Izdaja Britanska obveščevalna služba. — Cena mesečno: za tuzemstvo 2 S, v inozemstvo 5 S. — Posamezna številka 50 grošev Lelo V. CELOVEC, 18. novembra 1949 Številka 46 Bodočnost Avstrije „Times": Ugledni londonski neodvisni list „Ti-fties“ prinaša daljši članek o bodoči avstrijski politiki, ki se glasi: Avstrijske volitve so se vršile 9. oktobra in vendar je bilo šele 7, novembra — več kakor štiri tedne kasneje in lla- predvečer otvoritve novega parlamenta — mogoče dr. Figlu objaviti imena člana njegove nove vlade. Dolgo-trajni presledek je potekel med temeljitim. četudi med udobnim pogajanjem frmd ljudsko strank® in socialisti za sedeže v vladi. Ta ča,s pa je dal vsem strankam priliko, da so premišljevale o Svoji bodoči politiki. V glavnem je izid volitev okrepil viadno koalicijo. Pokazalo se je nagonsko prepričanje, da morajo držati skupaj spričo nove in neznane nevarnosti, ki preti s strani dr. Krausove stranke neodvisnih, katera se je pokazala pri ^olitvah kot tretja najmočnejša stranka s 16 sedeži v parlamentu. Na nesrečo to prepričanje^ da morajo držati skupaj, ni bilo soglasno; nekaj ekstremno usmerjenih desničarskih voditeljev ljudske stranke — prav oni mož-]o, ki so poudarjali potrebo po tekmovanju s stranko neodvisnih, da si naberejo nacistične glasove na Štajerskem iß v Zgornji Avstriji — sedaj trdi, da je najboljša politika za njih zveza z njo proti sociahstom. Še. bolj presenetljivo toda veliko manj odpustljivo — pa je. da nekateri socialistični ekstremisti. ki nimajo potrpljenja s koalicijo, trdijo, da bi bilo potrebno ustvariti protiklerikalno zvezo med socialistično stranko in stranko neodvisnih, da na ta način potolčejo katoliško ljudsko stranko. _ Dejstvo, da je mogoče, da se fanatiki ljudske stranke in -pa socialisti navdušujejo za zvezo s stranko neodvisnih, moremo tolmačiti le zaradi splošne negotovosti glede značaja te nove stranke. Ker ta stranka predvsem ugaja Vsem nezadovoljnim in zagrenjenim iz Vseh slojev, zaradi tega zveza neodvisnih ni potrebovala in dejansko tudi nima stroge discipline ah dosledne politike. Sam dr. Kraus je medtem, ko je javno snubil nekdanje naciste in zagovarjal mnogo onega, kar je napravil nacistični režim, vendar popolnoma naravno zopet zanikal, da naj bi bila ta stranka nekak preporod nacistične stranke. Toda mnogi njegovi pristaši so v tem oziru manj spretni ali imajo manj predsodkov, čeprav lahko najdete v njej konzervatiVce, socialiste kakor tudi nekdanje naciste, je vendar ta zveza v pretežni večini pangermanska, protiklerikalna in nacionalistična — v nemškem smislu. Značilno je, da je ime' la ta zveza največ uspeha na Koroškem, Štajerskem in Zgornjeavstrijskem, kjer NAROČNIKOM „KOROŠKE KRONIKE“ Današnji številki „Koroške Kronike“ so priložene položnice. — Prosimo vse naročnike, da poravnajo čimprej še mogoče neplačano naročnino za tekoče leto. — Naročnina je dva šilinga mesečno. Opozarjamo š#prav posebej vse naročnike, da je naročnina pri plačilu vsajtrimesecev naprej znižana in znaša v tem slučaju 1.60 mesečno, torej četrtletno 5.50 šilingov (namesto 6 šil.) in polletno 10.50 šilingov (namesto 12 šil.), celoletno pa 20 šil. (namesto 24 šil.). Priporočamo zato vsem naročnikom, naj se poslužijo te ugodnosti in naj plačajo naročnino tudi za letu 1950. je bila nacistična stranka najmočnejša. Na te vrste stranko — kakršna koli bo že njena bodočnost — ne more gledati z odobravanjem nihče, ki veruje v avstrijsko demokracijo. Na srečo se modrejši voditelji socialistov in ljudske stranke tega zavedajo in jim bo mogoče. z neprevelikimi težavam i ohraniti koalicijo. To je še olajšalo dejstvo, da je bila ljudska stranka, čeprav močno katoliška po svojem prepričanju, vendar presenetljivo neobremenjena z one vrste klerikalnim vplivom, ki je bil v preteklosti značilen za dobo Seipla in Dolfussa; na drugi strani pa so dunajski delavci vkljub svojemu socialističnemu prepričanju ostali po veliki večini vdani katoličani. Tako so n. pr. socialisti sprejeli brez velikega protestiranja obvezno katoliško vzgojo v šolah. Ljudska stranka pa kot za protiuslugo podpira progresivno socialno zakonodajo, katere je bila Avstrija že dolgo deležna. Za daljšo dobo pa se more koalicija ohraniti le z zavednim delom obeh strank, da se strinjata glede skupnega programa, da zadostita zahtevam kmetov in delavcev. V tem oziru je največja nevarnost brez dvoma desno krilo ljudske stranke, ki ga pa drži v šahu modro vodstvo dr. Figla. Pred novo vlado stoji mnogo problemov. Doma bo morala strogo paziti na zvezo neodvisnih in na druge vznemir- V ponedeljek so izvedli v koroškem deželnem zboru volitve za predsedstvo in podpredsedstvo. Za deželnega glavarja je bil ponovno izvoljen g. Ferdinand Wedenig, član socialistične stranke. Za njega je bilo oddanih 20 glasov. H. Her-ke je dobil 3 glasove, 14 glasovnic pa je bilo praznih. Za prvega namestnika dežehiega glavarja je bil z 19 glasovi izvoljen g. Fer-litsch (OVP). Za izvolitev drugega na- Reuter poroča iz Jugoslavije, da je beograjska vlada odpovedala pogodbo o prijateljstvu in medsebojni pomoči z Albanijo. Albanija je bila še edina ko-minformistična država, katere pogodba o zavezništvu z Jugoslavijo je na papirju še veljala. Vse ostale kominformi-stične države so slične pogodbe, že prej odpovedale. Jugoslavija pravi v svoji noti albanski vladi, da se smatra popolnoma prosto in se ne čuti vezana na nobene določbe te pogodbe. Jugoslovanska vlada pravi, da je odpovedala pogodbo zaradi javnega sovražnega in nemiroljubnega obnašanja Albancev, ki traja že poldrugo leto, kar je v popolnem nasprotju z določili pogodbe o zavezništvu. Jugoslovanska odpoved sledi albanski zavrnitvi jugoslovanskega predloga za zboljšanje medsebojnih od-nošajev. TITO NEVARNEJŠI KAKOR ATOMSKA BOMBA Britanski laburistični poslanec in časnikar Richard Grossman je izjavil, da je maršal Tito Sovjetski zvezi veliko bolj nevaren kakor pa vse atomske bombe, ki jih ima Amerika. Grossman pravi: „Če vse drugo nič ne pomaga, bo moral maršal Stalin poklicati na pomoč Rdečo armado, predno jajoče pojave. Komunisti so grozili, da bodo začeli s politiko stavk in demonstracija Tudi senca finančne krize za-temnuje obzorje. Medtem