Vrednote in morala
VOJAN RUS
VREDNOTE IN CELOVITI ČLOVEK
Šele s postavitvijo problema vrednot v kontekst človekove prakse lahko odgovorimo na aksiološko-teorcLsko vprašanje, ki je danes ključno (ker je v njem največ enostranosti, ki jih je treba preseči, da bi teorija in na njej postavljena empirija in praksa lahko napredovale): v katerih področjih človeka in sveta so (lahko so) vrednote ; kako ta področja delujejo v svetu vrednot; ali so vrednote le v človeku ali tudi v svetu; ali so vrednote samo subjektivno-duhovne ali so lahko tudi materialni proizvodi in matcrialno--naravni predmeti (objekti); ali vrednote obstajajo samo na področju duhovne nadgradnje družbe ( v umetnosti, znanosti, religiji, ideologiji, filozofiji, v zavesti, v psihi posameznika ali skupine itd. ), ali so tudi v materialno-ekonomski sferi, v politiki, v državno pravni sferi; ali vrednote (to vprašanje se ne izraža eksplicitno, zelo pogosto pa jc prisotno implicitno) pripadajo samo polju statike - nespremenljivosti (človeka in sveta) ali pripadajo tudi dinamiki, spremenljivosti (človeka in sveta).
Iz zadnjega vprašanja sledi važno podvprašanjc,ki jc redko izraženo: ali se vrednote (če so spremenljive, dinamične) lahko tudi delajo, ali jih lahko človek tudi ustvarja in ne lc spoznava in rangira, doživlja; ali jc lahko človek glavni ustvarjalec in usmerjevalec svojega sveta vrednot ali nc ; ali so - če jc njihovo ustvarjanje možno - ustvarjene vrednote za človeka enako pomembne ali celo bolj od drugih; ali jc človekova ustvarjalnost sama neka vrednota, ccntralna ali periferna?
Glavni, temeljni kriterij in predpostavka za odgovor na vsa ta ali podobna vprašanja je človek sam, njegova celota in bistvo te cclotc.
Dosedanja filozofija in znanost najpogosteje nista mogli napredovati v raziskovanju nekaterih glavnih vrednot, ker so jima postavljali trdne meje enostranski principi gnoscološko-logičncga in ontološkega subjektivizma ali objektivizma, idealizma ali metafizičnega materializma, univerzalizma realizma ali nominalizma. Izhajajoč iz teh ozkih metafizičnih (nedialektičnih) stališč in metod, so morale različne smeri zapasti v enostranske trditve, da so vrednote ali samo subjektivne ali samo objektivne itd.
Tu zastopamo tezo, da so vrednote vedno subjektivno-objektivne. da so singularnc in univerzalne, da so glavne človekove vrednote vedno idcclno-materialnc in da so vrednote vedno statično-dinamične. Vendar to ni - kot ponavadi menijo - nikakršen
kompromis med dvema ali večimi nedialektičnimi principi, to ni kompromis med subjektivizmom in objektivizmom, med idealizmom in starim materializmom, med realizmom in nominalizmom. Vsi ti principi so enostranski. Pozitivne elemente, ki so zakriti s temi enostranskostmi, lahko izkoristimo samo, če se predelani vključijo v edini mogoči koherentni in zadostni kriterij in predpostavko: človekovo celovito bistvo, katerega jedro, center in žarišče je praksa. Edini možni kriterij in predpostavka za občo teorijo vrednot in njihovih temeljnih področij (vrst) jc aniropološko-prakseološki kriterij, in ne gnoseološki (in njegova glavna sekundarna dopolnitev jc dialektična ontologija).
Če trdimo, da so vrednote subjektivno-objektivne, to ni kompromisno spajanje dveh starih metafizičnih filozofskih principov, temveč nov princip: da ti - na primer subjektivno in objektivno v vseh glavnih človekovih vrednotah - vedno tvorijo enotnost, da razdvojeni ne morejo obstajati in da to enotnost ni mogoče dojemati samo z gnoseološko , logično-lingvistično analizo subjekta spoznanja in govora (jezika), niti s samo prakso jezika, in šc manj s splošnimi deklaracijami o praksi. Enotnost različnosti (subjekt-objekt itd.) v poglavimih človeških vrednotah je moč dojeti samo skozi občo strukturo prakse, ki jc enkratna prav in samo v tej strukturi, v tej svoji notranji različnosti. Obča struktura prakse jc glavni in skupni vzrok vseh temeljnih specifičnih področij človeka. Zalo za našo tezo, da so vrednote subjektivno-objektivne, ne bi bila točna (temeljna) oznaka relacionizcm, čeprav jc pri poglavitnih človekovih vrednotah vedno prisotna tudi ta objektivna relativnost objekt-subjekt. Sama beseda relacionizcm jc nezadostna za oznako strukture vrednote, ker označuje samo en in ne dovolj pojasnjen vidik vrednote. Vendar jc vsaka vrednota vedno - če jc aktualna, obstoječa, če je delujoča, če jc vrednota in ne samo možnost vrednote - izrazito ncrazdvojljiva enotnost, v kateri sta objektivno in subjektivno samo nasprotna pola.
Poleg tega "relacionizcm" ni zadostna oznaka za to tezo - da so vse aktualne vrednote izrazito subjcktivno-objckLivne -, ker sc ta rclacija S-0 lahko dojame ob vrednoti samo gnoseološko ali lingvistično. Vendar jc celovit pristop k vrednotam prvenstveno antropološko-prakscološki (z ontološko dialektiko kot dopolnilom).
Samo v tem antropološko-prakseološkem kontekstu morejo najti pravo mesto in vsebino gnoseološki in lingvistični problemi vrednot.
Antropološko-prakscološki princip obče teorije vrednot - človek kol bilje prakse v svetu - smo že delno ( kot občo predpostavko teorije morale in vrednot) predstavili. Teoretsko uporabo tega principa v razdelavi pojma vrednot bomo predstavili kasneje.
Na tem mestu bomo samo šc omenili pomen tistega dela predpostavk te teorije vrednot, ki se nanašajo na bistvo človeka v svetu.
O vprašanjih glede "področij" človeka in sveta, v katerih imajo ali pa nc vrednote svoje korenine, tu zastopamo tezo, da lahko vsa področja človeka in sveta sodelujejo pri oblikovanju vrednot in vrednostnih proccsov, da so v vseh področjih človeka in sveta elementi, ki so lahko bistveni deli pravih človeških vrednot (izraz "vrednote" uporabljamo samo za prave človekove vrednote, druge "vrednote" pa označujemo s predikati: lažne, navidezne, razrcdno-izkoriščcvalske, odtujene itd. vrednote).
