ANNALES 14/' 98 izvirno znanstveno delo UDi< 811.163.6'373.46:629.12 811.1 63.6'373.46:639.2 O NOVI SLOVENSKI POMORSKI IN MORSKORIBIŠKI TERMINOLOGIJI C a ran FILIPI Pedagoška fakulteta Pula, HR-S2100 Pula, Medulinska 3 Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper, 51-6000, Caribaldijeva 1 8 e-ma.it: Coran.Filipf@ZRS-Kp,Si IZVLEČEK V pričujočem prispevku se avtor ubada s pomorsko in morskoribiško terminologijo slovenske Istre. Podana sta krajši zgodovinski pregled in osnovna tipologija. V zaključnem delu članka avtor predlaga možen način za dokončno oblikovanje nove slovenske pomorske in morskoribiške strokovne terminologije, po kateri vsekakor obstaja velika potreba, saj je stara v veliki meri nezadovoljiva. Ključne besede: pomorstvo, ribištvo, terminologija, slovenščina KRAjŠi ZGODOVINSKI PREGLED Povsem gotovo je, da so že prvi ljudje, ki so se naselili ob morju in opazili da v njem kar mrgoli plavajočih in gomazečih bitij, brž ko so premagali strah pred neznanim in določili bogove veliki vodi, začeli loviti ribe. Sprva so izkoriščali plimo in oseko ter poskušali z rokami, zatem na so začeli izdelovati najprej preproste, nato vse boli zapletene napravice in naprave. Skupaj z ribiškim priborom se je razvijalo tudi ladjarstvo (ladjedelstvo, plovba itd.). Do današnje sodobne ribiške in pomorske tehnologije so minila dolga stoletja, skozi katera je nešteto parov rok oblikovalo najrazličnejše materiale. Vsak nov predmet in pojem sta zahtevala tudi nov izraz Ti izrazi so sc ob mešanju in preseljevanju ljudstev skozi čas spreminjali, preoblikovali, izginjali; nenehno pa so nastajali tudi novi, ki so se spe' spremljali, preoblikovali, izginjali ... Gre torej za kontinuiran proces, ki še vedno traja. Ko so naši predniki nekoč v 7. stoletju, ali nekoiiko prej, poseljevali vzhodne jadranske obale, so i pradomovine od pomorskih ¡n ribiških izrazov prinesli le nekaj besed: - splošno indoevropsko besedo morje,1 ie. *mori, ki je najprej pomenilo "jezero", "močvirje" ali neko drugo vodno površino, iz česar je razvidno, da so Indo- evropejci, ko so pri preseljevanju dosegli morsko gladino, le-to poimenovali tako, da so razširili pomen že obstoječe besede, ki so jo uporabljali za podobne pojave. Obstajajo tudi drugačne razlage (BEZ 11/195, SKOK 11/456); - splošno slovansko besedo ladja MESTO je dejstvo, da tri mesta niso imela avtohtonega slovenskega govora in so priseljeni Slovenci (govorci različnih dialektov) v stikih z vaškim prebivalstvom (do intenzivnega mešanja prebivalstva na Ko- 3 O', sin. priimke italijanskih družin: npr. Babich, če ni poitaljanjeno v času faJizma. Podoben pojav imamo tudi v hrvaški Istri in Dalmaciji 4 Tržaški Slovenci, pomora in ribiči, niso bistveno vplivali na slovensko podobo terminologije, ker so deiali skupaj s tržaškimi kolegi Italijani in so kos jezik komunikacije uporabljali tržaško beneščino, pri domači uporabi (družinski pogovori) pa se ta terminologija v glavnem i i uporabljala - če pa je bilo potrebno uporabiti kak izraz, so pač uporabili v glavnem surovo lujko. 5 Moramo poudarili, tla niti hrvaščina (prav tako kot slovenščina) ne more na tem področju ponuditi mnogo domačih prvin (kar je za nonnativ ce knjižnega (e-zifca bistveno pomembno - ni nam jasno zakaj!), zato v strokovni in splošni literaturi kar mrgoli prevedenk 3.'i metafor, k: nimajo nobenega slika z resničnostjo (npr. statva, protuststva za asía in kontraaila; peta za kaikanj itd., itd. - problem je, da te na novo skovane, izmišljene besede, na srečo zelo tež-:o in počasi, preko šole, celo prodirajo v narečno govorico novih mojstrov in strokovnjakov). 