ko je proizvodnja v Avstriji na visoki stopnji in ko dežela uživa koristi mnogih načrtov, ki jih je izvedla nemška vlada pod nacističnim režimom, se je vlada vendar nagibala k potratnosti in je popolnoma propadla s svojim načrtom, da zniža ogromni državni uradniški aparat, ki je obremenjeval Avstrijo vse od leta 1919 sem. Dr. Margaretha, sedanji finančni minister, mora tudi izvesti znižanje vrednosti avstrijskega šilinga, katerega vrednost je vse previsoko ocenjena. Seveda Avstrijci povsem naravno upajo, da se bodo kmalu otresli okupacijskih stroškov, toda ta olajšava ni v nobenem sorazmerju z veliko večjimi stroški, ki bodo nastali iz vzdrževanja avstrijske vojske, ki jim je obljubljena v osnutku mirovne pogodbe. Vendar ni nobenega dvoma, da je glavno vprašanje, s katerim se pečata vlada in narod, izgled na zaključitev mirovne pogodbe in na konec okupacije. Nič, kar se je zgodilo v preteklih par mesecih ,ni spremenilo vladnega mnenja, da je neprimerno boljše imeti osnutek mirovne pogodbe kakor pa sploh nič. Celo zavest, da bo Sovjetska zveza dobila več kakor 60% avstrijske petro-(Nadaljevanje na 2. strani) mestnika deželnega glavarja pa je bilo potrebno dvakratno glasovanje, ker je ■dobil g. Krassnig (SPO) prvikrat le 17 glasov. Pri drugem glasovanju jih je dobil 20 in je bil izvoljen za drugega namestnika deželnega glavarja. Za deželne svetnike so izvolili: za socialistično stranko dr. Jobsta, Sagai-scheka in dr. Karischa za ljudsko stranko, Lerchbaumerja za stranko neodvisnih. se ta nalezljiva bolezen preveč ne razširi. Najboljši način za preprečitev sovjetskega napada na Jugoslavijo bi bilo izjaviti, da bomo Tita podprli takoj, čim bi ga Sovjeti napadli.“ Iz Beograda poroča dopisnik United Press o govoru maršala Tita, ki ga je imel pred veliko skupino jugoslovanskih novinarjev. Maršal Tito je izjavil: „Sovjetska zveza nima možnosti in ne more zlomiti složnosti jugoslovanskih narodov. Napredne sile po vsem svetu prihajajo vedno bolj do spoznanja, da je pravita na naši strani. Sovjeti nas hočejo potisniti v objem Zapada. Zapad bi rad, da bi mu mi padli v naročje, toda mi bomo ostali previdni v našem boju za pravico, tako da bo naš narod zmagovit in da bosta pravica in resnica zmagali.“ Dalje je maršal Tito rekel, da je Sovjetska zveza izgubila glavo v svoji jezi, Jugoslavija pa ni izgubila ničesar. Ob koncu svojega govora je Tito poučil novinarje, kako morajo pisati, ker je njihov položaj v državi izredno pomemben in časten in ne igra iste vloge kakor oni v kapitalističnih državah. Znova je Tito poudaril, da je Jugoslavija popolnoma osamljena in opozoril novinarje, naj se ne pustijo zapeljati, da bi rabili jezik in taktiko kominformi-stičnih držav. SmMm demsltracije in takaUMsnuM im ljudska dasnniuGdje Demokracija je v zvezi z določenim razpoloženjem ljudi, ki ji pripadajo. Ako hočemo na kratko označiti pomen demokracije, bi lahko rekli: demokracija je vlada od ljudstva izvoljenih zastopnikov. S tem je sicer čisto jasno označen pojem, vendar pa ne izraža popolnega pomena besede. Demokracija je vlada na podlagi svobodnih in poštenih sklepov večine, toda demokracija spoštuje tudi želje in pravice manjšine. Nadalje tudi dovoljuje manjšinam, da izrazijo svoje mnenje, ter skrbi za poseben postopek, po katerem se sklepi večine okoristijo in izravnajo s stališčem manjšine. Svobodne in neovirane volitve so del te demokratične zgradbe in v resnični demokratični državi morajo priti jasno do izraza. Osnova za prostovoljno sodelovanje je popolnoma demokratična. Družba, ki sloni na sodelovanju, mora biti organizirana po jasnih demokratičnih načelih. Demokratična vlada je ena izmed glavnih načel sodelovanja. In v svobodnih demokratičnih državah je organizacija sodelovanja tako urejena, da ljubosumno brani svojo demokratično podlago. Nikjer na svetu ni mogoče najti lepšega primera demokratično organizirane trgovine kot v družbi, ki temelji na sodelovanju. Res se zgodi, da se tisti, ki so najbolj prizadeti pri razvoju tega sodelovanja, včasih zaradi nestrpnosti razburijo nad počasnimi sklepi glede skupnih koristi. Toda to je demokracija in njeno nasprotje je v skrajnem pomenu besede diktatura. Demokratična vlada je dragocena dediščina in je treba imeti do nje razumevanje. Opravičila je jasno samo sebe in svoje delovanje s svojimi metodami, ki ji dajejo sigurnost in trajne temelje. Rast in razvoj družb, ki temeljijo na sodelovanju in ki so trdne in varne, so dokaz da so demokratična načela pravilna. Demokracija ne pozna raznih voditeljev in vodilnih razredov v svoji organizaciji. Njeni člani so najvišja oblast, ki sami izražajo svoje želje preko izvoljenega zastopstva, katero te njihove želje izvaja. Zato ni nobenega dvoma, da dejansko posamezni člani po svoji volji vladajo lastni organizaciji. ' Te družbe, ki temeljijo na sodelovanju, so prostovoljne in demokratične. To nam dokazuje dejstvo, da imajo možje in žene svobodno izbiro, če se hočejo tej organizaciji pridružiti ali -jo zapustiti. Člani imajo popolno pravico, da sami določijo, v koliki meri bodo v stikih s to družbo. In prav ta pravica izbire, ki jo imajo člani, je jedro načela o sodelovanju. Zato je tudi popolnoma pravilno če govorimo o demokraciji, ki temelji na sodelovanju. V popolnem nasprotju z demokracijo na osnovi sodelovanja pa so takoimeno-vane nove ljudske demokracije v vzho-dno-evropskih državah pod komunistično oblastjo. Tam so — ali bolje rečeno tam so bile — družbe, ki so tudi slonele na sodelovanju. Kaj se je zgodilo z njimi sedaj, ko so prišle pod komunistični vpliv? Sedaj so nam žalostni vzgled, kaj se zgodi z družbami, ki se odpovedo načelom prostovoljnega sodelovanja. Komunistično pojmovanje demokracije je popolnoma nasprotno temu, kar razumejo pod demokracijo na ostalem svetu. Komunizem ima o demokraciji neko čudno in fantastično zamisel, ki hoče na grozen način spraviti v sklad teorijo in prakso. Komunizem izhaja iz stališča, da ni nikomur dovoljeno razpravljati o tem, ali je njegova osnovna zamisel pravilna. Prav zato pa mora (Nadaljevanje na 2. strani) liieiili ponovno deželni glav» logoslavili odpovedala lavemiško pogodilo z llfeniii (Nadaljevanje s 1. strani.) biti