DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik XIII. V Ljubljani, junija 1896.	6. zvezek.
Praznik presvetega rešnjega Telesa.
Častimo presveto rešnje Telo!
Zakaj kruh božji je tisti, kateri je iz nebes prišel, in svetu življenje daje.
Jan. 6, 83.
Ko je Salomon postavil svoj tempelj in prenesel v to svetišče tudi skrinjo zaveze, videl je, da je slava in veličastvo božje napolnilo tempelj. Začuden zakliče: Je li tedaj verjetno, da prebiva Bog e ljudmi na zemlji ? Če Te nebo in nebes nebesa ne obseeejo, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal ? (2. Kron. 6, 18.) Poglejmo pa tudi mi danes presv. zakrament in spomnimo se, kar nas uči sv. vera. Bolj po pravici kakor Salomon moramo zaklicati: Ali je mogoče, da neskončni Bog živi med nami? Kdo bi verjel, da se zakriva njegovo neskončno veličastvo v mali podobi kruha iz gole ljubezni do grešnih ljudij ? Kdo bi verjel, da se nam revnim ljudem daje zavživati, ko bi nam večna Resnica tega ne bila povedala? »Poglej kristijan! tukaj je tvoj Zveličar«, kliče nam sv. cerkev, ko nam kaže na presv. Zakrament. Ko bi se nam Jezus pokazal v svetlobi svojega veličanstva, ne mogli bi ga gledati s svojimi grešnimi očmi. On so v ti podobi ponižuje, da bi tiste, ki ga vredno za-vživajo, povikšal. Angelji v nebesih prepevajo pred njegovim obličjem: Svet, svet, svet je Gospod Bog Sabaot, kako ga pa moramo počastiti šele mi ubogi ljudje, ker iz ljubezni do nas prebiva med nami? častiti moramo Zveličarja v sv. zakrament u tudi zaradi tega, ker on sam češčenjc od nas zahteva.
22
Poslušajmo torej, kako nam je Bog razodel to svojo voljo. Ob jednem obudimo željo, da bi nas ta volja božja probudila k večjemu češčenju sv. rešnjega Telesa.
I.	Imenitne dogodbe v sv. pismu nas učijo, da moramo častiti sv. rešnje Telo.
1.	Izraelci so imeli v puščavi krasen šotor, in pozneje še lepši Salomonov tempelj. V tem šotoru se je hranila skrinja zaveze. Bog sam je dal Mojzesu naročilo, kako naj naredi skrinjo zaveze. Skoro vsa je bila zlata. Na oglih je imela štiri roče, ki so bili zlati; tudi pokrov je bil iz čistega zlata; in na vrhu pokrova sta klečala dva angelja kerubina, izdelana iz zlata. In kaj se je hranilo v tej skrinji zaveze? Mojzesove table, Aronova palica in skledica mane, ki je izpod neba padala. Tako je bila skrinja zaveze predpodoba naših tabernakeljev, pa le slaba predpodoba, ker mnogo svetejša so shranjevališča, v katerih prebiva sv. rešnje Telo, Bog sam!
če je bila skrinja zaveze ozaljšana in dragocena, kako se ne bi spodobilo, da so dragoceni, ozaljšani, lepi naši tabernakeljni! Izraelci so po božjem naročilu donašali za sv. šotor darov: zlato, srebro, bron, škrlat, dragocen les itd., ali naj bi mi kristijani ne imeli še mnogo bolj dolžnosti, da donašamo darov in skrbimo za lepoto mnogo svetejših šotorov — za naše cerkve?
2.	Pri Izraelcih je bila v šotoru posebna miza, na katero so postavili dvanajst hlebov ali kruhov. Tudi ti kruhi so bili predpodoba naših sv. hostij. In kaj mčnite, kakošna je bila miza, na katero so polagali tiste kruhe? Poelati jo, tako je Bog rekel Mojzesu, z najčistejšim zlatom, in napravi ji zlat rob okrog in na robu štiri prste visok zrezan okrajek, in vrh njega drug zlat venec okrog. (2. Mojz. 25.)
Tudi ta miza nas uči, da mora vse dostojno biti, karje v zvezi b sv. rešnjim Telesom.
3.	To so bile pa le predpodobe, ki so spominjale samo na najsvetejši Zakrament v novi zavezi. In ko je Gospod prišel in ta zakrament postavil, je že s tem tudi On nekako naznanil častitljivost sv. rešnjega Telesa, da je večkrat o njem govoril, in da je na zadnje za slovesni tisti trenotek, ko se je vršilo pri zadnji večerji prvo sv. obhajilo, izbral, kakor pravi sv. Marka, veliko obcdnico, lepo dvorano, ne kako preprosto sobo; izbral si je »dvorano«, in sicer pogrnjeno dvorano.
Če je torej Bog hotel, da so bile reči, ki so na sv. režnje Telo spominjale, tako Čiste, da, celo dragocene — kaj je hotel s tem pokazati? Pokazati je hotel s tem, da celo mrtva stvar naj časti visoko svetost tega zakramenta. Kaj naj potem človek stori, ki ima um in pamet, ki mora prevdariti, da se zavoljo njega vse to godi?
Zato je Gospod pri zadnji večerji učencem noge umival, da bi naznanil, da mora biti umit na duši, kdor zavživa sv. obhajilo. In sv. apostol Pavel je zapisal kar grozne besede: Človek naj sam sebe presodi, in tako naj je od tega kruha in pije od tega keliha, zakaj, kdor nevredno je in pije, si sodbo je in pije, ker ne razloči Telesa Gospodovega.
S strahom, s svetim spoštovanjem naj pristopa verni kristijan k angeljski mizi; s spoštovanjem pa naj se bliža večkrat tudi taber-nakeljnu v cerkvi, da počasti Jezusa v sv. zakramentu. Takrat, ko se je Kristus v betlehemskem hlevcu rodil, prišli so sami angeljci
iz nebes, pa so mu pesem zapeli: čast Bogu na visokosti......
in pastirji so slišali ta glas — — in so šli molit sv. Dete. O, če ne bomo mi že po angeljsko peli, vsaj pastirje posnemajmo, da bomo pred te naše jaslice, ki jih imamo še zmiraj pred očmi, večkrat prišli molit.
II.	Kaj hočem na dolgo razlagati, kako je Bog po apostolih, po svetnikih in mučencih prvih časov naznanjal voljo, da naj verniki časte sv. rešnje Telo! Preobširno bi bilo to. Sv. Ambrož piše: Mi častimo presveto Telo Jezusovo v skrivnostnih podobah, apostoli so častili Jezusa v človeški podobi. Ravno tako govore drugi učeniki. Ti sveti možje, školje, nam pričajo, kako so verniki takrat prejemali sv. obhajilo, ob jednem pa je sv. Duh po njih govoril, saj oni so bili voditelji sv. cerkve, katero vlada Duh božji.
Povem naj pa, kako je Bog poznejši čas, deloma prav pred kratkim poživil češčenje sv. rešnjega Telesa.
1. Prvi dokaz zato je vpeljava današnjega praznika sv. rešnjega Telesa.
V nekem samostanu v Litihu na Nizozemskem je živela pred 600 leti pobožna nuna. kateri je bilo ime Julijana. Le-ta je prav posebno častila najsv. Zakrament. V molitvi je večkrat videla neko posebno prikazen. Videla je na nebu luno, pa ta luna je bila na robu zmeraj nekoliko oškrbljena. Prosila je Boga, da bi ji razodel, kaj ta oškrbljeni rob pomeni. In Jezus ji reče: »Ta luna pomeni
22*
sedanji stan sv. cerkve, temni del v njej pa pove, da manjka v cerkvi še jedne slovesnosti, katero naj bi katoličani obhajali. Ima se namreč obhajati spomin postavljenja presv. rešnjega Telesa, in sicer slavneje, kakor je to mogoče v velikem tednu, ko se obhaja spomin mojega trpljenja.« Ukazano jej je bilo, da se mora po njej ta praznik vpeljati. Ponižna devica se je imela za preslabo, da bi mogla kaj tacega izvršiti. Res je morala zavoljo svoje namere prestati mnogo zaničevanja in bridkega preganjanja. Ali že brž po njeni smrti je papež Urban IV. leta 1264 za ves katoliški svet zaukazal prelepo slovesnost, ki se sedaj vrši na praznik sv. rešnjega Telesa.
To se je torej godilo bolj v starih časih. V novejši dobi, v našem stoletju, je Bog vnovič razodel, kako drago mu je, da se zbirajo kristijani krog sv. rešnjega Telesa.
Živel je pred kratkim na Francoskem pobožni duhovnik, čegar ime sedaj slovi po katoliškem svetu; P. Eymard mu je bilo ime. Ta mož je skozi dvajset let premišljeval o tem, da sv. rešnje Telo premalo častimo. Nek notranji glas mu je neprestano prigovarjal, da naj skazuje posebno ljubezen Jezusu v sv. Zakramentu. In nazadnje mu je Marija sama, Mati božja, razodela: »Vse skrivnosti včlovečenega Sina imajo posebne bratovščine in redove, da jih častijo; le skrivnost sv. rešnjega Telesa nima nobenega tacega reda.« Na te besede Marijine je zbral nekaj duhovnikov skupaj, v posebno družbo, ki so med drugimi obljubami naredili posebno to, da bodo v prvi vrsti skrbeli za češčenje svetega rešnjega Telesa. In ta samostanska družba šteje zdaj več samostanov, in v malo letih se jim je pridružilo skoro 50 000 duhovnikov iz celega sveta, ki so se zavezali, da bodo vsak teden vsaj jedno uro molili pred sv. rešnjim Telesom.
Tako so ti božji opomini, dani svetim možem, svetnikom in svetnicam, tudi nam v opomin, da postanemo častilci Jezusa v sv. Zakramentu. Ako bomo to storili, gotovo si bomo s tem naklonili ljubezen Kristusovo. Saj tudi stariši imajo rajši tiste otroke, kateri jim več ljubezni skazujejo, tistih, kateri se za očeta in mater ne zmenijo, tudi stariši tako ne morejo ljubiti.
Namen moj je bil danes, lc to pokazati, da Bog hoče, da posebno častimo sv. rešnje Telo. če Bog hoče, potem se Bogu ustavljamo, če tega ne storimo. In kakošen odgovor bomo enkrat dajali, če so bomo hoteli pred večnim Sodnikom kaj izgovarjati, da nismo mogli krščansko živeti. Rekel bo: Saj ste mene imeli, zakaj mo pa niste iskali, zakaj vam je bila družba druga ljubša kakor moja? Kaj sem jaz od vas tako malo ljubezni zaslužil? Zakaj niste prod moj prestol hodili prosit darov krščanskih
čednostij, stanovitnosti v dobrem, dal bi vam potrebne milosti? Zakaj se niste od mene učili križa nositi ? Ali vam nisem iz taber-nakeljna klical: Bodite sveti, kakor je vaš Oče v nebesih svet ? Ali vam nisem še zmeraj govoril: Veite se od mene, jaz sem krotak in iz srca ponižen ? Bil sem med vami, pa kaj vam je moja pri-čujočnost v vaših cerkvah mogla pomagati, če ste tako težko čakali, kedaj bote iz cerkve prišli? Bil sem med vami, pa prazni so stali velikrat hrami moji, ko bi se bil lahko jeden ali drugi odtrgal, da bi v cerkev prišel nekoliko pomolit; bil sem med vami, pa spoznali me niste, nekateri ste še sveto mašo lahkomišljeno opuščali, celo ob nedeljah niste k sv. maši prišli; bil sem med vami in velika ttečerja je bila pripravljena in svati povabljeni, pa izgovarjali ste se, da ne morete priti. Bil sem na gori Kalvariji, in dva razbojnika pri meni, jeden na levi, drugi na desni. Kaj sta zato morda oba razbojnika bila zveličana, ker sta mene imela za tovariša? Ne! Le jeden je bil zveličan, tisti, ki me je odpuščanja prosil, tisti, ki je pokoro delal — levi razbojnik se je še v smrti norčeval. Pekel je bil njegov delež.
O kristijani, poslušajte, kako vam bo Kristus govoril, prav gotovo govoril. Ali ni to velika nehvaležnost, da smo tako mlačni pred Najsvetejšim v cerkvi? Naučite se, v cerkev hoditi molit.
O varujte se vsega, kar bi moglo božjemu Zakramentu biti v žaljenje. Koliko greha se vsak dan stori; koliko kletvine, jeze, prepira, goljufij, tatvin, grdih, ostudnih, nečistih grehov. Ti grehi so ostre puščice, ki Jezusovemu Srcu zavdajajo hude rane. Učimo se s svojimi molitvami Odrešeniku lajšati žalost, katero mu napravljajo veliki grešniki. Bog je potrpežljiv! Kakor so Kristusu v obraz pljuvali, tako še zdaj nekateri Kristusu v obraz pljujejo. On to mirno prenaša. Le tu pa tam pokaže svojo moč, kakor jo je pokazal na Oljski gori, ko so beriči pred njim popadali na zemljo. Ravno taki zgledi nam zopet resno kličejo, da svete reči v svetosti imejmo. — Ker smo prej videli, kako je Bog različne služabnike svoje napeljeval k češčenju sv. rešnjega Telesa, povem za sklep le še en izgled
III.	kako Bog zaničevalce najsv. Zakramenta k a z n uj e.
Sloveči nemški duhovnik Kolping pripoveduje to-le dogodbo: V Renski pokrajini sta dolgo v noč popivala dva brezbožna brata z drugimi tovariši. Drugi dan je bil praznik. Ko se je že bližala polnoč, vstane jeden tovarišev, češ, da je jutri praznik in
da mora domu, da bo šel k sv. maši. Pijana druhal se je jela iz mladeniča norčevati in zasramovati praznike in sv. mašo. Jeden tistih bratov še porogljivo pravi: »če hočete, pa napravimo tu mašo.« Rekši, ogrne nekake cunje, prinese velike bukve, položi na mizo, kozarec mu je bil kelih, krožnik božja skledica ali patena. Brezbožnež je začel oponašati duhovnika, kako opravlja sv. mašo. Brat njegov prinese še mal zvonček, da mu zvončklja. Hudobnež že hoče, da bi posnemal povzdigovanje. Razuzdanci, ki so okrog stali, so brili svoje norce in se posmehavali. Kolovodja te hudobije povzdigne kupo, brat zvoni. . ali groza: v hipu, ko vzdigne roko, razdrobi’ se kozarec v dva dela, brezbožnež pade znak in obleži mrtev na tleh. Brata njegovega pa je napadla božjast, daje silno pene tiščal in se divje semtertje metal. Vsa druhal se je v strahu razpršila. Jedeh je od samega strahu takoj dobil sive lase. Brat, ki je maševal in padel na tla, bil je mrtev, druzega brata so morali dati v norišnico, in nikoli več ni bil pri čisti pameti. — Kolping dostavlja, da je sam to družino poznal, in da mu je vse to nekdo pravil, ki je bil pričujoč pri tej hudobiji.
Da, Bog hoče, da častimo sv. rešnje Telo. Zato, kristijani, hvalimo Jezusa Kristusa, da hoče pod podobo kruha prebivati med nami in nas krepčati s svojim svetim Telesom in s svojo krvijo. Hvalimo ga zlasti s tem, da bomo vselej hodili s svetim strahom v cerkev in ga pobožno molili v sv. Zakramentu.
Častimo ga s tem, da bomo pri sv. maši, pri tem nekrvavem daru, tudi sebe, svojo dušo in telo darovali nebeškemu Očetu in ga večkrat vredno tudi v sv. obhajilu sprejemali. Potem nas bo Jezus pod podobo kruha obiskal tudi na smrtni postelji, ko nas bo vse zapustilo, in nas bo spremil v večno življenje, kjer ga ne bomo gledali več pod podobo kruha in vina, ampak kakoršen je, od obličja do obličja, kjer ga bomo vekomaj ljubili in brez konca vživali. Amen.	____________ j. Mikš.
Druga nedelja po binkoštih.
I. Izgovori evangeljskih gostov.
Neki človek je napravil veliko večerjo.
Luk. 14,16.
In jaz, Janca, sem videl sveto mesto, novi Jeruzalem, priti iz neba od Boga pripravljeno, kakor nevesta, ki je pripravljena svojemu zenitni. In sem slišal velik glas: Glej prebivališče Boga z ljudmi! — In Bog bo obrisal vse solze od njih očij, in smrti nebo
več. Tudi ne bo več ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine, ker prejšnje je minulo. (Raz. 21, 1.) Tako piše sv. Janez v skrivnem razodenju in popisuje še dalje krasoto nebeškega Jeruzalema: pravi, da je svetloba njegova podobna blišču dragega kamena, da je sezidano na dvanajstih dragih kamenih, in da je vsak temeljni kamen okrašen z biseri. Ulice so iz čistega zlata. Mesto ne potrebuje ne solnca ne lune, zakaj veličastvo božje ga razsvetljuje.
In v tem krasnem mestu je pripravil velikansko večerjo človek — v današnji evangeljski priliki — človek Jezus Kristus. Povabil je ljudi v gosli — k večerji, k večni, brezkončni radosti. In gostje? Ali so prišli? Sv. pismo pravi: Začeli so se vsi skupaj izgovarjati. Povabljenci so se torej odrekli povabilu in niso hoteli na sv. goro h Gospodu, ki jim je pripravil večerjo dragih jedil iti čistega vina.
Tudi mi, predragi v Kristusu, smo povabljeni na to večerjo, saj je namen vsakega človeka večno zveličanje. Zato preglejmo izgovore svetopisemskih gostov, da se še mi ne bomo tako izgovarjali in ogibali povabila. Zakaj gorje nam, če nas zadene trda beseda dobrega Boga: Povem vam pa, da nobeden onih mož, kateri so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje.
