znotraj njih sta se lahko pojavili vprašanji, centralni v evx-opskih utopijah — vprašanje družbene ureditve in svobode. Samo Janez Mencinger je na problematiko vere in naroda skušal odgovoriti kot na problematiko družbe in osebne svobode; s tem je že presegel tovrstno slovensko prozo. ,Prava' utopija v evropskem smislu se na Slovenskem ni mogla razviti, ker so bili v našem prostoru aktualni drugačni problemi. Naša besedila so modificirala ev- 30 O »glavnih osebah« v utopičnih besedilih seveda govorimo s pridržkom. ropski model in s tem prekršila veljavni zakon zvrsti —• tudi iz tega razloga verjetno Stritar ni mogel končati svoje, v evropskem duhu zastavljene klasične utopije, zato sta lahko Mahnič in Tavčar uporabila prvine utopije v satiričnih besedilih, Trdina pa v »bajki«. O konkretnih vplivih tujih utopičnih besedil je literarna zgodovina našla le malo dejstev. Deveta dežela Josipa Stritarja naj bi spominjala na Parisien en Amérique in morda na Attenbormovega Die Insel der Glückseligkeit.37 Indija Komandija naj bi bila zlasti odgovor Stritarju; tudi za Trdinovo Razodetje lahko sklepamo, da je pisatelj našel vzorec v Stritarjevem delu. Najbolj je literarne zgodovinarje zanimal Mencingerjev Abadon.38 Urednik Mencingerjevih Zbranih del meni, da ne more biti dvoma, da je avtor poznal domačo in tujo utopično literaturo, Josip Tominšek pa zlasti navaja nemški prevod Bellamyjeve klasične utopije Looking backward in ugovor Richarda Michaelisa Ein Blick in die Zukunft, ki ju je imel Mencinger v svoji knjižnici. Deli naj bi poznal tudi Tavčar. Vsekakor bo veljalo, da utopična literatura, zlasti More, Cam-panella in Bacon, našim piscem ni mogla biti neznana, verjetno so se seznanili z njo deloma že v srednji šoli. Znano je tudi, da je Anton Mahnič zlasti z drugo objavo Indije Komandije in s svojimi napadi na sodobne slovenske slovstvene ustvarjalce izzval Tavčarja, da mu je ostro odgovoril v 4000, prav tako tudi Mencingerja, da je z Abadonom napisal odgovor obema. To problematiko pa je literarna zgodovina že podrobno obdelala.30 Komaj pet utopičnih besedil poznamo na Slovenskem, pa vendar zajemajo razpon od poskusa klasične utopije preko satiričnih spisov z utopičnimi prvinami do antiutopije. Čeprav so slovenski pisatelji poznali evropsko utopijo, imajo slovenska besedila vrsto specifičnosti, ki pričajo, da se je dani model pri nas prekvalificiral v skladu s konkretnimi zgodovinskimi potrebami in razmerami. Nekaj let po izidu zadnjega utopičnega dela, Mencingerjevega Abadona, nastopi slovenska moderna. Tako se utopična proza ni pojavila samo malo pred koncem 19. stoletja, ki pomeni tudi konec neke dobe, pač pa tudi ob koncu nekega slovstvenega obdobja. Sledi tega dvojnega preloma zasledimo tudi v obravnavanih besedilih. 37 France Koblar, urednik Stritarjevega ZD, citira v IV. knjigi, str. 447, Ce-lestina [SN 1887, str. 72—73]. 38 Josip Tominšek, uvod v Mencingerjeve IS IV. Jakob Kelemina, O virili Mencingerjevega Abadona, LZ 1920, str. 396—400. 30 Ivan Tavčar. ZD IV, Ljubljana, 1966, op. ur. Marje Boršnikove na str. 333—349; Janez Mencinger, ZD II, Ljubljana 1962, op. urednika Janeza Logarja na str. 430—432; itd. Summary In 1878, four hundred and sixty years after the publication of Thomas More's Utopia, Josip Stritar planned the first Slovene Utopian text Deoeta dežela, but it isunfinished. Indija Komandija by Anton Mahnič and Razodetje by Janez Trdina show some elements of the Utopian genre functioning within a different genre structure. In Ivan Tavcar's 4000 we come across the elements anticipating anti-utopia and in crucial parts of Meneinger's Abadon, inserted into a frame story about nightmares of the principal character Samorad (who had made a contract with the spirit of lie and deceit) there is an example of a true anti-utopia. At the end of the 19th century there appeared five texts in Slovene fiction pursuing the Utopian genre. In no more than 15 years, during which these works were produced, they marked in Slovene literature a progress from the classical Utopia and works with Utopian and anti-utopian elements to the anti-utopia, thus making up for the lack of this genre in Slovene literature and with the anti-utopia even caught up with the current European developments. On the other hand, these works clearly show that Utopian works could not have been relevantly developed. After the publication of Abadon any writing on this scale ceascd to appear, what was still written found only a momentary echo in contemporary feuilletons. It is no coincidence that the Slovene utopia remained either a fragment or it became subordinate to some different genre structure and that the only existing anti-utopia survives as an inserted narrative within the frame story which denies a pessimistic view of future in favour of optimism, humanism, progress and faith. This peculiar fragmentation has its cause in a number of specialities which show that Slowene writers of utopian fiction knew this type of European tradition and that they also proceeded from it — but they changed the given model in accordance with concrete historic demands and circumstances. While the motivation of the above mentioned works still lies in wondering in space and time, the European model begins to break off and change in motivation of principal characters. Rather than dealing with a dissatisfaction with the existing social orders (positive utopia), or a vision of the future as it would be if all the Utopian ideas were absolutely realised (anti-utopia), the Slovene Utopias are primarily concerned with the non-critical ready acceptance of harmful strange philosophical ideas and with the professed care for Slovene nationality. From Stritar, via Trdina and Tavčar, to Mencinger, there was heard the slogan equating the Slovene language, the Slovene nation and the Slovene liberty. Accordingly, the visions of the future as order or disorder (especially in Tavčar and Trdina) run parallel with the question of religion. In Slovene Utopias there are special features which come from concrete socio-historical situation and within which questions essential to European Utopias could emerge — the question of the social order and liberty. Only Janez Mencinger tried to answer the problems of religion and nationality as the problems of society and personal liberty and as such he surpassed this type of Slovene fiction. UDK 886.3.03=20:929 Adamič L. Jerneja Petrič Ljubljana ADAMIČEVO PREVAJANJE SLOVENSKIH UMETNOSTNIH DEL V ANGLEŠČINO Louis Adamič je svoje prevode iz slovanskih jezikov v angleščino začel objavljati v 20 letih v angleških in slovenskih ameriških glasilih. Iz slovenske književnosti je prevajal predvsem bolj znana imena, npr. Cankarja, Finžgarja, Puglja ipd. Njegovi »prevodi« so bolj ali manj uspešne prireditve prvotnih besedil, ne pravi prevodi. To prirejanje je, se zdi, predvsem posledica stopnje njegovega obvladanja angleščine. Antologije svojih prevodov pa se mu ni posrečilo natisniti. In nineteen-twenties Louis Adamič began to publish his translations from Slavic literatures into English in English and Slovene American periodicals. From the Slovene literature he translated mainly works by the better known names, such as Cankar, Finžgar, Pugelj etc. Iiis "translations", however, are more or less succesful adaptations of original texts, which was probably a consequence of his understandably relative mastery of English. As it happened, he did not succed in publishing an anthology of his translations. 1. Najzgodnejše obdobje Adamičevega literarnega ustvarjanja lahko imenujemo »doba iskanja«. Da si želi postati pisatelj, je spoznal že zgodaj, še pred začetkom dvajsetih let, ko so ga gmotne težave prisilile, da je romal z dela na delo in iz kraja v kraj. Danes je razmeroma dobro poznana Adamičeva izvirna ustvarjalna pot, še posebej njegova knjižna dela, manj pozornosti pa se je posvečalo njegovemu prevajanju iz slovenske, hrvaške in celo češke književnosti v angleščino: le-to ni bilo pomembno zgolj za Adamiča samega, temveč tudi za širšo skupnost naših priseljencev v Združenih državah. Res je, da povsem neopaženo Adamičevo prevajanje vendarle ni bilo. Poznavalci Adamičevega dela so ga večkrat omenjali; med bežnimi zapisi lahko najdemo tudi nekaj obsežnejših in bolj poglobljenih. Najprej velja omeniti članek Josipa Vidmarja iz leta 19261, v katerem je ocenil Adamičev prevod Hlapca Jerneja v angleščino, o čemer bo še govor. V tridesetih letih izstopata iz množice krajših zapisov o Adamiču dve poročili. Najprej je Ludvik Mrzel v reviji Jugoslovan med drugim omenil tudi prvi Adamičev prevod v angleščino, Cankarjevega Bebca Martina2, zatem pa še prevode nekaterih drugih avtorjev, kot npr. Finž- 1 Josip Vidmar, Hlapec Jernej v angleščini. Jutro, 19. IX. 1926, št. 216, str. 11. 2 Ludvik Mrzel, Slovenec — ameriški posatelj. Jugoslovan, 11. IV. 1931, št. 83, str. 7. garja, Kraigherja, Novačana, Kvedrove, Jelenca, Velikanoviča in Ogri-zovica. Opozoril je tudi na knjižno izdajo Adamičevega prevoda Hlapca Jerneja in dodal, da je Adamič že prevedel tudi Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, prav tako pa Cankarjevega Šimna Sirotnika. Nepodpisani avtor je leto dni pozneje v reviji Î5 dana Kronika naše kulture z imeni navedel nekaj piscev, ki jih je Adamič prevajal in omenil, da je vseh prevodov od »trideset do štirideset«3. Leta 1938 je o Adamiču-prevajalcu pisal Anton J. Klančar: »Starešina teh Cankarjevih prevajalcev je ameriško-slovenski pisatelj Louis Adamič. Kolikor je meni znano, je bil on prvi resni prevajalec Cankarja v angleščino.«4 Po Adamičevi skrivnostni smrti se je njegovo ime redkeje omenjalo. Šele v drugi polovici šestdesetih let se je z Adamičevim delom pričel znanstveno ukvarjati Henry A. Christian, profesor ameriške književnosti na univerzi Rutgers (New Jersey). Poleg številnih člankov in predavanj o Adamiču je sestavil bibliografijo njegovih objav in najrazličnejših del o njem.5 Y uvodu k temu delu je med drugim zapisal: »... prvih nekaj let v San Pedru je podnevi opravljal svojo vojaško službo in se zvečer mučil z angleško slovnico; večino njegovega dela so predstavljali prevodi slovanskih avtorjev. Ko je 1925 postal uradnik v pisarni pristaniškega pilota, je opravljal delo, ki mu je puščalo več časa za pisanje. Postal je redni sodelavec založbe Haldeman- Julius, obenem pa je še vedno pošiljal svoje prevode v reviji Our World in Living Age, v chica-ški slovenski dnevnik Prosveta in v podobne liste. Eden izmed avtorjev, ki jih je Adamič največkrat prevedel, je bil Ivan Cankar. Leta 1926 (...) je Upton Sinclair opozoril Adamiča na novoustanovljeni Vanguard Press. Nekaj mesecev zatem je založba že izdala Yerney's Justice, Adamičevo priredbo Cankarjeve novelete Hlapec Jer?iej in njegova pravica..«" Precej podrobneje pa namerava Christian obdelati Adamičevo najzgodnejše ustvarjalno obdobje v pisateljevi biografiji.7 Adamiča kot prevajalca so omenjali tudi drugi: France Dobrovoljc v posebni izdaji revije Le livre slovène za leto 1971, John Modic z univerze v Indiani na simpoziju, posvečenem Adamiču8 ter Rado L. Lencek 3 Anon., 15 dana Kronika naše kulture, 1. VI. 1932, št. 11, str. 173. 4 Anton J. Klančar, Cankar v angleščini, Cankarjev glasnik: Mesečnik za leposlovje in pouk, II, 1938, št. 5, str. 128—130. 5 Henry A. Christian, Louis Adamič: A Checklist, The Kent State University Press, 1971. 0 N. d., str. xxii. 7 Izšla bo predvidoma še letos. 8 Simpozij je bil v predmestju Clevelanda, v Euelidu, 15. maja 1977. s kolumbijske univerze v posebni študiji.9 Dejstvo, cla je bil Adamič prvi prevajalec Cankarja in Prežihovega Voranca v angleščino ter problem, ali je pri prevajanju imel kakega mentorja ali ne, je poudaril Janez Stanonik v članku o Adamiču v posebni priložnostni reviji, ki so jo izdali ob simpoziju.1® Kot rečeno, je navedeno samo delček tistega, kar je bilo o Adamiču sicer napisanega; številni priložnostni članki o njem so se večkrat pojavljali na straneh slovenskega priseljenskega in domačega tiska, a jih tu ne bomo omenjali. Doslej najpopolnejšo preglednico Adamičevih prevodov je sestavil Henry A. Christian, vendar pa njegovo delo ne navaja podatkov o izvirnikih. Kar zadeva le-te, seveda ne moremo zagotovo trditi, iz katerih je Adamič resnično prevajal; v pomoč pa nam je lahko podatek, kdaj je prevod nastal. Razpredelnica navaja prevode, razporejene po avtorjih. Na koncu vsake enote je naveden avtorjev slovenski prvotisk. Ivan Cankar: 1. »Simple Martin«, Living Age, CCCXI, 24. XII. 1921, str. 773—5; »Bebec Martin«, Slovan, XVI, 1917, str. 67. Istega leta je novela izšla še v Podobah iz sanj. 2. »A Cup of Coffee«, Overland Monthly, LXXX, julij 1922, str. 22—23; objavljeno še dvakrat v Mladinskem listu — Juvenile, marca 1926 (V, str. 82—3) in julija 1935 (XIV, 214—5); »Skodelica kave«. Ljubljanski zvon, 1910, XXIX, str. 399—400. 3. »At Dawn«, Mladinski list — Juvenile, V, maj, 1926, str. 145—147 in ponovno v istoimenski reviji oktobra 1935, XIV, str. 314—316; »Ob zori«, Život, 1901, knj. II, str. 20. 4. »Yerney's Justice«, Prosveta, od 19. V. do 15. IX. 1926, vedno str. 6; istega leta je delo izšlo pri Vanguard Press; Hlapec Jernej in njegova pravica, L. Schwentner, Ljubljana 1907. 5. »Flies«, The Stratford Magazine, I, julij 1926, str. 3—10; »Muhe«. Slovenski narod, XLV, 30. XI. 1912, str. 1—2. 6. »Her Picture«, Mladinski list — Juvenile, V, julij 1926, str. 176 do 177; ponovno v istoimenski reviji maja 1935 (XIV, 145—6); »Njena podoba«, Slovenski narod, XL1I, 30. VII. 1910, str. 1. 0 Rado L. Lencek, Ivan Cankar in English Translations, SSS Newsletter, pomlad 1976, št. 6, str. 3—6 in št. 7, str. 19—20. Dopolnitev popisa prav tako SSS Newsletter, pomlad 1977, št. 8, str. 18. 10 Janez Stanonik. »Louis Adamič«, Commemoratioe Booklet, Louis Adamič Symposium, Euclid, Ohio, May 15, 1977. 7. »Comedy of Justice (Simen Sirotnik)«, Prosveta, od 6. X. do 15. XII. 1926, vedno str. 6; »Zgodba o Šimnu Sirotniku«, Troje povesti, Ljubljana 1911, str. 147. 8. »In Front of the Wine House«, Prosoeta, od 2. II. do 16. II. 1927, vedno str. 6; »Pred gostilnico«, Ob zori, Ljubljana 1903, str. 89. 9. »The Goal«, neobjavljeno, tipkopis prevoda v Princetonu; »Pred ciljem«, Knjiga za lahkomiselne ljudi, Ljubljana 1901, str. 105. 10. »The Way of the Cross«, neobjavljeno, tipkopis prevoda v Princetonu; »Križev pot«, Knjiga za lahkomiselne ljudi, Ljubljana 1901. str. 87. 