








ŠKOLJKA

Pravice za uprizoritev si pridržuje izključno založnik
L. Schwentner v Ljubljani.

Tisk J. Blasnika nasl. v Ljubljani.

ŠKOLJKA

DRAMA V TREH DEJANJIH

T



SPISAL

Di ALOJZ KRAIGHER

!WENTNER


lo<1b o SV S3


Osebe.

Pepina, 23 let.

Tonin, njen mož, 30 let.

Maks, njegov brat, jurist, 26 let.
Olga, prijateljica Pepine, 25 let.
Dr. Podboj, zdravnik, 36 let.

Dr. Lubin, advokat, 34 let.
Strelovka, mačeha Pepine, 54 let.
Trgovski vajenec.

Čas: fin de siecle.

Kredenca

PRIZORIŠČE:

Vrt

Vrata
na vrt

Pisalna miza





Prvi prizor.

Pepina, Tonin, Strelovka. (Sede za pogrnjeno mizo. Pepina
zadaj v sredi, Tonin na desni, Strelovka na levi. Na mizi krožniki,
kozarci itd. Vidi se, da so ravno poobedovali. Pepina si lupi
sdčno rumeno hruško, Tonin pije in si svalka cigareto.)

Pepina (se večkrat ozre proti vratom na levi in posluša z
roko ob ušesu). Pa da se more človek tako dolgo valjati
po postelji ?! Saj ni prišel tako pozno — slišala sem
ga. (Pogleda vprašujoče svojo mačeho, ki pa se ne zmeni zanjo
in si počasi ter previdno trebi zobe). Ali še ni nič jedel
danes?

Strelovka (s hudim pogledom). Ti se tudi brigaš
zanj kakor za kako cartkano dete. (Se ozre lokavo in od
strani na Tonina). Malo preveč, se mi zdi.

Pepina. Moj Bog, saj je naš gost!

Tonin (malomarno Strelovki). Ali ste mu nesli kaj gor?

Strelovka. Zjutraj je prišel dol in zahteval
zajutrka; potem pa je rekel, da zopet leže in naj ga
ne kličemo.

1

1

Pepina (se skloni nad krožnik in vgrizne v hruško, da
se ji sok cedi od ustnic. Izpod čela mačehi). Ali je bil truden?
Kako je izgledal? Zaspano? Skrokano?

Strelovka. Teci k njemu in ga vprašaj! Mogoče
čaka nate.

Tonin (vstane od mize in začne šetati po sobi).

Pepina. Mislite? No, ves svet ravno še ni umerjen
po vašem vatlu.

Strelovka. Pa tudi po tvojem ne ... in ne po
Maksovem. Če ti ima kaj drugega na jeziku, nego
večno tega študenta? Kakor ga ni pri mizi, pa ne ve,
kam bi od nestrpnosti in dolgočasja. Z nami se nimaš
kaj pomeniti, (poškili k Toninu) smo preneumni, seveda!

Pepina. Za božjo voljo, saj res! Pomeniva se
malo, mamica! O turistiki! Literaturi! Kaj mislite o
Cankarju? — In o umetnosti? — Ali pa o coprnicah,
mamica? ... O vašem protinu? . . . Koliko zabave! In
da ne pozabim: naročila sem neko pasto za kocine na
vaših licih. Imenitno, pravim vam. V treh urah so kakor
obrite ... in mogoče celo bradavice izginejo. Pomislite
maminka!

Strelovka (resnobno, komaj da ošvrkne z zaničljivim
pogledom Pepino, ki ji s prstom dreza po licih, položi ploskoma
roki na mizo in vpraša Tonina). Ali ti prinesem čašo kave,
Tonin?

Tonin. Prosim, mama! Kedaj je prišel Maks domov?

Strelovka (vstane, da gre po kavo). Po polnoči enkrat,
jaz ga nisem čula. Ona ti lahko . . .

2

Pepina. Seveda sem ga slišala! Še ni bila ena .. .
Čitala sem, saj si me videl, Tonin. Maks je bil bržkone
še v kavarni, ko se je vrnil s hribov.

Strelovka (odide na levo).

Drugi prizor.

Pepina, Tonin.

Pepina. Da se mu je ljubilo, hoditi še v kavarno?
Tri dni je lazil po hribih in se vozil po železnici —• in
nazadnje se mu še spat ne mudi. Bogve, kje je večerjal ?
(Pogleda Tonina izpod obrvi, prežeče na pol, na pol boječe).
Ali sta se kaj sprla, predno je bil šel?

Tonin (postane). Midva?

Pepina (mu hitro umakne svoj pogled in si nervozno
nalije kozarec vode). Ah, ta turistika! Sicer pa čisto
razumem, da se človek navduši zanjo. Maks pravi, da
mu je, kakor bi se odpravljal na boj, kadar gre v hribe.
Pri vsakem koraku se mu zdi, kakor bi zabijal v zemljo
dokument: to so naša tla! In kadar se srečuje z nemškimi
turisti, jih pozdravlja s pogledi, — o, kako si ga pred¬
stavljam ! —, ki so same prime in kvarte in sekunde.
Bije se za posest planin. A kadar se vračajo kakor
roparji in nosijo v očeh seboj vse to neizmerno bogastvo,
ki so si ga nabrali tam gori, izpraskal bi jim oči .. .
(se nenadoma prekine in se ozre za Toninom. Malo nesigurno)
Kako da tudi ti nimaš smisla za planinstvo, tvoj brat
pa... (se zopet prekine in nestrpno trže rese ob robu namiz
nega prta).

3

1 *

Tonin (malo porogljivo). Morda se pa pri tebi
izbuba nepričakovana turistinja! Te simpatije do Maksa...

Pepina (se nervozno, a odločno obrne na stolu in seže
z desnico h klavirju; udari par tipk in vstane sunkoma). Da!
Udeležim se prve partije, ki se odpravi na Triglav.
Blagovoli računati s tem! (Vitki stas se ji ponosno vzpne
v gladkem in tesnem domačem oblačilu; v hipu je izginila vsa
nervoznost z njenega obraza. Z roko ob ušesu prisluškava trenotek
proti vratom na levo, potem pride počasi v ospredje in se obrne —
malo stisnjenih oči — proti možu). Olga pojde; dr. Podboj
pojde; upam, tudi Maks . . . tebi se ne bo zdelo vredno ;
stori, kakor hočeš!

Tonin (pereče). Ne pozabi na Lubina, ki pride
danes. Pridržiš ga nekaj dni in povabiš seboj. To bo
zelo zanimivo; vzbujanje spominov na strmi skali, med
nebom in zemljo . . .

Pepina (malomarno). Prizanesi! Tvojega sarkazma
ne prebavljam.

Tonin. Sicer pa ne vem ... Ali si ne bosta na
poti drug drugemu? Maks ali Lubin?

Pepina. Tebi bosta na poti oba. Ne vem, čemu jih
kličeš tu sem?! Posebno imenitno je, da se ti je zaželelo
Lubina. Radi mene ga lahko že danes zopet odsloviš.

Tonin (nenadoma razkačen). Zakaj se igraš z Maksom?
Ali je treba dvoriti takemu fantalinu? Domišljeval si
bo bogvekaj . . . kdo bo odgovoren ?

Pepina (prisluškuje na levo, mirno). Radi Maksa se
nič ne vznemirjaj, on izhaja tudi brez tebe.

4

Tonin (srdit nad njenim prisluškavanjem). Pa bi res
raje gor stekla in mu pomagala iz postelje.

Pepina (z osorno-odločnim pogledom). Ti sumničiš
nekoga ?

Tonin. Kaj jaz vem, koga naj sumničim?! Tebe!
Zakaj mi nisi žena,  kakor . . . (Zamahne z rokama in se
obrne od nje).

Pepina (ga začudeno pogleda, potem se zasukne na peti
in seta po odru, polglasno pojoč).

Jaz pa vem, ena dušica
zame živi na svetu . . .

Tretji prizor.

Prejšnja, Strelovka.

Strelovka (postavi skodelico črne kave na mizo). Ali
ne pride z brzovlakom dr. Lubin? Menda bo čas . . .
saj si mu hotel iti naproti?

Tonin. Ah, res! Je sladkor že v kavi?

Strelovka. Je, Tonin! (Pospravlja počasi po mizi).
Kako se sedaj obrne ta pravda? Lubina hvalijo kot
odvetnika.

Tonin (sreblje kavo in si natoči kozarec vode). Vrag
vedi! Ali ste mu pripravili sobo?

Strelovka. Naročila sem Ančki; mislim, da je
uredila.

Tonin (je izpil; si prižge novo cigareto in odide na desno).
Zbogom!

Četrti prizor.

Pepina, Strelovka.

Pepina (sitno). Zakaj se vi sami ukvarjate s tem
pospravljanjem? (Pokaže na mizo). Ali bi ne mogla tudi v
obednici streči Ančka? Kako to izgleda, kadar kdo
pride ? 1 . . .

Strelovka. Tebi je pač velika skrb, kako to izgleda
z mano. Ali sem ti že zopet na poti? Ali se naj hitro
nekam skrijem, da boš sama z Maksom, kadar pride?

Pepina. Mislite, da ne vem, čemu se toliko silite?
Prilizniti se mu hočete in prikupiti ... da bi spoznal,
kako nenadomestljiva ste pri gospodinjstvu . . in vas ne
bi na cesto postavil, kadar pride čas . . .

Strelovka. Kadar pride čas, da se pogreznejo tla
pod teboj . . . Jaz samo čakam tega trenotka. Tako
neumen pa vendar ni, da bi mirno trpel, ko se ti z
drugimi zabavaš pod njegovo streho.

Pepina. Ah, dajte no, pridigujte no, mamica 1 Naj-
vzglednejša, najpravičnejša mamica! Saj to je bilo samo
obrekovanje takrat, ko se je krohotalo celo mesto vašim
zaljubljenim pismom na vašega komija ... ki ste mu
lastnoročno pospravljali posteljo v podstrešju! In oče
vas ni postavil na cesto, čudno !

Strelovka. A tebe, kača, tebe še doleti tudi to.
Jaz ne bom molčala več dolgo: preveč mi je že teh komedij.
Njega ti pa tudi nakurim, tvojega študenta !

6

Pepina (se strese). Brrr ... s takimi stariši! Če si
človek narobe izbere stariše ... še vedno so prijetnejša
družba moje srnice. (Odpira kredenco in išče nekaj). Kje je
sladkor? (Izvleče pločevinasto škatljo iz predala, posluša za
trenotek proti vratom na levo, potem odide hitro na vrt).

Peti prizor.

Strelovka, potem Maks.

Strelovka (pospravlja po mizi, polglasno mrmrajoč sama
s seboj, s hudimi pogledi za Pepino).

Maks (pride z leve, poišče časnik na pisalni mizi in sede
z njim na zofo spredaj, da bi čital).

Strelovka (čemerno). Ali boš kaj jedel?

Maks. Hvala! — Ali pa mi dajte tisto hruško!

Strelovka (mu jo da; čez nekaj časa). Ali je kaj po¬
sebnega po svetu?

Maks (je in čita). Nič takega.

Strelovka. Kaj si se potem tako zamaknil? Ali
sem tudi tebi že odveč?

Maks (jo začuden pogleda). Kaj mi boste odveč?

Strelovka. Izgleda tako ... če pa nimaš besede
za človeka ! ? (Popiha par praškov z namiznega prta). Sedaj
si že cel mesec pri nas . . .

Maks (odloži časnik; z nasmehom). Torej je že dovolj?

7

Strelovka. Dovolj ? ! Ali se moraš precej razkoračiti
nad menoj ? Tak si kakor Pepina; e, se vam bo še
vtepalo, otroci. (Se hoče odpraviti s posodo).

Maks (vstane). Čemu ste razžaljeni? Ali je čudno,
da se zamaknem v časnik, ko ga že tri dni nisem čital ?
— Torej ste mi hoteli nekaj povedati ?

Strelovka. Kaj bom pravila, reva? Saj ste vsi
nad mano, kakor bi bila jaz kriva, da ste vsi umazani
V srcih. — (Postavi posodo zopet na mizo in sede na stol. Obraz
si zakrije s predpasnikom ter skuša zajokati). Kako sem zaslužila
to, moj Bog ! (Vzdihne parkrat globoko, potem si obriše solze
in hoče vstati).

Maks. Ali kaj pa imate, za božjo voljo?

Strelovka (hitro in srdito). Kaj imam ? Torej zakaj
smo te prosili, da pridi za nekaj časa k nam ? Ali nismo
pričakovali, da ju izmiriš? Vedno si bil tako pameten,
vsako stvar si znal postaviti na pravo mesto, a sedaj...
(Se ji hipoma zopet milo stori). Hihihi ... in jaz sama sem
si izmislila, neumna butica !

Maks. Torej pa pojdem zopet.

Strelovka (hitro). Pojdi, Maks, prosim te ! Samo
pojdi! (Si obriše solze). Kako sem bila vesela, ko si prišel!
Vsi so te hvalili, kako si možat in resen, brez vse
lehkomiselnosti. Tonin te ima rad, on je naravnost
ponosen nate. In mislili smo ... oh — ja, kaj vse
človek upa! Mislili smo, da ju bo sram pred teboj . . ,
obeh da bo sram; zlasti pa Pepine, ko te bo videla

8

tako idealnega, s tvojimi nazori o plemenitosti in pošte¬
nosti ... In upali smo, da se mu zopet približa. —
Saj Tonin ni slab človek, vsega je kriva Pepina. Ta
ne zataji svojega očeta — Bog mi odpusti grehe 1
— A nate smo računili ... Ko bi se bil ti s Toninom
zvezal . . .

Maks (nervozno). Kako bi mogel jaz tukaj pomagati?
Ali naj bi jima bil cepij  ljubezen?

Strelovka (mogočno). Molči, ki si se pregrešil nad
svojim bratom 1

Maks. Ali lepo vas prosim!

Strelovka. Dobro si nas ukanil 1 Ne pridi mi
preblizu, da se me ne dotakneš. Strah me je pred teboj!
(Vstane in pospravi posodo). Saj bi ne rekla! Dolgo sem
gledala in sem molčala. In kako je delala! ? Mnogokrat
mi je bilo, kakor da ga hoče naravnost prisiliti, naj jo
ubije . . . Ampak kar se sedaj godi ... O, ga ne poznate
Boga nad seboj, ki kopičite greh in prešestvo!

Maks. Ali — kaj hočete torej ?

Strelovka. Misliš, da mi utajiš? Prešestnik in
krvosramnik 1 (Se obrne proti vratom). Pojdi ! Še danes
pojdi! Ali pa bi bil gori ostal, — na svojih planinah ...
Da te ni prekopicnila roka božja v kak prepad 1 —
No, kadar se Toninu oči odpro ... Saj je že itak nasajen,
da ni govoriti z njim. In jaz sem upala, da me pošlje
v toplice .. .

9

Šesti prizor.

Prejšnja, Pepina (z leve).

Pepina (pride zasopla z vrta in se začudeno ustavi pri
vratih. Pogleduje sedaj Maksa, sedaj mačeho; potem stopi k zadnji,
se skloni ter ji pogleda v obraz). Mamica? Ali je jokala
mamica? (Maksu). Ti grdoba ti! Kaj si naredil mamici?
— Ubožica! (Ji pogladi lica z rokama).

Strelovka (odskoči). Pusti me, ti . . .

Pepina. E, mamica, pa vendar nimate korobača
za hrbtom?

Strelovka. Korobač si sama spletaš, ženska! (Odide
na levo).

Sedmi prizor.

Pepina, Maks.

Pepina (steče veselo k Maksu in ga burno poljubi). Dečko
moj dragi! Kako ti je bilo v gorah? Ali veš, da si me
razžalil? Tri dni si mogel živeti brez mene.

Maks. Bil je zadnji čas, Pepina.

Pepina. Ne budali! Kaj naj te briga tisto oficijelno
planinsko navdušenje? Markirati znajo tudi vodniki.

Maks. Ah, moja ljuba! Jaz sem se bil odpravil,
ker sem začutil neizogibno potrebo, da grem, da sem
nekaj časa sam. Človek si nabere toliko balasta tu
doli. . . in do sedaj se mi je bilo še vedno posrečilo:
na planinah sem se otresel in osvežil, da je bilo veselje.

Pepina. Torej nisi šel markirat? Kod si hodil?

10

Maks. Pač, na Jalovec sem zaznamoval novo pot.
To je še precej zapuščen del naših Alp.

Pepina. In rabil si cele tri dni, da si se — osvežil ?
Zakaj te ni bilo včeraj zvečer naravnost domov?

Maks. Zdelo se mi je, da sem bil še vse pre¬
malo sam . . .

Pepina. A jaz sem te čakala ... In danes do¬
poldne?

Maks. Malo sram me je bilo, Pepina; še vedno
me je malo sram .. . Tonina sem se ženiral.

Pepina. Torej sta se vseeno nekaj sprla?

Maks. Ne, ne! Hotel sem s teboj govoriti prej.
Odločil sem se . . . Ah, kako je to človeku! Ko bi se
mogel za vedno skriti tam gori kje v pozabljeni planini...
Kako divna je tista samota v brezgrešnem gorskem zraku!
Obrneš se lahko, kamor se hočeš, in nikomur ne stopiš
na nogo, nikomu ne butneš ob čelo ... Tu doli pa . . .

Pepina. Ali ti si mi lep, ljubček! Tri dni ga ni
bilo pri meni, bogvekod se je klatil... in sedaj mi
razklada svojo planinsko sentimentalnost. Jaz pa sem
čakala nate in hrepenela . . . spremljala sem te po onih
strmih stezah in rovih, ki te vsak hip lahko zavedejo v
prepad ... in videla sem te, kako si korakal z odprto
srajco na razpotenih prsih, razgretih lic . . . Ko bi mogla
vsaj s teboj, da bi te imela pred očmi! Ti pa hodiš
sam in bogvekje so tvoje misli?! Pa si vendar tudi
name malo mislil, dragi?

ll

Maks. Mnogo. Lepe misli pridejo človeku, ko leži
sredi pečin v tistem jasnem, eternem zraku in si koplje
oči v sinjini neba! Saj — da ti po pravici povem, —
ravno zato me je gnalo na planine, da bi premišljal o
tebi, o naju obeh . . . Kakor bi padlo vse blato s člo¬
veka, ves prah, ki si z njim smetimo duše v tem nelepem
življenju tu doli . . .

Peplna (z bleščečim pogledom). In ? . . .

Maks. In zato bo drugače sedaj, Pepina. Človek
postane tako dober tam gori! Ko se je zjasnilo v meni,
ko je sklep dozorel . . . (Pepina se nežno privije k njemu;
on se v zadregi odteguje). Haha . . . kot da me hoče znova
zaprašiti dolina!?

Pepina. Ah! Saj je tudi meni, kakor da sem bila
v gorah. Visoko, visoko! In kakor bi se bila okopala,
kakor bi si bila dušo okrtačila v onem tenkem, pro¬
zornem zraku — tako čisto in jasno je v meni. In
toliko dobrote je v meni, Maks! Kako bi rada, da me
ne bi nihče sovražil! Glej, mačeho mojo! Sovraži me,
kakor pekel; a v meni so nebesa . . . Odpuščanja jo
prosim pri prvi priliki. Grdo je živela ona, pa tudi jaz
sem se valjala v blatu. In vendar ne čutim krivde v
svojem srcu ... Ko si prišel in si me povedel v višave
iz mojih nižin, je padla raz mene vsa umazanost in greh
in zloba ... In sedaj mi je praznično pri srcu; kakor
bi slavila kako svečanost, mi je. In življenje je nedelja.
Ah — kljub grehu in preko greha! Ker preko greha
in vesti in obzirov pelje pot k sreči. — Ali ne, ljubček?

12

Zakaj si zamišljen ? Ali ne čutiš kakor jaz? Ali ne čutiš,
da si kralj?...  Ker jaz sem kraljica! V kraljevskih
oblačilih, z dragulji in briljanti posejanih, z diademom
v laseh te popeljem zkozi življenje ... Ali ne odseva
svet od žarkov moje sreče? Ali te ne boža solnce,
ljubček, — čeprav te stresajo sence? — Kakšne sence
ti leže na čelu, dragi? Ljubi? — O, kako sem ti hva¬
ležna, da si me dvignil k sebi! Tako prozorno je vse
pri tebi ... in kakor kristal je življenje! Tako daleč
vodi pogled, tako brezmejno daleč — in vse je tako
blizu ! . . .

Maks. Ti si poet, Pepina!

Pepina. In ti si cinik, moj dragi! Od kod te
sence na tvojem obrazu?

Maks. Sence življenja, pečin življenja ... Ali ne
stojiva ob propadu, draga? Ko bi ti zmanjkalo nenadoma
tal pod nogami?

Pepina. Komur se v glavi vrti, naj ne hodi na gore.
A meni se je resnično zvrtelo, Maks: zvrtelo se mi je
od sreče. Kako te ljubim, dragi! . . . In magari ob
propadu! Naj se ruši in trga kamenje pod nogo —
toliko razkošnejša je moja sreča.

Maks (tišje). V grehu ni sreče, Pepina.

Pepina. V grehu ? — A sreča je — in torej ni greha.

Maks (v zadregi). Ko bi bila z mano tam gori . . .
tam bi lahko govoril. Mislil sem, da se je zjasnilo v
meni . . .

13

Pepina. Kje je tvoja jasnina, dragi? Kakor bi jo
bile megle prepregle ... Ali ni ljubezen jasnina ? . . .

Maks. Dobrota je jasnina. Lahka vest je jasnina.

Pepina. Vest? (Ga globoko in pozorno pogleda, pase
hipoma zopet nasmehne). Ne šali se, duša! Ali mi hočeš
razpaliti ljubosumnost? Ali si želiš še večje ljubezenske
norosti, nego pleše v meni? Saj sem vendar v ekstazi,
ljubček! . . .

Maks. Ekstaza je greh, Pepina.

Pepina. Že zopet greh? A ljubezen, Maks?

Maks. Greh ni ljubezen.

Pepina (se zdrzne). No, ti si mi pravi 1 Kaj je s
teboj? — (Zbegano). Ali sem še kraljica? Ali ni nedelja
danes?

Maks. Petek je, Pepina.

Pepina (hitro, z nasmeškom). Da, ti si petkov, Maks!
A kod si se klatil? Ti nisi bil v gorah . . . Bogve, kod
si hodil, da je padla mora nate?!

Maks (sede na zofo). Govoriva pametno, Pepina 1

Pepina (hitro). Nič ne govoriva, ljubček! (Mu sede
na koleno in ga objame krog vratu). Ti danes ne znaš go¬
voriti, pusti meni besedo! Ti moraš zopet na planine,
Maks! In jaz pojdem s teboj. V samotno planinsko
kočico se zatečeva ... V hlevu bi dišalo po kozah, ki
bi se prerivale in meketale v staji; v kotu pastirji krog
ognja, plašni in v zadregi pred nama ... A v senu na
podu bi si postlala ležišče, mehko in šumeče . .. Skozi

14

špranje v strehi bi gledale zvezde ... In kakor bi se
zganila, bi nategnil pastir ušesa in bi škilil na pod in
vroče bi mu prihajalo krog srca. Midva pa bi si komaj
upala dihati, šumenje sena bi naju strašilo ... in vendar
bi si hrepenela nasproti . . . Maks! (Ga burno objame). Ali
ne govorim jaz lepše, dušica ? (Mu stisne lica med rokama
ter se mu približuje z ustnicami, potem zapoje tiho in blaženo).