1. Prvi se je izgovarjal: Pristavo sem kupil in moram iti in si jo ogledati. Jezus Kristus nam pokaže tu bogatega človeka, ki kupčuje s posestvom, ki je ponosen in prevzeten na svoje imetje. Sv. pismo ne pravi, da je kupil hišo, ampak vilo. Vilo torej je kupil, nekako letovišče, pristavo, kakor jih kupujejo oholi bogataši, da se po njih kratkočasijo in zabavajo in uživajo življenje. V tem, ko sirote prezebajo po zimi, po leti pa ginejo od vročine, bahajo se bogatini s tem, da nimajo dosti jednega stanovanja, mora jih biti več na izbiro po letnih časih. — S to priliko je hotel označiti naš ljubi Zveličar prvi poglavitni greh — napuh, prvo zaviro, ki mnogim zapre pot v nebeški Jeruzalem. Saj je vedel, da so angelji prvi žalili Boga, skrunili njegovo veličanstvo, skrunili — z napuhom. Napuh je zaprl prvi nebeška vrata in vstvaril pekel. Napuh je tudi zaprl nebeška vrata za mnogo tisočletij: Saj je bil taisti greh, ki nam je ukradel raj, taisti greh, ki je razdivjal zveri, taisti greh, ki je zarodil trnje in osat na zemlji — in ki je sprl človeka z Bogom. Evi se je ljubilo gospodarstvo in ni hotela biti pokorna. In ker je hotela gospodinjiti tako visoko kakor Bog, zato je bila ponižana tako, da ji je gospodinjila smrt, gospodinjila
bolezen, gospodinjila suha in pusta zemlja, gospodinjila pregreha. In kakor se je zgodilo Evi in Adamu in angeljem, tako se bo vsakemu neukrotljivemu napuhnjencu. Kdor visoko leta, nizko sede. Od stopinje do stopinje se dviga človek zoper Boga — prah zoper stvarnika, dokler tega ne zavrže in hoče biti sloboden, sam svoj gospod. In prav ta greh je jeden poglavitnih vzrokov sedanje žalostne dobe. Napuh podpihuje otroke zoper stariše, hlapce zoper gospodarje, podložnike zoper vladarje in vse ljudi zoper Boga. »Prostost in svoboda«, doni dandanes povsod. In ker Bog zahteva pokorščino, in pokorni niso napuhnjenci, ampak ponižni, zato se hočejo ljudje najprej odtujiti Bogu, sv. veri — in odtod silno pe-šanje sv. vere, izginjanje strahu božjega — in odtod tudi to, da jih mnogo izmed poklicanih ne bo izvoljenih, da ne bodo okusili nebeške večerje, ker je niso vredni. Pazimo, predragi, da ne bomo med njimi tudi mi!
2. Drugi je rekel: Pet jarmov volov sem kupil m jih grem poskusit. Sv. Avguštin piše o teh Gospodovih besedah: Pet jarmov volov — to so peteri čuti človeški: vid, posluh, voh, okus in tip. In po pravici primerja veliki cerkveni učenik naša čutila z voli: Vole vpregate v plug, da orj6 in preobračajo zemljo. Voli hodijo leno, glavo imajo povešeno in le v tla gledajo. Čuti delajo s človekom prav tako. V tla — v pozemeljsko srečo so obrnjene vse misli in želje tistega, ki se da voditi počutkom. Po tleh rije, zemljo preobrača — le minljive zaklade vidi in ceni, za one pa, ki jih ne sne rja in ne pokonča molj, za one se ne mčni. Petero jarmov so brezvercu, hudobnežu počutki. Ti ga oklepajo in tiščijo k tlom, ti ga vodijo, da ne krene nikdar iz umazane brazde posvetnega uživanja, da ne pogleda nikdar kvišku — proti nebesom — proti Bogu.
Predragi v Kristusu! Tudi izmed nas ima vsak teh petero jarmov! Pazimo, da bomo jarme mi uklepali, mi navezali, ne pa nasprotno, da bi jarmi nas uklonili. Kako nevaren je jarem očij! Oči so okna, skozi katera pride smrt v dušo. Koliko ljudij je že bridko točilo solze iz tistih očij, katerih niso prej brzdali, podjarmili! Koliko nedolžnih deklic je izgubilo najlepse bogastvo, največjo doto — nedolžnost, zato, ker jih je podjarmil jarem očij. Koliko mladeničev je leglo v prerani grob, koliko se jih je pogubilo za časnost in večnost zaradi očij. Job je bil pobožen mož, veren in stanoviten, da je prestal najhujše poskušnje, kakor bi jih težko kdo izmed nas. In ta Job pravi: Sklenil sem pogodbo s svo-
jitni očmi, cla ne bom nikdar gledal device. Ne glejmo torej, česar nam gledati ni treba. Tudi svetopisemskega gosta je gnala radovednost gledat, kakošno vole da je kupil. Zakaj on ni rekel: Grem vole past, tudi ne: grem orat z voli, ampak: grem vole poskusit. Radovednost gaje odgnala od večerje, radovednost, grešni pogledi so že mnogim odprli oči in hkrati odprli pot proti peklu.
In ravno taka radovednost privleče marsikakega v družbo, kjer se govori grdo, pohujšljivo, zabavlja čez bližnjega, čez vero. Radovednost nagne marsikoga, da posluša, kaj se bere v tej in oni slabi knjigi, slabem časniku. Sprva je sama radovednost, ali kmalu se prevrže ta v veliko zanimanje in kmalu se ga bolj prime umazano govorjenje, kot najboljša pridiga. Uho ga je podjarmilo, uho uklenilo. Torej, bodimo obrezani na srcu in ušesih, kakor pravi sv. Pavel, da ne bomo nastavljali ušes tam, kjer se govori tako, da žali verno, nedolžno srce. Toliko bolj pa moramo paziti, da ne bomo sami tisti žalivci, ki z nepodjarmljenim jezikom škodujejo bližnjemu in sebi.
3. Izgovor tretjega se nam bi zdel na prvi pogled še najbolj opravičen. Kdor se oženi, izpremeni stan, bil bi opravičen, da v takem resnem trenotku ne hodi drugam na gostovanje. Ali tukaj je hotel Kristus naznaniti, da se je ta, ki se izgovarja, oženil sem se, tako trdno oklenil mesenosti, da sc nič ne meni za nebeško večerjo, da se tudi ne meni za zakon kot zakrament, marveč le za zakon kot priliko samega vživanja. Oženil sem se — tako jih govori mnogo dandanes — pomehkužil sem se, navadil sem se grešnega znanja, ne morem ga pretrgati. Ne bodo okusili nebeške večerje! Oženil sem se — prevzela me je grešna strast. Sedaj mi je oslabela volja, pamet otemnela, nič več ne živi on, živi prav za prav strast v njem. Sedaj se izgovarja: Oženil sem se — rad bi hodil k sv. zakramentom, rad bi se tega in onega odvadil — ali — ali oženil sem se, mesena strast me je prevzela, rad bi jo pustil, toda ona me noče pustiti; in ta strast mu prigovarja: še enkrat, še sedaj, še danes, še nocoj — potem nikdar več. Revež sluša, ker so njegova ušesa v jarmu, sluša in privoli, da bi zadovoljil zadnjikrat poželenju. Zastonj! Strast je nenasitljiva, strast je ogenj; če mu več daš, več povžije, več hoče imeti!
Varujmo se, predragi v Kristusu, teh in takih izgovorov! če se bomo tako izgovarjali, ne bomo okusili večerje. Bodimo slepi, hromi in kruljevi, da pojdemo na večerjo. Slepi, kadar se nam
ponuja prilika pogledati kaj takega, kar škoduje, ali bi vsaj utegnilo škodovati naši duši! Bodimo hromi in kruljevi, kadar bi bilo treba v slabo druščino, na krive poti, na pohujšljive veselice-Potem pride tudi po nas Božji hlapec — angelj varuh in nas povede v večni Jeruzalem in tam poreče Bogu: Gospod, zgodilo se je, kakor si ukazal. Amen.	F. S. Finžgar.
2. Nasledki mlačnosti v prejemanju zakramenta presv. rešnjega Telesa.
Povem vam pa, da nobeden unih mož, kateri so bili povabljeni, ne bo okusil moje večerje. Luk. 14, 24.
Velika večerja, o kateri govori Gospod Jezus v današnji evangeljski priliki, pomeni med drugim zakrament presvetega rešnjega Telesa, katerega pobožnost obhajamo zlasti slovesno v osmini praznika presvetega rešnjega Telesa. Povabljeni pa v tej evangeljski priliki pomenijo tiste ljudi, kateri so vsi mlačni in iščejo vsakor-šnih izgovorov, da hodijo le redko kdaj k mizi Gospodovi ali k svetemu obhajilu. Kakor nekdaj mnogim Izraelcem v puščavi ni bila všeč nebeška mana, in so hrepeneli po loncih mesa v Egiptu; tako tudi zdaj mnogi kristijani nimajo nobene želje po sv. obhajilu, velikoveč hrepenijo po posvetnih mesenih veselicah tega sveta. Kaj pa je nasledek tega, da se nekateri kristijani vsi mlačni pripravljajo k božji mizi, ali pa od nje odtegujejo?
To nam je Jezus sam prav živo povedal v neki podobi. Po zadnji večerji, pri kateri je postavil zakrament presvetega rešnjega Telesa, rekel je med drugimi lepimi nauki tudi to-le svojim apostolom: Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni, in jaz v njem, on rodi veliko sadu, ker brez mene ne morete nič storiti. Ako kdo v meni ne ostane, bo venkaj vržen, kakor mladika, in bo usahnila, in jo bodo pobrali in v ogenj vrgli in zgori. (Jan. 15, 5. 6.) S temi besedami je izrečena osoda tistih, kateri nimajo nobenih pobožnih želja po sv. obhajilu, marveč so vsi mlačni do tega nebeškega kruha. Naj vam torej danes nekoliko govorim o nasledkih mlačnosti v prejemanju zakramenta presv. rešnjega Telesa ter vam pokažem, kako nesrečni so tisti, kateri zavoljo ljubezni do tega sveta Jezusa premalo iščejo in ljubijo. Govoriti hočem v imenu Jezusa in Marije-
I.	Mislim, da vsak izmed vas pozna vinsko trto, ki se ovija ob steni kake hiše. Na vinski trti rastejo mladike, katere po letu lepo dišeče cveto, nastavijo grozdiče z jagodicami, ki se zmerom bolj debele in se poslednjič napolnijo s prijetnim sokom. Glejte, kakšno moč dobivajo mladike od trte, da morejo zeleneti, cveteti in sad roditi! če se pa mladika odčehne od trte in loči, usahne, in noben grojzd se ne bo naredil na njej; in če se mladika od trte odreže, ko so bili še grojzdiči na njej, le ti nikakor ne dozorijo in zgnijejo. Le če se mladika drži trte, prinese sad, ločena pa nikakor ne.
Kar pa je trta mladiki, to je Jezus Kristus kristijanu. Zato sam pravi: Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni, in jaz v njem, on rodi veliko sadu, ker Vrez mene ne morete nič storiti. Kristjan pa se z Jezusom sklene pri sv. obhajilu; zakaj Jezus pravi: Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Kaj pa je nasledek tega, če se kristijan začenja ločiti od Jezusa in se zdrževati svetega obhajila, tako da ga le malokdaj in še takrat, kadar ga prejme, s slabo pripravo prejme? Svetniki Božji in pravi Božji služabniki niso drugje pravega veselja dobivali, kakor le pri Jezusu. Vsak pogovor, vsaka pojedina, vsako branje je bilo za-nje brez vsega okusa in brez dopadajenja, ako se ni začelo v presvetem imenu Jezusovem. Tako sv. Avguštin sam o sebi pravi, da mu ni dopadla nobena knjiga, če ni našel v njej Jezusovega presvetega imena. Kako vse drugače pa je pri tistih, in mora biti pri tistih, ki se iz mlačnosti zdržijo sv. obhajila, in hočejo lahkomišljeno brez Jezusa živeti! Nad pobožnimi pogovori nimajo nobenega dopadajenja, in se jih po moči ogibljejo, svete pesmi so jim dolgočasne, ljubše so jim posvetne. Branje dobre knjige jih nič ne veseli. Iz cerkve gredo vsi mrzli, kakor so prišli. Božja beseda jim ne gre do srca. In če jedenkrat ali dvakrat v letu vendar-le prejmejo sv. zakramente, dozdeva se jim to silno zoprno in težavno, ne čutijo nobenega veselja, da so se z Jezusom sklenili, ampak le v tem obstoji njih največje veselje, da je zdaj zopet za več mesecev opravljeno! Vprašam le: ali kaj ljubijo Jezusa taki, ki nimajo nobenih želja se ž njim skleniti? Taki so podobni mladiki, ki še ni prav odrezana od trte, ampak je nalomljena in se le nekoliko še trte drži. — Kaj pa ljubijo vendar taki, ki nimajo veselja, se z Jezusom skleniti pri sv. obhajilu? Oh, njih srce je polno skrbi za časno, take veseli le to, kar se njih mesenim počutkom v jedi in pijači
in v nečistosti prileže, ljubijo le slaba znanja in tovarišije, zato jih celo Jezusova neskončna ljubezen do nas in želja, se z nami skleniti, nič ne gine, da bi tudi taki kdaj želeli, sc z Jezusom skleniti. Glejte! taki so kakor mladika, ki je nalomljena, komaj še kaj živeža dobiva od trte!
II.	Pa poglejmo osodo takih kristijanov, kateri se kakor mladika od Jezusa ločijo in usahnejo. — Jezus pravi na dalje: Ako kdo v meni ne ostane, bo venhaj vršen, kakor mladika, in bo usahnil. S temi besedami je naznanil Gospod Jezus žalostni stan in osodo tistih, ki se s smrtnim grehom popolnoma ločijo od Jezusa, njega ne prejemajo več pri sv. obhajilu, ali pa, če ga prejemajo, ga nevredno prejemajo. Kaj se zgodi s takimi? Kakor mladika, ločena ter odrezana od trte, nikakor ne more več dobrega sadu obroditi, tako tudi kristijan ne, ako ni več z Kristusom sklenjen. Od kod hoče le tak kristijan dobivati moč, da bi se skušnjavam ustavljal, če ni sklenjen z Jezusom in ne ljubi njega, ki se z grehom tako močno žali in vnovič križa ? Kako se hoče poboljšati tak človek, kateremu se pretežek zdi vsak trud za Jezusa? In kod hoče on dobivati potrebno milost za vsako dobro delo, posebno za poboljšanje življenja, če se zapre studencu vseh mi-lostij, Jezusu Kristusu? Od tod pride, da taki nesrečni kristijani ločeni od Jezusa, po zgubljeni milosti božji za nebesa nič dobrega več ne storijo, hudega pa strašno veliko, ker čedalje bolj gazijo v pregrehe, zlasti v napuh, v lakomnost, ker jim je le za časno mar, v nečistost, ker brez Jezusa postanejo vsi poživinjeni, v požrešnost in pijanost, ker nimajo nobenih želja po angeljskem kruhu, sv. obhajilu, če pa vendar katerikrat tudi taki kristijani pristopijo k božji mizi, ne zgodi se to iz ljubezni do Jezusa, ampak zavoljo ljudij, zavoljo velikonočnega listka, brez prave priprave in brez resnične volje se poboljšati, in tako prejemajo sveto obhajilo v sodbo in pogubljenje, ker Gospodovega telesa ne razločijo od druge navadne jedi, zato, tako piše sv. apostol Pavel, je med vami veliko slabih in bolnih, in veliko jih spi (v svojih grehih). (I. Kor. 11, 30.) Glejte tukaj žalostno osodo ali nesrečni stan takih kristijanov, ki niso s Kristusom sklenjeni po sv. obhajilu! Oni kakor mladika, ki je odrezana od trte, usahnejo in ne morejo več sadu prinesti, in če so tudi kaki grojzdiči dobrih del nastavljeni, splesnijo in zgnijejo in ne dozorijo ter nimajo vrednosti za nebesa.
III.	In kaj se zdaj zgodi z mladiko, koje usahnila? — Jezus o taki mladiki, ki je usahnila, tako le pravi: In
jo bodo pobrali, in v ogenj vrgli in zgori. Od trte odrezana, suha mladika ni prav za nobeno rabo, kakor kak drug les, ne more se iz nje nobena posoda narediti, res ni za druzega, kakor da se v ogenj vrže in zgori. To je osoda ali konec tistih, ki se od Jezusa ločijo, in ž njim sklenjeni več ne živijo, — njih osoda ali cilj in konec je ogenj. Pa ogenj je mnogoteren, časen in večen. Naj-poprej pride časen ogenj, ali nekoliko pekla že tukaj na zemlji. V človeku, ki se popolnoma loči od Jezusa, se vname ogenj hudih strastij, potem pa plamen pekoče vesti. Naše srce, pravi sv. Avguštin, je ncpokojno, dokler v Bogu ne počiva. Ali more mar srce pokojno biti, če se prostovoljno od Boga — od Jezusa — loči, ko njegovo milost zametuje in njegovo večerjo zaničuje? V srcu, v katerem ni Boga, kraljuje peklenski duh, in ta je neusmiljen trinog, ki vžiga v takem srcu ogenj neukrotenih strastij napuha ali lakomnosti, ali nečistosti, ali pijančevanja, ali jeze in sovraštva itd.
Pa bodisi, da je ogenj hudih strastij pogorel, in je greh zarad starosti ali slabosti sam človeka zapustil, ali ima nesrečni človek, ki se je ves od Jezusa ločil, kakor mladika od trte, mar zdaj mir v svojem srcu? Oh, nikakor ne, zakaj zdaj šele gori in ga peče v njegovem srcu zbujena vest, ki je prava predpodoba peklenskega ognja na zemlji. O kako hudo peče zdaj zbujena vest človeka, ki se je ločil od Jezusa in je le svojim strastim služil! In Bog je hotel, da bi tacega človeka pekoča vest k pravi pokori pripeljala! Ali kaj je zanj, če nespokorjen, nagle, neprevidene in nesrečne smrti umrje? Potem bo vržen v tisti strašni ogenj v peklu, ki po besedah Jezusovih nikoli ne ugasne.
