(s^i   78   J^Ts)
čeljnasti cvetni venci so podobni nekoliko razpihnjeni žirni ali bukovščini skledici, koji so zunaj zeleno-rujavi, znotraj pa temno-krvavo-rudeči. Praš-nikov ima dvanajst, pestič jeden. Tedaj spada po Linnejevem sestavu v 11. razred, po naravnem pa med Aristolochieae. Poleg njega najdeš še bolj strupenega lisastega štrkavča (Arum macula-tum; L.), kojega lahko spoznaš po dolgo-receljnastih, puščičastih, nekaterih črno-lisastih listih in po cvetni betvi, koja v vrhu nosi klinasti betic, zavit v bledo-zelen list. Betic je pri vrhu ali vijoličast ali pa rujavo-rudeč, pri sredi rumenkast in ima oboč prašnih cvetov; pri dnu pa venec pestičnih cvetov, koji s časoma obrode skoro kakor grah debele rudeče plodove. Po Linnejevem sestavu spada v 21. razred (Monoecia), po naravnem pa med Aroideae. To zelišče je zelo strupeno ter človeku smrtno nevarno. Pecirka pripoveduje mimo drugih tudi nastopno žalostno dogodbo: Tri dečke, koji so jedli liste lisastega štrkavca, je strašno vilo. Goltanec se jim je tako skrčil, da dva njih nista ničesar mogla požirati; in eden teh dveh je umrl čez 12, drugi pa čez 16 dni. Tretji deček je mogel k sreči še nekoliko požirati. Dajali so mu mleka, vode in olja pili, vsled tega dobi drisko in tako so ga oteli smrti. Jezik mu je otekel tako, da ga je bilo polna ušla ter mu opoviral požiranje; zato so mu ga narezali, da je zgubil nekoliko krvi ter se skrčil vsaj toliko, da je dečku omogočil požiranje.
Med grmovjem, ob kraju in tudi v sredi gozdov naletiš tu in tam na 2—3 čevlje visoke grmiče z redkimi sivo-rujavimi vejicami, po kojih je proti vrhu v podobi podolgastega grozda mnogo rudečih lijastih cvetov, koji se pred prikažejo nego listi, in to ti je navadni volčin (Daphne mezereum; L.). Cvete prav zgodaj spomladi in kadar obcvete, oblisti se konec vejic s podolgastimi, klinasto-suličastimi listi, pod kojimi do-zorivši tiče škrlato-rudeči, kakor grah debeli plodovi. Volčinovega rodu nahajajo se v naši lepi domovini še: lavo-rikasti volčin (D. laureola; L.), raste v večjih, višjih grmičih po Notranjskem in Kočevskem in ima zelenkasto cvetje in črnikaste plode. Potem planinski volčin (D. alpina; L.) z belim cvetjem in rudečimi plodi. Dobiva se na Nanosu n. pr. koj nad Stranjemi poleg pota na Nanos. Blagajevi volčin (D. Blaga-yana; Frever) s podolgastimi narobe-jajčastimi listi in z rumenkasto-belim cvetjem. Nahaja se na Št. Lovrenčevi gori pri Polhovem gradcu; bojda tudi na Šmarni gori, kamor so ga izvestno le preselili. Na pogorji Grmade, sv. Katarine in Otosovca raste v prav malih nizkih grmičih prijetno dišeči volčin (D. Cneorum; L.) s končnimi karminasto-rudečimi cveti in rožmarinastimi listki. Končno je še pisani volčin (D. striata; Prtschl.), koji prebiva na naših gorenjskih planinah in je prejšnjemu po vsem sličen. Volčini spadajo po Linnejevem sestavu v 8. razred, po naravnem pa med Thvmelaceae.     (Nadaljevanje prih.)
Slovstvo.
OLOVENSKO    SLOVSTVO.
Zgodovina Šmarješke fare pri Novem mestu. Spisal Janez Volčič, župnik. V Novem mestu. 1887. 8°, str. 129. Z Volčičevo podobo. Cena 80 kr. (V »Katol. Bukvami« v Ljubljani.)
