UVOD
Rejništvo obstaja v vseh družbenih okol-
jih, odkar obstaja monogamna družina. V
neformalne oblike nameščanja otrok iz
revnih družin v tuje družine, bodisi za
plačilo ali za pomoč pri delu, pa je v za-
četku tega stoletja začela posegati država,
da bi zavarovala otroke.
Glede na to, da letos v Sloveniji
praznujemo že sedemdeseto obletnico
organiziranega rejništva, za katerega so se
zavestno odločili naši predhodniki — stro-
kovnjaki na področju otroškega varstva —
in ga izbrali kot najustreznejšo obliko
skrbi za otroke, ki iz različnih razlogov ne
morejo živeti pri starših, je nedvomno
primerno, da se ozremo tudi po svetu in
primerjamo dosežke na tem področju pri
nas in drugje. Pred nedavnim (aprila
1996) sem mesec dni preživela v India-
napolisu, v Indiani, ameriški državi Sred-
njega Zahoda, z namenom, da podrobne-
je spoznam organizacijo rejništva in vlo-
go socialnih delavcev na tem področju.
Nedvomno je, namreč, prav na po-
dročju rejništva najbolj vidna odgovor-
nost strokovnih delavcev za nadaljno
usodo klientov, otrok, katerih razvoj je v
matični družini iz kakršnegakoli razloga
ogrožen. Odločitev o izločitvi otroka iz
matične družine ima tako za otroka kakor
tudi za ves družinski sistem pomembne
posledice. Nasprotna odločitev, da otrok
ostane pri starših, pa je prav tako pogosto
povezana z določenim tveganjem za
otrokovno usodo.
Vsaka od možnih alternativnih reši-
tev mora biti sprejeta na temelju nedvo-
umnih strokovnih argumentov in s
pomočjo tistega neopredeljivega občutka
socialnih in drugih strokovnih delavcev,
ki izhaja iz njihove osebne naravnanosti
in jim »pravi«, kaj je v določenem primeru
majboljša možna rešitev. Ravno vprašanja
strokovne kompetentnosti, različnih in-
tervencij, posameznih strokovnih kora-
kov pri pomoči ogroženemu otroku in
pogled socialnih delavcev na svojo strok-
ovno vlogo pri delu na področju rejništva
so bila v ospredju mojega zanimanja ob
obisku v Indiani.
Nekatere vidike rejništva v Indiani
bom prikazala s pomočjo primerjave te
oblike skrbi za otroke in tega pomemb-
nega področja socialnega dela s stanjem
pri nas v Sloveniji. Presenetljivo je, kot
bomo videli iz opisanega, časovno uje-
manje določenih ukrepov na področju
rejništva pa tudi sprejetih strokovnih
rešitev.
RAZVOJ REJNIŠTVA V ZDA
IN PRIMERJAVA A SLOVENIJO
Organizirano rejništvo ima v ZDA še dalj-
šo tradicijo kot pri nas. Začelo se je že v
petdesetih letih prejšnjega stoletja kot de-
javnost dobrodelnega Društva za pomoč
otrokom v mestu New York ^Children's
Aid Society of New York City), katerega
ustanovitelj je bil Charles Loring Brace
(1826-1890). Društvo se je soočalo s ti-
soči ogroženih otrok iz revnih družin.
301
Vida Miloševič-Arnold
REJNIŠTVO V INDIAN
VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD
med njimi mnogih brezdomcev, ki so
tavali po ulicah velemesta. Brace je bil
prepričan, da je zanje edina rešitev pre-
selitev na podeželje Srednjega in Dalj-
njega Zahoda in njihova namestitev v
kmečke družine. V podeželskem okolju
so bile temeljne potrebe otrok zadovol-
jene, hkrati pa so jih umaknili iz mest-
nega okolja. Upoštevati je treba, da druge
oblike otroškega varstva takrat še niso
bile razvite. Vsa ta prva rejništva so pome-
nila dokončno preselitev otrok v novo
okolje, bila so torej dolgoročna, saj so bili
otroci v teh družinah do osamosvojitve.
V obdobju po državljanski vojni
(1865-1900), za katerega je značilna hitra
industrializacija, ekonomski razcvet in
množične migracije, so se razvili številni
socialnovarstveni programi za varstvo
otrok, vključno z nekaterimi specializira-
nimi institucionalnimi oblikami, pa tudi
koncepti za moderno rejništvo. Vse te de-
javnosti so nastajale v okviru neprofitnih
dobrodelnih organizacij, saj je država na
področje socialnega varstva posegla
veliko pozneje.