komunizem krut pri razširjanju in vzdrževanju samega sebe. Po komunističnem pojmovanju izvirna zamisel demokracije, kot se je razvila v zahodnih državah Evrope in v Združenih državah, v komunističnem nauku sploh nima prostora. Zato obsoja demokratična načela nekomunističnih držav za bistveno kapitalistične ideje. Komunizem trdi, da v državi, ki je vsa „posvečena koristim vsega ljudstva“, ni treba političnih opozicijskih strank in opozicijskih listov itd. Pod komunističnim režimom so vsa vprašanja svobodnih volitev, svobodne vlade in svobodne trgovine takoj urejena. Ljudje morajo tako misliti, kot jim določa rdeči režim, zato je v ljudskih demokracijah vedno mišljenje, ljudstva „soglasno“, kolektivno, ker je pod strogim nadzorstvom. Pri tem pa seveda prav nič ne prihaja v poštev mišljenje posameznika. Taka nova ljudska demokracija je nevarna. Jasno je, da je docela nemogoče, da bi stara zamisel demokracije na podlagi svobodnega sodelovanja mogla ostati pri življenju v komunistični državi. Tudi zamisel o sodelovanju se mora prikrojiti kot vse ostale ideje po vzorcu, ki so ga dovolili komunisti. Komunisti so s tem. da so zadušili opozicijo in vzpostavili popolno nadzorstvo nad vladnim ustrojem, kaj enostavno rešili vprašanje svobodnih organizacij na temelju sodelovanja. To, kar se je zgodilo s svobodnimi gibanji in organizacijami v komunističnih državah, je dejansko smešenje demokratskih načel. Še prav posebno pa se kažejo ta demokratična načela v gospodarstvu pri zadružnih organizacijah. Kot so svobodne demokratične države urejene po načelu sodelovanja in so njihovi“ člani docela neodvisni, tako je tudi z gospodarskimi zadrugami. Zadružni člani si izvolijo zastopstvo, ki upravlja vso organizacijo po njihovih lastnih željah in zamisli. Drugače pa je to v takoimeno-vanih ljudskih demokracijah. V teh državah so posamezniki popolni sužnji kolektiva ali bolje rečeno komunističnih samovladarjev. Zato mišljenje in želje posameznikov sploh ne pridejo v poštev. Jasno je. da v takem okolju tudi svobodne zadružne organizacije ne morejo uspevati, ker so že v načelih popolnoma nasprotne komunističnemu državnemu sistemu. Ce se najboljša definicija demokracije opira na človekovo mišljenje, tedaj v komunističnih državah demokracija prav gotovo nima ničesar opraviti z mišljenjem posameznika. V teh državah je samo ena glava, ki misli za vse in to je država. Demokracija na podlagi svobodnega sodelovanja, kot jo pojmujejo svobodni narodi svet-a. torej ne more živeti v tako imenovanih ljudskih demokracijah. TRUMAN JE PONOVNO IZRAZIL PREPRIČANJE, DA LAHKO PRISPEVA ČETRTA TOČKA NJEGOVEGA PROGRAMA K MIRU Predsednik Truman je izjavil na zborovanju ameriške družbe civilnih inženirjev, da lahko program četrte točke za tehnično pomoč drugim narodom izloči enega največjih vzrokov vojne. Ta točka predvideva izkoriščanje virov zemlje za blagostanje narodov. Poudaril je. da so na zemlji še viri, katerih ni še nihče izkoristil. Če bi lahko te vire Izkoriščali za blagostanje narodov vsega sveta in bi s tem dosegli, da ne bi nihče na svetu trpel gladu in da tudi nikomur ne bi prišlo na misel začeti uničevalne vojne zato, da bi dobil to, kar mu pripada. Vzrok vojne je v tem, da se hoče nekdo polastiti stvari, ki jih imajo drugi. Dalje je predsednik izjavil, da je sedaj v teku boj med dvema ideologijama. od katerih temelji ena na zakonu morale, druga pa ne. Ona, ki temelji na morali, lahko da narodom vse dobrine. SMRT G. STETTIN!! SA Pred dnevi je umrl bivši ameriški zunanji minister Edward Stettinius na srčni kapi. Stettinius je bil zunanji minister Združenih držav od novembra 1944. do junija UdS. in ga smatrajo za enega glavnih graditeljev Organizacije Združenih narodov. Kot zunanji minister je predsedoval delegaciji Združenih držav v letu 1945 na ustanovnem zborovanju OZN. (Folitiimi pwegied JUGOSLAVIJA Jugoslavija je sklenila pretekli teden trgovinsko pogodbo s Holandsko. Na podlagi določil te pogodbe bosta izmenjali ti dve državi med seboj blaga v vrednosti do 28 milijonov dolarjev vsaka. Pogodba bo veljavna do novembra meseca 1950. leta. Veljavna pa bo postala z ratifikacijo. Jugoslavija pa je v teku zadnjih dni sklenila trgovinsko pogodbo tudi z Avstrijo .Tudi ta pogodba bo veljavna eno leto in predvideva znatno večjo izmenjavo blaga kakor lanskoletna, sko-ro za 21 milijonov dolarjev. Jugoslavija bo v Avstrijo izvažala predvsem živinsko krmo, sadje, zelenjavo, tobak, rudo, železne kovine ter kemične surovine. Avstrija pa bo izvažala v Jugoslavijo valjčne ležaje, jeklo visoke kakovosti, stroje, električne izdelke, magnezij in kemikalije. MADŽARSKA Nedavni ukrep madžarskega ministrstva pošte in brzojava omejuje „pravico do posesti in uporabe radijskih naprav“. V smislu novih določil lahko ministrstvo prekliče vsako dovoljenje, lahko popolnoma ali deloma prepove uporabo radijskega aparata za katero koli dobo „zaradi koristi državne varnosti ali kakršnega koli drugega važnega javnega razloga, ne da bi bilo potrebno utemeljiti ukrep.“ Aparat se lahko napravi neuporabnim z odstranitvijo važnih delov ali pa se lahko predela tako, da za-more sprejemati le programe določenih postaj. VELIKA BRITANIJA Ta teden so pričeli nabirati v Veliki Britaniji prostovoljce za „civilni obram-' bni zbor“, ki bo izvežban tudi v vseh načinih obrambe pred atomskim orožjem. Ti ukrepi še ne pomenijo, da računa vlada z vojno. Vodilni člani britanskega delavskega združenja so se razgovarjali te dni z vladnimi zastopniki. Po teh razgovorih so poslali delavskim zvezam poziv, naj počakajo z morebitnimi zahtevami gle- de povišanja plač. Zato bo storila vlada vse, da prepreči naraščanje življenjskih stroškov in da zajamči obstoj socialnih pridobitev. Britanska vlada je sklenila odložiti uzakonitev zakona o podržavljanju jeklarske industrije. Britanska spodnja zbornica je priznala zakonski osnutek za omejitev, pooblastila zgornje zbornice za slučaj veta napram zakonodaji, katero je spodnja zbornica že sprejela. Ta zakonski osnutek bo predložen sedaj že v drugič zgornji zbornici, ki ne more več preprečiti, da ne bi osnutek postal zakon. grobne novice Dne 21. novembra bo v Washingtonu začelo petoletno zborovanje