6 Npr. pivi znani dokument, ki omenja ribolov v Sečovljah je iz I. 1173 Cf. tudi izolski statut iz leta 1360 in koprski iz leta 1394. ki i m ata posebna poglavja s predpisi o prodaji rib v ribarnicah ipd. 50 ANNALES 14/'98 Goran Fil IPI : O NO Vi SLOVENSKI POMORSKI IN mORSKORIBIŠKI TERMINOLOGIJI. 49-54 ¡irskem je prišlo z intenziviranjem industrije po II. svetovni vojni, kar je povzročilo spremembo načina življenja) prevzemali besede iz vaških govorov, bodisi zaradi tega, ker jih sami niso imeli (če je šlo za besede, tipične za regijo), bodisi zaradi tega, kar je pogosteje, ker so bili pri medsebojnih komunikacijah s pripadniki drugih narečni!) skupin negotovi pri izbiri ustreznega izraza in je t. i. vaška slovenščina v prvih povojnih letih odigrala vlogo nekakšne primorske koíné. Pozneje se jc smer izposojanja, če lahko tako rečemo, normalizirala. Za pomorsko terminologijo pa ni bilo mogoče jemati besed iz vaških govorov v zaledju, zato so jih jemali od novih priseljenih strokovnjakov iz Dalmacije. Seveda pa ne moremo trditi, da sploh m terminov, prevzetih od Italijanov, ki niso optirali - težko pa jih je določiti, ker je osnova dalmatinske terminologije beneška leksika. OSNOVNA TIPOLOGIJA POMORSKE IN MORSKORIBIŠKE TERMINOLOGIJE Lahko otrej rečemo, da je pomorska in morskoi ibiška terminologija Slovenske Istre sestavljena iz treh plasti: a. izrazi, izposojeni od dalmatinskih priseljencev Tr-kih je največ. Prinesli so jih strokovnjaki iz različnih dalmatinskih krajev, zato so termini raznoliki: včasih se je ustalil izraz iz enega, včasih iz drugega dalmatinskega kraja, včasih pa imamo sinonime iz različnih krajev. Dalmatinska ribiško-pomorska terminologija nastaja od prvih stikov slovanskega in romanskega sveta na vzhodnih jadranskih obalah. Prvi Romani, ki so jih bodoči Hrvatje srečali na jadianu so bili dalmatsko govoreči Romani. Dalmatščina ali dalmatski jezik je strokovni termin - tako so jezikoslovci poimenovali izumrli jezik, ki so ga govorili po vzhodnojadranskih mestih od otoka Krka na severu do Kotorja na jugu:"{...) ešso (sc. dalmatščina) si estendeva, una volta, da Segna (..-.) a Settentrione, fino circa ad Antivari, a per lo meno a Cattaro, a Sud. Giá gli storici dellc Croc ¡ate e i viaggiatori accennano, dal XII sec. in poi, ai 'Latino' o 'Romanzo' o 'Franco' deíla Daimazia, e specialmente delle cittá di Zara, Spalato, Ragu;>,< e Antivari (...!" (TA G L 374). Z naselitvijo in širjenjem Hrvatov po Dalmaciji se je dalmatščina razbila na manjše oinke (v glavnem se je ohranila v obalnih mestih) in takti izolirana vztrajala še nekaj stoletij (na otoku Krku praktično vse do 20. Stoletja). Smrtnega udarca ni dobila od hrvaških govorov, ampak od sorodne in bistveno prestižnejše bene-čanščine: "Quanto pin forte fu l'influsso veneto, tanto piu rapida fu la seoroparsa del Dalmatico. f certo, per esempio, che a Zara if Dalmatico tramonto moito presto, mentre a Ragusa, che non fu se non per breve tempo (1205-1358) alle diperidenze dirette della repub-blica veneta, ma godette di una posizione d'indi-pendenza tutta particolare, il Dalmatico si spense solo sullo scorcio del sec. XV." (id.). O dalmatščini imamo malo pričevanj v pisanih virih, do spoznanj o njej pridemo predvsem s pomočjo izposojenk v dalmatinskih dialektih. Prvo zapisano