Edini mogoči objektivni kriterij za resnične vrednote je optimalna cclola človeka in posebej tista cclola resničnih, bistvenih človekovih potreb, ki formirajo najbolj izraženo optimalno človeško vsebino človeka - posameznika ali skupine - v konkretnih zgodovinskih pogojih. Takoj moramo poudariti, da je ta kriterij celote potreb širši kot kriterij prakse; praksa ima v tej občosti potreb centralno gibalno vlogo. Vendar pa praksa
ni edini niti vseobsegajoči odločujoči moment človeka, niti vseh njegovih potreb, niti vseh vrednot. Čeprav jc v tem svetu potreb in vrednot praksa ccntralna, obstajajo tudi avtonomne potrebe in vrednote, ki so širše od prakse in so določene tudi z avtonomnim odnosom človeka ( kot naravnega bitja) in sveta (ali narave).
Na primer, velik del bistvenih naravnih dobrin, ki zadovoljujejo resnične potrebe človeka ( kakor sončna svetloba, zrak, voda, tla) - so predstavljale vrednote tudi množicam ljudi, čc so zadovoljevale njihove bistvene potrebe. Vendar so to samo naravne vrednote na liniji: človek kot naravno bitje - svet kot narava in njun odnos (tc naravne vrednote so obstajale ali obstajajo samo toliko časa, dokler jc omenjenih vrednot na pretek in pripadajo človeku poleg in brez dela, kar se pogosto dogaja tudi danes).
Ker so na vseh temeljnih področjih človeka in sveta (tako v duhovni, kot v materialni proizvodnji; kol v človeku samem in v naravi) dobrine, ki lahko zadovoljujejo bistvene človekove potrebe na vseh področjih ( človeka in sveta), so možne tudi vrednote (točneje: možni so bistveni elementi vrednot).
Ta pogled na področja vrednot jc podoben tistemu širšemu dojemanju vrednot, ki trdi, da obstajajo vrednote na številnih področjih, kot so običaji, morala, umetnost, religija, ekonomija, znanost, pravo in politika. Vendar jc treba opozoriti na vrednostno protisloven značaj teh področij.
Čeprav se vrednostni elementi lahko pojavljajo na vseh področjih človeka in sveta in v njunih odnosih, niti na enem področju ne moremo uvrstiti vseh pojavov tega področja v vrednote. Ne glede, ali neko področje uvrščamo med konvcncionalno "najvišje" (na primer človeška duhovnost) ali "najnižje" (narava, telesnost, materialno), se pravo razlikovanje vrednot odvija drugače. V bistvu v množici pojavov vsakega področja z ostro objektivno-vrednostno diferenciacijo nahajamo tc objektivne razlike:
a)	(prave) vrednote,
b)	protivrednote,
c)	vrednostno neopredeljeni pojavi.
Vendar meje med a), b) in c) niso nikoli konstantne, čeprav so strogo objektivne. Meje med temi področji so objektivno dinamične; in po tej dinamiki lahko vrednote istega področja prehajajo v protivrednote ali v neopredeljenost, vrednostno neopredeljeni pojavi pa stalno prehajajo v vrednotne ali proti vrednotne. Glavno enotno merilo teli prehodov jc gibljiva enotnost različnosti: resnične potrebe (ki jih določa optimalna -jconkretna občost človeka v konkretnih pogojih) vsebina objektivnih pojavov ( v ali izven človeka).
Glavni dinamični pol difcrcnciranja človekovih notranjih in zunanjih pojavov v vrcdnotnost-ncvrcdnotnost-ncoprcdcljcnost so človekove potrebe, ker so po pravilu bolj dinamične kot naravni pojavi iz človekove okolice ali notranjosti. Glavni vzrok, da sc vsi pojavi v vseh področjih sveta diferencirajo na vredne - protivredne - neopredeljene, jc omejenost človeških potreb. Ena od smeri diferenciacije jc: ker so aktivni poli vrednot samo tisti pojavi, ki aktualno zadovoljujejo neko stvarno potrebo, in ne tisti, ki jo samo morejo zadovoljiti, žc s tem nastaja jasna razlika med vrednotami in možnimi, neaktualnimi vrednotami, ki so sestavni deli neopredeljenosti ( ker sc lahko spremene tudi v nevrednote).
V človeštvu, v svetu in v človeški produkciji jc bilo in še vedno je množica možnih vrednot, ki lahko postanejo aktualne vrednote. Vendar tc niso aktualne vrednote, če zaradi omejenih človekovih potreb in sposobnosti leže neizkoriščene (od mase podatkov
v informacijskih bankah, do mase ncuporabljanih knjig v knjižnicah, do možne hrane v morjih, do neuporabljenih delov sončne energije, ki prihaja na zemljo).
Resnične človeške potrebe označujejo med vrednotami, protivrednotami in nevrednotami ostre meje, ki se kažejo, ko te skupine (z različnimi vrednotnimi predznaki) prehajajo ena v drugo: vrednota človeškega mišljenja prehaja v proti vrednoto, če racionalistična manija zaduši čustvenost; vrednota hrane in sončne energije prehaja v protivrednoto, če ne izpolnjuje človeške celote, ker jo zaradi pretiranosti rušita. Človeške potrebe so določene tudi z dinamiko objektivnih pogojev in zato so s to dinamiko določene tudi vrednote (ista kaloričnost hrane, ki jc bila vrednota pri fizičnem delu v poljedelstvu in gozdarstvu, postane protivrednota, ko množično preidemo na delo z manj fizičnega napora); a objektivne pogoje bolj menjata delo in razvoj družbe, kot narava sama.
Posebej moramo poudariti, da ta teoretski kriterij resničnih, dejanskih potreb ni identičen z večino teorij vrednot, ki imajo princip človeških potreb tudi za glavno merilo vrednot.Vendar tu merilo vrednot niso niti potrebe vobče, niti vse potrebe, ampak ostra diferenciacija potreb na resnične in navidezne potrebe, na možne in aktualne potrebe , na objektivne in subjektivno-zavestne potrebe.
Ta diferenciacija človeških potreb jc stalna struktura človeškega bitja in bistva in bo ostala tudi v bodočnosti in v družbi najvišje stopnje. Zato je zavestno udejstvovanje človeka pri formiranju vrednot in v samogradnji vrednostnega in moralnega sveta možno samo pod pogojem stalne kritike, stalnega spoznavanja in delovno ustvarjalnega odnosa do lastnih potreb in do vseh pojavov z vseh področij človeka in sveta, ki so lahko vrednostno aktivni poli za dejanske, resnične potrebe ( ki so vedno opredeljeni tudi s spremenljivimi objektivnimi pogoji človekove zgodovinske optimalne cclotc).
