KATOLIŠK CKRKVEN LIST,
„Danica" izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za eelo leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gl. 40 ki\, za cetert leta 1 gl. 30 kr. v tisgarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2 g]., za čertert leta 1 gl.; ako zadene na ta dan praznik, izide ..Danica" dan poprej,
Tečaj XXXVI.
V Ljubljani, 9. listopada 1883.
List 45.
Dilectus meus mihi, et ego illi.
(€ant. 2, 16.) 1.
O Jezus, k Tebi jočem jaz! Kar hočeš Ti, to hočem jaz, Kar ljubiš Ti, jaz ljubim spet, Brez Tebe nič ni celi svet! Ti vodi me, Ti me varuj, Ti serčne moje vzdihe čuj: Da z zakramentom Tvojim naj Serce bilo bi vekomaj!
2.
O Jezus, k Tebi jočem jaz! Če vničiš me, ne jočem jaz! Naj ljubše vzemi, — kaj zato? Če vmre serce, saj bo prosto!
Da, kar imam, o vzemi le--
Iz duše prošnja vre mi le, Da z zakramentom Tvojim naj Serce bilo bi vekomaj!
3.
O Jezus, Tebe hočem jaz! Če sem bolan, ne jočem jaz, Naj tožen bom, naj reven bom, — Veluj samo, — pohleven bom! Tolažbo naj in mir zgubim, — Gospod le bij, saj rad terpim! A z zakramentom Tvojim naj Serce bilo bi vekomaj!
4.
O Jezus, Tebe hočem jaz! In v serci vročem bolj Te jaz Čestim, kot oče se česti, Slavim, kot mati se slavi! Naj svet in zemljo ljubil sem, — Oh! nično je, kar zgubil sem, Saj zakrament ljubezni Tvoj, Naj krasnejši zaklad je moj!
5.
O Jezus, Tebe hočem jaz! Radosti druge nočem jaz,
Kaj bo mi čast in sreče žar, Ko Tebe ljubim vsikedar? In veš li, kaj še želel bi? — Da v raj se Tvoj preselil bi! Tedaj pa zakrament mi daj, Tolaži z njim me in krepčaj!
6.
O Jezus, k Tebi jočem jaz! In dati vse Ti hočem jaz, Storiti vse, kar Ti veliš, Počiti tam, kjer Ti želiš! Naj le upira trup se moj, — Veluj in — sužnik bode Tvoj! Le sveti zakrament mi daj In z njim me dvigaj in krepčaj!
7.
O Jezus, k Tebi jočem jaz! In Tebe, Tebe hočem jaz! Ti nisi blesk neba samo, Ti sam si bil in boš — nebo! Le Ti Gospod, le Ti Gospod Glasilo si mi tam in tod; A predno združim se s Teboj Naj sveti zakrament mi Tvoj!
A. F
Nadi dragi raqjki in „humanizem."
Molitve in druge djanja vernikov v vernih duš dan in druge čase v letu nam kažejo, koliko ljubezen, koliko usmiljenje imajo sploh živi do svojih ranjcih. Po sočutju do naših ranjcih se sme meriti tudi omika ka-cega kraja, zakaj ljubezen do svojcev je naj bližnja stopnja k splošnji ljubezni do človeštva, toraj pot k pravemu človekoljubju, k „humanizmu." Iz pomanjkanja ljubezni do bližnjega izvirajo poboji, ropi, nesramnost, obrekovanja, tatvine, in vse nestevilnc divjačnosti in pregrehe, ki so prepovedane v sedmerih poslednjih zapovedih božjih. Verhunec ol i kan ega divjaštva je neusmiljenost do ranjcih. ktera so kaže tudi v trinoštvu do ranjcih s tem, da jih hočejo še po smerti žgati in se stresajo nad mertvimi trupli, kakor goropadni Rimljan, kteri je Zveličarju še po Njegovi smerti serce prebodel.
Kaj je vender bolj tolažljivega kakor to, da zamo-remo še po smerti svojim dragim marsikaj nadomestiti, kar smo ne mara v njih življenji storiti jim zamudili? Sin, hči, bivši razuzdana o življenji staršev, sta jim morebiti veliko žalega storila, ali jih celo še pod zemljo spravila; pozneje se kteri tacih spreoberne in vest ga začne strašno užigati: ali ni takrat veliko hladilo za tacega spokornika ta misel, da silo žaljenim vender za-more še kaj nadomestiti, popraviti, poverniti?
Pa recimo, da tisti, za ktere opravljaš po njih smerti, pomoči več ne potrebujejo; to nič ne de, ker na njih prošnjo utegne usmiljeni Bog pomoč oberniti ravno za take duše, kterim tvoji starši dobroto po smerti tako serčno privošijo, kakor bi jo sami sebi — in zopet je vstreženo tvojim staršem.
Koliko da pomoč, skazovana dušam v vicah, pomaga tudi živim samim, kaže dogodbica, ki jo naznanja rKatbol. Missionsblatt" v Dulmenu 4. t. m. Pravi namreč: „Od verjetne strani nam je bilo te dni to-le poročeno: Neka bogoljubna družina je bila dolgo časa brez zaslužka, in vsled tega je zašla v revšino in po-maujkanje. Storili so pa pobožni sklep, da od vsacega zaslužka, velikega ali malega, hočejo deseti del oberniti v kaki dober namen v pomoč ubogim dušam v vicah, in lej — od takrat jim nikoli ni pošel zaslužek. Se ve, da so tudi zvesto spolnovali, kar so bili sklenili/
Duše v vicah pa so toliko hvaležniši svojim pomočnikom, kolikor hujši je terpljenje. iz kterega jim pomagamo rešiti se. Ojstrost njih terpljenja popisujejo ss. očetje; razvidimo jo pa tudi od tod, ker že na tem svetu sami večkrat skušamo, kako hudo prehudo je dušno terpljenje.
Več pomočkov imamo, s kterimi lahko terpeče duše iz vic rešujemo; toda ni ga tako močnega in tako koristnega, kakor je daritev sv. maše. To spričuje sv. katoliška cerkev v tridentiuskem zboru (Sess. 25): „Vesoljni zbor uči, da se dušam v vicah z molitvijo, zlasti pa z daritvijo sv. maše, pomoč donaša." To je nauk sv. Cerkve in verska resnica. Ta nauk nam pravi, da se vernim dušam naj zdatnejše pomaga z daritvijo sv. maše. Ravno to je tudi sv. Tomaž Akv. že 200 let poprej učil, govoreč (in 4. sent. dist. 45): „Z nobeno drugo daritvijo se urnerli poprej iz vic ne rešijo, kakor z daritvijo sv. maše."
