Va n d a.
^/^Vistrla tčmna groba noč Vladarja, slavnega junaka. Ponfrs Slovanom, Poljcem moč; Objela smrt je kneza Kraka.
Orjaško grad v nebd se ti v i ga, Ob Visi i stari knežji grad — Po nebu zvezde noč užiga, I'o zemlji lčga nočni hlad; V noč knčginja strmi od grada Hči Kraka Poljca — Vanda mla< HrdU je blaga knčžja hči, Jednako v popji nežno cvetje, Kad;\r ga jutra z6r zlat«. In zemlja diha mladoletje. Todi obraza kaj dražčst Zastira kneginj: bolčst? Zakaj v očeh ponosnih, čistih Svetlo trepečejo solzč, Kot rose biseri po listih, Cc v lune svitu se bleste? — Sovraži jo usoda kleta. Zagrčbel komaj ji očeta Plačoč je hrabri poljski rod ln v sladki, neomajni veri, Da bil mu knez je mil gospod. Izročil žezlo knežji hčeri — Corjč, žc zbira se težak Nad njo in narodom oblak ! (Jul nemški knez o nje lepoti, PoslM jc slč do nje s prošnjo: Ljubiti knčginja ga huti,
Sicčr poz<lravi jo — z vojsko . . . Novico Vanda to pretečo, Premišlja trpko svojo srečo. »Ljubiti — tebe. tujec-knez. Ki Poljcem si sovražnik kleti? Ljubiti — če ljubezni vez Izdaja rod in dom moj sveti? . . , In včnder — vojske bič strašan, Krvdv jc v bdji slednji dan,«
Orjaško grad v nebd se dviga, Ob Visli stari knčžji grad, Po nebu zvezde noč užiga, Leži po zemlji nočni hlad ; V noč knčginja strmi od grrida Hči Kraka Poljca — Vanda mlada. Resede take govori: »Kar zvezd na nebu — v ljudstvu zai Junaških src živi, platnu: KadJir poslednje smrt objame. Takrkt le pridi on po nič, Osvoji moje si — sreč!«
Za vršen boj, dovolj napila Krvi slovanska se je prst. Dovolj pobrala mečev sila Junakov izmed poljskih vrst — A b6j porazil je sovraga, In Poljcev .je nad Nemci zmaga !
Sumč valovi kalni v Visli, Ob reki Vanda ičinno zroč
O boja dnčh minulih misli'
V	prirddi jutro, v nji je noč . . . Kaj tudi zmaga, Visla reka, Prinesla knčginji ni leka?
Sumč valovi, dalje spd, Za njimi Vanda se ozira Čez plan, namočeno s krvjö,
V	očeh ji živi svit umira . . . »Sirota Poljska, kaj gorjit
Rodila ti je vihra tri,
Kaj src končala zemlje tvoje!
Zdaj, bog Perdn, nc d.\j ti več,
Da lije kri, da vzdiga meč
Rod poljski — zbok lepote moje!«
Vzkipeli so valovi reke, Vzprejeli Vando v sč na veke.
Stčbor.
Izprememba.
rVm dno zvezdo jasno,	Ni oblaka, da zagrnil
Moja je ljubezen taka.«	Mojo bi ljubezen zvčsto:
Zvezdo pa oblak zakrije! —	Vedno bode, kakor bilo
»V srci mojem ni oblaka	Tebi prvo v srci m&to!«
To si nekdaj govorila . . . Zvezda zvčsta je ostala, Se ob isto solnce teka, Ti drugam si se udala.
Zoran.
M
m
Le jeden!
rßa oknu mi deva ihteča sloni,
Na vriši veselje odmeva . . . Ko radost bogastva vsem srcem deli, Kaj ona li srima je reva ?
Prišli so iz boja vojaki domdv, To bila sijajna je zmaga! — Kar bilo na vojsko šlo vaških s Lc jeden je žrtev sovraga.
I.e jeden! Zatd se po vriši glasi
Vriskanje in rridostno petje; Le jeden ! Zato nji solzd se oči, Ta bil je nje sladko imetje!
Zoran.
(Času primerna povesi i/, prihodnjih dob. Po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevesekdo.)
VIL
(Dalje.)
če gvardijan se ni žel na izprehod, zatd sva hitro in lahko opravila svoj posel pri njem. Najlepši uspeh sem dosegel v tem, da mi je izročil pismeno privolitev, s katero so mi bila odprta vrata na ženski oddelek. Za vse to sem plačal samd petdeset lir, kar se mi ni videlo preveliko.
Pred policijskim poslopjem odveže profesor konja pri zidu in me vpraša: »Kam greva najprej ? Obilo jc znamenitostij v belem mestu, da jih v jednem dnevi ne ogledava. Ako ti jc do tega, da poslušaš dober svet, kreniva najprej k pravosodni palači!«
»Dobro! Pojdiva tjkl«
Ko odrineva, opazim, da se jc napotilo za nama pet bratov kapucinov.