Na Prvi konferenci Bele hiše o otro-
cih in mladini (1909) so sprejeli načela
sodobnega rejništva: zgolj revščina ne
more biti razlog za namestitev otroka v
rejniško družino; rejništvo mora biti ča-
sovno omejeno in organizirano v okolju,
iz katerega otrok izhaja; rejniki in rejenci
se morajo čim bolje prilagoditi drug
drugemu; rejniki morajo za svoje delo do-
bivati plačilo (rejnino). Zakon o socialni
varnosti iSocial Security Act) iz leta 1935
je dal tudi osnovo za uresničevanje teh
načel, saj je zagotovil denarno pomoč
revnim družinam z otroki in tudi plače-
vanje rejnin.
Kljub temu je neplačano rejništvo v
praksi še dolgo obstajalo, deloma zaradi
pozitivne motivacije rejniških družin, de-
loma pa zaradi pomoči rejencev pri
kmečkem delu. Država je tako na račun
rejnikov in rejencev prihranila veliko de-
narja (Galaway 1990:14).
Tudi v Sloveniji ima rejništvo že kar
dolgo zgodovino. Država in dobrodelne
organizacije so se za to obliko varstva
otrok začele zanimati in urejati ta
vprašanja v približno enakem časovnem
obdobju kot v ZDA, namreč leta 1906.
Takrat je časopis Laibacher Zeitung po-
ročal o nameščanju otrok v tuje družine.
Poročilo o tem je obravnaval tudi Prvi
avstrijski kongres o otroškem varstvu.
V obdobju po prvi svetovni vojni je
bilo veliko otrok brez staršev, zato je po-
stalo poleg domskega varstva pomembna
oblika skrbi za te otroke tudi rejništvo.
Zato je jugoslovanski Zakon o zaščiti
otrok iz leta 1922 uvedel institut rej-
ništva, ki je bilo namenjeno zlasti sirotam
in zapuščenim otrokom brez svojcev.
Slabe gmotne razmere matične družine
niso mogle biti razlog za namestitev
otroka v rejniško družino. Za rejnike so
po zakonu izbirali »poštene« družine, od
katerih se je pričakovalo, da bodo otroku
zagotovile potrebno varstvo in vzgojo.
Določbe zakona so veljale le za tista re-
jniška razmerja, kjer je državni skrbstveni
organ, ki je izdal odločbo o namestitvi
otroka v rejniško družino, sklenil z rejniki
posebno pogodbo in tudi nadziral potek
rejništva. Državni skrbstveni organ je la-
hko naloge v zvezi z rejništvom zaupal
tudi humanitarnim društvom (Zupančič
1973: 94-96).
Organizirano rejništvo se je pri nas
začelo leta 1926. Mladinski oddelek tak-
ratnega Ministrstva za socialno politiko je
ustanovil Dečji dispanzer in Dečji in ma-
terinski dom kraljice Marije. Otroški dis-
panzer in dobrodelno društvo sta se
pozneje združila, tako da je nastal Zavod
za zaščito mater in otrok.
Vendar pa je zavod kmalu postal
pretesen za vse otroke, ki so potrebovali
varstvo, zato so razvili prvo otroško kolo-
nijo v Lukovici pri Domžalah. Ker se je re-
jništvo izkazalo kot uspešna oblika skrbi
za otroke, je Zavod za zaščito matere in
otroka postopoma razvil še več takih
otroških kolonij (v Ljubljani, njeni oko-
lici, na Polici pri Grosupljem, v Želez-
nikih in pozneje še drugje). Zaradi dobre
organizacije in sistematičnega sprem-
ljanja otrok v rejniških družinah v
otroških kolonijah štejemo leto 1926 za
začetek sodobnega rejništva pri nas. Te
prve kolonije so zlasti v okolici Domžal in
302
REJNIŠTVO V INDIANI
Grosupljega ustvarile rejništvo kot tradi-
cionalno družinsko dejavnost, ki se v teh
okoljih vse do danes prenaša iz roda v
rod.
Zanimivo je, da so že številne prej-
šnje generacije slovenskih strokovnih de-
lavcev na področju otroškega varstva
dajale prednost rejništvu pred domskim
varstvom.
Danes je v ZDA okoli pol milijona
rejencev, v Indiani pa jih je bilo konec
leta 1994 3.011 (Indinana ima okoli 5
milijonov prebivalcev), predvidevanja za
letošnje leto pa kažejo velik porast
potreb po rejništvu, in sicer kar na 7.000
otrok (podatki Indiana Family and Social
Services Administration, 1996).