To tudi kaže, kako dobro je hoditi pridno k sv. maši in pri nji za ranjce zvesto moliti. Zato je tudi pri sv. maši po povzdigovanji posebej „spomin za mertve," kakor pred povzdigovanjem spomin za žive. Iz tega je pa tudi očitno, kako silo nespametno dela, kdor se nespodobno obuaša pri tako velikem zlatem studencu, pri sv. maši, pri kterem se tako nezmerne milosti zajemajo za žive in za mertve. To se zares pravi: h kupu zlata priti, čez pol ure pa s praznimi žepi in s prazno vrečo odhajati, in sicer ne domu, ampak v temno ječo — zarad nespodobnosti, kakoršno si skazoval pričo Sinu Božjega, kteri se je daroval za Tebe in za tvoje nebeškemu Očetu: ti pa ne sebi in ne drugim, ne živim in ne mertvim nisi nič koristi dosegel iz nezmerno drazega zaklada, ki ti je na ponudbo bil! Gorje tebi, ki naj svetejši daritev skruniš, njene zlate zaklade zadeguješ! Ti nisi le samo nespremišljen, ampak tudi neolikan!
Sad preteklega Mariji posvečenega mesoa.
Sad Mariji posvečenega mesca vinotoka je očiten že zdaj, pričakovati pa smemo še nadaljnih veselih nasledkov. Poglejmo nekoliko dogodke.
V Rimu je ravno proti koncu oktobra od naj močnejše vlade na svetu, od rusovske, prišlo pisanje, da so jenjale vse zapreke med Rusijo in Rimom, in naj prične Rim dogovor za osebo, ktero bi želeli si za ruskega poslanca v Rim. In lej! še pred koncem oktobra se je po svetu razglasilo, da gosp. Buteniev, ki je obravnave vodil, je postal ruski poslanec pri sv. rimskem Stolu. Kdo bo dvomil, da to je vesel nasledek molitve sv. rožnega venca po vesoljnem svetu! Kolik vpliv bode to zedinjenje perve duhovne in naj močnejši svetne oblasti imelo do druzih vlad, si je lahko misliti.
Imeniten sad je spoznanje, ki razsvetljuje svetne velikane, kakor je bilo nedavno rečeno: „Svet je spoznal, da brez vere ni zdravila za človeštvo; zato se od vsih strani iše pomoč od Cerkve, brez nje se človeštvo ne more ozdraviti, družbinske vprašanja ne rešiti." Prav zares, kdor bere trinoštva, kakoršne so kanibali francoske republike nedavno počenjali v Anamu med pogani, mora priznati, da brez Cerkve se človeštvo ne more ozdraviti, — to mora spoznati, ko bi tudi jeklen bil! Ali kdo ne spozna potrebe cerkvenega vpliva, ako prevdarja nespodobno vedenje dunajskih visokošolcev zoper značajnega profesorja Maassena?
Sad molitve v preteklem mescu je klic k edinosti vernih katoličanov. „V edinstvu pod vodstvom sv. Stola naj se katoličani stavijo zoper vsestranske napade na pravice sv. Cerkve in sv. Stola" (dr. Vindhorst).
Polom framasonov v Monsu v Belgiji (gl. „Dan." 1. 44) ni brez pomena. Tudi iz Rima se vnovič naznanja, kolik strah imajo lažiliberalci, ker jih katoličani v srenjskem odboru žugajo nadvladati. V Rimu je vero-znanstvo mestnih šol pod liberalno vlado staršem na voljo pušeno, če hočejo, da se otroci v keršanskem nauku podučujejo, ali pa kakor živinčeta rastejo brez verskega nauka. Tehten je torej predlog, ki ga je pred nekimi tedni mestni odbornik markiz Lavaggi pismeno oddal začasnemu rimskemu županu, ta namreč: da naj bode poduk v keršanskem nauku zapovedana šolska tvarina, ne pa prepušen samovoljnosti, da pri zanikar-nosti marsikterih staršev otroci toliko ložej ostanejo popolnoma divjaki.
Na Ogerskem dvoboji in druge divje djanja kažejo in framasoni sami priznavajo, da framasonska „svoboda in enakost" „ljudi ne bo pobratila," ako ni občutka „bratovstva," ktero pa tudi še ni zadosti, pravijo sami, temuč delati se mora z besedo in z djanjem, s podukom in zgledom, da tudi v „profanem (to je, „ne-framasonskem") življenji zmaga „luč in bratinstvo." Tako veriži in modruje framasonstvo, s čemur pa po-sredoma samo priznava, da ono ne premore nič zoper divjaštvo in neobtesanost. Pravo svobodo, enakost inbratinstvo uči le katoličanstvo, „framasoni" še nobenega divjega naroda niso „kultivirali," in dokler se Ogerska z umom in sercem, osebno in v svojem posta-vodajstvu odkritoserčno ne verne k živi veri svojega sv. Štefana kralja, dotlej bo šlo navzdol, in ako bi bilo moč „Maggyar-Orzag" pokopati, pokopali bi ga „szabad-komivesek" in „szabad-gondolkozok."
Ali ni pa veselo, da v Mariji posvečenem mescu so bili Goričani razveseljeni z novim nadškofom, razve-seljeni tudi vsi Slovenci, ker prisijala je deželi vesela zarija vedno lepše prihodnjosti. Prelepi nadpastirski list nam stavi pred oči moža ponižnega, ki vse zaupanje stavi na Boga, na Marijo, na vemo molitev.
Alojzij,
po Božji in sv. apostolskega sedeža milosti knez-nadškof goriški, doktor sv. Bogoslovja, častiti duhovščini in preljubim vernim te nadškoiije pozdrav in blagoslov!
(Konec.)