pričevanje o dalmatščini, zelo skromno, vendar edino iz tistih časov, najdemo v potopisu Filippa de Diversisa iz leta 1440. Gre le za štiri besede dubrovniške inačice: "{..;) panem vocant pen, patrem dicunt teta, dotnus dicitur chesa, facere fachir {...)" Najkasneje je ugasnila v Krku, leta 1898, ko je umri njen zadnji govorec Antonio Udaina Burbur. Imamo izjemen primer v zgodovini jezikov, da vemo ne samo točen datum, ampak tudi točno uro in minuto izumrtja nekega jezika: Antonio Udaina Burbur se je 16. junija leta 1898 ob 6. uri in 30 minut smrtno ponesrečil med ribolovom z dinamitom. On sam je svoj jezik imenoval vekle$un (prid. od Vikla "Krk" < iat. (civitas) vetiifa "staro mesto"). Dalmatščina je bila vsekakor sorodna predbenečan-skim istrskim govorom /ki so jih italijanski jezikoslovci (Ascoli) poimenovali istriolo. hrvaški (Deanovič, Skok) pa istroromanski govori/,7 ki so se do danes, sicer močno venetizirani, ohranili samo še v šestih krajih južne Istre A;odnjan (Dignano), Rovinj (Rovigno), Bale {Val le), šišan (Sissano), Galižana (Ga I lesa no), Fažana (Fasanaj/. Menimo, da imajo furlanščina in oba vzohdno-jadranska govora (izumrla dalmatščina in istriotščina) skupno izhodišče: romanski govor, kakor se je razvil po razpadu vulgarne latinščine, ki ga jezikoslovci postavljajo okvirno med 4. in 9. st.n Lahko rečemo, da se je iz nekoč enotne vulgarne latinščine oblikovalo nekaj sorodnih jezikovnih skupin; iz njih so se začeli razvijati romanski jeziki. Pri nekaterih skupinah pa seje razvoj v romanske jezike pretrgal, in so le-te ponovno razpadle na več sorodnih jezikovnih skupin, ki so, neodvisno druga od druge, nadaljevale razvoj v določene romanske jezike. Menimo, da je tako usodo doživel, naj ga tako imenujemo, postvulgamolatinski romanski jezik v Furlaniji, Istri in Dalmaciji, ki je po razpadu vulgarne latinščine ostal enoten. Domnevamo, da je jezik v teh pokrajinah bil enoten do prihoda Siovanov (6. ali 7. stoletje) na območja vzhodnojadranskih obai afi pa v njihovo neposredno bližino. Slovani so prihajali v valovih in niso povsod dospeli do obale; tam, kjer so, so se zapičili kot klin in ločili romansko prebivalstvo med 7 Menimo, d» ¡e italijansko poimenovanje (sin. isiriotski govori, istrioličina) boljše - istroromanski govor je lahko namreč vsak istrski romanski idiom, torej lucli istiobeneščina in istroromiinščina. S 'L:;igvi$ti koji se slažu > više-inanje ¡edinstvenim vulgarnim latlnitetom, smješlaju granicu (sc. razbijanja enotnosti vulgarne latinščine) obično negdje izmed ju IV i IX stolječa, tj. u prelazni period od kasno Antike u rani Srednji vijek." (TEK, 16). ANNALES 14/'95l Goran HUPI O NOVI SLOVENSKI POMORSKI IN MORSKORIBIŠKI TERMINOLOGI)!, 19-54 seboj. Domnevamo, da je pivi k!in treba iskati južno od Milj in Trsta, drugega pa okoli Senja (Vinodol?). Ti slovanski klini so vzrok, da so iz enotne romanščine naših treh pokrajin začele svoj neodvisni razvoj tri nove skupine romanskih jezikov: furlanski govori na severu, dalmatski na jugu in istriotski v Istri. Od 10. stoletja dalje postaja vpliv Benetk (torej beneščine) v Istri in Dalmaciji bistveno večji. Dokončni udarec, vsem govorom, ki so nastali iz enotne romanščine v Furlaniji, Istri in Dalmaciji, je zadala beneščina, ki je popolnoma nadomestila večino daJmatskih govorov 2e med 11. in IS. st., le dalmatske govore na otoku Krku šele proti koncu prejšnjega stoletja, furlanske govore v Miljah in Trstu9 v 19. stoletju, istriotske