prehranjevalne in poljedelske organizacije OZN (FAO), na katerem bodo predvsem reševali dve vprašanji, ki sta si med seboj nasprotni: problem povečanja ži- vilske proizvodnje v nekaterih področjih sveta in problem istočasne ureditve prevelike produkcije drugih pokrajin, katere proizvode ne morejo prodati. Predstavniki 58 držav članic bodo dva tedna ali še dalje proučevali razne predloge za izravnanje razlike med svetovno zahtevo in ponudbo poljedelskih pridelkov. * Politični odbor Glavne skupščine OZN je dovršil razpravo o grškem vprašanju in sklenil, da posebni odbor ZN za Balkan nadaljuje s svojim delom in da se prepove pošiljati orožje Albaniji in Bolgariji vse dotlej, dokler bosta pomagali grškim gverilcem. Ta predlog so stavile Avstralija, Kitajska, Zedinjeno kraljestvo in Združene države. Za sprejem je glasovalo 38 držav, proti 6 (Sovjetska zveza, Ukrajina, Bela Rusija, Poljska, Češkoslovaška in Jugoslavija). Glasovanja sta se vzdržali Indija in Izrael. -s Združene države in Velika Britanija so predložile političnemu odboru Združenih narodov spomenico, ki vsebuje najvažnejše predpogoje za mir. Sovjetski zastopnik je predložil spomenico v kateri prosi Glavno skupščino, naj ožigosa vse priprave za novo vojno in naj prepove atomsko bombo. Poleg tega predlagajo nenapadalno pogodbo petih velesil. ffiitiiilir o mnMm mirnim tieli zunanliši ministrov „Yorkshire Post “piše: Z doseženim tristranskim sporazumom o Nemčiji se odpira novo obdobje v zgodovini odnosov med državami zapadne Evrope. Visoki komisarji so prejeli navodila za vključitev nemškega naroda v evropsko skupnost. Nemški zvezni republiki bodo podelih več oblasti, ako bodo dejstva pokazala napredek države na poti k svobodi, miru in demokraciji. Za temi besedami pa se skrivajo da-lekosežnejše stvari. Zahodna Nemčija in Posarje bosta predvidoma v kratkem sprejeta v Evropski svet. Nadalje poročajo, da je nemška vlada stavila nadaljnje predloge, ki bodo verjetno podlaga za pogajanja. Sedaj dosežena stopnja predstavlja osebni triumf kanclerja Adenauerja. Ta je razumel važnost, ki jo ima v tem primeru zmernost Csikoilovaška pod srpom to kladivom Aretacije na Češkem zavzemajo vedno večji obseg. Vse kaže, da so komunisti prešli iz svoje začetne politike obljub in obetov v drugo stopnjo svojega delovanja. Zdaj, ko so se trdno vsedli na oblast, so lahko sneli svojo prijazno krinko in pokazali svoj pravi obraz. Veliki zagovorniki svobode naroda poznajo to pravico le zase. Vsi, ki ne trobijo v njihov rog, pa so izpostavljeni najhujšemu preganjanju in so popolnoma brezpravna raja. Ves svet z žalostjo in gnusom gleda na nekdaj tako ponosno in svobodoljubno Češkoslovaško. Tudi ameriški listi se zgražajo nad tem komunističnim početjem. „Washington Post“ v zvezi s tem piše: „Teror na Češkoslovaškem se razvija po enakih stopinjah, kot je šla sovjetska gonja proti kulakom ob koncu leta 1920 in velika čistka, ki so jo izvedli po umoru Kirova leta 1934. Po mnenju tujcev v Pragi gre število aretacij že v desettisoče in popolnoma upravičeno lahko pričakujemo, da bo šlo do konca meseca že v stotisoče. če gledamo, v kolikem obsegu se vrše likvidacije, potem je zelo verjetno, da vodijo vse to delo iz-vežbani agentje tajne policije ČEKE, ki so jih poslali iz Moskve. S tako veliko surovostjo hočejo komunisti očividno hkrati izvesti in doseči več ciljev. Predvsem hočejo, s tem početjem zlomiti vsako odporniško gibanje, ki je zadnji čas zavzelo velik obseg in je odlično organizirano. Zdi se, da je dejansko danes na Češkoslovaškem več takih odporniških gibanj. Eno vodijo častniki bivše vojske, drugo je pretežno katoliško odporniško gibanje, tretje gibanje pa je v komunistični stranki sami in sicer spadajo sem komunisti, ki pasivno nasprotujejo korenitemu preoblikovanju češkoslovaškega gospodar- stva, ki ga zahteva Moskva. Člane te zadnje skupine so proglasili za titovske izdajalce in je zelo verjetno, da je marsikateri izmed njih dobil pogum za svoj odpor v Titovem zgledu. Drugi namen sedanje čistke je vsekakor likvidacija srednjega stanu. Poleg duhovnikov in voditeljev verskih gibanj so po večini aretirali trgovce, podjetnike, strokovnjake, učitelje, doktorje, pravnike, arhitekte itd. Z odstranitvijo trgovcev bo vlada laže nadzirala gospodarsko življenje v državi, z odtegnitvijo inteligence pa hočejo komunisti odvzeti uporniškim gibanjem uspešno vodstvo. S tem pa bodo pridobili tudi precej prostora, ker je veliko pomanjkanje 'stanovanj. Pravijo, da bodo sedaj ta stanovanja, v katerih so prebivali aretirani pripadniki srednjega sloja, podelili industrijskim delavcem. Vlada najbrž upa, da bo s tem pridobila in povečala njihovo naklonjenost, kajti delavci žive sedaj v zelo slabih stanovanjskih razmerah. Na prav tak način so si boljševiki leta 1918 pridobili kmete, ko so odvzeli zemljo zemljiškim posestnikom in jo razdelili mednje. Sedanja čistka ima pa še drug namen. Z aretiranci bodo sedaj napolnili koncentracijska taborišča, ki so postala že neizogibna za gospodarstvo komunističnih držav. Družine onih, ki so jih komunisti odvedli že v začetku terorja, še danes nič ne vedo o njihovi usodi in je njihov strah popolnoma upravičen. Po vsej verjetnosti so ujetnike s prvim prevoznim sredstvom poslali naprej, kjer bodo končali svoja življenja v premogovnikih in uranovih rudnikih. Skratka, komunistična revolucija na Češkoslovaškem se je sedaj pričela utrjevati in Čehi bodo sedaj spoznali, kakšna kultura se rodi iz divjega zakona med vzhodnim barbarstvom in zahodno tehniško zmogljivostjo.