Bistven zaključek dosedanje analize se nanaša še na eno občo temeljno lastnost vrednot. Te so vedno v sebi enotnost različnosti, njihova temeljna notranja struktura jc vedno neposredno vzročno delovanje enega (ali več) notranjih delov ( aktivni pol vrednot) na drugi del istih vrednot (na rcccptivni pol: na pravo avtentično potrebo). Aktualne vrednote so vedno aktivno notranje delovanje teh nasprotnih polov. Nasproti temu pa je za šc neobstoječe vrednote, za vrednostne možnosti karakteristično , da možni aktivni in možni rcccptivni poli še niso stopili v medsebojni odnos, da so šc ločeni; takoj ko sc združijo, pa postane vrednota aktualna, živa.
Dosedanja analiza vrednot omogoča šc cn zaključek: ker je človek v posredni ali neposredni bistveni zvezi z verjetno neskončnim objektivnim svetom, so lahko deli njegovih vrednostnih pojavov iz kateregakoli področja ali sloja v svetu ali človeku samem, če neposredno zadovoljujejo njegove resnične bistvene potrebe ali če so posredni bistveni vzrok teh neposrednih vrednostnih vzrokov (aktivnih vrednotnih polov). Ker do vsakega pojava , ki je aktivni pol vrednot ter neposredno zadovoljuje človekove potrebe, vodijo verjetno neskončni nizi vrednot - so tudi ti nizi vrednote, a samo posredne, neaktualne vrednote. Človek jc zato v posrednem vrednostnem odnosu z vsem svetom. Vendar se neaktualne posredne vrednote jasno razlikujejo od (šc) neobstoječih vrednot, ki so same možnosti.
Dosedanja analiza vrednot odkriva neposredno najtesnejšo zvezo morale in cclotnc konkretne sestave vrednot in njegove celotne dinamike.
Morala in moralne vrednote so samo del sistema človekovih resničnih vrednot. Vendar ima morala centralno vlogo v sklopu vseh človekovih vrednot in vrednotnih
možnosti, kakor: 1) produkcija največjih človekovih vrednot, 2) sistematsko negovanje, oživljanje in preurejanje vseh vrednot okoli teh najvišjih, centralnih vrednot in 3) morala jc glavni impulz in glavno usmerjanje celotnega proccsa vseh vrednot, cclovitcga vrednotnega toka človeštva.
Vendar morala ne zajema vseh vrednot: ne zajema naravnih človekovih vrednot in brez izrazite morale lahko nastanejo tudi mnoge spccialno-praktičnc vrednote (ekonomske, znanstvene, izobraževalne, umetniške, politične, religiozne, pravne). Specialistične vrednote - razen moralnih - so na posameznih specialističnih področjih liste, ki so samo objektivne vrednote in ki sc ne zavedajo svoje zveze z optimalno ccloto Človeka.
Vendar pa morala kot izrazita notranja praksa v vseh specialističnih praksah deluje zavestno k njihovemu usmerjanju v smeri konkretne optimalne cclotc človeka in k zavestnemu formiranju takih družbenih odnosov , ki so del cclotc v okviru teh praks.
Morala tako že obstoječim vrednotam v specialističnih praksah dodaja nove, širše in višje vrednote; protivrednote (odtujene vrednote) morala pretvarja v teh praksah v vrednote; neopredeljene pojave pretvarja v vrednote ali možne vrednote (na primer ekonomske rezerve).
Tako jc moralna praksa povsem organski sestavni del človekove cclotc kot produkcija najvišjih vrednot, kot prestrukturiranje in integriranje vseh vrednot. Morala ni nikakršna izmišljena konstrukcija, temveč je kategorične zahteva stalne vrednotne strukture človeka. Z naravnim lokom in v specialističnih praksah na vseh področjih človeka in sveta nastajajo ostre nolranjc vrednostne razlike (vrednote: ne vrednote (neopredeljeni pojavi): protivrednote). Ker edino morala lahko protislovja najbolj vseobsežno menja, lahko samo morala neprestano vsklajujc vrednotni svet človeštva.
POVEZANOST VREDNOT IN MORALE
Prepričan sem, da teoretsko raziskovanje pojma vrednota - in ludi več: vrednostno življenje človeka in praktična proizvodnja in gojenje bogastva vrednot - lahko pridobi, če se povežeta raziskovanji vrednot in morale, če sc vrednote ne raziskujejo izolirano od morale.
Vzporedno raziskovanje vrednot in morale jc lahko tudi pomemben prispevek k formiranju kritične, dejavne filozofije.
Ker so strokovni, kritični in zelo zavestni pregled že dali pomembni jugoslovanski avtorji: Vuko Pavičcvič, Arif Tanovič, Dragomir Pantič in drugi, detaljni pregled modernih teorij vrednot na tem mestu ni potreben.
Skušali pa bomo obdelati lc nekatere aspekte vrednot, ki so pomembni v prepletanju vrednot z moralo in zato tudi za občo teorijo vrednot.
Kakor utemeljeno occnjujc Pantič, v strokovnem dojemanju vrednot danes prevladuje - tako v svetu kot pri nas - subjektivistični pristop , po katerem so vrednote ali preference socialne zaželenosti, ali standardi ali smerniki socialnega obnašanja, ali pozitivna stališča, ali ideali ali človeška narava. Teoretično dojemanje vrednot, ki prevladuje v družbenih znanostih, nakazujejo tudi termini, ki jih uporabljajo.
Subjektivistično ali objektivistično dojemanje vrednot ima izrazito slabo točko v tem, da sc ne sooča z vprašanji:
1.	ali so vrednote gibljive, razvojne, dinamične ali ne (pogosto vrednote - ali implicitno ali eksplicitno - tretirajo kot statične ali pretežno statične); ali vrednote nastajajo ali izginjajo, ali ne; če nastajajo/izginjajo - kako in zakaj?
2.	ali lahko človek producira vrednote in jih kullivira ?
3.	ali lahko človek s svojo vrednotno prakso kritično presega nižje stopnje vrednot, ustvarja višje stopnje in v njih ustvarja tudi filozofijo?
4.	ali socializcm-komunizem lahko preseže kapitalizem z zavestno produkcijo višjih vrednot - in kako ?
Ta vprašanja o vrednotah so bila sorazmerno malo omenjana v humanistično--družbenih znanostih in v filozofiji.
Povezovanje teh vprašanj s problemi morale jc lahko plodno lc : a) če sc morala dojame kot praksa, b) če sc dojame, da ima vsako moralno dejanje isto občo strukturo, kot vse druge posebne prakse in c) da ima v moralnem dejanju ta obča struktura prakse zelo specifično obliko:
Družbeno moralna situacija —> zamisel —> družbeno moralna akcija—> družbeno moralni učinek.