Kristijani, pojasnil in razložil sem vam danes le besede Jezusove, s katerimi nas on sam, večna resnica uči, kakšni nasledki zadevajo tiste, kateri so vsi mlačni v prejemanju zakramenta presvetega rešnjega Telesa. Sprvega postajajo mlačni za božje reči sploh, in začenjajo se ločiti od Jezusa, podobni so nalomljeni mladiki na vinski trti. Kmalo se pa po storjenem smrtnem grehu popolnoma ločijo od Jezusa, podobni so suhi mladiki, ki se od trte odreže; in kakor odrezana mladika ne more več sadu roditi, tako tudi taki ne prinašajo nič dobrega sadu, ampak lo grenek sad greha in hudobij. In kakor poslednjič suha mladika ni za druzega, kakor za ogenj, tako tudi take kristijano, ako se ne spokorijo, čaka časni ogenj hudih strastij in pekoče vesti in kedaj večni ogenj v peklu. O kristijani 1 varujmo se torej mlačnosti v prejomanju
sv. rešnjega Telesa. Skrbimo, da, kakor je mladika tesno sklenjena z vinsko trto, tako tudi mi z Jezusom sklenjeni ostanimo. Jezus sam pravi: Kdor v meni ostane, in jaz v njem, on prinese veliko sadu. , O prosimo torej Jezusa, da nas on sam vnema z ognjem svoje božje ljubezni, da bomo po njem hrepeneli, njega radi vživali na zemlji z živo vero, in ga kdaj v gledanju njegovega obličja vekomaj ljubili in vživali v nebesih! Amen.
J. Kerčon.
Tretja nedelja po binkoštih.
I. Pobožnost v čast presv. Jezusovemu Srcu.
Vojak je s sulico njegovo stran odprl, in zdajci je tekla kri in voda iz nje.	Jan. 19, 34.
Gledal si gotovo že kedaj v jasni noči vedro nebo, na katerem se lesketa na milijone zvezdic; one svetijo v čast njemu, ki jih je naredil. Koga ne gane tak pogled ter ga ne presune, kot je presunil velicega Ignacija, ki je opazujoč ponočno nebo vskliknil: O kako se mi studi zemlja, če pogledam v nebo! — Takemu jasnemu nebu, posutemu z zvezdami, so mi zdi podobna sv. katoliška cerkev s svojimi milimi, blažečimi, v srce segajočimi pobožnostmi, ki se svetijo in žare na njenem obzorju, ter ganejo srce vsacega mislečega kristijana. Kako mila je n. pr. pobožnost k detetu Jezuščku, ko molimo novorojenega Zveličarja, ležečega v jaslih. Kako pretresa naše srce žalostni veliki petek, ko stojimo z žalostno Materjo božjo pod križem. Koga ne gane taka ljubezen, koga no vnema k nasprotni ljubezni? Kako ljubeznive so pobožnosti k sv. rešnjemu Telesu, k časti deviške Matere Marije, v prid vernih duš v vicah itd.
Poznam pa pobožnost, ki po svoji žarki svetlobi presega vse druge tako, kakor presega poldansko solnce nočne zvezde, pobožnost, ki s svojimi blagodejnimi žarki razsvetljuje in ogreva svet, pobožnost, ki jo je vžgal Zveličar sam na nebu sv. cerkve, pobožnost, ki je udomačena, bi rekel v najzadnji kmečki vasici, jo-li uganete, dragi moji? Uganili ste jo gotovo užc nekateri; jaz mislim pobožnost k milemu, presv. Srcu Jezusovemu. »Hvaljeno, moljeno, s hvaležnim duhom ljubljeno bodi presv. Srce Jezusovo v presv. zakramentu vsak trenutek časa v vseh tabernakeljih sveta
do konca vekov«, tako se glasi opravičen izdihljej, obdarovan z odpustki. Opravičen je ta zdihljej, pravim. Kaj na svetu, vas vprašam, bi sploh še moglo ljubezni vredno biti, ako ne presveto Srce Zveličarjevo, ki se je iz čiste ljubezni izpraznilo, povžilo za nas? Zato jih ima to milo presv. Srce prijateljev na milijone po vseh delih sveta; prepričan sem, da ste tudi vi prijatelji temu predobremu Srcu in da radi poslušate, ako se oznanjuje njegova dobrota, ljubezen in darežljivost. To hočem storiti danes jaz. Govoril bom v čast presv.Srcu 1) o zgodovini te pobožnosti, 2) da nas k tej pobožnosti nagiba volja božja in lepota in korist te pobožnosti same.
Daj, o presv. Srce Jezusovo, da bo naše srce Tvojemu jed-
nako!
I. Ko bi me ti, dragi kristjan, vprašal, koliko stara da je pobožnost do presv. Srca Jezusovega, bi ti odgovoril: zgodovina pravi, da par stoletij. Če pa stvar globokeje pomislimo, ti moram odgovoriti: stara je toliko, kolikor je staro krščanstvo.
Začetek ima ta pobožnost pri veliki daritvi na gori Golgati, ko je odprla sulica Srce umrlega Zveličarja in to odprto Srce je takrat postalo pribežališče vsem vernikom. Ljubezen do tega presvetega Srca je gorela že v srcu žalostne Matere božje pod križem ; plamtela je v srcu učenca ljubezni, plamtela od tedaj, ko je pri zadnji večerji slonel na tem presv. Srcu. Žarek ljubezni do tega presv. Srca je gorel v sv. Petru; ko ga je vprašal Jezus: Simon, Jonov sin, ali me ljubiš? je trikrat zagotovil: Gospod, gotovo da te ljubim! Kaka ljubezen do tega presv. Srca je ogrevala srce svetemu Pavlu, velikemu apostolu narodov, ki je navdušen vskliknil: Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove ? Ali nadloga ? ali stiska ? ali lakota? ali nagota? ali nevarnost? ali preganjanje? ali meč? Svest sem si namreč, da ne smrt, ne življenje, ne angelji, ne poglavarstva, ne oblasti, ne sedanje, ne prihodnje, ne moč, ne visokost, ne globočina, ne druga stvar, nas ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, katera je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem. (Rim. 8,35.39.)
Plamtela je ta ljubezen v milijonih svetih mučenikov, ki so radovoljno hiteli v smrt zanj, ki je prej zanje prenesel smrt. Draga je bila že od nekdaj ta pobožnost bogoljubnim dušam in mnogi sv. cerkveni učeniki v prelepih besedah slavč presv. Srce Jezusovo.
Longinus — pravi sv Avguštin, — je s sulico prebodel stran Jezusovo ter je odprl Srce. Jaz sr, zatekam vanj in mirno počivam.
— O kako dobro je, o kako sladko je — vsklikne sv. Bernard — stanovati v Srcu Jezusovem! Kak zaklad je to Srce, kako dragocen biser! Kad vse dam iz rok, samo da si tega pridobim! V tem tem-pelju, v tem svetišču, pred to skrinjo zaveze hočem moliti, hočem častiti ime Gospodovo ter govoriti s prerokom: Jaz sem našel Srce Jezusovo, svojega kralja, svojega brata, svojega prijatelja! Sedanji naj večji prijatelj Srca Jezusovega bi ne mogel lepše govoriti. Glejte, vrata raja so odprta — govori serafinski učenik sv. Bonaventura — meč, ki je zabranil vhod, je bil premagan od sulice vojščakove in odprl sc nam je zaklad večne modrosti in ljubezni. Pojdite tedaj vanj skozi sveto rano! — O sv. Srce Jezusovo — piše ponižni sv. Frančišek Salezij — o vir najvikše ljubezni, kdo te more vredno častiti? Kdo ti bo povrnil ljubezen z ljubeznijo? Ti si vir vseh milostij. In na drugem kraju: Kdo bi ne ljubil tega kraljevega Srca, ki je bilo tako neizmerno usmiljeno do nas?
Tako navdušeno so govorili sveti možje o preš v. Srcu Jezusovem in njih besede so prijetno odmevale v srcih vernikov. Vedno pogostejše najdemo svetih duš, ki so poznale, čislale to pobožnost, med drugimi sosebno nuna sv. Jedert in sv. Mehtilda, ki ste spisali cele bukvice lepih molitvic do sv. Srca Jezusovega, tako lepih, da jih je narekoval vidoma sam sv. Duh. Kartuzijanski menih, Lands-berger, (živeč v 16 stoletju) je to pobožnost poznal, rad opravljal, hvalil lepoto in dobroto tega presv. Srca ter pobožnost do njega širil, kjer je mogel. Na njegovo prizadevanje je dal napraviti vsak menih v Kartavzi v Kolinu na vratih celice ali pa v celici sami podobo presvetega Srca Jezusovega in jo častil. Poprijeli so se te pobožnosti tudi sv. Bonaventura, sv. Peter Kanizij, Henrik Suzo, sv. Alojzij in drugi.
Znamenito je, da je sv. Frančišek Šaleški pripravljal pot tej pobožnosti; dozdevalo se je velikemu služabniku Božjemu, da se v sv. cerkvi nekaj novega in velicega snuje. Redu obiskovanja, ki ga je on"ustanovil, je dal za grb sv. Srce, obdano od trnove krone, na vrhu pa križ; redovnicam je pa priporočal, naj posnemajo lepe čednosti najsvetejšega Srca, krotkost in ponižnost, in da so bodo potem lahko imenovale hčere Jezusovega Srca. In ravno iz tega reda je prišla med svet ta pobožnost.
Sedaj spoznate, da sem imel prav, trdeč, da so ljubile in častile pobožne duše presveto Srce Jezusovo, odkar so je začelo krščanstvo, seveda le bolj na posameznih krajih in bolj tiho in zasebno. Javno in slovesno se je začela praznovati ta pobožnost v
sedemnajstem stoletju. Vstanovil jo je Jezus sam ter se poslužil v ta namen slabotnega orodja, osebe brezvplivne, nepoznane svetu, priproste nune bi. Margarete Marije Alacoque, živeče v samostanu obiskovanja Paray-le-Monial na Francoskem.
Že v mladih letih je to priprosto nuno Gospod z milostmi čudovito oblagodaril, v samostanu pa ji je razodel svoje Srce in to razodenje je bilo začetek te slavne pobožnosti.
Nekega dne je molila Margareta pred Najsvetejšim, kar stoji pred njenimi očmi — oj čudo — Jezus, ter ji pokaže v odprtih prsih Srce. Vse ognjeno je bilo in v plamenu, žarilo se je kot solnce, bilo je prozorno kot gorski kristal (steklo), ovito je bilo s trnjevo krono, na vrhu je imelo križ. In Jezus je spregovoril: Moje Srce je tako prepolno plamteče ljubezni do ljudij, da tega plamena ne more več zadrževati. Ta plamen mora na dan in ti mi moraš pomagati, da se razodene ljudem in jih obogati z zakladi, ki jih obsega. Naj ti imenujem te zaklade: oni so ozdravljajoče in posvečujoče milosti, ki jedino morejo človeka rešiti iz brezdna pogube, čeravno si ti nevredna in nevedna, sem vendar zato ravno tebe izvolil za svoj namen, da se bo tem jasneje pokazalo, da je to delo moje delo.
Od tega časa je Margareta od dne do dne dobivala večje milosti. Večkrat se ji je prikazal Zveličar ter ji milo tožil nad nehvaležnostjo ljudij. Glavno prikazen pa je imela nuna 16. junija 1. 1675 v nedeljo po prazniku presv. rešnjega Telesa. V molitev vtopljena kleči Margareta pred Najsvetejšim, prikaže se ji zopet Jezus, pokaže ji Srce, ter spregovori: »Poglej tole Srce, ki je ljudi tolikanj ljubilo, da se je zanje izpraznilo in povžilo. Namesto hvaležnosti pa prejemam od mnogih le nehvaležnost, zaničevanje, nespodobnosti, božje rope in mrzloto v tem zakramentu ljubezni. Kar me pa še bolj boli, je to, da colo srca, ki so meni posvečena, z menoj tako ravnajo. Zato zahtevam od tebe, da se prvi petek po tej osmini odloči kot poseben praznik v čast mojega Srca, in da verniki ta dan sv. obhajilo iz tega namena prejemajo, da se nekoliko zadosti brezštevilnim nespodobnostim, ki se mu gode ta čas, ko je na oltarju izpostavljeno. Jaz ti obljubim, da so bo moje Srce razširilo in bo razlilo najbogatojše in obilnejše milosti na tiste, ki častč to moje Srce in se trudijo, da bi ga častili tudi drugi.«
Boječa redovnica se zelo prestraši, ko čuje to naročilo, ter reče: »Oh, Gospod, na koga si se pa vendar obrnil ? Na tako slabo stvar, na revno grešnico in ravno moja nevrednost lahko podere
23
vse tvoje namene!« »Ne veš li« — odgovori Jezus — »da se jaz slabih stvarij poslužim, da osramotim močne, da se ravno na majhnih in ubogih v duhu najjasnejše razodeva moja moč? Jaz bom tvoja moč, nič se ne boj!« »Daj mi tedaj« — odgovori Marjeta — »kakšen pripomoček, da morem spolniti, kar zahtevaš!« »Obrni se« — reče nato Jezus — »na mojega služabnika o. Klavdija de la Colombiere ter mu reci v mojem imenu, naj stori, kar največ more, da utrdi to pobožnost. Težav bo obilo, pa teh naj se nikar ne plaši. Pomisli naj, da vse premore isti, ki v sebe nič ne zaupa, vse zaupanje pa na mene stavi.«
Marjeta in o. Klavdij sta izpolnila naročilo Jezusovo ter začela goreče širiti pobožnost do Jezusovega Srca. Kljub velikim zaprekam sovražnikov se je urno širila prelepa pobožnost; vidna je bila pomoč božja. Kmalo je bila pobožnost vkoreninjena daleč po svetu. Umirajoča Marjeta je vskliknila: Z veseljem umrjem, ker Srce mojega Zveličarja začenja znano prihajati. In sedaj je ni skoraj cerkve, ne navadne hiše, katera bi ne hranila Srca Jezusovega; na tisoče in tisoče jih je vpisanih v bratovščino presvetega Srca; devetnajst časnikov v raznih jezikih oznanjuje po svetu slavo in ljubezen Jezusovega Srca. Vse kaže: to delo je delo božje.
II. Ko bi videli kralja — piše o. Franko — ki je vsadil v vrtu poleg svoje palače drevesce, zahajati vsak dan na vrt, ogledovat to drevesce, oblivat, obrezovat, negovat, o mislili bi si: to mora biti dragoceno drevesce, ker je ima kralj tako rad. Ali ni ravno tako z našo pobožnostjo? Kristus Gospod sam jo je vsadil v vrt svoje cerkve, jo negoval in podpiral. Večkrat se je prikazal sam bi. Marjeti ter jo podučeval; z njeno pomočjo se je razširila ta sv. pobožnost na vse kraje ter je postala ljuba katoliškemu ljudstvu. Pa, ko bi tudi druzega ne bilo, zadosti je, da jo je on hotel in želel. Ali ne zasluži Jezus, da mu željo njegovega Srca izpolnimo? »O,—je dejala Marjeta, — »ko bi vendar mogla povedati vsemu svetu, kar vem o tej ljubeznivi pobožnosti — kako prijetna je Odrešeniku — vem, da bi ne bilo najti kristijana, ki bi bil tako mrzel, da bi ji ne bil udan.«
»Bog hoče«, — so klicali, ko so hodili križarji oproščovat sv. deželo iz rok Turkov. Ta beseda: »Bog hočo« je kar vlekla srca vernikov. Tud: danes velja ta beseda: »Bog hoče«, pa v drugem pomenu. Bog hoče namreč, da se časti in poveličuje najsvetejše Srce njegovega Sina. In naša dolžnost je spolnovati to sv. voljo božjo; saj je pa ta pobožnost tudi tako lepa in nam potrebna.
»Poglej to-le Srce« — rekel je Jezus svoji služabnici, »glej je, ki je ljudi tako ljubilo — glej, ti rečem, poglej je dobro, kako plamti ljubezni, kako hrepeni po ljubezni, glej križec nad Srcem in reci sebi: To le Srce je počilo zame na križu, bilo je zame predrto: hotelo je zame izliti zadnjo kapljo krvi. Poglej je, ovito je s trnjem in štej, kolikrat je bilo ranjeno zate; štej, če moreš, bolečine, ki jih je trpelo od prve ure življenja, dokler ni nehalo biti na križu, in reci sam pri sebi: zame se je to zgodilo, za moje grehe; in če si ti to presv. Srce, ki tako plamti ljubezni, vedno le žalil in mučil in je vidiš le še hrepeneti po tvoji ljubezni; če vidiš, da nate, kljub tvoji nehvaležnosti, iz tega Srca priteče toliko studencev milosti in usmiljenja, nate pravim, ki si mučilec njegov, povej, se li moreš še ustavljati taki ljubezni? Kdo bi nc ljubil tega ranjenega Srca ? zakliče sv. Bernard, kdo naj bi ne ljubil tako ljubečega Srca? Po pravici je pisal papež Pij IX.: »Kdo bi mogel imeti tako trdo in kamenito srce, da bi ne čutil ljubezni do tistega sladkega Srca, ki se je dalo zato prebosti in raniti, da bi takorekoč naša duša našla ondi počivališče in zavetje, kjer bi bila varna pred napadi in zalezovanjem sovražnikov?«
človeško srce je vstvarjeno za ljubezen; nekaj mora ljubiti; oj, obrnite to svojo ljubezen presvetemu Srcu Jezusovemu; molite, častite to Srce; kažite svojo ljubezen v dejanju, da hočete in delate samo to, kar hoče Jezus od vas, da postaja tako vaše srce podobno temu presvetemu Srcu, da je vaše srce čisto, pohlevno, goreče za čast božjo, da se spolni tako volja Jezusova: Učite se od mene, ker jan sem krotalc in ie srca ‘ponižen. In pokazal se bode pri vas bogat sad te ganljive pobožnosti do presv. Srca.