Jaz pa vem, ena dušica
zame živi na svetu . . .

Maks (je povesil oči, obraz se mu je mučno zategnil).
Pepina, ne!

Pepina. Ali si bolan, Maks? (Poklekne predenj ter
mu boža roko.

Maks. Nisem bolan. (Trkanje na desni.) Ali — nekdo
prihaja, Pepina. (Plane v strahu pokonci in beži proti vratom
na desni.

Pepina (nevoljno). Naprej!

Osmi prizor.

Prejšnja, Olga.

Olga (pride skozi vrata na desni). O, gospod doktor,
kakšna sreča! Torej ste zopet doma? — Servus, Pepina!

Maks (ki mu je hipoma odleglo, veselo). Poklon, mi-
lostiva! Zelo sem vam hvaležen za prisrčen sprejem.

Olga. Kdo vas ne sprejme prisrčno?

15

Pepina (nevoljno). Ah, poglej ga! Bil je v hribih
in vrnil se je sentimentalen kakor sama sveta bo¬
žična noč.

Olga. Kateri Gorenjec ne pride sentimentalen s
hribov? Poznala sem Gorenjca ... na Dunaju je bilo
in študent je bil. Lepo brado je imel. Mehko, rjavo
— slast! In bilo je čudno, kako so ga vlekle gorenjske
gore. Hipoma me je popustil — bil je pač malce po-
božnjaški — in sredi semestra jo je pobral v samotne
bohinjske meli. Pisala sem mu; a jeseni — mesto da bi
se bil vrnil študirat, je šel na planino in se je obesil.

Pepina. Ustrašil se je torej študiranja.

Olga. N-na! Ali resnično: kdor je vzrastel v tistih
divjih pokrajinah, se ne more privaditi življenju zunaj.
Ali ga niste poznali, gospod doktor?

Maks. Poznal sem ga; a njegove tragedije nisem
poznal.

Pepina. Tvoje ljubezenske zgodbe so vse tragične,

Olga.

Olga. Ravno nasprotno! Ali niso komične? —
Poglej samo moj zakon! To vendar ni tragika?! Na
cesti sva se spoznala, šla sva skupaj v cirkus in v
štirinajstih dneh sva bila mož in žena. Meni je ostal
popolnoma vtisk, da sva se poročila v cirkusu.

Maks. Zelo eksotično!

Olga (naivno). Če ga nisem ravno radi tega
vzela? —

16

Maks. Radi eksotičnosti, gotovo! Saj ima tudi
človek pri Vas vtisk, kakor da ste od bogvekod . . .
iz devete dežele. Nekaj romantičnega je krog vas . ..
in kadar se vam približam ... mi zadiši po datljih . . .
Resnično!

Olga. N-na! Vi — sladkosnedež! A zakaj ste
samo od daleč omedlevali? — Haha, kakšna zabava je
bila s temi študenti! Vsi so se ozirali in stopicali za
človekom; a komaj si je kdo drznil dvigniti klobuk,
pogledal je boječe postrani in zardel je — joj! (Koketno).
Tudi vi ste bili med njimi, gospod doktor!

Maks. Gotovo! Kdo ni bil? Cela gimnazija! A
občudovali smo vas skoro tako nekako ... strahoma ...
kakor kakega profesorja. Morda nas je bilo malo sram
pred vami. . . nevedni kakor smo bili v ljubezni. A vi
— profesorica ljubezni, kakor smo vas zmerjali — to
ni bil navaden ideal!

Olga. Profesorica ljubezni? To je dobro!

Pepina. Profesijo si obdržala, Olga.

Olga. N-na! Mislim, da sva koleginji. — A to je
res dobro: profesor! Tista goska, ki sem bila takrat?
Tu je bilo treba zagrabiti, gospod doktor! Poglejte, moj
mož je zagrabil . .. Ali veste, da sem bila že takrat
malo zaljubljena v vas?

Pepina. Že? — Sedaj se pripravi, Maks!

Olga. Ti vendar ne boš ljubosumna, Pepina?
Ah, jaz sem vedno lažje izhajala z moškimi nego z
ženskami.

17

2

Pepina. Razen s svojim.

Olga. Ali se nisva prijazno ločila? On k sobarici,
jaz s fantom na kolodvor ... Clara pacta, boni amici...
Adi j o!

Prav po cen’ ga pa res ne dam,

svojega možiča;

al’ ga bom zamenjala,

al’ ga bom prodala.

In jaz sem za menjavanje. Pa vi, gospod doktor?

Maks. Tudi. Gotovo.

Pepina. In vest, Maks?

Olga. O, hinavke!? Poglejte jo, gospod doktor,
človek bi mislil . . .

Pepina. Nič bi ne mislil . .. Ampak vidiš, kako
si ga razvedrila? Po pravici bi bila lahko ljubosumna.

Olga. No, dovolil?

Pepina (stopi k Maksu in mu položi roko krog vratu;
očitajoče). Dečko moj ... in so torej vendar minile
sence?

Maks (z mučnim izrazom). Ne, Pepina! Oprosti! Go¬
voriva pozneje . . .

Pepina (gorko). Čemu pozneje, dragi?

Olga. Na, tu jo pa hitro popiham . .. Ven bi me
bila vrgla! Zakaj sta neki čakala? (Se odpravlja).

Pepina. Ostani, Olga! Še bolje, da si priča. Poglej,
ko si prišla . . .

Maks. Prosim, Pepina!

18

Pepina. Ne, Maks! Saj vem, kaj mi hočeš pove¬
dati. Slutila sem, da mora priti do tega. In ravno, ker
ti hočem odgovoriti, je dobro, da je Olga tu.

Olga. Ali sem bila ves čas slepa?

Pepina. Čemu bi ji skrivala, Maks? Ona pozna
celo moje življenje . . .

Maks. Ali Pepina! Ti me ne razumeš . . .

Olga. Pa jaz vas razumem, gospod doktor. Torej
sedite lepo, prosim, in nikar ne skušajte uiti! Jaz sem
hud policaj.

Pepina. Čisto dobro te razumem. Saj ni drugače
mogoče, kakor da si prišel na te misli. Ko bi bilo to
navadno ljubimkanje, bi si ne sekal duše; a tako...
Olga, nikar se ne muzaj! Te stvari so izven tvoje stroke.
Bile so tudi meni tuje; a ti si me dvignil, Maks. Nikar
me ne suni nazaj!

Vidiš, prišlo ti je na misel: ali je vredna take
ljubezni? Ali je vredna takih žrtev? — Preko laži in
greha . . . preko lastnega brata .. . mogoče si se celo
ustrašil, da zaigraš bodočnost — zazdelo se ti je preveč
plačila zame. In vendar, dragi, saj me ne poznaš! Tudi
ti me ne poznaš, Olga. Poprej si me poznala, danes
me ne poznaš več. O moji preteklosti mu lahko pričaš
in zato je dobro, da si tu.

Maks. Pepina, oprosti, ti me vendar nisi . . .

Pepina. Torej dovoli, da se ti izpovem! Ko ti bo
jasno celo moje življenje — potem sodi! Ko ti bo

19

2 *

jasno, zakaj in kako sem postala to, kar sem bila pred
teboj, potem boš mogel tudi slutiti, koliko si mi pri¬
nesel in kaj bi mi vzel, ko bi se obrnil od mene.

Maks (Olgi). Milostiva, ali se vam nikamor ne
mudi? Ne bodiva brezobzirna, Pepina!

Pepina. Nikamor se ji ne mudi, Maks. (Se ustavi
sredi sobe in se zagleda v daljo). Bila sem mlada; šestnajst
let mi je bilo, ko sem se vrnila iz samostana. Lase
sem imela gladko počesane s čela in moje oči so bile
velike in otroške, gledale so v daljavo ter sanjale srečo.
Krog mene so se vrteli in so me obletavali in se mi
ponujali — vsi so mi ponujali srečo. A moje oči so
gledale preko njih in jih niso videle. Bile so zamaknjene
in so strmele v neznano srečo, ki je bila tam daleč v
večerni zarji in ki je imela priti .. . Moje srce je slutilo,
da ima priti in da je brezmejna in bogata ... Ah! —
Zvečer je bilo. Vse je žarelo nebo od sreče v daljavi . . .
Sedela sem na klopi in sanjala . . . Nenadoma se mi
je nekdo priplazil za hrbet, objel mi je oči z rokama:
„Kdo je, gospodična 4 '? — Bil je Lubin, ki mi je bil
najbolj zoprn, ker je bil velik in močan in se je zani¬
čljivo smejal, če je kdo ižpregovoril lepo besedo. Vse je
zavrelo v meni in bilo mi je, kakor da mi lezejo gosenice
po životu. On pa me je stisnil k sebi . .. Krčevito sem
tiščala usta z roko, in poljubil me je na oči . . . Udarila
sem ga s pestjo v obraz in bežala kakor blazna. . .

Prihitela sem domov in sem se umila; vsa sem
se tresla od razburjenosti in studa. A ko sem si popravljala

20

lase, je stopila v obednico sosedova dekla. Videla sem
jo skozi odprta vrata, ogovoriti pa je nisem mogla,
ker sem držala češelj med zobmi. Dekla je stopila k
mizi in listala po albumu; mene pa ni zapazila. Tedaj
je prišel moj oče za njo ... po prstih je prišel in ostuden
smehljaj mu je igral krog ust. Objel ji je od zadaj oči

— kakor meni Lubin — in dekla se je zasmejala. Oče
ji je šepnil surov dovtip v uho, privil jo je k sebi in
njegove roke so trepetaje grabile po njenem telesu . . .
„0 dedec stari, ali te še ni pamet srečala?“ — a branila
se mu ni..  . Kakor žrjavica je zagorelo v meni . . .
zaloputnila so vrata ... in zašumelo mi je po ušesih,
da sem se zgrudila . . .

Tako se je zgodilo, da so moje oči zagledale greh...
In nič več niso bile širom odprte; kakor megla je bila
razlita čeznje. In nikoli niso več sanjale v daljavo, —
a zasanjala je moja kri in moje telo je zahlepelo po
grehu. Lica so mi bila pekoča, oči motne, prsti mrzli
in trepetajoči, kakor Lubinovi, ko me je bil z njimi
objel . . .

In tako se je zgodilo, da si prihodnjič nisem
tiščala ust, ko me je poljubil ... in da sem se zasmejala,

— sicer s strahom v srcu — a z istim priskutnim
smehom, kakor sosedova dekla . . .

To je bil začetek . . . Grdo je bilo moje življenje:
a knjiga mora biti odprta.

Olga (malo plašno). Ravno danes se pripelje doktor
Lubin, ali ne? —

21

Pepina. Ali ti še nikdar ni prišlo na misel: Zakaj
je tako na svetu, da greši samo moški brez kazni? Zakaj
je ženska pastorka narave? — To je tista krivica, za katero
zaslužite, da vas sovraži ženska! ... Saj to ni bil Lubin,
ki me je zapeljal ... To ni bila ljubezen. Bil je greh,
ki je zaplesal po mojih žilah in omamil moje meso.
Mlado dekle ne pade vsled ljubezni .. . Mlado dekle
ne pozna ljubezni . . . Greh je, ki je prvi in ki rodi
ljubezen; a navadno je sterilen, neploden samo-
pašnež in ne rodi ljubezni, temveč zopet samo greh. —
Lubin je storil svojo dolžnost, kakor bi jo bil storil kdo
drugi . . . zakaj moški je vsak don Juan ... in don
Juan ne ljubi, don Juan greši. — Koliko se jih vzgoji
k ljubezni? Pa tudi čemu? Ko ne poznate kazni za
greh?!... A ženska? — Maks! Tega ne moreš razumeti,
kaj sem pretrpela tiste tedne! Lubin je izginil . . . jaz
ga nisem pogrešila. A te noči, ko mi je vršalo po glavi
in mi je groza spreletala ude ... ko me je bilo strah
svojega lastnega telesa in skrivnosti v njem ... Ali
razumeš, duša? Kazen! — Zakaj bi moral biti očiten
moj greh, ko je povsod drugod skrit? Saj niti uživala
nisem: moje telo je uživalo. Jaz sem imela neomahljiv
občutek: to ni bil moj greh! — In za tuj greh naj mi
bo vžgano znamenje v telesu? . .. Zakaj kazen je kazen,
četudi se je zgodil justični umor.

In vendar: ko bi se bilo takrat vresničilo, česar
sem se bala; mogoče bi bila ostala pohlevna in sra¬
mežljiva ... in skrivala bi se pred svetom, ki je gledal
mojo nagoto. Moje oči bi bile ponižne, solze bi tekle

22

iz njih ... in samo jaz bi bila kriva, samo moj bi bil
greh, ki sem bila kaznovana zanj. —

Ti si bila takrat moj angelj, Olga. Ti si mi stala
ob strani, ko ni nihče drugi slutil, kaj se godi v meni...
ko ni nihče niti za trenotek podvomil o moji čistosti,
nedotaknjenosti; medtem ko je moja duša stokala in
se zvijala v negotovosti, v tistem strašnem pričakovanju,
da se razgali pred svetom moj greh ... A ko mi je
prišlo konečno oznanenje, odrešenje — ne! vriskala
nisem . . . tiho je bilo moje veselje, ker prevelik je bil
moj strah . . .

(Obstane zamišljena, pa se hipoma zopet zdrzne). Potem
pa je prišlo name . . . kakor nevihta je prišlo: Zakaj
sem morala pretrpeti vse to? Ali ni bila že kazen,
strašna kazen, kar sem prestala? — In srdita mašče¬
valnost, brezmejno sovraštvo je vzkipelo v meni. Zakaj
sem se morala tresti in krčiti pred kaznijo, medtem
ko si je oni brke zavihal in je pozabil? — •— Preko
noči sem dozorela. Prej skromna in ponižna in neumna,
postala sem rafinirana in pretkana in nisem več poznala
namena, razen sovraštva in zlobe . . . Jaz ne vem, če
je bilo upravičeno vse to in če sem se zavedala tega,
— a moja duša ni niti za trenotek več omagala ali
zasanjala v sentimentalnosti. .. Trd je bil moj obraz
in neizprosna moja čustva. Moji pogledi so bili bodalca,
v kačjem strupu kaljena ... in moja beseda bič, ki
sem ga vihtela, da je žvižgalo po zraku in frčalo, ko
se je opletal in lizal po zvijajočih se moških telesih.
Ali so bili to tisti gospodarji sveta, ki naj jim je žena

23

pokorna? — Kakor da je zavrelo v meni vse tisočletno
žensko suženjstvo in ponižanje! Vzdignil se je tlačan —
in gospodar je ležal na tleh. Kazen za greh ! Prišla je
tudi na moža, na protežiranca božjega ... In če sem
ga oplazila po ledjih, mi je zaigralo v duši — kakor
satansko veselje . . .

Olga (poskoči in teče gledat skozi steklena vrata v ozadju).
Meni se zdi, da prihajajo.

Pepina (zmedeno). Kdo prihaja?

Olga (pride nazaj). So že tu. Menda so ga priča¬
kovali na kolodvoru.

Pepina. Ali me hočeš opravičiti, Olga?

Maks (pikro). Saj vendar ne boš bežala pred njim?

Pepina (proseče). Maks!

(Z desne se slišijo glasovi.)

Deveti prizor.

Dr. Lubin, dr. Podboj, Tonin, Prejšnji. Pozneje Strelovka.
Tonin (za vratmi). Prosim!

Lubin (vstopi s klobukom v roki, malo v zadregi). Klanjam
se, milostiva ! (Ji poljubi roko).

Pepina. Pozdravljeni, gospod doktor! — gospod
Podboj ! (Stisne tudi Podboju roko).

Lubin (je pozdravil med tem Olgo in pokimal Maksu).
Tu imaš krasno, Tonin. Ta del poslopja si pač še-le
prizidal?

24

Tonin. Lani, da!

Lubin. Res udobno ! In kako se počutite, milostiva?
— če dovolite vprašanje?

Pepina. Ne smem se ravno pohvaliti. Bojim se,
da me dobi gospod zdravnik v reparaturo . . . No, nič
posebnega; kakor bi me hotela glava boleti.

Lubin. O ? — Prijatelj, pokaži svojo umetnost!

Podboj (je pozorno motril Pepino). Hm ! Mogoče za¬
dostuje tvoja.

Pepina (Podboju ostro). Vaš jezik, gospod doktor,
je kakor vaš obraz.

Olga. Da, prav vam je, doktor! Tudi jaz vas
obtožujem . . . javno vas obtožujem negalantnosti. Kakšne
manire ima ta človek?!

Lubin. Haha, čujmo, čujmo !

Olga. Na izprehodu zadnjič . . . prišla sem bila
do potoka doli v Naklu ... in gledam, kako bi preskočila.
Tu pride gospod doktor z one strani, seveda s puško
na rami. Prosim ga pomoči; on pa sede lepo počasi
na tla in pravi: „Kar prebredite, gospa, že dolgo sem
radoveden na vašo nožico . . .“ Taka nesramnost! In v
čisto novih lakastih cipelicah . . .

Lubin (ji gleda pod noge). M-m . . .

Olga. N-na, vi ste tudi ... A veste, kaj mi pravi
na to? — »Vrnite se, milostipolna! Čemu čez potok?“
Njegov pes je sledil zajca, ali kaj —

25

Podboj. Jerebice!

Olga. — in utegnila bi mu žival preplašiti ? Pomi¬
slite ! — Ne, tega vam ne pozabim, doktor!

Podboj. Čemu se razburjate, milostiva? Kam hočete
z galantnostjo? Dandanes smo vendar vsi enaki, moški
in ženske. Saj se hočete emancipirati tiste družabne
razlike? — Jaz se bojim, da bi vas celo razžalil, ko bi
vam dvoril!

Olga. Vi imate pojme o emancipaciji!

Podboj. Haha! Hoteli bi torej obdržati vse te
prednosti v družabnem življenju in poleg tega še tudi
javno življenje spraviti pod svoje krilo ... v kolikor še
ni, kajpada ! Ve prevzamete uradniške, politiške posle itd.,
— mi pa kuhalnice v roke, kaj ne?

Olga. Tako nekako, gospod doktor! In bi bilo
tudi . . .

Pepina. Jaz pa mislim, da smo ga razvadili, Pod¬
boja. Mal družaben bojkot bi mu morda ne škodil!
(Lubinu). In ostanete dlje časa pri nas, gospod doktor?

Lubin. Ne vem natanko, milostiva! Bržkone
obravnava ne bo že jutri končana. Zaslišavanje prič ...

Pepina. imate kaj upanja na uspeh?

Lubin. Gotovo, milostiva! Največ je seveda odvisno
od prič. V začetku — ko si mi akte poslal, Tonin, —
sem pač malo dvomil. Ampak po tvojih zatrdilih . . .
Tiste dokumente morava seveda še pregledati; mislim pa:

26

odločitev je pri pričah. Ako se ne bodo zopet tako
nejasno izražali: „pravijo, trdijo" itd. Če vsaj eden
odločno potrdi . . .

Tonin. To bi lahko vsi storili. Seveda: z občino
pravdati se . . . Župan je velik mož!

Pepina. Glavno je, da nekaj dni ostanete, gospod
doktor. Upam, da se ne boste dolgočasili pri nas!
Pa . . . morda bi hoteli kaj odložiti v svoji sobi?

Lubin. Hvala, milostiva! Torbico sem pustil v
Toninovi pisarni, sicer pa: omnia mea . . . Oprostite
milostiva! (Se hitro obrne in hiti v ozadje, pozdravljat)

Strelovko (ki je vstopila na levi ter obstala v zadregi).

Lubin. O, gospa Strelova! (Ostaneta v ozadju).

Podboj (Pepini). Ali je bilo treba takoj z loparjem
po meni? — Nervoznost?

Pepina. Vaš pasijon, stikati po starinah, ni prav
nič prijeten.

Podboj. Po starinah, milostipolna? Domišljeval sem
si, da sem zgodovinar! .. . Sicer ste bili dovzetnejši za
slabe dovtipe ? !

Pepina. Pustite svoje neslane šale! Ta vaša
„milostipolna“ postaja tudi že razžaljiva.

Podboj. V najnovejšem času!

Pepina. Svetovala bi vam, da si naročite kozarec
letske vode, če nimate kaj primernejšega v svoji lekarni!

Podboj. Nekaj sem našel, milostiva! Čudom se
boste čudili!

27

Pepina (ga pogleda pozorneje). Vi ste našli ?

Podboj (šepetaje). Oženim se, milostiva!

Pepina (se nasmehne). Čestitam ! A to je seveda še
taj’nost? (Hoče v ozadje).

Podboj (jo pridrži). Ne zamerite, milostiva, nekaj
novega vidim v vas ... in zaman si ubijam glavo . . .
Ljubezen? Ali ste našli ljubezen? (Jo gleda pozorno, poišče
Maksa s hitrim pogledom preko odra, potem zopet naglo Pepini,
ki se mu hoče odtegniti). Ali ne vidite, da je tudi v meni
nekaj novega? .. . Izdal sem vam, da se oženim!

Pepina. Torej ste jo vi našli — ljubezen?

Podboj. Ljubezen, milostiva!

Pepina. Resno? Kakor mladenič?

Podboj. Do norosti, milostiva!

Pepina (z zamišljenim pogledom pred se, kakor odsotna,
pozabi na Podboja in se s tihim vzdihom obrne v ozadje proti
Lubinu in Strelovki). Mama, ali je v redu soba za gospoda
doktorja ?

Strelovka (ljubeznivo). Vse v redu, vse v redu,
Pepina ! (Vsi trije v pogovoru).

Tonin (šeta ves čas nestrpno po odru in se ustavi tupatam
na kako besedo pri Lubinu in Strelovki v ozadju, ali pri Olgi in
Maksu spredaj na desni. Pride na levo k Podboju). Kam si
meril s svojimi besedami?

Podboj. S katerimi besedami?

Tonin. Da mogoče Lubin ozdravi Pepino?

28

Podboj. Nikamor! Saj me vendar poznaš . . .
Sicer pa bi bilo morda dobro, Lubina malo potegniti.

Tonin. Zakaj?

Podboj. No . .. bogvekaj si domišljuje ? ... da ga
je Pepina klicala!

Tonin (šeta zopet v ozadje). Pusti svoje eksperimente,
prosim!

Olga (spredaj na desni Maksu.) Kakšen je vaš pogled,
gospod doktor? Človek bi se vas skoro bal . . . Nazadnje
nam še zakoljete tega ali onega?

Maks (s prisiljenim nasmehom). Moj pogled je ne¬
dolžen, milostiva; a tale vaša drobna ročica . . . Niso
sledovi krvi na njej?

Olga. N-na, vi! Pazite se! (Skrči prste v kremplje).
Ko bi se mi zazdelo, jih tudi vam zasekati v srce?

Lubin (s Toninom v ospredje). Tvoja gospa tašča je
vedno mlajša. Naravnost mladostno izgleda!

Strelovka. Ah, starost, starost! Ko bi vedeli
gospod doktor, kako to suje in ruje . . . Upala sem,
da me pošlje v toplice ... (s pol plašnim, pol zapeljivim
pogledom na Tonina).

