Književna poročila. 137 Književna poročila. Dr. Horvat Marijan: Bcna fides u razvoju rimskega obveznega prava. Zagreb 1959. 160 strani. Z navzočno knjigo se je pisec, ki je profesor za rinis.ko pravo na univerzi v Zagrebu, lepo predstavil kot moderen roimanist. V začetku se livaiežno spominja svojih akademskih učiteljev, .profesorjev gg. dr. Ljudevita pl. Andrassvja in dr. Bertolda Eisnerja. Knjiga je razdeljena na uvod in na dvoje oddelkov: prvi razpravlja o pojmu bona fides, drugi o njeni funkciji v pravnem sestavu. V zaključku povzame avtor najvažnejša svoja dognanja in naznači nadaljnji razvoj do modernih kodifikacij. Uvodoma se bavi pisec s jx)menom, ki ga imajo v modernih zakonikih in osnutkih določbe o dobri veri in poštenju; ugotavlja, da to načelo poteka iz rimskega prava (17). Za svoj cilj označuje ..prikazati v zgodovinskem razvoju nastanek, razvoj in značaj bonae fidei v različnih fazah rimskega privatnega prava do Justinianove kodifikacije" (17). Pri tem ga zanima le bona fides v objektivnem smislu, v pomenu poštenja in zaupanja v prometu: ne razpravlja pa o subjektivni bona fides, ki je predpostavka za priposestvovanje (17). V prvem oddelku preiskuje avtor pomen izraza bona fides. Po dognanjih modernih jezikoslovcev ugotavlja, da pomeni fides v prvi vrsti zvestobo in držanje besede, v drugi vrsti zaupanje v določno resničnost. Za historično dobo mu je fides ipo Voigtu: „zvestoiba, ki se kaže v držanju dane ibesede" (26). Nato preide k določitvi odnosa, v katerem je fides do prava (27 ss.). Fides je dolžnost, izpolniti dano besedo, ne glede na obliko, v kateri je bila dana. Glede razmerja med izrazom fides in bona fides zaključuje, da tudi bona fides pomeni zvestobo in držanje dane besede (31). Jedro knjige tvori razpravljanje o funkciji, ki jo je bona fides imela v sestavu rimskega prava: o tem je govor v drugem oddelku (31—155). Ker je v rimskem pravu primarni pojem actio in ne pravica, se avtor peča najprej z delitvijo akcij na actiones slricti iuris ter na actiones bonae fidei. Pravilno ugotavlja, da je to razlikovanje šele jn-stiniansko, medtem ko klasiki (od Hadriana naprej) govore le o iudicia bonae fidei (32). Z ozirom na to, da ta razdelitev ne zajame vseh akcij (n. pr. pretorskih in factum, actiones in bonum et aeguum conceptae, actiones arbtrariae) (33), bi bilo teoretično pravilneje govoriti o akcijah, ki spadajo med iudicia bonae fidei in o takih, ki ne spadajo med nje (54.). Skladno z vladajočim mnenjem stavi H. nastanek toži), iki so bile iudicia bonae fidei v čas, ko so začeli uporabljati pismene formule (34). Pregledno navaja različne utemeljitve, ki so bile v literaturi zastopane glede razlikovanja med actiones stricti iuris in actiones bonae fidei (35). Končno ugotavlja, da bona fides prihaja pri eni skupini obligacijskih odnošajev do izraza v formuli, in sicer tako, da je sodnikova sodna oblast razširjena preko tesnih civilnih mej in besedila formule (36). Nato razpravlja pisec o izvoru bonae fidei, njeni prvoitni uporabi in njenem prvotnem pomenu v pravnem sestavu (36—80). Ugotavlja, da bona fides ni bila upoštevna v formalističnih pravnih poslih in obvezah starega prava (41): prav tako ni bilo po legisakcijskem poistoijku mogoče iztožiti nobenega izmed poznejših kontraktov bonae fidei: tudi ni smel v tem postopku sodnik soditi po načelih dobre vere in poštenja (41). Izvor in prvotno funkcijo bonae fidei je zasledil pisec v konsenzual-nih kontraktih (42). Kot neoblični pravni posli so bili spočetka neiz-to^žljivi: njihoTO izpolnitev je zahtevala le fides. ki je bila najprej brez 138 Književna poročila. pravne sankcije (51). Predvsem po zaslugi iuris gentium (52 ss.), so postali konsezualni kontrakti iztož jivi, in sicer v pretorjevem formular-nem postopku. Njihova tožbena formula vsebuje že sklicevanje na bona fides; le-ta je s tem prešla v pravno področje (55). Tako je bona fides imela v pravnem sestavu najprej to funkcijo, da so po njej postale iztožljive različne