Če bi vzporedili A) materialno proizvodni akt nekega človeka in B) materialno proizvodni akt iste vrste, a z vključeno družbeno moralno komponento, bi lahko njun odnos prikaz.ali takole:
A)	človek —> predmet dela —> sredstvo za delo—> zamisel -» delovna akcija —> produkt
—> zadovoljene potrebe
B)	človek 1 človek 1 človek 1 človek 1 človek 1 človek 1
•X1	•X ^ •X'
predmet sredstvo
i T T T T T
človek 2 človek 2 človek 2 človek 2 človek 2 človek 2
<---------■>
I. situacija —» II. zamisel —> III. akcija —»IV. učinek
Zgornja skica predpostavlja, da: sta tako individualna kot družbena materialna proizvodnja lahko vrednostni ali protivrednostni, ker tudi individualno dejanje in družbeno dejanje vrednostno opredeljuje šele njihovo mesto v konkretni ccloti človeka; individualna materialna proizvodnja jc lahko vrednostna, a ni nujno moralna (moralna jc le, če se vrši zavestno in kot odnos do določene skupine, na primer odnosi v vaški družini); družbeno materialna proizvodnja ( tako izobraževalna kot umetniška ali politična), z moralno komponento vedno nujno tudi vrednostna proizvodnja in ta po pravilu ne proizvaja vrednot samo kot skupek, ampak je lahko tudi progresivno večja vrednotna proizvodnja - v družbeno moralni proizvodnji lahko iste vrednote rastejo hitreje kot število ljudi (delovnih enot).
Verjetno bodo dobronamerni raziskovalci in praktiki rekli, da so to lepe konstrukcijo, a koliko so uporabne in ali sploh so uporabne?
Empirična uporaba teh konccptov odnosov med individualno materialno proizvodnjo in družbeno-moralno materialno ( ali drugo) proizvodnjo jc neverjetno lahka, če sc sedaj oddvojena družbena raziskovanja interdisciplinarno poenotijo na
koncept strukturiranc praksc.Duhovno-subjcktivnc vrednote, ki jih omenjajo vsi empirični raziskovalci vseh družbenih znanosti, zares obstajajo.
Tc so po pravilu večje od naravnih vrednot, a največje so vendar tiste duhovne vrednote, ki sc integrirajo v prakso, ki so v proizvodih zcdinieno subjektivno-objektivnih vrednot. A lc lahko raziskujejo le tisti raziskovalci, ki empirično raziskovanje .subjektivnih vrednot povežejo z njihovimi empirično-praktičnimi in preverljivimi družbenimi učinki . Če ugotovimo subjektivno-duhovne vrednote v neki družbeni skupini, bo njihovo pravo kvaliteto pokazal šele družbeni učinek, kar pomeni: da so učinki v samoupravljanju, v produktivnosti dela itd. nastali zato, ker sc subjektivne vrednote ustvarjajo (ali pa ne) v boljši ali slabši organizaciji dela, v višji ali nižji produktivnosti in produktu, v industrijski demokraciji, delitvi osebnih dohodkov, sredstvih za družbeni standard itd.
Pred detajlno analizo teoretskih vidikov produkcije vrednot in narave vrednot, ki so povezane z moralo, sc moramo soočiti z nekaterimi temeljnimi problemi obče narave vrednot, ki so nujni uvod k vprašanju o moralno-vrednotni produkciji.
Preden bomo prešli na detajlno preučevanje odnosa morala-vrcdnotc, moramo precizirati še nekatere predpostavke: a) pojem morale,b) pojem moralne norme in c) moralno dejanje. Norma in dejanje sta temeljni obliki vsake morale, a istočasno tudi obliki, v katerih sc proizvodnja najvišjih človekovih vrednot najbolj intenzivira.
Ad a) Moralo tu razumemo kot posebno prakso, kot poseben način proizvodnje: zavestno in prostovoljno oblikovanje bistvenih družbenih odnosov (ki sc s tem razlikujejo od državno-prisilnih in stihijsko zgodovinsko oblikovanih odnosov). Ta bistvena oblika morale in ta družbena vloga morale velja za približno vse vsebinsko različne morale - človeške (humane) in nečloveške, napredne in regresivne. Ker tu opazujemo človeške vrednote - prave človeške vrednote, ki so bistveni del najpopolnejšega bitja človeka v konkretnih pogojih - sc koncentriramo samo na moralo, ki jc človeška in napredna in ki je v zgodovini najbolj ustvarjena v generični morali proizvajalcev vseh vrst. Pri tem nc negiramo zgodovinskega obstoja dokaj razvejane regresivne morale (npr. fašistične) in obstoja regresivnega sistema "vrednot". Vendar ta regresivna morala in nazadnjaške "vrednote" niso glavni predmet te študije, samo obrobno jih omenjamo kot moralne odtujitve, kot protivrednote.
Ad b) Moralne norme tu nc zožujemo - kol sc to pogosto dogaja - na moralne sodbe ali duhovne vrednote, ampak so moralne norme tiste, ki v družbi zares delujejo, ki vplivajo na realno življenje družbe in ki so najmočnejši družbeni tokovi vrednot - najbolj oblikovane subjektivno-objektivne družbene zakonitosti, ki so vedno dinamična struktura, sestavljena iz: istovrstnih moralnih dejanj, družbcno-moralnih sodb, družbcno-moral-nih navad, družbcno-moralnc organiziranosti in in objektivnih družbenih zakonitosti.
Ad c) Najvažnejša, naitcmcljncjša oblika vsake morale, še zlasti generično in realno humanistične, so moralna dejanja*
Moralna dejanja so tipična, zavestna medčloveška dejanja, ki so opravljena zavestno zvrednotnega stališča, s stališča konkretne optimalne cclotc človeka.
Ustvarjalni akt katerekoli posebne vrste - znanstveni, umetniški, politični, materialno-produktivni - lahko postane moralno dejanje žc z določenim preusmerjanjem, že s tem, da ni več lc ozko materialno produktivno ali samo umetniško dejanje, ker jc
V knjigi Etika in socializcm so moralno dejanje in moralne norme bolj obširno analizirani, ki* jc lo mogoče storiti tu.
istočasno družbeno zavestno in se usmerja h konkretni celoti človcka.Nobcn poseben ustvarjalni akt ne izgublja svoje specifičnosti, ko postaja moralno dejanje, temveč se ta specifičnost in individualnost z moralno sestavino le modificirata in poglabljala.
Moralno dejanje se vedno meri po družbenem učinku, po vrednostnih spremembah, ki so izkustveno izpričane ne samo pri enem, temveč tudi pri drugih udclcžcncih situacije in med njimi.
Moralno dejanje je izvršeno šele takrat, ko se vrednote (psihične, akcijskc, materialno-ekonomske) prelijejo iz subjekta A na odgovarjajoči način v druge ljudi ali skupine B,C, in to tako, da jih lahko posredno ali neposredno prisvajajo in da jih na svoj način tudi naprej razvijajo kol moralni subjekti B,C.