Deržite se tedaj, preljubi, prave vere, katere zaklad imate v katoliški Cerkvi. Kar ona določi in kar veljavno izreče nezmotljivi namestnik Kristusov, naj bode vsikdar Vaši veri opravilo. Spoštujte vedno in zvesto, poslušajte glas rimskega papeža, v katerem imamo in častimo vsi središče katoliškega nauka in učilišče čiste in nepokvarjene resnice. Ponašajte se s svojo vero in spoznavajte jo očitno pred svetom; nič ne marajte za to, kar ljudje govore; zakaj prav to, da se mnogi preveč na druge ozirajo, je ena naj večih verskih nevarnosti našega časa. Izkažite se vredne onega aposteljna, ki je na ves glas povedal: „Ne sramujem se evangelija" (Rim 1, 16). Stanovitni bodite v tej veri v žalostnem sedanjem času, ko jo premnogi zalezujejo in žalijo. „Ostanite v veri,... terdni bodite" (1, Kor. 16, 13) in tolažite se; kakor namreč iz sv. vere v sedanjem življenji blagostanje in sreča izvira, tako nas ona pelje v isto neizrekljivo zveličanje, ki je obljubljeno vernim, v zveličanje nebeško. — Da nas pa vera za čas in večnost resnično srečne stori, mora biti ne le prava, temveč tudi živa in delavna vera ali „vera, katera po ljubezni dela" (Gal. 5, 6). Tako jo imenuje sv. Pavel. In drugi Kristusov Apostelj pravi, da, „kakor je telo brez duše mertvo, tako je tudi vera brez del mertva" (Jak. 2, 26), torej nas ne more peljati v zveličanje. In res, kako bi nas mogla zveličati tista vera, katera nič sadu ne rodi — praša Apostelj. „Kaj pomaga, moji bratje! če kdo pravi, da ima vero, del pa nima? bode li vera ga mogla zveličati? Ako sta brat ali sestra naga in potrebujeta vsakdanjega živeža, reče jima pa kdo izmed vas: Pojdita v miru, ogrejta in nasitita se; in jima ne daste, kar je potrebno telesu, kaj bo to pomagalo? Tako tudi vera, če nima del je mertva sama v sebi" (Jak. 2, 14—17). Življenje je delavno; kjer ni delavnosti, je smert. Vera sama za-se, ki le uzore lovi, ki, rekel bi, po zraku plava, del, pa nima, nerodovitna vera — prinese v svoji nerodovit-nosti smert, saj „tudi hudiči verujejo/ kakor nas zagotavlja Apostelj (Jak. 2, 19). Po drugi strani so nebesa z brezkončnim svojim zveličanjem prevelik zaklad, predrag biser, ki ga gotovo ni mogoče pridobiti samo s kakim pobožnim občutkom ali s kako sveto besedo. Zatorej prizadevajte si, preljubi, na vso moč, da boste vselej sad rodili — vreden Vaše vere. Dejanja so, ki vero oživljajo; in ta dejanska vera Vas zlasti loči od tistih, ki nimajo dragocenega zaklada prave vere; dejanja so, ki kažejo, da se Vaše življenje vjema z yašo vero; dejanska vera druge spodbuja, dejanski veri se ljudje čudijo, ona ima moč, da spreoberne grešnike in krivoverce. Če pa ti vidijo, da katoličani ne kažejo v dejanji vzajemne ljubezni, da njihovo obnašanje ni nravno, ni tako, kakoršno bi moralo po Kristusovih zapovedih biti, da cerkvenih zapovedi ne izpolnujejo: — imajo priložnost in pretvezo, da nočejo verovati, kar uči naša sv. vera; in žali, da taki katoličani so krivi, da se „božje ime preklinja" (Rim. 2, 24). Ne bodite Vi taki, preljubi sinovi, ampak pokažite s tem, da ste sv. Cerkvi pokorni, da praznike praznujete, da zderžek in post opravljate, da ss zakramente pogostoma prejemate, da se slabih tovaršij ogibate, s tem, da radi molite in druge pobožnosti opravljate, — pokažite, da je Vaša vera dejanska, vera živa in delavna vera; in ta vera bode gotovo omenjeni dragi sad prinašala, posameznim osebam, družinam in človeški družbi sploh
naklanjala vse tiste obilne dobrote, ki Vam jih današnji dan svojega slovesnega vhoda priserčno voščim in od Boga prosim.
Ako boste, preljubi, tako delali, bode to mojemu sercu naj veča tolažba, prav za prav edina, katere pričakujem. Moja želja namreč je ta, da bi se vse Vaše duše zveličale, če boste izpolnovali, kar Vam danes priporočam, zlajšate mi težavno breme, ki je združeno z vlado te imenitne nadškoiije.
Dolžnost, meni moje breme zlajševati, imate pa sosebno Vi, častiti bratje, ki se vdeležujete z menoj oskerbovanja duš s predrago kervjo božjo odrešenih.
Spominjajmo se zmeraj vzvišenega našega poklica, dolžnosti, ki nam jo je Bog naložil. Služabniki Gospodovi smo, učitelji tistih resnic, ki jih je oznanjala včlo-večena Beseda, J. Kr., delivci skrivnosti božjih, poklicani, da nadaljujemo na zemlji odrešilno delo Boga-človeka; spoštujmo sami v sebi se svetim neomadežanim, čednostipolnim življenjem visoko čast in dostojnost, ki nam je podeljena; zakaj, le to je primerno svetosti Njega, v Čegar imenu opravljamo božje skrivnosti; pa tudi prepotrebno, če hočemo verne opominjati in k všrsko-pobožnemu življenju in k čednosti z zgledom svojega življenja, po nauku našem vravnanega, napeljevati. Bodimo „zgled vernim v besedi in obnašanji, v ljubezni, v veri, v čistosti" (I. Tirn. 4. 12). v„ vseh rečeh izkažimo sami sebe zgled dobrih del" (Tit. 2. 7), tako da bode naše življenje vernim vedno opominjevanje in vabilo, da naj bodo „naši posnemavci, kakor smo mi Kristusovi." (I. Kor. 4, 16.)
Častiti bratje, pomagavci moji v vinogradu Gospodovem! če Vas prešinja živa vera in goreča ljubezen do Jezusa, naj Vam bodo drage žertve in težave, ki jih imate nositi v oskerbovanji izročenih Vam duš. Oznanujte z neutrudno gorečnostjo besedo božjo; izgubljenih ovčic iščite s tisto ljubeznijo, s katero jih je iskal božji Pastir. Sprejemajte jih, kolikor morete, priserčno, kedar pridejo k Vam v spovednico, ki naj bode središče Vaše prizadevnosti; štejte si v srečo, škropiti jih s predrago kervjo božjega Odrešenika. Ako boste radi in redno hodili k temu prestolu božje milosti — v spovednico — bode to samo za-se zgovorno; serca Vaših vernih Vas bodo razumela, radi bodo k spovedi hiteli. In če jim boste po tem presveto Telo Jezusovo marljivo zavžiti dajali, imeli boste ovčice, kakoršnih si želite, verne, pokorne, nravne. Skerbite za vse, ne glede na jezik ali stranko, zvesti katoliškega duhovnika pravilu, ki je le eno za ves svet: Jezusu duše rešiti. Tolažite uboge, žalostne, v nadlogah in stiskah živeče; posebno pa pomagajte bolnikom in zlasti umirajočim. — Celo posebno v skerbi imejte mladino, ki jo Vaši prizadevnosti vroče priporočam; saj vidite, kako se zapeljive priložnosti in nevarnosti od dne do dne množe, kako se nedolžnosti čedalje bolj zvijačno zanjke stavijo; veste in vidite, kako se zlasti mladini ponuja nesramno in pogubno berilo, ki ji um z napakami otemnuje in serce kuži. Kakor delajo hudobneži na vso moč sosebno na to, da mladino kvarijo, tako prizadevajte si Vi, kolikor morete, odgojevati jo po kerščansko. Vspeh je zagotovljen, zakaj zemlja je dobra iu se da lahko obdelovati. Mladost je mehak vosek; kar se va-nj vtisue. ostane, in, če se mladini kaj dobrega vtisne, bode dobra in pripravljala boljši zarod. Da se Vara pa posreči, obvarovati jo popačenosti in pregrešnosti, storite, kar je sv. Pavel naročil svojemu učencu Titu: „Ozuanuj besedo, ne jenjaj, bodi si priložno ali nepriložno; prepričuj, prosi, svari z vsem poterpljenjciii in ukora. Zakaj prišel bo čas, ko zdravega nauka ne bodo terpeli, temuč si bodo po svojih željah izbirali učenike, kateri
ušesa zgačejo; in bodo od resnice ušesa odvračali, k
*
basnim pa se bodo obračali. Ti pa čuj, vse preterpi, opravi delo evangelista, izpolni svojo službo." (II. Tim. 4, 2—5.) Prigovarjajte vsem. posebno pa mladini, da naj se krepčajo večkrat z jedjo krepkih, s kruhom an-geljskim, ki je naj močnejši pomoček, kedar treba premagovati mnogotere zapeljivce, notranje in zunanje sovražnike. Priporočajte jim in gojite v njih s primernim pobožnostmi toliko koristuo češčenje Matere Božje, Marije brez madeža spočete, da bode pod maternim svojim plajščem varovala njihovo čednost, branila jim življenje. Vcepite vsem serčno ljubezen do te naše Matere nebeške in naj milostljivše Kraljice, govorite po gostem o njej, zakaj Ona „serca krade," Ona je od Boga postavljena ^delivka milosti" sredi ljudi. Vroče priporočajte pobožno molitev sv. rožnega venca, ki so ga slavni sv. Oče papež z naj novejšo okrožnico vnovič prav živo priporočili in zapovedali; vpeljujte in pospešujte tudi r>marnice.* ki so tako lepe in koristne.