»Neštevilne so milosti in zakladi, ki jih ima v sebi to Srce za svoje častilce«, je dejala sv. Marjeta. Znabiti imaš strah, da nc boš zveličan, ali te plašijo nevarnosti dušne in telesne ? čuj besede pobožnega služabnika božjega: V tem presv. Srcu dobimo orožje za brambo, zdravilo za bolezni, mogočno pomoč v skušnjavah, najslajšo tolažbo v bridkostih in načistejše veselje v dolini solz. — če se čutiš slabega ter zabredeš vedno v stare pregrehe, je Srce Jezusovo zate brezdno usmiljenja in moči. — če te tare napuh, beži k ponižnemu Srcu Jezusovemu! Ako te hudo nagnjenje hoče pahniti v nečiste misli ali dejanja, skrij sc v to presv. Srce in varen boš. V vsaki stiski, v vsaki potrebi boš našel pomoč v tem presv. Srcu; saj je obljubil to Jezus sam bi. Marjeti, rekoč: »Izlil bom obilost milostij na tiste, ki bodo častili mojo Srce.« In v smrti, v tem
23*
strašnem trenotku, bo presv. Srce tvoje gotovo zavetje! Sladka je smrt za zvestega in stanovitnega častilca Jezusovega Srca. Kakor se golob v nevihti in viharju in pred lovci skrije v skalovju, tako se boš skril ti ob grozni smrtni uri, ko te bo hotel dobiti v pest peklenski lovec, v Srcu, ki se je dalo ob smrti zate raniti, prebosti. Vem, da moj Zveličar živi, boš rekel, in strah pred smrtjo bo zbežal od tebe. Taka smrt je sladka!
O ljubimo njegovo Srce, saj je tudi ono nas ljubilo do skrajne meje in nas bo z ljubeznijo oklepalo do našega zadnjega zdihljeja!
Pa kam se je zgubila ljubezen kristijanov do tega presvetega Srca? Ne časte ga mnogi, sovražijo ga celo. Oj žalostno Srce Jezusovo! Oj Srce usmiljenja vredno!
Kdo bi preštel one, ki žive leta in leta v grehih kot sužnji satana, ki nosijo satana na jeziku in uče te peklenske govorice nedolžne otroke ; ki govore grde, nesramne govorice in pojo umazane pesmi, se pohujšljivo obnašajo, nedolžnost zapeljujejo na plesu, pri igri, celo v cerkvi .... Oj ubogo Srce Jezusovo, kako zabadajo ti nehvaležneži ostro trnje v te! »Oj, kaj sem ti storil, zdaj povej, nesrečno ljudstvo moje«, tako toži žalostni Jezus, kateremu zaradi teh pregreh stiska bolečina Srce. »O kristijani, o ljudje, o grešniki, usmilite se me, usmilite . . jedno prošnjo imam do vas«, govori Jezus, »jedno prošnjo, katero uslišite iz hvaležnosti za vso mojo ljubezen, usmilite se, ne prebadajte več mojega Srca, ne vekšajte mojih srčnih ran. če me že nočete ljubiti, saj nehajte mučiti to Srce, ki vas je ljubilo do konca in bilo predrto za vas.«
Gane naj ta mila tožba Zveličarjcva vaša srca; kaj ne, da boste vi vsi odslej delali veselje temu Srcu ter z bridkostjo obžalovali svoje dosedanje pregrehe, s katerimi ste mučili to Srce? Da no bi enkrat vas zadela beseda prerokova: Videli bodo, koga so prebodli in bi bilo to Srce prisiljeno vas na veke od sebe odločiti in pahniti v večni ogenj!
Oj vžgite, vpihajte raje sedaj iskrico ljubezni, ki vam tli v srcu vašem do presv. Srca Jezusovega, da bo iz te iskrice so vnel plamen do tega Srca; ta plamen vas bo rešil večnega plamena. Ljubite to presv. Srce, častite ga, posebno v zakramentu svetega rešnjega Telesa, imejte v časti podobe presv. Srca; opravljajte radi molitvice v čast presv. Srcu sestavljene. Kolikor bolj si boste prizadevali ljubiti to presveto Srce, tembolj se vam bo omilila ta pobožnost in govorili boste lahko s sv. Lorencem Justinijanom
lepe in ganljive besede : Oj, ko bi jas bil ista sulica, Tei je prebodla Jezusovo Srce! Ne pustil bi se potegniti is tega sv. kraja, is tega Srca! Tukaj — bi vskliknil — naj bo počivališče moje na veke! to setu si isvolil! Tu hočem vekomaj bivati! Bodi goreč častilec najsvetejšega Srca, srečen boš v življenju in smrti. Zakliči torej prav iz srca: Jezus, tebi živim, tebi umrjem, tvoj sem živ in mrtev. Amen.	Fr. Rihar.
2. Usmiljenje Božje do grešnikov.
Ta grešnike sprejema. Luk. 15, 2.
Veliko grehov današnjih kristijanov izvira iz neskrbnosti in lahkomišljenosti, in to še posebno v letih mladosti. Ti so, ki se po besedah v bukvah modrosti (2.) med seboj nagovarjajo: Pridite in uživajmo pričujoče dobrote. Napolnujmo se z dragim vinom in mazili. Venčajmo se s cvetlicami, dokler ne svenejo; naj ga ne bo travnika, kjer ne bi se sledila naša sladnost in razuzdanost, če pa človek pride k pameti, razsodnosti in k spoznanju in se nekoliko globeje ozre v svoje življenje, mora se sam svojega dejanja in nehanja prestrašiti in zdihovati: Oh, koliko grehov sem vendar že svoje žive dni storil! Koliko dobrega sem opustil! Kolikrat in kako hudo sem že razžalil svojega Boga v nebesih! Kolikrot bi me bil Bog, ako bi bil z menoj ravnal po svoji pravičnosti in ostrosti, lahko pahnil na dno pekla in v večno pogubljenje! In kdo je na svetu, kdo med nami, kateri bi se ne prestrašil tako nad svojimi grehi? Kje je človek, kateri ne bi se moral grešnika imenovati? Ali pa mar hočemo zategadelj sami nad seboj obupati? O kaj še ! Prav v današnjem sv. evangeliju imamo tolažbe dovolj, da nam ni obupati, zakaj kaže nam 1. da Jezus sam grešnike k sebi kliče, 2. da še Jezus sam grešnikov išče, in 3. da Jezus celo grešnike sprejema. — To bodi zapopadek mojega današnjega ogovora in vaše pazljivosti!
I. Sv. evangelij pravi, da so se cestninarji in grešniki Jezusu približali, da bi ga poslušali. — Povejte, zakaj pa so se mu približevali? ali jih je kedo silil? ali so se mu približevali zategadelj, da bi ga, kakor farizeji in pismarji, v govorjenju vjeli? Nič vsega tega ni bilo, ampak Jezus sam jih je na - se vlekel, — k sebi jih klical s svojo milostjo. On sam je razsvetljeval notranji stan grešnikov, dal jim spoznati njih pogubljenje, da jih je podučil, kako
se še morejo oteti in zveličati. In tako ravna Bog z vsacim grešnikom. V skrivnem razodenju govori: Glej, jas stojim pred vratmi in trkam. Pred čigavimi vratmi stoji Bog, komu trka na vrata, ako ne grešniku s svojo milostjo, da ga na-se vleče in napeljuje k spreobrnenju? Le poglejmo, kako je ta resnica potrjena v življenju sto in sto spokornikov, ki so poprej v velikih grehih živeli, potem pa jih je milost božja k sebi vlekla, da so se resnično spreobrnili.
Poslušajmo n. pr. spokornico in svetnico sv. Pelagijo samo. Ona pravi: »Jaz sem tista Pelagija, tista zloglasna grešnica, brezno vse hudobije, zanjka nedolžnim dušam, učenka hudičeva.« Sprehajala se je po ulicah Antijohijskega mesta, vsa v svili in posuta z dragimi kameni ter obdana od množice nesramnih mladeničev, katerim je zavdala strup nečistosti. Tu jo po čudežu gine milost božja, da stopi v cerkev, ko je ravno sv. škof Non govoril o usmiljenju božjem do grešnikov. Ko je slišala to pridigo, bila je premagana, poklekne pred škofa, odloži drage kamene v njegove roke, objokuje in obžaluje svojo grehe, gre na Oljsko goro, na kraj trpljenja Kristusovega, se s šibami biča do krvi, se zatajuje, veliko moli in posti, ter — umrje v sluhu svetosti. — Jednak izgled imamo nad sv. Avguštinom. Bil je v svoji mladosti udan nečistim grehom, in zdelo se mu je, kakor pravi sam, da jih ne bode mogel nikoli zapustiti. Zraven tega je bil krivovereo. Dolgo se je boril s svojimi strastmi, dolgo iskal luči prave sv. vere, dokler mu milost božja pomore. »Vzemi in beri! vzemi in beri!« mu reče nek glas, ko ležeč pod figovim drevesom objokuje sam svojo omahljivost. V roke vzame liste sv. Pavla; bere, kjer se mu baš bukve same odpro: Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu in nehvaležnosti, ampak oblecite Gospoda Kristusa. (Rimlj. 13, 13.14) Po teh besedah mu pade mrena izpred očij in dozori v njem trden sklep spreobrnenja in poboljšanja.
Tako pa, kakor Pelagijo ali Avguština, kliče Bog vsakega grešnika sedaj po njegovi vesti, sedaj po pridigah, sedaj po križih in trpljenju, sedaj po boleznih in nesrečah, sedaj po dobrotah. Zato, kristijan, kedar ta glas slišiš, poslušaj ga! On ti je dokaz, da te hoče Bog oteti in to noče še v tvojih grehih pogubiti. — To pa tem manj, ker Bog
II. grešnikoy še celo išče. Rekel je sam o sebi: Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljenega. (Luka 19, 10.) Tisti pa, ki so zgubljeni, so gotovo le grešniki. In res so jo Zveličar vse povsod pokazal prijatelja grešnikov. Za grešniki je hodil, od njih se je dal v hiše vabiti, ž njimi je jedol in pil, le
da je imel priliko, poučevati jih in na pot poboljšanja zavračati. Zato se je primerjal pastirju, ki ima 100 ovac; pa ko jedno samo izmed njih zgubi, vseh 99 popusti in tako dolgo za zgubljeno hodi, da jo najde in jo zopet nazaj prinese k čedi. Zato se v sv. evangeliju primerja ženi, ki je od deset svojih denarjev jednega zgubila, potem pa luč prižgala, vso hišo pomedla, vse kote pretaknila, le da je zgubljeni denar zopet našla. Poglejte, hotel je s tema prilikama farizejem in pismarjem reči, vi godrnjate, da se jaz z grešniki in cestninarji pečam, da jih sprejemam, da ž njimi celo jem in pijem; a nič manj jih ne ljubim, kakor oni pastir zgubljeno ovco, ali ona žena zgubljeni denar. Da, jaz ljubim grešnike tako zelo, da, če koga najdem in spreobrnem, se njegove rešitve tako veselim, kakor nad 99 pravičnimi, kateri pokore ne potrebujejo. — A ne le takrat, ko je Jezus še po zemlji hodil, je tako iskal grešnikov, ampak išče jih še vedno.
Tak zgled naj vam povem iz dobe francoskih prekucij v , preteklem stoletju. Bil je nek človek v mestu Lijonu brezveren in brezbožen, ki o veri in o Bogu nič ni hotel vedeti, nič slišati. Ta sreča duhovnika, ko je ravno sv. popotnico k bolniku nesel. Da bi so mu ne bilo treba odkriti, ogiba se duhovnika in beži pred njim iz jednih ulic v druge. A — čudno, duhovnik mu je vedno za petami, ker do bolnika ni bilo druge poti. Da bi mu vendar ubežal, skrije se pred duhovnom za vrata neke baš odprte hiše; a duhovnik gre prav v tisto hišo s sv. popotnico. Naposled vidi, da ne more ubežati. A prav v tistem trenotku ga gane milost božja, in sam sebi reče: »Zakaj vendar bežim pred svojim Bogom, ko on hiti za menoj ? Nič več se mu ne bom zoprstavljal; svoje verno srce mu hočem v dar prinesti. Trdna in neomahljiva bodi odslej moja vera. Odpovem se neverstvu in zvest hočem biti svojemu Bogu do smrti.«
Poglej, kristijan! prav tako hodi Bog tudi za teboj doma in na poti, v zdravju in bolezni, v sreči in nesreči. »Poglej«, ti pravi, »tako dolgo boš nesrečen, dokler boš bežal pred menoj.« V bolezni ti pravi: »Poglej, tvoja duša je še bolj bolna, ko tvoje telo . . . Zvečer, ko se vležoš, ti govori: »Je-li tvoja duša mirna? je-li tvoje srce pokojno in zadovoljno? Poglej, če nocojšno noč umrješ, gre tvoje telo iz postelje v grob, tvoja duša pa v večni ogenj.« Blagor mu torej grešniku, ki sc da najti svojemu Bogu in Zveličarju. Da, Zvoličar
III. naposled še celo grešnike sprejema. To resnico, ljubi moji! da Jezus grešnike sprejema, posnamemo pa ne le iz današnjega sv. evangelija, ampak iz vsega Jezusovega

zadržanja nasproti grešnikom in grešnioam, kateri so k njemu pribežali, ko je sv. evangelij oznanovaje hodil po svoji domači deželi od kraja do kraja. Vprašam vas le, kaj je storil Jezus s prešestnico, ki bi bila po judovski postavi morala kamenana biti ? ali jo je tudi on v smrt s kameni obsodil ? Ne, ampak rekel ji je: Ker te nobeden ni obsodil, tudi jas te ne bom. Pojdi v miru, in nikar več ne greši. Kaj je storil z grešnico Magdaleno? Ali ji mar ni odpustil največjih grehov, rekoč: Veliko ji je odpuščenega, ker je veliko ljubila? Ali je Samarijanko pri Jakopovem vodnjaku zavrgel? Ali je Petra imenoval nehvaležnega in nezvestega, ali celo prelomljovalca prisege? Ali je Tomažu očital njegovo nevero? Ali je mislil na grehe in hudobije svojih križalcev in morilcev? Nič od vsega tega; vse je ljubeznivo sprejel, vsem iz srca odpustil, za vse brez razločka na križu prosil: Oče, odpusti jim! Prelep izgled, kako z grešniki ravna, zapustil nam je v priliki o , zgubljenem sinu, ki je tako razžalil svojega dobrega očeta, da je svoj delež iz hiše prejemši očetovo hišo zapustil in z razuzdanim, nesramnim življenjem ga zapravil. A ko se je skesan k svojemu očetu zopet vrnil in hotel biti najmanjši najemnik v očetovi hiši, sprejel ga je oče zopet za svojega sina, mu ukazal prinesti nove čevlje, novo obleko, ukazal povabiti sosede in prijatelje in zaklati najbolj pitano tele, da so se ž njim veselili nad zopet najdenim sinom.
Kristijan! Grešnik! spomni se te tolažljive resnice in usmiljenje božje ti bodi v pomoč in podporo, da se k njemu obrneš, kadar te kliče. Zakaj blagor grešniku, ki njegov glas posluša in svojega srca pred njim ne zakrkne! Gorje pa jim, o katerih govori Gospod: Jas sem klical, a vi niste hoteli! Amen.
M. Torkar.
Četrta nedelja po binkoštih.
Blagoslov božji.
Učenik! vso noč smo delali, in nismo nič vjelij na tvojo besedo pa bom vrgel mrežo.	Luk. 5, 6.
Prav podučno zgodbo nam pripoveduje današnji sv. evangelij. Apostoli so se trudili in delali celo noč, da bi vjeli rib in si zaslužili vsakdanjega kruha, pa niso prav nič opravili, zjutraj so
imeli prazne roke, da so morali žalostno reči: Vso noč smo delali, pa nismo nič vjeli. Ko so na besedo Jezusovo vrgli mreže, zajeli so toliko rib, da se je mreža trgala. Zakaj ? Ker je Jezus vsega-mogočni blagoslovil njih trud, da so dobili dovolj za življenje. Jezus pa ni blagoslovil dela apostolov samo za zemeljsko življenje, ampak tudi za nebesa, ker jih je naredil ribiče božje, ko jih je poklical: Pojte za menoj in storil vas bom ribiče ljudij. In ko so šli apostoli po vsem svetu ljudi za nebesa pridobivat, blagoslovil je tako obilno njih trud, da so v kratkem času skoraj med vsemi znanimi narodi oznanovali sv. evangelij in veliko število kristijanov pridobili za nebesa. Cela katoliška cerkev je sad njih truda. Glejte, toliko pomaga blagoslov božji. Tako je še zmiraj.
Ljudje se včasih trudijo in delajo v potu obraza od zore do mraka, pa vse nič ne izda, zmiraj jim pičla hodi, da jim še najpotrebnejšega primanjkuje, tako da morajo žalostno spoznati: Delamo, delamo, pa nič ne zaslužimo. Pa to bi še ne bila največa nesreča, če je človek na zemlji tudi zmiraj v potrebi, blagor mu, da le v večnosti prejme za plačilo večne zaklade. Toda mnogim se zgodi, da morajo ob koncu življenja žalostni in prestrašeni spoznati : Vse življenje sem delal in se mučil, zdaj pa, ko moram v večnost pred ostrega sodnika, ki bo tirjal natančen račun od mojega hiševanja in delovanja, ne morem nič pokazati, kot prazne roke; delal sem le za zemljo, ne za nebesa. Taki bodo slišali strašne besede: Nepridnega hlapca vrzite v vnanjo temo! Glejte! tako se zgodi, če Bog ne blagoslovi našega truda. Prazno je vse delo brez blagoslova z nebes. — Blagoslov božji pa je dvojen, časni in večni, časni blagoslov je sreča, katero Bog da človeku pri njegovem delu in opravilu, da se mu vse dobro izide. Nebeški blagoslov pa je, če človek bogat na dobrih delih pride v nebesa in prejme stoterno, večno plačilo. Ker nas tedaj današnji sv. evangelij spominja blagoslova božjega, premišljujmo v naše podučenje 1) česa se moramo varovati, 2) kako moramo delati, da zaslužimo blagoslov božji. __________________________
I.	če hočete zaslužiti blagoslov božji, varujte se
1.	lenobe. Len človek, ki je nemaren za delo, ni vreden blagoslova božjega, ker si ga sam nečo zaslužiti; pa tudi ni vreden nobenega usmiljenja ljudij. Kdor ne dela, naj tudi ne jč, pravi sv. Pavel. Lenuh se pregreši zoper Boga, ki je človeka vstvaril za delo, kakor se bere že o prvem človeku: Bog ga je postavil v raj, da bi ga obdeloval. Lenuh se pregreši zoper bližnjega, ker
je drugim le v škodo in nadlego; kjer ima lenoba svoje gnezdo, beži blagostanje in revščina se množi. Lenuh se pregreši zoper samega sebe, ker lenoba je poglavitni greh in košata mati vseh drugih grehov. Sirah pravi: Lenoba nauči veliko hudega.