Moralni odnos sc ustvarja samo, čc dušcvno-akcijsko dogajanje, ki ima vedno neposredni izvor v skupini ali posamezniku, preide (kot dejanje) mejo njihovega notranjega življenja in sc udejanji kol skupinska rcalno-povczujoča vrednota več subjektov, kot vrednota širše družbene skupine, kot družbena vrednota.
V svojem moralnem dejanju ima dajalcc (akter dejanja, vrednol) največjo možnost, da živi - v predani vrednoti - šc naprej na družbcno-vrcdnoslni in svetovno-vrednosti!i način. V moralnem aklu akter A proizvede vrednoto in jo obenem preda drugemu možnem moralnemu subjektu B (ko govorimo o generični morali), in ne komurkoli -izkoriščcvalskcmu, odtujenemu subjektu. Prenos vrednot ne določa naslovnika B neizogibno kot moralnega subjekta. Vendar jc moralno dejanje takšen poseben način proizvodnje in prenosa možnosti, da je s samim prenosom dana največja možnost ( v dani situaciji), da bo B moralni subjekt. Vrednota jc predana v moralnem aktu od A tako, da lahko B sam nadaljuje dobljeno vrednoto z njenim vključevanjem v svojo nadaljno vrednostno aktivnost.
Čc so drugi udeleženci (posamezniki, skupine, kaste) iste družbene situacijc nečloveško usmerjeni (objektivno ali subjektivno), lahko moralni subjekt ustvarja nov družbeni odnos in vrednote z odvzemanjem določenih dobrin (možnosti) ali z abslincnco dajanja takih dobrin, možnosti ( na primer štrajk, pasivni odpor).
Tudi človekova morala - vsaka zgodovinska oblika - sc lahko spremeni v moralizem, ker možnost za take spremembe korenini že v trajni strukturi moralnega dejanja, v možnosti razdvajanja psihičnih in komunikacijskih in ustvarjenih elementov dejanja od učinka, in v spremembah družbene situacijc. Moralizem jc predvsem ostra in zavestna razlika med javno komunikacijo in družbenim dejanjem istega subjekta, istega posameznika ali skupine.
Običajni ljudje v svoji elementarni izkušnji poznajo že tisočletja: prvič, da moralna dejanja prenašajo človeške vrednote z enih na druge ljudi in da šele taki učinki plcmcnitijo družbeno skupnost; drugič, oni že vedo, da namesto moralnega dejanja pogosto nastopa njegov surogat ali privid - moralizem, moralistična sodba - ki jc šc bolj nevaren od jasne odsotnosti moralne aktivnosti, ker prikriva nasprotujoče si družbene odnose od tistih, ki jih priporoča.
SINTEZA 1ND1K A TI VNIH IN NORMATIVNIH SODB V ZAMISLI
Kakor smo omenili že na začetku študije, jc bila dosedanja filozofija vrednot dovolj ozka, ker jc pogosto - pod enostranskim vplivom metafizične logike in gnoseologije -
zoževala vrednote in svoj predmet na spoznavanje vrednot v obliki sodb, normativnih sodb. Pri tem so njihov odnos do morale zoževali samo na moralne sodbe. Tako je proučevala samo ozek in zaprt krog: indikativne ( spoznavne) sodbe - vrednostne sodbe -
-	normativne sodbe - moralne sodbe.
V tem ozkem in ( s človeško vsebino) siromašnem krogu, razdvojenem od celote in bistva človeka, nikakor niso mogli najti rešitve, ki bi se približala bistvu človeka, jedru morale in vrednot.
Šele ko problematiko vrednot in morale sistematično pregledamo skozi strukturo prakse ( strukturo delovnega akta) in celote človeka, sc nam odpre pogled na povezave med vrednotami, spoznanji,mišljenjem in moralo, ki imajo korenine v najglobljem bistvu človeka. Ta novi metodološki pristop - skozi strukturo ustvarjalnega dejanja - ne odpira pogleda samo na največje in za človeka najpomembnejše zveze med indikativnimi (spoznavnimi), vrednostnimi, normativnimi in moralnimi sodbami, ampak tudi na mnogo bolj temeljne in širše odnose med vrednotami, normativnostjo in moralo ( relacije omenjenih vrst sodb so samo del tega temeljnega odnosa, ki ga dosedanja metafizična etika ni zavestno problemsko dojela in šc manj razdelala).
Začeli bomo z analizo za človeka najvažnejšega vrednostnega odnosa med indikativnimi (spoznavnimi) in normativnimi sodbami, ki sc jih metafizična etika ni nikoli uspešno lotila. Ta pomembni aspckl odnosov normativno-indikativno jc v strukturi ustvarjalnega akta in posebno v strukturi zamisli. Tu sc nc bomo držali najbolj uporabljane metode v dosedanji filozofiji, ki jc vzporejala svobodno izbrane indikativne in normativne sodbe ter sc pri tem pogosto zadrževala pri nepomembnih sodbah. Tu se bomo soočili z določeno, posebno strukturo odnosov indikalivnih in normativnih sodb, ki je centralna v človekovem bistvu. Posebna struktura indikalivnih in nonnalivno--vrcdnoslnih-tclcoloških sodb jc pri solna (samo) v vsaki zamisli. Ta posebna struktura vsebuje posebno pojmovno zgradbo v obliki zakonitega sistema sodb, ki oblikuje vsak celovit delovno-ustvarjalni akt in ki jc nujen za nastanek vsake nove kulturne in moralne vrednote. Vsaka razvila (ncintuilivna) zamisel jc zgrajena iz najmanj sedem sodb -
-	kategorij (od katerih jc lahko vsaka sestavljena iz več sodb).
Vsaka teh sedmih kategorij ima za svoj predmet po enega od bistvenih elementov zamisli: potreba, delovna sila, delovna akcija, sredstvo za delo, predmet dela, proizvod, zadovoljitev potrebe. Vsaka od sodb, ki sc nanašajo na tc temeljne zamisli, ima točno * določeno meslo v slrukluri zamisli in ločno določene, zakonite in dinamične odnose z drugimi sodbami v zamisli. Struktura indikalivnih in normativno-vrednostno- ideoloških sodb, ki so združene v dinamični sintezi zamisli, po svoji zapletenosti, zakoniti določenosti, dinamiki in izrazitih vrednostnih posledicah daleč presegajo enostavne in dokaj statične odnose indikalivnih in normativnih sodb, kakršne običajno raziskuje "mctactika".