V Sloveniji pa je danes po podatkih
Ministrstva za delo, družino in socialne
zadeve v rejništvu 1.550 otrok.
ZAKONSKA UREDITEV REJNIŠTVA V ZDA
(IN INDIANI)
Skrb za otroke in družino je v ZDA ure-
jena z zveznim zakonom. Seveda lahko
posamezne zvezne države sprejemajo do-
datne predpise, s katerimi izboljšajo
temeljne socialne pravice prebivalcev,
vendar pa morajo zanje zagotoviti tudi us-
trezne finančne vire. Zato je večina do-
datnih programov zagotovljenih v okviru
delovanja dobrodelnih organizacij, ki pa
jih lahko država pooblasti tudi za
opravljanje storitev, ki so po zakonu v
njeni pristojnosti, kot je denimo rej-
ništvo, posvojitve in podobno.
Rejništvo je bilo v ZDA po drugi sve-
tovni vojni urejeno z novelo Zakona o so-
cialni varnosti iz leta 1961, podrobneje
pa z Zakonom o posvojitvah in otroškem
varstvu iz leta 1980. Namen programa re-
jništva, v skladu z gornjim zakonom (po-
glavje rV-E), je zaščita in skrb za tiste
otroke, ki so izločeni iz lastnih družin. Z
rejništvom želijo onemogočiti izrabljanje
in zanemarjanje otrok in zagotoviti us-
trezna strokovna obravnava za tiste
otroke, ki potrebujejo pomoč zunaj
matične družine. Zakon zagotavlja plače-
vanje stroškov za vzdrževanje otroka
(rejnino) in kritje stroškov zdravstvenega
varstva za otroke, katerih matične dru-
žine so upravičene do denarne pomoči za
otroke.
Program je torej namenjen otro-
kom, za katere starši ne skrbijo primerno.
Sodnik Mladinskega sodišča (Juvenile
Court) mora ugotoviti, da:
a)	je bilo storjeno vse, da bi se pre-
prečila izločitev otroka iz družine, ali da
je bil opravljen poskus ponovne vklju-
čitve otroka v matično družino in
b)	je namestitev v rejništvo v inte-
resu otroka.
Sodnik mora tudi potrditi otrokovo
namestitev v rejništvo (prek agencij, ki
imajo koncesijo za to dejavnost, ali pa
neposredno v rejniške družine, ki imajo
licenco za opravljanje rejniške funkcije),
k sorodnikom ali v ustrezno institucijo.
Tukaj smo že pri dveh bistvenih
razlikah pri ureditvi rejništva v Sloveniji
in v ZDA oziroma Indiani. Odločitev o
premestitvi otroka je tam v pristojnosti
sodnika za mladoletnike, ki se pri tem la-
hko opira na predloge strokovnjakov, ne
pa nujno. Socialni delavci, s katerimi sem
se pogovarjala in jim predstavila našo
ureditev, so vsi po vrsti dejali, da je naš
sistem boljši, saj daje socialnim delavcem
več pooblastil in moči. Seveda pa kompe-
tence in moč, ki se kaj lahko sprevrže
tudi v nemoč, povečajo tudi odgovornost
socialnih delavcev. O tem, v kolikšni meri
sodnik upošteva strokovna mnenja, si
moji sogovorniki niso bili edini. Večina
jih je trdila, da strokovna mnenja pome-
nijo osnovo za sodnikove odločitve, če so
le dovolj utemeljena, nekateri pa z upo-
števanjem predlogov ukrepov niso zado-
voljni.
Druga pomembna razlika je v tem,
da se v Indiani z rejništvom ne ukvarja le
državna socialna služba na ravni okrajev
(county), temveč tudi za to pooblaščene
zasebne agencije. Država tem agencijam
podeli koncesije, sodnik pa jim lahko
zaupa otroka, če njihov program ustreza
otrokovim specifičnim potrebam. Držav-
na socialna služba tem agencijam storitve
tudi plačuje v skladu s pogodbo.
V Indiani se z rejništvom, poleg dru-
gih programov skrbi za ogrožene otroke.
303
VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD
ukvarjajo tri agencije: Children's Bureau,
Pleasant Run in Villages of Indiana. V
praksi te agencije skrbijo za otroke, ki
potrebujejo zahtevnejšo, terapevtsko ali
specializirano obliko rejništva, za rej-
ništvo otrok brez posebnih potreb pa
navadno poskrbi državna socialna služba.
