Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 15 UDK: 711.4(497.4Ljubljana):332.1 DOI: 10.5379/urbani-izziv-2021-32-01-002 Prejeto: 28. 1. 2021 Sprejeto: 24. 3. 2021 Matjaž URŠIČ Izgubljeni potenciali kreativne urbane regeneracije – primer prestrukturiranja območja nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani1 Urbane kreativne dejavnosti so bile v tranzicijskem obdo- bju intenzivnih prostorskih in gospodarskih sprememb v Sloveniji pogosto predstavljene kot pomemben razvojni dejavnik, ki bo omogočil reurbanizacijo in revitalizacijo številnih območij opuščenih industrijskih dejavnosti. Po- gosto so bili to razmeroma spontani, nenačrtovani procesi prostorskega in gospodarskega razvoja degradiranih ob- močij, pri čemer so razni kreativni posamezniki in skupi- ne po načelu od spodaj navzgor izvajali postopne revita- lizacije nekdanjih industrijskih območij. Članek analizira vlogo kreativnih dejavnosti pri revitalizaciji degradiranih območij na podlagi razvoja mehkih (družbenih) dejav- nikov ali socialnih mrež ali omrežij. Pri tem izpostavlja težavo, da lokalni organi in državni institucionalni akterji ne zaznavajo kreativnih socialnih mrež, nimajo ustrezne- ga pristopa do njih ali jih premalo upoštevajo pri razvoju teh območij. Na podlagi polstrukturiranih intervjujev je predstavljen primer nekdanje Tobačne tovarne kot vzorč- ni primer postopnega kopičenja socialnega kapitala, ve- zanega na socialne mreže, ki pa se ob procesih novega gospodarsko-prostorskega prestrukturiranja območja do- jema kot nepotreben element prenove. Ključne besede: kreativne dejavnosti, socialna omrežja, degradirana območja, Tobačna tovarna Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 16 M. URŠIČ 1 Uvod Kmalu po osamosvojitvi Slovenije so se okrepile urbane politi- ke, povezane z razvojem kreativnega sektorja. Z uvedbo tržne- ga gospodarstva v navezavi na obsežne sistemske spremembe politik prostorskega načrtovanja, katerih namen je bil zlasti spodbuditi hiter gospodarski razvoj, je bil kreativni sektor opredeljen kot eden izmed ključnih spodbujevalcev prostor- sko-gospodarskega razvoja Slovenije v tranzicijskem obdobju (Bole, 2008; Ravbar, 2011). To ni bilo naključno (Zelena knji- ga – Izkoriščanje potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij (Evropska komisija, 2010); Regionalni razvojni program Lju- bljanske urbane regije 2007–2013 (Regionalna razvojna agen- cija Ljubljanske urbane regije, 2007); Priporočila 9. razvojne skupine za kreativne industrije za povečanje konkurenčnosti Slovenije (Služba vlade Republike Slovenije za razvoj, 2008)), saj je izhajalo iz razmeroma uspešnih razvojnih modelov dru- gih gospodarsko razvitih držav (glej Department for culture, media and sport, 2001; Ministry of Economy, Trade and Indu- stry, 2012; Creative Canada Policy Framework, 2017). Pri tem naj bi kreativne dejavnosti, pogosto imenovane tudi kreativno gospodarstvo in kreativne industrije, tvorile dragoceno orodje za razvoj drugih gospodarskih panog in pomagale pri nado- mestitvi izgubljenih delovnih mest v tradicionalnih industrij- skih in storitvenih sektorjih (Howkins, 2001; Hesmondhalgh, 2002). Pri povzemanju in poskusih uvajanja tujih modelov po- litik kreativne urbane regeneracije, ki temelji na povezovanju razvoja kreativnega sektorja in specifičnih urbanih lokacij, so bili v Sloveniji pogosto razvojna neskladja in zapleti pri zasta- vljenih razvojnih strategijah. Prenašanje urbanih politik iz enega okolja v drugo namreč ni le preprost »mehaničen postopek replikacije«, kot sta ugotovila Peck in Theodore (2015: 25), temveč je neločljivo povezan z »mutacijami urbanih politik« (Peck in Theodore, 2015), ki se odzivajo in prilagajajo na lokalne posebnosti. Čeprav se zdijo nekateri razvojni modeli kreativnih mestnih politik na prvi pogled privlačni in napredni, jih ni mogoče prenesti v nov družbenogospodarski kontekst brez stranskih učinkov mutacij politik (Peck, 2011). Clark s sodelavci (2015) je navedel, da bi morala biti primerna prispodoba za vsako uvajanje novih politik prevod, ne nedotaknjen prenos, zaradi intenzivnih dialoških, včasih celo konfliktnih procesov preobrazbe, ki so neločljivi od poskusov uvajanja sistemskih novosti v lokalno okolje. Pri tem je treba poudariti, da večina kritičnih analiz uva- žanja kreativnih urbanih politik ne kritizira uporabe koncepta kreativne urbane regeneracije ali kreativnega mesta, temveč se osredotoča na problematično uporabo ali neselektivno upo- rabo teh konceptov v nekem okolju. Vprašanje iz tega članka torej ni usmerjeno v koristnost uporabe kreativnih mestnih politik, temveč v način, kako se te uporabljajo in uresničujejo v prostoru. V Sloveniji so bile v preteklosti zaradi različnih razlogov (npr. lokalnih političnih razmerij, gospodarskih transformacij, ne- utrjenih institucionalnih struktur) značilne nepremišljene uporabe politik kreativne urbane regeneracije. Kljub različnim strateškim dokumentom, ki so v tem obdobju nastali in med drugim obravnavali tudi politike kreativne urbane regenera- cije (npr. Zelena knjiga – Izkoriščanje potenciala kulturnih in ustvarjalnih industrij, Strategija razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana 2012–2015, dokumenta Strategija razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana za obdobji 2016‒2019 in 2020–2023 (z usmeritvami do leta 2027), dokumenti Regio- nalni razvojni program Ljubljanske urbane regije za obdobja 2007–2013, 2014‒2020 in 2021‒2027, Unija inovacij itd.), so bili zaradi neupoštevanja ali nerazumevanja posebnosti kreativ- nih ekosistemov ( Jeffcutt, 2004; Cohendet idr., 2010; Rivas, 2011) v slovenskih mestih izvedeni prostorski posegi, ki so zmanjševali ali v celoti prezrli in zanikali nekatere oblike soci- alnih kreativnih potencialov in njihov doprinos k razvoju druž- benogospodarskega sistema in kakovosti življenja v Sloveniji. Članek se osredotoča na primer prestrukturiranja nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani, ki je paradigmatski primer proce- sov spreminjanja ali ukinjanja prostorov začasne kreativne rabe brez upoštevanja vrednosti mehkih, nesnovnih, neformalnih oblik kreativnih potencialov, ki izhajajo iz družbenogospodar- skih dejavnosti, ki so se v vmesnem času začele izvajati na tem območju. Nekdanja Tobačna tovarna je bila ena izmed središč- nih točk koncentracije kreativnih dejavnosti za mikro podjetja v ljubljanski regiji (Žaucer idr., 2012; Uršič, 2016; Kozina in Bole, 2018). Ob prodaji večjega dela območja zasebnim vla- gateljem leta 2019 so se morala ta mikro podjetja prestruktu- rirati, spremeniti lokacijo ali prenehati poslovati. Cilj članka je analizirati in izpostaviti problematiko nepremišljenega uki- njanja delovanja pomembnega dela ene izmed največjih kon- centracij kreativnih dejavnosti v mestu. Pri tem poudarjamo, da delovanje kreativnega ekosistema, kot je nekdanja Tobačna tovarna, temelji prav na t. i. mehkih dejavnikih (Murphy in Redmont, 2008; Martin-Brelot idr., 2010) in načelih socialnih omrežij (Shaw idr., 2016; Boessen idr., 2018), ki so premalo obravnavani v slovenskih strateških prostorskih dokumentih v zvezi s kreativnostjo. Pri tem bomo preverjali hipotezo, ali je socialna omrežja, ki izhajajo iz kreativnosti in so zaznamo- vana z lokacijo, ob procesih temeljite transformacije območja sploh mogoče zavarovati s preprosto fizično preselitvijo krea- tivnih akterjev na drugo lokacijo v mestu ali regiji. Ta članek uporablja izraz socialno omrežje v kontekstu, ki se nanaša na družbeno-prostorska ali skupnostna socialna omrežja, ne na digitalna socialna omrežja. Analiza učinkov prestrukturiranja nekdanje Tobačne tovarne na delovanje kreativnega ekosiste- ma bo prikazana na podlagi analize podatkov, zajetih v okviru longitudinalne študije projekta Urbano izobraževanje v živo (Urban Education Live), ki je potekala v obdobju 2017‒2020. Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 17 Kratkoročnost kreativnih urbanih politik pogosto temelji na razvojnih perspektivah, ki se vežejo zlasti na proizvod ali rezul- tat, kar zasenči pomen tega, kar Briskman (1980: 98) imenuje ustreznost notranjih povezav med temi izdelki in kontekstom, iz katerega izhajajo (glej tudi Poljak Istenič, 2015: 34). Pri osredotočenosti na končni proizvod je proces, v katerem je ta nastal, postavljen v sekundarni plan, okolje. Meusburger (2009) ter Wierenga in van Bruggen (1998) to umanjkanje konteksta v analizah kreativnih dejavnosti lepo prikažejo z analizo kreativnosti glede na časovni potek. V zvezi s tem je kreativnost kot lastnost ali vhodna spremenljivka ločena od kreativnosti kot procesa in od spremenljivke kot dosežka ali izhodnega rezultata (Wierenga in van Bruggen, 1998: 84). Psi- hologa True (1966) in Klausmeier (1961) podobno ločujeta med kreativno sposobnostjo (ang. creative ability) in kreativno zmogljivostjo (ang. creative capacity). Obe kategoriji se opirata na časovni potek postopka, pri čemer sposobnost pomeni moč, da se neko dejanje izvede zdaj, zmogljivost pa se nanaša na to, kaj bi se lahko dolgoročno izvedlo z zorenjem (nabiranje iz- kušenj, kumulativnih učinkov), izobraževanjem in interakcijo med komponentami tega ekosistema. V članku se torej osredotočamo na kreativno zmogljivost, v okviru katere posamezna mestna območja v dolgoročni per- spektivi delujejo kot »neformalni, kolektivni odprti prostori, ki lahko absorbirajo in rekombinirajo umetnost in kulturo, kar vodi k novostim in regeneraciji« (Lazzaretti, 2012). Za razu- mevanje mehkih (družbenih) vidikov kreativne zmogljivosti je pomembno upoštevanje pomena socialnih omrežij na obmo- čjih, ki so podvržena urbani prenovi. Socialna omrežja imajo pomembno vlogo pri oblikovanju in vzdrževanju prostorskih skupnosti in so eden ključnih elementov socialnega kapitala (Bourdieu, 1986; Putnam, 1995, 2000; Filipović, 2007), ki nastaja na podlagi »socialnih omrežij, norm recipročnosti in zaupanja ter pozitivnih posledic, ki jih ima ta kapital za po- sameznika in družbeni sistem« (Iglič, 2001: 186). Socialna omrežja v tem kontekstu opredeljujemo kot obstojno dina- mično fizično in družbeno interakcijo v okvirih zadevnega prostora, ki nas zanima (Shaw idr., 2016; Boessen idr,. 2018). Še posebej so pomembna za delovanje kreativnih skupnosti ali ekosistemov, saj ti ekosistemi temeljijo prav na intenzivni komunikaciji in medsebojni izmenjavi informacij med upo- rabniki. V kreativnem ekosistemu so socialna omrežja ključna oblika socialnega kapitala, brez katere druge oblike kapitala težko pridejo do izraza ali veljajo za precej manj pomembne. To je razvidno iz številnih raziskav (Gottlieb, 1994; Landry in Bianchini, 1995; Scott, 2000; Florida, 2002, 2005), v ka- terih je prisotnost ustreznih socialnih omrežij označena kot pomembnejši dejavnik za razvoj kreativnih ekosistemov v od- nosu do drugih dejavnikov, kot so finančna sredstva, tehnična infrastruktura, fizične značilnosti prostorov. V primeru visoko ustvarjalnih posameznikov gre pogosto za specializirane oblike Izgubljeni potenciali kreativne urbane regeneracije – primer prestrukturiranja območja nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani1 Pri tem bo posebna pozornost namenjena prav problematiki prezrtega vpliva mehkih (družbenih) dejavnikov pri tvorjenju, delovanju in dolgoročnem razvoju kreativnega ekosistema me- sta in širše regije. 2 Socialna omrežja in razvoj urbanih kreativnih dejavnosti v dolgoročni perspektivi Mehki (družbeni) dejavniki so običajno kontekstualni elemen- ti, ki prispevajo k izboljšanju družbenih vidikov delovanja v zadevnem okolju (Murphy in Redmont, 2008; Martin-Brelot, idr., 2010; Musterd in Gritsai, 2013). Trdi (fizični) dejavniki se večinoma osredotočajo na razpoložljivost zadevnih virov, dejavniki mehke lokacije pa se nanašajo na izboljšanje splošne kakovosti življenja ali posameznikovega življenjskega sloga. V raziskavi bomo socialna omrežja vključili kot del mehkih privlačnih dejavnikov zaradi njihove funkcionalne vloge kata- lizatorja družbene angažiranosti ali družabnosti na proučevani lokaciji. Problematika nerazumevanja vpliva mehkih (družbe- nih) elementov na kreativni ekosistem je pravzaprav proble- matika spodbujanja ali zaviranja razvoja miljeja (Meusburger, 2009) v katerega so vpeti kreativni akterji. Če kreativni eko- sistem lahko opredelimo kot »okolje, ki prek specializiranih načinov izmenjave, interakcije in komuniciranja med ljudmi in njihovim gospodarskim, socialnim in kulturnim kapitalom podpira kreativne dejavnosti« (Rivas, 2011: 4), se lahko krea- tivni milje razume kot njegov ključni sestavni del in vključuje mikro -socialni kontekst, ki zajema ljudi in njihov odnos do družbenokulturnega sistema, okolja in lokalne skupnosti (Ur- šič in Imai, 2020: 8). Kreativni milje s tega vidika dopolnjuje tradicionalne dele kreativnega ekosistema, kot so kreativni razredi, kreativna produkcija, kreativne lokacije, kreativne in- dustrije (gospodarstvo) (Pratt, 2004; Florida idr., 2006; Poljak Istenič, 2017), in vanj integrira dele lokalno značilnega znanja, ki se zdi na prvi pogled nepomembno, vsakdanje in ločeno od kreativnih ekonomij. S poudarjanjem pomena kreativnega miljeja poskušamo opozoriti na pomen vzpostavljanja kreativ- nega sistema od spodaj navzgor, tj. iz lokalnih skupnosti prek kreativnih posameznikov in skupin do kreativnih ekonomij (Colomb in Novy, 2018). V številnih študijah (Giaccardi in Fischer, 2008; Sailer, 2011; Fischer, 2013) se namreč opaža, da je socialna kreativnost (Montuouri in Purser, 1997; Long in Pang, 2015; Petrović-Šteger, 2018; Vodopivec, 2018) po- gosto prezrt del študij razvoja kreativnih dejavnosti, pri čemer se socialna kreativnost izkorišča za potrebe krepitve kulturne atraktivnosti in tržne vrednosti območja. Pri tem se socialni in kulturni kapital uporabljata v obliki marginalnih ali premo- stitvenih gentrifikatorjev (Smith, 1996: 105), ki se uporabljajo za trenutne potrebe razvoja območja, brez premisleka o dol- goročnem razvoju območja. Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 18 dejavnosti, pri katerih je materialna preskrbljenost pomemben element ustvarjanja ugodnih razmer za razvoj kreativnih indu- strij, vendar pa ni nujno tudi odločilni dejavnik za kreativno grozdenje (Scott, 2000; Bell in Jayne, 2001; Perrons, 2004) ali razraščanje in generacijski razvoj družbenogospodarskih dejavnosti na lokaciji. Izjemno pomembni so torej tudi dru- gi elementi na območju, saj le kombinacija ugodnih razmer, ki omogočajo osebnostni in znanstveni razvoj posameznika, lahko zagotovi uspešne temelje za dolgoročno delovanje kre- ativnih gospodarstev. Ustrezne razmere za razvoj kreativnih industrij pravzaprav tvo- rijo raznovrstni na videz manj pomembni dejavniki, med kate- rimi so najbolj pogosto prezrta zlasti socialna omrežja, ki imajo nadvse pomemben učinek v prostoru in ustvarjajo ustrezno kli- mo ali milje za kreativna podjetja in ustvarjalne posameznike (Kozina in Clifton, 2019; Poljak Istenič, 2019). Pri tem velja omeniti, da so se številni poskusi razvijanja kreativnih območij, ki so temeljila na fizični prenovi in so manj vključevala vidike socialnih omrežij, izkazali za problematične in manj uspešne (Chase in Crawford, 1999; Harvey, 2000; Nyseth, 2012). So- cialna omrežja so neločljiv in občutljiv del vsakega kreativnega ekosistema ter se odzivajo na zadevne prostorske spremembe in jih prenašajo na raven skupnosti. Delujejo kot prefinjena mreža senzorjev na terenu in hitro zaznajo najmanjše spremembe v organizaciji in delovanju na nekaterih prostorih. Te procese za- znavanja in prenašanja na raven skupnosti je mogoče opazova- ti pri številnih projektih prenove nekdanjih mestnih območij, na katerih se izvajajo hitre, nenadne spremembe, ki čez noč spreminjajo življenjske vzorce, servise in strukturo družbenih skupin v celotnih mestnih četrtih, kar se naknadno kaže v delo- vanju celotnega mesta. Z analizo nekdanjega območja Tobačne tovarne v Ljubljani bomo na praktičnem primeru prikazali, kako pomembna so pravzaprav socialna omrežja za delovanje kreativnega ekosistema Ljubljane, in poskušali opredeliti šte- vilne problematične vidike, ki so se pojavili ob prestrukturira- nju območja in kažejo na pomanjkljivo kreativno zmogljivost Ljubljane, ki zavira bolj trajnosten razvoj mesta in širše regije. 