Čc bi govorili figurativno, bi lahko rekli, da šele posebna sintetična struklura indikativno - normativnih sodb v zamisli zajema tisto živo, organsko ccloto, ustvarjeno s povezavami med človekovo stvarnostjo, situacijo, med potjo in ciljem, ki jo lahko naredi le človekovo dejanje. Dva glavna pola tc cclotc sla na začetnem idealnem nivoju:
A)	izbrane, določene in zakonito povezane indikalivne sodbe in
B)	izbrane, določene in zakonito povezane normalivne sodbe in
Pod "ločnim" tu nc smatramo kvantitativne točnosti ampak določenost kavzalnih zvez.
C) zakonita povezava in medsebojno delovanje A in B v dinamično-polarni sintezi zamisli.
Strukture A,B in C (= A B ) bomo v naslednji kratki analizi pokazali na primeru matcrialno-gospodarskcga akta ( s kasnejšo dopolnitvijo moralnega akta, ki ima isto osnovno strukturo).
Odnos med A in B - med indikalivnim in normativnim polom zamisli - je podoben odnosu med tlemi, zrakom in soncem na eni strani in drevjem na drugi strani. Indika-tivne sodbe so edina možna tla (pogoji),na katerih lahko zraste katerakoli kulturna vrednota (materialno-naravna, moralna itd.) v praktični projekt (zamisel) in njegovo ustvarjalno realizacijo v proizvodu. Povsem enostavno lahko rečemo, da nobena zamisel, u-stvarjalni akt ali proizvod ne morejo nastati, če ni trdnega neizbežnega začetnega pogoja (začetno stanje, začetna situacija). Da bi se zamisel in ustvarjalni akt lahko začela, morajo obstajati v istem prostoru in času (= v isti situaciji): a) zavestna potreba, b) delovna sila (skupaj s sposobnostjo zamišljanja), c) predmet dela in d) sredstvo dela. Objektivni pomen istega prostora in časa (iste situacije) ni v nekakšni absolutni identiteti, ampak v tem, da so a, c in d na dosegu delovne sile b, tako da jih delovna sila lahko sintetizira s svojim zamišljanjcm in z ustvarjalno akcijo v proizvod in v zadovoljitev potrebe.
Zamisel jc prva, ki že obstoječe, dane bistvene elemente situacijc- a,b,c in d - zajame v izrazito indikativno-spo/.navnc sodbe. Potem tc sodbe sintetizira (v tem jc prvi idealni in delovno ustvarjalni preobrat situacije) tako, da v tej novi kombinaciji tc indikativne sodbe postanejo kvalitetno nova sinteza: normativne sodbe. Namreč, zamišljena kombinacija-prcdclava-sinteza indikativnih sodb lahko pretvarja lc-te v normativne sodbe (ali v sklop normativnih sodb), ki so uresničljive, ker temelji na elementih pojmov iz indikativnih sodb, a ti zadevajo realno bistvo objektivnih elementov situacijc, ki sc združujejo v proizvod. A ta prcdclava-kombinacija-sintcza ni običajna ustvaritev zveze med indikativnim in normativnim, ki jc tudi možna in pogosta: možno jc normativno in praktično povezali zavestno potrebo (in indikativno sodbo o njej) in roko ( indikalivno sodbo ali predstavo o njej) in sadež narave v gozdu (in indikativno sodbo ali predstavo o njem). Vendar ta kombinacija elementov iz naravne situacijc, ta dejavnost lahko postane zelo podobna kombinacijam, ki so jih sposobne mnogotere živali.Zalo taka kombinacija čeprav jc v njej več elementov pojmov - ni še zamisel,ni še transccndiranjc pojmov (ampak je samo zlaganje, nizanje pojmov enega za drugim), ni še preseganje (transccndiranjc) prvobitne narave, ni še ustvarjalnost.
V tej naravni kombinaciji ni niti (c) sredstev dela, niti (d) predmetov dela, ni take specifične zamisli, ni take spccifičnc akcije, ni take specifične mobilizacije delovne sile (v obliki specifičnega akta), ki so lastne samo dclovno-ustvarjalnemu aktu. Smisel ustvarjalnega akta in njegova nenadomestljiva višja vrednost od naravnega akta (enega in istega človeka ali družbene skupine v istih naravnih pogojih ) jc v naslednjem. Ustvarjalni akt, v(xlcn z zamislijo, kombinira s posebnim sklopom indikativno--normativnih sodb (=zamiscl) iste naravne elemente (potrebe,delovno silo) kot naravno dejavnost, a z dodajanjem novih sestavin (sredstev in predmetov dela), ki morajo bili prav tako naravni, vendar povezani na bistveno nov, drugačen, kulturen način.
Ta nova kombinacija-sintcza indikativnih sodb in njihovih objektov, ki nikoli nc bi mogla nastati v naravi , povezuje naravne sile tako, da človek sedaj z manj svoje naravne energije dosega znatno boljše proizvode, kot pri svojem naravnem delovanju v istih pogojih. Samo zato so lahko delo, delovni akt, zamisel in proizvod (materialni ali
duhovni) tudi bistveno višjega reda in višjega sistema (kulturnih) vrednot v primerjavi z naravnimi vrednotami. Ta višji red in sistem vrednot človek nikoli nc more ustvarili kot prvobilno naravno bilje - v prvobitnem naravnem odnosu s prvobitno naravo.Vendar delo na posebnih področjih, specialistične zamisli,vendar delovni akti in proizvodi (materialni, izobraževalni in poliLični) niso višje vrednote kot naravne po nekakšnem avtomatskem in samoumevnem determinizmu, ampak sc vedno lahko obrnejo ali v vrednoto ali v protivrcdnoto.Usmcrianjc materialne in duhovne proizvodnje v smeri višjih vrednot jc možno samo z delovanjem morale, ker samo moralna praksa, kot notranje usmerjanje specialnih praks, tc v sebi diferencira na križišču človeškega in nečloveškega, med konkretno možno človekovo ccloto in njenim razccpom.
Praksa, usmerjana z notranjo moralno komponento, jc najširši, najgloblji in najbolj djnamičen izvir človekovih vrednot, nevrednot in protivrednot zaradi teh razlogov:
-	Človekova praksa nastaja, po pravilu, zaradi izrazite (bistvene) potrebe človeka in jc zato že sama po sebi iskanje in izziv pravih človeških vrednot ( materialnih ali duhovnih, družbenih in osebnih).
-	Zamisel in delo sta moč največje in najkvalitetnejše proizvodnje človekovih vrednot, sta najvišji vrednostni odgovor na vrednostni izziv ( na potrebo).
-	Zamisel je najbolj dinamična sila "poglabljanja" različnih potreb in zadovoljevanj teh potreb, ki cmanira v vsaki kritični situaciji tako namerne kot spontane zamisli, a tc, po pravilu, v isti situaciji nudijo tako vrednostne kot nevrednostne in protivrednostne rešitve.