Tonin (z uro v roki). Ali bi šla tiste akte študirat,
doktor?

Lubin. Kakor ti drago, Tonin! (Pepini). In s čim
se pečate, milostiva, takole — za privatno zabavo ?
Klavir?

29

Pepina. Ah, — na deželi, gospod doktor! Naj¬
ljubša zabava mi je moja — menažerija.

Lubin. Menažerija? — O!

Pepina, Saj res! Če pojdete s Toninom, naredite
ovinek! Lahko vas spremim skozi vrt . . . (S smehom).
To je namreč velika znamenitost! In srnice so res
srčkane, vzredila sem jih sama. Če vam ne bodo ugajale, se
mi zamerite do skrajnosti. Sicer pa ničesar ne pričakujte!
Prosim gospoda! (Pokaže proti vratom na vrt).

Lubin. Bravo! Zelo interesantno! — In sami ste
jih vzredili? S kravjim mlekom?

Pepina. Napravila sem jim ležišče v svoji sobi.

Lubin (zadivljen). V svoji spalnici?

Pepina (že v ozadju). Ali ne greš, Maks ?

Maks. Skočim po klobuk.

Olga. Jaz vas počakam, gospod doktor.

Maks. Ne, ne, pridem za vami!

(Vsi na vrt razen Strelovke in Maksa).

Deseti prizor.

Maks, Strelovka.

Maks (hoče skozi vrata na levi).

Strelovka (ki je gledala s skrivnostnim smehljajem za
odhajajočimi, mu kima k sebi).

Maks. Kaj je, gospa?

30

Strelovka (pridrsa do njega, ga prime za rokav ter mu
odstrani nitko s suknje). Počakaj, Maks! Nekaj ti moram ...

Maks. Torej vas ni več strah pred menoj?

Strelovka. Ne delaj greha in ne norčuj se iz
starega človeka ! (Ga privede v ospredje ; hipoma skrivnostno).
Ali si videl? Vsa žari veselja! Ali si videl, kako ga je
sprejela? In kako se zna pretvarjati!

Maks. Ne razumem vas.

Strelovka. Lubina? Ali nisi videl? — In ona
misli, da nihče ne sluti ... da nihče ne ve, kaj je imela
nekdaj z njim!

Maks. In kaj veste vi?

Strelovka. Molči, Maks! Takrat . . . pred sedmimi
leti, ali kaj . . . Lubin je bil tu koncipijent. . .

Maks. Ne trudite se, to mi je Pepina sama
povedala.

Strelovka (prestrašeno). Kaj ti je povedala? Da je
imela Lubina, ti je povedala?

Maks. Čemu se čudite?

Strelovka (prežeče). Torej ga je imela?

Maks. Vi ste samo slutili?

Strelovka. In pozneje? — Ti ni nič več povedala?

Maks. Na ta način mi imate še marsikaj zaupati.
Za Lubina sicer niste vedeli natanko, pa nič ne de . . .
Vi ste me pač hoteli opozoriti?

31

Strelovka (prepirljivo). In kaj je potem, če nisem
vedela natanko? Slišala sem jo neko noč, ko je stokala ...
vsa iz sebe je bila tisti čas. In ko je Lubin odhajal, je
prišel k meni in je govoril in govoril . . . Sicer ni nič
povedal, ampak sumljivo je bilo. Jaz sem pač mislila:
revček je zaljubljen! (Naenkrat razžaljeno). Nisem vedela?
Saj vidiš sedaj, če ti je sama povedala . ..

Maks. Nič mi ni povedala in nič se ni zgodilo
takrat. Ali ne vidite, da ste se ujeli?

Strelovka (se smehlja premeteno). Hehe! Kaj bi go¬
vorila? — A ti si pošten mož! Ves svet ti je odprt...
Tvoja bodočnost... O, koliko smo stavili nate! — In
da bi se zdaj zavrgel? Za tako žensko? — Ti je ne
poznaš. Ti misliš, da jo poznaš. Le smehljaj se!

Maks. Ne smehljam se, gospa.

Strelovka. Razumem jaz ta smehljaj! Vem jaz,
kako jo poznaš! Ampak — ti misliš, da je taka, kakor
se dela proti tebi? (Hitro, Maksu naravnost v obraz). In
kako je bilo? Skoro pogledala te ni več. Ali ne vidiš,
da je vsa umazana? Kakor vlačuga na cesti...

Maks. Vaša vzgoja!

Strelovka. Moja gor, moja dol! Pastorka je, —
koliko sem se trudila z njo! Boljše, da bi bila rodila
mati potvoro! — In tudi če ni bilo nič z Lubinom —
kje pa so drugi? Ali ti je o drugih tudi povedala?

Maks. O vseh! In še več. ..

32

Strelovka. To je torej »moderna" ljubezen? No
— briga me!... Ampak ti pojdeš, fant? Kedaj pojdeš?

Maks. Ne pojdem. Samo vam na veselje me pač
ne mika hoditi.

Strelovka. Tako te je torej zmešala? Ali si iz
uma, človek? Ali ne vidiš, da te ima hudič v krempljih?

Maks. In če mi je prijetno v teh krempljih?

Strelovka. To se vama je obema zvrtelo. Saj sem
slutila, kam dojadrata! Vsako jutro sem se bala: če le
nista ušla čez noč? — Kaj ji je treščilo v glavo, ženski?
Prej se je igrala ... za norce jih je imela . . . danes
tega, jutri onega... Magari! Naj se zabava! Satanu
sodi satanska igra . . . Ampak sedaj... saj, napravita
še škandal! (Prijazno). Poglej, Maks, ti si vendar ra¬
zumen! Nič nimaš od nje, še v nesrečo te pripravi...
(Zvito). In ko bi ne bilo drugih žensk, ki gledajo za
teboj ? E, ti si mi... (ga gleda sladko, pa se hipoma zopet
zresni). In za Tonina? Za brata? — Ali ti nič ni? Ali
si popolnoma brez vesti?

Maks. Ne razsipajte besed! Jaz pojdem, da! Od¬
ločil sem se brez vas. Ko bi bila samo vaša plemenita
skrb...

Strelovka. Tega te nisem vprašala. Samo da
pojdeš! Pokadila bom za teboj... revišče prešerno,
svetohlinsko! Samo glej, da se ne premisliš!

Maks. Brez skrbi, gospa! (Zamahne z roko in odide
na levo).

33

3

Strelovka (za njim). Speljanček nedolžni!... ki je
še gorak od zakonske postelje bratove ... (Gleda skozi
okno na vrt, odkoder prihajata Pepina in Olga; potem se prime
bolestno za kolk in odide počasi za Maksom). Oh , ja!

Enajsti prizor.

Pepina, Olga (prideta z vrta).

Pepina (nemirno šetajoč). Strašno sem nervozna.
Kakor bi bila kam odpravljena, tako mi je. Vsaka žilica
je nestrpna v meni. Le naprej! Le hitro strani — v
obljubljeno deželo!

Olga. Jaz se ti čudim, Pepina. Kako se moreš
tako blazno razpaliti? Kakor bi se vrgla za školjko, ki
plava sredi vzburkanega morja ... brez strahu, da te
pogoltnejo valovi...

Pepina. Tega ne razumeš, Olga. Ti ne slutiš
bisera v školjki.

Olga. Ali si uročena, Pepina? Ali si slepa? —
Maks se vendar ni vrgel za školjko?!

Pepina. Saj to je!... Ali ne! Vrgel se je. Saj je
plaval z menoj; samo... Ko bi ti to poznala, Olga!
Ta sladak nemir v srcu! Ta nestrpna, svetla sreča, ki
blešči in miglja pred menoj!... Kakor milijon biserov
in zvezd na sinjem poldnevnem nebu mi je pred
očmi!... In zraven ta strah, da se vse zopet pogrezne...
da pade zagrinjalo čez...

34

Olga. Kakor neumna goska govoriš. Ali ga ne
znaš obrzdati? Naj postane ljubosumen! Koketiraj s
Podbojem, z Lubinom! Meni se zdi, da ni treba po¬
sebnih naporov. In od kedaj se je odvadila tvoja roka
vajetim?

Pepina. Odkar ljubim, Olga! Tega ne razumeš,
tega ne razumeš... Ti misliš, da si že ljubila, da si že
stokrat ljubila... in ravno zato nisi ljubila še nikoli.
Ti ne poznaš ljubezni. Ti poznaš greh in priložnost in
ljubimkanje; a ljubezni ne poznaš, kakor je nisem po¬
znala jaz. Poznala sem strasti in grehoto... in niti
tega ne! Igrala sem se z ljubeznijo kakor s kvartarni.
Stala sem nad njo, kakor nad čarovniškim ognjiščem,
kjer varijo strup. In netila sem in mešala, kakor se
je hotelo mojim brezbožnim, ciničnim željam . . . Ah, —
in ljubezen! Ko ti je vsa duša tako prevzeta in preki¬
pevajoča tega razkošnega čuvstva sreče in blaženstva in
hrepenenja . . . predvsem hrepenenja, ki je kakor žeja,
kakor brezkončna žeja, neutešna in večna, kakor brez¬
danji sod, ki ne more biti nikdar poln .. .

Olga. In Tonin?

Pepina. Kaj me briga Tonin? Zame ga ni, zame
živi samo še moja ljubezen; vse drugo je ničevo in
prazno in me ne briga.

Olga. Ali vsaj malo previdnosti je treba. Jaz bi
se ne igrala s tvojim možem. Njegov pogled je brez
milosti, grozeča maščevalnost je v njem ... In ko bi hotel
streljati, nastavi mu vsaj tarčo! Lubin je najboljši strelovod.

35

3 *

Pepina. Jaz nisem več zato, Olga. Jaz ne vem,
kako je z mano . . . tako slaba sem postala naenkrat in
plašna! Poprej se nisem nikdar bala. Niti senca kakega
strahu ali zavesti greha ni bilo v meni. Če sem šla na
sestanek, sem uravnavala okoliščine, kakor bi igrala
partijo šaha; a sedaj ... (se hitro obrne k Olgi). Ali je
mogoče, da bi kdo kaj slutil?

Olga. Ampak gotovo! Saj si vsa spremenjena!

Pepina. Strelovod torej? Mogoče! (Se vstavi sunkoma).
Jaz ne vzdržim več. Olga, počakaj tu in pokliči me, če
treba! Govoriti moram z njim . . . (Hoče oditi na levo).

Olga (jo zadrži). Saj mora takoj priti, ljubica. Tvoja
mačeha je zgoraj.

(Trkanje).

Vajenec (vstopi na desni). Gospod je prosil, če bi
hotela priti milostiva za trenotek v pisarno.

Pepina (resignirano). Takoj! (Vajenec odide.) Mene
pa res zanima ta pravda . . . Olga, pridrži Maksa ! Ne
pusti, da odide!

Olga. Če ne boš tudi ti ljubosumna?

Pepina (se bridko nasmehne in odide na desno).

Dvanajsti prizor.

Olga, pozneje Maks.

Olga (sede počasi h klavirju in začne igrati barkarolo iz
Hofmanovih pripovedk. Ko sliši, da so se vrata odprla, hitro pre¬
neha in se ozre).

36

Maks (vstopi na levi, s klobukom). Ne dajte se motiti,
milostiva!

Olga. O, vi, nestrpno pričakovani, resnično
ljubljeni!

Maks. Ne smešite me, milostiva!

Olga (vstane od klavirja). Prihuljenec! Kod se skri¬
vate, medtem ko omedlevajo dame za vami? Ali ste še
vedno stari gimnazijec, ki se boji zagrabiti in greši
samo na pol?

Maks. Milostiva, nikar, drugače jo pobrišem!

Olga. Torej še vedno! — Povejte mi, gospod
doktor, kako je to, da ravno polgrešniki najbolj mučijo
zaljubljene ženske?

Maks. Vi ste vendar profesorica, milostiva! .. .

Olga. N-na! In zato sem vas tudi izpregledala.
S prstom potipati in še potipati in malo podržati, pa
hitro zopet umakniti roko, boječ se, da prileti udarec
od koderkoli ... to je vaša ljubezen. Jaz bi vas ne
hotela ljubiti, gospod doktor.

Maks. Sama šegavost vas je, milostiva. In zakaj
mi pravite doktor?

Olga. Tega ste pač vajeni kot dunajski študent?

Maks. Naučili ste se torej tudi vi tam gori — na
visoki šoli ljubezni?

37

Olga. . .. ljubezni, seveda! Ali pa mogoče samo
od natakarjev, kaj pravite? — Ampak ne mislite, da
se bova samo takole ščegetala! Izprehodiva *se malo po
vrtu, gospod Maks! Pepina mi je naročila, da vas —
kakšen obraz delate?

Maks (z nagubanim čelom). Pepina vam je naročila?

Olga (s smehom). N-na, — da se zaljubim v vas!
In če bi mi vi ljubezen vračali, postanete v tem hipu
nje nevredni ... in ona je rešena .. .

Maks (resno). Pepina je itak rešena, milostiva!

Olga. Mislite? Dvomim, da znate reševati take
stvari! Vi še ne veste, ženska je kakor klop. Če se je
enkrat vsesala, ne odtržete je zopet zlepa. Ali pojdiva,
gospod doktor! Vi ste sicer uglašeni na bogvekaj in
nebo svira danes barkarolo; pa nič ne de — občutje
in razpoloženje pride samo ob sebi.

Maks. Ali vas ni škoda, gospa Olga? Čemu si
nakladate nehvaležne uloge? — In celo danes .. . res¬
nično ! . . . ko svira nebo barkarolo ?

Olga. Ej, vi! Da se le ne zmotite v instrumentu!
— Pojdiva, Pepina pride za nama.

Maks. In zakaj se je obesil takrat Petrič? Vi ste
se samo igrali kakor po navadi?

Olga (malo prestrašena). Vi mislite? Kaj ste slišali?
Ah, nič . .. neumen je bil in otročji. Moj mož me je
obiskal na Dunaju . . .

38

Maks. Ko sta že bila ločena?

Olga. N-na . . . potem ga je kar zmanjkalo. —
Pa niste tudi vi tak sentimentalen Gorenjec?

Maks. Haha! Ali bi se bali, da si natovorite še
eno nedolžno dušo?

Olga. Oh, nedolžno pa! Vi, vi! Don Juan!
(Odideta na vrt).

P

39

II.

Trinajsti prizor.

Pepina, Tonin.

Pepina (pride naglo skozi vrata na desni; za hipecpostoji,
potem stopi razočarana k oknu v ozadju ter pogleda po vrtu.)

Tonin (je vstopil hitro za njo in seta nervozno po sobi.
Levico ima v hlačnem žepu, z desnico si tlači brado med zobe.
Vidi se, da sta se prepirala.) Ali ti ni prav, da sva sama?

Pepina (razdraženo). Ali kaj hočeš od mene? Kakšna
pa naj bom z njim? Ali mu naj vsakih pet minut jezik
pokažem? — Preneumno! — In čemu si ga sploh
klical v hišo? To je že naravnost perverzna ljubosumnost!
Ni dovolj, da me imaš že itak z vsemi na sumu, pozvati
moraš še najstarejšega rivala svojega, da se prepričaš,
če ne živi tudi on še mogoče v mojem srcu.

Tonin. Saj ni res, Pepina. To je vendar slučaj,
da sem vzel Lubina .. .

Pepina. Ah, slučaj! Advokatov je na svetu milijon,
in boljših nego Lubin.

43

Tonin. Torej sem vzel nalašč njega. Sicer pa: če
je bil resnično umrl v tvojem srcu, zakaj potem
koketiraš z njim?

Pepina. Za božjo voljo, Tonin, ali ga nisem
sprejela samo dostojno in uljudno, kakor vsakega
drugega ?

Tonin (ironično). Kakor vsakega drugega!

Pepina (sama zase). Kako je potem z menoj? Ali
res ne znam govoriti s človekom, da bi ga s čimerkoli
ne vabila? — (Toninu): Ampak to boš vendar razumel,
Tonin! Naj sem imela takrat karkoli z Lubinom, ti ne
veš drugega, nego da me je pustil na cedilu. In če
sem ga sprejela danes tako mirno in ravnodušno . . .
bati bi se ti bilo zame, ko bi me bil njegov prihod
jezil ali razburil!

Tonin. Tega jaz ne vem, ali te je jezil in razburil.
Ampak moja žena si; in zato zahtevam, da ne daješ
nikomur kakih nesramnih upanj.

Pepina. Drugače mi nimaš ničesar očitati? Samo
Lubina se bojiš? — Kaj pa sicer? . . . nobenih po¬
mislekov? nobenih dvomov?... In Maks? —

Tonin. Da imam jaz dokaze, Pepina !

Pepina. In zakaj jih nimaš, dokazov? — Zato,
ker se jih bojiš, ker bi bežal pred njimi, strahopetec!

Tonin. Ti si zlobna ženska, zlobna in brezobzirna.
Saj me nisi varala, čeprav bi me hotela ... iz trme,
kljubovalnosti, škodoželjnosti, ali kaj jaz vem. Življenje
te je enkrat osleparilo za poglavje pustih sanj in tega

44

mu ne odpustiš. S tem razžaljenim, razočaranim in
zato zlobnim obrazom si me bila vzela ... in z istim raz¬
žaljenim, razočaranim in zlobnim obrazom maščuješ nfd
menoj svojo zgrešeno pot. A tiste sanje so ti ostale, in
zato se ne moreš povaljati po blatu kakor bi se ti hotelo.

Pepina. Ali se mi je treba opravičevati pred teboj ?

Tonin. Tiste sanje so bile v začetku — Lubin.
Če do danes še nisi našla novega objekta, o tem ne
morem soditi.

Pepina. To mi je poplnoma razumljivo, zakaj ti
ravno Lubin toliko tišči na dušo. Nikoli se ne otreseš
predsodka, da sem te bila vzela samo kot nekako
nadomestilo, trošt. In to leži na tebi . . . Don Juan,
kakoršen si bil, velik don Juan pred Bogom in
ljudmi, samozavesten in ciničen, kakor ste bili vsi iz
takratne družbe... si se ustavil pri meni: in tu te je
nenadoma vrglo iz uloge. To je bilo bridko, gotovo.

Tonin. Predsodek, praviš?

Pepina (nestrpno). Torej ni bil predsodek. A kaj
mi moreš očitati? Ali je bilo tvoje don-juanstvo ljubezen?
Ali bi ti morala ponarejen denar menjavati s pravim ?
Hvala lepa, prijatelj! Česar si bil vreden, to si dobil.

Tonin. Ampak pozneje, Pepina? Saj človek lahko
postane vreden, če je bil prej nevreden.

Pepina (se prime nervozno za glavo). Nikar se ne
cmeri, prosim te! Najbolj smešen je mož, kadar se sam
sebi smili. — In kaj mi ponujaš? Ali je ljubosumno
preganjanje ljubezen?

45

Tonin. Ne, ne! To je sovraštvo . . . brez dvoma!

Pepina. Čemu si razžaljen? — Torej ne bodi
tako otročji! Ali ne razumeš, da nimam ničesar z
Lubinom? — Star je in grd! Toliko me briga kakor
lanska moda. (Milejše). Bodi pameten, jaz sem sita teh
prepirov. Saj je vendar preneumno, razkazovati celemu
svetu svojo zakonsko idilo.

Tonin. Ti se norčuješ?

Pepina (ga prime pod pazduho). Torej ne sitnari in
nehaj se že enkrat kujati! Poglej me lepo! Srček iz
krompirja, kaj te vznemirja? — No, vidiš! Saj ne veš,
ali bi se jezil ali smejal! Pol jokca, pol smehca, pol
kurjega . . .

Tonin (se ji iztrga). Pusti me! Z menoj se ne
boš igrala.

Pepina. To je križ s teboj! Kaj ni pametnejše, da
se sporazumeva? Lubin se bo norčeval iz tebe ... ali
mu privoščiš to zabavo?

Tonin. Jaz ne sprejmem nobene uloge. Odloži že
enkrat svoje komedijanstvo . . . potem pridi, da se
pomeniva!

Pepina. To je neznosno! Ali ne vidiš, da ne
maram jaz tvoje ljubosumnosti? Sita sem je, do grla
sem je sita ... in tebe tudi — do tu! (pokaže s prstom
na vrat).

Tonin. Potem likvidiraj! To je najboljše v takem
slučaju.

46

Pepina. Idiot! (Gre k oknu v ozadju in gleda na vrt;
potem se naglo obrne). Ločiva se torej!

Tonin (prestrašen). Pepina!

Pepina. Kaj zijaš? To je vendar edina rešitev za
naju dva.

Tonin (zmedeno). To je neumnost, Pepina! Molči!
— Bodi raje poštena z menoj!

Pepina. Ali se bojiš škandala?

Tonin. Neumnost! Pepina, za božjo voljo . . . kako
ti pride kaj takega na misel? Ah, ti misliš, da sem
jaz še vedno . . . Zakaj ne moreš govoriti z menoj ?
Kaj ti koristi to noro preziranje? — Pa saj ne najdem
besede, zaman iščem poti do tebe ... Ali naju mora
res zadeti katastrofa, da se zbližava?

Pepina. Mogoče! Poskusiva z ločitvijo!

Tonin. To je logika? Smešnost! (Z desne se sliši
korake). Saj že pride . . . Molči, Pepina! (Hiti nervozno k
vratom na desni in jih odpre.)

Štirinajsti prizor.

Prejšnja, dr. Lubin.

Lubin (pride po hodniku). Tu sem zopet.

Tonin. Servus! Ali si vse pregledal, doktore?
Lubin. Vse sem preštudiral. (Postavi klobuk na pisalno
mizo in si veselo menca roke.) Mislim, da je zmaga naša.

47

Še nekaj moram poizvedeti, pa . . . za to je še čas.
Ali si sam? (Ugleda Pepino v ozadju). A, milostiva je
tudi tu!

Tonin. Pepina, ali nisi videla? Gospod doktor ...

Pepina (je bila stopila za vrata v ozadju in gledala po
vrtu. Ko jo Tonin pokliče, zapre počasi vrata za seboj in stopi
s skrivnostnim nasmeškom proti Lubinu). Oprostite, gospod
doktor! Saj veste: ženska radovednost! Po vrtu se
izprehajata Faust in Metka.

Lubin (pogleda skozi okno). Gospa Olga — Metka ?
Haha, vi ste hudomušni, milostiva!

Pepina. Zakaj? Ali bi se ne podala k našemu
Faustu ?

Tonin. Maks in Olga? Še tega bi se manjkalo.
Menda bo čas, da se fant odpravi študirat.

Lubin. Nima slabega okusa gospod svak.

Pepina. Kaj ti je naredila? Ali ni ljubezniva ženska?

Tonin. Tu se ne gre za okus. To bi moralo biti
naravnost usojeno: S takimi ženskami je kakor s Pan¬
dorino puščico.

Pepina. Revež, ki si imel nesrečo, da si jo odprl!

Lubin. Saj vendar ni mislil vas, milostiva?

Pepina (s smehom). Vajena sem tega, gospod
doktor; Pandorina puščica je dobro okovana. — Ampak
sedite, prosim! Saj mi niste še prav nič povedali, kako
ste si postljali svoje življenje?

48

Lubin. Vsakdanjost, milostiva! In vi? Srečen sem...
izgledate namreč briljantno. Kako to vse cvete na vas!
In vendar je že dobro dolgo tega, kar vas nisem videl.

