Vzgojevalna naloga ljudske šole po katerih oblastvenih naredbah bi se dala le-ta pospe- ševati ? Mimo obitelji je šola najvažnejši činitelj pri vzgoji mladine. Šola ni le podpornica in sodelavka, ampak tudi namestnica obitelji pri vzgoji mladine: zato pa morata obe pri težavnem delu biti enakih dejanj ter biti vedno v skladu glede vzgojevalnih pravil in sredstev. Da bi to le povsod tudi tako bilo ! A vsakdanja izkušnja nas — žal! — uči vse drugače. Država in cerkev sicer tudi po svoje vplivata na pouk in vzgojo ljudstva, vendar ostane le edino šoli težavna naloga prave izreje in vzgoje — naroda. — Država in cerkev sprejmeta človeka v svojo oskrb v taki starosti, v kateri se o vzgoji pravzaprav ne more več govoriti. Dostikrat se šoli očita, da napravi sicer človeka učenega in izvedenega, nikakor pa blagega in lepovednega... S čim naj taka ugovarjanja devljemo v nič? S čim drugim nego s tem, da se vscstransko potrudimo, da imamo za pravo šolsko vzgojo vedno večjo skrb. Duh prave vzgoje naj kraljuje v vsem šolskem življenju. Ves pouk bodi vzgojevalen! Drugi faktorji naj pa šolo, oziroma učiteljstvo pri tem delu krepko podp.rajo, a naj ne rujejo proti njima 1 Dandanes je človeštvo razvajeno — eden izkuša brez truda živeti, drugi si spet v preživenje naklada preveč dela, zopet drugi ne spoštuje zakona ter pohujšljivo živi i dr. Ali se je potem čuditi, ako tudi mladina posnema slabe zglede ter se čimbolj pridi ? Slabo vedenje, poškodovanje drevja, trpinčenje živali, beračenje, pohajkovanje, goljufija, tatvina in še druge napake se dandanes že udomačujejo v otroških krogih. Je li pa vse to zlo zakrivila ljudska šola? Ne! Neštete razvade so posledica slabih zgledov odraslih ljudi, sploh nasledek raznih slabih družabnih razmer. Ker pa učiteljeva moč ne sega v obitelj, in ker je — po gori omenjenem — vzgoja pokvarjena, aizboljšanja se ni šetakokmalu nadejati, zato bi bilopravpotrebno, ko bi tuposegla država ali občina vmes. Država mora, ako hoče, da ji je obstanek zagotovljen, skrbeti, da se vse njene odredbe natanko in ravno tako izvršujejo, kakor si jih ona misli. V tem oziru vzpostavlja celo vrsto zakonov, po katerih se je državljanom ravnati, če nečejo, da jih pokličejo pred sodni stol. Iz tega se razvidi, da država res spoznava svoj vzgojevalni poklic, ker drugače ne bi tega delala. A ta vzgoja lma navadno s človekom šele tedaj opravila — kakor smo to že s početka omenili — ko je že vzgojen in po zakonu dorastel in polnoleten. Država naj skrbi torej zato, da bo že prej posegla vmes. V interesu zdravega socijalnega razvitka našega narodnega življenja je zlasti nujno potreba, da uvedo tako od strani države kot tudi od strani družbe naredbe za šoli odraslo mladež v namen, da si ta osigura to, kar si je v ljudski šoli osvojila ter se tudi še dalje naobrazuje. V to svrho naj ustanovi država obligatorne nadaljevalne šole, ki bi jih naj mladež pohajala od 14. do 18. leta svoje dobe! Izvzeti od obiskovanja teh učilnic naj bi bili le oni, ki so si že izvolili določen poklic in se morejo izkazati, da v utrjenje svojega poklica obiskujejo kako strokovno šolo. Pri tem bi imela zavladati ostra kontrola, natančno nadziranje šolskega obiskovanja in ob zanikarnosti bi bilo v nje odpravo upotrebljati energičnih sredstev. Taka institucija bi sigurno ugodno vplivala tudi na šolski obisk in vedenje