“ in se je odpovedal vsakemu nepovoljne-mu stališču. Dobro se zaveda, kako koristno je včasih, ustvariti primerno psihološko vzdušje. V tem smislu je treba tudi razumeti način, kako je pripravil tla za sedanje sporazume po razgovoru z urednikom važnega tednika „Die Zeit“, ki je bil očividno naslovljen na Francoze in Angleže kot tudi na nemško javnost. V tem svojem razgovoru se je pokazal kancler izredno pripravljenega ustreči francoski želji po varnosti. Voditelj opozicije, socialist dr. Schu" macher, je silno napadel to pomirjujočo politiko. Njegovi razlogi so zelo poučni ,ker je izjavil, da kompromitirajo koncesije dr. Adenauerja v Posarju položaj Nemčije v pokrajinah, katere je izgubila na Vzhodu. Vsi, ki poznajo dr. Schumacherja, vedo, da je on sicer impulziven in trmoglav, da pa nikakor ni nacionalist ali aneksionist. On se pač zaveda, da bo prej ko slej vsak Nemec hotel imeti nazaj pokrajine, ki jih je priključila Poljska. Ni lahko hiti v Nemčiji dober Evropejec. Zahodne sile morajo upoštevati ta dejstva pri proučevanju nemškega položaja. Nedvomno se izplača trud za omogočenje sodelovanja Nemčije, toda ne za izsiljevalno ceno. Bodočnost Avstrije (Nadaljevanje s 1. strani.) lejske proizvodnje, ki so jim jo obljubili za časa pariške mirovne konference, moramo presojati z ozirom na veliko večje breme sovjetske okupacije in pa na demontažo avstrijske industrije, ki se še vedno nadaljuje. Želja avstrijskega ljudstva, da si znova pridobi svobodo in neodvisnost, je tako naravna kot tudi zdrava. Dokler mirovna pogodba ni podpisana, skoraj ne morejo stopiti v Evropski svtet in zavzeti svojega mesta v družbi evropskih narodov. Oni verujejo — in to u-pravičeno — da Avstrija lahko še mnogo doprinese k političnemu in kulturnemu življenju Evrope: vkljub okupaciji je Dunaj že skoraj popolnoma pridobil nazaj svoje lice in vzdušje velemesta. Vendar medtem ko zapadne sile pozdravljajo te znake ozdravljenja, si morajo vendar pridržati svojo sodbo. Tako kakor v Nemčiji je tudi v Avstriji mnogo znakov, da nacistična bolezen še ni uničena in na vsak način ostane še vedno dvomljivo, če je mogoče ohraniti demokracijo brez nadzorstva zapadnih velesil. To ni noben razlog za odlašanje mirovne pogodbe ali še za nadaljnjo zasedbo Avstrije. Je pa vsekakor dober razlog, da se morajo Avstrijci sami še bolj potruditi, da postavijo svojo državo na zdravo gospodarsko podlago in da se uprejo vsem skušnjavam, ki bi jih mogle zapeljati v kake politične pustolovščine. Odlomek iz rusko-poljske zgodovine Ko so pred nekaj dnevi poslali sovjetski mogočniki iz Moskve maršala Rokosovskega v Varšavo, kjer je prevzel vodstvo poljske armade, na katero so bili Poljaki nekoč tako ponosni, smo se spomnili na posamezne dogodke iz poljske zgodovine. Ti todlomki iz poljske zgodovine nam kažejo, kako ne-bratsko so postopali razni carji in carice s poljskim narodom. Kakor pa vse kaže tudi „rdeči carji“ ne zaostajajo prav nič za „belimi“ carji. Po carju Petru Velikem, ki je umrl leta 1725, so se kaj hitro vrstili na ruskem prestolu carji in carice, ki so prišli do tega mesta večinoma z raznimi dvorskimi intrigami in se tudi umorov ali pa vsaj odlokov o izgonu v Siribijo raznih neljubih oseb niso bali. V letih Po smrti Petra Velikega pa do 1. 1762, ko je prišla s pomočjo zarote na dvoru na prestol Katarina II., se je zvrstilo kar 6 carjev in caric. Zadnji je bil Peter III., mož Katarine II., ki je pa vladal le pol leta. Dvorska miljenca njegove častihlepne žene Katarine, brata Gregor in Aleksej Orlov, sta ga po naročilu Katarine zadavila. Ravno tako je dala nato carica Katarina ubiti v ječi Prejšnjega carja Ivana VI. Najznačilnejše dejstvo za razmerje rned Poljsko in tedanjo carsko Rusijo je trikratna delitev Poljske, ki jo je doživela Poljska podicarico Katarino II. Prva delitev Poljske je bila leta 1772, druga leta 1793, tretja pa leta 1795. Pri teh delitvah je dobila tedanja Rusija 465.000 km2 in 6 milijonov prebivalcev, Pruska je dobila 145.000 km2 in 2y2 milijona prebivalcev, Avstrija pa 115.000 km2 in 4 milijone prebivalcev. Pod carsko rusko vlado so se Poljaki večkrat uprli ruskemu nasilju, toda vsi upori so bili v krvavih pobojih zadušeni. S Poljaki niso Rusi nikdar posto-pali kot s kakim bratskim slovanskim narodom, ampak kot s suženjskim podložnim narodom. Tako postopanje so skušah istočasno tudi Ukrajinci. Vsled raznih dvorskih intrig sta se prejšnja caričina miljenca brata Orlova carici Katarini zamerila in glavno besedo je dobil na dvom knez Potemkin. Ta se je izkazal kot izredno spretnega politika, ki se je znal prikupiti carici z načini, kakor jih šele danes spet poznamo kot nekaj „udarniškega“ in izrednega. Le s to razliko, da je Potemkin varal carico, danes pa s takimi načini varajo številne ljudske množice. Zaradi razpoloženja, ki je takrat prihajalo po celi Evropi med ljudske množice, je bila carica prisiljena, da je zaukazala nekatere reforme v upravi in ureditvi ruske države. Državo so na novo razdelih v gubernije, uredili so upravo mest in omilih so osebno podložni-štvo ruskega kmeta. Carici so seveda pripovedovali, kako so postali njeni podložniki zadovoljni in kako so razmere v državi urejene. Carica je želela to sama videti in je potovala po državi. Znano pa je zlasti njeno potovanje na Krim, ki ga je Rusija dobila v takratnih vojnah s Turki in Tatari in katerega je Potemkim napravil leta 1787 za novo rusko provinco ali gubernijo, ki se je imenovala Tavrija. Kamor je prispela carica na tem potovanju po državi, je povsod našla silno krasno urejene vasi, v teh vaseh so stanovali v izredno udobnih, skoraj razkošnih življenjskih razmerah zadovoljni vaščani, ki so izražali carici veliko veselje nad njenim prihodom, nad njeno ljudomilostjo in dobrotljivostjo ter nad njeno veliko državniško sposobnostjo, ko je omogočila s svojimi reformami tako življenje navadnemu ljudstvu. Ko pa je carica odšla, so te vasi izginile, izginili so prebivalci, ki jih je dal Potemkin pripeljati v te kraje, carica pa je bila prepričana o silnem blagostanju v ruski državi. Te lažne kraje udobja in zadovoljstva so pozneje začeli imenovati „Potemkinove vasi“. Ko danes beremo o raznih silnih razstavah in o silnih uspehih udarniškega dela po vseh deželah Vzhodne Evrope, se vedno spomnimo na te „Potemkinove, vasi“ in se spomnimo na to, da se sicer kolo zgodovine ne vrti nikoli nazaj, da pa vendar v zgodovini ni nič novega. Ko je po prvi svetovni vojni nastala nova Poljska, je nastala ta proti želji tedanje Sovjetske zveze in le na zahte- vo zahodnih zaveznikov, ki so tako le ugodili pravični zahtevi poljskega naroda. Toda prišla je četrta delitev Poljske. Pri tem sta bila glavna „dediča“ Hitler in Stalin, ki sta si takrat še prijateljsko stisnila roki. Leta 1941 je bila Poljska razdeljena med ta dva, najbrž največja diktatorja, kar jih pozna zgodovina. Zelo verjetno ,še do danes Poljaki tega prijateljstva med tema dvema mogočnikoma, ki sta razdelila njihovo državo, še niso pozabili, četudi danes tega ne smejo povedati. Sicer so po končani svetovni vojni zavezniki spet vzpostavili Poljsko, toda pri tem je morala Poljska zamenjati rodovitne vzhodne pokrajine za zahodne pokrajine, do katerih je imela v glavnem tako že pravico. Ni bila ta določitev novih mej Poljski nikaka ljubezen do poljskega naroda. ampak navadni sovjetski imperializem. Na isti način ,so dobili Sovjeti tudi vse dfle, kjer prebivajo Ukrajinci, katerih je 45 milijonov in kateri tudi ne bi prostovoljno nikdar priznali sovjetske nadvlade. Ali je Evropa celota ? Znani londonski mesečnik ,,XIX Century“ je priobčil zanimivo razpravo „Ali je Evropa celota?