11. »Glimpses of My Childhood«, neobjavljeno, tipkopis prevoda v Princetonu; »Moje življenje (odlomki), Slovenski narod, XLVT, 1914. od januarja do marca 1914. Lovro Kuhar — Prežihov Voranc: 12. »Land Hunger«, Living Age, CCCXVI, 17. II. 1923, str. 417—25; »Borba«, Ljubljanski zvon, XLI, 1921, str. 49—53, 113—117, 164—169, 237—240 — vse pod psevdonimom Tadej pl. Spobijan. Fran Šaleški Finžgar: 13. »Our Daily Bread«, Our World, IV, december 1923, str. 29—35: »Naš vsakdanji kruh«, Dom in svet, XXIV, 1911, str. 133—137. 14. »The Cow«, Catholic World, CXXXI, april 1930, str. 71—76; izvirnik isti kot zgoraj. Anton Novačan: 15. »The Wolf«, Juvenile — Mladinski list, V, februar 1926, str. 51—3: »Volk«, Naša vas II, Ljubljana 1913, str. 43—48. 16. »Comes and Goes«, Prosveta, 27. IV. in 4. V. 1927, vedno str. 6; »Stefan«, Naša vas I, Ljubljana 1912, str. 83—91. 17. »A Village Cyrano«, neobjavljeno, tipkopis prevoda v Princetonu; »Vaški Cyrano«, Naša vas II, Ljubljana 1913, str. 117 - 224. Milan Pu gel j: 18. »The Burden of Authority«, World Fiction, I, februar 1922, str. 87—91; ponovno v Prosveti 22. XII. 1926, str. 6; »Splavljenci«, Brez zarje, L. Schwentner, Ljubljana 1912, str. 161—176. Alojz Kraigher: 19. »Builders«, Living Age, CCCXX, 2. II, 1924, str. 225—228; »Martin Klobasa«, Ljubljanski zvon, XLIII, 1923, str. 280—294. Zofka Kvedrova: 20. »The Montenegrin Widow«, Living Age, CCCXIV, 26. VIII. 1922, str. 541—546; ponovno v Prosoeti 19. I. in 26. I. 1927, obakrat str. 6; »Udovica«, Jedanaest novela, Savremeni hrvatski pisci, Zagreb 1913, str. 119—129. Marija Kmet: 21. »Spring«, Juvenile — Mladinski list, V, april 1926, str. 123 -124; »Spomladi«, Bilke, Narodna knjižnica, Ljubljana 1920, str. 35—41. Ivan Zoreč: 22. »Beg Ali«, Prosveta, 29. XII. 1926 in 5. I., 12. I. 1927, vedno str. 6; »Beg Bukovac«, Ljubljanski zvon. XLII, 1922, str. 296—300, 364—358 in 414—419. Ivan Dolenc: 23. »Social Customs in Belgrade«, Living Age, CCCXVII, 16. VI. 1923, str. 643—645; »Sličice iz Belgrade: Slava«, Mladika. Družinski list s podobami, IV, februar 1923, 74—75. Vitomir Fedor Jelene: 24. »The Camp Fire«, Living Age, CCCXVI, 27. I. 1923, str. 237—239; »Ob tabornem ognju«, 1914—1918. Spomini, jugoslovanskega dobrovoljca, Ljubljana 1922, str. 105—117. Vladimir Nazor: 25. »Angelo, the Stonecutter«, Living Age, CCCXXIII, 29. XI. 1924, str. 483—488; »Klesar Angelo«, Priče iz djetinjstva, 1924, str. 156—176. Milan Ogrizovič: 27. »The Religion of My Boyhood«, Living Age, CCCXIV, 2. IX. 1922; ponovno v Golden Book Magazine, V, junija 1927 pod naslovom »God«, „ str. 841—844; »Bog«, Tajna vrata. Sedam novela, Zagreb 1920, str. 9—23. 26. »Two Churches«, Living Л^е, CCCXI1I, 22. IV. 1922, str. 232-237; ponovno v zbirki The Best European Short Stories of 1928, ur. Richard Eaton, izšlo pri založbi Dodd, Mead v New Yorku 1929, str. 226—236: »Dvije v j ere u jednom sein«, Pri povi jesti, Humoristična knjižnica Zagreb, brez letnice. Ivan Krnic: 28. »In the Department of Public Order«, Living Age, CCCX1V, 15. VII. 1922, str. 167—171; »U redarstvenom odsjeku«, Savremenik: mjeseč-nik društva hrvatskih književnika. VI, november 1911. str. 638—643. Mirko Jurkič: 29. »Betwixt Two Worlds«, Living Age, CCCXV, 28. X. 1922, str. 239—241; »Medu dva svijeta«. Iz završja: črte i priče iz zapadne Bosne. Matica hrvatska, Zagreb 1917, str. 43—45. Iso Velikanovič: 30. »The Old Fogies' Club«, Living Age, CCCXXIV, 31. I. 1925, str. 260—265; »Klupoderski klub«, Srijemske priče, Savremeni hrvatski pisci štr. 34, Zagreb 1915, str. 65—75. Omer В. Mlemovič: 31. »Gulsa. Tale of a Life in Bosnia«, Overland Monthly. LXXX, oktober 1922, str. 48—49; izvirnik nepoznan. S. LI. (neugotovljen avtor) : 32. »At the Tailor's Dance«, Living Age, CCCXII, 24. VI. 1922, str. 786—790; »Ples kod pukovnijskog krojača«, Naši noviji humoristi I, Humoristična knjižnica, Zagreb 1917, str. 34—43. Rudolf Medek: 33. »Mishko«, Living Age, CCCXVII, 17. IV. 1923, str. 51—53; »Miško«, Jutro, IV, št. 32, str. 5. Josef Svatopulk Machar: 34. »Superman«, Living Age, CCCXVIII, 8. Vil. 1923, str. 467—473; »Nadčlovek«, Konfesije literata (prevedel dr. Joža Glonar), Ljubljana 1921, str. 48—55. 35. »Strategy«, Living Age, CCCXXI, 17. V. 1924, str. 955—959; »Red Marije Terezije«, Konfesije literata, Ljubljana 1921, str. 38—47. 36. »An Honest Thief«, Living Age, CCCXXII, 21. XI. 1925, 412—415: »Kroutil«, Delavec, II, 1915, št. 35, str. 1—3. Če si ogledamo časovno zaporedje, v kakršnem so nastajali prevodi, se nain pokaže naslednje: prvi prevod, Cankarjev Bebec Martin, je nastal že v decembru 1921., naslednje leto pa je Adamič prevajal takole: februarja Puglja, aprila Ogrizoviča (»Two Churches«), junija neugotov-ljenega pisatelja S.U., julija Krnica in Cankarja (»A Cup of Coffee«), avgusta Kvedrovo, septembra ponovno Ogrizoviča (»The Religion of My Boyhood«) in oktobra Jurkiča. Leta 1923 je januarja prevajal Jelenca, februarja Prežiha, aprila Mcdeka, junija Dolenca in decembra Macharja (»Superman«) ter Finžgarja (»Our Daily Bread«). Leto 1924 je bilo po številu prevodov bolj skopo: februarja je prevedel Kraigherja, maja Macharja (»Strategy«) in novembra Nazorja. Nič bolje ni bilo leta 1925, saj je januarja prevedel Velikanoviča in novembra Macharja (»An Honest Thief«). Pač pa je bilo predzadnje leto Adamičevega prevajanja spet bolj plodno; že februarja je prevedel Novačana (»The Wolf«), aprila Kmetovo in maja Cankarja. S prevajanjem tega avtorja se je ukvarjal tudi junija, julija in oktobra (»Her Picture«, »Flies« in »Comedy of Justice«). Poslednje leto, 1927, je prevedel še Zorca, Novačana (»Comes and Goes«) in Cankarja (»In Front of the Wine House«) — vse januarja. Kot vidimo, se Adamič z izjemo ene same črtice ni lotil prevajanja Cankarja vse do leta 1926; prejkone je bil Cankar zanj sprva jezikovno preveč zahteven avtor. Od tod misel, da je bilo Adamiču prevajanje bolj nekakšen preizkus sposobnosti izražanja v angleškem jeziku kot pa posredovanje naše kulture ameriškim bralcem. Sam je to domnevo potrdil, ko je bil na prvem obisku v domovini in je časnikarju Slovenca dejal: »Najprej sem v Ameriki začel prevajati iz slovenščine in hrvaščine. S tem sem se naučil angleškega stavka. Zatem sem začel pisati lastne članke in novele.«11 V času, ko je prevajal, je šele iskal svoj leposlovni izraz. Prevajanje mu je pri tem mnogo pomagalo; ne le, da si je širil besedni zaklad, prodiral je tudi v kompozicijo in stil prevajanih del. Tako je postopoma izoblikoval svoj lastni model novele, s katero se je tudi uveljavil v ameriški književnosti. Ko je konec leta 1921 poslal svoj prvi prevod leposlovnemu uredniku ameriške revije Living Age, Johnu Bakelessu, mu je lc-ta sporočil,12 da bo Cankarjevo črtico verjetno objavil. Pristavil pa je, da bi potreboval nekaj podatkov o Cankarjevem življenju, delu, pomenu in morebitnih posebnih lastnostih: »Če je zgodba izšla v knjigi, mi prosim sporočite 11 C(vetko) K(ristan). Louis Adamič o sebi in domovini, Slovenec. 18. maja 1952, št. 112, str. 2. 12 1. decembra 1921. natančen naslov, kraj izida, založnikovo ime in ceno knjige, kajti mi takšne podrobnosti vedno objavimo v stolpcu »Books Mentioned«. Če ste zgodbo vzeli iz revije, mi prosim sporočite njen naslov in datum, prav tako pa krajšo oznako o njeni politični usmerjenosti in namenu.« Bakeless je držal besedo in črtica je izšla 24. decembra istega leta. Očitno mu je prevod ugajal, saj je Adamiču pisal, naj mu priskrbi še kaj podobnega. Že 23. februarja prihodnjega leta pa je sporočil natančnejše zahteve: »Ali mi lahko pošljete nekaj zgodb še ta ali naslednji mesec? Dolge naj bodo od 1500 do 4000 besed — najbolje nekje v sredini med tema mejama. Zlasti si želim umetniško dognanih zgodb, ki bi odstranile tcnčico melanholije, ki je, kot kaže, prekrila evropsko pripovedništvo po vojni. Utegnilo bi vam prihraniti čas in trud, če bi mi poslali opise zgodb, ki bi me po vašem mnenju mogle zanimati.« Adamičeva pot v prevajanje je bila tako odprta. Ko so po urednikovem zagotovilu bralci prevod Bebca Martina ugodno sprejeli, se je opogumil: »Priskrbel sem si goro slovenskih in srbohrvaških zbirk novel in revij in prevedel vse, kar je bilo po mojem mnenju zanimivo za revijo Living Age. Res so sprejeli skoraj vse, kar sein jim bil poslal /.../ in v treh letih objavili kak ducat zgodb v mojem prevodu. Potem sem začel pošiljati prevode še drugim revijam — Overland Monthly v San Fran-ciscu, Stratford Magazine v Bostonu ter World Fiction v New Yorku.«13 S svojimi prevodi si je Adamič priboril vstop v nekatere pomembne leposlovne revije, ki so bile pripravljene objaviti tudi njegova lastna dela: njegovo ime je postajalo znano.14 Prevajanja se je loteval s trdnim namenom, da prevode tudi objavi. Sprva jih je pošiljal izključno ameriškim leposlovnim revijam, nato pa je leta 1926 začel sodelovati tudi z dvema slovenskima listoma, ki sta izhajala v Chicagu, s Prosveto in Mladinskim listom. Prvi je bil časnik in drugi revija za mladino, oba pa sta imela tudi angleški oddelek. Največ prevodov je Adamiču uspelo objaviti v reviji Living Age (17 leposlovnih in nekaj neleposlovnih).15 Veliko težav je imel z daljšimi besedili, saj so uredniki povsod zahtevali čim krajše zgodbe. Nemalokrat so Adamičeve priredbe sami krajšali in »popravljali«; če to ni šlo, so prevod zavrnili. Ko je Adamič leta 1925 poslal tedanjemu leposlovnemu uredniku pri Living Age, Victorju Clarku, prevod Hlapca Jerneja, je ta 13 Tipkopis neobjavljenega uvoda v The Native's Return, NUK, Ljubljana. 14 Novela »Superman«, eno prvih Adamičevih samostojnih del, je izšla v reviji The American Mercury decembra 1928 in je pritegnila pozornost Francisa S. Fitzgeralda, ki je Adamiču pisal in mu čestital (2. aprila 1929). 15 To so bili kratki povzetki iz jugoslovanskega časopisja, vsega skupaj šest. o naši kulturi, zgodovini in podobno. sporočil: »Bojim se, da Living Age ne more objavljati zgodbe, ki bi v nadaljevanjih izhajala skozi šest številk. Bila bi slaba uredniška politika .. .«lu Podobno utemeljenih zavrnitev je Adamič prejel še nekaj: nobena ameriška revija na primer ni marala objaviti njegove priredbe Cankarjevega Šimna Sirotnika, prav tako je zaman ponujal prevod Novača-novega Vaškega Cyrana. Celo nekaj krajših prevodov so mu vrnili z obrazložitvijo, da gre za preveč melanholične ali pa krute novele (npr. Cankarjeva Skodelica kave in Muhe). In vendar se Adamič ni hotel povsem podrediti zahtevam ameriških bralcev. V tem so razlogi, da je nekaj njegovih prevodov ostalo do danes neobjavljenih. Imamo podatke, čeprav precej nezanesljive, da je bilo Adamičevih prevodov celo več, kot se jih je ohranilo. Njegov znanec Janko N. Rogelj je v Spominih17 med drugim omenil, da je Adamič prevedel Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem. Ko je Rogelj prevod videl — če ga sploh je — je bil še v tipkopisu, ker bojda ameriške založbe tedaj niso hotele sprejeti romantičnih pripovedi. Prevod se žal ni ohranil: prejkone je zgorel ob Adamičevi smrti.18 O njem je poročal pri nas tudi Mile Klopčič v Juiru19, vendar pa se danes ne spominja več, kje je zvedel zanj. O tem, da je Adamič prevajal tudi Frana Ks. Meška, imamo samo en podatek. Navaja ga Vatro J. Grill v svojem slavnostnem govoru, ki ga je imel ob otvoritvi nove osnovne šole v Grosupljem. Zal se ni ohranil noben Adamičev prevod Meška, tako da gre morda tudi za Grillovo pomoto. Nekaj Adamičevih prevodov pa se je zanesljivo izgubilo: leta 1922 je leposlovna urednica revije World Fiction, Harriet Wishnieff, pisala Adamiču v zvezi z njegovima prevodoma »The Painter« in »Voyvoda Pero«. Danes sta oba izgubljena, prav tako ne vemo, za kateri noveli ali črtici gre. Kar zadeva avtorja S. H. in Omerja B. Mlemovica, nimamo niti najosnovnejših podatkov. Prvi se je »skril« za kratici že v izvirni objavi, medtem ko je drugi prejkone jugoslovanski priseljenec v Združene države; pri Living Age so namreč zavrnili Adamičev prevod njegove novele z utemeljitvijo, da objavljajo samo tista dela, ki so bila prvotno, se pravi v izvirniku, objavljena zunaj Združenih držav. 10 Pismo Adamiču 15. junija 1925. 17 Rogljevi Spomini še niso izšli. Tipkopis hrani Mila Šenk pri Slovenski izseljenski matici. Rogelj je bil priseljenec, tako kot Adamič. Ne da bi vedela drug za drugega, sta oba prišla v Združene države leta 1913. Leta 1918 je Rogelj postal časnikar, kasneje je začel poučevati slovenska razreda na Dubuque Col-iegeu. Izobraževal se je v večernih šolah, precej pa tudi sam. Znan je po tem, da je veliko pisal v slovenski izseljenski tisk v ZDA. 18 O prevodu Finžgarjevega romana je poročal v reviji Jugoslovan tudi neki »fri« (Ludvik Mrzel), 11. aprila 1931. 10 Mile Klopčič, Veliko književno delo ameriškega Slovenca, Jutro 1931, XII, št. 83, str. 6. Adamičev najdrznejši podvig je bil vsekakor prevod Illapca Jerneja. Že 19. maja 1926 je izšlo prvo nadaljevanje v Prosoeti. Tedanji urednik lista, Ivan Molek, je bil s prevodom zelo zadovoljen, imel je le eno pripombo: »Zakaj ste izpustili kratek uvodni odstavek Hlapca Jerneja? Predlagam vam, da ga vključite v knjigo. Kar se ameriških bralcev tiče, bi ga mirno lahko izpustili, toda Slovenci, ki poznajo izvirnik, bodo to kritično opazili. Predlagam vam svoj prevod /odstavka, op. р./, lahko ga tudi popravite.«20 Za knjižno izdajo prevoda je Adamič napisal tudi krajši uvod o Ivanu Cankarju; to je bil njegov najdaljši in najtemeljitejši sestavek, kar jih je kdaj napisal o tem avtorju. Na kratko je opisal pisateljevo življenjsko pot in poudaril, da je bil ves čas v nasprotju z družbo, ker je pač priznaval tiste vrline, ki na splošno niso bile priznane. Nato je dejal: »Ni bil priljubljen avtor; njegovim zgodbam primanjkuje junaških dejanj, njegovi junaki so patetični, nejunaški hlapci, učitelji, postopači, ot roci, vlačuge; žrtve sistema, pogojev in ustanov.