Poznajo tri vrste rejništva, in sicer:
redno rejništvo (regular family foster
care), namenjeno otrokom brez poseb-
nih potreb, terapevtsko ali specializirano
rejništvo (therapeutic family foster care)
in rejništvo za nujne primere (emergency
family foster care). Tretja oblika je na-
menjena otrokom v času, ko so izločeni iz
matične družine in še čakajo na sodni-
kovo odločitev o svoji nadaljnji usodi.
Rejniške družine za nujne primere so še
posebej preskušene in za svojo stalno
pripravljenost tudi denarno stimulirane.
TERAPEVTSKO REJNIŠTVO
Glede na to, da te oblike rejništva pri nas
ne poznamo (z izjemo projekta, ki je po-
tekal pred nekaj leti, s katerim so name-
ravali v Sloveniji vpeljati specializirano
obliko rejništva), jo bom tukaj na kratko
predstavila.
Terapevtsko rejništvo se je razvilo
po dveh poteh. Prva je peljala različnih
oblikah rejništva — brezplačno rejništvo,
namestitev otroka v rejniški družini kot
ukrep države za zaščito otroka in re-
jništvo za težavne otroke. Druga pot je
povezana z deinstitucionalizacijo na po-
dročju varstva otrok in mladostnikov z
motnjami, ki se je začela v zgodnjih šest-
desetih letih. Takrat so začele številne in-
stitucije za usposabljanje ali prevzgojo
otrok in mladostnikov vpeljevati tera-
pevtske rejniške družine kot dopolnitev
ali alternativo celostni zavodski obrav-
navi.
Zakon o socialni varnosti iz leta
1961 je omogočil višje izdatke za otroke s
posebnimi potrebami. Tako so lahko dru-
žine, ki so bile pripravljene in sposobne
skrbeti za otroke s posebnimi potrebami
in težavami, dobile k običajni rejnini še
poseben dodatek. To možnost so strokov-
ne službe otroškega varstva seveda upo-
rabile in tako so rejniki v zgodnjih sedem-
desetih letih prejemali te dodatke kar za
polovico rejencev (Galaway 1990:10).
O pravem terapevtskem rejništvu la-
hko govorimo potem, ko so izoblikovali
in izpeljali sistematične izobraževalne
programe za rejnike pred sprejemom
otroka in tudi v času bivanja rejenca v nji-
hovi družini. Tako so rejniki dejansko
partnerji socialnim delavcem in staršem v
skrbi za otroka.
Bistvene značilnosti terapevtskega
rejništva so naslednje:
a)	pomoč otroku se zagotavlja v
družini na domu rejnikov,
b)	rejniki so izbrani in usposobljeni
za pomoč otrokom in mladostnikom s
posebnimi potrebami, ki izvirajo bodisi iz
čustvenih, vedenjskih ali razvojnih mo-
tenj, bodisi iz posebnih zdravstvenih ali
kulturnih potreb,
c)	strokovnjaki obravnavajo ome-
jeno število rejencev in rejnikom zago-
tavljajo vso potrebno oporo, nasvete in
redni strokovni nadzor,
č) rejniki prejemajo plačilo, ki bist-
veno presega običajno rejnino,
d)	specializirane programe rejništev
vodijo bodisi posebne službe, ki so se
specializirale za to dejavnost, ali pa
posebne enote v okviru obstoječih služb.
To vrsto rejništva lahko opredelimo
takole: terapevstsko (ali specializirano)
rejništvo je program, s katerim za otroke
in mladostnike iz zelo neurejenih družin-
skih razmer uredijo namestitev v izbranih
rejniških družinah, ki so za to posebej
usposobljene in imajo zagotovljeno strok-
ovno pomoč in nadzor ob soočanju z
vedenjskimi problemi otroka (Galaway
1990:15).
Rejništvo najstnikov (od 13 do 20
let) v praksi že zaradi težavnega razvo-
jnega obdobja štejejo med terapevtska
rejništva.
POSTOPEK NAMESTITVE OTROKA V REJNIŠTVO
Denimo, da v šoli opazijo, da je z otrokom
nekaj narobe. Šola je dolžna to takoj spo-
ročiti pristojni službi za zaščito otrok
(Child Protective Services), ki je sestavni
304
REJNIŠTVO V INDIANI
del Oddelka za socialno varstvo in deluje
znotraj njegove službe za pomoč družini
in otrokom. Če vodja primera (case-
manager) iz te službe, ki opravi vse poiz-
vedbe o konkretnem primeru, presodi,
da je otrok v matični družini ogrožen, ga
začasno namestijo bodisi v otroški dom
(Childrens' Guardian Home) ali pa v rej-
niško družino za nujne primere, kjer po-
tem otrok počaka na odločitev sodnika o
ukrepu za njegovo varstvo in vzgojo.