3 Analiza prestrukturiranja območja nekdanje Tobačne tovarne in kreativnega ekosistema 3.1 Opis lokacije in uporabljena metodologija Prvi del tovarniškega kompleksa nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani je bil zgrajen med letoma 1871 in 1890 ter je v Lju- bljani med železniško progo Ljubljana–Trst, Tivolsko in Trža- ško cesto ter Oražnovo ulico. Razvoj območja se je začel konec leta 1870, ko je ljubljanski občinski svet območje brezplačno odstopil industrijskemu razvoju tobačne industrije (Tobačna Ljubljana, 2019). Po desetletjih pestrega industrijskega razvoja območja so bile leta 1991 izvedene prve ključne spremembe v lastniški strukturi tovarniškega kompleksa, posledica pa je bilo postopno opuščanje proizvodnje tobačnih izdelkov. Leta 1991 se je začela postopna privatizacija območja (izvedli sta jo družbi Reemtsma Cigarettenfabriken GmbH in SEITA, Société Na- tionale D'exploitation Industrielle des Tabacs et Allumettes), ta pa se je leta 2002 nadaljevala z večinskim lastniškim vsto- pom družbe Imperial Tobacco. Sledilo je postopno opuščanje proizvodnih dejavnosti Tobačne Ljubljana, te dejavnosti so se popolnoma ustavile leta 2004. Skladno z zaprtjem proizvodnje so se začele tudi razprave o prihodnji namembnosti prostorov. Pri tem so prostore za začasno rabo namenili raznovrstnim dejavnostim: prostore so med drugim zasedli Upravna enota Ljubljana, tobačni muzej, galerija, kreativni center Poligon, za- gonsko podjetje Zavod Hekovnik, oblikovalski in arhitektur- ni studii, številne nevladne organizacij in umetniške ustanove (npr. umetniška platforma Cirkulacija 2), razni administrativni servisi ter številne druge ustanove, društva in razna podjetja, povezana s kreativnimi dejavnosti (slika 1). V okviru raziskave Creative Cities (European Regional De- velopment Fund, Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije, Inštitut za politike prostora, 2011; Inštitut za ekonomska raziskovanja, 2012) je bilo zaznano, da je bilo ome- njeno območje po številu malih kreativnih podjetij med najbolj propulzivnimi območji v državi z vidika njihove številčnosti in heterogenosti (Žaucer idr., 2012). Po podatkih, ki so bili zajeti iz baz standardnih klasifikacij dejavnosti (SURS, 2011), je območje Tobačne vključevalo več kot 400 mikro podjetij s povprečno dvema do tremi zaposlenimi. Celotno območje Tobačne je bilo leta 2019 prodano zasebnemu vlagatelju, ki je spremenil pogoje delovanja večine dosedanjih najemnikov prostorov. Pri tem je iz intervjujev z nekdanjimi uporabniki razvidno, da je novi lastnik leta 2019 nenadno postavil precej težje pogoje najema prostorov, saj se je izrazito zvišala najemni- na, zaradi česar so se uporabniki množično izselili z območja Slika 1: Območje nekdanje Tobačne tovarne leta 2018 (foto: Urban Jeriha) M. URŠIČ Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 19 tedaj nekdanje Tobačne. Pri tem se porajajo številna vprašanja, povezana z njenimi nekdanjimi uporabniki, njihovimi funk- cijami in vplivom, ki jih ima ukinitev območja na delovanje širšega kreativnega ekosistema Ljubljane. Navedena vprašanja bomo poskušali obravnavati z analizo socialnih omrežij na območju nekdanje Tobačne tovarne. Analiza socialnih omrežij bo s tega vidika ključno orodje za prepoznavanje povezav med pomembnimi akterji in prostori. Pri tem bomo poskušali prikazati pomen prepoznavanja in povezovanja socialnih interakcij z območjem Tobačne, kar naj bi pripomoglo k premisleku in okrepitvi zavedanja glede kontekstov, v katerih se porajajo potencialni dogovori, spori, pogajanja, nerazumevanje, odnosi moči in odgovornosti (Genz in Lucas-Drogan 2019: 2). Podatki so bili zbrani s polstruk- turiranimi intervjuji z uporabniki prostorov. Tako smo v dveh fazah longitudinalne raziskave Urban Education Live izvedli 61 intervjujev. Najprej smo med aprilom in avgustom 2018 izvedli 31 intervjujev z različnimi skupinami deležnikov, nato pa smo januarjem in aprilom 2020 pridobili še dodatnih 30 intervjujev (N = 61). Intervjuvanje je potekalo po naključnem vzorcu intervjuvancev, ki kot uporabniki prostorov delujejo v okviru različnih dejavnosti v Tobačni. Skupine deležnikov pa smo uteževali po načelu enakomerne geografske porazdelitve po celotnem območju (glede na različne zgradbe na območju Tobačne). Pri tem so bile v analizo vključene najrazličnejše skupine deležnikov, ki segajo od zaposlenih v kreativnih pod- jetjih, javnih ustanovah, nevladnih organizacijah do zavodov, inštitutov ipd. Razen redkih posameznikov Tobačna nima prebivalcev in je kot taka zlasti mešano poslovno-obrtno-kul- turno območje. Največja skupina intervjuvancev so bili zato zaposleni v kreativnih podjetjih, ki so tudi ključni deležniki na območju Tobačne. Intervjuji so bili strukturirani na način, ki naj bi omogočal analizo nekaterih elementov socialnih mrež v navezavi na prostore v območju Tobačne. Prav zaradi tega kombiniranja družbeno-prostorske analize je bilo treba razi- skavo podkrepiti tudi z drugimi metodami, poleg intervjujev. Kot podpora intervjujem je bila zato uporabljena kombinaci- ja več kvalitativnih metod (opazovanje z udeležbo, terensko opazovanje, kognitivno kartiranje itd.), to pa naj bi podalo verodostojne obrise povezav med prostori in njihovimi pomeni za različne akterje. 3.2 Analiza sprememb v delovanju socialnih mrež na območju Tobačne Analiza socialnih omrežij je prikazana na podlagi časovne- ga vidika: upoštevani so vplivi na socialne mreže v različnih obdobjih na območju nekdanje Tobačne tovarne. Vpogled v dogajanje v različnih obdobjih nam omogoča longitudinalna raziskava, ki po posameznih fazah prikaže večplastne spre- membe socialnih omrežij. Za analizo smo uporabili podatke iz nekaterih sklopov odprtih vprašanj iz polstrukturiranih in- tervjujev, ki smo jih kvalitativno analizirali na podlagi temeljne analize besedil. Uporabili smo pragmatično analizo besedila (Verschueren, 1995), pri čemer smo po pregledu besedila in z razvrščanjem odgovorov po posameznih kategorijah poja- snjevali analizirane dimenzije socialnih omrežij. Iz analiz po- datkov raziskave Urban Education Live lahko ekstrapoliramo več značilnosti socialnih omrežij kreativnega ekosistema na širši kontekst delovanja celotnega kreativnega sistema Lju- bljane in širše regije (z upoštevanjem specifičnih razlik (glede na kontekst, strukturo deležnikov, geografsko razporeditev)). Z drugimi besedami, v nadaljevanju bo na primeru nekdanje Tobačne tovarne predstavljenih nekaj značilnosti povezav med socialnimi omrežji, razvojem socialnega kapitala in delovanjem kreativnih ekosistemov, ki so ključni elementi (gradniko) ra- zvoja kreativnih dejavnosti na širšem območju Slovenije. Način upoštevanja teh značilnosti in elementov vpliva na kratkoroč- nost ali dolgoročnost kreativnih zmogljivosti nekega mesta, regije ali države. V okviru omenjene raziskave so bili v obdobju 2017‒2020 na območju nekdanje Tobačne tovarne ugotovljene značilnosti in spremembe delovanja kreativnih socialnih omre- žij, kot sledi v nadaljevanju. 