§tev. 36. (Tek. račun s pošto. C. C. con la Posta) V Trstu, petek 31. avgusta 1928. - Leto VI. Leto VI. lehaja Ti.ik petek dopoldne. Izdaja konsorcij Maloga lista. Naslor; Mali list, Trieste, ca-■ella centro 37. — (Jr«d : \ia Valdlrivo 19-111. OdgOTorni urednik: dr. L. BEBCE. POSAMEZNA STET. 30 STOTINK. NAROČNINA za celo leto 10 L., pol leta 5 L., 6etrt leta 3 L. - IZVEN ITALIJE celo leto 24 L., pol leta 12 L., četrt leta 5 L. MALI TEDNIK ZA NOVIC Mali koledar. Petek, 31. avgusta: Rajmund; Izabela. Sobota, 1. septembra: Egidij (Ilij, Tilh); Verena. — Nedelja, 2.: Angelska; Stefan; Maksima. — Ponedeljek, 3.: Evfemija, Tekla, Erazma, Doroteja. — Torek, 4.: Rozalija;—Sreda, 5.: Lavren-cii; Peregrin. — Petek, 7.: Marko; Regina. — Sobota, 8.: Rojstvo M. D. (Malt šmaren.) MALE NOVICE. Prefekti pri Mussolinija. Vsi prefekti iz’cele države so bili poklicani v Rim, da bodo poročali Mussoliniju o razmerah in prejeli navodila. Med prvimi so prišli na vrsto prefekti iz naših krajev. Splitska zadeva, o kameri smo zadnjič poročali obširneje, se je mirno poravnala. Jugoslovanska vlada se je v posebni noti opravičila pri italijanski vladi. Pri italijanskem konzulu v Splitu in v Šibeniku se je moral višji uradnik deželne vlade opravičiti. Osebe, katerim se pripisuje krivda za nemire, so bile kaznovane. Nadzornik iz notranjega ministrstva, dr. Svetek, je bil poslan v Dalmacijo, da preišče krivdo ali nekrivdo uradnih mest. Gmotna škoda pa menda ni bila omembe vredna; Jugoslavija je obljubila, da bo plačala, kar se bo ugotovilo. Italijanska vlada je nato v. posebni noti izjavila, da je zadovoljna in da je ta reč končana. Podpis v Parizu. V ponedeljek je bila v Parizu velika diplomatska parada. Podpisovali so Kel-logovo protivojno pogodbo. Navzoči so bili osebno ,Kellog, Briand, Stresemann, Beneš, Z a les ki itd. 15 držav je podpisalo. Zdaj bo mir, dokler se kje ne spopadejo. Na severa še iščejo. Izgubljenega Amundsena in Alessan-driniijevo' skupino z zrakoplova «Italia» še vedno iščejo. Tam gori vozari ruski ledolomec «Sedov», ribiška ladja «Bra-ganza» in od Francije najeti «Haim-land«. Tudi «Krasin» je šel pravkar še enkrat pogledat po ledeni puščavi. Zagrebške zmede. V ponedeljek 27. avgusta se je vnel ogenj v «Seljačkem domu«, kjer je sedež Radičeve stranke. Tam so imeli Radičev mrtvaški oder, ki so ga tudi po končanem pogrebu pustili in žgali pri njem vedno po 2(1 sveč. Vsi trakovi pogrebnih vencev so bili tam spravljeni. Verjetno je, da je nastal ogenj od dogorelih sveč. Ogenj je razsajal po dvorani; prihiteli so ognjegasci in ga zadušili; nato se je pojavil plamen na strehi; ognjegasci so se brž vrnili in spet pogasili. Škoda j3 precejšna. Ljudje so se zelo vznemirili, ker so tudi domnevali, da je bilo zažgano. Zbirali so se. po ulicah in vpili proli vladi. Policija je vzdržala red. Na Planinski gori bo na Mali Šmaren 8. septembra pobožnost samo za može in fante; maša s pridigo ob 7. in ob 10. Spovedovanje se začne ob 5. zjutraj. Popoldne ob 2. bo spet govor in blagoslov. — Drugi dan, v nedeljo 0. sept. (Ime Marijino), bo običajna pobožnost za vse romarje: na predvečer ob 0. govor in blagoslov, v nedeljo zjutraj sv. maša ob G. s skupnim obhajilom, ob V2 10 govor, potem slovesna ma-j ša, nato procesija z Najsvetejšim in za-1 hvalila pesem. Od 8. do V2 10. bo sv. R.' Telo izpostavljeno. Govorniki in spovedniki bodo različni. Pod Krmin. Občina Medeja v Brdih je pridružena Knninu. lAILANh CENA OGLASOV IN OBJAV 7,-.\ - rn. f,. — C. 10 kratni /i (pol leta) . celo leto) 50°/0 ^ rrTpr n.otink vsaka beseda v na-v ..nem l 'L ,.»tno 40 stotink beseda; z VELIKIMI 50 st. beseda. Pri stalnem oglašanju primeren popust. Razbojništvo sredi Gorice. mrtvi. 'Trije Ponoči od torka na sredo 22. avgusta se je zgodilo v Gorici na Carduccijevi ulici in na Kornju veliko razbojništvo; ki je močno razburilo meščane. Neka Bregant, doma iz Podgore, je ubil Kogeja in Ventina ter slednjič poginil še sam. Viktor Kogej je bil mlad 18 leten fant, doma iz Idrije. Služil je pri neki žagi na Rojcah pri Gorici in stanoval v Carduccijevi ulici na št. 18. Tudi Bregant Alojzij je bil mlad človek, 21 let mu je bilo. Pred nedavnim je odslužil svojo vojaško dobo v Libiji. Kaj sta s Kogejem imela-, ni zdaij lahko dognati z vso gotovostjo, ker sta oba mrtva. Eni pravijo, da sta se sovražila zaradi ženske, drugi sodijo, da zaradi službe, tretji menijo, da je bilo kaj političnega sovraštva vmes. Tisto noč je Bregant poiskal Kogeja v njegovem stanovanju. Potem je odšel in naskrivaj vzel vežni ključ. Kasneje se je spet