Otroke, ki so starejši od dvanajst let,
na sodišču zastopajo posebni zagovorniki
(child's advocate), ki poskušajo uveljaviti
njihove želje. Ti zagovorniki so prav tako
zaposleni na oddelkih za socialno varstvo
— v službi za pomoč družini in otroku.
Delavec, ki je odgovoren za otroka (ime-
nujejo ga case-worker ali case-manager in
ni nujno socialni delavec), zbere o
primeru vse potrebne podatke in skliče
konferenco o primeru (case conference),
na kateri sodelujejo vsi, ki so povezani s
primerom: vodja primera, njegov supervi-
zor, strokovna skupina za permanentne
namestitve (3 vodje primerov in njihovi
supervizorji), otrokovi starši ali rejniki
(tisti, ki trenutno skrbijo za otroka in po-
znajo njegove potrebe). Na tem sestanku
skupina izoblikuje predlog najustrez-
nejšega ukrepa, ki ga posreduje sodišču.
Odločitve, kot smo že rekli, sprejema sod-
nik, največ vpliva nanje pa ima vodja
primera.
Seveda je vprašanje, zakaj je case-
worker le izjemoma socialni delavci.
Odgovor je verjetno v tem, da je delo v
državnih službah, v primerjavi z neprofit-
nimi organizacijami, manj ugledno in
slabše plačano, poleg tega pa so delavci
neprimerno bolj obremenjeni kot v
zasebnih socialnih agencijah. Do letoš-
njega leta je zanje veljal normativ 70
primerov letno, sedaj so ga znižali na 35,
kar pa še vedno ni primerljivo z zaseb-
nimi agencijami, kjer velja normativ od
12 do 18 primerov letno
Če na tem področju dela socialni de-
lavec, je to praviloma tisti, ki ima nižjo
stopnjo strokovne izobraze, torej »le« vi-
sokošolsko, ne pa tudi magisterija iz so-
cialnega dela.
Sodelovala sem na timskem sestan-
ku vodij primerov Službe za rejništvo v
okviru Odseka za pomoč družini in
otrokom Oddelka za socialno varstvo
Marion County v Indianopolisu, kjer je
bila edina socialna delavka vodja oddelka
(hkrati tudi supervizorka ostalim). Vsaka
od petih delavk (dve sta bili tisti dan od-
sotni) je predstavila po en primer, kjer je
želela dobiti nasvet ali pa potrditev vodje
(komuniciranje je potekalo le vertikal-
no). Razpravljale so predvsem o prime-
rih, kjer je šlo za utemeljevanje potrebe
po denarnih izdatkih (podaljšanje re-
jništva, denarna pomoč družini ob vrnitvi
otroka in podobno). Dobila sem vtis, da
vse obravnave v državni socialni službi za
pomoč družini potekajo bolj formalno in
da je dejanska skrb za otroka prepuščena
zasebnim agencijam, ki zagotavljajo rej-
ništvo. Sprašujem se le, kako se to odraža
na življenju otrok v rejništvu, ki ga zago-
tavlja sama državna služba. Sicer pa je
15-letni rejenec Jimmy, eden mojih sogo-
vornikov, izjavil, da je delavka, ki je zanj
odgovorna na državni ravni, »lena« in
»nezainteresirana za njegovo življenje«!
Sodišče za mladoletnike po obrav-
navi, na kateri sodelujejo vsi, ki so bili
vključeni v predhodni postopek, odloči o
tem, ali se bo otrok vrnil k staršem ali pa
se bo zanj zagotovilo varstvo izven
matične družine. V primeru odločitve, da
se otroka začasno ali stalno izloči iz
matične družine, so možnosti namestitev
v otroški dom, stanovanjsko skupino ali
rejniško družino, ali pa posvojitev. Posvo-
jitev se prav tako kot pri nas dokončno
uredi šele po (polletnem) poskusnem ob-
dobju; dotlej je otrok pri bodočih posvo-
jiteljih dejansko v rejništvu.