Veseli me. da v našem mestu in v naši nadškofiji svetno duhovščino razne kongregacije ic redovne družine prav goreče podpirajo, iu sicer ne samo v dušnem pastirstvu. teiuuč tudi v odgojevauji mladine in pri bolnikih.
Tem izvoljenim oddelkom čede Kristusove tedaj, tem dejanskim učilnicam evaugeljske popolnosti, katere po številu in zaslugah naše mesto in našo škofijo poveličujejo, iu katere jez vse častim in ljubim, — zahvaljujem se živo za toliko dobrega, ki so ga dušam in človeštvu na korist storile; prosim pa tudi čč. redovnike in redovnice, da bi še nadalje tako delali, svoja prizadevanja, mnogotera žertvovanja in molitve svoje v čedalje veči prid te ljube naše domovine pomnoževali.
S posebnim zaupanjem pa se obračam do Vas, prečastiti pervostolni kanoniki, ki ste me tako radi imeli, ko sem pretekli — za-me naj srečniši — čas v Vašem kapiteljnu na zadnjem mestu sedel. Zdaj, ko sem, «lasi nevreden, postavljen Vam za glavarja iu ste Vi častitljivi inoj svet, bodite mi se svojo razumnostjo. se svojo modro sprevidnostjo močua podpora pri duhovni vladi naše škofije in delite z mano preveliko težo moje službe.
Ker si Cerkev iu deržava morate vzajemno pomagati, če hočete, da bodo njun, skupni podložniki srečni, obračam se tudi k Vam, gosposke in javni vradniki, da mi za vsako potrebo radovoljno ponudite svojo veljavno in krepko pomoč s tem, da boste svobodo sv. Cerkve branili, javno nravnost pospeševali, odgojo mladine nadzorovali, da bode namreč izročena umnim in vestnim osebam, ki imajo zdrava načela in so lepega obnašanja. Združite se z mano v učenji in dejanskem izpolnovanji tega, kar učimo, pa skerbite, da bodo po Vašem zgledu tudi drugi delali, kar uči Gospod: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega* (Mat. 22, 21).
Slednjič „prosim Vas, bratje," z Aposteljnom „vse, pazite na-nje, kateri delajo razpore in pohujšanja, nauku nasproti, ki ste ga vi naučili, in ogibajte se jih* (Rim. 1»), 17), ter „želim, da bi bili modri v dobrem in pri-prosti v hudem" (Rim. IG, 19).
Ker pa vem, da „vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgorej in pride od Očeta svetlobe" (Jak. 1, 17), ne ostane mi nič druzega, ko da se, častiti bratje in preljubi sinovi, vroče Vaši molitvi priporočim. V tem pa, ko se Vam priporočam, stavim vse svoje zaupazge v presveto Serce ljubega Jezusa, iz katerega izvira milost in krepost, in v mogočno pomoč presvete Device Marije, ki se svoje visoke Sv. Gore varuje to naše mesto in našo deželo, ter se zanašam na izdatno pri-prošnjo češčenih naših Varhov ss. Mohorja in Fortunata, Hilarija in Tacijana.
Molite, da, molite za-me, ki me je Previdnost božja postavila Vam za Pastirja, da bodem mogel „paziti na-se in na vso čedo, v kateri me je sv. Duh postavil, vladati cerkev božjo, ki jo je pridobil se svojo kervjo." (Dejanje ap. 20, 28.); molite, da bi sam sv. Duh se svojo modrostjo mojo pamet razsvetlil in z vse-gamogočno svojo krepostjo mojo voljo okrepčal, da bom previdno in krepko kermil ladijo naše pervostolne škofije ter da pridem z vso izročeno mi čedo v pristanišče večnega zveličanja.
Molite dalje, da bi Bog svojo sveto Cerkev s pre-Častitljivim njenim glavarjem, našim sv. Očetom papežem, namestnikom Kristusovim, sv. Petra naslednikom Leonom XIII, milostljivo vladal in varoval.
Molite tudi za presvetlega in premilostljivega našega Cesarja in za vso cesarsko rodovino; naj bi Bog Franca Jožefa, ki ga njegovo ljudstvo resnično ljubi, še mnogo let ohranil in ga v očetovskem prizadevanji za blagostanje njegovih podložnikov milostljivo podpiral!
Ti pa, Oče nebeški, v tem ko danes svojo visoko službo, vlado te nadškoiije prevzamem, oberni svoje do-brotljive oči na-me svojega ponižnega služabnika, in vzderžuj me s krepko svojo pomočjo, Jezus Odrešenik ! Tebi živo priporočam vse in sleherno dušo meni izročenih. In Ti, sv. Duh, razlij na-me in na moje verne sedmero svojih darov in stori, da vselej pri nas ostanejo. — Presveta Devica, naše upanje, blagoslovi me z vsemi mojimi verniki. Iu Vi, naši sveti Varhi, varujte to našo ljubo nadškofijo duhovnih in časnih zlegov!
„Sicer pa, bratje, veselite se, bodite popolni, opominjajte se, bodite ene misli, imejte mir, in Bog miru in ljubezni bo z Vami. — Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa in ljubezen božja in deležnost sv. Duha bodi z Vami vsemi!" (II. Kor. 13, 11. 13.) Amen!
V nadškofovi rezidenciji v Gorici, 14. oktobra 1883.
+ Alojzij.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Polja, 28. oktobra. (O sklepu lOOletnice v Polju, zadnjic prepozno došlo.) Za danes pač nismo pričako-kovali tako lepega dneva, kakoršen se nam je bil naredil. Sklep stoletnice smo imeli opraviti in kaj izne-nadili in razveselili so nas s svojim pohodom prošt ljubljanski, visokočastiti gosp. Jožef Zupan. Prišli so zjutraj in prevzeli pridigo ob desetih. V izverstnem in priložnosti primernem govoru so kaj lepo pridigo vali; primerjali so v nekem pomenu vesoljno sv. Cerkev s cerkvijo Poljsko. Res je občudovati, s koliko vnemo in veseljem visokočastiti gosp. radi vstrezajo takim in enakim prošnjam in sosebno v Polje radi pridejo, kjer potem pri obedu vedo veliko zanimivega pripovedovati iz Poljske kronike že davno pretočenih dni in iz življenja nekdanjih svojih duhovnih tovaršev, osobito o ranjkem gosp. Zornu, bivšem nekdaj Poljskem župniku. Čudovito telesno moč imajo še zmeraj milostni gosp. prošt; glas njim doni živo ter krepko, ko da bi bili mladeneč in ne 721etni gospod; um in spomin sta jim vedno rodovitna. Bog ohrani še mnogo let nam ljubega gospoda prošta in naj jih vidimo še mnogokrat v Polji — pri Mariji Dev.