Pepina. Vi se ne spominjate natanko?

Lubin. Oho, kdo pravi, da ne? Hm . . .

Pepina. Haha, spomin, spomin! Gospod doktor
— ta slučaj! Danes je natanko sedem let, odkar ste
bili — izginili.

Tonin (rezko). Tvojemu spominu se ne more ni¬
česar očitati.

Pepina. Kaj ne, dragec?

Lubin. Čas hiti. Bilo je sedem suhih let.

Pepina. Tudi pri vas doktor? Človek bi ne uganil.

Lubin. U-u, ali je še vedno poredna! A kar se
vas tiče, milostiva — brez poklonov; — malo bolj
stasita seveda, drugače pa ista mladostna svežost in
živahnost.

Pepina. Nočem biti nehvaležna gospod doktor:
tudi vi se niste izpremenili.

Lubin. Ah, jaz? Prosim! (Se prime za malo redke lase.)

Pepina. No . . . tega je bilo že takrat malo. Sicer
pa: ista mladostna svežost in živahnost.

Tonin (je poslušal z ironičnim nasmehom). Ravno je
bila rekla, da si star in grd.

Lubin. Haha, ničesar si ne domišljujem, prijatelj.

Pepina (koketno). Pazite se, doktor! Moj mož je
jubosumen na vas.

49

4

Tonin. Tudi radi tega si nič ne domišljuj!

Lubin. Na, ti si mi . . . Kaj je s teboj, Tonin?

Pepina. Pustite ga! Ravno sva si bila v laseh,—
kakor je to pač navada v modernih zakonih. Med
drugim tudi radi vas, doktor.

Tonin (razdraženo). In kaj to briga Lubina?

Pepina. Kakor vidite, se imenitno razumeva.
Nasvetovala sem mu ločitev; ampak to bi bilo menda
že preveč moderno.

Tonin. Ne poslušaj je, Lubin! — In ti ne dolgočasi
ljudi z banalnimi intimnostmi!

Pepina. Kako pride povabljen gost do tega, da
mora prenašati tvoje sitnosti? Tu je treba pač pojasnila!

Tonin. Neumnost! Lubin je star znanec ... Ti
vendar ne zahtevaš nobenih ceremonij, doktor?

Lubin. Lepo te prosim!

Tonin. No, torej! (Seta v zadregi po sobi.)

(Kratka pavza zadrege.)

Pepina. Vi ste še vedno samec, gospod doktor.
Sicer sem slišala neka natolcevanja v Ljubljani...

Lubin. Ah, to je poglavje ... Nič posebnega niste
mogli slišati. Človek je star, težko je . ..

Tonin (z uro v roki). Ali greš z mano, Lubin? Jaz
moram za trenotek v trgovino.

50

Lubin. Jaz? O . . .

Tonin (pogleda hitro Pepino). Sicer pa: — za pet
minut! Oprosti, doktor! (Odide na desno.)

Petnajsti prizor.

Pepina, Lubin.

Pepina. Torej nič? Nekaj so namigavali. Sedaj je
že drugo leto, kar ste samostojen odvetnik. Vi imate
srečo, gospod doktor; v tem kratkem času bi si ne
pridobil vsakdo toliko ugleda.

Lubin. Ni sile, milostiva. Bilo bi lahko boljše.

Pepina. Požrešnost, sama požrešnost!

Lubin (se nasloni s komolci na kolena; s svetlim pogledom)
Vi niste niti tega pričakovali od nekdanjega lahkomi¬
selnega koncipijenta?

Pepina. Zakaj ne, gospod doktor?

Lubin (hipoma tišje in bližje). Ali ste mi odpustili,
milostiva?

Pepina. Pustite, prosim! Ne igrajte komedije! Čemu
brskati po stvareh, ki so že davno pozabljene?

Lubin. Pozabljene? Jaz vam povem . . .

Pepina. Ne skušajte biti galanten, doktor! Vi bi
se morali celo ženirati!

Lubin. Gotovo, milostiva! In odkritosrčno priznam,
da me je sprehajal strah, ko sem stopil v to hišo.

51

4 *

Pepina. Brez povoda, gospod doktor! Jaz sem
vas sprejela kot dobrega prijatelja ... in kar je bilo —
je bilo. Pustimo grobove v miru!

Lubin. Vendar bi vas prosil, milostiva, — vsaj
besedice! Da vam morem prosto gledati v okol

Pepina. Zakaj bi mi morali gledati v oko?

Lubin. Čisto dobro me razumete ... Če leži na
človeku preteklost. . .

Pepina. Ravno sem govorila o grobovih. Ali vam
nisem že rekla, da sem vas sprejela kot dobrega pri¬
jatelja? To vam je vendar dovolj, upam?

Lubin. Hvala, milostiva!

Pepina. Kje ste vi vzeli to svojo rahločutno vest?

Lubin. Glejte, milostiva! Ravno ste mi zatrdili,
da je vse pozabljeno, in sedaj . . . Jaz sploh ne razumem,
kako sem prišel v vašo hišo! Zakaj se je obrnil ravno
name gospod soprog?

Pepina. To je Podbojeva intriga. Nasvetoval vas
je, ker se je nadejal zabave; in moj mož ni hotel
pokazati, da se vas boji. Mogoče je bil tudi radoveden,
kako vas sprejmem jaz.

Lubin. No, potem je lahko zadovoljen.

Pepina. To ste pač videli.

Lubin. Oprostite, milostiva! — Ali traja že dolgo
to — vojno stanje?

Pepina. Hitro od početka.

Lubin. Vi ga niste vzeli iz ljubezni?

52

Pepina. Zakaj sem ga pa vzela? Ne izkoriščajte
moje prijaznosti! Rad me je imel, to je bilo glavno.
Vi ne verjamete, kako otroško dober in ljubezniv je
bil z menoj! Oboževal me je naravnost. In jaz sem
imela svoje veselje z njim.

Lubin. Je bila torej bolj materinska ljubezen . . .
In potem? Odkod njegova ljubosumnost?

Pepina. Vi me imate na sumu?

Lubin. Bog obvaruj, milostiva!

Pepina. Sicer pa imate čisto prav. Vsake igrače
se človek naveliča. Tisto večno lizanje in sladkanje . . .
Njegov obraz se mi je dobrikal kakor s cukrenimi
rožami dekorirana torta.

Lubin. In vi ste si želodec pokvarili?

Pepina. Ne delajte slabili dovtipov! In nikar si
ne domišljujte, da so tako malenkostne te zakonske
komedije!

Lubin. To se pravi: zanj niso malenkostne.

Pepina. Vi me imate za strahovito rafinirano.

Lubin. To bi vam moralo samo laskati, milostiva!

Pepina (vstane). Kakoršne nazore imate pač o ženi.
Samec ste, don Juan; in zato bi bila vaša najpobožnejša
želja, da so vse žene rafinirane. (Gre v ozadje in se zagleda
skozi okno).

Lubin. Nikar me ne sodite prekruto! Niti ne sanjate
ne, koliko idealista je v meni.

53

Pepina (s spremenjenim glasom, kakor bi hotela obrniti
pogovor drugam). Krasna je ta jesen. Poglejte jablan taml
Polno sadu je še na njej, od teže se ji veje šibe — in
vršič je na novo vcvetel.

Lubin (je stopil tiho do nje in se ji rahlo sklonil čez
ramo). Božansko! A tudi v meni je vzcvetelo na novo ...
Pepina!

(Pepina se je bila stresla in povesila glavo. Lubin jo nenadoma
objame in poljubi na ustnice; a skoro v tistem hipu se je ona
že vzravnala in ga srdito sunila v prsi).

Lubin (se opoteče). Pardon, milostiva. Jaz sem
mislil . . .

Pepina. Kaj ste mislili? Nesramnost prostaška!
Ali ste mogli slutiti tudi v najmanjši kretnji moji dovo¬
ljenje za kaj takega? In ravno vi?

Lubin. Oprostite, milostiva! Vi ste me popolnoma
zmešali ... jaz ne vem, kako je to prišlo.

Pepina. Vi si domišljujete, da sem odkritosrčno
govorila z vami? Morda sem vas hotela izvabiti, da vas
ponižam. Hitro sem videla, kako imenitno ste se razvili
iz tistih predrznih početkov. A da se povzpnete do take
brezstidnosti — fej!

Lubin. Ne zamerite milostiva! Zavedam se, kako
grdo je ravno od mene. Ali lahko mi verjamete, da ste
mi težko ležali na vesti . . . Nazadnje pa si človek take
stvari tako rad odpusti! In — to je vendar glavno! —
vi ste me sprejeli tako prijazno, tako prisrčno . . .

54

Pepina. Torej se celo čudite, da vam nisem že
sama padla krog vratu? Ali res mislite, da ste bili
nekako razodetje v mojem življenju?

Lubin. Odpustite, milostiva! Človek je tako površen
in lahkomiseln ... Vi ste moj najlepši spomin. Tako
poln radovednosti, pričakovanja in hrepenenja sem se
vam zopet približal . . .

Pepina. Smešna domišljavost! Za vas je kaj ta¬
kega „spomin“. Zakaj ne rečete tudi — »lepe sanje"?
— A za žensko je bilo usodepolnejše, da je nehala
sanjati. In čim lepše je sanjala, tem grše je bila pre¬
varana.

Lubin. Vi imate prav, milostiva! Ko bi mogel
popraviti, kar sem zagrešil . . .

Pepina. Ničesar vam ne očitam. To bi se reklo,
da sem jokala za vami. Ba! Nisem vam prisegla mašče¬
vanja; in nikar ne mislite, da je bilo kaj ljubezni v
tisti zablodi! Jaz ne ljubim don Juanov. In najbrže bi
vas bila sama poslala, ako bi bili hoteli obsedeti. Niti
pogrešila vas nisem, ko ste izostali; bili ste orodje,
ne ljubimec.

Lubin. Ali zahtevate, milostiva? . . . Lahko si
mislite, kako neprijeten je sedaj moj položaj . ..

(Po vrtu prihajata Maks in Olga).

Pepina (ju zapazi). Nič ne zahtevam. Od take lahko¬
miselne nesramnosti se ne dam ovirati na svoji poti.
Če srečam gnusno golazen na stezi, se ji ognem in

55

grem dalje . , . In zato si zapomnite: nič se ni zgodilo
med nama, ne danes, ne kdaj poprej; jaz vas poznam
šele od tega trenotka. Samo prosim, da se mi bližate
le v navzočnosti drugih!

Lubin (se osramočen prikloni in seže po klobuku).

Pepina (odpre vrata na vrt in stopi za korak na teraso).
Olga, prepusti mi Maksa, govoriti moram z njim. In
tu, vidiš: gospod doktor hrepeni po tvoji druščini. Rad
bi si malo ogledal naše znamenitosti.

Lubin (je tudi stopil na vrt). Če hočete biti tako
prijazni, milostiva . . . Sicer ne vem, če se mi posreči,
nadomestiti vam gospoda Maksa. .. mladina je za¬
bavnejša.

Olga. Samo malo preidealna. (Požuga Maksu hudo¬
mušno. Potem Lubinu): Jaz sem vam na uslugo, gospod
doktor. (Se zopet oddalji z Lubinom).

Šestnajsti prizor.

Maks, Pepina.

Maks [(malo nestrpen, gre preko celega odra k pisalni
mizi, položi klobuk nanjo in si da opraviti z urejevanjem razme¬
tanih papirjev). Prav je, da si me poklicala, Pepina!

Pepina. Torej si nervozen tudi ti?

Maks (stopi proti nji; navidez odločno). Da, Pepina!
Čas je že, da se razgovoriva in rešiva teh megel, ki
so naju zavile in omotale.

56

Pepina. ... ki so tebe omotale, dragi. Saj zame
je vse jasno. Še nikdar ni bilo v mojem srcu toliko
sreče in blaženosti kakor danes, ko sem te pričakovala
s planin. A ko si izpregovoril, si mi vrgel dvom v
dušo. In to sedaj grize in gloje ... V prvem hipu se
mi je zdelo, da te razumem; a sedaj vidim, da ničesar
ne razumem . . . Kaj se ti je dogodilo v hribih ? Kaj si
počel tam gori?

Maks. Izpraševal sem si vest, Pepina.

Pepina. In sedaj se mi izpoveš, ljubček?

Maks. Pepina ... te stvari mora biti konec med
nama.

Pepina. Ah .. . Kaj je to, Maks? In tvoja ljubezen?

Maks. Poskušaj razumeti, Pepina! Razumeti, da
— mora  biti konec.

Pepina. In če te ne izpustim, duša? Za boga sve¬
tega, ali se šališ? (Ga prime zaroke). Ali te nimam rada,
Maks? (se pritisne k njegovim prsim in išče njegovih usten).

Maks. Pepina, oprosti!

Pepina (burno). Maks! Ljubček moj! . . . Maks!

Maks (se ji šiloma iztrgaj. Pepina, ne! . . . Ne!

Pepina (stopi razburjena h klavirju ter ga nervozno zapre).
In zakaj, prosim?

Maks. Ker ne gre, Pepina ... Ali ne moreš ra¬
zumeti?

Pepina. Torej sta to imela z mojo mačeho?

Maks. Veruj mi, da sem se že prej odločil.

57

Pepina (prežeče). In Olga?

Maks. Olga je tvoja prijateljica, Pepina.

Pepina. Torej zakaj potem?

Maks. Ker je nekaj groznega to . . . Ali ne čutiš,
Pepina ?

Pepina. In pred tremi dnevi je bilo še lepo?

Maks. Jaz sem bil blazen, Pepina. To je prišlo
name kakor lavina ... in strgalo me je za seboj . . .
jaz ne vem, kako! Samo to vem, da sem bil pijan,
da sem bil omamljen od tega sladkega razkošja, ki se
je razlilo čez-me in mi prepojilo telo z brezmejno
slastjo in srečo. A ko sem se zbudil, — bile so sanje,
pregrešne, zločinske . . .

Pepina. Ampak bile so lepe sanje, Maks. Ne iz¬
trgaj me iz teh sanj! Ti me umoriš, če mi jih vzameš!...
In ti si bil vendar srečen; sam si rekel! . . .

Maks. Rekel sem; a danes me je sram te sreče.
Bilo je nepošteno in žal mi je . . . Ne hodi mi blizu,
Pepina, bojim se!

Pepina (z novim upom). Bojiš se? Tako moj si
še ? . . . Ker bi te znala lavina strgati za seboj ? —
Lavina je premočna, Maks, ne uganjaj neumnosti! Ti
me imaš rad . . . čemu torej?

Maks. Jaz ne smem, Pepina! In tudi ti ne smeš!...
Izprašaj tudi ti svojo vest!

Pepina. Vest? — Jaz sem jo že davno izprašala.
Izprašali so mi jo drugi in — izprešali. Jaz si nimam

58

kaj izpraševati. Ženska, ki je vse žrtvovala za srečo in jo
konečno našla... ali naj jo sedaj žrtvuje — radi vesti?
— Poglej, duša! Tako revna, tako uboga sem prišla
k tebi, in ti si me dvignil . . . Bila sem v nebesih,
Maks. In sedaj jih naj zopet izgubim? — To bi bil
zločin, Maks! — A ti me vendar ljubiš ... čemu torej?

Maks. Jaz ne vem, če te ljubim, Pepina. Meni
je, kakor da sem se zbudil iz sanj ... In obšla me je
groza, ko sem se zbudil . . . tako hipoma in tako neu¬
smiljeno sem bil prepričan, da te ne smem ljubiti, da
moram narediti konec tej ljubezni. — Moje meso te je
ljubilo, Pepina! —

Pepina. Ha! Meso! ... In ti si toliko govoril o
duši! Še pred tremi dnevi je bila „tvoja duša Židane
volje, kot bila bi pila kraški teran“ — in sedaj: meso!
Hvala, gospod!

Maks. Pepina! . . .

Pepina. Haha! In jaz sem bila tako presenečena,
ko si prišel. . . Kakor bi bila zagledala solnce po dolgi
noči, ko že nisem več upala, da pride dan. Tu je bil
vendar enkrat č 1 o v e k ... in m o ž, po katerem sem
tako hrepenela in koprnela vse svoje življenje. In mi¬
slila sem, da je cel; a sedaj pride na dan, da je tudi
on razdeljen: v meso in dušo, kakor vsi drugi. In vsi
ljubijo z mesom . . .

Maks. Jaz se ne delam lepega, Pepina. Umazan
sem, kakor kdo drugi, basta! Ne govoriva o tem! Jaz
se potrkam na prsi: mea culpa! mea maxima culpa!

59

Umazal sem se, da se nikoli več ne operem ... in tudi
tebi bi se moral gnusiti! (Seta zamišljeno v stran; pa se
zopet okrene). In narobe, Pepina: Tonin ni več kot je
bil. On se je izpremenil poleg tebe in bi zaslužil tvojo
ljubezen.

Pepina. Ha! Vedno lepše! . . . Koliko ste dobili
mešetarine, gospod ?

Maks. Ne žali me, Pepina! Prosim te, ali sem
ravnal kot mož, ko sem padel s teboj — ženo bratovo?

Pepina. Kar si storil, si vendar storil ... in nikar
ne očitaj meni tega greha! Človek ima pravico do
sreče. In če jo po tolikih razočaranjih in blodnjah ko-
nečno najde, — ali naj beži pred njo? Obljubila sem
Toninu zvestobo, a storila sem neumnost ... in radi
neumnosti se naj odrečem sreči? — Maks, poglej! Ti
me vendar ljubiš!  Jaz strgam vezi s Toninom in
potem greva od tod.

Maks. Stradat!

Pepina. Delat izpite, Maks. Ne boj se zame!

Maks. In potem?

Pepina. Ne vprašaj, kaj potem, dragi! Sreča je
danes tu, danes! In jaz je ne izpustim, jaz jo držim .. .
Poslušaj, Maks! Na Dunaj pojdeva; vzameva si malo
sobico ... in ti boš študiral. A jaz . . . zame ne skrbi,
ljubček! Lepo bova živela. Reci, duša!

Maks. Pepina, to je blaznost! Jaz se preveč za¬
vedam krivde, da bi se te mogel še enkrat dotakniti.

60

Oprosti, če te ranim; a jaz sem tako prevdaril, da me
je zavedel greh in ne ljubezen. Ljubezen je vendar čista
in sveta, a meni je kakor zločincu . . .

Pepina. Čemu se mučiš, Maks? Zakaj ni meni
tako ? Bilo bi verjetnejše ... In v meni je postalo vse
čisto in sveto, ko si me objel.

ffiaks (nenadoma). Pepina, jaz grem. Se danes . . .
jutri . . . Moram, Pepina!

Pepina. Maks!

(Z vrta se slišijo glasovi, vidi se hitro prihajati Olgo, Lubina in
Tonina. Ko jih Pepina zagleda, umolkne in omahne na zofo).

Sedemnajsti prizor.

Prejšnja, Olga, Dr. Lubin, Tonin.

Olga (živahno). Krasne stvari, Pepina! Skandalček
non plus ultra! Tvoj mož gre čez cesto ... in kdo se
pripelje mimo ... s kolodvora? — Nekdanja zdravni¬
kova sobarica Gizela, ki je bila obenem njegova ljubica
ali kaj. Ha ... voz se vstavi pred njegovim stanovanjem
— in ona izstopi z dve-, triletnim pamžem v naročju.
To je dobro, da njega ravno ni doma. V kavarni je
pri taroku. A na vsak način ga moramo opozoriti!

Tonin (je medtem pri pisalni mizi napisal vizitko). Tako ...
Koga pošljemo?

Olga. Ah, daj meni! Če dovoliš, Pepina, pošljem
tvojo služkinjo!

61

Pepina (ni vstala z zofe, ko so vstopili. Na Olgino vpra¬
šanje samo trudno pokima). Pošlji, Olga!

Olga (pogleda hitro njo in Maksa, pa se obrne k vratom
na levi). N-na . . . Ampak temu privoščim, da bi prišel
malo v zobe. Haha . . . (Odide).

Pepina. In zakaj mu je pripeljala otroka? Ali ji
ne plačuje redno?

Lubin. Ha, izsiljenje! Čisto navadno izsiljenje!
Bogve, kaj zahteva od njega? — Škandal je sicer velik,
a Podboj jo lahko kratkomalo izroči sodišču.

Tonin. On je preveč resoluten. Že v začetku tiste
komedije! ... Zakaj se ni sam pobotal z njo ? Kaj je
bilo treba, da ga je moralo šele sodišče prisiliti?

Lubin. Haha! Nihče rad ne vali — kukavičinih jajc.

Tonin. Ali kdo bo zahteval zvestobe od takih
žensk ?!

Pepina (Toninu naravnost v oči, vendar malomarno). Ti
govoriš o Gizeli?

Tonin (se obrne proti ozadju, kakor bi hotel skriti svojo
zadrego). Na ... jaz sem radoveden na ta škandal. (Gleda
skozi okno na vrt).

Lubin (fiksira Pepino in Maksa). Milostiva ste imeli
važne pogovore?

Pepina (odločno). Zelo važne, gospod doktor!

Lubin (se umakne njenemu pogledu in vpraša Maksa).
Kaj pa izpiti, gospodine mladi? Tretji vam še manjka, ne?

Maks. Tretji, gospod doktor.

62

Lubin. Še nimate termina?

Maks. Pač, jutri se odpeljem na Dunaj.

Lubin. O — bravo, bravo! Mnogo sreče!

Maks. Hvala!

Pepina (se hipoma oživi). Jaz bi dejala: mojemu
svaku se ne mudi toliko do izpita; njemu se je stožilo
po mestu — po življenju tam gori, ki je menda iden¬
tično z grehom.

Lubin. O, o! lepe reči!

Pepina. Stožilo se mu je po grehu. To je namreč
vedno tako, kadar je mlad človek uklenjen v te dolgo¬
časne, deviške spone na deželi. Mlad človek ni mirna
voda ... Ali ne, gospod doktor?

Tonin (pride zopet blizu). Tiha voda . . . včasih.

Lubin. Haha . . . hudournik navadno.

Pepina. Kaj ne? In življenje pri nas je precej
mirna voda, da, morda celo gnila voda. Ali je torej
čudno, če si mlad človek zaželi valov in viharjev in
vzburkanja? — Vi imate izkušnje, doktor!

Lubin. Milostiva, usmiljenje! ... S čim naj se
branim ? (Se ščiti z dlanmi).

Pepina. O, vi, don Juan! — A tako je tudi Maksa
zahrepenelo po vzburkanju, po — grehu. Zgrabilo ga
je; in zato pojde.

Maks. Pepina . . .

Pepina. O, — govoril mi je o grehu. Greh je
ljubezen, pravi. A to vendar ni res, doktor? Tonin?

63

Lubin. In vaše mnenje, milostiva?

Tonin. To bi bilo menda res zanimivejše.

Pepina. Govorila sva o ljubezni in moj svak trdi:
greh je ljubezen. Da, celo: greh je sreča! To se iz-
pozna baje že potem, da ima človek vedno slabo vest,
če je užil dozo sreče ... In vendar ima človek pravico
do sreče?! . . .

Lubin. To je: do greha torej. Zelo praktično!

Pepina. Kaj ne? Vi ste naravnost navdušeni za
to filozofijo?

Maks. Ti se šališ, Pepina . . . Gospod doktor,
ravno narobe: jaz sem natanko ločil greh od ljubezni.
Rekel sem: vest  je merilo, ali je bila sreča, kar je
človek užil, ali je bil greh.