lui.tihem vrnil, ustrelil Kogeja in zbežal. Ker so pa že ljudje vpili na pomoč, si ni upal bežati skozi vežo, ampak je bežal po strehah ter se spustil na dvo- rišče druge hiše na Korenjskem trgu .vst. 13. V veži tiste hiše je naletel nanj itžitninski uradnik Teodor Ventin, ki je že slišal vrišč in hotel ujeti dozdevnega tatu. V veži sta se spopadla z Bregantom, kateri je v borbi ustrelil Ventina z revolverjem. Bregant je zbežal na Korenjski trg. Prihiteli so orožniki in mu zaklicali, naj se ustavi. Spet je nameril z revolverjem in streljal proti orožnikom, ne da bi zadel. Tudi orožnik je ustrelil in zadel Breganta. Takrat pa je z groznim pokom eksplodirala bomba, ki jo je Bregant imel pri sebi; ta eksplozija ga je . .trašno r a zm es a ril a. Žalofgra je imela torej za posledico trojno smrt. Teodor Ventin, legijonar in fašist, je bil pokopan zelo slovesno na državne stroške. O Bregantu se govori, da je bil sploh čuden človek in posebnež; ljudje so se zmerom bali, da bi utegnil narediti kako nesrečo. Naredil je zares velilko im nepopravljivo. Nadvojvoda o italijanskih vojakih. Avstrijski nadvojvoda Jožef je pred kratkim izdal na Mažarskem knjigo spominov na svetovno vojno. V ti knjigi on zelo hvali pogum itn vztrajnost italijanskega vojaštva^ Spoznal je Italijane, ko je komandiral na jKrasu pri Doberdobu, Tako piše nadvojvoda o bojih leta 1914.: «Klobuk dol pred sovražnikom, ki ga tvorijo čudoviti plezalci, alpinski oddelki in finančni stražniki, drzni in junaški. Moji častniki pripovedujejo o njih velike reči. Neki alpinec je bil obkoljen: ko mu je pošla municija in je videl, da sc ne more več rešiti, si je zadal s cepinom smrtni udarec v glavo. Drug alpinec, kateremu so bili zvezali roke, se vrže na tovariša, ki je stopal pred njim, sune ga v prepad in gre prostovoljno za njim v gotovo smrt. Neki drugi alpinec brca in grize tako brezupno okoli sebe, da mu morajo naši zvezati roke in noge; in ker tuli kakor besen in odgrizne prst enemu izmed svojih čuvajev, mu zamašijo usta. Počasi se 11111 posreči odstraniti zamašek, pa prične obupno kričati Italijanom, naj brez strahu gredo naprej, naj korajžno napadejo, ker je Avstrijcev le malo1. Zdi se, da je znorel, in naši mo- rajo napeti vse sile, da ga napravijo neškodljivega«. « Nikar ne misliti, da so Italijani izgubili vojno, tudi če bodo zgubili štiri bitke ali pa pet. Poraz bi za Italijo pomenil smrt in zato se bo raje borila do poslednjega moža, nego da bi svojo biv-! šo zaveznico prosila za mir... Zato moramo mi računati s tem, da bodo bitke postale vedno bolj grozovite. Eden od obeh bo tu umrl: Italija ali Avstrija. O tem ni nobenega dvoma...« «Priznati moram, da napadajo Italijani z neverjetno vztrajnostjo, in Cadorna je lahko ponosen na svoje čete. Pred mojimi jarki ležijo celi kupi italijanskih in ogrskih trupel, ki so v junaštvu sklenila večni mir in večno prijateljstyo... £ vso dušo moram izraziti občudovanje, ki ga gojim naprarn Italijanom: takšna vztrajna potrpežljivost v napadanju, kljub takšnim izgubam, kaj takega še nisem videl!... Mnogi višji častniki, ki jih poznam, so> mi rekli, da se je lahko vojevati proti Italijanom. Ni res! Bojev, ki bi bili bolj grozni ko na Doberdobu — ali ki bi bili vsaj tem podobni — nisem jaz, ki sem vendar bil že na vseh frontah, videl še nikoli«. Radičevo. Cavtat je mestece v Dalmaciji nedaleč od Dubrovnika. Občinski odbor je sklenil v počastitev Radičevega spomina prekrstiti mesto v »Radičevo«. Vatikan in Kitajoi. • Znano je, da je na Kitajskem hud nered. Južna ali nankinšika vlada je zdaj na vrhu. Ona zastopa ostro narodno politiko za neodvisnost od evropskega vpliva. Evropske vlade tega ne gledajo rade, a papež je priznal v posebnem pismu opravičenost kitajske borbe za svobodo. Njemu je dovolj, da vlada zagotovi katoliškim misijonarjem zakonito varstvo, kakršno jim gre po kitajskih postavah. S tem odpade francoska pravica protektorata (varstva) katoliške cerkve v Kini in Vatikan stopi v neposredne zveze kitajsko vlado. Francozi gubančijo čelo, ker s tem izgube velik del diplo-matičnega vpliva, a katoliški svet priznava. da ima papež prav. Saj nima pametnega smisla, da bi framasoni in brezverci k varovali)) koristi krščanstva po svetu. Vohunstvo po tovarnah.. Francoski veletovarnarji so imeli v nemškem zasedenem ozemlju organizirano vohunstvo po nemških tovarnah, zlasti pd tovarnah za barvila. Namen je bil izvohunili skrivnosti nemške industrije, s katero ona pripravlja najboljše izdelke. Vohunsko organizacijo , so odkrili. Tone Kralj se Je poročil. ‘V trnovski fari v Ljubljani se je poročil 18. avgusta znani slikar Tone Kralj z Vido Jerajevo. Bilo srečno! Hud vihar.