govore (ki so se delno ohranili do danes) pa najbrž že zelo zgodaj (pač zaradi tega nimamo pisanih dokumentov), morda že v 10. ali 11. stoletju. V slovenski morskoribiški terminologiji bomo seveda zasledili tudi besede, ki spadajo v predbenečanske jezikovne plasti, a gre v glavnem za termine, ki so jih prinesli Dalmatinci, oziroma za besede, ki so si jih Slovenci izposodili od neodseljenih Italijanov. b. izrazi prevzeti od Italijanov, ki so po eksodusih ostali v Istri Ni jih veliko. Kot smo že rekli, jih je težko ločiti od dalmatinskih. Za primer navajamo ihtionima limdža in jamboiiiščo, ki po našem mnenju spadata v predbenečanske jezikovne plasti. Prvi ihtionim uporabljajo za majhno nepomembno ribo iz vrste Blennius. V Dalmaciji ji pravijo v glavnem baba, babica ali babaslinka (Cf. jaFa 7.1.1.1.), na Obali pa, poleg izposojenke iz hrvaščine babica, tudi limdža in limožln (pomanjševalnica na pripono -in). Oba ihtionima sta po obliki beneška, vendar v slovarjih beneških govorov, ki jih imamo na voljo, ne najdemo potrdila za našo vsebino. V ROSmar 95 s. v. limus za Rovinj piše "una varieta di cefalo", podobno tudi v ROS 543 s. v. limosoJ0 Koren je nedvomno lat. limus, REW 5058 "mulj, blato", iz katerega bi, če ga sprejmemo tudi pomensko, lahko sklepali, da je ribica dobila ime po prebivališču. Vendar njeno prebivališče ni nujno mulj, živi tudi, pravzaprav v glavnem, med skalami, zato moramo upoštevati tudi drugi pomen navedenega ko- rena: "gnusoba" (DIDL 948 - "lordura, sudiciume") -ribica je zares gnusna, nihče je ne je, mnogi pa je niti ne snamejo s trnka z roko, temveč tolčejo z njo po tleh, dokler ne odpade. Če to sprejmemo, gre za zelo star ihtionim (saj v italijanskih virih ne zasledimo ne samostalnika Urno ne pridevnika limoso s pomenom "gnusoba" oziroma "gnusen") - vendar je pred dokončnim sklepom treba upoštevati dejstvo, da se imena za nepomembne ribe praviloma ne obdržijo zelo dolgo. Pri določanju etimologije ne smemo pozabiti niti na pomen "iimo che si deposita sulla chiglia delle barche" (ROSmar 95), ker se naša ribica pogosto zadržuje med travo, ki tvori t. i. "brado" na ladijskem dnu. Pri drugem ihtionimu, jamboiiiščo, smo bolj prepričani, da gre za predbeneški ostanek. Ne najdemo ga v slovarjih italijanskih govorov, ki so nam na voljo. Navaja ga, brez proteze, samo Rosamani za rovinjsko istriotščmo: arnbolus'cio. Označuje mladega zobalca (Dentex vulgaris). Etimologija nam ni znana. Več piedbenečanskih besed bomo seveda našli pri zamejskih Slovencih, čeprav le-te postopoma izginjajo, ker jih nadomeščajo z beneškimi ustreznicarni. Navajamo tudi ihtionim ribčn "Pageilus erythrinus", ki je ali prevzet od Italijanov, po eksodusih ostalih na Obali, ali pa v novejšem času iz tržaščine. V Dalmaciji imamo podobno obliko: arbCn (Za etimol. cf. JaFa 26.3.2.1.). c. novonastali izrazi Novonastali izrazi so lahko sestavljeni samo iz domačih prvin, samo iz tujih prvin in iz tujih in domačih prvin. Kot primer za slednji tip navajamo afek-tivno .sintagmo Skčimp od golfa "Squilla mantis" - pogostejši talasozoonim za to vrsto je kandča (< ben. canochia, BOE 1 29). Kot primer za ihtionim, ki je nastal iz tujih prvin, navajamo ptčikuč, ki se, poleg saket (dalmatinska izposojenka) (Za etimol. cf. jaFa 29.3 4-5), uporablja za vrsto Paracentropristis hepatus Klunz. Izraz smo zabeležili samo v Izoli in, kot se zdi, se več ne uporablja -značilno za nepomembne vrste je, da izrazi zanje pogosto izginjajo in prepuščajo prostor novim. Najbrž gre za izpeljanko od (i)ben. picio "majhen" z zaniče-valno pripono -ucio.'' Zanimivo je, da smo isto obliko 9 Oba govora spadata v ladinsko narečno skupino in sta, po našem mnenju, stičišče meti furianSCino in istriotščirio. V Trstu so ladinsko govorili do začetka, v Miljah pa do konca 19. stoletja. Oirfo Tagliavini (TAGt. 381} piše: "La sezione orientale (sc. ladinskih dialektov) e formata dal Friulano e va dai contini del Comčlico fino alie porte di Tri«!