«21 V nadaljevanju je zapisal, da je Cankar v svojih delili vseskozi prikazoval »normalnega« človeka, to je tistega, ki ga »spodobno« meščansko življenje ne utesnjuje. Njegove zgodbe nimajo morale: slikal je življenje, kot se mu je razodevalo. Sem ter tja najde bralec v njegovih spisih »sporočilo«, kot na primer v Hlapcu Jerneju, ki je opomin družbi, civilizaciji in zahteva po družbeni pravičnosti. Zadnje dejanje Hlapca Jerneja je razumel kot simbol razredne revolucije in njenih posledic. Na koncu je dodal, da je Cankar poleg novelet in črtic pisal tudi eseje, poezijo in da je avtor petih (!) dram. Po imenu je omenil samo prvo knjigo, Erotiko, leto njenega izida in žalostni konec, ki ga je učakala. Posebnega poudarka vredno dejstvo se mu je zdelo tudi to, da je Hlapec Jernej nastal v volilnem letu 1907. ko je Cankar kandidiral kot socialnodemokratski kandidat in bil poražen. Ameriški Slovenci so prevod seveda opazili in nanj različno reagirali, pri nas pa se ga je podrobneje lotil Josip Vidmar v članku, ki ga je objavilo Jutro. Med drugim je dejal: »Opremljen je s kratkim informativnim uvodom, ki ima med podrobnostmi nekatere netočnosti, npr. trditev, da je ljubljanski škof Cankarjevo Erotiko konfisciral, kar bi lahko slabo 20 Pismo Adamiču 18. maja 1926. Gre za prvi. uvodni odstavek: »To povest vain pripovedujem...« do »se je bleščala tja do Ljubljane.« Adamič Molekovega nasveta ni upošteval in prevod je tudi v knjigi izšel brez tega odstavka. Molek je moral predlagati Adamiču še nekatere izboljšave, kajti 7. oktobra 1926 mu. je pisal: »Kar se izboljšav Hlapca Jerneja tiče. mislim, da je zdaj vseeno. Naj izide takšen, kot je. Vendar boste imeli neko idejo, kako popraviti zgodbo, kjer je pač treba, ko jo boste tiskali v New Yorku. To je pomembnejše.« 21 Ivan Cankar, Yerney's Justice, Vanguard 1926, iv. poučilo inozemstvo o naših predvojnih razmerah. Prevod sam je, kakor so navajala že angleška poročila, dovolj nepopoln.«22 Vidmar je seveda opazil, da manjka prvi odstavek in je očital Adamiču, da je besedilo preveč samovoljno spreminjal: včasih je preostro nianso omilil, drugič v nasprotju s Cankarjem grobo podčrtaval, vstavljal svoje domisleke — mestoma pa je Cankarja tudi napačno razumel. Svoje trditve je seveda opremil z »dokazi«, a je na koncu vendarle zapisal: »Poglavitno vsebinsko in miselno jedro knjige je ostalo seveda nedotaknjeno, dasi se je marsikaj dragocenega, finega in za Cankarja značilnega izgubilo. Louisu Adamichu je treba priznati, da se je lotil važnega in odgovornega dela. Prav radi tega pa ga je treba opozoriti, naj vrši to svojo pomembno in odgovorno nalogo z večjo pazljivostjo, poglobljenostjo in vestnostjo.«23 Adamič si je seveda želel, da bi delo prišlo med ameriške bralce, obenem pa ga je zanimalo, kaj menijo o prevodu nekateri znani ameriški pisatelji. Izvod je poslal Uptonu Sinclairju in pripisal: »V posebnem ovitku vam pošiljam izvod svojega prevoda kratke novele, ki jo je napisal jugoslovanski pisatelj Ivan Cankar — Yerney's Justice — po mojem mnenju ene najpomembnejših proletarskih zgodb, kar jih je; pravkar je izšla pri Vanguard Press. Ce boste delo prebrali, mi boste oprostili za tisto zgodbo v American Parade. Ob tej priložnosti se vam tudi zahvaljujem, ker ste me povezali z omenjeno založbo.«24 Sinclair je delo res prebral in ugajalo mu je, zanimiva pa je njegova pripomba, češ, kako more Adamič prevajati takšna dela, ki so popolno nasprotje tistega, kar piše sam: »Čudim se, da lahko ceniš in prevajaš takšno delo, ko pa istočasno sam pišeš popolnoma drugače.« Ni mu ugajalo, da Adamič za Jerneja ni pokazal nobenega usmiljenja (?), podobno kot že poprej v eni svojih zgodb z naslovom »The Crusader«. Pač pa se mu je zazdelo, da obstaja med Jernejem in junakom iz njegovega dela z naslovom »Samuel the Seeker« precejšnja podobnost.25 Prevod Hlapca Jerneja je vzbudil veliko pozornosti med našimi priseljenci v Ameriki; izdaja je vsekakor izpolnila svoj namen, saj se je zelo dobro prodajala. Razumljivo pa je, da med ameriško publiko ni na- 22 Resnici na ljubo je treba reči, da so prevod napadali predvsem Adamičevi nasprotniki iz vrst Ameriške Domovine in njihovi somišljeniki. Drugače pa so ga ameriški Slovenci lepo sprejeli. Tako je v Prosveti 1. novembra 1926 izšla Molekova ocena: »Kdor čita Yerney's Justice v Prosveti in pozna angleški jezik, nam mora pritrditi, da je prevod prvovrsten in da dela vso čast Cankarju.« 23 Josip Vidmar, Hlapec Jernej v angleščini, Jutro, 19. september 1926, št. 216, str. 11. 24 Adamičevo pismo, 20. avgusta 1926. 25 Sinclairjevo pismo z datumom 23. avgust 1926. »Samuel the Seeker« je manj znano Sinclairjevo delo, prejkone novela. Ni znano, kdaj in kje je bila objavljena. letela na tako širok odmev, kajti zanimanje za prevodno književnost je bilo tedaj veliko manjše kot za izvirna domača dela. Da je Adamič največ prevajal Ivana Cankarja, ni naključje. Cankar je bil socialist in se je zavzemal za demokratično federativno skupnost jugoslovanskih narodov. Y tem je moral biti Adamiču blizu, čeprav se od njega po umetniški plati močno razlikuje. Ravno ob Cankarju je treba omeniti tudi to, da je bil Adamič prvi, ki je prenesel njegovo črtico v ameriško književnost. Avtorje si je izbiral iz obdobja moderne; z izjemo Cankarja in Je-lenca so bili tedaj še vsi živi. Prežih je komaj dobro začel ustvarjati, medtem ko so se drugi bližali vrhuncu ali so ga že dosegli. Tudi hrvaški avtorji ter oba Čeha sodijo v isti čas, le da je bilo med njimi nekaj nepomembnih imen, če seveda odštejemo Kvedrovo, Nazorja in Macharja. Danes je skoro nemogoče ugotoviti, kje vse je Adamič nabral revije in zbirke novel, iz katerih je lahko prevajal. Nekajkrat so sicer uredniki uvodoma pojasnili, od kod izvira prevedeno besedilo (to velja predvsem za revijo Living Age) — te podatke je moral dati Adamič sam — ne vemo pa, če je po prihodu v Združene države prejemal kake domače literarne revije ali morda celo knjige. Bržčas nc, ker sicer ne bi bil pisal Slovenskemu socialističnemu klubu v Chicagu. Pismo je odposlal 29. aprila 1924 in med drugim zapisal: »Pred nekaj meseci ste bili tako prijazni, da ste mi posodili dve slovenski knjigi (Hlapec Jernej in Iz naših krajev) iz vaše klubske knjižnice in upam, da mi boste oprostili, če vas ponovno prosim za uslugo.«20 Prosil je za vrsto Cankarjevih proznih del in jih nekaj tudi dobil. Danes ni znano, ali se je lotil prevajanja katerega od poslanih mu del, zato pa je že čez dve leti za podobno uslugo kot poprej Socialistični klub zaprosil Proletarčevo knjigarno v Chicagu. Možno je sicer, da je hotel kako delo prevesti, verjetno pa je tako vneto prebiral Cankarja zato, da bi se pri njem naučil pripovedovanja v prvi osebi.27 Že ob bežnem pregledu prevedenih avtorjev vidimo, kako neenoten je bil Adamičev kriterij pri izbiri besedil. Mogoče je seveda, da je slovensko književnost toliko bolje poznal kot hrvaško in srbsko ali pa mu je za slovensko kdo svetoval, kaj bi bilo vredno prevesti. Če upoštevamo Adamičevo starost, ko je odšel v Združene države (15 let) in skromne šolske izkušnje, se zdi verjetnejše drugo. Mnenja o tem pa so seveda zelo različna. Tako pisateljev brat dr. France meni, da mu ni nihče svetoval pri njegovem delu; sam se je zanimal za dogodke v domovini in navezal 20 Pismo je v St. Paulu, Minnesota. Posredoval Henry A. Christian. 27 Do te ugotovitve je prvi prišel Henry A. Christian. stike s Congress Library v Wasliingtonu ter zgodaj začel iskati stike z nekaterimi rojaki. O tem piše Janko Lavrin, ki je tedaj predaval na univerzi v Nottinghamu: »Kmalu po prvi svetovni vojni sem v Nottingham»! prejel pismo, v katerem mi je neki Louis Adamich pisal iz San Francisca, da je prišel kot mlad dečko v Ameriko in da ga literatura bolj zanima kot vsako drugo delo. Povedal mi je, da je že nekaj manjših stvari tiskal, hkrati me je prosil za nasvet, kaj bi bilo najbolj pripravno za njegovo literarno kariero v večjem obsegu. Odgovoril sem mu, da bi se na njegovem mestu jaz lotil opisati oni proces asimilacije, ki ga je moral sam preizkusiti, ko je prišel kot deček v Zedinjene države in se je moral prilagajati povsem novim prilikam in novemu okolju. Ako bi obdelal v svojih spisih takšen proces psihološko, socialno in enokomsko, bi bilo to nekaj novega in stvarnega za ameriško publiko, zlasti pa za emigrante.«28 Kaj več kot mnenja posameznikov, ki so Adamiča poznali, je težko ugotoviti. Nekateri naši vidni priseljenci, kot Anna Praček-Krasna, Antoinette Simčičeva in Vatro Grill ne izključujejo možnosti, da je res imel kakega mentorja, seveda pa nihče ne ve povedati kaj določenega. Pravzaprav vemo le to, da se je Adamiču ponudil za svetovalca neki Marko Kavaja29 — srbski priseljenec iz Kanade, ki je 30. decembra 1927 (!) pisal Adamiču: »Morda bi vam jaz lahko dal podatke o naši deželi, vi pa meni o Ameriki /.../ Do neke mere poznam razpoloženje ameriške publike in vi že imate svoje književno ime, zalo mislim, da bi se dalo dosti stvari prevesti ali napisati o nas in o naši umetnosti ter književnosti /.../ Imamo Boro Stankoviča /.../ Njegova Nečista krv je brez dvoma močnejša kot vse balkanske novele in je tipično balkanska. Tudi v dramski umetnosti imamo zanimive stvari /.../ Če želite, vam rud pomagam.« Kavajevo pismo je prišlo že po tistem, ko je Adamič nehal prevajati; njegova zapuščina tudi kaže, da Kavajeve usluge niso več prišle v po-štev. Vprašanje ostaja odprto, a naposled bomo najbrž le morali pritrditi domnevi, da je Adamič imel nekega svetovalca. Med drugim je namreč treba omeniti, da je prevedel Prežihovcga Voranca Borbo po objavi v Ljubljanskem zoonu, novela pa je bila objavljena pod psevdonimom Tadej pl. Spobijan. Voranc je bil tedaj še malo znan avtor, in kako naj bi Adamič vedel, za koga v resnici gre? 28 Pismo Janka Lavrina avtorici študije, z datumom 16. marec 1976. 29 Marko Kavaja je ime, o katerem imamo na voljo le malo podatkov. Vemo, da je leta 1958 v Beogradu izšlo njegovo delo Gospodska кг d, komedija и tri čina. Uredil je tudi delo Nikšič, 27. avgusta 18?? — 11. septembra 1918. Zakaj se je odločil za tako skromen izbor iz hrvaške književnosti, je prav tako nepojasnjeno. Prejkone je to področje slabo poznal in se je lahko opiral samo na to, kako pogosto so se imena nekaterih avtorjev pojavljala v njemu dostopnem revijalnem tisku. Adamičevi prevodi, ki so izhajali v reviji Living Age, so bili opremljeni s kratkim uvodom, ki je vseboval najosnovnejše podatke o avtorju izvirnega dela. Adamič je bil pogosto v zadregi, ker ni vedel, kaj naj napiše. Ni bilo redko, da se je rešil s kratko, splošno oznako, češ da gre za mladega, obetavnega in zelo znanega avtorja. Na njegovo srečo druge revije navadno niso zahtevale takih podatkov, le v World Fiction so objavili kratek življenjepis Milana Puglja, v revijah Our World in Catholic World pa nekaj splošnih opomb o Franu S. Finžgarju. Res pa je, da obstaja še neki Adamičev tipkopis, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Gre za opombe k nekaterim prevodom. Označene so z naslovom Preface (Uvod) in po tem lahko sklepamo, da jili je namenil za uvod v zbirko prevedenih novel.30 Vseh opomb je štirinajst, vendar se ne nanašajo na avtorje prevedenih del, pač pa na besedila sama, in sicer na novele oziroma črtice Kraigherja, Cankarja, Voranca, Novačana, Puglja, Šimunoviča,31 Krnica, Jurkiča, Velikanovica, Nazorja, 30 Henry Christian postavlja omenjene opombe v leto 1937. Omeniti je treba, da je Adamič k temu uvodu priložil še daljši in očitno nedokončani zapis o Ivanu Cankarju. V svojih ugotovitvah se ponavlja; tako ponovno omenja stvari, ki jih je neprestano navajal v svojih delih o Jugoslaviji. To sem podrobneje obdelala v študiji »Louis Adamič as an Interpreter of Yugoslav Literature«, Acta Neophilologica 1977. Nova je le misel, da je bilo Cankarjevo izražanje do skrajnosti ekonomično. 31 Novela »Orphan« (Sirota) Dinka Šimunoviča zavzema med prevodi posebno mesto, saj je ni prevedel Adamič sam, pač pa neki Ivan Mladineo, prav tako priseljenec, časnikar in dolgoletni sodelavec Foreign Language Information Servica. Bil je Adamičev znanec in je kasneje posredoval pri jugoslovanski izdaji Dinamita. Novela je izšla v zbirki Sa Krke i sa Cetine (1930). Ko je Mladineo besedilo prevedel, je želel izvedeti, kaj meni o prevodu Adamič; obenem je upal, da mu bo Adamič lahko pomagal najti primernega založnika zanj. Slednji jc prevod prebral in svoje opombe kar s svinčnikom pripisal na prvo stran. Ustavil se je že ob naslovu: »'Orphan' je neustrezen prevod za siroto. 'Poor thing' bi bilo bolje, vendar mislim, da bi bilo še najbolje, če bi pustili sirota v izvirniku in dodali opombo v besedilu, ko se ta beseda prvič pojavi, da pomeni »orphan: poor thing: poor one.« O prevodu v celoti pa je Adamič menil sledeče: »Prevod je v celoti zelo dober, morda za spoznanje preveč dobeseden (sie!). Kar pa zadeva objavo v ZDA, so možnosti zelo majhne. Ne morem se domisliti nobene revije, ki bi ga sedaj vzela. Razlogov je več: 1. skoraj nobenih prevodov sedaj ne sprejemajo; 2. predlog je; 3. stil pripovedi je za spoznanje preokoren za okus ameriških urednikov, saj so navajeni spretnejše tehnike.« Tipkopis z navedenimi pripombami je danes shranjen v knjižnici univerze v Princetonu. Ogrizoviča, Kvedrove in neznanega pisca S. H. Napisane so v angleškem jeziku in po njili pravzaprav lahko sodimo le o tem, kakšne zgodbe so bile Adamiču najbolj pri srcu. Vse to kaže, da je že zgodaj začel razmišljati o knjižni izdaji svojih prevodov, prvič že dobro desetletje pred tem, ko je nastal omenjeni uvod. Sprva je računal na izdajanje posamičnih del, pozneje pa ga je vedno bolj privlačevala misel na zbirko prevodov. 1. junija 1922 je pisal založbi Haldeman-Julius Company: »Nedolgo tega sem prevedel v angleščino kak ducat jugoslovanskih (slovenskih in hrvatskih) novel za revije Living Age iz Bostona, World Fiction iz New Yorka, Overland Monthly iz San Francisca in še za eno ali dve. Te revije večinoma zahtevajo vesele zgodbe in to mi ne da, da bi prevajal najboljše iz jugoslovanskih književnosti, tisto, kar je nedvomno nad poprečjem. Sedaj vidim možnost v vaši zbirki.«32 Od založnika je že čez slab teden prišel vzpodbuden odgovor, vendar na koncu iz tega sodelovanja ni bilo dosti.33 Ko je chicaška Prosoeta leta 1926 v nadaljevanjih objavljala Adamičev prevod Hlapca Jerneja, je bilo zanimanje zanj med slovenskimi priseljenci zelo veliko. Slovenska narodna podporna jednota (SNPJ) je zato sklenila, naj se prevod izda še v knjižni obliki. Sprva so izdajo dela nameravali podpreti sami, vendar se je izkazalo, da bi bilo to le preveliko breme in tako se je Adamič napotil v Vanguard Press;34 prevod so sprejeli in ga po priporočilu Adamičevega prijatelja Uptona Sinclairja izdali 1. 