V mestu Gent je stalo pred mestno hišo več mestnih svetovalcev. Do njih prileze berač, ter jim milo toži, da boleha za boleznijo, katero so sramuje imenovati, ki ga pa za vsako delo nezmožnega dela; torej jih lepo prosi, da bi mu kaj vbogajme dali. Gospodje ga obdarujejo, in ko berač odide, pošlje jeden za njim svojega služabnika, naj ga vpraša, kakošno skrivno bolezen ima. Berač se nasmehne in pravi: Jaz sem bolan na vseh udih, ter nisem za nobeno delo; moja bolezen je lenoba.« — Ali ne boleha posebno dandanašnji silno veliko ljudij za to boleznijo, lenobo ? Vse bi rado dobro živelo, pa brez dela; zato je pa tudi zmiraj več revščine in beračev, ki so drugim pridnim ljudem in gospodarjem v nadlego. Taki lenuhi v mladosti le toliko delajo, da sproti zaslužijo, kar pojedo, in k večjemu še za obleko, to jim pa še na misel ne pride, da bi si za stare dni kaj prihranili. In kar je še najbolj čudno, taki lenuhi najbolj hrepenijo po zakonu in komaj čakajo zakonskega jarma in sicer dekleta in fantje. Lene dekleta mislijo: me bo že mož redil; fantje pa: ko bova dva, bova lažje živela, ker bova vsak nekaj zaslužila. Slednjič pa oba stradata. Lenuh tedaj nima blagoslova božjega, ker ga ne zasluži.
2.Varujte se nezadovoljnosti, nepotrpežljivosti in jeze pri delu in opravilu. Nekateri ljudje delajo vse, kar jim v roke pride, z jezo in nevoljo, zmiraj naprej godrnjajo, nikoli jim nobena reč ni všeč, zmiraj tožijo, koliko morajo trpeti in delati, vedno so nezadovoljni s svojim stanom, s tem, kar imajo, hrepenijo po drugih stanovih in po tem, kar drugi imajo, in govorijo: O, ko bi bil jaz na unem mestu! Taki nezadovoljneži so sami sebi odveč. Taki nezadovoljneži in godrnjavci seveda nimajo blagoslova božjega, ker se jezijo in godrnjajo nad božjo previdnostjo, ki je postavila razne stanove na zemlji in razdelila po svoji modrosti dela in opravila med ljudi; še to, kar delajo in zaslužijo, jim nič ne zaleže, ker vse obgodrnjajo. Zato nas lepo opominja sv. Pavel v listu do Timoteja (I. Tim. 6, 6.): Velik dobiček je pobožnost a zadovoljnostjo, nič namreč nismo prinesli na svet; gotovo je, da tudi nič ne moremo odnesti. Ako pa imamo živež in oblačilo, bodimo s tem zadovoljni. Nezadovoljnež nima blagoslova božjega, ker ga noče spoznati.
3.	Varujte se kletve in pregrešnega govorjenja. Menim, da je velik vzrok, da imajo ljudje tako malo sreče in blagoslova pri svojih delih, ravno grda kletev, nespodobno in nemarno imenovanje svetih imen in klicanje hudega duha. Le poslušajte jih, delavce na polju in travnikih, v hiši in hlevu, zmiraj naprej se jim vsipljejo z ust kletvice ali pa brez spoštovanja izgo-
varjane besede: Jezus, Marija!-križani Bog!----moj Bog!
-----križani Jezus! Ali je potem čudno, da jim Bog odtegne svoj
blagoslov? Ta sto in stokrat zakolne, ko obdeluje polje; ali ni pravična kazen, da mu slabo obrodi? Drugi preklinja svojo živino, ali je čudno, da nima sreče pri nji? Tretji kolne pri vsakem delu, zato mu nobeno delo ne gre srečno izpod rok. Glejte, tako Bog usliši kletev, kakor pravi psalmist (108. 18): Kletev je ljubil, zato ga bo zadela, ni hotel blagoslova, zato se od njega odmika. — Varujte se pa tudi pri delu pregrešnega, zlasti nesramnega govorjenja in kvantanja. Zalibog, je to tako navadno pri ljudeh, da nekateri še ust ne more odpreti, da bi ne spregovoril umazane besede. Posebno pa se nesramno govori in grde norčije uganjajo, kjer je pri delu več mladih ljudij obojega spola. Kvantajo plevice in ženjice na polju, terice pri trenju, kosci na travniku, mlatiči na podu, sploh ni ga skoraj dela, da bi se grdo ne govorilo. Jeden nesramnež začne in drugi, namesto da bi modro in resno molčali in s tem ustavili, se dopadljivo smejajo in tako grdim jezikom srčnost dajejo. Ali je potem čudno, da tako delo nima blagoslova božjega, ki je z nesramnim jezikom ognušeno in umazano? — Pre-klinjevalec tedaj nima blagoslova božjega, ker ga prekolne.
4.	Varujte se zapravljivosti, posebno pija-n o s t i. Dandanašnji vso toži o slabih časih, da je poprejšnje čase bilo vse boljše, več denarja in zaslužka; ali tega ne pomislijo, koliko je zdaj med ljudmi večja zapravljivost. Zapravljivost je večja v obleki. Vi, ki sto starejši, le pomislite malo nazaj, kakih trideset, štirideset let, kako so se ljudje pošteno, po domače nosili, pa si tudi lahko kaj prihranili. Domači in posli, čeravno so imeli trikrat manj plačila ko zdaj, so vendar več prihranili, ker niso vsega za obleko izmetali. Zdaj pa posebno dekleta vse na obleki zapravijo, možki vse z a p i j e j o, in kar je najžalostneje — na žganju. Marsikateri hlapec ima veliko plačilo, pa si še poštene obleke ne napravi, ker vse skozi grlo požene, tako da hodi zamazan in razcapan, po zimi pa se mraza trese. Pa tudi gospodarji ali gospodinje marsikdaj v jednem dnevu po nepotrebnem toliko zapravijo

za jed in pijačo, da bi si lahko celi mesec zato malo poboljška privoščili. Ali je potem čudno, da ni blagoslova božjega, ker ljudje božje darove skozi okno in vrata ven mečejo? — Zapravljivec tedaj nima blagoslova božjega, ker ga zapravlja.
5.	Varujte se smrtnega greha. Nesrečni človek v smrtnem grehu je sovražnik božji, prijatelj hudičev in sam svoj sovražnik. Vse, kar dela, nima pred Bogom dopadajenja ne zaslu-ženja, zato pa tudi ne zasluži blagoslova božjega. Dela in dela, pa nima nič pokazati, kakor bi deval v koš brez dna. Res je sicer, kar pravi Jezus, — da Oče nebeški daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in da dežiti na pravične in krivične, pa gotovo je tudi res, da ti darovi božji v rokah grešnika nimajo teka in blagoslova. In če se tudi kedaj vidi, da ima kateri grešnik srečo in blagoslov pri vseh delih, da mu vse po sreči gre, nikar ga ne zavidajte, in Bog, ki je neskončno pravičen, da nič ne pusti brez plačila, mu hoče na tem svetu poplačati mala dobra dela, katera vender še morebiti stori; zakaj na unem svetu ga čaka le nesreča in kazen. Zato smemo reči, sreča grešnikova na zemlji je strašno nevarno znamenje večnega pogubljenja. — Grešnik tedaj nima blagoslova božjega, ker ga zgubljava.
II.	Kako moramo delati, da zaslužimo blagoslov božji?
1.	Delajmo pridno vsak po svojem stanu, ker to je volja božja. Človek je vstvarjen za delo, kakor tič za letanje. Še preden sta grešila prva človeka, postavil ju je Bog v raj, da bi ga obdelovala; po grehu pa jima je naložil delo ko kazen: V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh. Na Sinajski gori je Bog zapovedal : Šest dnij delaj in opravljaj svoja dela, sedmi dan pa počivaj. Jeden dan v tednu počivati je človeku popolnoma zadosti, sicer pa je treba pridno delati, kdor hoče blagoslov božji imeti in se pošteno po svojem stanu preživiti. Posebno dandanašnji, ko so stroški zmiraj večji, ko je treba na vse strani plačevati, mora se vsak truditi na vso moč. čeravno je dandanes res težavno živeti, vendar marljivemu, pridnemu delavcu ne bo manjkalo kruha in blagoslova božjega.
2.	Delajmo voljno, vdani v božjo voljo, z dobrim namenom zavoljo Boga, kakor opominja sv. Pavel: Ali jeste, ali pijete, ali kaj drugega delate, vse v Božjo Čast delajte. (I Kor. 10, 31.) Dobri namen tako rekoč pozlati in posveti vsa naša dela, tudi najbolj navadna, stori jih Bogu prijetna, da nam jih blagoslavlja in nam daje srečo na zemlji, pa nam bo tudi v nebesih
poplačal. Navadite se torej, da bote dobri namen obujali vsako jutro, n. pr. tako - le: O Bog! vse, kar bom danes mislil, govoril, delal ali trpel, vse darujem v tvojo čast. Dobro bo tudi, če čez dan kterikrat ta namen ponovite, zlasti kadar imate težavno delo.
3.	Pa tudi molimo za blagoslov božji; saj nas sv. cerkev k temu napeljuje, ker obhaja prošnje procesije križevi teden in na praznik sv. Marka, da bi prosili za blagoslov poljskih pridelkov. V litanijah tudi prosimo, da bi nas Bog rešil treska in hudega vremena, kuge in lakote, da bi sad zemlji dal in ohranil. V poletnem času se v naši škofiji vsak dan pri sv. maši molijo molitve, da bi nas Bog varoval hudega vremena in nam dal ugodnega vremena. Pa tudi vi radi molite zjutraj in zvečer, pred jedjo in po jedi, pridno k sv. maši hodite tudi ob delavnikih, kadar vam delo pripušča, in ne bojte se, da bi zavoljo tega kaj zamudili in škodo trpeli. Saj sv. maša je najboljši studenec blagoslova božjega, in po pravici lahko rečemo, ko bi sv. maše ne bilo, pri kateri se od solnčnega izhoda do zahoda neprenehoma Jezus Kristus daruje v spravo za naše grehe, bi še vse hujše šibe zadele našo zemljo, in bi bila za nas večja nesreča, kakor če bi naenkrat solnce na nebu ugasnilo.
4.	Posvečujte nedelje in praznike Prvič s tem, da se varujete vsakega nedopuščenega dela, zakaj nedeljsko delo nikoli blagoslova ne prinese. Prav je imel blaženi Janez Vianney, sveti mož na Francoskem, ki je umrl leta 1858. in je večkrat dejal: »Dva pota peljeta naravnost v beračijo: kdor krade in pa kdor v nedeljo dela.« Če tudi se ne spolni nad njim samim, gotovo pa nad njegovimi otroci ali dediči. Angleška je gotovo najbogatejša dežela na svetu, pa je tamkaj nedeljski počitek tako ojstro zapovedan, da mora vse počivati, celo pošte in železnice, in je vsak tudi po deželski postavi kaznovan, kdor v nedeljo kaj dela. Žalibog, da se pri nas na Avstrijskem še mnogo premalo na to gleda, zato pa tudi čedalje bolj v uboštvo silimo in bogatimo Jude, ki se trdno držijo svoje saboto. Drugič se pa tudi varujte ob nedeljah in praznikih drugega tacega opravila in razveseljevanja, vpitja, pijančevanja in razuzdanega plesa, kar nečast dala dnevu Gospodovemu.
5.	Kdor hoče božji blagoslov ohraniti, mora tudi varčno ravnati s tem, kar mu je Bog dal. Kadar Bog da dobro letino, naj od obilnosti nekaj nazaj daruje Bogu z miloščino za božjo čast in bližnjemu v pomoč, nekaj naj pa modro prihrani za poznejši
L
čas, za čase potrebe. Seveda ne sme varčnost zabresti v grdo skoparijo. Tak skopuh sam sebi in svojim potrebnega ne privošči, ne daje vsakemu, kar mu gre, vsakemu odtrga, če le kaj more, in bi se zjokal za vsak vinar, ko ga mora izdati. Prava varčnost krščanska je v zlati sredi med zapravljivostjo in skopostjo.
Tako delajte, predragi! da bote zaslužili blagoslov božji zdaj in v večnosti. Res se včasih zgodi, da pravični kristijan vse tako spolnuje, pa vendar nima sreče; zdaj pride ta nesreča, zdaj druga, da zmiraj pomanjkanje trpi. Kje je tu blagoslov božji? Le potrpite, če ga Bog ne da na zemlji, dal ga bode tem obilnejše v večnosti,
tam mu poreče: Blagor tebi, zvesti hlapec!..........zdaj počivaj od
svojega truda in trpljenja. Amen.	L. Škufca.
Peta nedelja po binkoštih.
Odpuščajmo svojim sovražnikom!
Jaz pa vam povem, da vsak, kateri se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe.	Mat. 6. 22.
Mir ljudem na ecmlji, ki so svete volje, tako so peli angelji ob rojstvu Zveličarjevem. Mir z vami, s temi besedami je pozdravljal nebeški učenik svojo učence. Svoj mir vam zapustim, svoj mir vam dam, to je bilo zadnje naročilo, ki ga je izrekel Odrešenik, predno je šel v nebesa. Kaj bi torej morala biti naša zemlja? Dolina miru, hiša zastopnosti, bivališče prijateljstva in ljubezni. Kaj pa narede ljudje iz tega? Dolino solz in vojska, hišo razprtij, prebivališče sovraštvu in maščevanju. In posebno žalostno je, da ljudje ne spoznajo svoje krivde, da pri svojem sovraštvu mislijo, da so dobri in pošteni kristijani. Kaj nam pa pravi nebeški učenik v današnjom sv. evangelju: »Kakor bo vsak« — tako hoče reči, — »kateri je človeka ubil, kriv sodbe, to je, on bo od gosposke v smrt obsojen • tako sc vsak, kdor se jezi nad svojim bratom, pregreši pred Bogom.«
Dragi v Kristusu! Ali nam ne vznemirjajo to besede naše vesti? So ljudje, ki nosijo v srcu svojo jezo celo dneve, tedne, mesece, da, leta; ki kuhajo jezo in sovraštvo in vendar mislijo, da so dobri, pošteni kristijani. Ne razumejo li Kristusovega opomina, ki smo ga ravnokar čuli? Zdi se, da no. Vsako leto se bere ta
evangelij, vsako leto se slišijo Jezusove besede: Kdor se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe, in vendar je toliko jeze, razprtije in sovraštva med ljudmi. Kaj je vzrok temu? Nekateri mislijo, da ta zapoved ni tako važna, drugim se pa težko zdi odpustiti. Zato vam povem danes, dajel. odpustiti sovražniku mogoče in celo lahko, 2. da se mora odpustiti, 3. da Bog poplača onega, kdor odpusti.
Začnem pa v imenu Jezusovem, ki je kralj miru!
I. Kako težko se zdi mnogim, da bi odpustili svojemu ne-prijatelju. Da, pravijo celo, da nikakor ne morejo odpustiti, da, kedar sovražnika le vidijo, no morejo ga niti lepo pogledati. Trdijo, da je nemogoče odpustiti. Kako se motijo ti ljudje!
Res je sovraštvo že sila staro. Že Kajn je v sovraštvu ubil svojega brata. In Kajn je poznal Boga, poznal njegove postave. Ker se je pregrešil, kaznoval ga je tudi Bog. Sv. pismo pa nam nasproti podaja polno zgledov, kako se mora sovražniku odpustiti. Poglejte egiptovskega Jožefa, kraljevega namestnika v Egiptu! Njegovi bratje kleče pred njim na kolenih. V mladosti so ga sovražili, tujim ljudem prodali in sedaj se bojč, da se maščuje nad njimi. Pa blagi Jožef pravi: Ne bojte se! Bog je vaše naklepe v dobro obrnil. Vstanite, ne bojte se! — Tako se odpušča! In če hočete videti še drug zgled, poglejte sv. Štefana, ki je molil za svoje sovražnike, ko so ga kamnjali: Gospod, ne Štej jim tega v greh! — Tako se odpušča! Tako zahteva Bog od nas!
Pa zopet mi kdo utegne ugovarjati in reči: Kolikokrat sem že naredil trden sklep; pa ko vidim sovražnika, ki mi je toliko hudega naredil, pokončal mojo srečo, vstane v meni neka nejevolja zoper njega, ne morem mu zaupati, ne morem ga rad imeti. Tukaj vam moram, dragi v Kristusu, nekaj razložiti, kar utegne marsikomu biti v tolažbo. Saj sv. cerkev ne zahteva, da bi n. pr. onega, ki nam je vzel premoženje, ali ki je nam škodoval, naredil razprtije v naši družini, da bi njega tako radi imeli, kot imamo svoje stariše, svoje dobrotnike, svoje prijatelje. To pa moramo storiti: nejevoljo do njega moramo zatirati, v srcu mu odpustiti, in da smo mu odpustili, tako na zunaj pokazati, da ga pozdravimo, če ga srečamo, ga ogovorimo, v potrebi mu pomagamo, da mu privoščimo vse, kar mu je Bog dal, to pa zahteva od nas naš nebeški učenik, in to lahko stori vsak, to pa je tudi

II.	potrebno, to je dolžnost.
V sv. pismu beremo jasne besede: Spomni se poslednjih reči in jenjaj sovražiti . . . Spomni se strahu božjega in ne jezi se zoper svojega bližnjega. (Sirah, 28, 6—9.) To besede ume lahko vsakdo in spozna iz njih, da ni greh samo sovražno obnašanje in maščevanje, ampak tudi notranje sovraštvo, zaničevanje bližnjega. Kristus sam nam pravi: Odpustite, ako kaj zoper koga imate, da tudi vaš nebeški Oče vam odpusti. Ljubite svoje sovražnike, dobro jim storite, kateri vas sovražijo, in molite za-nje, kateri vas preganjajo in obrekujejo, da bote otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kateri daje svojemu solncu sijati na dobre in hudobne, in da dežiti na pravične in krivične. (Mat. 5, 44.)
