Naša pisarija.
Zložil flnt. Medved. 1.                                               Kai? Ali bil
akaj bi ne poskusil sreče, kdor misli, da pero mu lahko gre. Vse potrpi papir, kar nanj se zmeče, ne mara nič, kaj poreko ljudje. Od vekov so ljudje različne vrste: razum je enih, drugih le srce, a tiste bi lahko naštel na prste, ki znajo s čuvstvi toplimi srca ediniti razuma misli čvrste. Z jezikom krasno se igrati da. Med našim narodom butic je dosti z ovočjem zadovoljnih brez soka. Na vse strani režijo listi prosti, vsebine lačni: pesmi, proze, slik. Srčno se med sotrudnike ugosti, takoj boš .nadobuden umetnik', čez eno leto .samorasel genij' in potlej .mojster', stotih bravk malik. Ko javno mnenje te tako zaceni, kaj treba ti, da se razsojaš sam! Ovenčan enkrat, kar ustvarim, meni, ljudem kot novo umetnino dam. Čemu razmislek, lima recens, študij? V zakupu vse z instinktom že imam. Ah, ali na Parnasu božjem tudi na hitrem kolu sreča se vrti in slave spomenik se večkrat zgrudi ob noč in prah zadušljiv v svet kadi. Častilce svoje najdejo vse knjige, a brez nasprotnikov nobena ni. .Hosana' danes, jutri ,crucifige' po gajih muzinih odmeva krik. Otrok reklame tu, tam plen intrige, zdaj dvigne se, zdaj pade umetnik. S prestola pade in strmeč obstane z instinktom svojim sam na tleh bolnik.
sanje so neznane, ki sladko sem jih sanjal v prejšnjih dneh? vprašuje sebe in oči si mane in z jokom se bori mu trpek smeh. Ha, množica brezsrčna in brezumna tako ti vzornike teptaš po tleh!? A ona odgovarja mu pogumna: Zakaj si se zaljubil vase koj? O naj le peče te o sebi sumnja, ozdravi naj te, potlej  —  spet zapoj!
2.
Svet ni s pohvalo, niti z grajo skop. Če glasno v rog en kritičar zatrobi, takoj za njim povzame glas ves trop. A malokdo na tihem misli, kdo bi utegnil biti smeli kritičar in li soditi se mu sploh spodobi. Kaj takega ni lenim dušam mar. Odkod imej en kritičar pravico, da v listih sam nastopi kot klicar stoterih sodb? Mar jamči za resnico, ko govori v imenu drugih: mi, misleč seve desnico in levico? Ouot capita  — može pobaraj tri o kakem spisu, sodbe čuješ štiri, vse žaltave med štirimi očmi. A v javnosti na delo našopiri ocenjevatelj sto vrlin, krasot, da se ,zaslužni' avtor ne vznemiri. Tam stopi zopet paglavec za plot in potnika na cesti nahrepeli in se kehlja, ko ta ustavi pot in jezno se ogleda po deželi. Kot tak dečak, zalazni kritičar zasluži, da ga trdo kdo zacveli. Apel se skrivaj, nikdar ne čevljar!
(Dalje.)