-	Zaradi tc zakonite vrednostne protislovnosti zamišljanja, ki sc pojavlja na vseh posebnih področjih, jc za vrednostno usmerjanje specialistične zamisli vedno nujno vključiti vanjo moralno zamišljanjc, ki sc prepleta s specialnim zamišljanjcm in ga tako
-	Moralno zamišljanjc jc - za razliko od dela specifičnega zamišljanja, ki sc ga da ( na primer, materialno dejanje) omejili na posameznika, na njegovo potrebo in na njegov proizvod - vedno zamisel proizvodnje vrednot tako za posameznike kot za družbene odnose. Moralna zamisel jc vedno tudi zamisel družbene vrednote v določeni družbeni situaciji, jc zamisel o družbeni proizvodnji vrednot, o družbeni menjavi in o družbeni delitvi vrednot.
Vsaka zamisel proizvodnje (vrednot ali protivrednot; specialistične ali moralne proizvodnje) vsebuje - kakor smo že navedli - tudi izrazilo indikalivni (spoznavni, deskriptivni) pol in normativno vrednostni (prolivrcdnolni) pol in njihov dinamični odnos. Tako prvi kot drugi pol vsebujeta indikativne in normativne sodbe v določenem zakonitem odnosu, kar lahko okvirno, shematično in približno pokažemo v tej skici:
Zamisel (- pola A+B) vsebuje
pol A
pol B
Indikativne sodbe
i Normativne sodbe
-	o potrebi
-	o delovni sili
-	o sredstvih za delo
-	o predmetu dela
—> predelane
i - o delovni akciji
sc
sintetizirajo v
—>
- o proizvodu i - o zadovoljitvi potrebe
Tu se jasno kaže, da najtcmcljncjši odnosi indikativnih in normativnih sodb, ki nastajajo samo v jedru človekovega delovnega akta, niso niti dedukcija niti indukcija. Odtod izhaja, da so povsem nepotrebna vprašanja, ki sc pojavljajo v dosedanji etiki: ali lahko normativno-vrednotne sodbe deduktivno izvajamo iz indikativnih (spoznavnih) sodb. To vprašanje je odvečno, ker normativne in indikativne sodbe v jedru človekove prakse niso v odnosu občega in posebnega, niti v odnosu dedukcije. Res pa so v nujnem, zakonitem odnosu. Ta najbistvenejši odnos indikativnih in normativno-vrednostno--tcleoloških sodb jc odnos idealne dinamike relacionističnc sinteze (označene z j —> [), ki ima več stopenj. Ta sinteza se vedno začne z indikativnimi pojmovanji - sodbami o potrebi in lastni delovni sili, a to indikativno sc takoj pretvori v širše normativno ( v idealni in realni obliki): pride do pojmovno-sintetičnega in realnega povezovanja potreb in delovne sile v delovni akciji.Naslednja ožja stopnja širše sinteze - idcclno-pojmovne in realne - povezuje delovno silo, delovno akcijo in sredstva za delo; potem pride do idealno-pojmovne in realne sinteze delovne sile, sredstev in predmeta proizvodnje itd.
SINTEZA IDEELNE SINTEZE IN REALNE SINTEZE
Za razliko od golih, abstraktnih spoznavno-pojmovnih sintez se vsaka stopnja idcelno-zamisclne sinteze prepleta z odgovarjajočimi stopnjami rcalno-materialnc sinteze. Vse dokler ni vsaka stopnja idealno-duhovne sinteze uresničena v odgovarjajoči realni stopnji sinteze, subjekt delovne akcijc nima dovolj preciznega pojmovnega spoznanja za naslednjo stopnjo idealne in realne sinteze. Zamisel jc lahko (in pogosto tudi jc) v glavnih črtah izdelana že pred vsemi svojimi delnimi dclovno-matcrialnimi realizacijami. A realizacija vsake stopnje zamisli v njeni produktivni realizaciji ( ali v mobilizaciji delovne sile ali sredstev ali v toku delovne akcijc) odkriva spoznanju nove in konkretne fincsc o konkretnih odnosih posameznih sestavin delovnega akta. Zato lahko šele s tem novim indikativnim materialom gradimo nove delne idealno-rcalne sinteze ene in iste zamisli in enega in istega delovnega akta.
Torej: indikativno in normativno sc nc prepletata samo na začetku in na koncu delovnega akta, ampak na vseh njegovih prehodih in stopnjah.
Že ta analiza realnega dclovno-moralno-vrednostnega procesa napoveduje, kako ozke so dosedanje prevladujoče subjektivistično vcrbalistično-psihologističnc metode, ki so odnose vrednotnega , teleološkega in normativnega zoževale samo na sodbe, ali pa naturalistično-objektivistične metode, ki so vrednotno zoževale samo na lastnosti stvari.
Tako ta subjektivizem in ta objektivizem razpršujeta in zožujeta najvažnejši vrednotni proces - to jc dclovno-moralno-vrcdnostni proces - ki jc vedno večkratno--objektivni proccs. V tem proccsu sc vrednote oblikujejo mnogo bogatejše, bolj polno od tistih siromašnih delčkov, ki jih zajemata subjektivizem in objektivizem. Omenjeni proccs ustvarjanja najvišjih - kulturnih in moralnih - vrednot jc večstransko dialektično medsebojno delovanje subjektivnega in objektivnega tudi v najmanjši delovni akciji in jc lahko samo v njej spoznano. Najvišje normativno in vrcdnostno-kulturnc in moralne vrednote - so mnogo višje od sodb, ki so v njih vključene v poteku in na koncu delovnega proccsa, čeprav so tc sodbe njihove nujne sestavine: deli miselnega oblikovanja ( v zamisli) delovnega proccsa in akta. Vendar pa praktični moralni proces zahteva drugačno strukturirano moč subjekta, kakor jo imata ali enostavni subjekt
mišljenja ali enostavni subjekt instinktivno-predstavnega delovanja. Kulturno moralna proizvodnja vrednot ne zahteva takšne porabe fizične sile kot instinktivno-predstavno delovanje, a vsekakor zahteva več fizične sile kot neko enostavno mišljenje. Predvsem pa zahteva kulturno-moralna proizvodnja večje kvalitete in drugačno strukturo duhovnega jedra delovne sile, kot običajno mišljenje ali instinktivno delovanje.