- Nad Genovo je bila 22. avgusta izredno huda nevihta kakih 20 minut. Padala je debela toča, nekatera zrna težka do pol kg. Pobila je mnogo svetilk in šip. Na nekaterih krajih je vihar drevesa ruval in podiral dimnike. Neka sedemdesetletna starica je umrla od strahu in groze. Jaz tudi, jaz tudi... V Tomaju tuhtajo, kdo bo za novega podoštata. Ponuja se 21 kandidatov, ki bi se radi '(žrtvovali za obči blagor«. Križarica in politika. Prejšnji nemški državni zbor je veljavno glasoval, da se zgradi o klopna križarica (bojna ladja). Socialisti so bili pro-tivni. Sedaj so pa socialisti na vladi :n sklep je treba izvesti. Socialistični ministri so rekli, naj se torej križarica naredi. Seveda je nastal vrišč v časopisju, češ taki-le so socialisti; ko so na vladi,, delajo* kakor drugi. ^Kancelar Miiller pa se zagovarja, da veljavnega sklepa ni mogoče prevreči brez hudih političnih posledic. Bolje je, da socialisti grade križarico, kakor da bi pustili vlado nasprotnikom. Mož ima prav. Lepe razmere. Grški roparji so ujedi holandskega vicekonzula v Atenah in njegovo ženo. Njega so spustili, za ženo pa zahtevajo pol milijona drahem. Nova vojašnica. V Idriji grade novo kasarno; 18. avgusta so slovesno pokladali temeljni kamen. Dva drzna. Dva mladeniča z Bolgarskega sta sklenila iti po svetu. Porabila sta gosposki brzolak aOrient-ekspres«. Vtaknila sta se v zadnji vagon za prtljago pod pod in se prevozila skozi vso Jugoslavijo' čez Postojno do Benetk. Tu sta zlezla ven iz skrivališča ter prišla v roke železniški miliciji. Odgnali so ju nazaj v Trst in deli v zapor, dokler se ne dožene uradno, kaj in kako je z njima. Hotela sta baje iskati dela in zaslužka. Srečen orožnik. V belgrajski glavnjači služi preprost orožnik, kateri upa, da bo v kratken imel milijardo dinarjev. V Ameriki mu je 1. 1922. umrl ujec, ki je zapustil 25 milijonov dolarjev. Ker se je izplačilo zavlačevalo, je dedič najel. odvetnike in upa, da bo v kratkem prišel do svojega. Metulji v oblakih. Mesto Polesella so oni dan obiskale bele vešče v silnih množinah. Kamor so se vsedle, je bilo kakor zasneženo. Vdrte so po sobah in oblegale vsako luč. Širile so tudi neprijeten smrad. Slednjič so se vzdignile spet v oblak in šle naprej. „Mulcl“ s kamenjem. Sodobni otročaj nar ji so vzgojno strašno zanemarjeni. To se opaža posebno po tržaških predmestjih. Oni dan je na Kolonji neka deklica pestovala svojo trimesečno sestrico. Osemleten dečak je metal kamenje, ali za ptiči, ali nalašč v človeka, kdo naj razsodi? Zadel pa je otroka v naročju pestunje tako nesrečno, da j-e revišče v bolnišnici umrlo. Božji sinovi. Na severu Tomske gubernije, v globini divje siiberske tajge, kamor se pride poleti le s čolnom, paziomi pa s smučmi in pasjo vprego, v dolinah številnih malih rečic, so nepričakovano našle sovjetske oblasti nove vasi in naselbine. Nekatere izmed njih štejejo po več deset hiš in obstojijo skoro sto let, toda niso bile zabeležene na nobeni karti ali političnem seznamu. V okraju PozobeljsUn, ob rekah Kenga, Čuzik, Kombarsu obstoji do 15 takih vasi. Na novo odkriti prebivalci teh vasi se imenujejo «Božji sinovi«, nikjer niso popisani in ne plačajo nobenega davka. So trdni staro-obredniki in nočejo priznati posvetnih oblasti, ker smatrajo, da še vlada Antikrist. Ne odgovarjajo niti na vprašanja: «Kdo ste? Kako se pišete?« Odklanjajo tudi vsako podpisovanje, pričevanje, zaslišavanje, ker nasprotuje to vse njihovemu verskemu prepričanju. «Božji sinovi« so poljedelci, čebelarji in imajo živino. Gospodarstvo je v dokaj dobrem stanju, toda strah pred svetom in »knezom tega sveta« je velik. Bretonci za avtonomijo. Gibanje za avtonomijo dežel in narodov v okviru držav postaja vedno bolj splošno. Stara liberalna pesem o enotni državi brez razlik ima že vse note polomljene kakor lajna Radeckijevega invalida. Po žalostnih skušnjah liberalnega stoletja se spet vedno bolj uveljavljajo krščanski pojmi o državnem in socialnem življenju. Po krščanskih načelih država ni sama sebi namen, ampak je služabnica ljudskega blagostanja. Ker pa je v centralistični, po enem kopitu vladani državi, težko deliti pravico vsem krajem in ljudstvom, zato krščanska socialna misel žene k avtonomiji: vsaka dežela in vsako ljudstvo imej svojo mero samostojnosti pri vladanju in upravi; vlada naj se po krajevnih razmerah in potrebah, ne po učenjašlcih fantazijah. Srečna ni tista država, kjer so vsi nategnjeni na eno samo kopito, ampak tista, ki vsem