Pepina (počasi). Ti imaš torej tudi izkušnje, moj
dragi ?

Lubin. Haha ... z vami bi ne hodil črešenj zobat,
milostiva. — Ampak na vsak način, gospod Maks, za
to bi bilo treba pač malo prefine vesti. V praktičnem
življenju . . .

Pepina. No?

Lubin. V praktičnem življenju, mislim, bi bil to
malo nezanesljiv barometer . . . Haha . . .

Pepina. To je odkritosrčno! — Sicer se pa popol¬
noma strinjam z vami, lepi moj doktor. A kar je glavno:
barometer bi kazal — post festum!

64

Lubin. Haha . . . krasno ! Poklon, milostiva! Kako
se izrežete, gospod Maks?

Maks (skomizgne z rameni). Radi tega greh še vedno
ni ljubezen.

Tonin. Pošten človek vpraša že pred grehom
svojo vest . . . Sicer pa: teater 1

Pepina. Ah, da! . . . Maks, ti si še mlad. Greh je
potreben, kakor je potrebna umetnost. In kakor si zaželi
duša umetnosti sredi tega pustega življenja brez lepote
in občutja ... da se poživi in navduši ob lirični pesemci,
čuvstveni sliki, lepi glasbi, — tako zahrepeni tudi za
grehom, ker duša hoče živeti, hoče vriskati in plakati
in umirati . . . Ona pljuje na čast in poštenje in se raje
povalja v blatu in umazanosti, nego da bi sprhnela v
čistosti.

Tonin. Umetnost in greh — blasfemija!

Pepina. Vi se vendar strinjate z menoj, lepi moj
doktor? Ali vam nisem govorila iz srca?

Lubin. Krasno ste povedali, milostiva!

Pepina. Vidite, midva sva se vedno razumela. Pa
tudi Maks naju bo razumel in bo še himne prepeval
grehu, ko mu nekdaj ženica zadiši po kuhinji in otrok
po plenicah . . .

Lubin. Haha, to je dobro ! ... In vi jih nimate,
milostiva?

Pepina. Otrok? — Tonin, ali imaš ti kaj?

Lubin. Divno ! Vaš humor je neprecenljiv, milostiva.

65

5

Olga (plane v sobo). Škandal se že vrši, gospoda!
Doktor, poglejmo v kavarno! Ravno je izginila Gizela
vanjo in otroka je nesla seboj. Videla sem jo .. . Že na
cesti je vpila in žugala, vsa rdeča in zaripljena v obraz.
Pijana je najbrže.

Lubin (se hitro odpravi). Ha! ... to je zanimivo!

Olga. Vas ne zanima, gospod Maks ?

Maks. Ne, oprostite, milostiva!

Olga (pomežikne proti Pepini in Lubinu ter mu šepne na
uho). Ali niste nič ljubosumni? Meni se zdi: Alte Liebe
rostet nicht. — Ti greš tudi, Tonin? Na svidenje,
Pepina! Hitro smo nazaj.

Pepina. Rešite mogoče tudi Podboja tu sem! Na
svidenje, doktor!

Lubin. Poklon, milostiva!

(Olga, Lubin in Tonin odidejo skozi vrt).

Osemnajsti prizor.

Pepina (se trudno nasloni z glavo vznak in zamiži).

Maks (gre počasi k vratom na levi, prime za kljuko, pa
se premisli in se zopet obrne k Pepini). Sedaj je torej vse v
redu. Tu imaš namestnika . . . jaz lahko grem. (Pritisne
za kljuko).

Pepina (veselo iznenadena). Maks !

Maks (se obrne). No?

66

Pepina. Tebe je torej vendar bolelo?

Maks (hoče oditi).

Pepina (teče k njemu in mu zasloni vrata). Prosim te,
Maks! Jaz ne vem, kaj se zgodi, če me pustiš . . .

Maks Ali bodi pametna! Kaj naj se zgodi? Lubin
ostane tu, pa je vse dobro.

Pepina. Zakaj me žališ? Ti si moral vendar čutiti,
kako grozno mi je bilo! Saj sem vendar govorila
samo s teboj . . . Kaj je meni Lubin? Malo pobožala
sem ga, da ni videl preveč jasno ... in da niso videli
drugi.

Maks. To je pač vseeno. Pepina, jaz mislim, da
narediva čisto na kratko. Čemu toliko tragike? Teater,
prav je povedal Tonin. Ti nisi grešila prvič in tudi jaz
ne. Jaz sem ravno tak prašeč, kakor Lubin ali kdo
drugi. Če sem rekel a, bi lahko tudi rekel b. In nazadnje:
bogve koliko premagovanja bi me ne stalo, da bi jo v
resnici odkuril s tabo. Par tednov bi te objemal in
lizal, da bi se te do sitega nalizal, in potem . . . potem
bi te vrgel proč . . . med tisto sodrgo, kamor gre v
ravni smeri tvoja pot. — Vest? Hurnbug! Jaz se ravno
toliko brigam zanjo kakor ti na primer. Mogoče niti
toliko ne . . . Ampak to je dobro, da je vsaj še nekaj
strahopetnosti v meni. Tako vsaj nimam sitnosti. To
je dobro zame — v prvi vrsti seveda, — potem je
dobro zate in je dobro za Tonina. Za tega menda še
najbolj. Konečno si bom celo domišljal, da sem mu
dobro delo storil, ker mu nisem žene odpeljal. Saj to

67

5 *

je vuršt, ali je žena čista ali ne; samo da je mož tega
prepričanja. — In tudi zate je dobro tako. Na ta način
greš lahko po gladki cesti svojo pot, s poštenim obra¬
zom ... in ga lahko tožiš, če ti kdo pljune v obraz .. .
Sedaj — mislim — sva torej obračunila . .. zbogom!
(Ji pomoli roko.)

Pepina (še vedno pri vratih; prime počasi njegovo roko,
jo nežno obdrži v svoji in se tiho nasmehne). Ti si ljubo¬
sumen, Maks? . . .

Maks (ji hitro iztrga roko). Pepina, ne bledi! Ali
izgledam ljubosumno? Ali ne vidiš, da se je odvalilo z
mene? — Tako tesno mi je bilo v sponah . . . rval in
napenjal sem se, da se izmotam ... pa je prišel in ti
sama si mi zrahljala vezi. Ali ne vidiš, da sem mu
hvaležen. Kakor poslanec božji je prišel in me je odrešil...
Vzbudila se je bila v meni strahopetnost, obšla me je
bila groza ... ali vrag vedi . . . Ha! Strahopetnost? —
Poštenost se je zbudila v meni. In pošten človek ne
ljubi svojega brata žene! — — Ljubosumen ? Ali ne
vidiš, da sem že odšel, ljubica? Prost sem! Novo
hrepenenje, novo pričakovanje je v meni .. . Kaj pa
hočete od mene, gospa ?

Pepina. Zakaj se vznemirjaš, Maks ? Ne bodi krut
z menoj! Ali ne čutiš, da se mi gre za življenje? —
Bodi vsaj malo obziren, dragi! Pa saj to ni krutost, to
ni brezobzirnost . . . Tebi je hudo, saj razumem. A
čemu se mučiš? Ti me ljubiš — in zakaj bi me ne
ljubil? Pomiri se, Maks, in poslušaj! Prosim te!

68

Maks. Ali ne vidiš, da sem miren? (Sede udobno
na zofo). Naravnost sumljivo miren — za tvojo bližino!
Ali povešam oči pred teboj ? Prosto govorim s tabo in
jasno. Še nikoli nisem bil tako na jasnem sam s seboj!

— In pred pol ure sem stal tamkaj in sem trepetal.
Kakor skesan grešnik sem bil. Paglavec, ki so ga zalotili,
ko je kradel slaščice . . . Saj to je ravno! Imel sem se
za poštenjaka, junaka — vkljub temu, da sem bil
prašeč. — Dala si mi bila ulogo, lepo ulogo, in pogodil
sem jo izvrstno . . . Igral sem „človeka in moža, po
katerem si hrepenela in zdihovala vse svoje življenje
in ki si ga konečno našla“ . . . Kakor solnce sem zasijal
v tvoje življenje ... in vriskal sem: fant, tu so se
uresničile tvoje sanje! Tu se izpolni tvoje življenje!
Ljubezen je sreča ... A nenadoma se mi je stemnilo
pred očmi... ko da sem dobil klofuto. Bil je greh, Pepina,

— a greh ni sreča; človek preveč trepeče zraven . . .

Pepina (prisede k njemu). Maks . . .

Maks (se zopet vzravna). Kakor paglavec sem stal
pred teboj. Igral sem bil solnce, a v resnici sem bil
pobček, s svečkami pod nosom in s prstom v ustih.
In ko sem začutil svečke pod nosom in prst v ustih,
me je bilo sram pred teboj, ki si stala velika in ime¬
nitna in si ljubila solnce. Sram me je bilo, ko sem
bil tako majhen in neumen, s tisto bojaznijo v srcu,
da bi zvedeli ata ali mama ... Pa tu sem nenadoma
izpregledal; ti sama si mi odvezala oči . . . In glej; tudi
ti si imela slaščico v ustih in si si oblizovala prste . . -

Pepina. Ti me ne ljubiš, Maks ?

69

Maks (kratko). Ne! — Kradel sem, ker je greh
sladak in ker je neumen, kdor ne krade. Ti pa si
kradla iz navade.

Peplna. Maks, ne igraj se z mano! Ali ne vidiš,
da mi delaš krivico'? — Jaz te ljubim,  duša! In zame
ni več življenja brez te ljubezni . . . Kradla ? Dobro,
če hočeš ... a kradla sem življenje, srečo, ki je tako
dolgo odlašala in konečno vendar prišla mimo. Ali je
čudno, če sem iztegnila roko? — In Maks, — saj to
ni mogoče, da bi me ne ljubil več! Čemu si trgaš
dušo? Veruj mi, — Tonin ni vreden tolike obzirnosti!
Prosim te, poslušaj — in boš videl!

Maks. Torej pripoveduj!

Pepina. Ali me nočeš poljubiti prej?

Maks. Prosim! (Jo poljubi odločno, a hladno.)

Pepina. Torej je končano?

Maks. Pripoveduj!

Pepina (vstane z zofe). Čemu? — Na pogorišču ...
Poglej, ti nisi hotel ničesar vedeti o moji preteklosti ...
in sedaj mi prideš s temi očitanji!

Maks (tudi vstane). Dobro, Pepina. Če se natanko
vzame, sem pravzaprav tvoj dolžnik. In moje besede
niso bile ravno lepe ... Ali kaj hočeva? Krasti ne
smeva več . . . Pepina, če ti je res kaj do mene, vrni
se k Toninu!

Pepina. Ali, Maks! Ti ne razumeš, kako je z
mano! Ali ne vidiš, kako strašno mi je? Ti mi ne
verjameš, kako resen je zame ta trenotek . . . Saj ne

70

tajim: — nisem te vredna, kakoršna sem. Vsa umazana
in z blatom oškropljena od vrha do tal . . . Pa vkljub
temu: ali si moreš misliti, da bi ženska prenesla vsa
tvoja očitanja, če te ne ljubi? In ko bi se čutila krivo,
odpustila bi ti tem manj. — A kaj mene briga, kar se
je godilo z menoj ves ta čas? Jaz nisem živela tega
življenja. Moja duša je hodila poleg in je rezala obraze
temu življenju. Gnev in stud sem sipala krog sebe;
in kdor je kaj dobil od mene, je bil zato neusmiljeno
opljuvan . . . Nihče si ne more kaj domišljati! — In
naj sem gazila v gnojnici, — naj sem se pogrezala do
vratu v gnojnici, — gazila sem z gnusom v srcu in
pogrezala sem se z namenom, da se osvetim življenju,
ki me je osramotilo in osmešilo. Ni bilo užitka, ni bilo
naslade v mojem življenju, ker preveč se je nabralo
grenkobe v mojem srcu . . . grenkobe prevarane deviške
duše. Prevaralo me je življenje, ko ga še nisem poznala;
a ko sem ga spoznala, sem se maščevala nad njim,
maščevala kakor otrok, ki se vrže skozi okno in se
ubije —, da kaznuje mater za šibo, s katero ga je
pretepla . . . Valjala sem se po blatu ; a  moja duša
je bila v tistem hipu čista in sveta, ko mi je zagorela
ljubezen v srcu. Ljubezen, o kateri sem sanjala in ki
je nisem poznala, dokler mi je nisi ti prinesel ... In
Maks! Vkljub vsemu! Ali se ne utrdi železo v ognju?

Maks. Saj ti nisem očital, Pepina . .. kako bi
ti mogel? Čisto dobro razumem tvoje življenje — in
zato te tudi cenim, ne dvomi o tem! Ampak tu so
drugo vzroki . . .

71

Pepina. Vem, Maks. In dovoli, da povem, koliko
obzirnosti zasluži Tonin! Nisem hotela govoriti, saj se
tudi on lahko sklicuje na življenje, ki ga je zoblikovalo.
In upira se mi, govoriti o tem . . . Česar sem bila
vredna, to sem imela. — Ampak tebi je leglo na dušo
in zato poslušaj!

Ti sam si ga poznal. V čem se je razlikoval od
drugih? Od Lubina? — Smukal se je okoli mene in
mlaskal z jezikom, kakor bi veljalo ugrizniti v okusen
sad. In ker nisem bila podobna drugim dekletom, s
katerimi je imel opravka, in sem mu imponirala kot
rafiniranka, je mislil, da me mora tudi rafinirano
naskočiti. A naskočil me je surovo. Poželel me je bil
z istimi čuvstvi, ki bi ga bili v mestu gnali v — bordel.
Pomežiknil mi je pomembno, sedel k meni in mi šepnil
svojo ponudbo v uho . . . Dobil je klofuto in odkuril
jo je kakor poparjen pes. Drugi dan pa je prišel v fraku
in cilindru in zaprosil moje roke. Odšel je z dolgim
nosom ... a zvezal se je z mojim očetom, ki je bil
takrat na robu propada, in preselil se je k nam. Trgo¬
vina je zopet vzcvetela z njegovo pomočjo; vendar še
danes ne vem, kdo obeh je imenitnejše ukanil svojega
druga. — Zame je imel posmehovanje in zlobne opazke...
dokler ga ni nenadoma obvladala strast ter mu vzela
razsodnost. In sedaj mi je ležal pri nogah in cvilil in
jokal . . . kakor kužek, ki se dobrika gospodarju, da
pozabi storjeni greh.

Takrat je še pil . . . česar se je v zadnjem času
odvadil, ne vem, zakaj in kako . . . Vzela sem ga, ker

72

je bilo najpametnejše, vzeti ga . . . in ker sem spoznala,
da me nikoli ne ukloni podse in da ostane večno —
kužek pri mojih nogah. In tak je tudi ostal; samo da
ni bilo nobene plemenite udanosti v njem. Bestija je
divjala v njem, kolikor se ji je zdelo. Danes se je
sladkal in lizal, jutri je lajal in režal z zobmi. . . Pri¬
povedoval mi je s tisto nesramno brezobzirnostjo, ki
je mislil, da je efektna, o svojih ljubicah — umazane
štorije umazanega človeka. Bile so povečini izmišljene
in name ni vplival z njimi. A ko je konečno uvidel,
kako brezvspešen je ves njegov trud, je zlezel zopet
pod klop in javkal in moledoval krog mene...  pa
vzbujal mi je samo stud, kakor mi ga vzbuja menda
še danes. — Saj nisem zahtevala ljubezni od njega;
— iskal je bil priležnice in ne žene. In tudi jaz ga
nisem vzela iz ljubezni, osleparila sem ga celo za
priležnico ... Pa kaj sem tudi hotela storiti, ko mi je
prišel s perverznimi zahtevami starega pohotneža? —
Slutila sem bila propalost moških; a kakoršno mi je
razodel Tonin, take nisem slutila. — Ta Gizela danes
in njen otrok — Tonin je oče temu otroku ... In
tvoj brat je vkljub temu v bistvu celo dober človek; —
odkod torej ta brezmejna pokvarjenost? — Pa čemu
vprašanje? Ko bi ne bilo žensk, ki se prodajajo, bi
tudi tega ne bilo. In Tonin si je vedno domišljeval, da
me je — kupil. Sama sem si kriva vsega tega. Tisto
maščevanje nad življenjem — neumnost in laž! Živ¬
ljenje je lepo, a ljudje so grdi in njih hinavščina. In
čemu obupati radi ene same umazanosti? — radi

73

enega samega greha? — Samo v vodi se navadiš
plavati . . . zaplavaj torej v življenje in plavaj, dokler ne
priplavaš do školjke, ki je biser v nji. — Jaz sem
priplavala, dragi. Ali pustiš, da me zopet odnese val?
(Iztegne roke proti njemu). Pridi, duša, in ne obotavljaj se!
Samo ljubezen je sreča na zemlji. In samo enkrat v
življenju se nam ponuja ta sreča. Ali jo pahneš od
sebe? Ali ni vredna tudi najvišje cene? — Brez tebe
mi ni živeti, Maks. Ti moraš razumeti, kako silno je
vzplamtela v meni ta vroča in mogočna ljubezen . . .
po vsej tej blazni in odurni preteklosti ... In da
se moram boriti za to srečo, ki mi je zasijala,
boriti r.a življenje in smrt, — to ti mora biti jasno,
če si pogledal v mojo dušo, ki ji ni več življenja
brez tebe. Ne obsodi me na smrt, dragi, ko ti prinašam
življenje! . . .

Maks (se ji umika samo na pol). Tonin je moj brat,
Pepina!

Pepina. In kaj je potem ? Saj nisi imel nikdar nič
skupnega z njim. V mladosti si ga komaj poznal. In
ko je šel v svet, se ni brigal za dom; pa tudi vi drugi
niste koprneli za njim. To je slučaj, da se je sedaj
spomnil nate in te povabil — z bogve kakšnimi nameni.
In kakšen brat je to? Najmanjše podobnosti ni med
vama. Ali čutiš le trohico sorodnosti z njim? ... To
ni tvoj brat, Maks. Nikar se ne varaj; on ti je tuj,
kakor je meni tuj in neznan. (Prišla mu je popolnoma blizu
in si ovila njegovo roko okrog pasu).

74

Maks (se je nehote izpozabil in začel božati njeno golo laket).
Res je, ljubica! Ni mnogo sorodnosti med nama. Nikoli
nisva občevala. Ali nekaj sitnega je vendar tu zraven,
nekaj grdega ... Ko bi se izneveril bogvekomu, magari...
ali — bratu! Breme je pretežko, Pepina. Grdo je.

Pepina. Nič ni grdega, duša. Spomni se, kako
pobožna je bila najina ljubezen, ko sva se nenadoma
zavedla v objemu! Kako lepa sreča nama je sijala vse
te dni, ki so zbežali tako brezmejno naglo ... In ta
ljubezen te ni minila, dragi. Saj si vendar drhtel v isti
sreči z menoj! In čutiti si moral, kako je božanska
harmonija objela najini duši iii ju zvezala na veke.
(Se tesno privije k njemu in mu pogladi lase s čela). Ti ne veš,
kako te ljubim, dragi! Brezkončna je moja ljubezen .. .
In ti si moj . . . moj . . . (Se vsesa z dolgim, omamljivim po¬
ljubom v njegove ustnice).

Maks (jo objema). Saj si lepa, ljubica! Tako sladka
so tvoja usta . .. tako razkošno je tvoje telo . . .

Pepina (se mu nežno zopet izvije in obdrži njegovi roki
v svojih). Hvala ti, duša! Koliko rajske sreče je zopet v '
meni . . . (Se veseli kakor otrok in ga hoče za roko peljati na vrt).
Pa pojdiva na zrak, ljubček! Jaz sem potrebna solnca
— še par trenotkov je do zahoda. Plesala in vriskala
bi, ah ! . . .

Maks (jo objame krog pasu, vznemirjen). Ne, ljubica,
pojdiva gori! Koprena je padla na mojo vest ... in
bogvekam je zdrsnilo tisto breme! Odleglo mi je, srčece.
Rad te imam ... a zunaj naju lahko kdo vidi . . .

75

Pepina. In kaj, če naju vidi? Jutri sva čez gore
in doline . . . Pojdi. Maks !

Maks. Čez gore in doline? Ne bledi, Pepina!
To je vendar neumnost . . . čemu nama je treba bežati?
Ali je treba, da kdo izve za najino razmerje? Pojdiva
gori, Pepina!

Pepina (ga izpusti in potegne zamišljeno z roko preko
čela). Razmerje? Ti praviš razmerje? Kaj je to? Ali sem
se izgubila v labirintu?

Maks (jo privije zopet k sebi in ji šepne nekaj v uho).

Pepina (se umakne z glavo od njega in ga s strahom v
očeh pogleda). Ti me ne ljubiš, Maks 1

Maks (veselo). Seveda bi te ljubil 1 ... Ta trenotek
bi te ljubil! . . .

Pepina (se mu odtegne in se obrne od njega). Meni ni
prešerno pri srcu . . . Jaz ne vem, kako mi je . . .
(Se naglo zopet obrne k njemu). To vendar nisi ti, duša?
Kakor da me je objel Lubin . .. Kaj je prišlo vate tako
nenadoma? — Tako mi je, kot bi se bil ravnokar od¬
trgal od mene . . . Poslušaj, duša 1 Tako čisto in pobožno
je moje hrepenenje ! Tako veličanska je moja ljubezen! ...
In ti hočeš ostati v tej sredi, ki je gotova smrt najini
ljubezni? Danes je zadnji dan pretvarjanja in varanja;
jutri se napraviva v novo življenje, v najino življenje ...
Maks, ali ne čutiš velikosti in svetosti tega hrepenenja
— za srečo, ki ji greva naproti?

Maks. Jaz te ne razumem, Pepina. Čemu toliko
besed? Ne vem, v kakšno občutje si se posilila? . .

76

Jaz nimam potrebe po kakšni heroični ljubezni. Čemu"?
Nobenih svetih in pobožnih čuvstev ni v meni. Narobe:
zelo pregrešno mi je pri srcu . . .

Pepina. Molči, Maks ! Ti vendar ne govoriš resno?
Ne govori o grehu, kjer poznam samo ljubezen!

Maks. Za božjo voljo, kakšne ljubezni hočeš od
mene? Ali ne vidiš, da je samo greh, ki je zbezljal za
teboj ? Ali res verjameš frazam, ki so jih rodile tiste
razkošne noči? — Ne varajva se, ljubica! Nikamor ne
grem s teboj, ker nisem ustvarjen za pustolovstva. Grešil
sem! Tvoje grešno telo me je zapeljalo. Tvoje grešno
življenje me je omamilo in vzbudilo v meni strast in
poželjenje . . . Komaj sem premagal vest, že se mi zdi,
da se je oglasila v tebi ... Ali naj menjava ulogi, da
se nadaljuje komedija? — Ne bodi neumna! Kaj hočeš
s tisto teoretično ljubeznijo? Tako lepa si v grehu!
Tako čudovito lepo znaš grešiti! ... in sedaj se hočeš
posloviti od greha? Kaj ti ostane?

Pepina (je bila sedla na stol pri mizi in se zagledala s
topim pogledom skozi okno). Pusti me, duša! Jaz ne vem,
kaj se vrši v meni. . . . Tako prazno mi je hipoma v
srcu . . .