1926 pod naslovom Yerney's Justice. Ko pa je Adamič čez čas poizkusil pri isti založbi še s Šimnom Sirotnikom, so ga zavrnili, ker niso bili povsem prepričani, da se bo Yerney's Justice dobro prodajal.35 Vse- :l2 Haldeman-Julius je v Girardu (Kansas) v začetku dvajsetih let izdajal tako imenovane »Little Blue Books«, to je miniaturne izdaje svetovnih klasikov in tudi pogrošnih del. Da bi bralci raje segali po njegovih knjižicah, je urednik spreminjal naslove del, da so zveneli bolj privlačno. Maupassantovo Debeluško je preprosto spremenil v A French Prostitute's Sacrifice (Žrtvovanje francoske prostitutke) in podobno. 33 Edini Adamičev prevod, ki je izšel pri tej založbi je bil Yugoslav Proverbs (Little Blue Book, No. 380, 1923). 34 S tem v zvezi je urednik Prosvete, Ivan Molek, 12. junija 1926 pisal Adamiču: »Očitno je za nas bolje, če prepustimo knjigo newyorškemu podjetju. Mi bi lahko natisnili največ 5000 izvodov — brez možnosti, da bi prodrli na širše ameriško tržišče. Bes sem vesel, da se je tako obrnilo; knjiga in vi bosta dobila večji prestiž /.../ To vsaj pomeni, da je Ivan Cankar dobil priznanje ameriških pisateljev.« Vanguard Press je tedaj izdajal razmeroma poceni knjige, od leposlovja zgolj radikalno pripovedništvo. 35 Tudi prevod Vaškega Cyranoja je Adamič hotel izdati v knjigi. Potem ko so ga povsod zavrnili, ker je bil predolg, je Adamič poskusil še pri Vanguard Press. Tej založbi pa se je zdela zgodba prekratka za knjižno izdajo, povrhu pa preveč preprosta, da bi bila zanimiva za ameriške bralce. kakor so imeli ameriški založniki tudi svoje račune, ko so odklanjali vse daljše Adamičeve prevode: menili so, da vzame prevajanje Adamiču preveč časa, medtem pa njegovo drugo delo stoji. Številne zavrnitve raznih založnikov — poskušal je še pri Golden Book, Harper & Brothers in morda še kje — Adamiča vendarle niso povsem odvrnile od namere, da prevode izda v knjigi. Do danes sta se ohranila dva osnutka za nameravano zbirko, ker že omenjeni Uvod, ki je v Ljubljani, ne spada k nobeni od njiju, je prav mogoče, da je imel Adamič v načrtu še kako tretjo možnost. Prvi osnutek za zbirko je moral nastati že zgodaj, sredi dvajsetih let. V to zbirko je Adamič nameraval uvrstiti naslednja besedila: »Glimpses of My Childhood« (Cankar), »The Burden of Authority« (Pugelj), »Our Daily Bread« (Finžgur), »In the Department of Public Order« (Krnic), »Flies« (Cankar), »A Village Cyrano« (Novačan), »The Montenegrin Widow« (Kvedcr), »The Stonecutter« (Nazor), »Her Picture« (Cankar), »Spring« (Kmet), »At Dawn« (Cankar) in »Yerney's Justice« (Cankar). Adamičev načrt pri založnikih ni vžgal, čeprav so sprva pokazali nekaj zanimanja. Tako je 6. februarja 1926 urednik Viking Pressa, M. A. Best, pisal Adamiču, da mu vrača osnutek za zbirko z naslovom Modem Jugoslav Masterpieces: »Naši ocenjevalci so ugodno ocenili zbirko, pa vendar ne dovolj navdušeno, da bi premostili naravno nasprotovanje zbirki novel.« Tri dni poprej, 3. februarja, se je leposlovni urednik založbe Macmillan Company, James Whithall, pozanimal pri Adamiču za zbirko, vendar je potem, ko je dobil tipkopis v roke, kratko sporočil, da to ni zanje. Misel na knjigo prevodov je nato Adamič začasno opustil, vendar je znova oživela v začetku tridesetih let. Ponovno je začel zbirati gradivo in tokrat knjigo zasnoval drugače. Poleg svojih prevodov je nameraval vanjo uvrstiti tudi prevode drugih prevajalcev in še kak svoj krajši sestavek. Del tega gradiva je odposlal 21. novembra 1935 založniku Arthurju Whipplu36, ki mu je obljubil, da bo zbirko izdal. Danes je omenjeno gradivo v Adamičevi zapuščini pomešano s stvarmi, ki v knjigo ne sodijo — od kritičnih člankov do različnih verzij ene in iste novele, od tipkopisov do že popravljenih, objavljenih izdaj.37 Tako 30 Arthur Whipple je bil založnik, ki se je tedaj šele postavljal na lastne noge: na Adamiča ga je opozoril prijatelj Carey Me Williams. Takrat je Adamič imel v načrtu zbirko z naslovom Slavic Stories. 31 Henry A. Christian domneva, da je tako imenovani Whipplov zavitek drugi del tistega gradiva, ki ga je Adamič nameraval izdati pri Whipplu potem, ko je le-ta sporočil, da mu prvi del ugaja. V prvi del naj bi Adamič uvrstil dvajset slovenskih in srbohrvaških besedil, izbral pa je že tudi naslov: Tales From Yugoslavia. ni mogoče natančno predvideti obsega in vsebine te druge knjige prevodov, ki prav tako kot prva ni nikoli izšla. Omenjeni, tj. Whipplov zavitek, obsega sledeča besedila: »The Orphan« (Šimunovic, prevod Ivan Mladineo), »In the Suburb« (Cankar), »The Cow« (Finžgar«), »Simpleton« (Cankar), »The Burden of Authority« (Pugelj), »A Cup of Coffee« (Cankar), »The Horrified Yugoslav« (Adamičev prevod neleposlovnega članka iz hrvaškega dnevnika Obzor), »An Honest Thief« (Machar), »Betwixt Two Worlds« (Jurkic), »Angelo the Stonecutter« (Nazor), »Gulsa« (Mlemovič), »Stanoja« (Bora Stankovič, prevod V. Dimitrijevič), »At the Tailor's Dance« (S. H.), »House Guests in Serbia« (Adamičev izvirni sestavek), »The Way of the Cross« (Cankar), »The Goal« (Cankar), »Builders« (Kraigher), »In the Department of Public Order« (Krnic), »Strategy« (Machar), »The Montenegrin Widow« (Kveder), »The Religion of My Boyhood« (Ogrizovič), »The Old Fogies' Club« (Velika-novič) in »Superman« (Machar). 20. septembra 1935 je Whipple sporočil Adamiču, da je prejel prvi del njegove druge knjige in da so mu zgodbe všeč. Adamič je tedaj še omahoval med dvema možnima naslovoma za zbirko (ali samo njen prvi del?) — Tales from Yugoslavia in Twenty Tales from Yugoslavia; žal pa je celoten načrt iz neznanih razlogov padel v vodo. Vsekakor pa Adamič še ni odnehal. Anton J. Klančar poroča v študiji o prevodih Cankarja v angleščino38 med drugim tudi naslednje: »Pozneje sem zvedel (okoli leta 1938, op. p.), da išče tudi Adamič založnika za svojo zbirko Cankarjevih povesti.« Vprašanje je seveda, če je v resnici šlo za zbirko prevodov samo Cankarja ali pa je imel Klančar v mislih eno od omenjenih Adamičevih antologij. II. Da bi si lahko predstavljali, kakšni so bili Adamičevi prevodi, je potrebna podrobnejša analiza. Za silo bo zadostovalo, če razčlenimo Adamičev prevod dveh Cankarjevih črtic, Skodelice kave in Ob zori, zraven pa opozorimo na Adamičev način prevajanja pri drugih prevodih. »A Cup of Coffee« sodi med njegove prve prevajalske poskuse. Pod-naslovil ga je »Freely Translated from the Slovenian by A—«. Že po tem je mogoče sklepati, da v prevodu ne bo šlo za »formalno enakovred- 38 Anton J. Klančar, Cankar v angleščini, Cankarjev Glasnik, If, 1938, št. 5, 128—130. nost« obeh besedil, ampak za »dinamično enakovrednost« ali celo za adaptacijo.39 Najbolje bomo to ponazorili, če bomo primerjali dva ustrezna dela istega besedila. Kar je tiskano razprto, je bodisi formalni (zelo redko) bodisi dinamični prevod. Tisti del besedila, ki ga je Adamič adpatiral, je kurziven. Navadno tiskano besedilo je Adamič preprosto izpustil: Tolažba je zlagana: in človek občuti •sam in z grenkobo, da je zlagana. Greh je greh, če je storjen enkrat ali tisočkrat, če je vsakdanji ali nepoznan. Srce ni kazenski zakonik, da bi razločevalo med pregrešnikom in hudodelstvom, med ubojem in umorom. Srce ve, da »zavratnež ubija s pogledom, z mečem junak«; in rajši bi dalo odvezo meču nego pogledu. Tudi ni srce Katekizem, da bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi, da bi razločevalo med njimi po besedi in zunanjih znamenjih. Srce je pravičen in nezmotljiv sodnik. Sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu napisani misli; celo po koraku, po trkanju na duri, po sreba-nju čaja. Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce izpovednik — dolga in strašna bi bila izpoved! Odpust-ljiv je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro. Težak in pretežak. do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike. Such mords are lies, and the man knoros it. The heart is not a penal code in which crimes and offenses arc defined. Nor is it a catlie-cism in which sins are classified. The human heart is a judge and consistent. Pardonable is a sin which can be described by a word of mouth and atoned for. But heavy, tremendously heavy, is a sin rohich remains mith you in your heart — indescribable, formless. 38 Izrazi so povzeti po Josephu Paternostu, From English to Slovene: Problems in Translation Equivalence, The Pennsylvania State University, 1970, str. 2. Paternost citira odlomek iz dela Eugena A. Nide [Towards the Science of Translating, Leiden: E. J. Brill, 1964), ki pravi, da v prevajanju obstajata dve temeljni smeri: formalna in dinamična enakovrednost. Paternost nato razlaga: »Formalno enakovredni prevod osredotoči pozornost na samo sporočilo, tako po obliki kot po vsebini; po svojem bistvu teži k viru, se pravi, da skuša odkriti tolikšen del oblike in vsebine izvirnika, kot je le mogoče. Dinamično enakovreden prevod pa se po drugi strani ne osredotoči tako zelo na izvirno sporočilo, pač pa na prejemnikov odgovor; teži k popolni naravnosti izraza in je na ta način najbolj enakovreden sporočilu izvirnega jezika.« Že takoj v prvem stavku naletimo na adaptacijo: »tolažbo« je Adamič nadomestil s »such words«; namesto pridevniške oblike »zlagan« ima kar samostalnik »lies«. Poleg tega je stavek skrajšan. Adamiču je šlo za to, da pove ključno misel Cankarjevega sporočila, ostalo pa je kar izpustil. Ponavljanje oziroma niansiranje iste misli sodi v Cankarjev visoki biblijski slog, ki meji že na lirsko prozo — tega Adamič ni uspel prenesti v angleščino. Lahko da je bilo njegovo pomanjkljivo znanje angleščine krivo za vse to, saj se je tedaj šele vadil v angleškem izražanju. Oglejmo si še nekaj primerov iz istega besedila, kjer je najbolj očitna Adamičeva nespretnost: Prve noči sem spal o izbi; včasih sem The first fem nights 1 slept in the se ponoči zbudil, pa sem videl v temi, large room, and as I amoke once in the da je bila mati vstala iz postelje in da middle of the night I sam my mother je sedela za mizo. silting by the table. Skozi vrata je sijal poševen pramen A single ray of sun shone directly into opoldanskega sonca naravnost materi lier eyes through a crack in the wall. o oči; večje so bile in čistejše, osa ne- A divine light о heaven, love and beška luč je odsevala iz njih, vsa ne- goodness mere there in her face, beška blagost in ljubezen. Od 66 stavkov, kolikor jih ima Cankarjevo besedilo v izvirniku, je Adamič adaptiral dobre tri četrtine; slaba četrtina pa so bolj ali manj posrečeni dinamični in (redko) formalni prevodi. Torej Adamičeva objava neupravičeno nosi podnaslov »prevod« in bi bolj ustrezalo »adaptacija«. Kar zadeva liričnost Cankarjevega izraza, jo je Adamič poskušal posnemati z gostobesednim izražanjem, ne s točnim prevajanjem. Podobno kot Skodelica kave je tudi Ob zori zelo kratka črtica, tako da ni težko primerjati izvirnika in prevoda. Ker je slednji nastal šele leta 1926, bi se moralo pokazati, kako je Adamičeva angleščina napredovala od tedaj, ko je prevedel Skodelico kave. Tokrat bomo za primerjavo navedli nekaj krajših, a zelo značilnih mest, kjer se izvirnik in prevod najbolj razhajata: ... srebmo-sinje sanjavo zagrinjalo......this siloery, dreamy curtain... Iz naših duš je izginjalo v tistih urah. In those hours souls mere free of eve-vse, kar je v človeku trde- rything that is hard and с o m -g a , brezobzirnega, vsakdanje- mon p lace to man; me mere in g a ; izlila se je vanje mehka miloba. a sort of mellomness of spirit. Trudili smo se, da bi po- We tried to prolong the beau-daljšali to lepo minuto, in hl a- tiful moments and voraciously s t no in naglo smo pili radost drank of the joy that was still spoznanja v prepolnih požirkih. to be drunk. Obsodili smo . . . ... in umetnost je niansa ... Le d srečnih trenutkih in božjih urah... Le redki so, ki so bili rojeni v taki božji uri, in njihove oči so zmerom odprte in odprte so njihove duše in njih strune pojo neprestano. Življenje posluša besede, ki jih jeclja samo komaj v sanjah, ki jih govori samo časih opolnoči in samo polzu-vedno. Sram nas jc bilo in čutili smo se neizmerno osmešene. With profound seriousness \vc declared ... ...and Art was a great dream. Only now and then, at infrequent happy moments, in some divine hour. There mere but a fem of us mho had been conceived in such divine moments und those fem of us had our eyes and souls everlastingly open, and the strings in our beings sung mitli-out cessation. Life, the dull common life, ivas blubbering ivords in its stupid nightmare-existence; now and then it uttered vague, meaningless phrases as though it were only hulf-conscious. We felt that we were a silly lot, utterly absurd beside those grimy, self-conscious, horny-handed men, and felt shame burning upon our faces. Cankarjevo besedilo se odlikuje po prefinjenosti izražanja in sineste-ziji — zlasti slednja je Adamiču povzročala težave. Pa vendar se ta adaptacija v nečem le razlikuje od adaptacije Skodelice kave: prej je Adamič veliko izpuščal, sedaj je besedilo širil. O kakem vidnem napredku pri njegovem prevajanju je težko govoriti; vse, kar lahko ugotavljamo, je le to, kolikšna je skladnost med Adamičevim prevodom oziroma adaptacijo in izvirnim besedilom. Prav ta pa je največja ravno ob Cankarjevih delih. Zdi se, da si jc Adamič že na samem začetku svoje literarne poti ustvaril nekakšen model za prevajanje in se ga je držal vseli sedem let: adaptacija izvirnega besedila naj bo zmerna, tako da smisel ne bo prizadet. Po drugi strani pa je menil, da je jezikovna plast prevajalcu na voljo, da jo preoblikuje, kakor sam najbolje ve in zna. Svoja načela glede prevajanja je razkril v delu The Eagle and the Roots*0. Ko je govoril o umetniški svobodi, je med drugim dejal, da je to po eni strani tudi svoboda prevajanja. Ko prevajaš, se ni treba točno držati izvirnika. Prevajaš lahko svobodno in važno je, da pravilno za-deneš smisel izvirnega besedila. Slog in metrična oblika nista pomembna; umetnik prevajalec lahko tudi — če se mu zdi to potrebno — izpušča besedilo, še zlasti, kadar se stvari ponavljajo. Poglejmo, kako je bilo pri drugih prevodih. Adamič je veliko izpuščal pri prevajanju Vorančeve Borbe in Kraigherjevega Martina Klobase. Pri prvem prevodu manjka cel tretji odstavek izvirnega besedila, kjer 40 The Eagle and the Roots (Orel in korenine), str. ЗЗО. Voranc opisuje svoj rodni dom (enajst stavkov). Močno je okrnjen tudi četrti odstavek, medtem ko je petega in šestega preprosto izpustil (pisateljev oče ob selitvi). Izpuščal je tako opise kot premi govor. Še posebno rad pa se je izognil mestom, kjer je bilo Vorančevo izražanje grobo in vulgarno: Nekoč sem izprašeoal očeta o grofu: One clay I ventured to ask father »Ali je ravno tak človek about the count. »Is he a person kakor m i, ta grof?