umerja čevlje po nogi. Tako avtonomistično misel imajo Slovaki v češki republiki. jKatalonci na španskem, Nemci in Francozi v Alzaciji pod francosko republiko. Lepo je ta misel že od zdavnaj izpeljana v švicarskih kantonih, kjer so tri različne narodnosti zvesto vdane republiki ravno zato, ker jim daje široko svobodo in samoupravo. Pned kratkim so se pa za avtonomijo oglasili Bretonci. Bretonija ali Bretanja je dežela« na severnem Francoskem ob morju (tega imena ne smemo zamenjati z Veliiko Britanijo ali Anglijo). Bretonci so verno in domoljubno ljudstvo, ki govori svoj posebni dialekt, močno različen od francoščine. Pod stanoslavmimi francoskimi kralji so Bretonci imeli samostojnost in avtonomijo. Velika revolucija (1. 1789.) jih je začela natezati na Pro-krustovo posteljo liberalnega unitarizma. Od takrat niso nehali godrnjati. «Enakost bratovstvo in svoboda« so jim ostale prazne puhlice, kajti ravno liberalna ((enakost« jih je v živo rezala, bratovstvo je bilo samo med republikanskimi pojedeni, svoboda pa je ostala falotom in tatovom. , ‘ Po vojni, ko se je drugod začelo govoriti o likvidaciji liberalizma, so se tudi Bretonci začeli organizirati in prirejati avtonomistične kongrese. Zahtevajo, da se njihove zadeve ne smejo vladati zgolj iz Pariza, ampak, da pristoja tudi njim samim odločevati o tem, kar zadeva Bretanjo, posebej tudi njeno gospodarstvo. Letošnji kongres je pariške kroge vznemiril. Spoznali so, da tudi v okarne-neli republiki polje naskrivaj novo življenje, ki hoče svojih pravic. Bes je, da bretonsko gibanje ni nevarno državi kot taki, toda parižki gospodje so se pred 50 leti učili v šoli goniti liberalno uni-tarsko (edinjaško) lajno in zdaj ko vidijo, da bo stara škatla prišla na kant, se sivci križajo pred avtonomizmom, kakor ob hudi uri. Pa huda ura bo' le zrak izčistila in prinesla nove svežosti v državno življenje. Smešno je torej, če trdijo v Parizu, da so Bretonce našuntali Nemci. Ne, avtonomizem ima svoj izvor v ljudski duši, ki je «po naravi krščanska«. Srbi in Hrvatje. V Jugoslaviji sc niso še pomirili, kakor bi bilo treba. Počasii se stvari vračajo v stari red, a le premnogo je takih obupnih politikov, katerim ugaja le vriSč in vpitje, redno državno življenje pa jim živce razjeda. Najnovejšo neumnost je napravila hrvaška Seljačka stranka pod novim predsednikom Mačkom. Ta stranka ie kar na svojo roko poslala v Berlin telegram, da ona ne priznava jugoslovanskega parlamenta in da se ne podvrže postavam, ki s sklepajo v Belgradu. Kaj je v Berlinu. Bralcem v pojasnilo maramo na tem mestu povedati, da se je te dni zbrala v Berlinu mednarodna interparlamentarna unija. To je zveza parlamentov (državnih zborov) oziroma poslancev. V Berlin je prišlo kakih 1000 poslancev, ki zastopajo parlamente raznih držav. Za predsednika je letos Francoz. Posvetujejo se o raznih rečeh, iki segajo v politično življenje in se tičejo vseh držav in narodov. Tudi belgrajska skupščina je poslala tjagor svoje zastopnike. Hrvatje pa so odrekli s svojini telegramom ti skupščini vso pravico. Vrh tega so še poslali svoje posebne zastopnike v Berlin z nalogo, naj tožijo tam pred vsem svetom Srbe in Koroščevo vlado, češ da Hrvate zatira. Neumnost. Da so Hrvatje nejevoljni zaradi dogodkov 20. junija, je že umljivo. Toda v politiki se ne smejo upoštevati trenotna čuvstva, temveč treba hladno preudarjati in presojati stvari kakoršne so. Vsa trezna javnost v Jugoslaviji je čutila, da je vodstvo Seljačke stranke napravilo budal ost, kajti Hrvatom ni mogoče pomagali s tem, da se skupna država blati pred svetom in da se zakoniti skupščini odreka pravna veljava. V bistvu je to revolucija, četudi samo besedna. Ravno Lo je pa največ Hrvatom na škodo, da bolj široko usta odpirajo, kakor je žlica velika. Pribičevič in njegovi edinjaši so takoj čutili, da je Maček zavozil. Pribičevičevi srbijanski pristaši so vseudilj bolj nevoljni, da njihov prvak dela politiko proti Srbom. Zato so samostojni demokratje javno obsojali ravnanje Seljačke stranke. Iver so pa z njo v opozicionalni zvezi, jim ni kazalo, da bi se sprli; kajti samostojni demokratje brez Seljačke stranke so prešibki in kakor izgubljeni. Opozi-cionailna zveza KDK (^Kmečko-demokraska koalicija) je imela sejo v Ljubljani 23. avgusta. Tam so se spet pobotali. Demokratje so pred Mačkom zlezli pod klop in spoznali za prav, kar je nakuril V Berlinu. Kaj pravi Korošec. Ministrski predsednik dr. Korošec je izjavil glede na zagrebške im ljubljanske proteste, da stoji njegova vlada še vedno na stališču pomirjevanja, da bo delala