Maks. Ne bodi sentimentalna! To je barvna
slepota . . . Grešila sva, — to je vse ! Ali ne vidiš, da
ni bilo ljubezni v meni? — Greh, pohota, nasladnost ...
to je vse. Don Juanstvo, Pepina! Ne vidiš, da sem tudi
jaz don Juan? Kdo ni don Juan? In ti iščeš njega, ki
ni don Juan ?

77

Pepina (dvigne glavo, z rosnimi očmi). Tebe iščem,
Maks ! Zakaj govoriš tako brezbožno ? Ti nisi don Juan !
Ti si nisi sam s seboj na jasnem v tem trenotku. Vse
te prisiljeno pregrešne besede, ta pretirana zavest greha,
ki je legla na tvojo mlado vest — vse to vrvi in se
mota v tvoji glavi ... in zato si domišljuješ, da si lopov
in zločinec . . . Saj ni res dragi! Ti, ki ti je duša tako
dobra, tako popolna in bogata, da je mogla tudi mojo
poplemenititi in dvigniti iz smradu in blata ... ti nisi
navaden pohotnež! Ti si prepošten, Maks, in samo zato
te je obvladala ta slabost in obremenila tvojo otroško
dušo. Ti nisi grešnik, dragi! Ti si čist . . . Tam ni greha,
kjer je ljubezen. In ljubezen je najlepše na svetu, zakaj
bi bežal pred njo?

Maks. Ne bodi otročja, Pepina! Saj si tudi ti
iskala samo greha pri meni! Šele danes, ko je zagrozila
ločitev . . . šele danes si se zavedla te svoje — visoke
ljubezni. Včeraj bi ti ne bilo prišlo niti na misel, po¬
begniti z menoj in zavreči vse te udobnosti pri Toninu.
Eno uro prezgodaj . . . Počakal bi bil en dan, dva, in
tvoj glad bi bil nasičen, nikjer bi ne bilo te čiste ljubezni,
ostal bi bil navaden doživljaj, kakor Lubin, Podboj ali kdo
drugi. — Pokaj toliko sentimentalnosti? Grešila sva,
Pepina ... Ti sama si rekla: „greh je ljubezen in
sreča . . .“ in: „greh je potreben, kakor je potrebna
umetnost . . .“ —pokaj torej prazno besedičenje? Naj
ostane pri tem ! Najboljše je 1 Čemu si obteževati živ¬
ljenje ... ko je vendar precej vseeno, ali živiš v blatu
ali v zraku ?! — Če si ptič, živiš v zraku; če si žaba,

78

živiš v mlaki ... a žival si v obeh slučajih. Razvojna
zgodovina uči, da smo zrasli preko žab in ne preko
ptičev, — ostanimo torej v mlaki! —

Resnično sem si domišljal, da se je nekaj blagega
oglasilo v meni, ko sem bil tako nenadoma zardel v
dno svoje duše in ti ušel v gore. Mislil sem bil, da se
je javila vest, a sedaj vidim, da je bil samo strah pred
kaznijo. Poznal se nisem ; danes sem pa zagledal lopova
v zrcalu . . . Jaz ne razumem tvojega razpoloženja. Tuje
mi je. Tako ravnodušno mi je pri srcu, kakor bi barantal
z dekletom na cesti — in ti imaš solze v očeh? . . .

(S hodnika se slišijo koraki).

Maks (hipoma ves preplašen). Za božjo voljo, Pepina,
obriši solze! Oni že prihajajo . . . kako se izgovoriš?
To je zopet neumnost! Čemu jokati zdaj? — Prosim
Te, beži v svojo sobo, Pepina! Hitro, Pepina!

Pepina (vstane naglo, krčevito premagujoč plač, ki hoče
bruhniti iz nje, in odide na levo). Pusti me, prtjatelj !

0

79

III.

e

Devetnajsti prizor.

Maks, Tonin.

Maks (je vzel knjigo s pisalne mize in se dela, kakor bi
nekaj iskal v nji. Ko vstopi Tonin, ga pogleda izpod obrvi in
reče navidezno malomarno). O, ti si, Tonin? Drugi so
ostali v kavarni?

Tonin. Ali si sam? Kje je Pepina? Zdelo se mi
je, da si z nekom govoril.

Maks. A . . . tu hodim gor in dol in deklamiram
iz civilnega prava. (Se prisiljeno nasmehne). Kako je bilo
s Podbojem?

Tonin. Špas! Slišala je, da se ženi in prinesla
mu je otroka.

Maks (odloži knjigo). Podboj se ženi ? Kje, za boga?

Tonin. Vrag vedi! Šepetajo nekaj o Stremenovi,
a sam ni črhnil besedice. Ko je prišla Gizela, je tarokiral
naprej, kakor bi ga na svetu nič drugega ne brigalo.
Imenitno je bilo to! Ona mu je otroka molila pod nos,

83

6 *

on ji je pa srdito pogledal v oči in zavpil: „Pagat
ultimo !“ In ko smo se zakrohotali, nas je ravno tako
srdito premeril, potem pa spravil svojega pagata —
mirno, da je celo Gizela zazijala.

Maks. Haha, mož ima trdo kožo.

Tonin (skomizgne z rameni). Kaj pa naj bi bil tudi
naredil? Kar je hotela, to vendar doseže. On je sicer
za spoznanje interesantnejši . , . mogoče ga to malo
odškoduje . ..

Maks. Dober tek!

Tonin (si prižge cigareto). Ti se torej jutri odpelješ?
Ali pojdeš najprej domov?

Maks. Ne, čemu?

Tonin (nedolžno). Pa kako si se tako naglo odločil?
Ali sta se kaj sprla?

Maks (zardel). S kom?

Tonin. S Pepino.

Maks. Zakaj to vprašaš?

Tonin. Saj sta tičala ves čas skupaj! Ali je tako
nelogično moje vprašanje?

Maks (postaja bled). Na vsak način je čudno . . .
Kaj hočeš s tem ?

Tonin (s prodirnim pogledom). Nič! Svojega lastnega
brata vendar ne bom sumničil, da mi ženo zapeljuje?
(Se obrne proč). Zlasti, ker bi bilo morda verjetnejše, da
mi žena zapeljuje brata . . .

84

Maks. Pri tvoji ljubosumnosti pač razumem Pepino.

Tonin. Razumeš? Torej si bil vseeno intimnejši z
njo, nego se delaš? — Ali se je pritoževala? Haha! No,
razodeni mi, kaj si želi moja grlica? (Ker oni ne odgovori.)
Da bi ji popustil vajeti, kaj ne? Da bi mogla zbezljati
kakor junica na paši? . . .

Maks. Govoriš kakor ljubosumen mesar; po
mesarskem merilu in z mesarskega obzorja. Potem ni
čudno, da se ne razumeta. Če imaš moderno ženo, se
moraš tudi sam malo emancipirati svojih starozaveznih
nazorov o ženi.

Tonin. A, ba, čenčarije! Ti sam veš, da se ne gre
za nazore. Za simpatije se gre in za antipatije. Tu ni
nobenih nazorov in nobenih idej. Instinkti! Spolni nagon,
kakor ga čuti vsaka žival v naravi. Mene žene k nji;
njo tira od mene in h komu drugemu . . . mogoče k
tebi, Lubinu, Podboju . .. mogoče tudi k vsem trem in
še celi kompaniji zraven. A jaz ji smrdim! Pa za voh
se tu očividno ne gre. Saj sva iste familije, ti in jaz . . .
in vendar ji ti ne smrdiš, kakor kaže prilika . . .ha??
(Se razkorači pred njim).

Maks. Na tak način gotovo ne moreš živeti s
Pepino. Sicer sem ti hvaležen, da tako odkritosrčno
govoriš z menoj; ampak — dovoli! — povaljan konj,
ki brca brezobzirno krog sebe, trga vajeti in grize besno
v uzdo, ne more voziti z inteligentno, ponosno - lepo ...

Tonin (hitro). . . . kobilo! Hvala lepa! Zelo inte¬
ligentna primera! In galantna! — Ah, to je domišlja-

85

vosti v vas mladih! Mesar! . . . seveda! — Upal sem
bil, da se kaj zbližava, da se seznaniva . . . No, tvoji
nazori so nekje v visokih sferah; ne govore zastonj, da
si skriven poet.

Maks (malo osramočen). Jaz nisem imel slabe misli,
Tonin. Rad bi se bil kaj pogovoril s teboj!

Tonin. Razumem. — Inštruirati bi me hotel,
korigirati ... V staro železo spadamo, kar nas ni
„modernih“, kaj ne? — Ah, pojdi! Po nemških feljtonih
ste si načitali par tujih idej in sedaj se vam zdi, da
lahko od kraja kritizirate in reformirate. Individualizem,
osebnost — fraze ! Zenska emancipacija, — utopija 1
Izživeti se — budalost 1 In to so vaša gesla ... Napihnjen,
lepo barvan balon, kakor se otroci z njim igrajo . . .
Udari po njem, da se razpoči in ostane ti tenka cunjica
v roki.

Izživeti se?! — A kaj smo delali mi? Isto; samo
odkritosrčnejše, brez fraz in lepotičenja in predvsem
temeljitejše. Mi smo bili kakor jedro kmetiško dekle, ki
zavriska in se zavrti na peti, da ji krila zaigrajo visoko
krog bokov ... Vi ste pa kakor načičkana velikomestna
kokota, ki se boji nasmehniti se, da bi ji ne razpokala
šminka na obrazu ... In to je potem osebnost, indivi¬
dualnost ! Nekdaj so se oklepali v jeklo in čelade;
danes se oklepate v umetelne forme, v pravila življenja,
ki je pravzaprav bolj stilizirano nego umetniško. In
potem hodite okrog kakor dekoracije, ki so ušle iz svojih
interieurjev in nikamor več ne spadajo. Zato pa iščete

86

in iščete in ne najdete, kamor bi se prislonili, da bi ne
motili sloga. In to se pravi potem: iskati samega sebe!

— živeti svoje  življenje! — Kaj pa: Ne sosedovo? . . .
Izživeti se! — Kaj neki drugega, nego izživeti se?
Smešno: Vsakdo se hoče izživeti, samo vi ne veste, kje
bi prijeli ... od same stilizirane sile! Od samega
debatiranja in filozofiranja! Vi se hočete izživeti v teoriji,
mi smo to delali v praksi.

Maks. S pijančevanjem, ponočevanjem, vlačuga-
njern . . .

Tonin. In kaj si ti boljšega doprinesel do danes?
Ali si amputiraš nagone in strasti? Ali jih kratkomalo
zatajiš? — Seveda! Pobarvaš jih in sfriziraš, spredaj
pa obesiš ščit: duša . . . Maškarada je gotova, nagon je
ubit. In vse je plemenito v tvojem življenju. Brez krivde
si in brez grehot. Saj je vse tako lepo utemeljeno v
tvoji duši, ki je čista in blaga in ne pozna strasti in
ne pozna zablod . . . Dušo ste morali prostituirati, da
vam služi kot spiritus movens v dejanjih, pri katerih
si naše  duše obraze zagrinjajo in se skrivajo v temo.

— Sama hinavščina je vaše življenje. Resne in imenitne
obraze režete in grozno važen je vsak korak. Če si
kupiš kravato, jo izbiraš teden dni po prodajalnicah,
da najdeš ono, ki je edina uglašena k tvojemu stilizi¬
ranemu jazu, ki bi ga — brez kravate! — bržkone
konjederec vzel. — Vse je umetniško v tvojem življenju.
In ker je vse plemenito, kar je umetniškega, so tudi
vaši grehi plemeniti in nedolžni, če se podajajo v —

87

slog. Nas eden je skrival glavo v ovratnik, kadar se
je vračal od greha; ti se vračaš z nasmehom zado¬
voljstva in umetniškega užitka na obrazu. In če
bi bil magari pomandral dekliško dušo, tebi bi ostalo
nasladje, kakor da si se dal očarati od Rodinovega
kipa . . .

Maks. Le ne predaleč, Tonin! Tolike rafiniranosti
ne najdeš v naši generaciji. Ravno narobe: mnogo
naivnejši smo od vas. Kjer se vi niti pomišljali niste in
ste hlastali po užitkih, kakor bi drobili sveže pecivo,
tam se že nam izpodtika korak nad vsemi možnimi
ugovori in pomisleki, ki nam jih našteva vest. . . Zavedla
te je strast, da nas vidiš kot črne hudobce in da ne
poznaš ostudnosti, ki bi je ne bili sposobni . . . Mogoče
ona ista strast, ki se imenuje tudi zavist in ki napastuje
starajoče se, kadar začenjajo opažati, da se svet ni vrtel
samo do njih, temveč da se vrti še naprej in da jih
pušča zadaj, vedno dlje in dlje . . . Ona ista strast, ki
goni mržnjo in sovraštvo med starejšimi in mlajšimi
generacijami, med odstopajočimi in nastopajočimi, med
onimi, ki so posedali in ki mogoče še posedajo, in med
onimi, ki jih izpodrivajo s toplih ležišč. Sicer sva brata,
a vendar spadava k različnim generacijam. Saj se kulturne
generacije ne vrste vedno vzporedno z rodovinskimi. In
posebno pri nas je trajala tvoja generacija že dolgo pred
teboj in se začenja šele sedaj umikati, ali mogoče šele
zavedati se, da nastopa nova in jačja, ki zavzame prej
ali slej pozicije in vas požene v kot po počitek in
užitek . . .

88

In ta strast te zavaja, da nas vidiš zlobne in
hudobne, zmožne vseh grdobij in vseh zločinov na
svetu. No, veruj mi, da korakamo ravno nasprotno pot.
Ni samo na zunaj obrnjeno naše — po tvojem —
umetniško prikrojeno in stilizirano življenje. Ker umet¬
nost ne more biti enostranska. In tudi obraz ne more
biti lep, če je duša grda. Zato si pa — če že ravno
hočeš — stiliziramo tudi svojo vest. In ravno ta je, ki
postaja tako tenkočutna in razdražljiva v nas, da si
mnogokrat že skoraj odločno stopati ne upamo. In zato
se ti tudi lahko vidi, kakor bi se hoteli izživeti samo
v teoriji. Naše življenje je tekmovanje z ovirami, ki nam
jih nastavlja vest; vi ste pa dirkali naravnost po gladki
cesti, mnogokrat seveda tudi naravnost v pogubo. Vi
ste zajemali življenje z veliko žlico, kakor ste pili tudi samo
iz bokalov in Štefanov; mi je zajemamo po malem,
okušajoč požirek za požirkom. Vi ste se izživeli
temeljitejše, si rekel ... da, mnogokrat tako temeljito,
da vas je ostala samo odeja ... mi pa živimo
temeljitejše. In zato tudi okušamo z večjim užitkom,
nego ste ga imeli vi. Pijanec ne čuti dobrote vina,
vlačugar ne slasti ljubezni; ravno tako tudi vi niste
okusili življenja, kakoršno je, ker si niste dali časa za
to . . . Kakor mi nudi majhna sličica, neznatna vinjeta
ob robu obskurne knjige mogoče več umetniškega užitka,
nego tebi največji umotvor ali cela galerija slik; tako
imam tudi od malenkostnega dogodka, enega samega
odkritosrčnega pogleda, ene same blage poteze v tem
ali onem obrazu mogoče več življenskega užitka, nego

89

si ga imel ti v vsem svojem razbrzdanem in pregrešnem
konsumiranju cele množice razkošnih in brezdanjih
orgij ... In če se hočeš norčevati iz našega gesla:
individualno, osebno življenje živeti . . . dokažeš samo,
da ga ne razumeš. Eden kakor drugi ste živeli —
uniformirane osebnosti. Z istimi kretnjami, istimi besedami,
z isto notranjo praznoto in z istimi skrokanimi obrazi!
Brez poezije je bilo vaše življenje; ker poezija je nekaj
delikatnega, rahlega, ki ne trpi zunanjega šuma in se
razprši kakor megla, če jo dirneš neljubo. Umetnosti
niste poznali ... in zato jo očitaš nam, ki hočemo z
njo preplesti živijenje in poplemenititi tudi najmanjši
čin v njem. Pa me zasmehuješ, če ne nosim brezokusnih
kravat in če zahtevam tudi pri svinjaku estetične
opreme ... A zraven pozabiš, da niti natanko ločiti
ne moreš življenja od umetnosti. Saj je vendar tudi
umetnost življenje, celo destilirano življenje, kakor ga
hoče naša duša . . . brez koncesij mesu in odurnostim
zunanjega življenja . . . duša, ki hoče vedno samo dobro
in lepo in se odvrača s studom od greha, laži in
zlobe . . .

Tonin. Frazarstvo! Besede, besede, besede! In
celo tuje besede! Ali si jih našel v svoji duši? — Vsi
govorite isto in vsi ste se naučili pri tujcih. To ste
potem lepe osebnosti! Samostojni, kar se da!

Maks. Nikar ne zamenjuj bistva s principom!
Temelj nam je lahko skupen. Pravilo je eno ... a
praksa ustvari milijon oblik. — Svojo lastno dušo išči!

90

Spoznavaj dobro in blago, ki je v tebi, in ne samo
onega, ki je v zapovedih in postavah. Oziraj se vase!
Zaklepaj se vase! In moli v svoji duši k bogu, ki je
v tebi! . . . Živel boš osebno življenje, izluščil se boš
iz uniforme. Tvoja dejanja bodo pristno tvoja, lepo
zaokrožena in kolorirana z niansami tvojih lastnih barv.
In kakor umotvor bo tvoje življenje ... Ne življenje na
debelo, — drobno življenje je pravo življenje. Manj
bučno je in grmeče; manj slave in aplavza užiješ, . . .
zato pa občutiš ono skoraj bolestno slast notranjega
vrvenja in kipenja, ki te mnogokrat globlje pretrese in
razmaha nego najneusmiljenejši čin usode. Tvoje srce
ni omamljeno od plesa in pijanosti, zato pa je vzhičeno
od onega tihega blaženstva, ki ti ga pušča tudi najneznat-
nejši utrinek zvezd, ki jih je polna tvoja duša . . . Dober
postaneš! Saj to je vse, to je bistvo življenja ... in
samo dobrota more zadoščati hrepenenju naših src po
sreči. Naj se ti zdi torej smešno ali ne: duša je prvo,
vse drugo mora šele iz nje in je samo spremenljiva
njena energija.

Tonin. A efekt je vseeno isti! Človek je lump,
pa naj živi v duši ali zunaj nje. In če vegetiram zunaj
nje, imam vsaj časa za uživanje, medtem ko ga ti
potratiš s sanjarenjem in stiliziranjem. Vrhutega je
vrhunec domišljavosti, zamenjavati svoja zasebna dejanja
in nehanja z umetnostjo ... Ko da bi mogel biti vsakdo
umetnik? Vsakdo popoln? ... Ko da je vaše življenje
popolnejše od našega?! ... Ali so plemenitejši tvoji
nagoni? Ali so manj sebični tvoji cilji?

91

Maks. Človek je slab, Tonin. Marsikdaj izpre-
govoriš lepo besedo ... in v srcu te zaskeli, ko da si
ironiziral samega sebe; a stremljenje gre k dobremu.
Razvitek pelje navzgor. In ker je duša po naravi blaga
in plemenita, mora postati tudi človek tak . . .

Tonin. Torej vendar niste še čez teorijo. Saj sem
rekel: fraze! Meso je nagnjeno k slabemu in duša je
padla v vodo. Pridi v konflikt... in jaz sem prepričan,
da zmaga tudi pri tebi meso . . . vsaj v glavnih vpra¬
šanjih : želodec in ljubezen.

Maks. Mogoče. Z enim skokom ne dosežeš vrhunca.
A razvitek gre navzgor. Hrepenenje naših duš se vzpenja
v breg. — In če ne zmaguje vedno samo dobro v nas,
je iskati vzroka v podedovanem balastu razvitka navzdol,
v hegemoniji mesa nad dušo. Saj je resnično, da se
marsikdaj strkljamo po klancu dol . . . mogoče še raje
nego bi plezali navkreber; a vendar je potjproti vrhu tako
jasno začrtana in tako pregledno markirana, da je
življenje ne more več zgrešiti in naj bi se izpodtaknilo
še toli in tolikrat.

Tonin. Povsod so dobra stranska vratca: izhod
za silo. — Če se tudi izpodtakneš . . . kaj to? Mala
ovira! Duša že zopet najde svojo pot . . . Človek je
produkt razmer in svojega vstroja. Če torej ni povsem
odgovoren za svoj značaj in svoj temperament, mu leži
izgovor na dlani: preko mene gre razvitek; a treba ni,
da bi dosegel že višek v meni. — Da, da! Duše ste
si iluminirali, cilje obesili višje; a sicer hodite po zemlji,

92

kakor mi . . . Brade ste dvignili kvišku, oči pa povešate
za grehom, kakor ona dva starca za Suzano . . .
(Se ustavi pred bratom). In ko bi te vprašal n. pr.: Ali

si že prelomil moj zakon v svojem srcu?-Nikar

se ne prestraši! V srcu sem rekel in n. pr.! Pri
tebi, ki nosiš vest pred seboj kakor bandero farno, pri
tebi ne bom izpraševal po dejanjih. Ti, ki toliko preživiš
v svoji notranjosti, — tebi je gotovo že v mislih težko
grešiti . . . (Šeta po odru, pa se zopet obrne k njemu). In kaj
bi mi odgovoril na vprašanje?

Maks. Lepo te prosim Tonin ... Ali ne čutiš,
da žališ svojo ženo s tem vprašanjem?

Tonin (se zaničljivo obrne v kraj). Ba! Seveda mora
biti odgovor — fraza! Neodkritosrčnost, laž . . . Torej
si ga prelomil. Ti si še daleč od viška. — Sicer pa:
jaz mislim, da je ni mogoče pogledati in ne grešiti z
njo v svojem srcu ... Ne zamerim ti . . . Ko bi hotel
vsakemu zameriti . ..

Maks. In vendar ni utemeljena tvoja ljubosumnost.
In tudi modra ni. — Zenska kakor Pepina je ne prenese...
In saj je vendar znano: čim živahnejša in razposajenejša
je ženska na videz, tim pravičnejše je njeno življenje.
Ker ravno nebrzdanost absorbira vso tisto energijo, ki
jo kaka svetohlinka porabi v greh.

Tonin (se je razkoračil pred njim). Ali sem dejal, da
jo imam na sumu?

Maks. Ne, ne . . . ampak ti se vedeš in govoriš...