« sem just like us, that count?« I vprašal. »Je in serje kot mi!« je asked. »He is and — yes, he is like odvrnil oče nizkotno. (»Borba«) the rest of us,« father replied humbly. S takšnim posegom je Adamič seveda popolnoma spremenil smisel tistega, kar je Prožili želel povedati. Pri slednjem je bil namreč očetov odnos do grofa bojevit, pri Adamiču pa je postal ponižen. Na koncu jo Adamič izpustil kar štiri strani izvirnega besedila, od mesta, kjer Voranc začne pripovedovati, kako so morali doma zaklati kravo. Že na prvi pogled je očitno, da je Adamič močno skrajšal tudi Kraigherjevega Martina Klobaso. Za svojo priredbo je namreč uporabil le sintetični del zgodbe, medtem ko jo analitičnega kar izpustil. Na enem mestu je besedilo tako močno spremenil, da se zdi, kot da je prevajal iz neke druge predloge in ne iz objave v Ljubljanskem zvonu, kjer je novela prvič izšla. Vendar je ta možnost izključena, ker je delo drugič izšlo šele po drugi svetovni vojni v Kraigherjevi zbirki novel. Gre torej le za skrajno svoboden primer Adamičeve adaptacije: Ne — umreti pa že ne! Nikakor ne! But Martin sure is afraid of dying. Strašno se boji umreti! — Popoldne You see, he's been putting up new sem bil pri njem. Takrat se je že za- buildings on his farm these last few čel nekoliko bati, da bo bolezen mor- years — stable, barn, tool shed, chi- da resnejša, nego si je domišljal; a do- cken house. Ile denied himself every- voliti ni hotel, da bi šel po vas. — thing to build up the farm our father Zdaj pa ... Trdno sem spal in — vrag had left him ... vedi — težko sanjal. Adamič je močno skrajšal tudi Pugljovc Splavljence, saj je izvirno besedilo dolgo dobrih osem strani, prevod pa jo krajši skoraj za polovico. Pri tej adaptaciji se jo v veliki meri izgubil Pugljev satirično-ironični ton: Občinski tajnik, dolgi in The mayor's clerk, a long, suhi gospod Zebrač je sedel thin gentleman, sat at his že takrat za mizo, imel eno desk, one pen behind his pero za ušesom, drugo je ear, another in his hand, držal v roki, delal z njim po zraku čudne kroge in zamahe in š k r t a 1 po rjavem pisarniškem p a -p i r j u. noisily writing on brown official paper. Mestoma je Adamičev prevod netočen: Možic pri peči je vprašal: »Ali sta »Are they dead?« asked the vagabond, obadva mokra?« who seemed interested. »Štirinajst ur od tukaj, častna be- »— fourteen miles, my word of s e d a ! t honor!« Po povedanem že lahko sklepamo, da so bile Adamičeve adaptacije okornejše od izvirnikov. Poetičnost v izrazu le-teh se pri Adamiču izgublja zaradi togih, vsakdanjih izrazov kot descend, temporary, immediately, inform, discover. Mestoma se je trudil obdržati barvitost besedila tako, da nekaterih tipičnih izrazov ni prevajal, ampak je v opombah pojasnil njihov pomen, npr. kula, čibuk, beg, handžar, hlapets. Vsekakor pa je treba priznati, da se je s svojimi prevodi veliko ukvarjal, saj jih je popravljal in spreminjal tudi še po njihovi objavi. Če danes primerjamo tipkopise prevodov (kolikor so se seveda ohranili) z objavljenim besedilom, vidimo, da se pogosto močno razlikujejo. — Popravki pa niso samo slovnični, kajti veliko so popravljali tudi uredniki. Ko je odposlal prevod Hlapca Jerneja založbi Vanguard Press, ga jc odgovorni urednik R. Jacob Baker opozoril: »Edino, kar bomo storili, bodo manjše spremembe, takšne, kot jih zahteva sleherni rokopis — korekture, spremembe v pisavi, zamenjava besed in podobno.«41 Tako se tipkopis in objavljeni prevod Bedaka Martina razlikujeta že po naslovu — Adamič ga je sprva naslovil »Simpleton«, v reviji pa je izšel pod naslovom »Simple Martin«. V samem besedilu popravkov ni veliko. Zato pa je velika razlika med tipkopisom in objavo Adamičevega prevoda Klesarja Angela, na primer: Tipkopis: I often loitered ... ... a word that held me exceedingly fascinated ... With the end of school... ... and 1 felt a wild exhilaration every time... Angelo's face spread into a broad smile... 41 Pismo ima datum 4. junij 1926. Objava v Living Age (1924): I not infrequently loitered... ...a word that fascinated me exceedingly ... When school ended in July... ... and happier every time ... Angelo smiled ... You came; that's all right, for you You came, but you understand, understand a little, anyway. Na nekaterih mestih je izpuščen kar cel stavek. Podobna usoda je doletela tudi objavo Pugljeve zgodbe The Burden of Authority in Kvedrove The Montenegrin Widow. V Adamičevi zapuščini pa so tudi že objavljeni prevodi, ki jih je pisatelj sam še dodatno spreminjal in popravljal. Gre za tista besedila, ki bi prišla v poštev za knjigo prevodov. Naslove in podnaslove je preuredil tako, da so ustrezali knjižni objavi, sicer pa se je lotil predvsem posameznih besed, besednega reda in ločil. Najbolj tipičen primer njegove zagnanosti pri popravljanju prevodov je Cankarjeva črtica Skodelica kave, saj obstajajo kar tri verzije — Adamičev tipkopis in objavi iz leta 1922 (Overland Monthly) in 1926 (Mladinski list); Adamič se je dela lotil prejkone z namenom, da bi čim bolj izpilil svoj slog — na izvirnik se ni več oziral. Podobno je v Her Picture namesto casket zapisal coffin, namesto room pa chamber, long journey je postalo roeary journey. Na podoben način je popravljal tudi prevod At Dawn. Popravljanju niso ušli niti tisti prevodi, ki mu jih nikakor ni uspelo objaviti. Močno je spremenil prvi del zgodbe v 7 he Way of the Cross, drugi del pa je povsem nedotaknjen. In the Suburb je edina izjema, saj besedila ni več spreminjal, medtem ko je v 1 he Goal precej besed zamenjal z novimi in spreminjal besedni red. Y svojem najdaljšem prevodu, The Village Cyrano, je naknadno spremenil vse okrajšave v polne oblike ('II > shall, roill; don't > do not in podobno). Tudi v Glimpses of My Childhood je zamenjaval besede z novimi in namesto vsakdanjih raje rabil bolj literarne izraze, obenem pa je s spreminjanjem besednega reda skušal posnemati Cankarjev svetopisemski slog. Iz povedanega sledi, da je Adamič bolj adaptiral kot prevajal, vendar pa je treba priznati, da si je izbral po večini jezikovno zahtevna besedila. Nekaj je moralo biti še posebno težkih zaradi lokalizmov (pri Jurkiču) in arhaizmov (pri Medeku). Vendar Adamičeve adaptacije niso bile tako daljnosežne, da bi mu lahko pripisovali poustvarjanje besedil. Tudi v strogo jezikovnem smislu jim ni dosti očitati, saj je bila Adamičeva angleščina iz leta v leto boljša. Bil je prvi jugoslovanski priseljenec, ki se je odločil prevajati, in to ne le iz svojega maternega jezika, ampak tudi iz srbohrvaščine. Čeprav je bila sicer kulturna dejavnost naših priseljencev v ZDA pestra in razmeroma zelo živa. se prevajanja ni lotil nihče. Tako je Adamič dal zgled in utrl pot drugim prevajalcem.42 Vsekakor je pomembno, da je vsaj iz slovenske književnosti izbral dobra besedila. Bil je prvi in tiste čase tudi edini prevajalec, ki je v razmeroma kratkem času prevedel toliko različnih avtorjev, prav tako pa je bil eden prvih prevajalcev Cankarja nasploh. Pred njim so prevedli le nekaj Cankarjevih črtic: v nemščino O človeku, ki je izgubil prepričanje,43 Hlapca Jerneja pa v poljščino (1912), češčino in italijanščino (1925), nemščino in francoščino (1926), in slednjič Ob zori, ki je bila leta 1925 prevedena v češčino. Adamič je bil tudi med prvimi prevajalci Prežihovega Voranca, saj je pred njim le Zofka Kvedrova prevedla eno Vorančevih krajših zgodb v nemščino.44 Kot zanimivost velja omeniti, da je Adamičev prevod Voranca izšel še preden so Voranca prvič prevedli v srbohrvaščino. Prejkone so Adamiča k izbiri Vorančevega besedila vodili tudi politični nagibi. Adamič ni bil zgolj posrednik naše književnosti v Združenih državah; že v dvajsetih letih je živo spremljal dogajanje na ameriški sceni, v tem »kipečem loncu narodov«. Videl je, kako se bodo stvari razvijale: amerikanizacija bo zajemala vedno več naših ljudi. Mnogi že tedaj niso več znali slovensko, ostala pa je še neka čustvena navezanost na »stari kraj«, a še ta je vedno bolj izginjala. Da se vezi le niso trgale tako hitro, imajo precej zaslug prav Adamičevi prevodi, pa naj se je sam svojega poslanstva zavedal ali ne. 42 Ze leta 1926 je H. Ulača prevedel Cankarjevo črtico Otroci in starci (Children and Old Folk) za zbirko Barretta II. Clarka in Maxima Lieberja Great Short Stories of the World (William Heinemann, London). Leta 1928 je Cankarja začel prevajati Anton Družina. Prevode je objavljal v Mladinskem listu, prevedel pa je Tujo učenost, Kurenta, Enajsto šolo pod mostom in Belo krizantemo. Leta 1930 smo dobili ponovni prevod Hlapca Jerneja, tokrat z naslovom The Bailiff Yernei/ and His Rights, prevedla sta ga Sidonie Yeras in П. С. Sewell Grant, uvod pa je napisal Janko Lavrin. Anthony Klančar je začel prevajati Cankarja 1. 1930 za Nooo Dobo, prevedel pa je vrsto krajših del, od Tuje učenosti. Mimo življenja. Strahu do Veselejše pesmi. Poleg omenjenih so Cankarja prevajali še A. /.majic, M. Peters-Roberts, Helen Hlaclia. Frank Fatur. (Podatki po Klančarju, glej op. 38.) 43 »O človeku, ki je izgubil prepričanje« je prevedel F. "Vitlic za Agramer :Zeitung — 24. VII. 1900. 44 Prevedla je črtico, ki jo je naslovila »Aus unserem Leben« in jo objavila v Agramer Tagblatt 9. IX. 1912. РЕЗЮМЕ Адамич начал писать уже во время, когда как бедный иммигрант в США вел борьбу за свое существование. В двадцатых годах он начал добиваться своего места в американской литературе с переводческой деятельностыю, он переводил словенские, хорватские и даже чешские литературные произведения. Его пере- воды по своему качеству уступают переводам его »последователей«, но зато они значительнее последных. Первый период литературного творчества Адамича занимает время с 1921-го по 1927-й год; большинство своих переводов он опубликовал в 1922-м и 1926-м годах. Для перевода со словенского Адамич выбирал прежде всего известные имена: больше других он переводил Цанкара, потом Финжгара, Пугля, Новачана, Краигхера, Кметову, Прежиха и менее известных писателей Ивана Зорца, Ивана Доленца и Витомира Ф. Йеленца. Что касается хорватских авторов, то его выбор менее удачен, ибо кроме Назора и словенско-хорватской писательницы Кведро-вой он не перевел ни одного более значительного писателя. Чешскую литературу Адамич представил читателям переводами двух довольно известных писателей — Махаря и Медека, их произведения переводил со словенских переводов. При таком выборе, конечно, появляется вопрос, по каком принципе Адамич выбирал авторов для перевода. Может быть, что ему при выборе словенских авторов кто-то помагал, а что о выборе хорватских авторов Адамич принимал решения сам. Его переводы не являются переводами в собственном смысле слова, они прежде всего более или менее удачные адаптации, что касается языковой стороны и самого содержания. Адамич был в зависимости от редакторов журналов, публиковавших эти »переводы«, по этой причине он часто был принужден сокращать оригинальные произведения. Адаптационный характер его переводов вероятно является и следствием его не совсем солидного владения английским языком. Свои переводы он сначала публиковал только в американских литературных журналах, большинство их вышло в бостонском журнале »Living Age«, несколько переводов напечатал и в журналах »World Fiction«, »Our World«, »Overland Mouth-ly« и »The Stratford Magazine«. Только с 1926-го года он начал печатать свои переводы и в словенских журналах »Просвещение« и »Журнал для молодежи« (»Mladinski list«), выходивших в Чикаго. В этих журналах он опубликовал некоторые переводы вторично, другие и в первый раз. После несколько лет, когда он перевел уже некоторое число литературных произведений, он решил издать антологию своих переводов. Но все его старания издания антологии были безуспешными: уже в 1926-м году ему не удалось договориться о издании такой антологии, то-же самое повторилось и в 1936-м году, когда он приготовил новую версию. Несмотря на то, что он уже заключил договор с издательством Arthur Wlüppl, собрание переводов не вышло. В книге был напечатан лишь его перевод романа »Батрак Ерней« в 1926-м году при издательстве Vauguard Press. Много вопросов, связанных с переводческой деятельностью Адамича, по своему характеру такие, что на них невозможно дать убедительный ответ. Неизвестно, где потерялись некоторые его переводы, напр. перевод романа »Под солнцем свободным« Финжгара. Для словенского населения в Америке имели его переводы большое значение, они появились первыми, их читают и в наше время, ибо их переводил Адамич. Для писателя самого эти переводы имеют значение языковых упражнений и его первых литературных опытов. OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO VZHODNOSLOVANSKI JEZIKOSLOVCI* Znani belorusist in rusist M. G.Bulahov se je z veliko vnemo lotil težke, a za zgodovino slovanskega jezikoslovja nujne naloge — zbrati, urediti in obdelati najvažnejše informacije o vzhodnoslovanskih jezikoslovcih. Sad večletnih avtorjevih prizadevanj in izredne delavnosti je zdaj pred nami v treh knjigah. Skupno (z dodatkom v tretji knjigi) Bulahov obravnava okrog 350 imen na več kot tisoč straneh. V prvi knjigi je zajel 131 vzhodnoslovanskih jezikoslovcev (v najširšem pomenu tega izraza: upošteva namreč tudi take kulturne in znanstvene ustvarjalce, ki jim jezikoslovje ni bilo glavno opravilo, temveč so o jezikovnih vprašanjih razmišljali in pisali kot prevajalci, redaktorji, pisatelji i dr.) od 16. stoletja do oktobrske revolucije oz. do leta 1920. V drugi in tretji knjigi so po abecedi razvrščeni ruski, beloruski in ukrajinski jezikoslovci, katerih življenjska, znanstvena in v večini primerov tudi pedagoška pot se je končala med leti 1920 in 1976. Na koncu tretje knjige (318—365) so dopolnila k prvi in drugi knjigi, obsegajoča 51 imen; v večini primerov gre za ukrajinske avtorje (prim, oceni prve knjige: M. Zovtobrjuch: Movoznavstvo 1977, 1, str. 86—89; J. O. Dzendzelivs'kyj: Voprosy jazykoznanija 1977, 5, str. 132—137). Dolžina člankov se giblje od pol strani (pri manj pomembnih avtorjih) do 33 pri V. V. Vinogra-dovu. Sestavki so oblikovani tako, da pridejo za priimkom, imenom in »očest-vom« najprej podatki o rojstvu in smrti, za njimi nekakšna globalna vrednostna oznaka, kot npr. vi/dajuščijsja russkij sovjetski} jazykoved i pedagog-, sledi (navadno kratek) življenjepis in oris dela po območjih z navedbo bibliografskih podatkov za glavne avtorjeve jezikoslovne prispevke. Na koncu so v drobnem tisku (večinoma v časovnem zaporedju) nanizana dela, iz katerih je Bulahov črpal informacije o posameznem jezikoslovcu, bralcu pa naj bi pomagala pri ev. nadaljnjem raziskovanju življenja in dela tega ali onega jezikoslovca. Na koncu prve in druge knjige je seznam priročnikov, enciklopedij in slovarjev, s katerimi si je avtor pomagal tako pri izboru imena kakor tudi pri sestavljanju člankov; v vseh treh knjigah so razložene okrajšave, zelo koristno je kazalo imen. Knjige poživljajo fotografije pomembnejših jezikoslovcev. Po naslovu slovarjev Vostočnoslavjanskie jazykoved y bi lahko sklepali, da je avtor pri izboru imen upošteval ruske, ukrajinske in beloruske jezikoslovce vseh območij, razen slavistov tudi germaniste, romaniste, klasične filologe in druge indoevropeiste, a tudi finougriste, specialiste za kavkaške, turkotatarske in druge jezike. V glavnem se je Bulahov tega načela tudi držal; razumljivo pa je, da je bila njegova mreža gostejša za rusiste in druge slaviste, medtem ko je na neslavističnih področjih ostalo marsikatero ime neopaženo. V slovar je sprejel tudi nekatere nevzhodnoslovanske jezikoslovce, ki so dalj časa znanstveno (in pedagoško) delali v nekdanji Rusiji. Največ jih je seveda poljskega rodu; od južnih Slovanov sta obravnavana Hrvata Juraj Križanic (1, 133—135), ki je * M. G. Bulachov, Vostočnoslavjanskie jazijkovedi/. Biobibliografičeskij slovar', 1—3. Izdatel'stvo BGU. Minsk 1976, 1977, 1978. 