To je že 5. zvezek in pa 8. oddelek onega za domačo zgodovino, posebej za cerkveno zgodovino kranjsko tako pomenljivega književnega dela, katero je pričel ter posredno in ne-
posredno nadaljuje g. A nt. K ob 1 ar. Ker nameravamo o celem dosedanjem delovanju o priliki obširneje spregovoriti, naj za sedaj zadostuje to, da je 5. zvezek Volčičev pisan ne samo temeljito, ampak tudi z vnemo in ljubeznijo dobrega župnika do svoje župnije. Pristaviti moramo, da je tvarino g. župnika Volčiča izdajatelj g. Ant. Koblar skoraj za polovico dopolnil, kar naj bi se bilo v knjigi sami omenilo. Tudi zavitkova prva stran in pa glavni naslov sta napravljena  nerodno.   —  Dodan  je
g^   79   ^e)
knjigi životopis dne 14. decembra 1887 umrlega pisatelja iz  peresa  g. o. Florentina Hrovata.
Duša popolna, ali molitve, prigovori in zgledi za duše hrepeneče po popolnosti. Na svitlo dal Janez Zupančič. Drugi nespremenjeni natis. V Ljubljani, 1887. Zal. družba sv. Vincencija, Dobiva se v »Katol. Bukv« v Ljubljani. 16°. str. 583. Gena (vez. v nsnji) 1 gld. 25 kr.
Molitev, velik pripomoček k zveličanju. Spisal sv. Alfonz Marija Liguori. Slovensko izdal dr. Anton Jarc, prost. V Ljubljani, 1888. 16°, str. 174. Gena (vez. v platno) 50 kr. (V »Katol. bukvami.«)
Cesko  slovstvo.
(Piše Stj. Zagorac.)
(Konec.)
Izdane so tudi zbirke pesmij: »Bas ne Otokara Mokreho«, kakor tudi pesmi zelo popularnega in znanega urotnega pesnika Adolfa Hevduka: »Šipy a rozmarf«. Razun teh se je zelo pohvalno izrazila kritika o pesmih: Jos. V. Sladka: »Sluncem a stinem«. Sladki je jeden najsubjektivnejših lirikov čeških. Živo čuti in jasno slika, vendar so njegove pesmi zelo pesimiške.
Zelo znamenito zgodovinsko in pa literarno delo je delo A. Rezeka, profesorja na c. kr. univerzi: »Dejiny pro stonaro dnfho hnuti naboženskecho v Cechach« od izdanega tolerantnega patenta (1780) do danes. Do sedaj sta izšla dva dela. Prvi del obiluje živahnimi črtami in raznimi potankostmi, koje je pisec z velikim trudom nabral v starih listinah. Škoda, da ni to delo  pisano  bolj v katoliškem   duhu.
Sedaj izhaja v Pragi v zalogi J. Otta prekrasno delo: »Gechy společnou praci spi-sovateluv a umčteii českych«, vedou Fr. Ad. Šubert a Fr. A. Borovsk^, obrazovnu čast R. Libscher. To dragoceno delo izhaja v zvezkih velikega folio-formata, z izvornimi, umetniškimi illustracijami v tekstu in slikovnimi prilogami najznamenitejših čeških umetnikov. Zvezek velja 90 kr. Sedaj je na vrsti IV. samo-stalni del: »Polabi«, katerega je že sedem zvezkov izšlo.
Veliko veselje probudilo je v češkem narodu najnovejše podjetje rodoljubne Ottove knjigarne, namreč izdavanje: »Ruske biblioteky«, v kateri bodejo izšla dela ruskih klasikov v čeških prevodih, in to: Turgenjeva, Tolstoja, Gogoljeva, Dostojevskega, Mihajlova, Grigoreviča, Gonča-rova, pesme Puškinove in Lermontove. Posebno marljivo prevajajo ruske klasike Francozje in Nemci, sedaj bodo dobili pa tudi Cehi te slovanske brate pod svojo streho.