Otroka, ki ima določene motnje ali
težave, sodišče najpogosteje zaupa eni od
treh zgoraj navedenih zasebnih agencij,
ki se ukvarjajo z zaščito otrok na podlagi
koncesije. Nekatere od teh agencij pre-
vzamejo tudi vse delo z otrokovo matično
družino, druge pa le delo z rejenci in re-
jniškimi družinami. Opredelitev nalog
posameznih služb, ki so vključene v po-
moč otroku in matični družini, zadolžitev
rejnikov in roditeljev, včasih pa tudi
305
VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD
otroka (Če je starejši od 14 let), opravijo v
pisni obliki kot načrt primera (case plan)
na sodišču. Vodja primera mora vsake tri
mesece poročati sodniku, ki ponovno
presodi pravilnost prvotne odločitve.
Vsake pol leta pa sodišče preverja načrt
primera, ki se ga po potrebi dopolni ali
spremeni. Sprejeti ukrep se spremeni, če
se prejšnji iz kakršnega koli razloga po-
kaže neučinkovit.
Če se starši ne držijo dogovora, se
sproži postopek za odvzem otroka ali za
odvzem roditeljskih pravic. Ti postopki
so, v primerjavi s stanjem pri nas, dokaj
kratki (do šest mesecev). Zakon je ne-
dvomno strožji, in roditeljske pravice
avtomatično ugasnejo že, če je otrok leto
in pol v rejništvu in starši kljub strokovni
pomoči niso zagotovili možnosti, da bi se
varno vrnil domov.
Za rejence, ki iz matičnih družin od-
hajajo v samostojno življenje, so socialni
delavci razvili posebne programe priprav
na osamosvojitev, da jim tako pomagajo
prebroditi morebitne težave ob prehodu
iz rejniške družine,
NAČELA NA PODROČJU REJNIŠTVA
To, kar je v ZDA dobro in bi nedvomno
kazalo posnemati, je način oblikovanja
politike na tem področju in sprejemanja
oziroma spreminjanja zakonodaje. Tako
ekspertne skupine opravijo ustrezne
raziskave, ocenijo dotedanjo prakso in na
tej osnovi izdelajo predloge za nove zak-
onske rešitve. Strokovnjaki imajo tako
prek raziskovalnih projektov (ki jih na-
vadno naroči in financira država) in eval-
vacije praktičnih izkušenj priložnost
vnašati nove ideje v prakso in neposred-
no vplivati na oblikovanje razmerij v za-
pletenm sistemu rejenec-rejniki-matična
družina-strokovna služba.
Do pomembnih regulativnih in kon-
ceptualnih sprememb na področju re-
jništva v letu 1961, ki so omogočile bolj
organizirano, sistematično vodeno in
kvalitetnejše rejništvo in je pripeljalo tudi
do terapevtskega rejništva, je prišlo na os-
novi raziskave, ki je opozorila na tisoče
izgubljenih otrok, ki so jih socialne
službe namestile v rejniške družine na
območju drugih zveznih držav in sča-
soma nanje — pozabile! Ugotavljali so tudi
številne premestitve otrok iz ene rejniške
družine v drugo in iz rejniških družin v
zavode. Takrat so strokovnjaki s področja
socialnega dela opozorili tudi na kad-
rovsko pomanjkljivost državne socialne
službe, na nizke rejnine in druge po-
manjkljivosti, ki so ovirali boljšo skrb za
otroke v rejništvu.
Načelo, ki se je izoblikovalo na pod-
lagi ugotovitev iz prakse in je usmerjalo
tudi še pripravljalce poznejše zakonodaje
na tem področju, je bilo načrtovanje tra-
jne namestitve za otroke, ki ne morejo
živeti v lastnih družinah. To načelo in z
njim usklajeno zakonsko določilo (ki v In-
diani velja šele dve leti) pomeni, da je la-
hko otrok v rejništvu le 18 mesecev, nato
pa lahko staršem avtomatično odvzamejo
roditeljske pravice in otrok lahko gre v
posvojitev.
Nadaljnje raziskave rejništva na
zvezni, pa tudi na državni ravni, ki so bile
podlaga za poznejšo zakonodajo na tem
področju (Zakon o posvojitvah in Zakon
o otroškem varstvu, oba iz leta 1980) so
opozorile, da je odločitev za izločitev
otroka iz matične družine pogosto pre-
malo pretehtana in da ni storjeno dovolj
za njegovo vrnitev k staršem. Veljavna
zakonodaja temelji na načelu ohranitve
družine in njene ponovne združitve (/a-
mily preservation, family reunification).