«1. Triesie e Mitggia erano una volta ladina, ma il Veneto si C sovrapposto ali'antica padata (tergestina e muglisanai. Ancora nel 1829 si pubblicd a Trieste uri libro di djaloghi, nell'antico dialelto tergeslino, di Giuseppe Mainati, sagrestano detla cattedrale di San Giusto." Menimo, da so tudi drugi tedanji istrski romanski govori spadali v isto jezikovno skupino. Dokaz, da so v istri govorili ladinske oziroma njšin sorodne dialekte, najdemo tudi pri Danteju: veliki pesnik da istranom v usta sintagmo ce (asiu, ki je takorekoč "osebna izkaznica" furlaskih narečij. Dante očitno ne ceni istrskih govorov, ker pravi: "Aquielejenses, e-S tstrianos cibrerrms, qui ces {as 1u crudeliter accentuando eruetant (...)" 10 Najbrž gre za vrsfc« Mugil capito. 11 Cf. DG 505: "-ticcio: suffisso per la formaziorte de! vezzeggiativo, con una slumatura, di derisione o clisporezzo-" 52 ANNALES 14/' 98 Gora» FILIPI: O NOVI SLOVENSKI POMORSKI IN MORSKOftBIŠKI TERMINOLOGIH. 49-54 z drugačnim naglasom, pičiktič, zabeležili v Šmarjah kot ornitonim za sinico dolgorepko (Aegithalos cau-datus) - motivacija za poimenovanje je ista, sinka dol-gorepka je zelo majhna ptica. Med novonastale izraze uvrščamo tudi prevedenke. Kot primer navajamo dva izraza. Ihtionim nič, ki označuje vrsto Atherina boyeri. Gre za novejšo prevedenko iben. zecoki je nastala pare-timološko iz oblik tipa zerola, ziroia ipd. (< gerres, DEI 4117) - riba je namreč zelo majhna.13 Na Obali se za to ribo uporablja tudi nepreveden naziv dzcro, pa še obliki sardoncin in angudčla (slednji ihtionim je najpogostejši!. Za mačjega soma (Scyllium canicula) se na Obali uporabljata dva ihtionima: gitla < ben. gata (BOE 301) < lat. caffus, KEW 1770: in prevedenka slednjega mžčka fj. JaFa 2.7). Obe obliki sta lahko tudi izposojeni iz dalmatinskih govorov. KAKO NAPREJ (razmišljanja) Vse, kar ie doslej povedano, |e treba jemati v poštev pri sestavljanju nove (upamo dokončne» slovenske strokovne pomorske in morskoribiške terminologije. Preden pa se resno lotimo dela, je treba dokončati izčrpne terenske ankete v Slovenski lstvi in zamejstvu, na devin-skem območju.14 Šele takrat, ko bo gradivo na pisalnih mizah, bo moč izdelati dobro slovensko strokovno pomorsko in morskoribiško terminologijo. Seveda bo treba upoštevati tudi vse doslej narejeno (predvsem Pomorsko slovenščino in Morski ribji trg - o obeh knjigah nekoliko več pozneje), torej trenutno veljavno terminologijo, ki je sicer precej nedorečena in pomanjkljiva, a tudi v njej lahko najdemo mnoge sprejemljive rešitve. Da bi terminologija uspela, bo treba prezreti nekatera načela, ki veljajo v sodobni slovenistiki o tujkah Treba bo sprejeti dejstvo, da ima Slovenija morje samo v Istri in da je večina besed, ki so v zvezi z njim, romanskega izvora. Takih besed ne gre preganjati iz knjižnega jezika (kar je na žalost vsakdanja praksa), temveč jih je treba imeti za domače, saj že nekaj časa živijo in brezhibno služijo namenu med Slovenci