tudi naprej pomirjevalno, nastopila pa bo po zakonu proti tistim, kateri se bodo proti zakonom pregrešili. Obstojajo tudi izjemni zakoni «v obrambo države® — naredil jih je sam Pribičevič, ko je bil om na vladi s Pašičem — toda Korošec se še ne misli poslužiti tega orožja, temveč vladati z navadnimi sredstvi. Zdi se pa, da bo znal tudi s temi dobro priviti, ker pri vsi dobrodušnosti zna biti zelo hud, kadar ima opravka s porednimi ljudmi. Argentinske razmere. To poletje se je vrnil iz Argentinije župnik .Anton Mrkun s Homca pri Kamniku. Oglasil se je spotoma tudi pri uredništvu Malega lista, (kjer je povedal mnogo zajeinljivega o tisti daljni deželi. Župnik Mrkun je zelo vsestranski kulturni delavec. Velik delež ima n. pr. pri slovenskem abstinenčnem gibanju. Tudi izseljeništvo mu je bilo vedno pri srcu. Ker je moral po zdravniškem nasvetu premeniti zrak, je odpotoval v Argentino, da bi istočasno ikaj storil za slovenske izseljence, kateri so zlasti v verskem oziru kaj slabo ali nič oskrbovani. Argentina. Dežela, ki je njeno ime dandanes po vseh ustih, leži v Južni Ameriki. Raztega se silno daleč od severa proti jugu. Podnebje je po legi različno, v splošnem nekako tako kakor v naših krajih. Po velikosti Argentina obsega toliko zemlje kakor vsa evropska celina brez Rusije. Prebivalstva pa ima približno toliko kot mala Jugoslavija. Republika Argentina je zvezna država, ki jo sestavlja 15 držav, ki imajo vsaka svojo avtonomijo; zraven teh je še 10 ((teritorijev« (gobernacion), ki so brez avtonomije. V taiki velikanski državi je zemlja raznovrstna in obdelovanje različno. Na severu so bolj gozdi in bombažni nasadi, v srednjih deželah pšenica in koruza, na jugu živinoreja. Slovenci v Argentini. V Argentino se naseljujejo ljudje vseh krajev in narodov. Zlasti po vojni je priseljevanje živahno. Parnik za parnikom privaža človeški materijal v to velika /leželo. Državna oblast sama naseljevanje želi in ga pospešuje, da ni dvignila gospodarstvo, promet in davčno moč. Veliki narodi imajo za doseljence posebne uredbe, da jim dobe delo in zaslužek. Za naše ljudi je slabše preskrbljeno. Navadno se zatečejo v državni zavod «Hotel emigrantov«, kjer čakajo drobtinic. Prvi od Južnih Slovanov so v Argenti-nijo zaklatili Dalmatinci. Ti ljudje so sila zdravi, preprosti in vajeni potrpljenja. Marsikateri Dalmatinec je tam obogatel po dolgih letih trpljenja in dela. Zdaj je v Argentinji okroglo 80 tisoč Južnih Slovanov. Slovencev bi utegnilo biti čez 15 tisoč. V tem številu je pa največ Slovencev ižpod Italije. Kakih 12 tisoč jih bo že! Seveda ne bivajo skupno, ampak raztreseni po obširni državi od severa do juga. Kakih 100 je takih skupin, kjer jih je po 10 skupaj. Kako se tam živi. Delavske razmere niso nič rožnate. Veliko jih tja hodi, a le malo jih dobro zadene. Poljsko delo je samo ob določenih tednih (sezona); takrat sc dobro zasluži; marsikateri zbeži od železnice k veleposestniku. Ko je pa sezona končana — hajdi po svetu za nosom; zaslužek se porabi in začne se stradanje. V gozdih je splošno slab zaslužek. Tam kjer delajo novo železnico, iščejo Kaj nam z Sv. ANTON pri Kopru. Pri nas obhajamo vsaikio leto praznik ,Karmelske Matere božje. Letos smo slovesnost obhajali na 22. julija. Bil je prav velik shod ljudstva od vseh krajev in raznih stanov. Iz Kopra in celo iz Trsta so prišli izletniki, seveda ne vsi radi pobožnosti, ampak tudi na dober kozarec refoška. Ob 4. popoldne je bila velika cerkvena slovesnost. Bili so 4 duhovniki, med njimi g. dekan s Pomjana, ki je imel lep govor. Potem so bile pete litanije M. B. in nato procesija s kipom Karmelske Marije, ki so ga nosile 4 dekleta v belih oblačilih. Tako velike procesije še ni bilo pri nas. Svirala je naša domača godba pod vodstvom g. Ivana Kavrečiča; tudi cerkveni pevski zbor je Fepo prepeval. Do dr.eva slavnosti žal slikanje cerkve še ni bilo dovršeno. Zdaj, ko to poročamo, je hvala Bogu delo končano in cerkev je prav lepa. Treba je še popraviti orgle. Strošek bi znesel baje 850 lir. Ko je g. župni upravitelj naznanil, da nedostaja denarja, so ljudje pokazali Ikoj dobro voljo z milodari; žal, da v teh slabih letih tako težko izhajamo. Iz ČEŽARJEV. V nedeljo se je vršil pogreb Modre Bertok, učiteljice in hčerke pokojnega Josipa Bertoka, nadučitelja iz Sp. Škofij in našega sovaščana. Pogreb se je vršil v Kopru; udeležilo se je mnogo prijateljev in znancev iz njene rojstne vasi in sosednih. Zadnjo čast so ji izkazali v mestu njeni kolegi in koleginje; najbolj ganljiva pa je bila ljubezen, ki so ji jo izkazali Cežarani, na