Tukaj gre za zelo intenzivno in vnaprej
načrtovano delo z matično družino in
vključitev staršev v proces pomoči otro-
ku, ki poteka v obliki ustreznih terapij,
rednih obiskov socialnih delavcev na
domu, rednih, a kontroliranih obiskov
otroka pri starših, če živi izven doma, in
podobno. Cilj tega dela je obdržati dru-
žino skupaj in zagotoviti vsakemu članu
ustrezno strokovno pomoč. Zelo razviti
in razširjeni so programi za starševstvo, s
katerimi učijo starše opravljati to nalogo
in konstruktivno razreševati konflikte v
družinski skupini.
Ne glede na to, da se je to načelo
izoblikovalo na osnovi ekonomskih po-
kazateljev, torej prevelike porabe na
306
REJNIŠTVO V INDIANI
področju rejništva, je njegova ideja v
bistvu v korist otroka, saj ima vsak otrok
pravico živeti v družini, najprej seveda v
svoji lastni. V praksi pa to načelo pomeni
bolj poglobljeno obravnavo razmer v
otrokovi družini in načrtno delo s celost-
nim družinskim sistemom, da se člani
družinske skupine naučijo živeti skupaj
in usklajevati svoje družinske vloge.
V	kontekst tega načela sodi tudi za-
konska zahteva in iz nje izhajajoča za-
vestna strokovna odločitev, da v primeru
potrebe po izločitvi otroka iz matične
družine najprej poiščejo rejnike med so-
rodniki. Tudi na ta način se ohranja in
utrjuje socialna mreža, ki jo ima otrok s
svojci.
V	praksi pa socialni delavci upošte-
vajo še eno načelo, namreč tega, da re-
jence nameščajo v družine, ki so jim
kulturno blizu. To pomeni, da poskušajo
otroke nameščati v družine, ki pripadajo
isti rasni skupini kot otrok, saj je rasa si-
nonim za kulturo. Za različne rase, ki
živijo v ZDA, namreč ne moremo trditi,
da živijo skupaj, lažje bi rekli, da bivajo
nekako vzporedno in se tolerirajo, ali
natančneje, belci kolikor toliko tolerirajo
pripadnike ostalih ras. Tudi statistiko
vodijo glede na rasno pripadnost obrav-
navanih primerov.
Kot smo že omenili, je zakonodaja v
šestdesetih letih omogočila kvalitetnejši
razvoj rejništva, vključitev številnih
neprofitnih organizacij v to dejavnost in
seveda velikansko povečanje sredstev za
otroke v rejništvu. Ne glede na to pa so-
cialni delavci še vedno tožijo, da imajo na
razpolago premalo kvalitetnih rejniških
družin.
DELO Z REJNIŠKIMI DRUŽINAMI
Omenili smo že, da je delo strokovnih de-
lavcev (tukaj mislimo tiste v službah
neprofitnih organizacij) z rejniki poglob-
ljeno in načrtno. Čeprav socialni delavci
pravijo, da jim rejniških družin primanj-
kuje, pred namestitvijo otroka vanje
vseeno dodobra pretehtajo, ali so za to
primerne (imajo pa seveda na razpolago
še številne druge možnosti, kot smo že
navedli). Pred sprejemom otroka morajo
bodoči rejniki tudi na 20-urno usposab-
ljanje za rejniške družine, ki ga plača
država. Vsebina tega usposabljanja je na-
menjena zlasti spoznavanju samega sebe,
osebni rasti in spoznavanju mehanizmov
za reševanje konfliktov.
V času skrbi za rejenca imajo rejniki
letno še po 12 ur usposabljanja za svojo
vlogo. Poleg tega pa imajo rejniki, ki se
ukvarjajo s terapevtskim rejništvom,
zagotovljen stik s socialnim delavcem ob
vsakem času, podnevi in ponoči, kadar se
za to pokaže potreba. Po programu mora
socialni delavec enkrat tedensko vzposta-
viti stik z rejniško družino (če ni poseb-
nosti, opravi to po telefonu), vsaka dva
tedna pa družino obišče na domu. Ob
tako intenzivnem sodelovanju se lahko
med rejniki in socialnimi delavci dejan-
sko razvije medsebojno spoštovanje in
poseben partnerski odnos, ki omogoča,
da otroka skladno usmerjajo.
Vsi rejniki, s katerimi sem se po-
govarjala, sprejemajo socialne delavce
kot sodelavce v procesu pomoči otroku.