na Obali - vse te besede so že zdavnaj ptiiagojene na gla-soslovni in oblikoslovni ravni, a praktično niso uvrščene v noben slovar slovenskega jezika (enojezični ali dvojezični), ker se jim avtorji izmikajo, čeprav nimajo nobenih ustreznic, ali pa jih ne poznajo. Ko bomo imeli omenjeni korpus, bo treba zeio premišljeno izbirati besede, ki najbolj ustrezajo zakonitostim slovenskega jezika, upoštevajoč seveda tudi razširjenost in pogostnost vsakega izraza. Po našem mnenju bi imele prednost besede, ki se uporabljajo na Obali, nato besede z devinskega območja; sposojenke bi prišle v poštev šele na koncu - med njimi bi dali prednost hrvaškim, ki so najbližje slovenskim vzorcem, in zatem italijanskim, kajti italijanska pomorska in morskoribiška kultura in tradicija sta na tem območju prisotni vrsto stoletij. Največje težave bodo s termini, ki jih rabimo v sodobnem ladjedelstvu in pomorstvu - zaradi kompliciranih referentov, jih ne bo moč enostavno razrešiti zgolj s pomočjo ljudskih terminologij. V ta namen bo potrebno še tesnejše sodelovanje jezikoslovcev in pomorskih strokovnjakov. Avtorji dosedanjih poskusov določanja slovenske strokovne pomorske in morskoribiške terminologije so se zgledovali predvsem po hrvaških vzorcih. V tem prispevku se bomo za ilustracijo tega omejili le na dve knjigi: Gradišnik, Kopriva, Naglič, Pomorska slovenščina, Ljubljana 1961, in Miroslav Zei, Morski ribji trg, MK, Ljubljana 1983. V pivi knjigi so avtorji dodali "slovensko-srbo-hrvaško-angleško-nemški slovarček". Iz predgovora zvemo, da so avtorji "poskusili prvič zbrati in izbrati jezikovno gradivo za naše pomorščake in vse tiste, ki se po svoji stroki ali iz ljubezni zanimajo za morje in pomorstvo" in da "so skušali izmed Številnih izrazov, ki jih je danes najti v rabi v slovenski pomorski govorici in pisavi, izbrati tiste, ki se jim zdijo res domači, primerni za slovensko uho in za rabo na morju. Kar je manjkalo, so skušali v istem duhu dodati iz starih ali novih virov, tudi če je bilo manj znano ali neznano. (...) Kadar je šlo pri inačicah za 'mrtve* besede, ki jih nihče več ne uporablja, smo jim skušali včasih dati soroden pomen, za katerega ni bilo izraza. Kjer niti to ni bilo mogoče, smo izraze skovali sami, nekatere pač bolj, druge manj posrečeno." Gre torej za kriterije, ki jim ni moč oporekati, le da avtorji niso imeli na voljo večjega korpusa, kakršnega načrtujemo mi, in da niso upoštevali govorice zamejskih rojakov. No, kakorkoli že, v Pomorski slovenščini je lepo število hrvaških prvin, ki so (ali so bile) sicer v rabi med obalnimi pomorci, zato jih niti po naših kriterijih ni potrebno pretirano preganjati. Miroslav Zei v knjigi Morski ribji trg sicer ne napoveduje slovenske ihtiološke terminologije, a jo je prisiljen ustvarjati, ker le-ta še vedno ni izoblikovana do konca. V glavnem se ravna po hrvaških vzorcih, ali pa prevede sistemsko ime. Na žalost ne vemo, od kod jemlje slovenska imena, zato lahko o tem samo sklepamo. Da najbrž ni povsem gotov glede imen, govori dejstvo, da poleg slovenskih imen (predlogov?) navaja 12 Isti ihtiormn zasledimo v ANCOM za vrsto Atherina hepseuts, za katero ROS 1253 navaja zero-pesciolino. 1 j Cf. oblico čentoinboka (- sto v ustih) v hrvaški t;!ti. 14 Avlor članka |e odgovorni nosilec projekta o slovenskih istrskih govorih pri ZRi Koper, ki vključuje tudi raziskave s področja pomorske in morskoribiške terminologije v Slovenski Istii in zamejstvu. 