Kdo more še dvomiti, da je sveta dolžnost, odpustiti krivico ? Pa z zadnjimi besedami zahteva Zveličar še več. Ne le, da se ne maščujemo, tudi dobro moramo privoščiti bližnjemu, dobro mu hoteti.
Pa kedaj moramo odpustiti? morda čez več let? Morda na smrtni postelji, ko nam že mrzel pot stopa na čelo? Vse drugače nas uči Kristusova zapoved.
Cesarjev namestnik v Aleksandriji, Niketas, je hotel nekdaj dati postave, ki bi reveže hudo zadele. Patrijarh Janez ga je ojstro opominjal, naj tega nikar ne stori. Niketas se jo radi tega razjezil in razsrjen in v sovraštvu se je ločil od patrijarha. Proti večeru pa mu pošlje patrijarh pismo, v katerem je bilo ^zapisano: Solnce bo kmalu zašlo. To je bilo za Niketasa dovolj. Šel je k patrijarhu in se je sprijaznil ž njim.
In zakaj so one besede toliko uplivale na Niketasa? Zato, ker so to besede sv. pisma in sicer sv. apostola Pavla, ki pravi: Solnce naj ne zajde nad vašo jezo. Kristijani! Zapomnimo si te besede. Potreba je! Kolikokrat puste kristijani, da solnce ne jeden-krat, ampak 365-krat gre za gore, ne da bi sovražnikom odpustili. Leta in leta nekateri žive v sovraštvu, kažejo sovraštvo pred svojimi otroci in sovraštvo ostane celo po smrti. Kako morejo taki ljudje roke k Bogu povzdigovati in moliti: Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom? Ali ne izgovarjajo s tem laži? Še več; ali ne zahtevajo in ne prosijo Boga, da bi jim ne odpustil grehov? — Ne pozabite torej, dragi v Kristusu, besedij sv. Pavla, in ne pustite, da bi solnce zašlo, vi pa ostali v sovraštvu s svojim bližnjim.
III.	Res, da se mora človek večkrat bojovati sam s seboj, da prav iz srca odpusti svojemu bližnjemu. Pa prevdarimo še, da
je to zaslužno in da Bog poplača tako ravnanje; da, že na tem svetu človek sovražnika najložje s tem poboljša, da mu odpusti. Sv. Ambrož pravi: Maščevanje je vzrok maščevanja in jeza vzbuja jezo. Cc pa sovražnik vidi, da mi njegove krivice voljno prenašamo, in če vidi to enkrat, dvakrat, nas tretjič ne bo šalil. Sramoval se bo. Pa tudi, če bi bil kdo tak, da je tem bolj hudoben, čim bolj so potrpi ž njim, odpustiti mu moramo, ker to zahteva Bog, in nas bo on zato poplačal.
Kdor se hoče maščevati, pravi Gospod, nad njim se bo Bog maščeval in mu grehe pridržal. Odpusti svojemu bližnjemu, ako te je razžalil, in tedaj bodo tudi tebi grehi odpuščeni. (Sir. 28, 1.)
Ljubite svoje sovražnike, da bote otroci vašega očeta, ki je v nebesih. Naš nebeški Gospod je torej pripravljen, da nam spregleda naše krivice, da nam odpusti, če smo ga razžalili, da, vzeti nas hoče zopet za svoje otroke, če smo le pripravljeni odpustiti svojim sovražnikom. Nas li ne bo vsaj ta obljuba pripravila do tega, da pozabimo krivic? Saj vendar hočemo biti otroci Božji in dediči njegovega kraljestva. — Lahko je torej odpustiti, potrebno je, da odpustimo, in zaslužno tudi. Zato pa je nasproti kazni vredno, če se ne odpusti sovražniku. In vendar koliko kristijanov je, ki žive v sovraštvu! Kako je malo hiš in družin, kjer vlada jedinost in zastopnost in se vsako razžaljenje pozabi! In vendar so večjidcl malenkosti, radi katerih je toliko prepira. Nepazljivost otrok ali poslov je vzrok hude jeze gospodarjeve. Ped zemlje je vzrok dolgoletni razprtiji sosedov; malo krajcarjev dosmrtnemu sovraštvu prijateljev in sorodnikov.
Na južnem Francoskem sta živeli dve sestri, obe bogato orno-ženi. Ko jima je umrla mati, sprla sta se radi dedščine in sta se jeli sovražiti. Mlajša je bila boljša in se je večkrat skušala pomiriti in spraviti s starejšo, a ta ni hotela nič o tem slišati. V tem zboli mlajša sestra. Poslala je po svojo starejšo sestro, da bi se vsaj, predno prejme sv. zakramente za umirajoče, spravili in sprijaznili. Ali starejša sestra Elizabeta se ni dala pregovoriti, da bi obiskala bolno sestro. Ta je še hujše zbolela, ker ji je bilo hudo, da jo sestra tako sovraži, in je kmalu nato tudi umrla. Zadnje njene besede so bile: »Mora me videti. — Mora me videti.« In res, videla jo je. V onih krajih je navadi, da mrliče iz oddaljenih vasij vozijo do župnijske cerkve. Tudi umrlo mlajšo sestro sta peljala na lepo opravljenem vozu dva mlada iskra konja. Pa kaj se zgodi! Nekako sredi pota se konja splašita, udereta po bližnjem bregu naravnost do vasi, kjer je bila Elizabeta. Ni ju bilo moč ustaviti. Naravnost pred hišo, kjer je bila Elizabeta, pridirjata, zadeneta pri tem ob
24
hišni vogel, voz se prevrne, mrtvaška truga pade na tla in pri tem se pokrov odtrga in mrtva sestra pade iz rakve. Ko Elizabeta, ki iz sovraštva ni šla k pogrebu, sliši šum pred hišo, gre vun, in zagleda pred seboj pred pragom — svojo sestro, bledo in mrtvo, v mrtvaškem oblačilu. Zgrozi se — in naenkrat je vsa prepadena; pade v omedlevico, prime jo huda mrzlica in v treh dneh je bila mrlič. A ker se ni spokorila, ne počiva poleg svoje sestre, in tudi ne v blagoslovljeni zemlji.
Tako daleč pripelje človeka sovraštvo. Torej stran s sovraštvom, stran z maščevanjem! Ne pustimo v svojem srcu prostora grešni nejevolji zoper bližnjega. Zatrimo jo v začetku, da ne vzraste! — Mogoče, da je kdo med narni, ki ima sovraštvo v svojem srcu do bližnjega. Mogoče tudi, da mu je res krivico storil! Pa ne bo li že tega nikoli pozabil, nikoli odpustil? Ali sc hoče večno jeziti? In sovraštvo nesti s seboj v grob? v pekel? Kaj nam pomaga molitev, če pa nočemo odpustiti sovražniku? Pojdi, spravi se s svojini bratom in potem pridi in daruj svoj dar! (Mat. 5, 23.) Tako zapoveduje Kristus, »če pa bližnjemu ne odpustimo, tudi nebeški Oče nam ne bo odpustil.« Tako nam zopet kliče Jezus Kristus.
Molimo in prosimo pri sv. maši, da nam Bog d& milost, da prav iz srca odpustimo vsem sovražnikom. Molimo tudi za one, ki živd v sovraštvu in nočejo spoznati, v kaki nevarnosti so. Živimo pa vedno v miru in prijateljstvu, da se tudi nad nami dopolnijo besede: Blagor mirnim, leer otroci Božji bodo imenovani. Amen.
—r—
Praznik sv. apostolov Petra in Pavla.
Življenje apostolskih prvakov je evangelij vernikom.
Po vsej zemlji jo izžel njih glas, in na kraj sveta njih besede.
Rim. 10, 18.
Na večnega spomina vredni 29. dan meseca junija lota G7. po rojstvu Jezusovem jo bilo, ko so iz mamertinske ječe v Rimu odpoljali dva že sivolasa moža ne v prostost, marveč v bridko smrt. Peter iz Betzaido je moral za stražniki slediti na hrib Janikul, kjer so ga obsodili na nečastno smrt križa. Jodino prošnjo je še imel osemdesetletni blagi starček, in sicer to, da ga naj križajo z glavo navzdol proti zemlji obrnjeno; kajti imel se je za nevrednega,
križan biti na takošen način, kakor je bil križan njegov ljubljeni Gospod in mojster. Prošnjo so mu uslišali in prvak apostolov je v mukapolnem mučeništvu časno življenje zamenjal z večnim veseljem. Marcel, njegov zvesti prijatelj in spremljevalec, je pokopal sveto truplo na onem kraju, kjer se sedaj proti nebu na kviško dviga najkrasnejša cerkev celega svetd, dom sv. Petra. — Pavel pa iz Tarza, mnogoslavni apostol sveta, ni bil sicer križan, saj je bilo vse življenje njegovo od izpreobrnjcnja sem težek križ, na katerega je bil s Kristusom pripet (Gal. 2, 19,) in na svojem telesu je nosil rane Gospoda Jezusa (Gal. 6, 17) — toda bil je oseminšestdeset let star pri »Treh vrelcih in via Laurentina« ob cesti v Ostijo obglavljen z mečem in pokopan na mestu, kjer sedaj stoji uzorno lepa bazilika sv. Pavla. Pobožno sporočilo pravi, da se je od trupla ločena glava trikrat privzdignila od zemlje, in da so usta vse trikrat zaklicala presveto ime Jezus Na prostorih, kamor je glava padla, nastali so trije studenci, kateri sc še danes kažejo v srednji cerkvi izmed onih treh cerkvic, ki so bile postavljene na kraju obglavljenja. Rimski kristijani so kmalu prenesli del Pavlovih svetih ostankov v katedralo sv. Petra, tako da sta prvaka apostolov tudi po smrti združena, kakor sta bila prijateljsko zvezana v življenju. Mimogrede omenim, da počiva polovica sv. ostankov obeh sv. apostolov dandanes pri sv. Petru na Vatikanu, druga polovica se nahaja pri sv. Pavlu zunaj mesta, glavi obeh sv. apostolov sta pa shranjeni v baldahinu nad konfesijo ali grobom sv. Janeza v Lateranu. Skupno sta Simon in Savel kot Peter in Pavel učila nauk Jezusov, skupno sta trpela, skupno sta umrla in skupno počivata na hribu vatikanskem in skupno se radujeta v hiši Očeta svojega Učenika. Ničesar ju ni premoglo ločiti od medsebojno ljubezni in tudi ne od ljubezni do Kristusa, niti križ, niti meč.
Teh dveh apostolskih prvakov slovesni spomin danes obhajamo.
Toda ne bomo se spominjali le njune mučeniške smrti, ne bomo za njima gledali tje gori v sveto ncb6, kjer prosita za blagor vso ogromne katoliške družine, — ne, za nas je njuno življenje, njuno delovanje posebno svetla luč, ki more razsvetliti vse temne stezč našega življenja. Življenje apostolskih prvakov je kakor živ evangelij vernikom, oznanjajoč jim veselo oznanilo srečnega življenja in nebeškega veselja. In da to spoznamo v svoj dušni prid, pros:mo svetega Duha pomoči in razsvetljenja po priprošnji svetih apostolov Petra >n Pavla.
24*
I. Dvojna vrsta ljudij je na svetu: dobrih in hudobnih, pravičnih in grešnikov. Pravičnim je želeti, da stanovitni ostanejo do konca, grešnikom pa, da se izpreobrnejo, zakaj leakor resnično živim — kliče Gospod — nočem smrti hudobnega, temuč da se hudobni vrne s svojega pota in živi. (Eceh. 33, 11.) Obojim pa daje življenje apostolskih prvakov posnemanja vreden zgled. Oglejmo si najprej Petra in Pavla kot tolažljiv zgled grešnikom.
Da, predragi poslušalci! nič vam nočem zakrivati pregrehe sv. Petra. Na dvorišču velikega duhovna stoji in se greje. Ondi ga vprašajo, če pozna tega Jezusa, katerega so ravnokar pripeljali vklenjenega. Ali Peter odločno odgovori, da ne. In ne le jedenkrat, marveč trikrat zataji svojega nebeškega Učenika, prodno da petelin dvakrat zapoje. Ali ni to grozna pregreha, zatajiti tako dobrotljivega Gospoda, katerega je poprej tri leta spremljal ob dobrih in hudih dnevih, na goro Tabor in na Oljsko goro, čegar čudeže je gledal, čegar božjo besedo je tolikrat poslušal ? In Pavel, — kateremu se je poprej reklo Savel — da ni bil velik grešnik ? Besnel je zoper kristijane v Jeruzalemu, zatiral je cerkev, in hodil je po hišah, in vlačil je može in žene, ter izdajal je v ječo (Ap. dej. 8, 3); še celo v Damask iti in ondi poloviti vse kristijane, ter zvezane pripeljati v Jeruzalem, si izprosi dovoljenja od velikega duhovna. In ta, ki je dehtel pretenja in smrti zoper učence Gospodove, — ta naj bi ne bil velik grešnik?
In vendar obema odpusti Zveličar pregreho. Simonu Petru sc prikaže mej prvimi po vstajenju, in kmalu nato mu naroči pasti jagnjeta in ovce svoje, t. j. mu izroči najvišo pastirsko službo v svoji cerkvi. Pavlu pa se prikaže na potu v Damask, ter si ga izvoli v izvoljeno posodo, da ponese ime njegovo pred pogane in kralje in sinove Izraelove. (Ap. dej. 9, 15.)
Še več. Njuna pregreha se po milosti božji izpremeni v blagoslov za apostola in v srečo za druge. Kako previden je poslej Peter v svojih besedah! Nič več ne zaupa predrzno na svojo moč, nič več sc ne roti pred drugimi, češ, s teboj, Učenik, hočem tudi v smrt iti, in ko bi te tudi vsi zapustili, jaz te ne zapustim, in ko bi se tudi vsi nad teboj pohujšali, jaz se ne bom pohujšal. Ne — marveč, ko ga po vstajenju Zveličar vpraša v tretje: Simon Jonov, ali me ljubiš? postane Petor žalosten, da mu jo v tretje rekel: Ali me ljubiš? Spoznal je namreč, daje ne pred dolgo trikrat zatajil svojega Učenika. In plaho, bojazljivo, ponižno odgovori: Gospod, ti vse veš; ti veš, da te ljubim. Cim bolj pa
spozna Peter slabost človeške volje, tembolj zaupa v pomoč božjo, tembolj raste v njegovem srcu ljubezen do usmiljenega Zveličarja, ki, ko je ljubil svoje, jih je ljubil do konca. — Jednako tudi Pavel. Spoznavši moč božje milosti vsplameni ljubezni do Boga, in navdušeno kliče narodom: Po milosti božji sem, kar sem, in milost božja v meni ni bila prazna; vsem hočem vse postati, da bi vse Kristusu pridobil. Goreč jedino le za čast božjo in razširjanje Jezusove vere sme po vsi pravici pisati (II. Kor. 5, 14.): Ljubezen, ki je Kristusa nagnila življenje dati zame in za vse, me uči, kaj naj storim za čast božjo in za zveličanje svojih bratov.
Zares, milost božja je njuno pregreho izpremenila v srečo, večno srečo nebrojnih ljudij po širnem svetu. Kako sočutno in prijazno Peter sprejema grešnike, kako milo jim govori o neskončnem usmiljenju božjem, kako zaupno kliče svojim rojakom prvo bin-koštno nedeljo, naj se spreobrnejo, rekoč: Spokorite sc, in krsti naj se vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa za odpuščanje grehov; in prejeli boste dar svetega Duha. (Ap. dej. 2, 38.) In še sedaj, kristijan predragi, čez toliko stoletij kaj čutiš, zroč na podobo sv. Petra? Te objokane oči, to spokornih del velo lice, katero obseva žarek usmiljenja božjega, ali ti ne kličejo resnobno v spomin Petrov klic: spokorite se ? — Pri Pavlu pa, čim večja je bila poprej besnost njegova do kristijanov, tembolj si sedaj prizadeva množiti čredo Kristusovo; čim krutejše je pred svojim izpreobrnjenjem ravnal s spoznovalci križa Kristusovega, tembolj se zdaj hvali v ravno tem križu, da, sebe najprej postavi kot zgled usmiljenja in potrpežljivosti božje, pišoč svojemu učencu Timoteju (I. 1, 16.): Zato sem usmiljenje zadobil, da bi v meni prvem Kristus pokazal vso svojo potrpežljivost za zgled njim, ki bodo verovali vanj za večno življenje.
To je, kristijani dragi! jasna in odločna beseda, katero treba dobro premisliti. Mi vsi smo grešili, — vsi smo, kakor ovce zašli, slehern sc je bil po svojem potu obrnil; Gospod pa je nanj naložil nas vseh pregreho. (Iz. 53, 6.) Kristus nas je odrešil, nam je zaslužil milost zveličanja, in mi naj bi to milost zavračevali, zaničevali? Ali nista prav apostolska prvaka najlepši zgled, kako delujmo z božjo milostjo? Kdo bi mogel biti toli predrzen, da bi trdil, da milost božja danes nima več tiste moči, kot jo je imela v apostolih ? Jeden Bog nas je vso vstvaril, jeden Kristus nas je vse odrešil, jeden Duh nas posvečuje — le Simonov in Savlov nimamo, ki bi hoteli slediti njegovi milosti. Zatorej, sveta prvaka
apostolska, za nas Boga prosita, da, ki smo grešili, po vajinem zgleda iz greha vstanemo, ter dosežemo večno življenje.