Nanje se obračajo vedno, kadar potrebu-
jejo strokovni nasvet ali oporo zaradi
vzgojnih težav z rejencem.
FINANCIRANJE REJNIŠTVA
Rejnine se zagotavljajo deloma iz zvez-
nega proračuna in deloma iz sredstev kra-
jevno pristojnih okrajev. Višina rejnine je
določena po dnevih, odvisno od otro-
kove starosti in njegovih specifičnih
potreb, je pa neprimerno višja za otroke
v terapevtskem rejništvu. Pa si oglejmo še
mesečne vsote:
Rejniške družine, ki so stalno pri-
pravljene sprejemati otroke, tudi za kraj-
šo dobo, dobivajo samo za pripravljenost
307
VIDA MILOŠEVIČ-ARNOLD
17,25 dolarjev dnevno, za otroka pa še
pripadajočo rejnino.
Že na prvi pogled vidimo, da so rej-
niške družine v Indiani za svoje delo kar
primerno nagrajene. Če vzamemo za pri-
mer rejnico, ki ima v oskrbi najstnika z
vedenjskimi težavami, in gre pri tem za
terapevtsko rejništvo, dobiva mesečno po
817,50 dolarjev (111.180 tolarjev). Pri-
merjali raje ne bomo, navedemo naj le še,
da lahko rejniška družina zahteva še pose-
ben dodatek za otrokova oblačila in
obutev.
Kolikor sem lahko spoznala med
razmeroma kratkim obiskom, lahko re-
čem, da tudi v ZDA socialno varstvo in so-
cialno delo ne sodita ravno med ugledne
in dobro plačane dejavnosti oziroma
stroke. V primerjavi s stanjem pri nas pa
moram poudariti nekatere značlnosti, ki
izstopajo in dajejo vsem udeležencem v
procesu rejništva bistveno ugodnejše
možnosti. To so:
a)	Socialno varstvo je že dolgo zelo
razvejeno in neprofitni sektor nevomno
ponuja klientom in državni socialni
službi veliko alternativnih možnosti. Po
drugi strani pa ravno bogata ponudba iz-
ven javnega sektorja v nekem smislu
hromi njeno delovanje, tako da socialna
služba v državni upravi deluje kot nekak-
šen socialni urad.
b)	Socialno delo je že visoko
profesionalizirano in je razvilo precizne
strokovne korake za različna področja de-
lovanja, torej tudi pri rejništvu, in jih
primerno poimenuje (razvit strokovni
jezik!). Sem sodi tudi razvita raziskovalna
dejavnost na področju socialnega dela,
katere rezultate zakonodajalec tudi upo-
števa. Naj omenim še bogato strokovno
literaturo, ki nastaja na podlagi razis-
kovanja in evalviranja prakse. Nedvomno
so tudi idealni normativi dosežek profe-
sionaliziranosti in dobre organiziranosti
socialnih delavcev.
c)	Med številnimi službami, insti-
tucijami in posameznimi strokovnjaki po-
teka dobra koordinacija, ki po eni strani
zahteva visoko raven profesionalnosti, po
drugi pa tudi razvito in dosegljivo tehno-
logijo, ki omogoča neovirano komunici-
ranje (telefonski odzivniki, računalniška
mreža, pagerji, telefaksi in podobno).
d)	Glede na plače strokovnih delav-
cev in višino rejnin lahko ugotovimo, da
je delo vseh udeležencev na področju re-
jništva cenjeno, kar tudi daje podlago za
dobre dosežke v pomoči otrokom in nji-
hovim matičnim družinam.
Določene dosežke bi nedvomno
kazalo posnemati, nikakor pa ne moremo
sprejeti vseh rešitev. Nedvomno pa lahko
začnemo v Sloveniji brez posebnih težav
postopoma vpeljevati posamezne strok-
ovne korake pri delu z rejenci, rejniškimi
in matičnimi družinami.
Literatura
Encyclopedia of Social Work (1965). New York: NASW.
B. Galaway (1990), The Place of Special Foster Family Care in a System of Child Welfare Serv-
ices. V: International Perspectives on Specialist Foster Family Care. Saint Paul: Human
Service Association.
Foster Care (1996). Indiananpolis: Indiana Family and Social Services Administration.
V. Milosevic (1982), Rejništvo v Sloveniji. Raziskovalno poročilo. Ljubljana: Višja šola za so-
cialne delavce.
K. Zupančič (1973), Pravni aspekti rejništva. Doktorska disertacija. Pravna fakulteta Univerze v
Ljubljani.
308