Omeniti moram še monumentamo delo: »Ottuv slovnik naučn^«, illustrovano enciklopedijo vseh znanostij. Izšel je sedaj četrti zvezek tega ogromnega dela, obsezajoč od Acta Pilati — Adelung. To bode velikanska in dovršena enciklopedija vseh znanostij. Posebno pa bodo točni podatki o raznih slovanskih narodih. (Kako ogromno bode to delo, dokazuje to, da bode črka A obsezala vsaj 30.000 besedij. Snopič stane samo 36 kr.)
Omenil bodem še samo — »Literarni oznamovatelj«, katerega so počeli češki knjigarničarji in založniki izdajati. Prva številka tega lista je izšla v 80.000 iztisih, dobi ga vsak prijatelj češke knjige zastonj.
Druge slovstvene zanimivosti.
Die  historische   und  territoriale  Entvvicklung
Krains vom X. bis ins XIII. Jahrhundert. Quellen-maszig dargestellt von Dr. Anton Mell, Aspiranten am steiermarkischen Landesarchive. Graz. Verlags-Buchhandlung »Styria«. 1888. Vel. 8°; str. 136. Gena 1 gl. 20 kr. (V »Katol. Bukvami« v Ljubljani.)
To delo, ki je — menda še mladega — pisatelja prvo dete, je zaradi več razlogov vredno, da obračamo domoljubi nanj svojo pozornost. Dimitz je obravnaval v svojem I. delu »Ge-schichte des Herzogthums Krain« (1. 1874) ono dobo precej po stari navadi. Temu se ne čudimo, ker mu je nedostajalo virov. Vendar se ne more čitatelj odkrižati nekega nepovoljnega vtisa, ko vidi, daje poznejša, zlasti reformacijska doba obravnavana s tako obširnostjo. Vsled raziskovanja Fr. Šumija se je zgodovinska tema začela bolj in bolj zgubljevati, ko je priobčeval listine v »Urkunden-u. Regestenbuch« in na podlagi tega gradiva v svojem »Archiv fiir Heimath-kunde« razvijal nekatere nove misli in nazore. Vendar je vse dotično gradivo še preveč raztreseno, in iz listin povzemati zgodovino, ni vsakemu mogoče. Zato si je zaslužil g. dr. Mell res zahvalo našo, da se je lotil težavnega dela in je obravnaval samostojno, skupno in kolikor mogoče temeljito težavno dobo od X. stoletja do 1. 1268.
Kakor je razvidno iz dela samega, opira se gospod pisatelj zelo na gradivo, katero je nabral in pripravil Šumi. A po njegovem mnenju ne zadostuje Šumijevo razkladanje dobe Baben-beržanov in Sponheimov. Zato se tudi naš pisatelj »ne vjema s Šumijem v mnogih točkah«.
Naše delo kaže, kakor naslov pravi, razvijanje posestvenih razmer na Kranjskem in se na druge zgodovinske razmere ne ozira. Začenja z »markami« — mejnimi grofijami Karolingov, kajti iz tega je kmalu razvidno, kako da je tudi na obsegu sedanje Kranjske razvila se taka »marka«. Popisuje dalje razmere naše dežele s Koroško, posebno pa, kako je spadalo Dolenjsko kot »marka« pod Akvilejo, kako so dobile nekatere plemenite rodbine veliko posestva na Kranjskem, nazadnje Rabenberžani in za njimi češki kralj Otakar. Na koncu svoje razprave podaja kratek, a jasen posnetek — »Ergebnis«. Poleg tega dodaja še 5 manjših razprav ali ekskurzov, ki so kaj zanimivi zlasti 1., 4. in 5.
Presojevati podrobnosti nam ne dopušča niti prostor, niti namen tega poročila. O teh naj sodijo strokovnjaki. Splošno sodbo pa bode vsakdo, prečitavši to knjigo, moral izreči v tem smislu, da je g. dr Mell storil domačemu zgodovinarju lepo uslugo in da bodo zlasti oni domači pisatelji z veseljem segli po njej, ki so se in se bodo namenili popisovati zgodovino posameznih kranjskih fara.   Posebno za