3.2.1 Grozdenje kreativnih dejavnosti na podlagi formalnih in neformalnih mrež Intervjuvanci na območju nekdanje Tobačne tovarne imajo na splošno zelo razvejana socialna omrežja. Pri nadaljnji analizi se je izkazalo, da formalne mreže, opredeljene kot delovne, projektne, pogodbene povezave (odnos naročnik ‒ izvajalec), pomembno vplivajo na razvoj kreativnih dejavnosti, vendar so sočasno močno odvisne od neformalnih mrež, ki izhajajo iz prijateljskih vezi in se kažejo z druženjem, preživljanjem pro- stega časa med odmori, kosili, sprehodi, odmorom za kavo ipd. Omeniti velja, da intervjuvancev nismo spraševali po vseh obli- kah socialnih stikov, temveč le po tistih najpogostejših, jedrnih stikih, s katerimi povezave vzpostavljajo najpogosteje, kar v praksi pomeni, da je stik vzpostavljen večkrat na teden. V pov- prečju je vsak intervjuvanec navedel pet jedrnih stikov ali oseb na neformalni ravni in dva stika na formalni ravni. Od tega je bil v povprečju en stik član tako formalnih kot neformalnih mrež, tj. hkrati prijatelj, sodelavec in poslovni partner. Dopolnjevanje med formalnimi (delovnimi) in neformalnimi (prijateljskimi) povezavami je v intervjujih razvidno zlasti v kontekstu časovnega poteka, ki kaže na postopno prehajanje posameznih neformalnih stikov v formalne stike in obratno. Gre torej za fleksibilno obliko povezovanja med akterji, poslov- nimi subjekti, uporabniki, ki jim je skupna enotna lokacijska pripadnost glede uporabe zadevnih prostorov. Intervjuji so namreč pokazali, da se je večina stikov izoblikovala postopno z uporabo raznih mikro lokacij na območju nekdanje Tobačne Izgubljeni potenciali kreativne urbane regeneracije – primer prestrukturiranja območja nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani1 Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 20 tovarne (odprte javne površine, hodniki, balkoni, lokali, resta- vracije ipd.), pri čemer so se izmenjevali stiki in informacije. Omeniti velja zlasti večjo številčnost neformalnih stikov, kar je razumljivo, saj smo med formalne stike šteli le povezave zunaj neposrednega delovnega okolja intervjuvanca. Med formalne stike so bile torej štete le povezave z drugimi podjetji ali zapo- slenimi na območju Tobačne zunaj intervjuvančevega delov- nega prostora. Obe vrsti stikov kažeta na razvejan podjetniški ali kreativni ekosistem, v katerem se podjetja in posamezniki priložnostno povezujejo, sodelujejo in v katerem poteka groz- denje podjetij na podlagi stalnega prepletanja formalnih in neformalnih stikov. V intervjujih je poudarjen pomen neformalnih stikov za groz- denje kreativnih dejavnosti, saj imajo ti izjemno pomembno vlogo za osnovne komunikacijske kanale in poglabljajo ali vzpostavljajo medosebne odnose, pri čemer se zaradi večje stopnje zaupanja med kreativnimi posamezniki krepi izmenja- va tacitnih (prikritih) informacij glede delovanja kreativnega ekosistema. Gre za način posrednega vplivanja na oblikovanje kreativnega ekosistema, ki v nasprotju z neposrednimi vplivi lahko ostane izvzet, neopažen v analizah poslovnega okolja (sli- ka 2). Z drugimi besedami, čeprav neformalne mreže morda ne pripeljejo do neposrednih poslovnih povezav, je iz intervjujev razvidno, da ta omrežja prenašajo informacije, ki omogoča- jo posredno vzpostavljanje ekonomskih transakcij ali pa prek postopnega kumulativnega (po načelu snežne kepe) širjenja razvejanosti neformalnih stikov prav tako posredno privedejo tudi do postopnega širjenja poslovnih mrež znotraj kreativnega ekosistema nekdanje Tobačne tovarne. 3.2.2 Vpliv časovnega vidika na številčnost in razvejanost povezav v socialnih omrežjih na območju Tobačne Podobno kot v drugih analizah socialnih omrežij (Filipović, 2007; Gibbons idr., 2018; Ye in Liu, 2018) so tudi podatki v naši raziskavi Urban Education Live nakazali na izjemno po- membno vlogo spremenljivke trajanja procesa. Trajanje nekate- rih procesov, vezanih na posamezne lokacije (socialna vozlišča), Slika 2: Prikaz scenarijev grozdenja kreativnih dejavnosti na podlagi neformalnih mrež (ilustracija: Matjaž Uršič) M. URŠIČ Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 21 Slika 3: Naraščanje številčnosti in prostorske razvejanosti različnih oblik socialnih omrežij glede na število let prisotnosti na območju Tobačne (vir: Urban Education Live, 2019, 2020) Izgubljeni potenciali kreativne urbane regeneracije – primer prestrukturiranja območja nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani1 je v tem pogledu vplivalo na to, kako številčne in razvejene so posameznikove mreže. Podatki so pokazali, da število let, ki jih je intervjuvanec preživel na območju Tobačne, močno vpliva na intenzivnost ali globino omenjenih socialnih omrežij. Več let na območju je tako pomenilo tudi večjo številčno in pro- storsko razvejanost posameznikovih neformalnih in formalnih mrež na območju Tobačne (slika 3). Eksponencialno s povečevanjem števila let na območju To- bačne se je na mentalnih zemljevidih (Lynch, 1990) intervju- vancev oblikovalo tudi več prostorov ali socialnih vozlišč za formalna in neformalna druženja na območju Tobačne (kot najbolj priljubljena socialna vozlišča so bile navedene zlasti re- stavracije, lokali in vhodni prostori pred ključnimi stavbami). Z vidika izpostavljanja pomena socialnih mrež za kreativno grozdenje je treba omeniti, da je raziskava pokazala, da je šte- vilo let prisotnosti posameznika na območju Tobačne vplivalo tudi na pridobivanje novih formalnih socialnih stikov na ob- močju Tobačne, ki so se uresničevali v različnih oblikah pod- jetniških (pogodbenih) sodelovanj. Skladno z leti prisotnosti na območju je torej naraščalo tudi število podjetniških (po- godbenih) povezav. V povprečju so intervjuvanci v obdobju delovanja na območju Tobačne pridobili 3,5 novega stika. Ob nadaljnjih vprašanjih glede globine teh stikov so navedli, da so jim ob različnih dogodkih pomoč v povprečju nudili trije jedr- ni stiki s seznama ključnih oseb, ki so jih navedli, kar dodatno potrjuje moč socialnih omrežij, ki so se v obdobju prisotnosti na območju Tobačne stkala med njenimi uporabniki. 3.2.3 Vpliv zmanjševanja obsega socialnih omrežij na socialni kapital Analiza formalnih in neformalnih stikov, ki smo jo dopolnili s časovno spremenljivko, je pokazala, kako se je na območju nekdanje Tobačne tovarne postopoma kopičil socialni kapital, ki se je prek socialnih omrežij med drugim izražal tudi v obliki raznih kreativnih dejavnosti, podjetij in poslovnih stikov. Pri tem je treba poudariti, da je socialni kapital, ki se je nabral na tej lokaciji, prepleten z lokalnostjo, tj. lokalnim ustrojem tako na fizični, kulturni kot družbeni ravni. Gre za načelo družbene produkcije prostora (Lefebvre, 1991, 299‒346), pri čemer je prostor kot fizična kategorija neločljiv od družbene ustroje- nosti prostora. Lefebvre pri tem opozarja na ključen pomen časovnega vidika produkcije prostora, saj to pomeni, da čez čas na podlagi specifičnih načinov uporabe (prostorskih praks, predstavitev prostora, prostorov reprezentacije, kolektivne iz- kušnje) nastane nov prostor, ki se izmika preprostim oprede- litvam fizičnega blaga z estetsko vrednostjo. Če produkcija prostora temelji zgolj na fizičnem spreminjanju prostora in ob tem izključuje druge oblike (socialnih) vrednosti, ki so nastale na območju, se poenostavlja proces prostorskega razvoja, kar vpliva na zmanjševanje obsega socialnega kapitala in socialne- Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 22 ga omrežja. To smo v