Pri tej priliki so nam tudi blagoslovili prižnico, ki je malo poprej bila popolno prenovljena in izdelana v zlogu drugim altarjem primernem.
Popoldne smo po rožnem vencu peli lavretanske litanije in potem so mil. gosp. prošt z zahvalno pesmijo „Te-Deum" sklenili stoletnico. Veselo so nam zapeli zvonovi, veseli, da so oni prišli do časti, slaviti s svojim
čistim in polnim glasom slovesno obhajanje stoletnice, — veseli tudi, da to njihovo veselje poslušajo stolni gosp. prošt, ki so bili nekako oče tim zvonovom.
Reformatorenbilder. Historische Vorträge über katholische Reformatoren und M. Luther, von Dr. C. Germanus. Herder Freiburg in Baiern, 327 S. gr. 8°. Cena 4 marke. — Velik šum dela zdaj po protestanškem Nemškem tako imenovana „Lutherfeier," kakor da bi bil Luter s svojo „reformacijo," kdo ve, koliko postrežbo svetu storil? Koliko je Luter vreden imena „reformator," prenavljač, kaže omenjena knjiga, ki primerja Lutra z velikimi katoliškimi možmi, kteri so pa imena reformator, obnavljatelj, zares vredni. Iz tega je pa tudi očitna zanimivost iu korist tega novega dela. Pisatelj mirno in brez strasti in enostranosti, v prijetnih in lahko umljivih govorih svojo tvarino obravnava in posledujič pristavlja posledke in sklepe, ki iz djanj sami izvirajo. Pet »i govor je posvečen reformatorju iz starodavnega keršanskega časa, Gregoriju Velikemu. Pisatelj protestantom skazuje, da delavci za pravo cerkveno obuovljanje so vse drugač delali, kakor pa M. Luter. Dve nadaljui obravnavi se pečate z Lutrom samim. Lutrovi lastni spisi kažejo, kaj je bil on, in kaj njegovo delo, ker z neoporekljivo natančnostjo in zvestobo je vse posneto iz njegovih spisov: Luter sam .-ebe popisuje. Zato se bode vsltd tega dela gotovo hudo v oči kadilo strastnim prijateljem Lutro-vim; kterim pa je „freie Forschung" resnica, se utegnejo to v korist oberniti. Drugi govori popisujejo častitljivo versto velikih svetih obnavljavcev ob času reformacije (c. 1540—1040), in zmagovito pojasnujejo nasprotja posameznih skupin teh velikih „reformatorjev" zoper vLutra.
Citatelj knjige „Reformatorenbilder," ako je protestant, bode k preiskovanju spodbujen, ne da bi bil žaljen; ako je pa katoličan, imel bode lep nadomestek za „Lutherfeier," namreč, vživanje katoliškega obnavljanja. Po vsaki ceni je vredno, da se to delo v roko vzame in prebere.
Svete molitve z odpustki. Ta molitvenik s 456 stranmi je z veliko marljivostjo sostavil in spisal stolni zakristan gosp. Jož. Erker, založila in po knezo-škofijskem dovoljenji na svitlo dala katol. bukvama; prav prijazni in razločni tisk je zveršila katol. tiskarna. Prelepa podoba Zveličarja na križu in umetno narejeni, raznobarveni naslovni list lepoto tega dela močno povišujeta. Glavna vrednost pa je v obsegu samem, ker vse molitve v teh bukvah so take, ki so z odpustki od sv. Cerkve obdarovane, kakor že naznanja naslov: „Svete molitve z odpustki." Vvod je nauk: Kaj je odpustek, in kako se dobi III—XVI.
Po dnevnih molitvah (3—11) nasleduje posvečeni teden, namreč za vsak dan v tednu so molitve in opravila, s kterih pomočjo se zadevni dan zamore posebno in posebej posvečevati, doma ali pa v cerkvi. Našteti so v pervo odpustki, ki se zamorejo dobiti na tisti dan, potem nasledujejo opravila in molitve. Tako n. pr. „Nedelja" (str. 19—65) ima to-le kazalo.
Tri- ali devetdnevnica v čast presv. Trojice.
Tri božje čednosti.
Hvala presv. Trojice.
Venec ljubezni Božje.
Molitev v čast Jezusovih jaslic.
Cešenje Jezusovega Detinstva.
Na čast sv. Duhu (dve pesmi).
Zdihljeja k presv. Trojici.
Nedeljsko češenje sv. Kamila.
Tedenske molitve: k Mariji, k sv. Filipu, za duše v vicah.
Enako ima vsak dan svoj oddelek, ter zamore bravec vse posamezne dneve v tednu posebej posvečevati. Ta oddelek seže od strani 19. do 223. in je silo koristen in lep.
Nasledujejo tri maše, spovedne in obhajilne opravila in molitve.
Dalje 9dnevnice: k Jezusovemu Detinstvu (tedaj za božični čas), k sv. Duhu, za Svečnico. za oznanjenje Marijo Dev., za veliki in mali Šmaren, za brezmadežno spočetje Marije Dev., in k angeljem varhom.
Dalje molitve k raznim svetnikom. Dodadek štirojnih litanij, kerstna obljuba, molitev papeža Urbana in molitev papeža Klemena. Poslednjič več pesem 441—4fxl.
Iz tega vsak lahko previdi, da to delo je izvirno in posebno vmerjeno za potrebe katoliškega kristjana. Tudi beseda je gladka in omikana. Ni torej dvoma, da se bo knjižica Slovencem posebno priljubila. z'"sti jo privošimo tudi šolski mladini za božičnico, novoL Ulico in za vsaktero darilo. Cena po pošti 1 sdd.; p'j i osti 1 gld. 10 kr.
Kdor drugim jamo koplje, sam v vanjo
pade.
Že žito je požeto, Sternišče še stoji. Ki kmalu bo izderto. Se tudi že mudi.
Plevice skupaj vrejo, Na njivo truma gre, In razne si povejo. Ker vsaka ktero ve.
Ogreva jih zlo solnce, Ki že visoko je. Želijo si že sence, Saj gošča blizo je.
Ne daleč proč na njivi, Se mucika igra. A jastrob jo zgrabljivi Od daleč že pozna.
Oh dobra pač bo piča, Če v kremplje jo dobim, Si misli jastrobica, Jo hčerkam razdelim.
Kako li jo vloviti? Moj bistri um ne ve, Me vtegue kdo vstreliti, So zvite tam glave.
Ne dolgo — glas se sliši: Plevice hitro sem, Zajuterk je tu v koši, In lačna sama sem.
Se dvignejo in grejo Plevice koj na glas, In mačko popustijo Igrati si ta čas.
Mače samotno čuti V votlini škerbati; A smerti pa nc sluti, Ki silno ji preti.