Kulturno-moralno-vrednotni proces jc veliko bolj posreden, kot enostavni miselni ali instinktivno-predstavni proccs, ker - za razliko od obeh - vsebuje tudi posebno stopnjo zamisli in posebno stopnjo delovne akcije s pomočjo predmeta, sredstev in specifičnih metod dela in posebno stopnjo proizvodov in posebno stopnjo kulturnega zadovoljevanja potreb. Očitno je, kako kompliciran jc že kulturni proccs (collivarc = obdelovati) pridobivanja hrane v poljedelstvu, živinoreji v primerjavi z enostavnim nabirajem naravnih plodov in koliko več volje, potrpljenja, čustev, fantazije, logičnosti, odločnosti, organiziranja in sistematičnosti zahteva že običajno poljedelska praksa, kakor pa gola proizvodnja posameznih golih normativnih sodb ali nabiranje naravnih plodov. Subjekt polne normativnosti, subjekt uresničitve popolnega stremljenja od zamisli do proizvoda -pomeni: vse do praktično kulturno-moralno-vrcdnolncga učinka - jc daleč večji, polnejši, večslojcn od subjekta in od stremljenja običajnega proizvajalca normalivno-vrcdnostno--tclcoloških sodb. Razvoj tega polnega normativno-vrednotnega subjekta in njegove duhovnosti v vsaki najmanjši delovni akciji jc zakonito pogojen s stalnim prepletanjem z objektivno strukturo: najprej potrebe, potem zamisli, potem delovne sile, sredstva za delo, predmeta dela itd. Subjekt, ki jc proizvajalec polnih kulturnih vrednot ( nc samo delnih : vrednostnih sodb) mora razvijati in spreminjati ter bogatili svojo duhovno sirukturo (nova spoznaja, novi občutki, večji miselni napori) v novih srečanjih z vsakim novim objektom, ki jc sestavina istega delovnega akta (potreba, delovna sila, sredstva in predmeti dela , proizvod). Zalo glavni vrednostni predmet, ki se pojavlja v procesu ustvarjanja višjih dclovno-moralnih vrednot, nikoli ni samo en ali drugi naravni predmet s statičnimi lastnostmi, temveč jc to vedno širša predmetnost. To predmetnost sestavljajo deli celega niza predmetov, ki sc vključujejo v vsak, tudi najmanjši delovni akt in ki sc v njem vedno realno in dinamično sintetizirajo ( deli delovne sile, zamisli, deli predmetov dela in sredstev za delo) v enoto višje vrednote, v proizvod.
Ta strukturiranost dclovno-moralncga in vrednotnega akla jc prisoUia zgoščena tudi v aktih, ki so vodeni z intuitivno zamislijo, čeprav se zdi, kot da v leh aklih ni nobene strukture, ampak samo stroga identičnost. Kot sem omenil že na drugem mestu,* intuicija ni nikoli brezvsebinska nična točka, ampak jc vedno sestavljena iz fragmentov (pojmov, sodb) ki jih jc subjekt dobil s predhodno diskurzivno izkušnjo.
VRSTE VREDNOT IN PRAKSE
Antropološko-prakscološki pristop lahko reši tudi nekatera centralna vprašanja o vrstah vrednot, posebno o vprašanjih, ki jih jc postavila anglosaška filozofija. Vrednost njenega postavljanja vprašanj o vrednotah jc v ugotavljanju njihovih vrst z empirično metodo, presegajoč apriorno-metafizične konslruklc. Vendar so vrste vrednol enostavno konstaliranc, niso pa najdene njihove skupne povezave in vzroki, čeprav jc ta teorija
*
Etika in socializem, Ljubljana, 1976, str.l 77-181.
prišla do praga rešitev, ki so v celoti človeka in v njenem jedru - v praktičnem aktu. Morda jc najbolje, če najprej navedem zgoščen prikaz tega dojemanja in njegovo ilustracijo:
"Kos lesa je lahko a)koristen za izdelavo violine, violina je lahko b) ekstrinično dobra kot sredstvo za dobro glasbo, glasba jc lahko c) inherentno dobra, čc uživamo v njenem poslušanju, izkušnja poslušanja je lahko d) inlrinsično dobra ali vredna, čc uživamo v njej zaradi nje same in jc lahko tudi e) pridobitveno dobra, čc jc del prijetnega večera ali konca nedelje."*
Če so te enostavno naštete - in na prvi pogled "povsem" različne in oddvojenc - vrste vrednot postavijo v odnos do delovnega akta in človeka ( kar se nehote v gornjem tekstu že sluti), lahko hitro uvidimo tudi njihove povezave; njihovo vsebino, posebno vsebino pojmov inherentne in intrinsične vrednote, ki sc osvobaja nekih metafizičnih prividov.
Te vrste vrednot - koristne, instrumentalne, ckslrinsičnc, inherentne, intrinsične, pridobitne - so pravzaprav po vsebini (njihovi termini niso najbolj adekvatni) , kakor kaže že omenjen primer, vsebine raznih povezanih vrst prakse in preko njih sestavine cclote človeka.
"Koristen" (instrumentalen) kos lesa dobavi primarno-surovinska proizvodnja (gozdarstvo.lcsna industrija);violino kot zunanje "ekstrinsično" sredstvo (zunanje v pogledu umetniške produkcijc) naredi sekundarna industrija (ali obrt); v glasbi so koncentrirane prakse (materialna proizvodnja in umetnost), ki so "inherentno" usmerjene k višjim potrebam človeka tako, da inhcrcntno-ncposrcdna sinteza odgovaja tem potrebam in jo zalo poslušamo "inlrinsično" zaradi nje same.
Subjcktivno-objctivna povezanost vseh vrst vrednot s človekom kol biljem prakse in s celoto družbene produkcije jc očitna. Vse imajo isti imenovalec: so soglasne z bistvenimi potrebami človeka , kar pomeni, da so vse prave vrednote.
Čc tega nc upoštevamo (odnosa do človekovih potreb), lahko sami omenjeni termini (besede), ki označujejo tc realne vrslc vrednot, izzovejo napačen vtis, kol da so koristne in instrumentalne samo vrednote pod a) in b) in da take niso inlrinsičnc in inherentne vrednote. Kakor nam kaže omenjeni primer, so intrinsične in inhcrcninc vrednote tudi koristne in instrumentalne, vendar nc v zvezi z materialno proizvodnjo, temveč za celoto človeka, za njegovo duhovno-družbeno prakso, so izrazila sredstva za zadovoljevanje človekovih duhovnih potreb.
Ta primer nam kaže, da človeških vrednot nc moremo deliti na ene, ki so samo posredovalne, samo koristne "za druge", in druge, ki obstajajo same "po sebi" in samo "za sebe". Vse vrednote so tako "na sebi" , "za sebe" in "za druge"; vse vrednote so objektivno posredovalne (instrumentalne), relativne in imajo lastno vsebino. Vse vrednote brez razlike so posredovalne (instrumentalne) za človeka, za njegove bistvene potrebe in za njegovo celoto, a na različne načine: nekatere vrednote so bolj humano instrumentalne, a druge so neposredno humano instrumentalne ("inherentne" in "intrinsične").**
^ William K.Frankena, Value and valuation, (oznake s črkami dodal V.R.). Odlomek iz knjige, za katero so sc dogovori 7. beograjskimi založbami začeli pred sedemnajstimi leti.