kontekstu prestrukturiranja nekdanje Tobačne tovarne zaznali ob primerjavi podatkov intervjujev iz obdobja pred prodajo (leta 2018) in po njej (2020) ter po- sledično ustavitvi večjega dela tobačne za kreativne dejavnosti. Po prodaji večine območja nekdanje Tobačne tovarne je za kreativne dejavnosti ostala le še stavba na Tržaški 2, pri čemer je prestrukturiranje območja pokazalo na naglo zmanjševanje obsega socialnih omrežij v vseh analiziranih dimenzijah for- malnih, neformalnih mrež in poslovnih (pogodbenih) pove- zav. V primerjalnem obdobju 2018‒2020 se je na primer indeks na novo vzpostavljenih socialnih povezav zmanjšal s povprečja štirih povezav na približno eno novo povezavo (slika 4). Podatki torej kažejo, da je zaprtje večine socialnih vozlišč na območju močno vplivalo na obseg širitve socialnih omrežij. Zavrtje razvoja socialnih omrežij na območju, ki je podvrženo popolni funkcionalni ali storitveni, dejavnostni transformaci- ji, je lahko označeno kot logična posledica procesa prostorske preobrazbe, vendar je ob tem treba opozoriti na problematič- nost krčenja socialnih omrežij, ki poteka skladno s selitvijo posameznih kreativnih akterjev na druge lokacije v mestu. Z drugimi besedami, čeprav so kreativni akterji, ki so ostali ali so se preselili z območja nekdanje Tobačne tovarne, navedli, da so vzpostavili nove stike v manjšem obsegu kot prejšnja leta, so obenem pojasnili, da se je zmanjšal obseg, tj. prakticirajo se povezave v okviru obstoječe socialne mreže formalnih in ne- formalnih stikov po prestrukturiranju območja. Ob vprašanju, ali je ukinitev dela območja vplivala na frekventnost srečeva- nja, sodelovanja, druženja z drugimi uporabniki Tobačne, so zdajšnje in nekdanje skupine uporabnikov Tobačne odgovorile pritrdilno (slika 5). Longitudinalna analiza je omogočila primerjavo modifikacij socialnih omrežij med zdajšnjimi in nekdanjimi uporabniki Tobačne, ki so se morali po spremembi lastništva območja izseliti z lokacije. Med 30 intervjuji, ki so bili opravljeni leta 2020, je bila teh približno ena tretjina. Ta skupina intervju- vancev je bila zaradi primerjalne možnosti z letom 2018 še posebej zanimiva, saj izrazito zmanjšanje njihovega socialnega omrežja, ki je bilo vezano na nekdanjo Tobačno tovarno, kaže na nezmožnost ali težavnost njihovega ohranjanja v razmerah spontanega (tržnega) razvoja kreativnih dejavnosti. Čeprav so- cialna omrežja delujejo na podlagi nesnovnih povezav in niso neposredno povezana s fizičnimi parametri, tj. ne slonijo na materializiranih (vidnih) osnovah, podatki kažejo, da poskus njihovega ločevanja (selitve, iztrganja) iz lokalnega (skupno- stnega) konteksta ali miljeja, močno vpliva na njihov obseg in funkcionalnost. Gre torej za družbeno produkcijo prostora, pri čemer se z ukinjanjem kreativnih mrež na njihovi izvorni loka- ciji, kjer so se prek dolgoročnega (večletnega) procesa izobli- kovali kompleksni komunikacijski in produkcijski odnosi med kreativnimi akterji, krči obseg kreativnega ekosistema. Ključna izguba poleg izgubljenega nesnovnega, socialnega kapitala za mesto v tem smislu je prav čas, ki bo potreben za razvoj novih M. URŠIČ Slika 4: Primerjava naraščanja novih socialnih stikov med letoma 2018 in 2020 (vir: Urban Education Live, 2019, 2020) Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 23 podobnih kreativnih mrež na drugih lokacijah v mestu. Pri tem lahko zgolj domnevamo koliko finančnih sredstev in let bo potrebnih za vzpostavitev novih podobnih vozliščnih točk in obnovo socialnih omrežij na ravni kreativnega ekosistema malih podjetij, ki imajo z vidika dostopnosti do primernih prostorskih zmožnosti že tako velik primanjkljaj zaradi dru- gih učinkov tržnega gospodarstva ali urbano-razvojnih eko- nomskih politik, ki temeljijo na kratkoročnih maksimizacijah kapitalskih učinkov. 4 Razprava Primer nekdanje Tobačne tovarne kaže na specifične razmere za kreativne dejavnosti v Sloveniji. V tem smislu gre za spontan razvoj kreativnih dejavnosti, ki poteka na podlagi prepuščanja toku tržnih razmer. Kot prednostni dejavnik vzpostavljanja kreativnih vozlišč ali miljeja v teh razmerah izstopata bližina čim večjega trga ali velikost agregirane populacije in geograf- ska umestitev v infrastrukturno, zgodovinsko, upravno središče regije (Kozina 2010). S tega vidika se razporeditev kreativnih dejavnosti v Mestni občini Ljubljana in ljubljanski urbani re- giji približuje ideji osrednjih krajev (Christaller, 1966; Logan in Molotch, 1987; Cigale, 2002; Burger in Meijers, 2012), za katere je značilno kopičenje virov in potencialov zgolj na lo- kacijah, ki imajo veliko gospodarsko moč in ustrezno število prebivalcev. Na podlagi teh značilnosti se je postopno oblikoval kreativni ekosistem Tobačne, v katerem so bile razmere v nekem obdobju naklonjene tem procesom (sorazmerna bližina središča mesta, dostop do razmeroma ugodnih najemnih prostorov, hitro ko- pičenje podobnih kreativnih dejavnosti in akterjev ipd.). Pro- blem takšnega spontanega razvoja kreativnih dejavnosti malih podjetij, pri čemer se s povezovanjem akterjev, specifičnih loka- cijskih značilnosti in mehkih (socialnih) dejavnikov oblikujejo kreativni miljeji, je v možnosti nenadnih sprememb pogojev, ki po navadi pomenijo tudi hitre prelome v delovanju tovrstnih kreativnih miljejev. Ob primeru nenadnih sprememb tržnih razmer v sistemu osrednjih lokacij, ki temeljijo na hierarhičnih odnosih med gospodarsko močnejšimi in šibkejšimi akterji, se lahko na posameznih lokacijah kreativni ekosistem popol- noma razgradi. Pri tem so šibkejši akterji, čeprav opravljajo pomembno vlogo v smislu vzdrževanja socialnega kapitala na kreativnih območjih, preprosto izrinjeni z lokacij. V tej hi- erarhični ureditvi zaradi izrinjanja šibkejših oblik kreativnih akterjev se postopno izvaja homogenizacija dejavnosti in se razvijajo zgolj posamezne vrste kreativnih akterjev, posledično je prostorska razporeditev kreativnih dejavnosti neenakomer- na. Vse to vpliva na manjšo funkcionalno heterogenost krea- tivnih ekosistemov, saj so najuspešnejši tiste panoge, podjetja in akterji, ki imajo hiter dostop do velikega trga in zaledja, iz katerega črpajo potrebne človeške vire. Pri tem izboru, profi- laciji kreativnih akterjev glede na sposobnost hitrega odziva- nja na trenutne gospodarske razmere gre za t. i. entropično razsežnost družbenogospodarskega sistema (Kirn, 2008). V entropičnem družbeno-gospodarskem sistemu se energije ali akterji in podjetja, povezana z razvojem kreativnih dejavnosti, zbirajo na zadevnih lokacijah, vendar ob tem obstaja nevarnost, da se bodo po nekem obdobju zaradi slabe finančne podlage, premajhnih spodbud iz okolja ali nezmožnosti nadgradnje svo- jih dejavnosti zaradi omejenih prostorskih, socialnih, človeških virov ti potenciali ali zametki potencialno uspešnih kreativnih dejavnosti razpršili ali bodo celo opustili dejavnost. Slika 5: Ali se po prodaji območja več ali manj družite, videvate, sodelujete z drugimi uporabniki Tobačne – primerjava med zdajšnjimi in odseljenimi kreativnimi akterji na območju nekdanje Tobačne tovarne, 2020 (N = 30) (vir: Urban Education Live, 2019, 2020) Izgubljeni potenciali kreativne urbane regeneracije – primer prestrukturiranja območja nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani1 Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 24 5 Sklep V uvodnem delu članka je bilo izpostavljena hipoteza, da lokal- ni organi in državni institucionalni akterji niso zmožni zaznati pomena mehkih (socialnih) dejavnikov za delovanje kreativnih ekosistemov. Pri tem smo na podlagi raziskovalnih podatkov potrdili predpostavko in prikazali, kako pomembni so mehki dejavniki za oblikovanje in vzdrževanje kreativnega