Pohlini se, potisne, Misle, da plen vlovi; A jastrob jo pritisne, Že v krempljih plen derži.
Zdaj moja si hinavka, Ji reče zlo vesel; A smert da njega čaka Bi pač ne bil verjel.
Sferči — leti v goščavo, In mačka godernja, Da vzela mu bo glavo; A on ji ne prizna.
Res, mačka si kaj zvita, Ti miši pač vloviš, Da meni ko, boš vjeta, Ti zlo se pač slepiš.
A muca zvita buča, Potuhne se — molči: Ko jastrob k tlam se spušča, Že glava zahrušči.
Kdor jamo drugim koplje, Nesrečo jim želi, Se vanjo sam zakoplje, Hudo se mu godi!
R—v—n.
Borba v sedanjosti.
(Dalje.)
1. Dejanje. 4. Prizor.
(Drugi prost kraj).
Zari el.
Kaj neki pravili so glasi jasni?
Močneji, vem, bojuje se z menoj;
Res treba je sedaj, da smo opasni,
Zoper Evropo se pričenja boj.
In mavtarstvo mi na pomoč stoji,
Je v mrežo vjeto internac'jonalstvo,
Deržava se za-me že zdaj bori,
V orožje služi vse mi liberalstvo.
Jaz sam, moj duh jim dal je vsem življenje;
Če prav na videz se sami čerte,
Pogin je njih enotno hrepenenje,
In v zvezi vsi za-me stoje.
Evropa pade meni na povelje —
In našla rešne poti več ne bo;
Predam jo jaz na njene mučitelje,
Število majhno ni nikakor to.
Še eno je storiti — da najamem
Povsod si vedo, si jo v službo vzamem;
Mi služi deloma zdaj le še kar,
Podvreči njo si, to je težka stvar,
Naj težji stvar pa je še vojske take,
Ker je resnica, česar išče ta;
A jaz laži sem oče pervi vsake,
In biti mora mi služabnica!
(Zaroti Napuha).
Pekla pervo rojeni! Sin Satanov, ki si pal, Prot' Bogu zaroteui, Od vragov izvoljeni Za vsak peklensk naval, Pomoč boš meni dal! Si vergcl me v temo, Jaj. sliši zdaj le-to: Moč tvojo naj dobom, Da vedo kužil bom. Napuh, te zarotim,
Le gor', na to-le mesto! Ubogal si me često! Po tebi hrepenim; Peklo se že odpira, Od tam mi moč izvira.
Napuh.
Kaj hočem tu?
Zar iel.
Poklical sem te jaz,
Ker sam težko doveršil bi poraz. Le pojdi ^je, kjer veda kaj cvetš, Kjer zlasti kaka glava vede je; Tam delaj s svojo vso močjo, Porabi zvitost vso svojo. Sej delo veš, ki smo ga mi sklenili, Z zvijačo zmago bodemo dobili; Ni treba tebe več podučevati, Namen je ta: Evropo pokončati. Vso zlobo s šemo vede zdaj ovimo, Potem, potem gotovo vse dobimo.
Napuh.
Sem vergel Lucifra, Naloga ni težka. Že davno sem si enega nakanil, Je v službi učenosti osivel, Ne bo se on ponudam dolgo branil! On je, za kterim svet bo derzno šel. Izrčk njegov prerokba že postaja, Spoštuje ga, česti učeni svet. Da ne poznali bi ga, ni ga kraja, Gotovo mnoge ž njim dobim na led. Zdaj čas je, mora on se odločiti. Ponižnost tirja naj od njega se.
Zariel.
Ne zgubljaj časa, marveč berzo hiti, Da v zanjko kmalu, kmalu kos nam gre.
Napuh.
Je svečenik, sloveč močno učitelj, Vsak človek že je zdaj njegov čestitelj. In tudi dvor ga slavi in česti.
Zariel.
Tedaj le skerbi, da se nam vlovl. Le pojdi, ne trenotka ne zamudi ne, — Če ne; v trenutju je zgubljeno vse.
Napuh.
Pol dela že početje je berzno, Ak slep se bližam mu, premagan bo!
(Dalje prih.)
Razgled po svetu.
Deržavni zbor se prične 4. grudna. — V naučnem ministerstvu se obetajo spremembe na bolje. Bog daj!
Na Serbskcm že delj časa kipi, zdaj pa se pričenja celo rogovilstvo zoper vlado. Razkolništvo ne stori dobro; Bog daj, da bi se nesrečna dežela jela katohčan-stvu že enkrat bližati, potlej bo tudi za politiške razmere bolje.	. . . .. v .
Barkolom na velikem morji 111 čudovito resenje. Kaj posebnega se je dogodilo s popotniki, ki so 21. rožnika t. 1. imeli nesrečo, da se jim je potopil parmk Umberto Gatatola. Ljudstvo se je rešilo na posebni ladiji, ktera pa je bila vetrovom prepušena brez pomoči.
Ob enem času — deset milj oddaljen — je jadral iz Palerme proti novemu Jorku tudi parnik Samuele, pod vodstvom kapitana Fr. Korrao-ta, ki to dogodbo pripoveduje. O priliki nesreče se prikaže blizo „Samuela" belo-černa tica in ostane pri miru v višavi, čez malo minut pa sferči proti kraju, kjer se je bil zgodil barko-lom, kakor da bi hotla tje zvabiti na pomoč parnik „Samuele." čez kako uro od ravno tistega kraja tica drugič priferči in se zopet suče v zraku blizo parobroda tako, da zbudi radovednost enega mornarjev, kteri proti nji ustreli. Živalica, v perutnico ranjena, še nekoliko ostane na mestu, potem se vnovič oberne proti kraju, kjer je bila ladija z barkolomci. To tičje prihajanje in odhajanje proti ravno tistemu kraju je mornarjem obudilo sum in sklenili so jadrati proti tistemu kraju.
Jadravši 10 milj (1 morska milja je kake pol ure) so naleteli na barčico z ljudmi, ki so dajali znamnja za pomoč, in ko se jim bližajo, so našli 13 ljudi, ki so jih hitro spravili na svoj parnik, in ravno da so bili vsi sprejeti, se je tudi una barčica potopila.
Prašani, če so vidili nekako tico, so povedali, da se jim je bližala ena taka, o kakoršui govore, se približala dva-trikrati; zadnjič so jo vidili ranjeno na perutnici; počivala je nekoliko na barčici, potem zginila, nato pa se jim je prikazal parnik „Samuele" kakor pomoč od Boga, h kteremu so zdaj naznanovali zahvale in obljube za rešenje. Dospevši v Novi Jork so to naznanili v ondotnih časnikih. (Mi smo dogodbo posneli iz „Eco del. Lit.") —
Ranjena tica — kakošno plačilo je dobila za svojo postrežbo, ki jo je ljudem storila?! Ali se ne da ta dogodba še na nekaj druzega oberniti? .. .