“ Iz tega članka vam bomo podali najzanimivejše odstavke. „Evropa je eden izmed pojmov, ki so tako globoko zakoreninjeni v naši miselnosti, da se tega več ali manj sploh ne zavedamo. Večina izmed nas si niti ne predstavlja, koliko problemov nastaja pod pojmom Evropa. Evropa je beseda, ki je prežeta z mnogimi strastmi in vrlinami. Ta beseda ima danes zelo razburljiv pomen. In morda je prav zato postala tako meglena. Bolj sodobni in življenjsko važni politični pojmi so danes Zahodna zveza, atlantska skupnost, sovjetski blok itd. Vse to je pripomoglo k temu, da se je stara Evropa iz preteklega stoletja razblinila ali pa ,se je razdelila, tako da nam današnji pojem Evrope predstavlja nekaj vse bolj omejenega. Za mnoge izmed nas je Evropa področje, ki so nam ga v otroški dobi kazali na zemljevidih kot pestro pobarvano ploskev. S treh strani jo je obdajalo morje, vzhodna meja pa je potekala nekako ob Uralu do Kaspijskega morja in potem preko Kavkaza ob sovjet-sko-turški meji. Predeli Azije in Afrike so bili belo barvani, tako da so sredozemska ozemlja izgubila svojo enotnost. Bela področja so predstavljala kolonije: Sibirija je bila ruska kolonija, Alžerija pa francoska; Evropa je bila domovina bele rase ter vir civilizacije in kulture. Evropejci so lahko in so tudi morali vladati druge celine, toda nihče, izmed prebivalcev drugih celin ni mogel vladati Evropejcem. Toda z leti smo se pričeli zavedati, da ni vsa evropska celina enako pomemb- HimmiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiimiiiiniiiMiimiiiuiiiimmiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimmi Skraj n/ cas /e PREDSEDNIK IRO ZA AVSTRIJO POZIVA VSE BEGUNCE. NAJ NIKAR NE ODLAŠAJO S SVOJIMI NAČRTI ZA BODOČNOST mi oddelki po prvotnem datumu za uki- Odkar je začela s svojim delovanjem organizacija za begunce, 1. julija 1947., so izselili iz Avstrije 133.000 beguncev v različne dežele. Zaradi tega je organizacija za pomoč beguncem mogla ukiniti 8 taborišč tekom preteklega leta v Avstriji. Razen beguncev, ki žive po taboriščih, pa je še kakih 42.500 brezdomcev, ki žive zunaj in ki jih je IRO priznala za begunce, ki imajo pravico do njene pomoči, ali pa bodo v kratkem po pregledu njihovih dokumentov priznani in sprejeti v njeno oskrbo. Predsednik vseh oddelkov organizacije IRO za Avstrijo, general John S. Wood je posebno naglasil, da vkljub odločbi Glavnega odbora IRO organizacije, da nadaljuje z nekaterimi svoji- njenje te organizacije, vendar to nima nikakega vpliva na odločitev, da bo s 30. junijem 1950. ukinjena preskrba in pomoč beguncem na splošno, z edino izjemo v nekaterih posebnih slučajih. General Wood je dalje naglasil: „Pred seboj nimamo nikakega zagotovila, da bodo begunci še po koncu junija 1950. imeli možnost, da se poslužijo ugodnosti, ki jim jih nudi IRO za potovanje v novo deželo in za naselitev tam. Zaradi tega naj se vsi takoj odločijo za novo naselitev. IRO bo pomagala na vse mogoče načine, da se vsi begunci znova naselijo v novi deželi, ah pomoči ne more nuditi prej, predno se vsak begunec sam ne odloči, kaj namerava.“ | na. Zahodno področje je bilo mnogo j važnejše od vzhodnega. Prispevki stare j Grčije in starega Rima so zgodovinski in večni. Zato imamo vtis, da to področje ni bilo osrednje kulturno težišče. To bi morali Iskati nekje med severno Francijo, južno Anglijo in zahodno Nemčijo, ter z Italijo, Dunajem, Berlinom, Skandinavijo in Španijo kot s pomožnimi oporniki. V slovstvenih slikah XIX. stoletja je Rusija še vedno v ozadju. Vendar pa se ti vtisi spreminjajo od področja do področja, od časa do časa, kakor tudi od posameznika do posameznika. V Rusiji si predstavljajo pod pojmom Evrope Nemčijo in sosednje države. Če vprašate Ruse in Angleže, če so Evropejci, vam pogosto odvrnejo, da ne. To je važno, ker nam da razumeti, da je pretežna večina tega, kar si mi predstavljamo pod Evropo, nekaj, kar je zrastlo iz latinskega krščanstva in se dejansko ne razteza daleč čez vzhodno mejo svetega rimskega cesarstva. Zgodovina paše omike ni zgodovina Evrope, temveč zgodovina zahodnega sveta. NemškoJatinsko krščanstvo v srednjem veku ni mislilo samo o sebi, da je evropsko. Bilo je potomec Rima in Jeruzalema. Moralo se je boriti, kot je to storil Rim, da je spreobrnilo pogane in odbilo nevernike. Krčilo si je nadalje svojo pot, dokler niso tehnična in zemljepisna odkritja ponesla narodov z atlantske obale do novih zemljepisna od-lantske obale do novih imperijev, ki so zavzemali večino zemeljskega površja. Na pot so krenili predvsem narodi ob zahodnem evropskem robu, to so bili Angleži in Iberijci (t. j. Španci in Portugalci), pa tudi Francozi in Nizozemci so prispevali svoj del. Ti ljudje so mnogokrat zadeli na področja, ki so bila več ali manj nenaseljena ali pa so na njih prebivali narodi s primitivno kulturo in se niso mogli upirati pritisku nove omike. Večkrat pa so zadeli tudi na orientalske narode, katerih kulture niso niti uničili niti sprejeli. Tako je postal važen pojem belih ljudi — Evropejcev — v razliko od Indijancev in črncev. Tako je Atlantski ocean postal glavna pomorska pot zahodnega sveta, pot, ki je vodila v novi svet do obeh Amerik ali pa okrog Afrike do vzhodnih Indij. V španskih kolonijah v Ameriki sta Cerkev in država sodelovali ter dajali vsej celini latinsko in krščansko kulturo. Angleške in druge zahodne kolonije so bile prvotno manj omikane. Toda v