53 ANNALES 14/' 98 Goran HUM: O NOVI SLOVENSKI POMORSKI IN MORSKORWIÍKI TERMINOLOGIJI, -IÎ-5-I hrvaške ustreznice. Kakorkoli, mnogi ihtionimi so posrečeni (gre za človeka, ki zelo dobro pozna morje in življenje ob morju in z morjem t), nekateri pa povsem nesprejemljivi. Za vrsto Serranus scriba navaja (ali predlaga) sin. pisanica, kar je povsem nesprejemljivo, ker to ime ne živi ob slovenskem morju - mi bi se določili ali za hrv. izposojenko pirka - beseda se namreč uporablja na Obali in je v skladu z zakonitostmi slovenskega jezika. Naj omenimo samo še en primer. Za vrsto Dicen-trarchus iabrax Zei predlaga brancin in luben - po našem mnenju je druga oblika .nepotrebna, ker se na Obali (torej na edinem obmorskem območju Republike Slovenije) uporablja izključno brancin - puristi pa ne bi bili zadovoljni niti z drugo obliko, ki je prav tako romanska. Zanimivo je da ima Bezlaj samo 'üben, v SSKJ pa najdemo obe obliki. Kljub neizogibnim pomanjkljivotim (glede na čas pisanja in gradivo, ki so ga avtorji imeli na razpolago) bosta obe omenjeni knjigi vsekakor v veliko pomoč bodočim ustvarjalcem slovenske pomorske terminologije. Čaka nas torej obsežno in zahtevno delo, ki ga je treba enkrat za vselej opraviti, kot se spodobi, saj Slovenija, ki je tudi pomorska in obmorska dežela, nujno potrebuje sodobno in učinkovito pomorsko terminologijo! ABOUT THE NEW SLOVENE NAVAL AND FISHING TERMINOLOGY Goran F1UPI Pedagogical Faculty of Pula, HR-52100 Pula, Medulinska 3 Science and Research Centre of the Republic of Slovenia Koper, SI-ft000, GaribaWijeva 18 e-mail Goran.Filipi@ZRS-Kp.Si SUMMARY In the present ¿Hide the author deals with the naval-fishing terminology of Slovene Istra. A short historical survey and a basic classification are gi:ven. In the final par! of the article the author proposes a way how to compile a new Slovene naval-fishing professional terminology, as the old terminology is clearly no longer satisfactory. Key words: navigation, fishing trade, terminology, Slovene language KRATICE ben. - beneško hrv. - hrvaško iben. - istrobeneško ie. - indoevropsko lat, - latinsko prsi. - praslovansko sin.- slovensko stsl. - staroslovansko LITERATURA ANCOM - Palomhi, A., Santarelli, M, (19f>9): Gli anima I i commestibili di?i mari d'Italia. Milano, Hoepli. BEZ - Bezlaj, F. (1977, 1982, 1995): Etimološki slovar slovenskega jezika, l-lll (A-S). Ljubljana, SAZU. BOE - Boerio, G. (1856): Dizionario del dialetto vene-ziano. Benetke. DEI - Battisti, C., Alessio, G. (1975): Dizionario etimologico italiano, l-!V. Firenze, G. Barbera Editore. DG - Cappellini, V. (1978): Dizionario grammaticale. Novara, De Agostini. DJDL - E. Bianchi - R, Bianchi - O. Lelli, (1982): Di zionario illustrato della lingua latina. Firenze, Le Mon-nier. GLU - Gluhak, A. (1993): Hrvatski etimološki rječnik. Zagreb, August Cesarec. JaFa - Vinja, V. (1986): Jadranska fauna. Etimologija i struktura naziva Zagreb, Split. REW - Meyer-Lübke, W. (1972): Romanisches etymologisches Wörterbuch. Heidelberg. KOS - E. Rosamani, (1958): Vocabolario giuliano. Bologna, Capelli Editore. ROSmar - Rosamani, E. (1975): Vocabolario rrtarina-resco giuliano-dalmata. firenze. SKOK'- Skok, P. (1971-1974): Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika. Zagreb. SSK| - Slovar slovenskega knjižnega jezika, l-V {19801991). Ljubljana, SAZU, DZS. TAG L. - Tagliavini, C. (1972): Le origini delle lingue neolatine. Bologna. TEK - Tekavčič, P. (1970): Uvod u vulgarni latinitet. Zagreb. 54