Božjeropno vandalstvo. Pod tem naslovom pripoveduje „Eco," da velike bukvarne oo. Frančiškanov v „Aracoeli" v Rimu ni več. Bila je morebiti naj drajši biblijoteka vsega reda, ki je obsegala nekako 23 tisuč zvezkov. Mladolahi so jo imeli zapečateno 10 let; letos ob koncu rožnika pa je bila precijazena v tako imenovano biblijoteko Viktor Emanuvelovo. Celih osem dni so morali redovniki gledati, kako so zaboje napolnjene s knjigami vlačili iz samostana ... Nova era zna vse — tudi mnihom knjige uzmati.
Iz Carigrada pišejo, da potresi krog Smirne se obnavljajo; med drugim se je v soboto v Smirni sami šestkrat hudo zdermalo. Poprešnji potresi so v Džezmi poderli čez 300 hiš, 50 ljudi končali, 300 pa jih po-škodvali.
Pri Sedanu. O vojski 1870 je pruskih majorjev eden v kavarni pripovedoval, kako častitljiv prizor je bil, ko je pred bitvo pri Sedanu katoliški vojni duhoven memogredočim vojakom odvezo dajal. Brezversk častnik je boje na to rekel: „Mi ne potrebujemo Boga, mi smo dosti močni." Berž potem pa je ošabni bogokletnež vidil, koliko moči da ima, ker že eno uro pozneje ma je krogla življenje vzela. — To je skusil tudi neki pre-derzen pob te dni na Dolenjskem, kakor „Slovenec" pripoveduje. Šalil se je nespodobno z zvonenjem za duše v vicah še v sreao pred vsimi Svetimi; v god vsih Svetnikov zjutraj je pa — napit žganja — storil pre-strašno neprevideno smert.
V Kozlinn na Pomeranskem je bila pred nekaj časom pogorela judovska sinagoga. Noben človek ni vedil, kdo bi bil zažgal; vender se je začelo kričati, da kristjani so bili tega vzrok in da so zažgali iz jeze zoper jude. Časnikarji so fanatiško kričali, dokler jim sape ni zmanjkalo in da se je reč že zastarala. Ni pa pozabila tega zavarovalna družba, ki je morala plačati kacih 12000 mark poškodnine, ker stara sinagoga je bila zavarovana. In kaj se zgodi? Šum vstane, da so bili nekteri „poštenjaki" izmed judoT sami sinagogo
zažgali. Vstane pravda, in porota je nedavno obsodila nektere tacih junakov, ki so bili zatoženi, da so pomogli nekemu tujemu človečetu, da je zažgalo staro sinagogo. Tedaj so sami to storili — ali iz ljubezni do grošev, ali iz sovraštva do kristjanov, kdo ve? Toliko tedaj je verjeti prostomišljaškim in mladošeguim judovskim časnikom!
Prusko-Rimsko. Neverjetno je, s koliko zagrizeno terdovratnostjo sedi Prusija na svojih inajnikovih postavah, ki so vender tako očitno krivične zoper katoliško Cerkev. Verjeten vir iz Rima naznanuje, da pl. Schlozer, pruski poslanec, odkar se je vernil v Rim, si daje skoro edino s tem opraviti, da bi dosegel odpoved kardinala Ledohovskega in nadškofa Melchers-a na škofiji Gnjezno-Poznansko in Kolonijsko. Toda sv. Oče Leon XIII niso terst, kterega bi veter sem ter tje majal in temu naklepu bolj kot kdaj odločno nasprotujejo. Leon XIII pač pozna in ve ceniti trenja in terpljenja, ktere stiskajo katoličane na Pruskem, pozna krivice, ki jih že dvanajst let mučijo. Toda očetovska in pastirska dolžnost mu veleva, da odreka vsaktere prijeuljivosti, 8 kterimi bi se Cerkev z vklenjenimi rokami izdala der-žavni oblasti. Sej to ravno je velika nevarnost, pravi poročilo iz Rima, ktero sedanji stan kulturne borbe seboj vodi, da gre na to, z vsakteriini dopustljivostmi ljudstvo v omotico spraviti, da bi se naj nevamiši izmed majnikovih postav obderžale iu si s tem nasprotniki moč ohranijo, s ktero bi Cerkev v okove djali. Naj bi pač to nevarnost vsi spoznali, si jo v spominu ohranili ter goreče molili, da se odverne. Ta mesec se zopet prične pruski zbor, in tu verli katoličani pač ne bojo molčali.
Bratovnke zadeve.
V molitev priporočeni:
Hči živo priporoča svojega terdovratnega očeta v bratovsko molitev za spreobernjenje. — Lažnjiv in sicer poreden šolski mladeneč za poboljšanje. — Dve osebi za silo potrebno pomoč v dušnih zadevah. — Nekdo za razsvetljenje v silo važnih zadevah. — Tri deklice priporočene za stanovitnost; grešnik za spreobernjenje; brat za poboljšanje. — Pijanosti vdan človek za spreobernjenje in odvernjenje pohujšanja.
Zahvale.
Priserčna zahvala N. lj. G. presv. Serca za hitro ozdravljenje od prav nevarne bolezni v nogah. Opravljala sem devetdnevnico v čast N. lj. G. in ravno deveti dan mi je na enkrat toliko odleglo, da sem mogla za silo po sobi iti.	M M.
V Ljubljani, 2. nov.
„Oseba se zahval uje N. lj. G. za več sprejetih dobrot." (C pomba. Tako „splošne zahvale," ne merzle in ne gorke, brez kacega poznamka imena itd., imajo malo v sebi. Kdor je obljubil zahvalo, naj bi se pošteno zahvalil; kdor pa ni obljubil, morebiti bolje stori, da se sam natihoma zahvali, kakor da bi samo nekaj nedoločenih besed očitno povedal. Vr.)
Koledar za prihodnji tedea:
11. listopada. Šest in dvajseta nedelja po Bink. S. Martin šk. — 12. S. Martin pap. — 13. S. Brikcij. — 14. S. Jukund. — 15. S. Leopold. S. Jedert — 16. S. Albert Vel. — 17. S. Gregorij Cudodelnik — 18. Sedem in dv^jsta nedelja po Bink. Obletnica poeveč. stolnice ss. Petra in Pavla.
Listek za raznoterosti.
Finančne zadeve v študentovski knhinji. Mesec vinotok (okt.) je zahteval te-le stroške: 1) Za 88 mla-denčev v ljudski kuhinji 154 gld. 17 kr.; 2) za 4 na dom k živežu, za 4 pomoč k stanovanju, in za več druzih za razne potrebe — skupaj 2(3 gld. 09 kr. Tedaj skupaj 180 gld. 08 kr. za 103 mladenče. — K temu bodi pa povedano, da naši junaki niso, kar si bodi: 1 je šel iz gim. razr. v nadškofijsko semeniše v Zagreb; 1 je sprejet v kn. šk. Alojzijeviše; neko število jih študira dalje v misijonskem kolegiju v Minesotti. Upajmo, da bo Bog dal svoj blagoslov!
Varite se potepuhov! V Ternovskem farovžu je tigersKi nečlovek OOletno keršenico smertno ranil, ko se je med večerjo gospodov priplazil v stanovanje in hinavsko po gospodu prašal. je vzrok te grozovitosti tatinstvo ali kako maščevanje, še ni znano. Če je s tem v zvezi, ali ne, gotovo je: da je v Ljubljani preveč -šnopsarij" in preveč brezdelnih postopaških „šnop-sarjev." Pomagajte, kteri morete!