ekosiste- ma. Neločljivost mehkih (socialnih) elementov od kreativne produkcije smo dokazovali na podlagi analize povezovanja for- malnih in neformalnih socialnih omrežij, pri čemer so zlasti neformalna omrežja imela vlogo pomembne komunikacijske platforme za vzpostavljanje ustreznega kreativnega miljeja in grozdenje kreativnih dejavnosti. Podatki kažejo tudi na izje- men pomen časovnega vidika pri razvoju kreativnih dejavnosti. Ločevanje med kratkoročnimi in dolgoročnimi učinki kopiče- nja socialnih stikov se med drugim zrcali tudi v uspešnosti de- lovanja kreativnega ekosistema. Ne nazadnje, ohranjanje hete- rogenosti kreativnih akterjev na območju kreativnih dejavnosti je nujen pogoj za dolgoročno uspešno delovanje kreativnega ekosistema, saj kreativnih socialnih mrež ni mogoče prestavljati z ene lokacijo na drugo brez škodljivih stranskih učinkov. Ti se kažejo v izgubi nakopičenega socialnega kapitala (kreativnih mrež), časa in finančnih sredstev, ki so potrebni za postopno vzpostavljanje podobnih kreativnih miljejev. Pomanjkljivosti kratkovidnih politik spontanega tržnega ra- zvoja urbanih kreativnih dejavnosti se kažejo v izmeničnih ciklih nenehnega ugašanja in ponovnih poskusih ustvarja- nja kreativnih socialnih omrežij, kar dolgoročno lahko vodi k postopnemu usihanju moči nesnovnih oblik vrednosti in socialnega kapitala. Pri tem se odpirajo pomembna vpraša- nja, do katere mere naj se urbane politike sploh vpletajo v načrtovanje kreativnih miljejev, ki temeljijo na združevanju elementov, ki jih formalni sistem prostorskega načrtovanja težko nadzira. Ob tem je treba poudariti, da se verjetno vsaka urbana politika, ki poskuša neposredno usmerjati ali načrtovati oblikovanje kreativnosti samo od zgoraj navzdol, spoprijema s konflikti. Oblikovanje kreativnih ekosistemov vključuje kom- pleksne, delno neobvladljive spremenljivke in dejavnike, zaradi katerih je natančno načrtovanje nepredvidljivo in neučinkovi- to. Zaradi tega je treba pozornost pri oblikovanju urbanih kre- ativnih politik preusmeriti na povečanje sposobnosti merjenja, analize, zaznavanja elementov od spodaj navzgor, ki so bili do sedaj neupravičeno podcenjeni v analizi kreativnih dejavnosti (Colomb in Novy, 2018). V tem kontekstu je primer prenove nekdanje Tobačne tovarne zgleden primer neprimernega pri- stopa, ki opozarja na vprašanje merjenja nekaterih nematerial- nih vrednosti posameznih območij. Podoben primer vprašlji- ve, nezadostne analize pomena socialnih omrežij za delovanje družbenogospodarskega sistema Ljubljane bi lahko ponazorili še z drugimi primeri, ki niso bili posebej obravnavani v tem članku (npr. območje Tovarne Rog, območje Metelkove). Olsson (1999) in Bianchini (1999) na primer omenjata, da ni enotne metode merjenja nematerialnih vrednosti, kar pov- zroča izjemne spore in napetosti ter v prostorsko načrtovanje vnaša velike težave. Pri tem na politični ravni nastajajo velika neskladja med posameznimi strokami glede potrebe merjenja tovrstnih elementov. Problem kreativnih urbanih politik v Slo- veniji torej ni v nesposobnosti načrtovanja tovrstnih dejavno- sti, temveč nezmožnosti sistematičnega zaznavanja in dopušča- nja delovanja nujnih elementov, ki so potrebni za vzdrževanje, ohranjanje, razvoj tovrstnih dejavnosti. Scott (2014: 569) tako ugotavlja, da morajo oblasti, preden se izvede katera koli spre- memba kreativne politike, pridobiti podroben družbenozgo- dovinski vpogled in razumeti posebnosti lokalnega urbanega razvoja, da se lahko vpletejo v oblikovanje lokalnih vzorcev iznajdljivosti in domišljije. Izogibanje institucionalnih akterjev nujno potrebni predhodni analizi lokalnih razmer povzroči neupravičeno poenostavljeno razmišljanje (Scott, 2014: 574) in vzbuja dvom, kar pogosto vodi v zagovor regresivnih ur- banih politik. V slovenskem posttranzicijskem obdobju na področju razvoja urbane kreativnosti prevladuje predvsem produkcijski pristop (Hall in Robertson, 2001: 19), ki izraža zaskrbljenost politik glede produkcije in kapitalizacije kreativnosti. To se zrcali tudi v dokumentih, ki poskušajo območje Tobačne vključevati v tovrstne razvojne sheme (glej npr. Mestna občina Ljubljana, 2012, 2016, 2020). Ta pristop ne ocenjuje ustrezno dolgoroč- ne vloge in vpliva kreativnosti na mesto v sedanjih razmerah postmodernih, globaliziranih okolij. S tega vidika bodo morali prihodnji pristopi h kreativni urbani regeneraciji razviti meha- nizme, ki zaznavajo spremembe v subtilni strukturi kreativnega ekosistema in so sposobni združiti kulturno, socialno in eko- nomsko vrednost ustvarjalnosti v eno celoto. Namen članka je bil narediti bolj vidne in razumljive vsaj nekatere prezrte vidike kreativnosti ter izpostaviti njihova pomen in vlogo v kreativnem ekosistemu. Poskušali smo pokazati, da na Ljublja- no dolgoročno lahko pomembno vplivajo včasih manj opazne mikrospremembe na lokalni ravni, pri čemer je gotovo, da bo treba izdelati nove modele vrednotenja dragocenih družbe- no-kulturnih elementov, krajev in prostorov mesta. Tega po- stopka ni mogoče izvesti v kratkem času, saj zahteva prelom z obstoječim prostorskim načrtovanjem. Ta produkcijski pristop k prostorskemu načrtovanju je sestavljen iz nizov idej, misel- nih modelov in predvsem sistema vrednot, ki so vgrajeni v delovanje, življenje in vsakodnevno organizacijo ustanov, sku- pnosti in vsakodnevnih uporabnikov mesta, regije in države. Prekinitev tega je mukotrpen in dolgotrajen postopek. Razvoj dolgoročnih kreativnih zmogljivosti Ljubljane temelji torej na kvalitativnem preskoku, ki epistemsko pomeni novo družbe- M. URŠIČ Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 25 no-prostorsko paradigmo ali paradigmatični premik (Kuhn, 1970: 85), v katerega so zajeti sistemi gospodarskega, urbanega in zlasti socialnega razvoja. Matjaž Uršič, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Cen- ter za prostorsko sociologijo, Ljubljana, Slovenija E-pošta: matjaz.ursic@fdv.uni-lj.si Zahvala Članek je nastal ob pomoči projekta Urban Education Live (UEL). Projekt sta sofinancirali Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS, naslov projekta: UEL, Urbano izobraže- vanje v živo; šifra: H5-8286) in EU kot del skupne programske pobude Urbana Evropa, ERA-NET Cofund, Pametne prihodnosti mest (ENSUF), št. projekta 693443. Opombe (1) Prispevek ni popolnoma strokovno lektoriran. Viri in literatura Bell, D., in Jayne, M. (2004): City of quarters: urban villages in the contem- porary city. London, Ashgate. Bianchini, F. (1999): Cultural planning for urban sustainability. V: Ny- strom L. (ur.): City and culture: Cultural processes and urban sustainability, str. 34–51. Kalmar, The Swedish Urban Environment Council. Boessen, A., Hipp, J. R., Butts, C. T., Nagle, N. N., in Smith, E. J. (2018): The built environment, spatial scale, and social networks: Do land uses matter for personal network structure? Environment and Planning B: Urban Analytics and City Science, 45(3), 400–416. DOI: 10.1177/2399808317690158 Bole, D. (2008): Cultural industry as a result of new city tertiarization. Acta Geographica Slovenica, 48(2), 255–276. DOI: 10.3986/AGS48202 Bourdieu, P. (1986): The Forms of Capital. V: Richardson J. G. (ur.): Han- dbook of theory and research for the sociology of education, str. 241–258. New York, Greenwood Press. Briskman, L. (1980): Creative product and creative process in science and art. Inquiry, 23(1), 83–106. DOI: 10.1080/00201748008601892 Burger, M., in Meijers, E. (2012): Form follows function? Linking morphological and functional polycentricity. Urban Studies, 49(5), 1127– 1149. DOI: 10.1177/0042098011407095 Creative Canada Policy Framework (2017): Creative Canada Policy Frame- work. CA – Government of Canada, Canadian Heritage. Dostopno na: https://www.canada.ca/en/canadian-heritage/campaigns/ creative-canada/framework.html (sneto 10. 