katere je bila ona jako navezana in ponosna in kateri so jo spremili do lazareškega pokopališča, kjer počiva tudi njen oče. Družina in sorodniki res nimajo zadosti besed, da zahvalijo plemenite in dobre čežarane. Posebno zahvalo naj sprejmejo Karlo Bertok, gostilničar, Marija Bordon, prednica Marijine Družbe, pevke iz Dekanov, in sploh vsi, dekleta, fantje in možje. KUBED. Dne 17. avgusta nam je Bog poslal nekaj (težja, a je pri tem pokazal tudi svojo moč; z dežjem je p a! o nekaj toče, vmes pa je tako strašno grmelo in treskalo, da je človeka obhajala groza. Dež je seveda že prepozno prišel za razide pridelke. Koruze, našega glavnega pridelka, ne bo niti za seme. Že lansko zimo smo dolgove delali, da se preživimo, letos pa že ne dajo več na upanje. Kaj bo, če se nas Bog kako ne usmili! Nekateri dolže g. župnika, da jih on daje v časopise. Lahko povem, da pri vseh dopisih, ki so zadevali našo faro, g. župnik ni sploh nič sodeloval. Žalostno bi bilo, če bi ne bilo v celi fari človeka, sposobnega, da spiše kak dopis. delavcev in jih tudi zastonj prepeljejo na mesto dela, toda podjetniki in «bosi» znajo delavce oskubsti na razne načine. Pravico iskati pa v Argentiniji tudi ni šala. Navadni delavec zasluži dnevno 4 do C pezov, če ima delo, če ga nima, pa nič. Obrtnik-rokodelec zasluži 5 do 8 pe- ; zov. Splošno je znano, da bolje izhaja, ; kdor zna kako rokodelstvo. Duševno življenje. Slovenec kot izseljenec ima to napako, da prehitro v tujini vrže od sebe dobre domače navade in zelo rad poprime tuje razvade in slabosti. V Argentini je versko življenje zelo mlačno. Preprosto tamošnje špansko ljudstvo je cerkvi popolnoma tuje. živi in umira brez vsega božjega. Za priseljene Slovence je to strašna šola. Večina jih popolnoma pozabi na katekizem in molitev. Seveda je krivo tudi to, da nimajo slovenskih duhovnikov. Zdaj bodo prevzeli dušno skrb za Južne Slovane dalmatinski frančiškani. Upati je, da bo kako zrnce odpadlo tudi na zanemarjene Slovence. Vsekaiko pa bi bil zelo potreben stalen slovenski duhovnik. V Buenos Airesih je župnik Mrkun začel izdajati slovenski list ((Izseljenec«. Črk za č, š, ž nimajo v ondotni tiskarni, pa so jih naročili iz Severne Amerike. Tudi za Hrvate se tiska list. «Glas iselje-nika«. V Buenos Airesih je tudi slovenska pisarna. Župnik Mrkun namerava napisati posebno knjigo o Argentini in o razmerah izseljencev. Tudi iz njegovega poročila pa zveni večna pesem; Ljubo doma, kdor ga ima! dežele pišejo Nekatere dekline, ki služijo v mestu, so prišle domov, menda na zrak, a hodijo okoli naravnost nesramno opravljene; imajo golo čebulo, obleko brez rokavov, krilo nad kolena in ikar je še ((najmodernejše«, so kar brez nogavic. S teni pohujšujejo drugo mladino, ki ima še kaj čuta sramežljivosti. Tudi dekleta iz Gračišča so si jela krajšati lase v na-di, da se jim potem pamet zdaljša, kar pa ni gotovo1. Tožijo, da ni pripravnega brivca; lahko bi kakšen prišel v Gra-čišče, bi dobro zaslužil. — Naše mnenje seveda je to, da bi morali starši strožje voditi vzgojo hčera in paziti, da bi se vselej in povsod dostojno vedle, ker bodo morali dajati nekoč odgovor pred Bogom, kako so svoje otroke ravnali. Ljubitelj naroda. RODIK. Vročina žge in pari neprenehoma. Poljski pridelki so vsi končani. Hudo je prizadeta živina, za katero že primanjkuje vode; pokladati ji moramo doma. Edino gospodarsko upanje imamo v tem, da bi zaslužili kako lirico s krampom in sekiro. Naša vas bi si lahko pomogla, ker imamo dosti drv, posebno pa borovca. Prosimo g. podeštata, naj se zavzame pri nadaljnem sekanju borovca, da bi si res kaj zaslužili za najbolj nujne potrebe. — Že par let delamo v vasi na to, da se zboljšajo razmere glede vode. Ravno sedaj smo končali eno koristno delo, dodali smo namreč cevi k nekemu bližnjemu izvirku, da bo več vode dotekalo v vaški vodnjak. Letovičarjev imamo prav zadosti; eni odhajajo, drugi prihajajo, še več bi jih prišlo, ko bi se dobilo več stanovanj, ker naša vas je na glasu glede dobrega zraka in pitne vode. Naša dekleta so se držala dosedaj še starih navad, a zadnje čase je začelo po-novem. Nekatere so se ostrigle, da so videti take, kakor bi jih tele oblizalo. Značilno je, da so te bolj siromašnega stanu, dočim se druge, ki bi se lažje postavljale, drže bolj umerjeno in dostojno, za kar jim treba dati čast. Rodičan. BOR&T. Kraja živine. Pri Antonu Kosmaču v ZaibrezcU so ukradli cigani oni teden dve oslici: ena je stara, črno-kostanjeve barve, druga mlada in lepa, 1 leto stara, črna, ostrižen rep in grive. Cigane so sle-diBji v Drago, na