1. knj., 320 str.; 2. knj„ 352 str.; 3. knj., 384 str. v drugi polovici 17. stol. v sibirskem izgnanstvu napisal za tisti čas nenavadno izvirno slovnico, in Vatroslav Jagic, ki je v letih 1880—1886 služboval kot profesor cerkvenoslovanskega in ruskega jezika na peterburški univerzi, pozneje pa je pri ruski akademiji urejal in izdajal znamenito zbirko Ènciklopedija slav-janskoj filologii. Nedvomno bi moral avtor v slovar sprejeti tudi srbskega slavista R. Košutica (1866—1949), ki je v začetku našega stoletja dalj časa delal v Rusiji in je tam izdal del svoje ruske slovnice: njegovo ime je še danes živo v ruski fonetiki in oblikoslovju (prim. Y. V. Vinogradov Russkij jazyk. 2. izd. Moskva 1972). V slovar so uvrščeni tudi vzhodnoslovanski jezikoslovci, ki so po oktobrski revoluciji živeli in delali zunaj Sovjetske zveze. Od njih sta na beograjski univerzi predavala S. M. Kul'bakin in A. L. Pogodili, v Zagrebu pa V. A. Rozov, ki je leta 1928 doktoriral v Ljubljani na podlagi disertacije Volyn-skij dialekt XV s/, v gramotach Svidrigajla. Seveda avtor ni mogel mimo klasika fonologije, N. S. Trubeckoja, in S. O. Karcevskega, enega najbolj zaslužnih članov ženevske lingvistične šole (v Švici je živel in delal s presledki od leta 1907). Pravzaprav bi moral avtor sprejeti v slovar tudi Маха Vasmerja, saj je že pred prvo svetovno vojno v Rusiji objavil svoje Greko-slaojanskie ètjudy (1909) in se je pozneje (sicer kot nemški slavist) z ruskim etimološkim slovarjem in drugimi deli povzpel med najvidnejša rasistična imena. Med neslavisti pogrešamo orientalista V. V. Radlova (1837—1918), utemeljitelja primerjalne slovnice turko-tatarskih jezikov; v slovarju ne najdemo P. K. Uslarja (1816—1875), ki se je kol ruski oficir na Kavkazu tako poglobil v študij tamkajšnjih jezikov, da ga štejejo med pionirje kavkazoloških jezikoslovnih in etnogafskih študij; verjetno bi moral dobiti prostor v slovarju tudi znameniti sanskrtolog O. Böhtlingk (1815— 1904), izdajatelj Paninijeve slovnice in avtor velikega sanskrtskega slovarja, ki ga je izdajal pri peterburški akademiji v letih 1852—1875. Končno pogrešamo v slovarju še M. V. Sergievskega, ki ga Bulahov omenja med pomembnimi učitelji P. S. Kuznecova (2, 312), in so mu v Moskvi leta 1961 kot zaslužnemu znanstveniku izdali celo spominski zbornik v redakciji S. B. Bernštejna in R. A. Budagova. Avtor se jc odločil, da bo glede na razpoložljive podatke navedel pri vseh jezikoslovcih dan, mesec in leto rojstva in smrti. V starejših obdobjih se je moral velikokrat zadovoljiti samo z letnico, včasih pa tudi te ni mogoče več dognati. Hol j nas preseneti vprašaj ali samo letnica, kadar gre za jezikoslovce, ki so se rodili in umrli v 20. stoletju. Težko je verjeti, da ni natančnih rojstnih podatkov npr. za A. I. Efimova (1909—1966), ki je bil dolgoletni profesor moskovske univerze, ali za tragično umrlega izredno nadarjenega jezikoslovca V. M. llliča-Svityča, (1934—1966) in za V. V. Veselitskega (1931—1971), znanstvenega sodelavca v Inštitutu ruskega jezika akademije znanosti v Moskvi. Posebno tenkočuten ocenjevalec je moral biti avtor že pri razporeditvi pridevkov, ki kot »udarno« vrednostno znamenje takoj na začetku opozorijo bralca, kakšno znanstveno »težo« lahko pri tem in onem jezikoslovcu pričakuje. Približno polovica obravnavanih avtorjev nima nobene vrednostne oznake, kar pomeni, da spadajo v spodnjo plast; ti imajo navadno tudi razmeroma kratke članke. Druge jezikoslovce bi lahko razdelili v sedem kategorij, čeprav ne bi mogli reči, da so vsi atributi na isti padajoči vrednostni črti; izločili smo tele izraze: genial'nyj, znamenityj, Delikij, Dijdajuščijsja, krupnyj, izvestnyj, vid-nyj. Prvi pridevek sta dobila samo Lomonosov in Lenin (za druga področja). drugega samo Baudouin de Courtenay; velikij je npr. Potebnja, Sahmatov, sicer pa Belinskij, Cernysevskij, Skoryna, pri katerih oznaka pač ne velja za jezikoslovje. Razmeroma čist in določen je izraz vydajuščijsja, ki ga imajo npr. Vostokov, Dal', Sreznevski, Buslaev, Grigorovič, Grot, Kruševski, Maksimovič, Nosovič, Fortunatov, Ščepkin. Jagič. Bogorodicki, V.V.Vinogradov, Zirmunski, Karski. Krymski, Pokrovski, Meščaninov, Sobolevski, Obnorski, Ščerba, Ušakov. Z izrazom krupnyj so označeni npr. CernySev, Jakubinski, Polivanov, Ožegov, Peškovski, ukrajinski jezikoslovec Pljušč, Budde, Buzuk, Grunski, Kudrjavski, Kuznecov, Lomtev, Р. Л. Lavrov, Larin, Ljapunov, Marr. Najbolj radodaren je bil avtor s pridevkom izoestnyj, ki je sila nedoločen in »mašilen«, čeprav ga je treba verjetno postaviti pred oidnyj. Гаке oznake so včasih lahko naravnane precej po osebnem »okusu«, vendar vseeno v glavnem le ustrezajo resničnim razmerjem. Avtorju moramo priznati, da je bil do večine obravnavanih jezikoslovcev »pravičen«, tu in tam pa se nam razmerje med vrednostnimi oznakami ne zdi čisto ustrezno. Gotovo bi Trubeckoj zaslužil višji rang kot je izoestnyj, ki ga imajo npr. tudi Vasilenko, Vojtovičeva, Galkina-Fedoruk, Efimov i dr. Prav tako niso ustrezno kvalificirani npr. Durnovo, Karcevski in Illič-Svityč, saj so ostali celo brez pridevkov. Precejšnja nesorazmerja so tudi v dolžini člankov; ta bi se morala vsaj približno ujemati z »rangom« jezikoslovca, imamo pa večkrat vtis, da se je avtor preveč ravnal po tem, kako obsežni in »zgovorni« so bili bio- in bibliografski prikazi in razčlembe del v jubilejnih in spominskih člankih, ki jih je uporabil. Opazno na kratko sta prikazana Trubeckoj in Karcevski, preskopo tudi BdC. Razumljivo je, da se je avtor laže in bolj suvereno razpisal ob jezikoslovcih, ki so mu bili po obravnavani snovi bliže (ruska in beloruska zgodovinska in opisna slovnica), kakor ob tistih, ki so se ukvarjali predvsem s splošnimi vprašanji jezika ali z neslovanskimi skupinami jezikov. Tudi ob razvrstitvi pridevka sooeiskij večkrat obstanemo. Bralcu namreč ni jasno, zakaj ga nekateri jezikoslovci (v poštev pridejo samo avtorji iz druge in tretje knjige) ob izrazu russkij, ukrainskij, beloruskij imajo, drugi pa ne. Tako je npr. Budde (f 1929) krupnyj russkij sooeiskij jazykooed, prav tako Peškov-skij (j 1933), medtem ko npr. B. A. Larin, P.S. Kuznecov, ali P. T. Lomtev, ki so umrli v šestdesetih ali celo v sedemdesetih letih, te oznake nimajo. Nekaj jezikoslovcev v drugi in tretji knjigi nima oznake za narodnostno pripadnost (rus., ukr., blr.), imajo samo pridevek sovjetskij. Bralec si to lahko razlaga na različne načine: da narodnosti ni bilo mogoče ugotoviti; da gre za židovski izvor, itd. Samo s sooetskij so označeni npr. tile znani avtorji: J. N. Tynjanov, A.B. Šapiro, E. D. Polivanov, L. P. Jakubinski, 1.1. Tolstoj (vnuk L. N. Tolstoja), Smirnickij, N. Ja. Marr (njegov oče je bil Škot, mati Gruzinka). Zivljenjepisni del posameznih člankov vsebuje navadno podatek o socialnem izvoru avtorjevih staršev (očeta), podatke o šolanju, študijski usmeritvi in učiteljih na univerzi, o službovanju, znanstvenih stopnjah, ev. članstvu v akademijah, sodelovanju na mednarodnih kongresih ipd. Pri nekaterih avtorjih nas preseneti dejstvo, da so po nenavadno bogati znanstveni ustvarjalnosti v dvajsetih letih v začetku tridesetih nenadoma popolnoma obmolknili. Šele iz literature, ki jo Bulahov navaja na koncu člankov, lahko posredno sklepamo, kaj se je v tridesetih letih s temi jezikoslovci dogajalo. Tako je npr. pri P. A. Buzuku (1891—1943), ki je bil pobudnik za slovanski lingvistični atlas že na 1. mednarodnem kongresu v Pragi (1929), v literaturi o njem in njegovem delu praznina med leti 1930 in 1960 (2, 60); N. N. Durnovo (1876—1957) je objavil zadnja dela v letu 1932; podobno je z G. A. 11'inskim (1876—1937) — o njegovem delu pišejo konec petdesetih in v začetku šestdesetih let (2, 236); v literaturi o zaslužnem beloruskem znanstvenem in družbenem delavcu S. M. Nekraševiču (1889—1937) je praznina med leti 1929 in 1967; o delu avtorja prvih jezikovnih učbenikov za beloruščino B. Taraškeviča (1892—1937) so začeli pisati konec petdesetih let (3, 228). Glavni del članka je vedno prikaz jezikoslovčevega prispevka s podatki o njegovih pomembnejših publikacijah. Pri vrednotenju si Bulahov prizadeva, da bi dosledno uveljavil kritično stališče, ne posreči pa se mu zmeraj dovolj ostro izpostaviti izvirni doprinos posameznega avtorja. Ker bo delo pri nakladi 2500 izvodov gotovo kmalu doživelo drugo izdajo, bo imel avtor priložnost, da svoj pomembni dosežek prav v tej smeri še poglobi in izpopolni. Kljub avtorjevi skrbnosti najdemo v slovarju nekaj netočnosti (posebno pa je bralec začuden, da je bilo korektorsko delo pri tujejezičnih navedkih tako malomarno). Tako ni res, da je Jagič po vrnitvi iz Rusije zasedel dunajsko slavistično katedro po Miklošičevi smrti (1, 306), saj je znano, da je Miklošič umrl leta 1891, Jagič pa je dobil katedro leta 1886; prav tako ne ustreza resnici navedba v članku o Trubeckoju (3, 239), da je le-ta dobil isto katedro po Jagičevi smrti leta 1923 (Jagičev naslednik na isti katedri je bil že dobro poldrugo desetletje prej njegov zet Milan Rešetar). V članku o Jakubinskem (3, 313) je nerodno povedano, da je čakavščina govor srbskega jezika; v članku o Cerkasovi (3, 259) gre za razpravo o referatu M. Ivičeve (ne M. Iviča) na IV. mednarodnem kongresu slavistov v Moskvi; podobna napaka je tudi na str. 224 (2. knjiga), kjer govori avtor o recenziji Illiča-Svityča ob akcentološki knjigi E. Nonnenmacher ja (gre za avtorico!). Površna je navedba, da je bil Kul'bakin od leta 1920 profe-sou na univerzi v Skopju (takrat je še ni bilo). Precej nerodnosti je v slovarju tudi v zvezi z navajanjem časopisa ZslPh. Na str. 238 (3) je Z. f. si. Philol., 1914, Bd. 35 sploh zamenjan za Archiv für si. Ph.; v članku o Obnorskem (3, 102, 103, 107) se pojavi petkrat v čudnem zapisu »Zeitscher«, sicer pa včasih (v drugih člankih) v polni obliki in le deloma v okrajšavi, ki jo avtor navaja zadaj. Medtem ko v ruskem besedilu skorajda ni najti tiskarskih napak, jih je v tujejezičnih navedkih (naslovih ipd.) veliko preveč, da za bralca ne bi bile nadležne. Naštejmo jih nekaj. Naslov Mathesiusovega zbornika je omenjen trikrat (2, 192, 288; 3, 240), dvakrat s pravilno letnico 1932, enkrat z napačno letnico 1939: Charisteria Goilelmo Mathesio Qvinqvagenazio ... Charisteria Gvilelmo Mathesio qvinqvagenario ... Charisteria Grilelmo Mathesio quinquagenari...; francoski naslov knjige Karcevskcga o ruskem glagolu se začne obakrat z napačno zapisanim »sistemom«: Système (2, 191) in Systèm (2, 288) namesto Système; v »mešanem« jeziku je zapisan naslov Košuticeve slovnice: Gramatika russkogo jezika (3, 109) za pravilno ruskog; precej iznakažen je del naslova Niederlovih slovanskih starožitnosti (2, 57) Puvoda a počatku slooanu vychod-nich; v članku o Karcevskem najdemo v nekaj vrstah (2, 288) tele napačne zapise: Autor za Autour, Mélanges dex linguistique za de, procès dan la langue za dans; še nekaj francoskih: (2, 191)... du Munistére... de la Rébublique... za du Ministère... de la République; (3, 149) sorvir za servir, Moskou za Moscou; prav nerodne napake so v nemških naslovih: (3, 240) Die konsonantische Sy- steme za konsonantischen; Grammatik der russische Sprache za russischen-, (2, 183) des Pronomes za des Pronomens; (3, 191) Lautenmicklung za Lautent-micklung-, (3, 238) Entgegung za Entgegnung; (2, 120) Doppelhert za Doppelheft-, (2. 128) Vinokus za Vinokur; (3, 238) der Diphtongs za des Diphtongs; angl. (3, 11) Reading Rales za Reading Rules, (2, 128) of Soviet Linguistes za of Soviet Linguists-, itd., itn. Kljub takšnim in drugačnim pomanjkljivostim so tri knjige o vzhodnoslo-vanskih jezikoslovcih nenadomestljiv vir za zgodovino slovanskega jezikoslovja; v njih bo našel koristne informacije specialist, obenem pa bodo knjige zaradi splošne dostopnosti tudi nestrokovnjaku odpirale pogled v bogato vzhod-noslovansko jezikoslovno izročilo. Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani RUDOLFA FILIPOVICA ENGLESKO-HRVATSKE KNJIŽEVNE VEZE Knjigo Rudolfa Filipoviéa, profesorja anglistike na zagrebški univerzi, sestavljajo študije, ki jih je že prej objavil v raznih znanstvenih publikacijah pri nas oziroma v Angliji in Ameriki (dve razpravi je objavila tudi Slavistična revija),'1 a jih je za sedanjo knjigo predelal in dopolnil. Tako sedaj te študije tvorijo zaključeno celoto ter kažejo širok spekter angleško-hrvaških kulturnih stikov v 19. stoletju, dvakrat pa sežejo tudi nazaj v 16. in 17. stoletje. Za slovensko slavistiko je knjiga zanimiva zaradi primerjalnega gradiva, še bolj pa zato, ker večkrat posega neposredno v slovensko literarno in kulturno zgodovino. Čeprav jezikoslovec, se je profesor Filipovič vedno znova vračal k temu specialnemu literarnozgodovinskemu področju. L. 1948 je na univerzi v Zagrebu branil doktorsko disertacijo Odjeci engleske književnosti и Ilrvatskoj и XIX. stolječu. Na njenih ugotovitvah temeljita dve razpravi v knjigi: prva govori splošno o odmevih angleške književnosti na Hrvaškem v 19. stoletju, druga pa o istočasni recepciji Shakespearja na Hrvaškem. Prvi, ki se je v XIX. stoletju sistematično ukvarjal z angleško književnostjo, je bil kajkavski pesnik Ivan Krizmanič, ki je prevedel Miltonov Izgubljeni raj, žal pa je ta prevod ostal v rokopisu. Med Ilirci je bil zelo pomemben posrednik angleške književnosti Stanko Vraz, ki ga Filipovič imenuje »prvog hrvatskog anglista večih razmjera« (str. 23). Tudi sicer je bilo zanimanje za angleški jezik in književnost precej razširjeno med Ilirci (Ljudevit Gaj), pa tudi med hrvaškimi književniki druge polovice preteklega stoletja (August Senoa, Josip Koza-rac, Silvije Strahimir Kranjčevič in drugi). Izmed angleških književnikov je v preteklem stoletju najdlje in najgloblje vplival na hrvaško književnost Byron. Shelley se pojavlja šele ob koncu stoletja. V vsem stoletju je čutiti močan vpliv Miltona. Zelo dolgotrajno je zani- Rudolf Filipovič: Englesko-hrvatske književne veze, Zagreb 1972, Liber, Iz-danja instituta za znanost o književnosti, 445 strani. 1 Rudolf Filipovič: Shakespeare in Hrvati, Slavistična revija II (1949), 306 do 317. Rudolf Filipovič: Bowring i Kopitar, Slavistična revija IV (1951), 113 do 130. nianje za dela Sira Walterja Scotia, pa tudi Jamesa Fenimora Cooperja. Zanimivo je, da so romani Bulwer-Lyttona bistveno globlje vplivali na hrvaško knj iževnost kot dela Charlesa Dickensa. Izmed velikih angleških romanopiscev 18. stoletja sta bila znana le Defoe in Goldsmith. Zanimanje za angleško pred-romantiko se javlja šele razmeroma pozno in šibko. Zanimanje za Ossiana je prvič zabeleženo šele 1. 1826 (str. 17). Ime Shakespearja se prvič pojavi v hrvaški književnosti I. 1827 v rokopisni pripombi Krizmanica k njegovem prevodu Miltonovega Izgubljenega raja. v tisku pa prvič 1. 1837 v Danici. Prvi je na Hrvaškem uporabil angleški citat iz Shakespearja Vraz 1. 1840 v pismu Dragutinu Rakovcu. In prva hrvaška uprizoritev Shakespearja je bila 1. 1841, Romeo in Julija v prevodu Dimitrije Demetra, vendar po nemški Weissovi predelavi. Prvi popolni tekst v hrvaškem prevodu je bil uprizorjen 1. 1863: Ljubao soe može ili Ukročena toerdokornica v prevodu Spira Dimitroviča Kotaranina. V šestdesetih letih je bil odziv hrvaške publike na uprizoritve Shakespearjevih del slab, to pa se je spremenilo v devetdesetih letih. Velika zasluga gre zagrebškemu dramaturgu Stjepanu Miletiču, ki je sistematično uvajal prevode Shakespearja v hrvaško gledališče. R. Filipovič podaja bibliografijo vseh hrvaških prevodov Shakespearjevih del do najnovejše dobe kot tudi kronološki pregled uprizoritev Shakespearjevih iger v gledališčih na celotnem hrvaškem ozemlju. Ob koncu stoletja se na Hrvaškem pojavijo prvi anglisti z znanstvenimi kvalifikacijami: Natalija Wickerhauser, predmetna učiteljica angleškega jezika na ženskem liceju v Zagrebu, ki je objavljala strokovne članke s področja metodike pouka angleškega jezika; Aleksandar Lochmer, od 1899 dalje prvi lektor angleškega jezika na zagrebški univerzi, avtor knjige o angleškem izgovoru (1887), angleške slovnice (1889) in angleško-hrvaškega slovarja (1906): Vladoje Dukat, gimnazijski ravnatelj in šolski inšpektor v Zagrebu, ki je v letih 1891 — 1906 intenzivno seznanjal hrvaško javnost z angleško književnostjo. V dveh razpravah govori Filipovič o nastanku slavistike v Angliji v 19. stoletju. Prva razprava obravnava stike angleškega poliglota Johna Bowringa (1792—1872) s Kopitarjem in objavlja njegova pisma Kopitarju. Druga razprava nas seznanja s prvimi slavisti na angleških univerzah, predvsem v Ox-fordu (W. R Morfill, Neville Forbes, bibliotekar Heinrich Krebs) ter objavlja njihovo korespondenco z Vatroslavom Jagičem (korespondenca shranjena med Jagicevo zapuščino v zagrebški univerzitetni knjižnici). V teh dveh razpravah so zanimivi tudi podatki o interesu za slovenščino pri prvih angleških slavistih. Zanimanje za slovenščino moremo ugotoviti pri vodilnih angleških slavistih 19. stoletja. To ni bilo omejeno le na Kopitarja in Miklošiča, ampak se je raztegalo tudi na slovenski jezik in slovensko knjigo. Ze v svojem prvem pismu, datiranem 14. januarja 1827, prosi Bowring Kopitarja, naj mu pošlje svojo Kranjsko gramatiko ter Blick auf die Crainischen Mundarien (str. 156). W. R. Morfill, prvi profesor slavistike na oxl'ordski univerzi, piše Jagiču 20. decembra 1901: »I am now able to read slovenish with tolerable ease, as I have got the Dictionary edited by Pleteršnik. I have also the first part published by Cigale in 1860.« (Str. 204.) Po Morfillovi smrti je njegova bogata knjižnica, v kateri je bilo tudi precej slovenskih knjig, pripadla Queen's Collegeu v Oxfordu, pri njenem urejanju pa je imel bibliotekar Heinrich Krebs težave, ker ni dovolj razumel slovenskega jezika, kar priča njegovo nedatirano pismo Jagiču: Seit Juni d. J. mit einem Verzeichnis der mehrere Tausend Bände zählenden kostbaren Sammlung Slavischer Bücher beschäftigt, die wie Sic wissen, der Library of Queen's College dahier von dem verstorb. Prof. Morfill vermacht wurde, war ich neulich im Begriff Ihren gütigen Auf-schluss über den Titel einer dieser Bücher zu erbitten, glaube jedoch denselben inzwischen richtig verstunden zu haben, sodass ich Sie deshalb nicht weiter zu bemühen brauche: Der Titel des betreffenden Slovenischen Buches lautet: »Doneski k Zgodovini Škofje Loke in Njenega Okraja«, ed. Franc Kos, Ljubljana 1894. Ich übersetzte denselben: Beiträge zur Geschichte von Škof ja Loka in Krain [i.e. Alt-Lak oder Bischofslak, nordwestl. von Ljubljana (Laibach)], ein sogen. Urbarium über den Urbar o. Ertrag aus dem Grundbesitz des Kloster-Stiftes (zu dem Škofja Loka oder Bischof Lack gehörte). Die Urkunden reichen von 16 Saeculum bis a. 1795. Nur was »Njenega« bedeutet, ist mir unbekannt. Vielleicht = lluss. Nižnaja i.e. Unter-Krain? (str. 232). Medtem ко so Angleži razvili sami slavistiko v Veliki Britaniji, so jo v Ameriki razvili predvsem priseljeni slavisti, približno v istem času kot v Angliji. Tudi mnogi ameriški slavisti so vzdržavali pismene stike z Jagičem, ki jih Filipovič objavlja v posebni dodatni študiji. Končno moramo omeniti še dve razpravi o angleških potopisih XVI. in XVII. stoletja, ki govorijo o Dalmaciji. Ti so pomembni kot možen vir za Shakespearjevo poznavanje Ilirije. Filipovič pri tem razvija tezo, da je mesto v Shakespearjevi Iliriji prejkone Dubrovnik. Filipovičeva knjiga jc pomemben prispevek k proučevanju zgodovine an-gleško-jugoslovanskih kulturnih stikov in ima, kot smo videli, podatke ki so zanimivi tudi za slovensko kulturno zgodovino. Janez Stanonik Filozofska fakulteta v Ljubljani ALEKSANDER VASILJEVIČ ISAČENKO 1910—1978 Marca nas je presenetila žalostna, nepričakovana novica, da je umrl Aleksander Isačenko, predstojnik katedre za splošno jezikoslovje in slavistiko na celovški univerzi. Z njim je lingvistika izgubila znanstvenika svetovnega formata, ki je s svojimi deli zapustil globoke sledove na najrazličnejših področjih splošnega in slovanskega jezikoslovja. Z mnogoterimi vezmi je bil povezan tudi s Slovenci, saj je bil na začetku svoje poklicne poti nekaj časa v Ljubljani, zadnja leta, odkar je deloval v Celovcu, pa je vzdrževal z ljubljansko slavistiko živahne stike. A. Isačenko se je rodil leta 1910 v Peterburgu in še kot otrok zapustil domovino. Šolal se je v Avstriji, kjer je na Dunaju študiral slavistiko, germanistiko in primerjalno indoevropsko jezikoslovje. Slavistiko je poslušal pri enem vodilnih članov praškega lingvističnega krožka in utemeljitelju sodobne fonolo-gije, N. S. Trubeckoju. Po končanem študiju se je izpopolnjeval v Parizu pri znamenitih jezikoslovcih A. Meilletu in A. Vaillantu, nato pa še eno leto v Pragi, kjer je tudi sam postal član praškega lingvističnega krožka. Zato je razumljivo, da je pri obravnavanju jezikoslovnih problemov enako naravno in suvereno uporabljal tako strukturalno kot tradicionalno metodo, tuji pa mu niso bili niti novejši prijemi gcnerativno-trasformacijske slovnice. Svojo poklicno pot je Isačenko začel kot lektor za ruski jezik na dunajski filozofski fakulteti. Od tain je prišel leta 1938 v Ljubljano, kjer je kot privatni docent predaval rusko oz. sploh vzhodnoslovansko zgodovinsko slovnico. Ko so mu leta 1941 ponudili mesto izrednega profesorja v Bratislavi, je odšel tja. Na Češkoslovaškem je ostal več kot dvajset let, znanstveno in pedagoško je deloval v Bratislavi, Olomoucu in nazadnje v Pragi. Vmes je gostoval po številnih evropskih in ameriških univerzah, nekaj let je prebil tudi v Berlinu, kjer je pri Nemški akademiji znanosti sodeloval z germanisti in pomagal uvajati sodobne metode v obdelavo nemščine. Po znanih dogodkih leta 1968 je zapustil Češkoslovaško in predaval najprej na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu, nato pa leta 1970 prevzel katedro za splošno jezikoslovje na novoustanovljeni univerzi (v začetku visoki šoli za izobraževalne vede) v Celovcu. Bil je dopisni član češkoslovaške, nemške in avstrijske akademije znanosti, član številnih jezikoslovnih društev in sourednik oz. urednik več znanstvenih revij (npr. International Journal of Slavic Linguistics and Poetics, Russian Linguistics). Njegov opus obsega približno dvajset knjig in več kot dvesto razprav, člankov in recenzij.1 Pri poskusu, orisati Isačenkov prispevek jezikoslovni znanosti, preseneča izredna tematska širina njegovega dela, ki mu dajeta pečat teoretična razgledanost in odlično praktično poznavanje več slovanskih, pa še zahodnih in klasičnih jezikov. Poleg širšega območja splošnega in slovanskega primerjalnega jezikoslovja2 je obravnaval probleme posameznih slovanskih jezikov, kjer je poglavitna teža na ruščini, vendar je napisal pomembne prispevke tudi o jezikih dežel, kjer je deloval: o slovenščini, slovaščini in češčini.3 Zanimale so ga vse ravnine jezika, tako s sinhronega kot diahronega stališča, dotaknil pa se je tudi metrike in literature. Dosegel je občutljivo ravnotežje med splošnim in posameznim v jeziku, med teorijo in prakso, saj je posvetil v svojih delili veliko prostora teoriji, ki je osmišljala bogato konkretno gradivo. Za Isačenka je značilno, da je vedno čutil utrip okolja, v katerem je živel, in se vanj vključeval s svojim raziskovanjem. Tako je v ljubljanskih letih objavil razpravo Narečje Dasi Sele na Rožu (1939), ki je pomenila novost v slovenski dialektologiji, saj je opisovala glasovni in morfološki ustroj nekega narečja s strukturalno metodo. Drugo pomembno delo o slovenščini je Slovenski verz (1939). V njem je ob naslonitvi na izsledke ruskih in čeških formalistov skušal dognati zakonitosti slovenske metrike. Z analizo del slovenskih pesnikov, zlasti Prešerna, je ugotovil nekatere ritmične posebnosti slovenskega verza, za katere je menil, da so prevzete iz nemščine (medtem ko ruski verz sledi strožjemu francoskemu zgledu). Da je knjiga še danes aktualna (na področju slovenske metrike ji pravzaprav ni sledilo nobeno novejše, popolnejše delo), priča ponatis iz leta 1975. 1 Nedavno je izšel izbor nekaterih njegovih člankov s področja slovanskega in ruskega jezikoslovja v knjigi Opera seleeta, München 1976. 2 Naj omenim le dve deli: Versuch einer Typologie der slavischen Sprachen, Linguistica Slovaca, 1/2, 1939/40, 64—76. Indoevropejskaja i slavjanskaja terminologija rodstva, Slavia 22, 1953, 45—80. Obe deli sta ponatisnjeni tudi v zgoraj omenjenem izboru. 3 Npr. Spektrograficka analyza slovenskyh hlâsok, Bratislava 1968. Kmalu po prihodu v Bratislavo je Isačenko napisal še eno delo, ki živo prizadeva slovenistiko, namreč razpravo o jeziku in izvoru Brižinskih spome-kov.4 Tu zastopa tezo, da so Brižinski spomeniki le slovenska redakcija tekstov, ki so nastali pod vplivom velikomoravskega stcsl. izročila. To trditev je slovenistika ovrgla, vendar prinaša Isačenkov pristop k proučevanju Brižinskih spomenikov novost zaradi stilne analize, na podlagi katere ugotavlja, da je drugi spomenik, t. i. Adliortatio ad poenitentiam eden najlepših slovstvenih dosežkov svojega časa.5 K Brižinskim spomenikom se je še vračal, vendar je kasneje iskal v njih predvsem dokaze za obstoj predcirilometodovskih prevodov, ki so nastali s posredovanjem irskih misionarjev." V Bratislavi je Isačenko vodil katedro za ruski jezik in literaturo. V tem času je napisal številna praktična in teoretična dela, ki naj bi približala ruščino Slovakom. Tako so nastali učbeniki, fonetika knjižne ruščine, slovaško-ruski slovar, ki je bil nekaj časa najobsežnejši slovar slovaščine, in končno eno njegovih najpomembnejših del — Slovnični ustroj ruskega jezika v primerjavi s slovaškim? Ta knjiga velja za enega najbolj celovitih in tehtnih prikazov oblikoslovja sodobne ruščine, zgrajena pa je na kontrastivnem načelu, torej na poudarjanju podobnosti oz. razlik med dvema slovničnima sistemoma — ruskim in slovaškim. Vsako poglavje ima obširen teoretični uvod, ki naj bralca seznani z zapleteno slovnično problematiko. Zaman bi v knjigi iskali šolskih definicij, avtor nakazuje številne dileme, navaja mnenja drugih raziskovalcev, išče sam nove rešitve. Cel drugi del knjige je posvečen glagolu, najdinamičnejši in najtežje obvladljivi besedni vrsti v ruščini. Pri obravnavanju vida poglablja sicer ne novo koncepcijo, ki izhaja iz dosledne razmejitve med vidom kot gramatično kategorijo in vrsto glagolskega dejanja kot pomensko modifikacijo izhodnega glagola, ki je formalno izražena s predpono ali pripono. Podobno stališče imajo tudi nekateri sovjetski jezikoslovci, npr. Ju. S. Maslov in A. V. Bondarko, in se je brez dvoma izkazalo za plodno pri reševanju težkih problemov v zvezi s slovanskim glagolskim vidom. Sicer pa se avtor nikakor ne omejuje na teoretična vprašanja oblikoslovja, ampak se razkriva kot tankočuten poznavalec in opazovalec sodobnega jezika, ki zna nazorno in otipljivo razlagati sistemske in obrobne jezikovne pojave. Ravno povezanost teorije s prakso v zaokroženo celoto daje temu delu veliko vrednost. Leta 1962 je izšla tudi nemška verzija knjige, prirejena za nemško govoreče bralce.8 Posamezne glasoslovne, oblikoslovne in skladenjske probleme sodobne ruščine je Isačenko obravnaval z izrazito sodobnimi metodami v mnogih člankih. V članku Binarnost, privativna nasprotja in slovnični pomeni' ponazarja smiselnost uporabe binarnih nasprotij pri natančnejši določitvi jezikoslovnih 4 Jazyk a pôvod Frizinskych pamiatok, Bratislava 1943. 