nekem določenem smislu so še mnogo bolj zvesto posnemale kulturne vzore, ki so jih kolonizatorji prinesli s seboj z nasprotnih bregov Atlantika. Ko je večina teh kolonij dosegla neodvisnost, se je pričela pomikati preko Atlantika cela reka emigrantov iz zahodnih držav in nova področja so se pričela čudovito razvijati. Združene države so pričele izredno cveteti. •» Navade, zakoni, jezik in tradicije teh novih držav so se prilagodih novim pogojem, a so nujno izvirali iz prvotnega debla. Nove države so bile pripravljene sprejeti nove kolonizatorje, toda biti so morah enakega rodu. Tako je zahod prenehal prevladovati nad naprednejšimi vzhodnimi omikami. Toda proti drugi polovici preteklega stoletja je zahod prevzel nadvlado naji drugo celino: nad tropsko Afriko. Važnost te celine še vedno narašča. Zahodno gospodarstvo, zahodna kultura in strategija se namreč sedaj razširjajo tudi na tropsko Afriko. Pred letom 1914 n. pr. je Francija nalagala svoj denar, svoje znanje ter je pošiljala svoje stroje v Rusijo. Toda že takrat se je prišel tok teh dobrin preusmerjat^proti Nigeriji in Kongu. Najzanimivejše pa je to, da mora sedaj Zahod nujno pri-klicati v življenje črni svet, da bo vzpostavil ravnovesje v belem svetu. Ta veliki svet, ki se je razširil v atlantski skupnosti, se sedaj izpopolnjuje pod pritiskom gospodarstva in pohtične moči. Vsa ameriška pomoč zahodni Evropi je tako daljnosežna in prihaja iz tako človekoljubnih nagnjenj, da skoraj nima primere v vsej zgodovini. Vendar pa se nam to ne sme zdeti prav nič čudno. To je vse popolnoma naravno. In od takrat dalje, kdo bi preštel vso ogromno reko človeških bitij in blaga, ki se pretaka čez Atlantik in se zopet vrača? To vse nam kaže, kako so si zahodni narodi med seboj odvisni in še bolj nam potrjujejo to mesebojno odvisnost sporazumi, kot sta n. pr. Marshallov načrt in Atlantska pogodba. Povsem drugačno je to vprašanje za vzhodni del področja, ki je na zemljevidih označeno pod imenom Evropa. Vzhodne pokrajine niso doživele istega skupnega razvoja, kot ga je imelo zahodno krščanstvo. Te tudi niso skupnost zase. Slovanska kri, vera in bizantinska abeceda so glavne sestavine njihove omike. Jugozhodni del teh zemelj je bil mnogo let vključen v bizantinsko cesarstvo. Pozneje je bilo vključeno to področje v turški imerij, ki je bil mohamedanski naslednik Bizanca. Medtem se je bizantinska tradicija, ki je po večini slovanska, razvila posebno med Rusi. Toda ruske zemlje tvorijo tudi neko drugo veliko naravno skupnost: to je področje hunskega in tatarskega imperija, ki se širi od latinskega sveta do Kitajske. Moskva je postala tretji Rim. To se pravi, da je bil Bizanc drugi po vrstnem redu. Njeni voditelji so postali neka nova vrsta cezarjev in samovladar-jev. Tako je danes Stalin potomec Ju-stiniana prav tako kot velikega kana. Zato moramo razlikovati v Evropi dve glavni središči omike. Zahodna polovica Evrope je bila domovina latinskega krščanstva in starejša polovica atlantske skupnosti. Vzhodna polovica pa je tvorila prednji del slovansko-bi-zantinskega sveta, ki se je širil proti Pacifiku. Ko spoznamo to razliko, nam bo marsikaj jasno, kar doslej nismo mogli razumeti. Gotovo je torej, da povzročimo le zmedo, če trdimo, da je Evropa celota zase, v primeri z Ameriko ali Azijo. Dejansko pa je stvar drugačna. Načrti za tesnejšo Evropsko zvezo, za konfederacijo z eno skupščino in svetom so le sredstva za organizacijo evropskega dela zahodnega sveta. Le zmedo in obup pa bodo rodili poizkusi, da bi še nadalje skušali sanjati o Evropi iz zemljevidov, katera se širi tudi proti Vzhodu in izpušča Ameriko. Namen tega članka je le dokazati, da niti zgodovina niti zemljepisna lega ne opravičujeta dosedanjega pojmovanja Evrope. Napačno bi bilo misliti, da se Evropa konča ob velikem političnem in kulturnem prepadu ob Atlantiku na eni strani in ob Uralu na drugi strani. Izpopolnjevanje zahodnega sveta ni nič nenaravnega, ni morda prisiljen ukrep, ki ga narekuje vojna nevarnost. Utrjevanje vezi v atlantski skupnosti je le naravna posledica tega, kar se je zgodilo v preteklosti. lillillllililllli! Beri in širi • „Koroška Kroniko“ • žcifdoicutfkci uefr V davnih časih so poznali Zaplotarji le cerkveno uro na zvoniku. Žepne ure. so jim bile neznane, ker so bile še v mestih redke. Nekoč se je cerkvena ura pokvarila. Cerkovnik Matevž je ni znal in mogel popraviti, drugi Zaplotarji še manj. Morali so se ravnati po sončni uri. Župan Jernej Zmrzel je začel razmišljati, kaj bodo Zaplotarji začeli, če bo oblačno in ne bo sonce vzšlo ter bo deževalo ali pa snežilo. Skrbi mu niso dale še ponoči počitka. Kdaj bodo njegovi občani vstajali in kdaj legli k počitku, kdaj kuhali, krmili in molzli. Sklical je modre občinske svetovalce k seji. Pri dolgi mizi so razmišljali, tuhtali, kadili, podpirali glave in kimali drug drugemu. Peter Bobnar je dvignil bistro, kuštravo glavo in dejal: „Ravnajmo se po luni ali pa po zvezdah!“ Župan ga je zavrnil, da velja za luno in zvezde isto kakor za sonce. Če se nebo. potemni z oblaki, ga ne bodo videli. Kako naj občani tedaj uganejo uro? Nato se je oglasil tesar Martin Plešnar: „Stvar je preprosta. Če se zdani, se začne dan in če se zvečeri, se prične noč.“ Zaplotarji so radi poleževali. Tudi občinski svetovalci in župan so ljubili dob gotrajno spanje. Zato je predlog propadel. Prismodajevemu Juriju je padla v glavo imenitna misel. Tehtno je odprl s ščetinastimi brki in brado zakrita usta in zinil: ..Zakaj tako dolgo pomišljamo? Ali nimamo petelinov, ki navsezgodaj naznanjajo jutro?