Ce kdo kaj ve? Prošeni smo naznaniti, kar sledi. „Duhoven J. Kostanjšek so bili v Srelah pji Starem tergu (Altenraarkt) pri Slov. Gradcu ua Štajerskem doma; 1840 so imeli novo mašo, 1. 1851 so šli v Ameriko; 1852 so prišli nazaj ter več duhovnov seboj vzeli, potem pa ni bilo več slišati o njih." Njihov brat — stanuje v Škalah blizo Celja, zadnja poštna postaja Velenje vfWflDau) — bi rad zvedel, če še živijo.
Tislani ljubljanski zdravnik gosp. fcregorič je pretekli torek obhajal svoj 801etni god. Bila je prav priserčna slovesnost, opoldan v domačem družinskem krogu, zvečer pa v gostilni pri „Slonu," kjer so bili zbrani vsi ljubljanski gg. zdravniki in tudi viši vojaški zdravnik z njimi v imenu vsih tovaršev. Proslavljali so njegove zasluge, in darovali so verlemu starašinu v spomin veliko sreberno tobačnico in prelepo čestilno diplomo. Tudi je dobil iz bližnjih in daljnih krajev prav veliko telegramov. Kaj posebnega pa je še to, da gosp. Gre-gorič je še vedno delaven v svojem poklicu, pa prav Čverst in gibčen, da mu visoke starosti res ni znati. Čestitamo!
Angel j-varh varuje nedolžne male. V neki stranski ulici mesta L. na Gornje-Avstrijanskem je več otrok na poti sedelo in igrali so s kamnički. Kar naenkrat jim postane tesno pri sercu, sami ne vedo, zakaj. Vsi zbež6 v hišo, ktera je bila stanovanje nekterih izmed teh otrok. Komaj pa so bili par minut v hiši, se pridervi po cesti zdivjan junec, ki se je bil odtergal blizo mesnice; »plašil se je bil blezo zato, ker je tam po kervi dišalo. Ako bi bili otroci še tam sedeli, bi se mu ne bili mogli več ogniti. — Otroci, varite se greha, varoval bode tudi vas nebeški angelj-varh.
Skrnnovanje pokopališča. Navadno se je slišala pohvala: kako lepo. mirno, spodbudno je na pokopališču pri sv. Krištofu vsih Svetnikov in vernih duš dan. Letos pa se od več strani slišijo britke pritožbe, da se nekteri prederznejo tihoto in svetost tega kraja begati z nespodobnim smehom, glasnim govorjenjem in šumenjem, in kar je komaj verjetno, da celo s puhanjem smodk, ta-baka sveti kraj skrunijo. Tako vedenje vsako občutno serce hudo žali. Pomislimo: polno pokopališče žalovalcev; skoro vsak tukaj koga objokuje, mnogi molijo — vmes pa taka surovost! Od kod so ti neotesani kalivci miru prišli V
Kolikor je znano, po vsi zemlji vsih ver in nejever ljudje do svojih mertvih imajo spoštovanje; to zahteva
že zdrava pamet in prirojeni naravni občutek. Tedaj iz daljnih krajev niso prišli taki neubrisanci, tudi bi smeli staviti, da noben hribovec in gorjanec ni tega storil. Izgnjezdila je to nespodobnost novošegna ne-olikanost, ki ne do živih in ne do mertvih spoštovanja nima. Ne mara, bode pri tacih ljudeh skoraj v modo prišlo: tudi svoje mertve starše, otroke, soproge s smodkami v zobeh na pokopališče spremljati! Prosit.
V Gorici na Kostanjevici je pretekli petek popoldne okoli '/24 po dolgi bolezni umeri prečast. P.Friderik Honigman, bivši provincijal frančiškanskega reda, posebno učen, bogoljuben in delaven, toraj mnogospo-štovan mož. Bog mu daj večni mir!
Baron Rudolf pl. Oberkamp v Monakovem, kanonik in kamemik Nj. Svetosti, bode menda v kratkem stopil v red čč. oo. jezuitov in pride v novicijat v Št. Andrej.
Duhovske spremembe.
V	Goriški liadškofiji. Čast..g. Andr. Jordan je imenovan nadškofijski tajnik. — Čast. g. Gerbec kan-celist. — Čast. g. Avg. Cargo gre za duhovnega pom. v Tomin.
V	Verhbosanski nadškoflji so vel. čast. in čast. oo. tako-le postavljeni in prestavljeni: Lovro Lacič, oskerbnik v župniji Banjaluški, bode oskerbnik nove župnije „Verbanjce;" — Fil. Ljub as je postal oskerbnik župnije v Banjaluki; — Bonavent. Ostojič, duh. pom. v Sarajevem, bode oskerbnik v Solokovi kuli; — Mat o Baljič, duh. pom. v Bamberdu, za oskerbnika v Čemernem. — Novomašniki, v Sarajevem posvečeni 16. pr. mesca, so razposlani: Avg. Bilandžič v Travnik za duh. pom.; Marijan Lovrič v Bosovač; Iv. Jurič v Livno, Firmo Andrič v Sotesko (Sutjesko); — BI. Dominikovič in AmbrožMijičv Toliso; Jura j Cosič v Plehan; Bonavent. Božič v Der-vent; Nikola Momčinovič ostane kot duh. pom. v Kreševem.
V	nadškofovsko deško semeniše v Travniku so sprejeti mladenči, v 1. razred: Štef. Ezgeta iz Žepča, Aleksander Holujevič iz Broda ob Savi, Fr. Jerkovič iz Žepča, Andrija Kapurovič iz Broda ob Savi, Mato Matrovič iz Sarajevega, Mato Mladinovič iz Dolca, Anto Peršinlič iz Travnika, Štef. Smoljan iz Banjaluke, Ev g. Tverd-kovič iz Kreševega, Iv. Žarko iz Banjaluke, Sveto-zar Rittig z Broda ob Savi. V 2. razred: Nikola Gjebič iz Dolca, Ev g. Kastner iz Beča (le-ta za plačo), Štef. Oršič iz Broda ob Savi, Andr. Pred-merski iz Broda ob Savi.
Dobrotni darovi.
Za Uudentocsko kuhinjo: Preč. g. župnik in zlato-mašnik Karol Tedeschi 5 gld. — Neimenovan blag dobrotnik 2 gld. — Neimenovan g. 1 gld. — Duhovni dobrotnik 1 gld.
Za sveto Detinstvo: Preč. g. župnik in zlatomašnik Karol Tedeschi 5 gld. — Neimenovan 30 kr. — Čast. g. A. Tramte. duh. pom. v Dobropoljah 17 gld. 57 kr. — čast. g. A Keržič, nunski katehet 15 gld.
Za bratovšino Naše ljube G o upe presv. Ser ca: Iz Knežaka 1 gld. 37 kr. — Neim. »53 kr.
(Drugi dar. prih.)
Op. Pesni na pervi in na 357. str. ste v nekoliko drugačni podobi; imela ju je sicer „Dan." že pred kaj časom. Vr.
Odgovorni vrednik: Luka Jer&n. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.