12. 2020). Chase, J., Crawford, M., in Kalinski, J. (1999): Everyday urbanism. New York, Monacelli Press. Christaller, W. (1966): Central places in Southern Germany. Englewood Cliffs New Jersey, Prentice-Hall. Cigale, D. (2002): Centralna naselja v Sloveniji in njihova vplivna obmo- čja v letu 1999. Geografski vestnik, 74(1), str. 43–56. Clarke, J., Bainton, D., Lendvai, N., in Stubbs, P. (2015): Making policy move: Towards a politics of translation and assemblage. Bristol, Policy Press. DOI: 10.1332/policypress/9781447313366.001.0001 Cohendet, P., Grandadam, D., in Simon, L. (2010): The anato- my of the creative city. Industry & Innovation, 17(1), 91–111. DOI: 10.1080/13662710903573869 Colomb, C., in Novy, J. (2018): Protest and resistance in the tourist city. Contemporary geographies of leisure, tourism and mobility. Abingdon, Oxon; New York, NY, Routledge. Peck, J. (2011). Geographies of policy: From transfer-diffusion to mobility-mutation. Progress in Human Geography, 35(6), 773–797. DOI: 10.1177/0309132510394010 Department for culture, media and sport (2001): DCMS – Department for culture, media and sport. Dostopno na: http://www.culture.gov.uk/ index.aspx (sneto 10. 12. 2020). Evropska komisija (2010): Zelena knjiga – Izkoriščanje potenciala kul- turnih in ustvarjalnih industrij (The Green Book on cultural and creative industries). Evropska komisija, EAC: Bruselj. Dostopno na: https://eur-lex. europa.eu/legal-content/SL/ALL/?uri=CELEX%3A52010DC0183 (sneto 10. 12. 2020). Evropska komisija (2020): Unija inovacij – Aims of the Innovation Union, a past research and innovation policy, progress achieved, reports and related current policy. Dostopno na: https://ec.europa.eu/info/research-and- -innovation/strategy/goals-research-and-innovation-policy/innovation- -union_sl (sneto 10. 12. 2020). Filipović, M. (2007): Prostorska determiniranost omrežij starejših in vlo- ga sosedov v časovni perspektivi. Teorija in Praksa, 44(1-2), 298–316. Fischer, G. (2013): Learning, social creativity, and cultures of participati- on. V: Sannino A. (ur.): Learning and collective creativity: Activity-theoreti- cal and sociocultural studies, str. 198–215. London, New york, Routledge. DOI: 10.4324/9780203077351 Florida, R. L. (2002): The rise of the creative class: And how it’s transfor- ming work, leisure, community and everyday life. North Melbourne, Vic., Pluto Press. Florida, R. L. (2005): Cities and the creative class. London, New York, Routledge. DOI: 10.4324/9780203997673 Florida, R., Gates, G., Knudsen, B., in Stolarick, K. (2006): The university and the creative economy. Creative class group. Dostopno na: http:// creativeclassgroup.com/rfcgdb/articles/University%20For%20City%20 and%20Community%204.pdf (sneto 10. 12. 2020). Genz, C., in Lucas, D. (2017): Decoding mapping as practice: An inter- disciplinary approach in architecture and urban anthropology. Urban Transcripts Journal, 1(4). str. 1–10 Dostopno na: http://journal.urbantran- scripts.org/article/decoding-mapping-practice-interdisciplinary-appro- ach-architecture-urban-anthropology-carolin-genz-diana-lucas-drogan/ (sneto 10. 12. 2020). Giaccardi, E., in Fischer, G. (2008): Creativity and evoluti- on: A metadesign perspective. Digital Creativity, 19(1), 19–32. DOI: 10.1080/14626260701847456 Gibbons, J., Nara, A., in Appleyard, B. (2018): Exploring the imprint of social media networks on neighborhood community through the lens of gentrification. Environment and Planning B: Urban Analytics and City Science, 45(3), str. 470–488. DOI: 10.1177/2399808317728289 Gottlieb, P. D. (1994): Amenities as an economic development tool: Is there enough evidence? Economic Development Quarterly, 8(3), str. 270– 285. DOI: 10.1177/089124249400800304 Hall, T., in Robertson, I. (2001): Public art and urban regeneration: Advo- cacy, claims and critical debates. Landscape Research, 26(1), str. 5–26. DOI: 10.1080/01426390120024457 Harvey, D. (2000): Spaces of hope. Berkeley, University of California Press. Izgubljeni potenciali kreativne urbane regeneracije – primer prestrukturiranja območja nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani1 Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 26 Hesmondhalgh. D. (2002): The cultural industries. London, Sage. Howkins, J. (2001): The creative economy: how people make money from ideas. London, Allen Lane. Inštitut za ekonomska raziskovanja (2012): Creative industries in Ljublja- na urban region. Ljubljana, Inštitut za ekonomska raziskovanja. Iglič, H. (2001): Socialni kapital, socialna omrežja in politično vedenje: empirična študija. Družboslovne razprave, 17 (37/38), str. 167–190. Inštitut za politike prostora (2011): Potentials of creative urban regenera- tion – spatial distribution of creative industries in Ljubljana Urban Region. ERDF, RRA-LUR, Ljubljana. Ljubljana, Inštitut za politike prostora. Jeffcutt, P. (2004): Knowledge relationships and transactions in a cul- tural economy: Analysing the creative industries ecosystem. Media International Australia Incorporating Culture and Policy, 112(1), str. 67–82. DOI: 10.1177/1329878X0411200107 Kirn, A. (2008): Entropične razsežnosti družbenega razvoja. Teorija in Praksa, 45(3-4), str. 249–284. Klausmeier, H. J. (1961): Learning and human abilities: Educational psychology (3d ed). New York, Harper & Row. Kozina, J. (2010): Transport accessibility to regional centres in Slovenia. Acta geographica Slovenica, 50(2), str. 231–251. DOI: 10.3986/AGS50203. Kozina, J., in Bole, D. (2018): The impact of territorial policies on the distribution of the creative economy: Tracking spatial patterns of inno- vation in Slovenia. Hungarian Geographical Bulletin, 67(3), str. 259–273. DOI: 10.15201/hungeobull.67.3.4. Kozina, J., in Clifton, N. (2019): City-region or urban-rural framework. Acta geographica Slovenica, 59(1), str. 141-157. DOI: 10.3986/AGS.5137 Kuhn, T. S. (1970): The structure of scientific revolutions (2d ed., enl). Chicago, University of Chicago Press. Landry, C., in Bianchini, F. (1995): The creative city. London, Demos. Lazzeretti, L. (2012): The remarkable resilience of Florence, city of art. V: Regional Studies Association European Conference “Networked regions and cities in times of fragmentation: Developing smart, sustainable and inclusive places«, str. 1–22. Delft University of Technology. Dostopno na: www.regionalstudies.org (2018/07, lazzeretti) (sneto 10. 12. 2020). Lefebvre, H. (1991): The production of space. Malden, Blackwell. Logan, J. R., in Molotch, H. L. (1987): Urban fortunes: The political econo- my of place. Berkeley, University of California Press. Long, H., in Pang, W. (2015): Rater effects in creativity assessment: A mixed methods investigation. Thinking Skills and Creativity, 15, 13–25. DOI: 10.1016/j.tsc.2014.10.004 Lynch, K., City Sense, City Design (1990): Writings and projects of Kevin Lynch. Cambridge MA, London, MIT Press. Martin-Brelot, H., Grossetti, M., Eckert, D., Gritsai, O., in Kovács, Z. (2010): The spatial mobility of the ‘creative class’: A European perspective. International Journal of Urban and Regional Research, 34(4), 854–870. DOI: 10.1111/j.1468-2427.2010.00960.x Ministry of Economy, Trade and Industry (2012): Cool Japan strategy. Modified version of the Interim Report submitted to the Cool Japan Ad- visory Council. Dostopno na: https://www.meti.go.jp/english/policy/ mono_info_service/creative_industries/pdf/121016_01a.pdf (sneto 10. 12. 