Beko, Socerb, Mačkolje, Osp, Rozar, Rižano in dalje do Sv. Antona in Kubeda. Po teh vaseh so cigani ponujali živali v nakup ali v zameno. Imeli so še dve drugi sivi in enega mu-lieža. Kdor bi kaj vedel, naj sporoči na naslov: A. Kosmač, Zabreiec 11. P. Sant’ Antonio in Selva. Morda so tatovi prodali živino za klavnico v Buzetu, ali gnali še dalje v Istro. NABREŽINA. Ono nedeljo je naša fara obhajala shod • sv. Roka, vaškega patrona. Zjutraj so prispeli nekateri okoliški duhovniki, med temi g. dekan iz Devina. Ob 10. je bila slovesna sv. maša. Po maši se je razvrstila običajna procesija. Omeniti pa moramo, kar ni običajno, namreč, da ni bilo nabrežinske godbe. Zakaj je ni bilo, ne bomo tu razpravljali. Dejstvo je, da je ta odsotnost napravila slab vtis na domačo javnost. Pohvaliti pa moramo cerkvene pevce, ki so se potrudili za lepo petje; vsa čast jipi! V naši vasi bodo zidali novo občinsko hišo. Stala bo ob cesti na postajo pred Pertotovo gostilno. Hiša bo dvonadstropna; proračun, potrjen od višje oblasti, predvideva 450.000 lir stroškov. Z delom bodo pričeti v začetku prihodnjega leta. iz SEŽANE. Kar se tiče cerkvenega reda, stojimo v naši fari prav na slabem, Verniki sosednih župnij se kar1 čudijo, da vlada v naši cerkvi tak miš maš. Tak nered sem opazil na veliki Šmaren pri prvi maši in .sic^r pri spovednici. Tri zastarale device — menda so bile iz Povirja — so se pehale in suvale pred seboj malo deklico da je revše udarilo v jok. Opravilo bi rado, kot sem pozneje izvedel, svojo krščansko dolžnost, a omenjene tega nikakor niso dovolile. Svetujem jim naj bi vzele v roke katekizem in naj bi se učile iz njega kako se je treba vesti v cerkvi! Dalje sem opazil omenjenega dne, da se nekatere kratkokrilke ustavljajo pod 'korom in se neprenehoma ogledujejo, kako so lepe. Druge se gnetejo v klopi dočim morajo stare ženice in dedki stati! Videl sem tudi da nekatere mamice, ki imajo zlati čas, namesto da bi šle popoldne k večernicam, posedajo po klancih dremljejo ter opravljajo žive in mrtve. Tako babje zavetišče je «žabij trg» v Vasi; v Gradišču pa pri občinskem skladišču, (magacinu), «Joževem klancu« in pod Tabrom. Drugih posameznih lukenj niti ne omenjam. še marsikaj bi se dalo povedati iz naše vasi, pa zn enkrat naj bo dovolj. Pismo iz BRD. Nas največ vzdržuje vinska trta. Ža-libog letos je nad 'polovico uničena in po nekaterih krajih še Več, ker opočna zemlja huje občuti sušo. Mlado drevje posiha radi pomanjkanja vlage; koruze tudi ne bo nič; nekateri so jo kar poželi, da bi v slučaju dežja mogli brž kaj drugega posejati. Za fižol ni nevarnosti, da bi ga žužki snedli, krompirja bo tudi malo. Še za seme bo trda šla prihodnje leto. češenj je bilo manj 'ko prejšnje le to, drugo sadje, kjer ga je kaj ostalo, ne dozori prav, ker je preveč spečeno od vročine. Zdaj pa študirajmo, ali bi kupili svilene vestatje, ali ^abrdina za hlače, ali muco za vrat, ali naj plačamo davke, ali poravnamo dolgove po trgovinah, kjer že celo leto jemljemo na račun «bendime». Človek bi dejal, da bo treba vzeti Žakelj na ramo — a ne bo kam iti, ker letos bo, kakor sc čuje povsod enaka bogatija. Zdaj se spominjamo, kako je bilo Brdih tam v letih 21, 22, 23. Brli smo vsi potni denarja, vsak večer je bil plesni venček, staro in mlado je drlo skupaj, frčali so stotaki in tisočaki. Nobeden ni mislil na prihodnje čase. Vsi smo bili gospodje; eden je dal za plesat «solo» 10 lir, drugi jih je brenil 50, tretji se je hotel postaviti in je položil stotak, samo da se je poreklo: Zdaj pleše gospod X. Y. Ti časi so zdaj proč. Tisti (.gospodje so zdaj z eno nogo na pragu, z drugo na cesti. Takrat so rekali, da _ bi šli za 50 lir k maši — zdaj bi šli radi za manjšo svoto, pa ni mogoče iti po r... k maši, ker so preslabe ceste. Po naših brdih je, lahko rečem, skoraj polovica ljudi, ki, brezversko govore in se obnašajo. Pravijo, da ni Boga; vse hočejo razložiti .z naravo in z učenjaš-tvom. Pri tem pa nenaravno in nespametno žive. Le poglejmo takšne fante; če ima 10 lir v žepu, kako se drži; ne ve, kam bi jih nesel, ali na «banko de ballo« ali na «gambijo valute« v gostilno. Ne ve, kakšno punco bi si zbral in ponosno ponavlja «porko D.» in «porka M.» Tako je briško brezverstvo in uče-njaštvo. Med tem pa nas šiba božja strašno pritiska. Ali bomo prišli k boljšemu spoznanju? llriški fant. RAŠKA DOLINA. Organizirana banda, ki je nekaj časa mirovala, se je spet zbudila in šla na delo, ker se zaveda, svetega pisma, ki pravi, kdor ne dela, naj tudi ne jč. To pot so si postavili za cilj vso raško dolino. Obiskali so