šolske mladine v pred širinajstletni dobi. Delavnost države se pa omejuje le na odbojno ali nasprotno delovanje ter se prav malo nanaša na ono, kar v vzgoji imenujemo podporo ali pripomoč. Zato pa tudi vidimo, da njeni uspehi malokdaj ustrezajo namenu, kar se o šolski vzgoji nikakor ne more trditi. V tem oziru ne bi torej nikdar mogli vzgoje prepuščati izključno le državi Glavna razlika se nahaja v nekem mebanizmu, po katerem vzgaja država po določenem načrtu, česar bi šola pravzaprav ne smela storiti, zakaj ona se ozira v prvi vrsti na posebnosti in na harmonično izobrazitev dece. A tu gre omenjati, da se ta mehanizem tudi iz šole ne da popolnoma odpraviti. To izvira od tod, ker smo v obrazovanju čudi ali prirodnega svojstva otrok še prav malo poučeni, in to vkljub temu, da pouk in vzgoja vedno bolj napredujeta in da so uspehi vedno izdatneji. Notranjost človeškega duha je pač ona zagonetka, ki se ne da tako lahko razvozljati, in vse, kar se godi v otroški duši, ima le slab odsev na vnanjost človeški. Dandanes še ni najti pozitivnega predpisa, po katerem bi postali otroci n. pr. previdni, slušni, darežljivi, zadovoljni, milosrčni itd. Dokler pa ne dospe dušeslovje in na to se oslanjajoče vzgojevanje otroškega srca do one stopnje sovršnosti, na kateri se bo moglo neovrgljivo dokazati postanek, smer in izobrazba duševnih svojstev, dotlej bo pogrešala vzgoja še precejšnega dela popolnosti. In če smo prisiljeni ta nedostatek priznati v pedagogiki, tem manj povoljna mora biti potem ona vzgoja, ki nam jo podaje država. Šola naj otroku položi temelj, da postane nekoč dober član človeške družbe. Tega naj se privadi po združnem življenju z učiteljem in součencem. Iz šolskega življenja naj se tedaj razvije zmožnost poznejšega pravega vedenja v raznih razmerah življenja ! Šola more vse življenje mladine obračati v njeno korist. A to pa more dognati le učitelj s svojo lastno vplivajočo osebo 1 — Učitelj bodi vsem učencem vse: oče, mati, duhovnik in gosposka 1 In to jim tudi lahko je, ako ima le potrebno veljavo, srce polno ljubavi do izročene mu dece in pa neomejneno pravico — odgojitelja. Učitelj si pridobi pravo veljavo po lastnem vedenju vpričo ljudstva in mladine. Če mu pa hoče kdo to veljavo hudobno kratiti — in ne manjka se takih hudobnežev I — potem naj brezobzirno nastopi zakonito pot — in najti mora pravico! Tu se nudi gosposki najlepša prilika, čuvati ugled učitelja in s tem — prospeh šole. — Učitelji morajo sami delati na to, da je njihova oseba v otroških krogih merodajna ! Beseda učiteljeva bodi otroku sveta, bodi mu evangelij ! Šola pa bodi deci vsekdar svetišče, kjer imata vladati dostojnost in lepovednost. Karkoli stori otrok, naj stori z dobro voljo in ravno zaradi dobrega ! Šola uči otroke spoznavati zle posledice hudih dejanj, da se jih bodo vedeli pozneje izogibati .. . Le tista morala kaj velja, ki izvira iz ljubezni do bližnjega. Kjer vlada prava morala med mladino, tamkaj se gradi močan temelj človeški družbi! Vsaka ljudska šola bodi ognjišče prave odgoje — človeštva. Tega naj si je svest vsak učitelj, a to naj upoštevajo tudi drugi činitelji! Če vsi ti činitelji pri ljudski vzgoji vzajemno delujejo in če je učitelj povsem mož na svojein mestu — to je pač prvi pogoj ! — potem pač ne morejo izostati blaženi sadovi ljudskošolske vzgojevalne delavnosti ! — Armin Gradišnik.