5 Breda Pogorelec, Nahtigalova Freisingensia v luči novejših študij, Nahti-galov zbornik, Ljubljana 1977, 389—405. 6 K voprosu o irlandskoj missii и pannonskich slavjan, Voprosy slavjanskogo jazykoznanija 7, Moskva 1963, 43—72, ponatis v Opera seleeta. 7 Grammatičeskij stroj russkogo jazyka v sopostaolenii s slovackim, Morfologija. čast' 1, Bratislava 1954; 2. izd. 1965, Morfologija, čast' 2, Bratislava 1960. 8 Die russische Sprache der Gegenmart, Halle (Salle) 1962. e Binarnost', privativnye oppozicii i grammatičeskie značenija. Voprosy jazykoznanija 2, 1963, 39—56. Ponatis v Op. sel. pojavov z analizo pomena ruskih določnih glagolskih oblik glede na osebo. Ugotavlja, da je tradicionalna analiza s tremi osebami premalo razčlenjena in da z njo ne moremo razložiti cele vrste pojavov, ki potem veljajo za izjeme, npr. raba 2. osebe velelnika s pomenom 3. osebe pogojnika (Slučis' èto na proš-loj nedele, ja by ne stal bespokoit'sja). Z uporabo osmih semantičnih razlikovalnih lastnosti (npr. subjekt, oseba, govoreči, razčlenjenost itd.) natančno določi 14 (za dovršne glagole 15) finitnih glagolskih oblik. Zanimiv je tudi njegov poskus razlage dolge in kratke oblike pridevnikov v predikativnem položaju s pomočjo transformacijske analize.10 Razliko med stavkoma (1) Ètot mal'eik zdoroo in (2) Ètot mal'eik zdorovyj izvaja iz različnih globinskih struktur. Medtem ko jc stavek (1) jedrni, pa je stavek (2) rezultat pretvorbe dveh jedrnih stavkov: Ètot mal'eik zdoroo 1er Malčik (kopula) mal'eik. Eno od priljubljenih Isačenkovih področij, ki mu je posvetil veliko raziskav prav v zadnjih letih, je zgodovina ruskega jezika. O njej je napisal številne članke in razprave, pripravljal pa je tudi njen celovit pregled. Velika izguba za rusistiko je. da načrta ni utegnil do konca izpolniti. Prvi del knjige z naslovom Geschichte der russischen Sprache, ki zajema obdobje do nekako 16. st., bo izšel verjetno še letos, drugi del pa je ostal nedokončan. Isačenko je nasprotoval ločitvi zgodovinske slovnice in zgodovine knjižnega jezika na dve disciplini. Sam je pojmoval zgodovino ruskega jezika kot celoto in jo tako tudi obravnaval v svoji knjigi. Nekaj izrazito polemičnih stališč, ki zadevajo to tematiko, je objavil v knjižici Mythen und Tatsachen über die Entstehung der russischen Literatursprache (Dunaj 1975). Tu predvsem nasprotuje avtorjem, ki prikazujejo razvojno pot ruskega knjižnega jezika kot samobiten, nepretrgan proces brez zunanjih vplivov in zmanjšujejo pomen stare cerkvene slovenščine v njem. Sam vidi v obdobju od začetka pismenosti do približno Petrovih reform stanje nekakšne diglosije: hkratne rabe avtohtone vzhodne slovenščine (od pribl. 14. stoletja ruščine) in z juga uvožene, resdn vedno Bolj rusificirene cerkvene slovenščine. Izbor enege ali drugega jezika je bil pogojen funkcionalno: csl. se je rabila v območju duhovne kulture, vzhodna slovenščina oz. kasneje ruščina pa za vsakdanje, zlasti poslovne in administrativne namene. Šele od začetka 18. stoletja dalje se začne razvijeti knjižna ruščina v sodobnem pomenu besede, in sicer na osnovi živega ruskega jezika, obenem pa vsrka vase številne csl. leksikalne in besedotvorne prvine, skladenjsko pa se oblikuje pod močnim vplivom francoščine, sej so bili glavni ustvarjalci sodobnega knjižnega jezika rusko-frencosko dvojezični pripadniki višjega sloja. Posamezne prvine tega pojmovanja so že dolgo znane tako v ruskem in sovjetskem kot v ne-sovjetskem jezikoslovju, vendar je Isačenkov oster nastop proti nekaterim poje-vom zamegljevanja izzval prev teko ostre ugovore.11 Nej omenim še to, de je bil Isečenko orgenizecijsko izredno energičen človek, ki je bil vedno poln pobud ze poživitev znanstvenega sodelovanje. Teko je, odker je deloval na celovški univerzi, stalno vzdrževal stike z ljubljansko slevistiko in nekej let zapored vabil njene predstevnike kot predevetelje v Ce- 10 Transformacionnyj analiz kratkich i polnych form prilagatel'nych. Issle-dovenije po strukturnoj tipologii, Moskve 1963, 61—93. Ponotis v Op. sel. 11 F. Filin, O genetičeskom i funkcional'nom statuse sooremennogo russkogo literaturnogo jezyke. Voprosy jazykoznanija 4, 1977, 3—20. lovec, pa tudi sam je nekajkrat predaval v Ljubljani. Spomladi sprejeti načrt, da bi imel letos za ljubljanske študente slavistike ciklus predavanj, pa se žal ne bo več mogel uresničiti. V Celovcu je prirejal vsako leto jezikoslovne tedne, kjer so se pretresali različni rusistični problemi. Marca letos je obravnaval ruščino 18. stoletja, vprašanje, ki ga je vznemirjalo in ga je hotel obdelati v drugem delu svoje Zgodovine ruskega jezika. Od leta 1974 je bil glavni urednik revije Russian Linguistics, h kateri je pritegnil veliko evropskih in ameriških sodelavcev. Rusistom je bila dobrodošla kot ena redkih mednarodnih revij, specializiranih za rusko jezikoslovje, znana je bila tudi po precej obsežnem razdelku, kjer se je kritično spremljala rusistična literatura. Kot znanstvenik je bil Isačenko neutruden iskalec boljših razlag jezikoslovnih pojavov, ki jim je skušal prodreti do bistva z različnih strani in po različnih poteh. Nenehoma je preverjal ustaljene, tradicionalne trditve in nemalokrat dokazal, da so netočne in meglene. Neusmiljeno je preganjal tisto, kar je sam imenoval jezikovni impresionizem in filološka folklora, namreč površnost in nestrokovnost. Poleg jasne in vedno nemirne znanstvene misli mu je bil dan tudi dar bleščečega in duhovitega govornika in pisca, tako da je svoje misli zlahka posredoval drugim in bil izvrsten pedagog. CHRISTIAN S. STANG (15. 3. 1900—2. 7. 1977) Na skrajnem severu Norveške, v rudarskem mestecu Kirkenesu, je sredi lanskega poletja umrl Christian Stang, ki je bil več desetletij najvidnejša skandinavska jezikoslovna osebnost in je v mednarodni baltistiki in slavistiki užival ugled in veljavo norveško umirjenega in razsodnega poznavalca jezikovne problematike velikih globin in razsežnosti. Siang je združeval lastnosti več pomembnih jezikoslovcev prve polovice 20. stoletja, npr. Meilleta, Trubeckoja, Kurylo-Avicza, v novo znanstveno kakovost, tako da so postala njegova dela v primerjalnem in zgodovinskem baltskem in slovanskem jezikoslovju trdno vgrajen in nepogrešljiv člen. Christian S. Stang se je rodil v Kristianiji (po letu 1924 Oslo); najprej je študiral indoevropsko jezikoslovje na domači univerzi, kjer je poslušal predavanja iz slavistike pri znanem slovanskem fonetiku in dialektologu Olafu Brochu (1867—1961), utemeljitelju norveške slavistike. Y letih 1920—21 je študiral v Parizu pri Meilletu, Vendrièsu in Julesu Blochu; pozneje je bil med prvimi zahodnimi štipendisti v Petrogradu in Moskvi (1923), nato pa se je več let izpopolnjeval v litovščini, letščini in stari pruščini na daljših študijskih bivanjih v Kaunasu, Vilniusu in Rigi. Seznanil se je z deli Buge, Salysa, Endze-lina, Gerullisa in drugih in kmalu posegel v reševanje baltističnih vprašanj. Njegova prva monografija Die Sprache des litauischen Katechismus von Maž-oi/das (1929) že dokazuje Stangov smisel in sposobnosti za vrednotenje jezikovnih pojavov, pa tudi njegovo zaupanje v dokumentirana (zapisana) jezikovna dejstva. Še nekaj let se je največ ukvarjal z litovščino (prim. Das Fischerlitauisch in Preussen, 1932), dokler ga ni za dalj časa pritegnilo listinsko gradivo litovske velike kneževine, ki je pomemben vir za zgodovino vzhodnoslovanskih jezikov v starejših obdobjih. Po svoji izčrpnosti in zanesljivosti se še danes odlikuje delo Die mestrussische Kanzleisprache des Grossfürstentums Litauen (1955), ki s tenkočutno analizo na videz »slučajnih« posebnosti uradnega posvetnega pismenstva v litovski kneževini 13.—16. stol. prikazuje preboj domačih jezikovnih prvin; te pomenijo zarodek podobe poznejše beloruščine in ukrajinščine, v širšem smislu pa tudi ruščine. Ta dognanja v marsičem poglablja in dopolnjuje v ožje zasnovani študiji Die allrussische Urkunden spräche der Stadt Polozk (1939); v njej razkriva, kako se je »lokalni« tip starobeloruskega jezika v 15.—16. stol. v celoti zlil z uradnim jezikom velikolitovske kneževine. V letih, ko je začel svojo dejavnost kot profesor za baltistiko in slavistiko na univerzi v Oslu (naslednik Olafa Brocha od 1938), mu je dozorelo delo, ki je temeljnega pomena za razumevanje odnosov med baltskim in slovanskim gla-golskim sistemom, Das slaoische und baltische Verbum (1942); s tem se začenja osrednje obdobje Stangovega baltoslovanskega jezikoslovja, ki zajema problematiko vseh baltskih in slovanskih jezikov. Njegova razmišljanja o baltskih in slovanskih jezikih, o zgodovinskih in današnjih razmerjih med njimi, segajo že v čas, ko je v Parizu poslušal A. Meilleta, postanejo pa zdaj, ko ima pregled nad obsežnim jezikovnim gradivom obeh indoevropskih jezikovnih skupin, čedalje globlja in bolj »stangovska«. Ob študiju glagola je nenehno zadeval na naglušna vprašanja, ki jih ob kopici drugih glagolskih vprašanj ni mogel vzporedno reševati; s slovanskim naglasom se je osredinjeno ukvarjal zlasti v desetletju po vojni. Spoznal je, da so v slovanski akcentologiji premalo izkoriščeni podatki, ki jih dajejo jezikoslovcu z naglasi opremljeni stari spomeniki; s tega vidika je preiskal staroruski učbenik vojaških veščin (prevod iz nizozemščine) iz leta 1647 in izdal monografijo La langue du livre Učenie i chitrost' ralnago stroenija pëchotnych ljudej, 1952. Stangova prizadevanja v slovanski in baltski akcentologiji pa so dosegla svoj vrh v delu Slavonic Accentuation 1957, druga izdaja 1965. Tu je Stang uveljavil tudi dognanja slovenskih jezikoslovcev (Valjavec, Pleteršnik, Breznik, Ramovš), iz opomb pa je razvidno, da je leta 1950, ko se je udeležil prvega jugoslovanskega seminarja za tuje slaviste na Bledu, in posebno leta 1954 v Ljubljani, poskušal razjasniti nekatere naglasne pojave slovenščine. S tem delom se je Stang uvrstil med pomembna imena v slovanskem in baltskem naglasoslovju. Za Stangovo življenjsko delo lahko štejemo njegovo najobsežnejšo knjigo Vergleichende Grammatik der baltischen Sprachen (1966). Y njej obravnava najprej razmerje med baltskimi jeziki samimi, nato vzporeja baltsko skupino s slovansko in podrobno in izčrpno razčlenjuje vso problematiko o baltoslovan-ski jezikovni skupnosti. Pri tem zavzema »zmerno* stališče, vmes med tistimi, ki so zagovarjali genetično enotnost baltščine in slovanščine, in tistimi, ki so se zavzemali za samostojni razvoj teh dveh indoevropskih jezikovnih vej. Tudi v tej monografiji je Stang odmeril veliko prostora baltskemu (in slovanskemu) naglasu; prišel je do sklepa, da ni nepremostljivih ovir za pojasnitev razmerja med baltskim in slovanskim naglasom. Stangova Opuscula linguistica, ki so jih za njegovo sedemdesetletnico izdali učenci in sodelavci, dajejo pregled o Stangovih »neknjižnih« razpravah in člankih iz primerjalnega jezikoslovja. V njih se še posebej kaže, kako široko je bilo njegovo jezikoslovno udejstvovanje; sega namreč mimo zgoraj omenjenih področij tudi v grščino, germanščino itd. Da so ga zanimala splošna jezikoslov- na vprašanja, pa kaže njegova študija Über die obligatorische Possessiosuffi-gierung in den melanesischen Sprachen (1938), v kateri je zaznaven stik s takratnim londonskim jezikovnim teoretikom Malinowskim, pa tudi vpliv dunajske šole Trubeckoja, pri katerem se je mudil leta 1937; s poudarkom ugotavlja, da na pojave v jeziku ni mogoče gledati izolirano, temveč samo v medsebojni povezanosti in soodvisnosti (Opsuscula linguistica, 283). Zadnja Stangova knjiga, Lexikalische Sonderübereinstimmungen zwischen dem Slaoischen, Baltischen und Germanischen (1972), dokazuje, da je obvladal tudi etimološko problematiko; delo razširja meje, ki so jih glede skupnega besedišča v teh treh indoevropskih jezikovnih skupinah začrtali Trautmann, Scherer, V. Georgiev in drugi. Stang je predvsem upošteval, da ne smemo gledati samo razmerja med skupinami v celoti, ampak analizirati tudi stanja in odnose posameznih jezikov iz te ali druge skupine. Dela Chr. Stanga so prešla v temeljni fond baltske in slovanske jezikoslovne literature; za norveško jezikoslovje pomeni Stang osebnost, ki je vtisnila izrazit pečat v delo mlajših znanstvenih in pedagoških rodov. Srečanja in pogovori s Stangom na mednarodnih jezikoslovnih in slavističnih kongresih in konferencah pa bodo ostala vsakomur v prijaznem spominu. Franc Jakopin Filozofska fakulteta v Ljubljani Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrcpki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z '.....\ V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski г ... ... h Ruski Makedonski г .. ••• é Srbohrvatski X .. h Srbohrvatski h ... ...d Srbohrvatski џ ... rlž Ruski e .., Ruski щ ... Ruski ё ... .. ё Bolgarski m ... ...št Ukrajinski э .., • je Ruski / Ukrajinski и .., .. у Bolgarski ... a Ukrajinski i ... Ruski .. у Ukrajinski ï ... .. ji Ruski t/ Ruski й . . , • • J Ruski -b ... ,.. e Makedonski к . . . .. le Ruski э .. ... e Srbohrvatski :ь ... ... lj Ruski ю .. ... ju Srbohrvatski љ .. ... nj Ruski ... ja Srbohrvatski h.....č Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o rezultatih razprave. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo). Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. Helene Koschat, Die čakavische Mundart von Baumgarten im Burgenland, Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 1978, 298 str. Cakaoska rič, 2 Split 1977, 157 str. Boris Pahor, Spopad s pomladjo, Roman. Trst 1978, 534 str. Siri Sverdrup Lunden, Russenorsk Revisited, Meddelelser, Nr. 15, 1978, 32 str. Arne Gallis, Sintaksičke dublete u srpskohrvatskom: ljubiti kome ruku — ljubiti koga и ruku — ljubiti kome ruku, Meddelelser, Nr. 14, 1978, 6 str. Gejr Iletso, Problema avtorstva v romane Tiliij Don, Meddelelser, Nr. 13, 1978, 25 str. Janez Rotar, K umevanju pripovedništva, Zbirka Otrok in knjiga, Deveta knjiga, Mladinska knjiga, Ljubljana 1978, 128 str. Revijo sofinancira Raziskovalna skupnost SR Slovenije