zaporedoma vse miline in 'kjerkoli se je dalo kaj vzeti, so odnesli brez dovoljenja. Pri Gulinovih so odnesli 2 Žaklja moke, pri Garetovih in sosedu par Žakljev moke in skoro novo ploho (platneno c.eltno za vozove), pri Lojzetu Komparetu več posteljnine. Ko so imeli zadosti, j>a so odšli. Zdaj komaj čakajo Malega lista, da bodo brali, kako so jo speljali. Pepo brez doma. Koncert v Ležečah. Vodkar sm dobiu nazaj patent ze brust žagone, sm zmiram vokuli kukr prej saniu tu je, da zdej sm ratou modern jen sm kupu soj molovil. Un dan sm biu tam dol na Kraše, kir me pride Mali list v roke, jen ku blerem novice z dežele, vidm, de me vabjo v Ležeče. Ku je bla lih siebuota, sm spravu soj cokompok, namazou veturo sez jazbecovo mastjo, naliu bencina, de j blu vse pruonto zc driije dan, jen sm povedou Matildi, de nej se uodpravi nemalu bel, uobiije te lekaste čevlčke jen se magari še zrica, de ne bomo bli kukr razdjani. Driije dan vopoudan sifto vre drdrala mi mn Sežane jen Povirja prute Ležečam. Tam sm zapielou veturo v garažo jen potile smo šla na pu litra v oštarijo. Npotr sm dobiu tiide mojga starga znanca Juckovga Jernejla. Prašou sm ga, de kaku je kej v Ležečah, pej je rieku, de vse ponovem. Jemajo koncert, kino jen vse suorte driizga. Sm ga prašou, če grie tiide on kej gliedat, pej je riek.u, de tu je samu za Poljance, on jen ležeška mladina pej de diela ščopero vre tri mesce, de ne griedo neč ke. Potle sm ga prašou, de 'kdaj se začnie jen klku se plača. Je djau. de uob d e vet eh, jen plača de se ta starini anuo flajšeo jen ta stari za par litrou. Dragu je, sm si mislii, pej vselili če se če kej vidt, treba lih plačat. Z Matilduo smo malo povečerjala jen smo šla jeskat tisto šalo vod koncerta. Useli smo se anmalu bel vozat, taku de sm tam bel gvišno pliinu na tla. Strašno doste liiče so pržgale tiste večier; je blu kukr v nebeseh'. Po celi sali pej same koutfege, ma taku liepc, de sm vre griintou, de kaku b’ blu fajn, če b se tela magari mene kašna primi. Uozirou sm se uokule, ki de je uodr, kukr ga znajo naredit pr nas, vsega sez borovno jen smniečjem. «E, Matilda, tlie bo zguba stu pr stu. Gliedi tam pred kontregami vides tisto kukr an fluos vkep zbito, jen tam v kuote ana kontrega; nakier anmalo zagrinjala, jen borovne nemajo te rieve, tu bo ana revna caramonja«. Lih tisti hip je pršu von sez ane kambrce an mlad dede, šou gor na tiste fluos jen se prklo-nii. Prou fajn se m je zdeluo. Potle se je vseu če v tiste kuot, je vzeu nekaj sez garžeta jen anuo zagodii, ma pres not. Sez ane driije kambrce pej je pršlu piet gospodičen — ardon, šinjorin — -jen suo zečiele pliesat. Taku so ble lepe, de sm mislii zapojat: Lepših ni na svet deklet, kukr je ležeškili pet, kratkokrile z golo roko, popudrane z belo moko... Pej nesm marou, jahku bi se jem fržmagalu. Uone so se vrtele s sojmi šolcni, de je blu veselje glet. Tu je deralu do ane ure. Potle sm se naveličou, sm zbedii Matilduo, ke je zedriemala med tem trjatram, sm fajn pliinu jen povleku Matildo ven. Vani sen zegliedou ano prkazen s palco, ki je tekla za mano. Hitro smo planla v garažuo, smuknla na motovil jen frknla na frej left. ' Deseti brat Zadnji ples na Farnetičah so pred 6 leti priredili sežanski strici v prid svoji muziki. Potem ni bito celih G let nič. totos pa, ko imajo vsega dovolj in hranilnice nočejo več sprejemati denarja, so sklenili farneški fantinci napraviti šagro. Letos namreč so pristopili 'ki fantovskemu odseku v Orleku, plačali tarifo, bili vpisani v fantovski protokol ter dobili vse fantovske patente. Očetje in matere. ponosne na svoje junake, so jih torej nagovorili, naj «se postavijo«. Tako je prišlo do «šagre». Ker je stric Jaka tako obdelal orleške pupe, sem se tudi jaz ojunačil in šel na časnikarsko poizvedovanje proti Farne-tičam. Tisto jutro so črne megle vstajale od Kopra in Pirana in marsikateri ve-dež je napovedal dež. Tudi jaz sem bil nervozen, vročina in soparica je bila neznosna, niuhe sitne — pa vsa znamenja so bila toliko vredna kot, ono slavno brbljanje v kadi, na katero se je skop Kraševec zanašal takrat, ko sta hodila po svetu Kristus in sv. Peter. Šel sem torej na pot. Ker je bilo za moje stare noge predaleč, sem sedel na postojnsko «korjero», v kateri sem se gosposko pripeljal do samih Farnctič. že od daleč je bilo videti, da je slovesen dan; cel teden poprej je že plapolal s kostanja velik narodni prapor, ki je naznanjal, da se Farme,tiče postavijo s plesom. Vas je za spoznanje manjša ko Trst. šest hiš ima in 36 prebivalcev. Je nekako obcestno počivališče popotnikom in o-