“ ,,To je modra beseda," je pritrdil -župan in vsi svetovalci so prikimali. Le to , jim je delalo preglavice, da niso imeli pri vsaki hiši petelina. Tedaj je zadevo rešil župan. Ponudil je svojega velikega petelina, da ga postavijo na zvonik, od kjer bo vsako jutro budil občane. Martin Plešnar je prevzel nalogo, da je postavil lepega pevca na streho cerkvenega stolpa in ga tudi privezal za noge. Petelin se je razjezil nad modrostjo občinskih svetovalcev, trikrat zakikirikal, nato pa utihnil za vedno. Ker so se Zaplotarji zanesli na njegovo petje, so še dremali, ko je sonce stalo že visoko na nebu. Nočni čuvaj Miha Pajek, dolg in suh možicelj, je opazil, da je petelin visel s povešenimi perutmi na zvonikov! strehi. Tekel je k županu in sporočil žalost- STARA MODROST IN ŠE KAJ Pogosto šele tuja nevoščljivost človeka na njegovo srečo opozori. Ljudje zahtevajo potoke krvi, da popravijo krivico. Bog se pa zadovolji z eno samo solzo. SUka šsm &md no vest. Jernej Zmrzel je takoj sklical sejo, pri kateri so modri občinski možje sklenili, naj petelin za kazen visi v vetru in soncu. In ostal je na strehi, dokler se ga niso usmilili krokarji in razklju-vali njegovo na pol strohnjeno telo. Zaplotarji so ostali brez oznanjevalca ure. In župan je razmišljal in tuhtal, tako da so mu lasje začeli siveti. Nekega dne je zašel v Zaplot znameniti Pavliha, ki je prehodil pol sveta in uganjal burke, a mnogim ljudem pomagal. Zglasil se je tudi pri županu, ki mu je milo potožil svoje skrbi in ga vprašal za nasvet, kako bi najbolje določili dnevni čas. Pavliha je vzel iz žepa malo, lepo okroglo stvar, jo pokazal županu in dejal: ,.Čas je zlato.“ Jernej Zmrzel jo je ovohal in ogledal od vseh strani, a si ni znal razložiti, kaj naj bi pome- nila. Pavliha je pa potrepal župana po rami in dejal: ,,To je novi čas, ura. Dajte. mi pest cekinov in goldinarjev, pa vam jo darujem!“ Župan je sklical sčjo in pokazal svetovalcem Pavliho in uro. Vsi so zavriskali od veselja, tako da si je Pavliha zatisnil ušesa. Takoj so zbrali denar in ga izročili navihancu. Le-ta je razložil županu, kako je treba ravnati z uro, jo navijati in čistiti. Svetovalci so sklenili, da ostane ura pri županu. Pavliha jim je napravil napis: „V hišo stopi in poglej, pri županu uro zdej!“ Zaplotarji so priredili veliko gostovanje. Jedli in pili so do črne noči in od črne noči do belega dne. Brez strahu so bili, kdaj bo zasvetila jutranja zarja in kdaj bo nastopil večerni mrak. Sonce je pa vzhajalo vsako jutro in zahajalo vsak večer ter se smejalo za-plotarski modrosti. Q tleti Zori jesenski sad, umirajo gredice, iz dalj že diha hlad. Pojema sonca moč; vse nekam se odpravlja in dan odhaja v noč. Orač hiti domov, sejalec tiho moli za rast in blagoslov. V dolini pod goro prepevajo krilatci svoj zadnji spev v slovo. Kričijo jate vran, boje se hudih časov -plod skoro bo obran. Limbarski ZA NEDELJSKO POPOLDNE I id h h .Ml mmm ii" L.1 I ! ifiä'T' sir' ;it i'jÜl'Öf k.” :i4 U:i-> !' _ . . . T _ _.........__ ... aasiia....h..." s mmmmm- T~ ps IT :| F S K "J :30 SŠps" X.II. ir ms T P4 ;... ii“...1..i. i“jirj..... ;6U Ü15 T-" F |;67a ;8S F virr F ü , lir'r* . iFlr TTIf; ril : a« «■n....i.r > ■ liri: »ur s i.IS m .. saMM ■ Ji“ :1F*L : i CHP i "i" i i” ! BaiPlMKiIEir “ I f i=i Üi,ui i M B :.1P1.■“TTlLLlB llTltlLJ.I.«pl “ l!’“i ; 11» ' ŠSS#HI .•.'Jv Besede pomenijo: Vodoravno: 1 ameriška denarna enota; 5 nesporazum, zmeda; 13 vrsta žita; 18 dolžinska mera; 19 ptič; 20 morska riba; 21 naokrog, približno; 23 gora pri Postojni; 24 lepo vedenje; 26 proročišče, uganka; 28 prekop; 32 ne-oženjen moški; 35 član evropske narodnostne skupine; 36 brez dani govora; 38 egiptovsko božanstvo; 39 slavnostno oblačilo; 42 veznik; 43 cerkveni izraz; 44 svetopisemski narod; 47 hladno orožje; 48 obstaja, živi; 49 slovansko moško ime; 51 Cankarjevi začetnici; 52 žen. ime; 56 majhen denar, razdrobljenost; 59 strelno orožje; 60 praznična jed; 61 gorovje v Južni Aziji; 64 do polovice .deloma; 65 pomožni glagol; 66 zvezda repatica; 67a avstrijsko glavno mesto; 70 oseba iz sv. pisma; 73 ptica roparica; 74 kuhinjska posoda; 76 žitarica; 77 grabežljiv, umazan; 80 vzklik; 81 prostor za športne igre, borbe; 82 drevored; 85 del kolesa: 87 zadnji del, zaključek; 89 razdobje; 90 du-haprisoten; 94 azijski poglavarski naslov ; 95 Stritarjev roman; 96 bibavica, naraščanje morja. Navpično: 1 plačilno sredstvo; 2 oblika kopne zemlje; 3 iz lesa; 4 površinska enota; 5 časovni veznik; 6 predlog; 7 ena od obeh rok: 8 ruska reka; 9 češka vprašalnica; 10 žensko ime; 11 domača pritrdilnica; 12 „anno Domini" (Gospodovega leta); 14 polmer trikotniku včrtanega kroga; 15 v bližini, približno ; 16 glasbeni izraz; 17 južna rast- lina; 18 pesniška vprašalnica; 22 skrajšano žensko ime; 23 nasprotje od dneva; 25 član staroslovanskega plemena; 27 del pluga; 29- operna pesem; 30 cilj, smisel: 31 kratica za „ljudska fronta“; 32 kratica za „športni klub“; 33 znana celovška kavarna in slaščičarna; 34 žensko ime (pomanjševalnica); 35 ustni izloček; 37 sila, jakost; 40 lovsko glasbilo, piščal; 41 veznik; 42 kratice neke. poročevalske agencije; 45 okrajšava za „ednino"; 46 visoko drevo; 47 žensko ime; 94 veznik; 50 kratica dobrodelne organizacije; 53 pripadnik neke rasne skupine; 54 vrtna njivica; 55 glagol premikanja; 57 vodna žival; 58 krajši izraz za „bodemo“; 62 konec očenaša: 63 očka; 67 domače klavno ži-vinče; 68 merilka časa; 69 Stritarjevi začetnici; 70 nada; 71 veznik; 72 izraz žalosti; 73 hiter, brz; 75 planina v Srbiji, znana po bitki v prvi svetovni vojni; 78 ptič pevec; 79 strupene žuželke; 81 žensko ime; 83 prvi osebni zaimek; 84 neka številka; 86 domača žival, čuvaj; 88 reka v Rusiji; 90 kratica za „prejšnji"; 91 veznik; 92 prihodnji; 93 nikalnica. SLOVENSKI PREGOVORI O BEGU Grdo je bežati, ‘pa koristno. Kdor beži, na zdravi koži leži. Kdor beži od koristi, beži korist od njega. Kdor lovi, teče kar more; kdpr pa beži, teče bolj kakor more. San/e mladosti Čuj, pravkar večerni je ave vzplaval nad tiho vasico, za duše, ki čakajo vroče, poprosit Boga in Devico. Oblaki kot ovčke so zbrani, kozolci po senu dišijo, kostanji ob cesti nenehno v večerni pogovor šuštijo. Zarja že tone v zapadu, v polju nihče se ne zgane, le moje sanje otroštva pod okni na vasi so zbrane. Hodim in znance pozdravljam, otroke, ki sence lovijo, in angele poleg zibeli, vse dokler še ti ne zaspijo. M. Jakopič Gledališče Začetek predstav ob 20'00 20. nov.: 10.15 predstava za otroke: Repoštev. 20.00: Potnik brez prtljage. 21. nov.; Koncert Glasbenega društva: Robert Schumann: Slike iz Goethejevega Fausta. (Solo, zbor, orkest.) 22. nov.: Potnik brez prtljage. Red B. 23. nov.: Dunajčanke. 24. nov.: Potnik brez prtljage. Red C. 25. nov.: Orlov. Operetna premiera. Red A. 26. nov.: Orlov. 27. nov.: Divji lovec. Opera. „(Tl