II. Rekel sem, da je dvojna vrsta ljudij na svetu, pravičnih in grešnikov. Videli smo, kako apostolska prvaka veselo oznanilo oznanjujeta grešnikom. Oglejmo si sedaj še, kako pravičnim kažeta pot v nebesa. Tu pa mi pride najprej v misel beseda sv. Pavla, ki pravi: Vsi, kateri hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjajte trpeli. (II. Tim. 3, 12.) Ni čuda; saj učenec ni Jiad svojini učenikom, in ali ni moral Kristus trpeti, da je tako v svojo čast šel? Ne smem vam zamolčati: Karkoli ljudij je še hodilo po naši zemlji, vsi so morali priznati, da žive v solzni dolini. In če človeku dobro de, ako vidi, da tudi drugim ne gre vse tako po sreči, kakor si žele, potem sem prepričan, da bode vsem trpinom življenje apostolskih prvakov v veliko tolažbo, da bode zgodba svetega Petra in Pavla vsem trpečim pravi evangelij za prihodnje čase. Le poglejmo Petra. Komaj spozna, da mu jo odpustil Jezus greh, komaj jame oznanovati križanega Izveličarja, že ga pozovejo pred veliki zbor, vržejo ga v ječo, zaprete mu, da ne sme več ljudstvu govoriti v imenu Jezusovem. (Ap. dej. 3, 4; 5, 18.) Ko se pa Peter ne da ustrašiti, da ga Herod kmalu na to vjeti in posaditi v ječo, ter ga izroči štirim čctvoricam vojakov, naj ga varujejo. V Rim dospevši slednjič po mnogih težavah je bil vržen v mamertinsko ječo, iz katere je šel na hrib Janikul kot mučenik. Njegovo apostolsko delovanje je bilo jedna dolga vrsta bridkostij in težav, bolesti in trpljenja. — In kaj bi govoril o Pavlu? Kar mu je Kristus obljubil, — rekoč: Jaz mu bom pokazal, koliko mu je treba za ime moje pretrpeti — vso to so je v zvrhani meri nad njim izpolnilo. Ali kaj bi vam jaz o tem pripovedoval? Poslušajte, kaj sam o sebi govori: (II. Kor. 11,23.) . . . sem bil v mnogih nadlogah, večkrat v ječah, v ranah čez mero, velikokrat v smrtnih nevarnostih. Od Judov sem jih prejel petkrat po štirideset, jedno manj. Trikrat sem bil s šibami tepen, jedenkrat kamenan, trikrat sem se z barko potopil, noč in dan sem bil v globočini morja; velikokrat na potih, v nevarnostih na vodah, v nevarnostih med razbojniki, v nevarnostih med rojaki, v nevarnostih med neverniki, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v samoti, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnjivimi brati; v trudu in revi, v mnogem čuvanju, v lakoti in žeji, v pogostnih postih, v mrazu in nagoti.
Predragi! Kdo izmed nas je toliko skusil, prestal, pretrpel? Čudom se moramo čuditi, da človeške rame morejo toliko nositi. O gotovo: Kako hitro bi bilk onemogla pri prvem preganjanju, da nista bila prepričana: vse premorem v njem, ki me močnega dela, da nista vedela, kako nevidna milost božja ž njima deluje. Jezus ju je krepil, reševal, tolažil. Zato pa vidimo Petra le še pogumnejšega odhajati od velikega zbora, in ko se mu je pod ostrimi kaznimi prepovedalo, da ne sme več oznanovati Izveličarja, kar naravnost odgovori: Boga je treba bolj slušati, ko ljudi. Gospod ga je po svojem angelju rešil iz ječe, zato, da ga jo peljal v nove težave in novo trpljenje. Toda isti Bog, ki ga rani s trpljenjem, celi ga tudi s tolažbo, varuje ga do zadnjega zdihljeja na križu. — Pavel pa je čutil v svojih stiskah toliko tolažbo in moč, da se je svojih stisk celo hvalil, vedoč, da stiska dela potrpežljivost, a potrpežljivost izkušenost, izkušenost pa up, a up ne osramočuje, ker je ljubezen božja izlita v srcih naših. (Rim. 5, 3.) On je prepričan, da trpljenje sedanjega časa se ne da primeriti slavi, ki bo kdaj nad nami razodeta, in se ima po Jezusu za nepremagljivega, kajti prepričan je, da ne smrt ne življenje, ne angelji ne poglavarstva, ne oblasti, ne sedanjost ne prihodnjost, ne višina ne globočina, ne kaka druga stvar ga ne bo mogla ločiti od ljubezni božje, katera je v Kristusu Jezusu Gospodu našem.
Preljubi! Tako živita, tako trpita prvaka izmed apostolov. A v vseh stiskah sta polna tolažbe.
In mi? Vem, da prav iz dna srca vam vsem govorim, ako trdim, kako iskreno želite, da bi vam kdaj nebeški ključar nebeška vrata odpiral. Na potu ste in sicer na pravem potu proti nebesom. Toda kar jo Pavel pridigoval na svojem prvem potovanju v mali Aziji zatrjujoč vernikom, da moramo po mnogih nadlogah iti v božje kraljestvo, — ta nauk velja vsem vernim kri-stijanom. Zatorej te prosim, dragi kristijan! oziraj se pogosto v življenje svetih apostolskih prvakov! To ti je evangelij, kateri te vodi v nebeško domačijo. Vzgled sv. Petra in Pavla je živ evangelij, s katerim ti svetila po potu življenja apostolska prvaka. Bo vsej zemlji je izšel njih glas, in na kraj sveta njih besede. O da bi so pač to tudi mej nami uresničilo! Toda ne; njune besede smo slišali; o da bi se pač njun vzgled mej nami vkoreninil! Potem bomo zaupno klicali ob koncu življenja: Uvala Bogu! Res je tako. Amen.	Dr. Andrej Karlin.
Priložnostni govori.
Monsign. kanonik Luka Jeran.
(Govor na zlati maši preč. gosp. f L. Jerana v ljubljanski stolnici dne 4. avgusta 1895.*)
Usmiljenje in resnica naj te ne zapustita; na vrat si ju obesi in v svoje srce si ju zapiši. Preg. 3, 3.
Redko je zlato in dragoceno in le malo je tako srečnih, da se morejo ž njim ponašati. Redka in dragocena je slovesnost zlate maše in le malo je duhovnov tako srečnih, da bi jo dočakali. Danes imamo v svoji sredi tako srečnega duhovna, ki je dočakal 50-lctnico svojega mašništva, ta je kanonik ljubljanske stolne cerkve, prečastiti monsignor Luka Jeran, rojen 1. 1818. v Javorjah nad Škofjo Loko, posvečen 3. septembra 1845. Srečen je prečastni zlatomašnik, ker je dočakal ta prelepi spominski dan, srečen vzlasti zato, ker je Bog tako obilno blagoslavljal njegovo 50-letno mašniško delovanje. Srečni smo pa tudi mi, ker imamo pred seboj častitljivega duhovna, ki je nam vsem najlepši vzgled, kako treba služiti Bogu in delati za blagor bližnjega. —
Kako naj proslavimo slovesnost zlate maše toliko zaslužnega duhovna? Danes je god sv. Dominika, in ko sem v duhovnih molitvah prebiral življenje tega svetnika, našel sem mej njim in našim gosp. zlatomašnikom toliko podobnega in sorodnega, da se mi je zdelo najbolj umestno za današnjo slovesnost primerjati delovanje sv. Dominika z delovanjem našega prečast. zlatomašnika. Vodilo življenja so bilo obema besede sv. pisma: Usmiljenje in resnica naj te ne zapustita, na vrat si ju obesi, v svoje srce si ju zapiši. (Preg. 3, 3.) Zato si oglejmo najprej 1. razmere in okolščinc, ki so bile ob času sv. Dominika in ob času, ko je pričel naš preč. zlatomašnik svoje delovanje, in potem si 2. predočimo aj kako sta oba naša vzornika služila resnici in b) usmiljenju, vsikdar zvesta vsprejetemu vodilu svojega življenja.	_____________
*) Govor na zlati maši preč. g. L. Jerana, vzornega duhovna, nepozabnega dobrotnika slovenske mladine in poleg Slomšek-a najbolj zaslužnega slovenskega pisatelja, je zgodovinsko pomenljiv. »Duh. Pastir« ga objavlja o prerani smrti preč. g. monsignora (f 25. aprila t. 1.) v hvaležen spomin svojemu sotrudniku.
(Op. vredn.)
1.	Sv. Dominik jo živel v dvanajstem stoletju. Takrat so bili za katoliško cerkev zelo žalostni časi, cerkveno življenje je hiralo, krivoverstvo in razuzdanost pa sta se šopirili na prestolu. Znani so tedanji krivoverci pod imenom Valdovci in Albižani, ki so zapustili katoliško vero, ter se vdajali brezmejni razuzdanosti. Vse se je balo prihodnosti in povpraševalo, kam pridemo, ako Bog ne pošlje v posebni sili svoje posebne pomoči. In Bog jo je poslal. Bil je to sv. Dominik, katerega je Bog obudil, da mrzli svet zopet oživi v ljubezni do Boga in do sv. cerkve.
Tudi začetek našega stoletja je bil zelo neprijazen katoliški cerkvi. Povsod so še skrivnostno odmevali glasovi upornikov v francoski revoluciji: Uničite cerkev, ničvrednico. In kakor se je bil na Francoskem boj proti cerkvi s pestjo, tako se je vršil pri nas ta boj skrivaj, a jednako nevarno. Beseda »jožefinizem« nam to vse pojasni. Cerkev je bila vklenjena v državnih verigah, mej katoličani ni bilo nobene katoliške zavesti, škofje niso bili v nobeni zvezi z namestnikom Kristusovim v Rimu, katoličani sploh o papežu ničesar vedeli niso. Da v teh razmerah ni cvetelo katoliško življenje, to je pač samo ob sebi umevno. Cerkveni duh je bil ljudem tuj, Jezus je sameval v najsvetejšem zakramentu in Marija, naša mati, je zastonj pričakovala svojih otrok, ki bi jo častili.
Tudi po naših slovenskih krajih so se čutili žalostni nasledki teh razmer. V to dušno temo pa je posijala »Zgodnja Danica«, nastopili so goreči rimsko-katoliški duhovni in v prvi vrsti mej njimi zlatomašnik monsign. Luka Jeran, ki so budili zaspano katoliško zavest, vžigali zamrlo versko življenje, vnemali vernike za prejemanje sv. zakramentov in češčenje Matere božje.
Pripomočki, ki so jim služili v to, da so v službi večne Resnice delovali za resnico, za pravi nauk Kristusov, so bili
1. oznanovanje božje besede v govoru in pismu.
a) Sv. Dominik je z vso gorečnostjo doma oznanoval božjo besedo, vendar gorečnost njegova ga jo silila tudi v tuje kraje s Španskega na Francosko in Nemško, kjer je oznanjal besedo božjo in pridobival Kristusu neumrljivih duš.
Tudi naš zlatomašnik je bil goreč oznanovalec sv. evangelija v svoji domovini, a to ni zadovoljevalo njegovega junaškega duha, vzor njegov je bil misijonar biti in tam prižigati luč sv. vere, kjer vlada še popolno paganska tema. Ta gorečnost ga je gnala dvakrat
v Afriko, kjer je bil zlatomašnik, smrtno bolan, pripravljen Bogu darovati svoje življenje za blagor zamorskih paganov. Bog pa tega daru ni vsprejel, ker mu je v slovenski domovini, v domačem kraju odločil še veliko dela.
b) V življenju svetega Dominika beremo, da so mu prišli na nekem potu krivoverci s svojimi pismi nasproti, ki so hranili njih verske nauke, ter so zahtevali, naj tudi Dominik sestavi nauke svoje vere, potem, da se hočejo poskusiti mej seboj, kateri nauki so pravi. Sv. Dominik spiše z umnostjo in gorečnostjo zveličalne nauke katoliške vere ter izjavi nasproti krivovercem, da je pripravljen poskusiti se ž njimi in braniti nauke prave vere.
Ker se krivoverci niso hoteli ozirati na dokaze Dominikove, zato se dogovore z Dominikom, naj Bog sam odloči in pove, kje je resnica. V ta namen napravijo ogenj in po dogovoru vržejo na ogenj vsa pisma. V trenotku so bila sežgana krivoverska pisma. Dominikova pa, dasi so jih trikrat vrgli v ogenj, ostala so nepoškodovana, da, plamen jih celo vselej odveje iz ognja.
Takih borb brez števila je imel tudi naš zlatomašnik, boreč se toliko let s pisanjem za resnico in čistost katoliških naukov. Ni mogoče v kratkih besedah opisati, koliko je kanonik Jeran v tem oziru storil za poživljenje katoliške zavesti in verskega življenja mej Slovenci. Kako neustrašeno se je boril zoper odpravo konkordata, zoper vvredbo brezverskih državnih zakonov. Ob takih prilikah ni poznal nobenega ozira, in malo je manjkalo, da ni moral zaradi tega v cvetju kulturnega boja tudi v ječo.
Napisal je v te namene v »Danici« in drugih časopisih in knjigah toliko, da bi se tudi on vrnil kot zmagovalec iz boja, ako bi se bil poskusil z brezverci tako, kakor nekdaj Dominik s krivoverci. Že »Danica« sama s svojimi 49 letniki je taka skladanica, da skoro ne more zgoreti na gromadi in ko bi tudi zgorel papir, na katerem je naš zlatomašnik branil sveto vero, zgorel ne bo nikoli spomin na te nauke, ki so vsajeni v tisoč in tisoč glavah in srcih vernih Slovencev. In to je naj večja zasluga zlatomašnikova, katero si je pridobil boreč se za resnico v službi večne Resnice. Zvesto je hodil za Gospodom, ki pravi: Jaz sem pot, resnica in življenje, in zato ga Bog plačuje že na tem svetu, ter mu je dodelil milost, da se v naši sredi raduje častitljivo svoje zlate mašo.
2.	Toda: črka je mrtva, duh je, ki oživlja. In duh, ki je prešinjal sv. Dominika in našega častitega slavljenca, je bil duh nesebične, darujoče so ljubezni, duh nebeškega usmiljenja.
O sv. Dominiku beremo: V jedi in pijači je bil jako zmeren, v vsem dejanju angeljsko krotak in ponižen. Sovražil je vse posvetno veselice, zato pa je bil vzlasti siromakom silno dobroten. Ubogi so se mu tolikanj smilili, da je prodal vse svoje imetje, še celo svoje mu tako drage knjige, da jim je pomagal. In ko so se drugi temu čudili, dejal jim je: »Ali bi mogel prebirati te mrtve knjige, vedoč, da ljudje lakote umirajo?«
Beročemu take dogodke iz življenja sv. Dominika, zdelo se mi je, da berem popis življenja našega gospoda zlatomašnika. Ni tukaj časa, da bi obširno pojasnoval delovanje zlatomašnikovo na polju krščanskega usmiljenja; tega mi vzlasti zato ni potreba, ker govorim onim, mej katerimi živi naš zlatomašnik, ki dobro poznajo v tem oziru delovanje zlatomašnikovo, bolj, kakor ga hoče spoznati zlatomašnik sam, ki se je vedno držal besed sv. pisma, da naj levica za to ne ve, kar da desnica. Kaj je kanonik Jeran revežem, kaj je učencem, kaj sploh vsem, ki potrebujejo sveta in pomoči, to je znano Bogu in najprvo onim, katerim je solze brisal z lica in jim obup preganjal z obrazov s svojo prijazno besedo in s svojim usmiljenim srcem. In ko bi tudi ti v svoji nehvaležnosti pozabili teh dobrot, Bog jih ni pozabil in vse so vpisane v bukvah večnega življenja z zlatimi črkami zlasti zato, ker so bile podeljene iz najčistejšega namena.
3.	Življenje posvečeno časti božji in sreči bližnjega zahteva veliko žrtev, obilo tudi takih, ki so sklenjene s trpljenjem.
Preobširno bi bilo naštevati, koliko je trpel sv. Dominik pri svojem misijonskem delovanju. Omenim le dogodek, ki kaže, kako je svetnik trpljenje svoje porabil le v dobre namene. Nekoč je bil s spremljevalci na poti h krivovercem, katere je hotel spreobrniti. Ker niso znali poti, ponudi se jim neki krivoverec za vodnika, a jih zapelje s pravega pota v tako pečevje, da so bili v največji nevarnosti za svoje življenje. Vsi opraskani, ranjeni in vtrujeni so naposled našli pravo pot. Spremljevalci Dominikovi so bili nevoljni, a ta jih potolaži rekoč: Potrpite, ljubi prijatelji, hvalite Boga in zaupajte vanj; zmaga nam je gotova, ker nam je Bog tako milostljiv, da nam daje priliko svoje grehe izpirati z lastno krvjo.
Tudi našemu zlatomašniku niso bila pota v življenju s cvetjem posuta. Od mladosti pa do sive starosti je bilo njegovo življenje polno skrbi in trpljenja in sicer vedno za druge. Tožil pa ni nikoli nad nikomur, razen sam nad seboj, nad »zanikrnežem«, kakor je samega sebe imenoval ob takih prilikah.
Ljubezen do bližnjega je bila pri sv. Dominiku neizmerna; živel je od miloščine in večkrat ni imel za svoje redovne brate niti vsakdanjega kruha, tako da so na njegovo prošnjo celo angelji iz nebes prinesli na mizo kruhov, katerih vsled revščine ni bilo dobiti v samostanski obednici. Vse je namreč razdal med uboge ter ljudi vzlasti pridobival s svojo milobo in svojo prizanesljivostjo. Jednak mu je tudi v tem oziru naš zlatomašnik. Tudi on živi brez imetja, a vendar vedno dobrote deli; tudi on je do ljudij skrajno usmiljen in prizanesljiv in ne obsodi tudi največjega grešnika. Ta čednost se mi pri zlatomašniku zdi prav posebno značilna. Za vsacega človeka ima kako pohvalno besedo, za nikogar graje ali žal besede.