pogodbe iuris gentium, ki so bile osnovane samo na fides (58, 122). Glede tolmačenja, vsebine in izpolnitve takih obligacij se je moral sodnik ravnati po tem, kar sta stranki izrecno sklenili (122). .Sodnik je bil glede razlaganja takih pogodb v Plavtovi in Katonovi doibi še ravno tako vezan kakor glede striktnih civilnih pogodb (83). To se je polagoma spremenilo začetkom zadnjega stoletja pred Kristusom. Q. Mucius Scaevola. največji predklasični jurist, je pripisoval iklavzuli ex fide bona iposeben pomen {summam vim), ki se kaže v sodnikovi oblasti, da podrolino dooči ob«eg dolga (in iis magni tsse iudicis statuere..... quid quemque cuique praestare oporteret. Cicero, de off. "i, 17, 70) (84). Sedaj, ko ni več d\oma o iztožljivosti takih odnošajev, se bona fides nanaša na obseg dolga, ali z drugimi besedami: služi za interpretacijo pogodb in načina izpolnitve. Ni več dovolj, da se pogodbena obveznost po besedah do pičice izpolni, ampak se mora izpolniti tudi brez prevare, tako kakor ustreza pojmovanju poštenega prometa (122). Gre za represijo, izključitev doli mali, ki ne pomeni samo pre-varnega ravnanja, ampak vsako nelojalno ravnanje. V zvezi s to novo funkcijo se je klavzula ex fide bona razširila tudi na druga obligacijsko-pravna razmerja, ki s prvotno funkcijo bonae fidei niiso imela več neposredne zveze (tutela, negotiorum gestio itd.) (125). Na podlagi tega razširjenega pojmovanja bonae fidei je moral sodnik upoštevati stranTike dogovore (pacta adiecta), kakor tudi okol-nosti in dejstva, ki v pogodbenem besedilu samem niso bile omenjene, kolikor bi namreč dobesedna izpolnitev pogodbe pospeševala realizacijo nepoštenja ali nelojalnosti (123). Pravilno ugotavlja avtor, da so klasiki z uporabo tega načela mogli reševati zelo težke in zamotane pravne probleme brez pozitivnih pravnih predpisov. Kot merilo za to, kaj zahteva bona fides, jim niso služila abstraktna, doktrinama etična načela, ampak splošno ravnanje ljudi v pravnem prometu (124). Nato pisec raziskuje še podrobno, kako je bona fides vpli"vala na rešitev posameznih problemov (vis ac melus; pacta adiecta, oibresti itd.) (125 ss.). Ob zaključku pisec kratko povzame najvažnejša svoja dognanja. Ugotavlja, da v postkiasični dobi izgublja bona fides svoj precizni pomen, ki ga je imela v .klasičnem pravu; namesto tega postane materialno pravna generalna klavzula (156 s.). ludicia bonae fidei ostanejo sicer še v Justinianovem pravu, vendar se že vedno bolj javlja težnja, da fides bona in aequitas zavladata v celotnem kontraktnem sistemu (157). Korak naprej je napravilo kanonsko pravo z načelom: omnes contractus mundi sunt bonae fidei (158). Nato zasleduje ipisec kratko nadaljnji razvoj do §§ 157 in 242 nemškega in čl. 2 švicarskega zakona. V prid svoje teze bi bil pisec lahko opozoril tudi na zakonodajo romanskih držav. Le-te so, pričenši s Gode Civilom (čl. 1134/3), uzakonile načelo, da je pogodbe treba izpolniti oz. razlagati tako, kakor to terja bona fides (čl. 1124 italijanskega Codice Civile, oz. čl. 195 novega Codice Civile, Delle Obligazioni; čl. 1258 španskega Godigo Civil itd.). Isto načelo je recipirano tudi v projektu za mednarodno obligacijsko pravo (F. Gosentini, Gode International des Obligations en 3115 articles. Pariš 1957), ki predlaga kot čl. 132 pravilo: Les contrats doivent etre executes de bonne foi. Razne vesti. 139 To je najvažnejša vsebina knjige profesorja Horvata. Avtor je predvsem s historičnega zrelišča obdelal zelo zanimiv, hkrati pa tudi izredno težak problem. Pri tem je spretno uporabljal znamstveni aparat, ki je na razpolago modernemu romanistu: glede interpolacijsikih domnev zavzema pisec vobče umerjeno, toda kritično stališče. Na straneh 6—12 pod kraticami navedena literatura nazorno kaže, kako pre-porno je obravnavano vprašanje. Razen iz pravinih virov je pisec marljivo črpal tudi iz neprav.niških del (kakor Ciceronovih spisov, Plav-tovih dram), ki -so važna za proučevanje razvoja bonae fidei v pred-klasični