2020). Meusburger, P. (2009): Milieus of creativity: The role of places, enviro- nments, and spatial contexts. V: Meusburger P., Funke J., in Wunder E. (ur.): Milieus of creativity, str. 97–153. Dordrecht, Springer Netherlands. DOI: 10.1007/978-1-4020-9877-2_7 Mestna občina Ljubljana (2012): Strategija razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana 2012–2015. Ljubljana. Mestna občina Ljubljana (2016): Strategija razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana 2016–2019. Ljubljana. Mestna občina Ljubljana (2020): Strategija razvoja kulture v Mestni občini Ljubljana 2020–2023 z usmeritvami do leta 2027. Ljubljana. Montouri, A., Purser, R. (1997): Social creativity: The challenge of com- plexity (Le dimensioni sociali della creatività). Pluriverso, 1(2), str. 78–88. Murphy, E., in Redmond, D. (2008): Location factors of creative kno- wledge companies in Dublin Region: The managers’ view. Amsterdam, AMIDSt : University of Amsterdam. Musterd, S., in Gritsai, O. (2013): The creative knowledge city in Eu- rope: Structural conditions and urban policy strategies for competi- tive cities. European Urban and Regional Studies, 20(3), str. 343–359. DOI: 10.1177/0969776412439199 Nered, J. (2005): Geografski vidiki mreženja podjetij v Sloveniji. Geograf- ski vestnik, 77(2), str. 45-57. Nyseth, T. (2012): Fluid planning: A meaningless concept or a rational response to uncertainty in urban planning? V: Burian J. (ur.): Advances in Spatial Planning, str. 27–46. Shanghai, InTech. DOI: 10.5772/35098 Olsson, K. (1999): Cultural built heritage as a strategy. V: Nystrom L. (ur.): City and culture: Cultural processes and urban sustainability, str. 430–444. Kalmar, The Swedish Urban Environment Council. Peck, J. (2011): Geographies of policy: From transfer-diffusion to mobility-mutation. Progress in Human Geography, 35(6), str. 773–797. DOI: 10.1177/0309132510394010 Peck, J., in Theodore, N. (2015): Fast policy: Experimental statecraft at the thresholds of neoliberalism. Minneapolis, University of Minnesota Press. DOI: 10.5749/minnesota/9780816677306.001.0001 Perrons, D. (2004): Globalization and social change: People and places in a divided world. London, Routledge. Petrović-Šteger, M. (2018): O »odprtem pogledu«. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 58 (3/4), str. 7–24. Poljak-Istenič, S. (2017): Creativity: An introduction to popular conp- cepts, topics, and discussions (Ustvarjalnost: Uvod v razširjene koncep- te, reme in razprave). Traditiones 46(1-2), str. 103–125. DOI: 10.3986/Traditio2017460201 Poljak-Istenič, S. (2015): Kolo kot akter ustvarjalne urbane regeneracije. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 55(3/4), str. 23–37. Poljak-Istenič, S. (2019): Participatory urbanism. Acta geographica Slove- nica, 59(1), 127–140. DOI: https://doi.org/10.3986/AGS.5142 Pratt, A. C. (2004): Creative clusters: Towards the governance of the creative industries production system? Media Internatio- nal Australia Incorporating Culture and Policy, 112(1), str. 50–66. DOI: 10.1177/1329878X0411200106 Putnam, R. D. (1995): Tuning in, tuning out: The strange disappearan- ce of social capital in America. PS: Political Science and Politics, 28(4), str. 664. DOI: 10.2307/420517 Putnam, R. D. (2000): Bowling alone: The collapse and revival of Ame- rican community (1. touchstone ed.). New York, Simon & Schuster. DOI: 10.1145/358916.361990 Ravbar, M. (2011): Creative social groups in Slovenia: contribution to geographic studying of human resources. Acta geographica Slovenica, 51(2), str. 293‒318. DOI: http://dx.doi.org/10.3986/AGS51204 M. URŠIČ Urbani izziv, letnik 32, št. 1, 2021 27 Rivas, M. (2011): From creative industries to the creative - place refreshing the local development agenda in small and medium-sized towns. URBACT. Dostopno na: http://www2.cetiqt.senai.br/ead/redige/index.php/redige/ article/view/112/170 (sneto 10. 12. 2020). Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije (2007): Regio- nalni razvojni program Ljubljanske urbane regije 2007–2013. Ljubljana. Dostopno na: https://rralur.si/regija/razvojni-dokumenti/ (sneto 10. 12. 2020). Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije (2014): Regio- nalni razvojni program Ljubljanske urbane regije 2014–2020. Ljubljana. Dostopno na: https://rralur.si/regija/razvojni-dokumenti/ (sneto 10. 12. 2020). Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije (2019): Regi- onalni razvojni program Ljubljanske urbane regije 2021–2027 (Osnutki). Ljubljana. Dostopno na: https://rralur.si/regija/razvojni-dokumenti/ (sneto 10. 12. 2020). Sailer, K. (2011): Creativity as social and spatial process. Facilities, 29(1/2), str. 6–18. DOI: 10.1108/02632771111101296 Scott, S. J. (2000): The cultural economy of cities: Essays on the geo- graphy of image-producing industries. London, Sage Publications Ltd. DOI: 10.4135/9781446217481 Scott, A. J. (2014): Beyond the creative city: Cognitive–cultural capitali- sm and the new urbanism. Regional Studies, 48(4), str. 565–578. DOI: 10.1080/00343404.2014.891010 Shaw, S.-L., Tsou, M.-H., in Ye, X. (2016): Editorial: Human dynamics in the mobile and big data era. International Journal of Geographical Information Science, 30(9), str. 1687–1693. DOI: 10.1080/13658816.2016.1164317 SURS (2011): SKD - Standardna klasifikacija dejavnosti. Dostopno na: http://www.ajpes.si/Registri/Drugo/SKD (sneto 10. 12. 2020). Služba vlade Republike Slovenije za razvoj (2008): Priporočila 9. razvojne skupine za kreativne industrije za povečanje konkurenčnosti Slovenije. Ljubljana, Služba vlade Republike Slovenije za razvoj. Smith, N. (1996): The new urban frontier: gentrification and the revanchist city. New York, Routledge. Tobačna Ljubljana (2019): Tobačna Ljubljana. Imperial Brands PLC. Dostopno na: http://www.tobacna.si/en/ (sneto 10. 6. 2019). True, S. (1966): A study of the relation of general semantics and creati- vity. The Journal of Experimental Education, 34(3), 34–40. DOI: 10.1080/00220973.1966.11010934 Urban Education Live (2019): UEL - Skupnost Tobačna (Tobacco Factory Community): Final research report—Phase 2. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, Center za prostorsko sociologijo. Urban Education Live (2020): UEL - Skupnost Tobačna (Tobacco Factory Community): Final research report—Phase 3. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, Center za prostorsko sociologijo. Uršič, M. (2016): Characteristics of spatial distribution of creative indu- stries in Ljubljana and the Ljubljana region. Acta Geographica Slovenica, 56(1), str. 75–99. DOI: 10.3986/AGS.745 Uršič, M., in Imai, H. (2020): Creativity in Tokyo: Revitalizing a mature city. Singapore, Palgrave Macmillan, Springer. DOI: 10.1007/978-981-15-6687-5 Verschueren, J. (1995): The pragmatic return to meaning: Notes on the dynamics of communication, degrees of salience, and communicative transparency. Journal of Linguistic Anthropology, 5(2), str. 127–156. DOI: 10.1525/jlin.1995.5.2.127 Vodopivec, N. (2018): Vizije prihodnosti in družbene spremembe v Sloveniji. Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 58(3/4), str. 39–50. Izgubljeni potenciali kreativne urbane regeneracije – primer prestrukturiranja območja nekdanje Tobačne tovarne v Ljubljani1 Žaucer, T., Peterlin, M., Uršič, M., Očkerl, P., in Marn, T. (2012): Kreativna urbana regeneracija. Ljubljana, Ipop. Ye, X., in Liu, X. (2018): Integrating social networks and spatial analyses of the built environment. Environment and Planning B: Urban Analytics and City Science, 45(3), str. 395–399. DOI: 10.1177/2399808318772381 Wierenga, B., in van Bruggen, G. H. (1998): The dependent variable in research into the effects of creativity support systems: Quality and quantity of ideas. M I S Quarterly, 22(1), str. 81–87.