93

Tonin (seta zopet zamišljeno). Da, da! Jaz čakam in
prežim, kdaj pride pravi. In trepetam pred tistim tre-
notkom, ker takrat pride pogin — zame ... V tej
ženski je toliko ljubezenske sile — in do danes še ni
bruhnila na dan. Če gledaš to pojanje in to hitanje,
to iskanje in hrepenenje . . . Nekdaj je morala okusiti
ljubezen . . . Mogoče samo oslutiti ljubezen — in njeno
prevaro. In od takrat si je želi nazaj in jo išče . . . išče
z vedno novimi nevspehi . . . ker ljubezni ne najde,
komaj prevaro. — Danes ga sreča ... in toliko, da ga
ne nagovori na cesti. In rože ji vzcveto na licih, priča¬
kujoče in nemirne ji postanejo oči. Pa je govorila z
njim besedo ... in zopet je mirna, razočaranje ji je
skrivilo usta, prevarano upanje ji je stisnilo srce . . .
In tako naprej, teden za tednom, vsa ta dolga leta...
človek pa glej in omedlevaj zraven in hropi od neznosne
ljubomornosti, medtem ko vse dehti v nji hlepenja po
ljubezni ... in naravnost kriči njeno celo telo po možu,
po ljubimcu ... A kakor bi ji bilo usojeno, iskati in
samo iskati in nikdar najti . . . vedno več se kopiči
razočaranja v nji, vedno več zagrizenosti, vedno več
pikrosti — kakor v ostareli deklici, ki se ne more
znebiti svojega devištva... Ker Pepini ni samo za moža;
njej je (se zopet ustavi pred Maksom) — za dušo ji je! Da,
dragi! Pri tebi so besede, naučene, ker so moderne, —
njej so življenje. In ker ga ne najde, ki bi se ji udal,
kakor bi se mu ona udala, ... z vso dušo in slednjo
nitko svojega življenja . . . zato je toliko gnjeva v nji,
toliko zlobnosti in maščevalnosti zoper nevoščljivo

94

življenje, ki jo je speljalo na led. — A jaz hodim poleg
nje in se ji vsiljujem in nastavljam ... in ne udarim
na pravo struno. In ona bi me pohodila in niti trenila
ne bi . . . in bi ne vedela, da je pohodila njega, ki je z
vso svojo dušo pri njej, z vsako nitko svojega živ¬
ljenja ... Pa to je premalo, razumem. Tudi ko bi
vedela! ... Ah, saj nisem sam kriv, Bog ve, da ne!
Ko bi mogel s svojega današnjega stališča razpostaviti
in voditi svoje preteklo živtjenje . . . Jaz nisem poznal
ljubezni. Lump sem bil, kakor smo vsi. Samo zabavati
sem se znal. — Pa sem se zaljubil v tega lepega
hudiča in sem norel in koprnel za njo...  a moje

roke so se zaman iztezale za njo, moja duša je zaman

hrepenela po njeni ... In ko sem jo gledal v njenem

nestrpnem pričakovanju in iskanju; ko sem gledal kako

izteza tudi ona roke, kako hrepeni tudi njena duša —
zaman ; tedaj se mi je nenadoma zjasnilo pred očmi...
in videl sem, kam se iztezajo njene roke, kam
hrepeni njena duša . . . Spoznal sem — ljubezen!
In v tistem hipu sem že tudi sam čutil v sebi to
ljubezen...  In bilo je v meni,  za čemur je iztezala
roke in hrepenela v svoji duši ... a bilo je prerevno
in preborno, zraslo na strupenih tleh zavoženega živ¬
ljenja . . . Nikdar ne najde poti do mene .. . tudi ko
bi vedela, ko bi spoznala. . .

In tako hodim za njo, kakor pes za sledom, in
voham in prežim, kedaj ga najde, kedaj ga doseže —
pravega... (zdrgeta po vsem telesu kakor v epileptičnem krču)...
da bi se zakadil vanj, da bi mu zobe zasadil v meso ...

95

(Drhti kakor v plaču, a počasi postaja mirnejši in se zopet obrne
k Maksu). In včasih ji sam vržem mrhovine pod noge.
To je kakor blaznost nad menoj. Kadar me premaga
nestrpnost, si zaželim rešitve, si zaželim konca . . .
Hotel bi, da ga najde ... In čudno: iz tega drama¬
tičnega konflikta si upam odrešenja, si upam zmage...
(Obraz se mu počasi zjasni in zadovoljen smehljaj mu leže na
ustnice). A ne najde ga. Ni ga na svetu, ki bi ne bil

don Juan. — Tudi nate sem bil pomislil. Slišal sem
to in ono . . . haha, mrhovina —, kakor Lubin, Podboj
e tutti quanti . . .

Maks (malo plašno). Pa če ga vendar najde?

Tonin (se strese). Jaz bi ga ubil . . . ubil! (Stopi po
odru, škrtajoč z zobmi in stiskajoč pesti). In ne njega . . .
n j o bi ubil! Samo ona mi je odgovorna ... in samo
od nje je odvisno.

Maks (ga prime krog pasu). Ne govori tako, Tonin!
Mogoče te resnično čaka zmaga . . . mogoče se ti bo
zazdelo, da ga je našla in te ravno v tistem hipu

zadene sreča, ki jo sanjaš. Saj ne more ostati slepa

Pepina! Kolikokrat išče človek sreče po svetu in se

zaganja kakor blazen v pustolovstva ... pa pride
trenotek in pogleda domov in se ozre krog sebe . . .
in glej: tu je sreča! Ves čas je čakala nanj in je jokala
za njim, ko je on blodil bogvekod in klical po nji . ..
Doma je sedela. In sedaj jo ima in jo stiska k sebi v
blaženosti in je ne izpusti nikoli več . . . Tako te najde
tudi Pepina, zaupaj, Tonin . . . mogoče ravno v tistem
hipu, ko se ji bo zdelo, da jo je našla drugod . ..

96

Tonin (s povešeno glavo, resignirano). „Kako brez
nade moglo bi srce živeti?" — Sicer pa: hvala ti!
Dobre besede se še nisem preobjedel. In oprosti, če
nisem bil posebno gladek s teboj!

Maks. Narobe, ti mi oprosti, Tonin! Jaz nisem
mislil najboljše o tebi, — ker te nisem poznal. A za
to uro sem ti hvaležen, brat.

Tonin. Meni se zdi, da si nisva mnogo bližja. Ne
vem — nekako strah me je pred teboj. Vrag vedi, saj
si dober človek, rad te imam ; a preveč te je na jeziku...
ti bi rekel: v duši. In ljudje, ki znajo vsak svoj korak
opravičiti, ki žive kakor po slovnici ... s pravili seveda,
ki jih izjeme samo potrjujejo — težko je. Sicer pa:
saj sem vam bil že od nekdaj tuj. Doma nisem bil
očetov sin, njegov komi sem bil. Oče je bil premlad
zame, oziroma: jaz sem mu prehitro zrasel. In vi
drugi ... vi drugi ste bili otroci ... ti si študiral.
— In pri vsem tem ... (se nenadoma zopet vstavi pred
njim). Maks! Nekako tesno mi je pred teboj. Vse te
dni mi je bilo . . . (Hripavo) Ali si samo  v srcu
prelomil moj zakon ?

Maks (omahne prestrašen in upira svoj groze-poln pogled
v brata). Zakaj mi ne verjameš ? Ali me smatraš resnično
sposobnega — za tako podlost?

Tonin (se obme proč). Saj ti verjamem . . . Torej:
Pepina! (Se hipoma zopet obrne k njemu). Ti bežiš pred
mojo ženo?

97

7

Maks. Ne, Tonin! Za božjo voljo, kaj ti hodi po
glavi? Jaz res ne vem . . . Tonin, prosim te, ali mi
dovoliš, da govorim s tvojo ženo?

Tonin. Nikdar! Ali hočeš, da bo še pljuvala name?
Zakaj ji ne bi raje kar dovodnice poslal?

Maks. Torej govori sam! Ona te ne pozna, Tonin!

Tonin. Maha! To kar stopiš in govoriš?! — In
ona — vsa vesela — mi poda roko in me stisne k
sebi: „Ja, saj jaz nisem tega vedela!" — Kako si naiven,
dragi!

Maks (sloni z žarečim obrazom pri klavirju in si nervozno
grize ustnice, kakor bi se boril z neko odločitvijo.)

Tonin (ga udari po rami). Nikar se ne ubijaj, brate!
Svoje breme že tudi sam donesem ... A sedaj malo
brezskrbnejše: iz kavarne se vračajo. Ali igrava partijo
Šaha ? (Razpostavi v naglici figure na mizici v ospredju in napravi
par potez za oba. Maks mu mehanično sledi. — Med tem se že
sliši prihajajoče. —)

Dvajseti prizor.

Prejšnja. Olga, dr. Lubin, dr. Podboj pridejo. Pozneje
Strelovka.

Olga (malo zasopla :) N-na, to bi torej bilo! Saj
vseeno ni tako dolgočasno to gnezdo ... A vidva
šahirata?! Zunaj buči življenje in meče svoje valove . . .

98

vrglo je Podboja, da smo ga komaj rešili besnega
objema. . . in vidva šahirata! A kje je Pepina?

Tonin. Menda je gori . . . Predstava je torej
končana?

Olga. Končana ... in junaku je čestitati! To je
bil užitek gospod Maks, lahko vam je žal. Pa za vas
seveda niso komedije. (Se obrne k Podboju, ceremonijozno):
Ampak brez debate: moj poklon, gospod doktor! V
mojih očeh ste postali objekt . . . resnično: nekaj po¬
sebnega je na vas, nekaj delikatnega . . . kakor gor¬
gonzola! . . .

Lubin. Haha, malo plesniv gorgonzola.

Olga. A toliko pikantnejši. Rezek, da bi človeka
žgalo po dlesnih ... Vi ste komedijant, gospod doktor!
Življenje vam je priprosta burka in vi se naslajate z njo ;
občinstvo pa vam je hvaležno, kakor vidite.

Podboj. Vstopnine še niste plačali, milostiva.
Pazite, da se ne zmislim in je ne izterjam !

Olga. Aj, gospod doktor, jaz se samo bojim, da
bi ne smeli menjati? !

Podboj (iztegne roke in našobi ustnice): Milosti - p-
polna!? . . .

Olga. N-a! Bi se vam hotelo? P-polno milosti-
p-polnih Gizel, kaj ne? — Ko bi ne bilo tega strašila
pred vami, doktor, tega škandala .. . Ženske imamo še
vedno raje kaj sladkega za desert. Jaz vam prorokujem,

99

7 »

da vas zapusti tudi zadnja pacijentinja in da vam nevesta
še danes vrne prstan, če ste ji sploh katerega dali —
odurni kakor ste že.

Podboj. Ne delajte se lepe, milostiva, in ne rišite
žensk, kakoršne niso. Narobe! Vse bodo drle k meni
kakor k čudežnemu studencu in vsaj na skrivnem, v
podzavesti bodo upale . . .

Olga. Kaj bodo upale?...  da jih pogizelite?
Lepa perspektiva za vas! In vaša nevesta, ki ste jo
tako junaško zatajevali?

Podboj (postoji). Zatajeval? — Hm . . . Spravili
ste me v zadrego, glejte! Sedaj res ne vem . . . Sicer
pa: ali ne veste, da je več vreden en spokorjen grešnik
nego 99 pravičnih?

Olga. To torej uvažuje vaša nevesta? Nekaj zelo
rafiniranega ste si izbrali. Jaz vam prerokujem vse
slabo. Že vidim rogove na vašem čelu ... za božjo
voljo: sechszehnender!

Podboj. Magari sechzenender! Ampak — dovolj
milostiva! Dovolj teatra, postalo bi mučno. — No, da!
Res sem jo zatajeval ... A ker že govorimo o moji
nevesti in ker se je sploh že začelo govoriti o nji,
dovolite, da spremenim ton pogovoru primerno. -— Zdi
se mi, da sem resnično zardel. Samo: ne razlagajte si
napačno tega sramu ! Dolgo že nosim laž na obrazu.
Prej je bila resnica, danes je laž, že dolgo je laž.
Samo bal sem se, odložiti jo in pokazati resnico . . .

100

ne radi resnice, verujte mi; samo iz bojazni, da bi
mi ne verjeli, da bi mi umazali z nelepo mislijo
moje novo življenje. Človek čaka ugodne prilike ... in
tako sem dočakal najneugodnejšo. — Prosim torej,
milostiva! Moja nevesta je nekaj tako nežnega, da bi
ne prenesla vaše frivolnosti. Kakor list rože, ki ovene,
če se ga dotakne neokretna roka.

Olga. Taka sramežljivost!? Kakor bi resnično
sklepal račune in začenjal nekaj novega ... In saj jo
poznam, vašo nevesto! Nedolžna kot angelj in rafinirana
kot zlodej. Angela in Satanela obenem. In poleg tega:
stilizirani mobel s frizuro a la Cleo de Merode. Pa ste
ji že preiskali ušesa? Grozno morajo biti velika, ker jih
tako skriva v laseh!

Podboj. To jaz še vse preiščem, milostiva! Nikar
se ne vznemirjajte!

Olga. N-na! Jaz bi ne mogla biti sigurna take
umerjene resnosti in programatične velevažnosti. Krinka!...
in izpod nje se vam izleže žival z mačjimi kremplji in
pasjim zobovjem. Le pazite, kaj vam pravim! Sicer je
kostimirana, kakor sama sveta Gudula; ali bogve, če se
ni samo oblekla za model ?! Enobarvnost je afektirana
priprostost. In če vam ne postanejo že prej dolgočasne
one večno sive toalete, brez barv in brez živahnosti...
potem se varujte, kadar pade maska!

Lubin. Ne govorite o dolgočasnosti, milostiva!
Gospodična Angela je slikarka. Sicer hladna lepotica ...

101

a tu je že skritega ognja, ki ga razpiha Podboj in si
ogreje ob njem svoje grešne kosti.

Olga . . . ki sežge Podboja in ga speče do srca,
da zapleše sv. Vida ples od samih muk in ljubomornosti.

Tonin. Ali prav res, Podboj: — če ti v resnici
zrasejo rožički?

Podboj. To se ne zgodi, dragi moj! Ona je čista,
jaz sem izčiščen. Saj vam priznam, milostiva: ugnali ste
me, da me je resnično malo sram pred vami vsemi.
Čemu sem se tudi hlinil in igral skrivalnice, če sem se
že enkrat odločil, da zavijem z dosedanje poti? Mari
mislite, da je šlo tako lahko? Moja nevesta . . .
Sicer jo brez dvoma profaniram, če govorim o nji v
ti družbi . . .

Olga. N-na! Kvitiramo hvaležno!

Podboj ... a če že ravno hočete, imejte svojo
lekcijo! Jaz se namreč itak poslavljam od vas. Ne
poslavljam se s sovraštvom v srcu ... Če sem za količkaj
hvaležen družbi, sem ji hvaležen zato, ker me ni mogla
vsega prežvečiti, marveč je pustila še toliko prvotnega
v meni, da postanem lahko nekaj boljšega ... Še se
dobi ljudi, ki jim ni treba preko strasti in greha do
resnice. In četudi sem jaz prikolovratil po taki poti,
moja nevesta se je izčistila v sebi, v svoji duši, in je
zagledala resnico, še predno jo je moglo zavesti življenje
za blodilkami — to je nemški „Irrlicht“, milostiva,
če vam je beseda morda tuja! Da! Včasih je dano

102

človeku — tudi ženski, milostiva! — tako intenzivno
duševno oko, da prodre globlje v življenje z enim samim
pogledom nego kdo drugi po tisoč zmotah in ovinkih.

— In jaz krenem s takim človekom z dosedanje svoje
poti in vas prepuščam usodi, kakor neozdravljivega bolnika.

Olga. Ta padar je domišljav!

Podboj. Vi ste me izzivali, milostiva, oprostite!
Svoje neveste ne dovolim mazati! . . . Sicer vam je vse
še precej neumljivo, pa počasi se že privadite Podboju

— ženinu.

Lubfn. Ti si torej resno zaljubljen, prijatelj?

Podboj. Zaljubljen ? Ti poznaš samo to besedo 1
Trenotno omamljenost, vzkipenje krvi . . . Privlačno silo
med dvema spolno različnima telesoma . . . Da, tudi ta
zaljubljenost je lahko močna, da mostove podira in
hrame ruši; a vendar ostane površna in — minljiva,
kakor hudournik po nevihti. — Ti ne poznaš besedice
„ljubim“. Jaz stavim, da še nikdar nisi izgovoril ženski:
„Ljubim te!“ — ker te je bilo sram, ker bi se ti zdelo
prisiljeno, neresnično. Rekel si: „Rad te imam! Pojedel
bi te!“ ... ali kaj takega. A ljubezni, prave ljubezni ne
poznaš. In človek je vendar že davno premagal ono
primitivno živalsko ljubezen. Duševno se razvija, telesno
je že prekoračil vrhunec. In ker je naravno, da je razvoj
hitrejši, plod popolnejši, če med dvema bitjema ni samo
telesno nagnjenje največje, temveč je tudi duševna pri¬
vlačnost in sorodnost najmočnejša, je jasno, da mora

103

stremeti narava ravno za tako ljubeznijo, ki jamči
absolutno harmonijo duš in ne spoji samo teles v minljivi
strasti. In samo ta ljubezen je prava in svojega imena
vredna. Vse drugo je pohotnost in vlačuganje, ali pa
trenoten izbruh telesnih nagonov. A kjer se strne v taki
resnični ljubezni dvoje sorodnih si duš — in magari, da
je ena izmed njiju že blodila bogvekod — tam ni vstopa
prevari, milostiva, tam ne rasejo rožički.

Olga (udari z nogo ob tla). Pa če vkljub temu zrasejo?

Podboj (resno): Potem so bile sanje, bil je slučaj...
Potem ni bilo ljubezni in ni škoda, če se vse skupaj
razblini. Saj je možno, da se človek moti. Ljubezen je
slepa in vidi dušo tudi tam, kjer je mogoče ni. A to
bi bil tragičen konflikt, ki mora vsakdo sam obračunati
z njim ... In v tem slučaju bi ne jokal za sanjami;
ker — po rezultatu sodeč — niso imele nravstvene
vsebine. Ko bi jo bile imele, bi ne bila možna nova
kombinacija. In rekel bi: človek, če si mož, obrni hrbet
in si priloži zaušnico!

Olga. Poglejte Podboja, on je v resnici zaljubljen ...
pardon: on ljubi. In že sama misel na prevaro ga
razžali. Interesantno, gospod doktor, prav za res!

Lubin. Ti si naravoslovec, Podboj? In ti ne dvomiš
nad seboj: — če sploh dvomiš, dvomiš nad njo! Vsa
čast tvoji ljubezni! — Narava nas torej ni ustvarila za
pleme ... da bi trosili seme na cvet in na cvet? In ni
ustvarila ženske za plod ... da bi sprejela in spočela

104

in se zaprla in donosila ? Ne! Ukazala je: poišči in
potrosi in se zapri in kljoči ob nji, da donosita skupaj! —
Haha, prijatelj moj! Ali se ti ne zdi, da si obrezal
naravo ? . , . da si ji vrgel dar pod noge, kakor ubožec,
ki je preponosen, da bi sprejel cekin?

Olga (ogorčeno). To je pa surovost, če vas prav
razumem. Torej nobene odgovornosti nima mož za
očetovstvo, za otroka ? — Vi niste človek, gospod doktor!
Fej! Kdor ne čuti v sebi poklica, biti tudi oče, vsaj
svojemu  otroku oče, ta ni človek, ta je žival in še
manj nego žival.

Tonin. Bik na gmajni — bi rekli pri nas.

Lubin. Kdo je mislil tako? Saj odgovornost vendar
še ni veriga!?

Strelovka (vstopi na levi in pozdravi s priliznjenim
nasmehom). Dober večer, gospoda! Če ne motim . . .

Olga. Kje imate Pepino ? Ali je ne bo dol ?

Strelovka. Jaz je nisem videla. Ti moraš vedeti,
Maks! Ali nista bila ravno skupaj?

Maks (ki je bil ves čas tih in čudno vznemirjen, s pogledom
povešenim nad šahovo desko, se zdrzne in zardi kakor otrok).
Jaz? Jaz ne vem . . . Zdi se mi, da je tekla gor.

Tonin (vstane od mizice). V dveh potezah si mat,
brate. Brez rešitve! Danes nisi za ta posel. — Povejte
Pepini, da jo čakamo, mama! In prinesite kaj toplega!
Mogoče čaja in peciva, ali kaj takega!

105

Strelovka. Hitro, Tonin! (Se naglo okrene in zastoka
od bolečine). Oh, ta putika, ta putika! — Takoj, Tonin!
(Odide zopet na levo.)

Tonin. S tabo je stvar torej resna, Podboj? Jaz
ti čestitam! Bilo k sreči! In prav res: če prenese deklina
vso tvojo preteklost, z današnjim škandalom vred, —
potem si dobro izbral. Za tako odločitev je treba dekletu
zrelosti.

Lubin (malo zaničljivo). Podboj je opravil generalno
izpoved, predno je zasnubil.

Olga. Tu si prepovem vsak cinizem, gospod
jezični! Prav je imel, da je opravil izpoved, popolnoma
v redu je. Vi bi seveda zamolčali svojo svetost in jo
peljali pred oltar kakor glavni ljubimec na odru. In ko
bi potem kapalo in kapalo v srce in ji razjedalo in
grizlo dušo ... bi se konečno mogoče celo zgražali
nad njo, ako bi nenadoma stala celo miljo od vas in
vam bila tuja kakor zadnjemu prisiljencu . . .

Lubin. Hoho! In nazadnje bi mi še rožičke nasta¬
vila ... in prav bi imela! Torej skesati se je treba?
Vi ste dražestna, milostiva!

Olga. In vi ste smešni, doktor! Kakor bi se bila
vam že ktera udala, dokler niste zatajili svoje prejšnje
ljubice? Dokler niste naravnost priznali, da je bilo vse
vaše dotedanje življenje ena sama velika zmota, ki je dosegla
višek lažnjivosti ravno v zadnjem razmerju? — In vi
bi ne vedeli, da je to predpogoj vsaki novi ljubezni —
pardon: zaljubljenosti ?

106

Lubin. Imate prav, milostiva! Zatajiti je treba,
resnično ; a kesati se ni treba. Bežite! Vi nas ne poznate.
Možje smo mnogo večji falotje nego si vi mislite; če
tudi se mogoče na skrivnem muzate: kako neumen je
vendar tak zaljubljen dedec! — Ker ve namreč niste
prav nič boljše, haha . . . Ne, ne! Vse je komedijantstvo,
milostiva! Sredstvo in taktika! Čemu bi se kesal, prosim
vas, ko pa je bilo lepo? Če je bil užitek fin, ga lahko
obnavljam še stokrat v spominu in uživam še stokrat
ob njem. Zatajim ga pač, če pridem na ta način lažje
do novih naslad; zakaj bi se ženiral ? Čemu bi bil
skrupulozen? — ko je vendar vsa umetnost zapelje¬
vanja laž in prevara? ... A kesanje mi niti na misel
ne pride. Saj je celo glavni užitek ravno v primerjanju
med dobrim in boljšim . . .

Olga. Lep konfiteor ste si zložili! Pa seveda:
možje ste oblegovalci in naskakovalci, — posedati
hočete. Kolikor več, toliko rajše. Od trdnjave do
trdnjave; ko pade prva, naprej do druge.

Lubin. Sedaj me razumete, milostiva. Samo v
toliko vam moram še izpopolniti to psyhologijo lju¬
bezni, da ste ženske nam popolnoma enake. Sicer bi
vas ne primerjal ravno trdnjavam — ker trdnjave se
ne udajo rade —, tudi ne stolpu slonokoščenemu . . .
ali recimo: lahko bi se vas primerjalo slaščičaricam,
ki hočejo kolikor največ prodati in kolikor največ kupcem.

Tonin. In to blago bi ti potem resno imenoval —
ljubezen?