4.	Bogato vspehov in dobrih del je bilo življenje "kv. Dominika, neizmerno veliko je v svojem življenju dosegel tudi naš zlatomašnik. Kje je pač bila ona skrivnostna moč, ki je podpirala oba, da sta s primeroma malimi sredstvi toliko storila v čast božjo? Skrivnostna pomočnica obema je bila — Marija, brezmadežna devica.
Sv. rožni venec je vpeljal sv. Dominik, majnikovo pobožnost mej Slovenci je najbolj pospeševal preč. gospod zlatomašnik. Ob njenih vratih sta klečala in prosila pomoči v boju zoper sovražnike Kristusove in Ona, ki zatre vsa krivoverstva, ju je spremljala s svojim maternim blagoslovom in jima zagotovila toliko vspehov.
Kristijani! Kaj hočemo, gledajoč tako krasna zgleda svetega Dominika in našega zlatomašnika pred seboj, kakor da spodbujamo drug druzega, rekoč: Pojdimo in tudi mi tako storimo! — Da, kristijani, to naj bo naš sklep, to naj je sad današnjega govora.
II koncu še nekaj: Ko je gosp. zlatomašnik zvedel, da hočemo slovesno obhajati njegovo zlato mašo, mi je dejal: »Slišim, da boste vi jutri pridigali pri moji zlati maši. Bojim sc, da bote v svoji porednosti tudi mene kaj opravljali. Prosim vas, ako že kaj o meni omenite, recite pobožnim poslušalcem, naj molijo zame!« S to prošnjo sklepam: Prosimo danes milostnega Boga, naj nam še mnogo let ohrani preč. zlatomašnika v dušnem in telesnem zdravju delujočega v čast božjo in blagor bližnjega. Nam pa naj vsikdar zveni na ušesa beseda pregovorov: Usmiljenje in resnica naj te ne zapustita; na vrat ju obesi in v svoje srce si ju zapiši. Amen.	Andrej Kalan.

Pogled na slovstvo.
A.
1.	Krščanski detoljub. List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Vreduje Ant. Kržič. Letnik Vlil. Št. 1—4. Ljubljana, 1896. — Na leto stane 40 kr.; udje »Katoliškega društva detoljubov« v Ljubljani, ki plačujejo na leto 1 gld. miloščine, dobivajo ga brezplačno. — Osmi letnik »Krščanskega detoljubac prinaša na 124 straneh toliko zanimivih in času primernih člankov za krščansko vzgojo, da so se ga gotovo razveselili vsi naročniki. Prvi spis »Cerkveno leto in krščanska družina« (IV. Velikonočna doba, od str. 1—34.) je poljudna liturgika, polna zlatih naukov, kako naj se praznujejo nedelje in prazniki v krščanski družini. Pod naslovom »Kako otrokom pomagati pri učenju krščanskega nauka« beremo jedrnate biblične kateheze; v tem letniku jih je devet (§ 10. Bog izvoli Abrahama do § 18. Jakob gre v F.gipet). Izmed drugih člankov naj omenjamo še »Pisma slovenskim materam«; v drugem pismu zvedo krščanski stariši, kak6 naj skrbč za svoje otroke po prvem sv. obhajilu, v tretjem, kako naj jih pripravljajo za prvo sveto spoved. — Prav toplo priporočamo vsem vzgojiteljem v naročevanje »Krščanskega detoljuba«, oziroma pristop h »Katoliškemu društvu detoljubov« v Ljubljani. Poleg društvenega glasila dobivajo še za mladino pisane prav primerne priloge. Letos se je pričela nova vrsta teh prilog z naslovom
2.	Kako ti je imel ali vzorno življenje naših svetih priprošnjikov v nebesih. Za mladino. 1. Sv. Anton Padovanski. V Ljubljani, 1896. str. 48. Založilo Katol. društvo detoljubov. Tisk Katol. tiskarne. — Knjižica »Sv. Anton Padovanski« proslavlja sedemstoletnico rojstva sv. Antona, ki smo jo lani praznovali, in je ob jednem prvi zvezek legende ali »življenja svetnikov« za mladino. Ker vemo, da so posebno lepe zgodbe in zgledi, zlasti iz življenja svetnikov, tisto oralo, ki najbolj globoko seže v rahlo zemljico mladostnega srca in ob jednem zaseje v njem seme, ki ne more ostati brez dobrega sadu, zato jo širimo med mladino, da potem čim preje, tem bolje, dobimo zopet življenjepis drugega svetnika.
S.
3.	Povesti slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. IX. zvezek. Zbral in uredil Andrej Kalan, urednik »Domoljuba«. Ponatis iz »Domoljuba«. V Ljubljani 1896. Založilo »Tiskovno društvo«. Cena 20 kr. Str. 136. Tisek »Katoliške Tiskarne«. Dobiva se v »Katoliški Bukvami«. — Vrlo napreduje ideja g. urednika, oskrbeti prav dober kup narodu dobrega berila. Pričujoči zvezek ima zanimivo snov: Povesti, črtice, šaljive in resne, in prav dobro igro: V božični noči. Prav je, da se ozirajo povesti na pereče socijalno vprašanje, da je vsaj nekaj proti-težja zoper plodovito literaturo socijalnih demokratov. »Gospod Jožef« bode ustrezal delavcem, »Omahljivec« kmetiškemu stanu. Mladini namenjeni so posebno spisi: »Ljubite so\ražnike«, »Iz življenja nadvojvode Ladislava«, »Miklavžev dar«. Čitateljem bi zaslužni g. urednik zelo ustregel, ko bi jeden zvezek prinesel povesti, zlasti mladini namenjene, drugi zopet povesti za odrasle bralce.
F. S. F.
4.	Nazaret ali molitvena knjiga v češčenje svete Družine. Z dovoljenjem visokočaslitega knezoškofijstva ljubljanskega. P. H r i s o g o n M. O. S. F. Ljubljana 1896. Založil in prodaja: J. Giontini v Ljubljani. C. kr. dvorna tiskarna
Jož. Feiclitingerjevi dediči v Linču. Str. 320. Velja vezana v usnje 55 kr., v pol šagrin z okvirjem 70 kr. — Pričujoči molitvenik je nekak družinski molitvenik, vravnan s posebnim ozirom na novoustanovljeno družbo krščanskih družin pod varstvom svete družine v Nazaretu; zato ima za uvod posnetek iz pravil omenjene družbe in zapovedane molitve, s katerimi se posvete krščanske družine sv. družini in ki se molijo vsak dan pred podobo sv. družine. Sicer obsega knjiga navadno tvarino molitvenikov. Hvalno moramo omenjati, da zelo priporoča in razlaga mnoge potrebne pobožnosti, n. pr. duhovno sv. obhajilo (str. 26), junaško (velikodušno) dejanje ljubezni za duše v vicah (str. 263), itd.	S.
5.	Sotrudniki salezijanski ali izkušeno sredstvo družbi človeški koristiti s pospeševanjem nravnosti. Permissu superiorum. Turin. Salezijanska tiskarna. 1895. Str. 32. — To je naslov priročni knjižici za salezijanske sotrudnike, ki je izšla v Turinu, in obsega: Predgovor, prošnjo do svetega očeta Pija IX., pismo svetega očeta papeža Pija IX., prevod tega pisma, seznamek odpustkov, podeljenih od namestnika Kristusovega sotrudnikom Salezijanskim, in vodilo sotrud-nikov salezijanskih. — Salezijanski sotrudniki ali sodelavci so pobožna družba ali nekaka bratovščina, ki pospešuje don Boskova dela. Ti so sploh dobri kristi-jani obojega spola, vsakega stanu, kateri v krogu svoje družine in sredi sveta ohranijo duh »pobožne družbe salezijanske«, ter ji z moraličnimi in fizičnimi pripomočki pomagajo, da dosega svoj glavni namen, namreč, krščansko vzgojo uboge in zapuščene mladine. Don Boško je zalo ustanovil društvo za duhovne in neduhovne, da bi pomnožil število tistih, ki mu morejo pomagati, da bi okrožje njih delavnosti razširil in blagor duš pospešil. Izdal je malo postavo, katero je bil predložil sv. očetu Piju IX., ki so jo z dekretom 9. majnika 1876. 1. potrdili ter novemu društvu podarili mnogo duhovnih milostij in veliko odpustkov. Pij IX. so celo hoteli, da se piše njihovo ime na čelu kazala sodelavcev, spodbujevali so kardinale in škofe, naj se zapišejo in v zaupnem govoru so rekli nekoč: »Salezijanski sodelavci so odločeni veliko nalogo izvrševati v cerkvi in družbenem življenju. Njih delovanje meri zlasti na izobrazbo in podporo mladini, s časom jih bodo visoko cenili, in jaz menim, da ne bom videl snmo družin, ampak cele vasi in mesta, ki se bodo pridružili temu društvu. Zato tako zelo ljubim njegove sodelavce.«
In Leon XIII., brž ko so bili povzdignjeni na prestol, so blagovolili poslati salezijanski sodelavec, kakor so bili Pij IX., in so rekli: »Jaz nočem biti samo kot sotrudnik zapisan, temuč hočem biti res prvi delavec.« Nekoč so rekli don Bosku: »Kolikorkrat govorite s sotrudniki, recite jim, da jih prav iz srca blagoslavljam, kajti njih delovanje je, mladino pogube reševali, in samo jednega mišljenja morajo vsi bili, nji pomagali, da se v duhu svetega Frančiška Salezija vse dobro povspešuje.« — Tudi don Boško, ki je s svojim bistrim očesom pregledal človeško revščino in tudi prihodnjost, je videl v ustanovitvi družbe salezijanskih sodelavcev delo za ohranjenje in obnovitev družbe, katero se bode razširilo po vsem svetu. Imel je tudi navado reči: »Če bodo škofje in duhovni spoznali, kako mogočno pomoč morejo imeti pri vsakem dobrem in velikem delu po tej družbi salezijanskih sodelavcev, se bodo potrudili, da jo ustanove v svojih škofijah in župnijah. Prišel bode čas, ko bo dober katolik in salezijanski sotrudnik istega pomena «
B.
1.	Atlas scrlpturae sacrae. Decem labulae geographicae cum indice loco-rum scripturae sacrae vulg. edit., scriptorum ecclesiaslicorum et ethnicorum. Auclore Dr. Rich. v. Riess, canonico capitul. Rottenburg. Friburgi Brisgoviae. MDCCCXGYI. Sumptibus Herder. Fol. Cena 3 gld., vezan 3 gld. 72 kr. — Ta izvrstni latinski atlant za sv. pismo ima isto obliko, kakor tretja izdaja nemškega atlanta: Bibel-Atlas. Najprej podaje na 15 straneh abecedni imenik vseh biblijskih krajev, nato pa deset lepih in natančnih zemljevidov: 1. Egipet ob času očakov;
2.	Arabia petraea in Kanaan ob času izhoda Izraelcev iz Egipta; 3. Palestina ob času sodnikov in kraljev; 4. Kanaan, Sirija, Asirija, Babilonija po asirskih spo-minikih; 5. Asirija, Babilonija; 6. Palestina ob času Kristusovem; 7. Sirija, Mala Azija, Macedonija, Grecija, Italija ob času apostolov; 8. Jeruzalem ob času kraljev — po povrnitvi iz babi), sužnosti, — ob času Vespazijana in Tita itd.; 9. Jeruzalemska in betlehemska okolica, Jeruzalem dandanes; 10. Palestina dandanes. — Karle so narejene v barvenem tisku in so res na vrhuncu sedanje karlografične spretnosti. Zato je delo vredno svojega denarja.
2.	Mcditationum et contemplationum s. Ignatii de Loyola puncta. Libri exercitiorum texlum diligenter secutus explicavit Franciscus de Hummelauer S. J. Cum approb. revmi, archiep. Friburg. et super, ordinis. Friburgi Brisgoviae. Sum-plibus Herder. MDCCCXCXVI . . 8°. str. 435. Cena 1 gld. 80 kr. — Sv. Ignacij podaje v svojih »Exercitia spiritualia« jako kratko in tehtno snov za vaje in premišljevanje: to snov podaje po posamnih točkah obširneje naš pisatelj in sicer tako, da se povsem drži sv. Ignacija. Razlaga je ločna in natančna, dogmatično in moralno prav skrbno določena. Spredaj in zadaj nahajamo tudi nekaj navoda in splošnega razkladanja o premišljevanju. — Za duhovne vaje so te bukve dober pomoček.
3.	Kathollscher Kateclilsinus ftlr dle Volksscliulen. Herausgegeben vom Verfasser des »ervvcilerten Katcchismus« Dr. J. Schmitz. Mit bischoflicher Appro-bation. Regensburg. Druck und Verlag von Friedr. Pustet. 1896. 8°. str. 184. Cena vezan. 24 kr. — Za naše slovenske kraje nima ta katekizem pomena. Rečemo pa, kdor hoče videti in prebrati kratek, a jako dober katekizem, naj seže po tem. V malem obsegu je tukaj jako veliko tvarine. Opozarjamo torej jako radi na to delo.
4.	Vler helllge Zcltcn. Kanzelvorlriige fiir Advent-, Fasten- und Osterzeit, Pfingsten und Kirchvveih, gehaiten bei St. Ludwig in Mttnchen von Dr. theol. Franz Klasen. Kempten. Verlag der Jos. K5sel’schcn Buchhandlung. 1896. 8°. Strani 223. Cena 1 gld. 20 kr. — Prve štiri pridige o prvem človeku, grehu, svetu in obljubi Odrešenikovi so za advent; naslednjih 9 (zlasti o Kristusu) je za velikonočno dobo, potem štiri fpogl. čednosti) za binkošti, sedem za ccrkv. blagoslovljenje. Pridige so prirejene jako govorniško.
6. Klelnes Ablassbucli. Auszug aus P. Franz Beringers grosserem Werke »Die Abliisse, ihr Wesen und Gebrauclu. Von Joseph Hilgers, Priester der Ge-sellschaft Jesu. Mit Approbation der ličil. Ablass-Congregation. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schoningh. 1896. 8°. Str. 468. Cena 1 gld. 80 kr., vez. 2 gld. 40 kr.
četudi se naznanja la knjiga samo kot posnetek večje Beringerjeve, vendar je nekako samostojno in vrh tega prav rabno delo. Rečemo lahko, da je ona knjiga bolj za temeljiti pouk, ta pa za vsakdanjo rabo, za molitve in blagoslove. Zaradi skrbne uredbe, drobnega tiska in dokaj velikega obsega ima knjiga jako veliko vsebine, in reči se sme, da je: molitvenik z odpustki. — Ko smo to naznanili, smo knjigo tudi najbolje priporočili.
6.	Unserer lleben Fran Mitgift. Von T. E. Bridgett, C. SS. R. Nach der dritten Auflage ins Deutsche tibertragen von Dr. H. Dhom. Mit einer Vorrede von Dr. Fr. Morgott, Domkapitular und Professor. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schoningh. 1895. 8°. Str. 371. Cena 1 gld. 44 kr. — Knjiga je lepo delo v slavo Marijino, ki razpravlja o Mariji devici, materi, o njenem veselju, njenih besedah, njeni žalosti in njeni slavi. V drugem delu pa govori o Marijinem češčenju sploh in posebej o molitvah, praznikih, cerkvah, oltarjih, podobah, božjih potih, družbah v Marijino čast. — Svoj posebni naslov »Dota naše Ljube Gospe« ima knjiga zato, ker je bila nekdaj Anglija s tem imenom izročena v posebno varstvo sv. Device, in je sv. oče Leon XIII. obnovil ta lepi priimek Anglije. Bog dal, da bi Anglija postala Marijina dota kmalu tudi v istini!
7.	Probabilismus oder Aequiprobabilismus? Antvvort auf eine Kritik des Dr. Huppert in der Zeitschrift fur katholische Theologie. (Innsbruck 1895.) Von Jos. Aertnys, C. SS. R. Professor der Moraltheologie. Mit Genehmigung der Oberen. Paderborn. Veri. von Ferd. Schoningh. 1896. 8°. Str. 87. Cena 36 kr. — Naslov nam pove namen in vsebino knjige. Ker nečemo določevati vprašanja, ne razkladamo stvari, za katero se tukaj gre med Aertnysom in Huppertom.
8.	Das Lehrbnch der Metnpliysik filr Kaiser Josef II. Verfasst von P. Josef Frantz, weil. Director der philosoph. Facultat der Universitiit Wien, erstem Director der k. k. Orientalischen Akademie etc. elc. Zum erstenmale nach dem in der AUerh. k. k. Pri vat- und Familienbibliothek befindlichen Originale herausgegeben und mit BenUtzung der im k. k. Haus-, Hof- und Staatsarchivc be-fmdlichenundanderer ungedruckter und gedruckter Quellen philosophischgeschicht-lich erliiutert durch Fr. Thomas M. VVehofer, O. Pr. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schoningh. 1896. 8°. Str. 167. Cena 2 gld. 16 kr. — Stvarno pač nima knjiga posebne cene, večjo ima na zgodovinskem polju našega domačega znanstva. Avstrijskim knjižnicam se to delo lahko priporoča.
9.	Herbstbllittcr. Nachgelassene Gedichte von F. W. Weber. Erste bis
vierle Auflage. Mit Stahlstich - Portritt. Paderborn. Druck und Verlag von Ferdinand Schoningh. 1896. 8°. Str. 390. Cena 2 gld. 88 kr. Znani pesnik »Dreizehn-lindcn-a« je poslednje svoje dni zbral ostale pesmi z naslovom »lierhstbliltter«. A umrl je (5. aprila 1894), predno je izdal zbirko. Tu imamo sedaj zbirko pred seboj, pomnoženo še z nekaterimi drugimi pesnimi — iz njegove mladosti. Tu je prava poezija! Pesnik je tudi tukaj dovršen kakor v vseh drugih proizvodih. S tem ni rečeno, da so vse pesmi jednake. Prijateljem pesnikovim bode tudi ta zvezek mil in drag.	Dr. F. L.
Založba „Katoliške Bukvama1*.	Tisk „Katoliške Tiskarne"
Odgovorni vrednik : Ant. K rži e.