107

Lubin. Kaj pa druzega? Ali mi prideš tudi s
frazami o ljubezni, ki je večna in trajna in ne zastara
in ne pozebe? — Nanje sem tudi jaz enkrat verjel . . .
samo enkrat ... In mislim, da tudi kdo drugi ne
verjame več nego enkrat. Takrat, ko k luni koprni in
verze kuje in ponošene šolne poljubuje, če jih je nosila
izvoljenka — in naj so se ji tudi noge potile v njih
kakor lymphatičnemu žandarju v službi . . . No, praksa
te iztrezni in ti dokaže zmoto, ki ni samo možna —
kakor pridiguje Podboj — marveč je celo nujna,
neizogibna . . . kakor smrt n. pr. ... In v vsakem, prav
vsakem slučaju. Pogača te mika, dokler si lačen . . .
tebe kakor njo.

Podboj. A dokler nisi sit, ne verjameš in ne vidiš
te možnosti. In če je ne vidiš, je tudi ni. Tu se gre
za večne čase in do konca dni ... In ker čutim v sebi
večnost ljubezni, ker sem v dno duše prepričan, da ne
omahne niti za trenotek več od nje, kdor jo je okusil
in našel pravi odmev ; zato tudi čisto nič ne dvomim,
da je ljubezen resnica vseh resnic, kakor je ljubimkanje
laž vseh laži. In zato se ji tudi brez pomisleka udam
in zažgem barke za seboj . . . Ker to je edino jamstvo,
da ti ni nič več do njih, če jih brez najmanjše bolesti
lahko zažgeš.

Lubin. Trhlih galej ni težko sežigati . . . Podboj
je zasanjal kakor mladenič v mesečini. To se včasih
pripeti človeku po neki dobi nasičenja in blaziranosti...
In dokler nima trdnjavskih ključev v rokah, tako dolgo

108

odseva večnost z njegovega čela; ko pa je tri tedne
palačinke lizal, se mu zahoče četrti teden žganjcev —
in večnost lopne v blato. — Laž in prevara! Opravi¬
čenje leži edino v tem, da varamo in mamimo tudi
sami sebe, da smo tudi sami za moment fanatični
verniki. Saj smo konečno samo igrača v rokah narave,
ki izigrava naša čuvstva in slasti v svoje popolnoma
vsakdanje svrhe in namene: v ohranitev rodu in ple¬
mena .. . Sicer se pa nič ne muzajte, milostiva! Z
žensko je ravno tako: Metulj, ki bi frčal od cveta do
cveta, pil in pokušal in srebal in se ne mogel napiti,
ker mu rase žeja od cveta do cveta. . .

Podboj. No, — logičen ravno nisi. Če nas izigrava
narava v svoje namene in če ji je resno s temi nameni,
bi morala izigravati žensko docela nasprotno. S hete¬
rami ne doseže svojih namenov . .. Dokazal si torej
samo, da ti izigravaš naravo in jo zlorabljaš v svoje
namene, ki so vse prej nego naravini. Saj to je ravno
ves konflikt med obema spoloma: za moža je ljubezen
doživljaj, za žensko življenje. En sam korak — in
ona je uklenjena za večne čase. Ker po svojem bistvu
ženska ni vihrava in veternjaška in igrava — materin¬
stvo je čednostno nad vsak dvom.

Lubin. In zakaj so potem same ljubice kroginkrog
in nikjer nobene žene?

Podboj. Temu si sam kriv, moj dragi! Kakoršno
hočeš, taka je ženska ... In ker ona dobro čuti, da
ne iščeš žene, temveč ljubico, mora  torej za teboj. Če

109

si ti metulj, spremeniti se mora tudi ona vanj. Saj
celo zahtevaš od nje, naj se zanemarja kot mati, da se ti
ohrani kot ljubica!

Lubin. Ali so vse ženske matere? Ali so vedno
matere?

Podboj. Saj jih je ravno dedec prisilil, da se
odrekajo materinstvu! Ko bi mi drugi znali biti možje
in očetje, bi si znali tudi vzgojiti žene in matere. Tako pa
caplja ženska za nami ... in če krenem jaz na levo,
je umevno, da tudi ona ne zavije na pravo. Capljala
pa je ženska do vseh zadnjih časov. Saj hodi mož z
laterno naprej! In ker je on zašel v varijete in šantan,
je morala tudi ona za njim. In zato je odložila mate¬
rinstvo, ker v šantan ne pojde z izbuhnjeno linijo pod
pasom. Tam ljubiš sloke in vitke črte ... In tako se
je zapisala Maltusu — celo sociologično podprt izgovor
si je naročila — in ti postala enakovredna v boju
življenja ... to se pravi: emancipirala se je tvoje nad¬
vlade. In posledica tega je, da noče več konkurirati s
teboj samo v ljubezni, temveč tudi drugače v življenju,
v zasebnem in javnem, pri delu in pri zabavi. — Sicer
pa ne bo dolgo, in vsa ta zavožena ženska emancipa¬
cija si zakrči novo pot in postane resnično moderno
gibanje, v katerem ženska ne stremi več za golo kopijo
moža, za trmoglavo enakovrednost v javnem življenju,
temveč se spomni svojega glavnega poklica — mate¬
rinstva in si v njem poišče ciljev in sreče. Saj se
popolnoma vzporedno že opaža tudi pri možu, da se

110

odvrača od don-juanstva, da premaguje svoje fantov-
stvo in se obrača k očetovstvu, ker tudi on se mora
konečno razvijati navzgor in ne navzdol.

Lubin. Kaj briga moža očetovstvo, kadar ljubi?
Kvečjemu takrat se spomni nanj — in sicer v sovražnem
smislu —, kadar se mu ga je bati. Resnično je torej,
da ga celo ovira pri ljubezni. Pa tudi sicer: vzemimo
zakon! Spominjam se neke slike — ne vem, čegava
je bila. V široki zakonski postelji ležita mož in žena.
Požar, ki ju je ravnokar objemal, je ugasnil. Mož je
utrujen zaspal, žena pa bedi poleg njega s skrbipolnim
obrazom in s pogledom, izgubljenim v daljavo. In vidi
se, da se ji podi po glavi misel kakor jezdec na konju,
ki dirja preko polja in se ga vidi skozi okno. Na
posledice misli, na misterij, ki se začenja to uro v nji...
A jaz bi se sprl s slikarjem. Saj ni res, da že takrat
misli na plod. Niti žena ne. Sicer ne zaspi kakor mož,
a jaz bi jo naslikal, kako škili k njemu izpod odeje in
se ne more odločiti, ali bi ga požgečkala ali ne . . .
Haha! To bi bilo resnično življenje! — Na plod se pa
spomni takrat, ko jo začenja — ovirati v ljubezni. In
spomni se z nevoljo v srcu, v najboljšem slučaju z
naivno udanostjo v srcu . .. Torej niti žena, prijatelj!
In ti iščeš pri možu  očeta?! Saj je rekel že Galen:
Omne animal post coitum triste praeter mulierem
gallumque.

Podboj. In ta petelin si bržkone ti. S tabo je
treba govoriti kakor s šolarjem:

111

V začetku je bil nagon, živalski nagon. Celo
periodično se je pojavljal, kakor pri živalih, ko je služil
samo prvotnim namenom narave: ohranitvi rodu. A
ko so se razvijali možgani vedno močnejše v človeku;
ko je bilo telo doseglo vrhunec in se je nehalo razvijati;
da, ko je začelo deloma celo nazadovati in je duša
prevladala v človeku in si podvrgla telo, takrat je
postal tudi spolni nagon odvisen od duše, možgan.
Takrat je stopil nov faktor k nagonu ploditve: spolnost
ni služila več samo njej in plemenu, temveč tudi oseb¬
nosti sami, človeku kot individuu. Takrat je izginila
periodiciteta, človek si je podjarmil svoj nagon in ga
izrabil v zabavo in razkošje ... Na tej stop.iji razvitka
so ostali petelini kakor si ti. — Človek pa je šel naprej,
duša je hotela ravno toliko participirati pri spolnosti
kakor telo in še več. In takrat šele se je rodila beseda
„ljubezen“. Prej je bil občutek, potem čuvstvo, konečno
ljubezen. Bil je akt in trenotek, užitek in naslada; a
trenotek se je širil in razpenjal, postal je čas — doba
— življenje. Ljubimkanje in trubadurstvo, zaljubljenost
in romantična norost . . . nastala je celo platonična
ljubezen, kjer je duša osleparila telo za njegov delež in
ga je skušala zadovoljiti s ponarejenimi surogati, ki so
bili včasih celo smešni in protinaravni. Bila je zabloda,
kakor jih je še sto in sto . . . stranpotic v razposaje¬
nost in perverznost. A ljubezen gre svojo ravno pot
za ciljem ... in četudi še ne doseže v vsakem slučaju
večnosti, stremljenje gre za tem in konečno tudi zmaga
na celi črti. Kadar dosežejo duše sposobnost, razu-

112

mevati se v slednji kotiček, da ne ostane skrivnosti
med njimi, kolikor v dveh prozornih kristalnih krogljah,
ki si bliščita nasproti kakor dvoje solne, — takrat se
bosta mogla spojiti mož in žena v popolni, čisti
ljubezni, ki ne bo trajala samo gotovo dobo, temveč
bo živela do konca dni in ostala mlada in sveža kakor
je bila prvi dan. In naj se še tisoč in tisočkrat najdejo
duše in zopet zgrešijo, vedno večkrat ostanejo skupaj
in se ne zgreše, dokler konečno ne zavlada večnost
ljubezni nad vesoljnim človeštvom in privede blodeče v
pristan, nad katerim gori svetilnik že tisoč let . . . Prosto
ti je torej, uhajati s poti v grmovje. Razvitek gre preko
tebe in je že bližje svojemu cilju nego seže tvoj zasmeh ...
A če že hočeš, ti lahko tudi treznejše, recimo matematično
podprem svojo trditev, da je cilj človeštva enoženstvo —
brez ozira na obstoječe državne ali cerkvene forme seveda.
Vprašaj statistiko! Narava ni ustvarila celega hleva žensk in
enega bika. Rodila je toliko žensk, kolikor moških. Če torej
upoštevaš, da bi bil ideal razploditve dosežen, kadar bi iz¬
vrševal to delo slednji par na zemlji, to se pravi: kadar bi
slednja ženska zadostila svojemu poklicu ... in da je to
mogoče edino v slučaju enoženstva, ko se ni treba niti ene¬
mu ženskemu bitju prostituirati in zapirati materinstvu .. .
potem boš razumel kažiprst narave, ki ga je postavila
v enakem številu obeh spolov. — Razvoj ljubezni ne
stoji torej samo pod patronanco duše, marveč je jasno
začrtan že v bistvu narave in je duša samo njeno
sredstvo kakor je njen stvor. Tu imaš torej sklenjen
krog. Če moreš uiti iz njega, pa uidi!

113

s

Olga (navdušeno). Bravo, gospod doktor! Advokat
ljubezni! Diplomo ste si zaslužili.

Tonin. Dobro, prijatelj! (Stisne Podboju roko kakor
mimogrede, a se vidi, da je v zadregi in da mu je čuvstvo res¬
ničnejše nego bi pričala gesta.)

Podboj (čuti nehote tudi zadrego pred Toninom in se
hitro obrne k Olgi). Aj, vi ribica! Vi ste tudi ena cap-
ljalk . . . hehe.

Olga. Sedaj bom capljala za vami, gospod doktor, za
vašo idejo. Petelini naj skačejo čez plotove, jaz pojdem za
razvitkom. Moj ideal je bila sicer prosta ljubezen; a ta je
samo pot, iskanje, hrepenenje. Človek se je zmotil pri
prvem, pri drugem, pri tretjem itd., a upal je pri vsakem ...
Saj bi bila sreča preneumna, ko bi že s prvim pogledom
vjel pravega, edino namenjenega, ki bi privezal za celo
življenje ... In saj ste vi, gospod doktor, tudi . . .

Podboj. Aj, aj — prebrisanosti ženske! Mogoče
vam je še malce več na tem, da se zmotite, nego da
resno najdete?!

Olga. Jaz vam dokažem, doktor... In vi, gospod
Maks, ali se ne strinjate s Podbojem?

Maks (s povešenimi očmi). Gotovo, milostiva, čisto
moje misli!

Lubin (malovažno). Fraze! Kakor bi se bili vsi šele
včeraj znova zaljubili . . . Kar je govoril Podboj — raz-
vitek, cilj — magari: priznavam kot ideal.  A beseda
sama že obsodi stvar. Ideal je vedno nekaj nedosegljivega
Tako ga je definiral celo Tolstoj: Kakor zvezda, h kateri

114

koprniš, a je ne dosežeš nikoli. (Z zlobnim nasmeškom).
Grau, teurer Freund, ist alle Theorie . . . Ha! Teorija
in praksa? Kaj staviš, Podboj? — Ne vem natanko,
kedaj je bilo, da sem odprl nenadoma vrata tvoje sobe
v ljubljanskem hotelu. Takrat je bliskoma hušknila ženska
za gardino in ošvrknil me je pogled — čegav pogled?
Do danes se nisem mogel domisliti; a ko si stisnil
Toninu roko, mi je šinilo skozi glavo . . . spoznal sem
oni pogled, Podboj, danes sem ga videl ... In kaj
staviš? (Samozavestno, s smehljajem triumfa na ustnicah, glavo
okrene napol proti vratom na levi, ki so se v tistem trenotku
malo odprla). Recimo: en mesec, dva meseca po tvoji
poroki, — če zopet odprem vrata tvoje sobe v ljub¬
ljanskem hotelu, zadene me isti pogled izza gardine...
(Skozi napol odprta vrata pokaže Pepina  svojo glavo na oder,
ošine Lubina s kratkim pogledom ter se hitro zopet umakne
nazaj. Lubin  je bil med govorom nevede iztegnil roko proti nji — vse
se izvrši nenadoma — tako da vsi hipoma razumejo: takrat je
bila Pepina pri Podboju!)

Edenindvajseti prizor.

Prejšnji, Pepina; pozneje Strelovka.

Vsi presenečeni strme z vprašujočimi pogledi v Pepino, ki je
takoj nato vstopila. Lubin sam je onemel pred njo in se pre¬
strašen umaknil nazaj. Podboj bulji vanjo, kakor bi se bal nekaj
katastrofalnega. Toninov pogled bega brez jasnega umevanja od
Pepine k Lubinu in Podboju.

Pepina (z malo zmršenimi lasmi in objokanimi očmi, a
veselim smehljajem krog ust, se ozira poredno okrog, kakor bi
se hotela malo poradovati njih zadrege. Potem vpraša naivno):

115

In vi drugi niste spoznali mojega pogleda? (Malo strožje.)
Podboj, ti me zatajiš, kakor te poznam! Ali ne vidiš,
da si izdan? On me je bil spoznal.

Tonin (z grozo v prepalih licih). Pepina?!

Podboj (stopi hitro naprej). Milostiva, vi ste bolni!

Olga (ga prehiti in ovije Pepini roko krogjpasu). Kaj
ti je, ljubica? Saj te trese mrzlica . . . Vročino ima,
gospod doktor! Ali te spremim v posteljo, Pepina?

Pepina (jo odrine narahlo). Ti? — Haha, kaj bom
s teboj ? On, ki bi edini imel pravico do moje postelje,
on me je zavrgel. Ne maram več v posteljo.

(Olga jo miri; Podboj hiti k Toninu, kateremu nekaj šepeče.)

Pepina. Nikar se ga ne boj, Podboj! Vidva sta
kvit! Ali ne veš, kdo ti je bil znesel tisto kukavičino
jajce, ki ga je zlegla Gizela? Tonin je bil junak! —
Le podaj mu roko, Tonin! Jaz sem ga maščevala nad
teboj. Računi so poravnani med vama, pobratita se!

Tonin (težko sopeč, hoče najprej s stisnjenimi pestmi na
Podboja; potem se nenadoma obrne pred Pepino). Pepina! Ti
si . . . za resnico? Govori, Pepina!

Pepina (s ponosnim, brezsrčnim pogledom). Za resnico,
Tonin! Tukaj sedi, slišal boš še marsikaj!

Tonin (sledi voljno ukazu, skrušen do smrti in trepetajoč
po vsem telesu. Tiho). Pepina!

Maks (je bil skočil in hotel planiti med oba. Ko je videl,
da je Tonin povesil roke, je obstal in zakril obraz z rokama. S
slabotnim glasom, kakor bi se še boril z odločitvijo). Usmiljenje,

116

Pepina! On je edini ... Vsi smo tolovaji ... On je
edini . . . (Odkrije obraz in zakliče). Tam je sreča, Pepina!
Primi in drži . . . Pepina! (Hoče pasti pred Tonina na kolena.)

Olga ( naglo priskoči in ga zgrabi za roko, prestrašeno
šepetaje). Za božjo voljo, ali pridete še vi ob pamet?
Primite jo pod pazduho, da jo peljeva gor! Saj je
bolna. . . (Glasno). Ali ne vidite, da je bolna? Gospod
doktor, pomagajte vendar!

Strelovka (je bila medtem vstopila na levi, s čajevim
servisom na pladnju. Ustavila se je pri vratih in bliskoma pre¬
merila prizor). Ta je bolna? Bič v roke, Tonin, pa bo
zdrava! (Postavi posodo na mizo in servira počasi.)

Pepina (navdušeno). To je beseda! Bič v roke,
Tonin, pa bom zdrava! Prisegam, da bom zdrava!
Sedaj je trenotek, Tonin ... ali nimaš biča pri sebi,
Tonin? Ali vsaj palico, drobno palčico? — Vidiš,
nikdar nisi imel biča seboj in zato si nesrečen. Človek
koprni po biču . . . Haha! A jaz ga imam gospodje!
(Potegne ličen pasji bič iz žepa in zavihti po zraku z njim).
Nekoga sem hotela . . . (švigne z bičem, da zažvižga). . . .
kogarsibodi. . . don Juana bi oplazila ž njim. Ha . . .
ampak tu izbirati! (Meri po vrsti Tonina, Lubina, Podboja
in Maksa. Pri zadnjem se ustavi njen pogled). Ti se Čudiš radi
Podboja, ljubček? Saj sem ti hotela povedati . . . vse
sem ti hotela povedati . . . Zakaj me nisi poslušal ? —
Sicer je čudno: ti si grd, Podboj! Kako si me mogel
premamiti?... Ah, seveda! Pitichinaccio iz Hoffmanovih
pripovedk. Kozav si in grbast ... Ali ni kozav in
grbast, Olga? — Saj je vseeno! Pri nekaterih ljudeh

117

imaš pač tak občutek, kakor bi morali imeti neko skrito
napako . . . karsibodi . . . Lubin ima lep nos n. pr. — ali
tebi se kar zdi, da bi morala stati kumara tam.

Strelovka. Vzemi ji bič, Tonin, in jo ošvrkaj!
Vzemi! Če ne, storim jaz!

Tonin (s povzdignjenimi rokami in s solzami v očeh).
Reci, da ni res, Pepina! Za božjo voljo te prosim . . .
Pa če tudi je res, Pepina — pozabi! Z odprtimi
rokami, glej! . . . Nikdar ti ne bom očital . . .

Pepina. Saj še nisi slišal vsega. Počakaj in potrpi,
vsi pridejo na vrsto. Tu poglej Lubina — on je bil
prvi! Malo sram me je, Maks, ampak on je bil prvi.

Tonin (se vzravna kakor od strele zadet, roke mu omah¬
nejo). Lubin?

Lubin (je bil edini, ki se je poslužil serviranega čaja.
Ko ga je Pepina imenovala, je prestrašen poskočil, da mu je
skodelica padla po tleh). To ni res, Tonin! Prisegam!

Pepina. Res je. In pred pol ure — tam pri oknu
je bilo — me je zopet poljubil . . . Don Juan si jo zapiše
v register, četudi ji je mogoče samo mimogrede ukradel
poljub . . . zapiše jo v register in to so potem njegove
gruntne bukve. Po sedmih letih, natanko na dan
obletnice, je prišel in zahteval svojo posest... Ne dvomi,
Tonin! Ali se ne spominjaš, da sem te nekdaj dražila s
storijo o beraču, ki je pobral na cesti zavržen jabolčni ogri¬
zek ? Lubin je bil ugriznil in vrgel proč — in ti si pobral,
Tonin! . . . A danes, tam pri oknu ... prisegam, Tonin !

118

Tonin (kakor zdivjan, z dvignjenimi pestmi na Lubina).
In ti si si drznil, žival? Zverina?

Pepina (hitro). Tu imaš bič, Tonin! Jaz ti po¬
sodim bič!

(Tonin se ruje zLubinom; ko mu vrže Pepina bič, se resnično
skloni za njim, a ta trenotek porabita Podboj in Olga, da ga

zagrabita; Lubin se ves prepaden umakne v ozadje.)

Pepina (se obrne zopet proč). Ah, kako je vse to
dolgočasno! Saj ni vredno besede, Tonin, čemu se raz¬
burjaš? — Olga, zaigraj nekaj! Iz „Carmen“ nekaj . . .

Olga (pogleda postrani Podboja). Saj bo menda res
najpametnejše. (Sede h klavirju in začne igrati.)

Pepina (se oživi že pri prvih akordih, a hipoma zapleše
in zapoje, koketirajoč med petjem z Maksom):

Ljubav doma je pri ciganih,
ne briga je zakon, ne sile vse. —

Če me ne ljubiš, ti me raniš,
če te ljubim, čuvaj se! . . .

(se ustavi pred Maksom): Ti si videl samo grešnico v meni,
duša! ... A prav si imel. Zenska, kakor sem jaz, ne
sme sanjati visoko. Iztegnila sem roko in ti si me udaril
po nji .. . ker nisi slutil Magdalene v meni...  Ti si
videl samo Carmen; a ko bi bil hotel dvigniti moje
zaklade ... po kolenih bi se plazila za teboj in bi ti
hila hvaležna za dober pogled. Sedaj je končano . . .
med sodrgo si me poslal... in tja sem se namenila . . .

Tonin (je bil vstal, velik in grozen, in gledal prestrašeno
v Maksa). Maks!

119

Pepina (se hitro obme). Seveda, Tonin! Tudi Maks!
On je bil zadnji, sedaj pride sodrga.

Tonin. Tudi ti, Maks?

Maks (obupno ihteč, se vrže Toninu pred kolena). Ubij
me, brat!

Tonin (drhteč v krčevitem plaču): O! . . . O! .. . (Zdrvi
skozi vrata na desni.)

(Podboj in Olga se naglo približata Pepini.)

Olga. Ti si bolna, Pepina. Saj vsa goriš! Pojdi,
prosim te! Pojdi gori, Pepina!

Pepina. Haha, bolna?! Pa še kako bolna! . . .
Maks me je ranil. Potegnil me je v nebesa in potem
me je vrgel dol . . . kako bi se ne ubila? — Ah, Olga,
— ti si imela prav: v školjki ni bilo bisera.

(Z desne poči strel. Olga, Podboj in Lubln planejo prestrašeno
za Toninom.)

Maks (ki je ležal plakajoč na kolenih, skoči pokonci, pa
obstane — kakor okamenel od groze — z blaznim pogledom na
Pepino.)

Pepina (skomizgne z rameni). Radi take bagatele . . .
Jaz mu ne morem pomagati . . .

Maks (se zdrzne in zdivja za drugimi.)

(Zastor pade.)

)

201605083

COBISS