»Čemu korakajo ti za nama?« vprašam spremljevalca.
»Da naju nadzirajo. Takih redarjev kroži obilo po Rmoni, in marsikakšen greh je že preprečila njih roka!«
Ko mu ne odgovorim ničesar, dostavi ponosno: »Da, da, izvrstno naše redarstvo vtika svoj nos v vsako stvarco, in niti prah nc pade z mize, da ne bi zvedelo tega!«
»Vse se je izpremenilo!« vzdihnem sam v sebi, »samd slavna policija je ostala ista in vtika prej kot slej svoj nos v sleharno stvar!«
Nato se odpravimo po ozkih ulicah proti pravosodni palači. Nikjer ni videti človeškega obraza, in tudi pri oknih se ne prikaže nikdo. To vzbudi moje začudenje, katerega ne prikrivam spremljevalcu svojemu.
»To jc premoder ukaz nadškofa Jakopa!« — prične mi razlagati profesor. »Tukaj sva na oddelku zakoncev. Na tem oddelku pa jc zopet
vsakemu stanu odkazan poseben prostor. Tukaj sva ravno pri krojačih. Da ne tratijo časa pri delu, prepovedano jim je gledati skozi okna, ali pohajkovati po ulicah. Policiji naši pade v pest, kogar zasačijo redarji pri oknu ali na ulicah, čc se nc more izkazati s potrebnim opravkom. Zatd je redarstvu našemu toliko posla!«
Ozrem se po svoji petorici. Kakor strele jim švigajo pogledi okrog oken in vrat, da bi zasačili plen.
»Kogar zalotijo, ta plača?« vprašam.
»Gotovo, in na sedalu mu zapoje palica.«
Sedaj mi je bilo jasno, čemu so redarji takd strogo čuvali okna. Pokazati se ni hotel prestopnik zakona, in nadejal sem se, da odrine petorica moja praznih rok. Toda ni sc zgodilo tako. Tam, kjer so ulice prav zeld tesne, odpre se okno v pritličji, in sicer prav pred nosom učitelju z vseučilišča Sv. Simplicija. Odskočil je, da ga ni zadel vatel, s katerim je nekdo zamahnil iz okna proti njemu. Pri oknu pa stoji dolg, koščen mož i ček, krojač od nog do glave. Z dolgim vatlom suva na mojega strežnika, ki se mnogo trudi, da se izogibljc udarcem in da na drugi strani obdrži konja, ki se tudi plaši' kroja-Čevega kričanja.
»Grdoba!« vpije junak iglar, »ali sem te vender dobil v pest? Rasejo li tunike po drevji, da jih lahko brezplačno natresaš naser Dve liri si mi dolžan že dve leti! In jaz stradam, da sem suh kakor igla! Plačaj, siccr ti potarem vsa rebra! Prej se mi ne ganeš, dokler ne plačaš!«
Ze sc pripravlja, da bi z okna skočil na tlak, in sluga moj trepeta praznega žepa in bledega lica ter čaka, kakd se razmota vsa ta stvar. Toda rešijo ga bratje redarji, ki zavijejo prav v tistem hipu okrog ogla, in katerih se ni nadejal ubogi krojaček.
»Dober si za tri lire!« zakričf prvi frater birič in zgrabi iglarja za vrat, da se takoj strese kakor trepetlika na gorskem rebru.
»In osem palic ti odštejejo«, dostavi drugi porogljivo, »ker si sc kazal brez potrebnega opravka pri oknu!«
Pošteni rokodelčič jih zaklinja na vse svetnike in na krvavo stegno blaženega Antona od Kala, da bi mu zanesli. Ali biriči tistih dob so imeli jeklena in neizprosna srca, prav takd, kakor leta 2000. po Kr. r. Raztaja se mi srce, da seže m v pas in plačam redarjem tri lire, da izpustč krojača. Temu samemu pa plačam dolg vseučiliškega profesorja, in srce mu prekipi' od hvaležnosti, da kliče name vse blagoslove blaženega Antona od Kala!
Dospeli smo na kraj, kjer so se ulice razširjale v prostoren trg. Sredi tega trga jc stalo znamenito poslopje, na čegar sprednji strani je bila velikanska presna slika, v živih barvah kažoča našega Odre-šenika, ko izganja z bičem prodajalcc iz hiše Gospodove.
»Evo ti naše pravosodne palače!« izpregovon ponosno profesor Sv. Simplicija. »Takoj privežem konja k zidu, in potem si ogledava notranje prostore. Prepričan sem, da se ti napolni duša s strmenjem; izvestno mi pritrdiš, da je provincija naša v vsakem oziru najpopol-' nejša, kar jih ima oče papež na zemlji!«
Toliko da izreče, žc tleskne z dolgo svojo osebo po zemlji, da se zakadi prah izpod njega. Takisto stori tudi dnih pet redarjev in se od silne udanosti zvija po tleh. Kaj je provzročilo to nenavadno vedenje mojega spremstva ?
Po trgu mimo pravosodne palače prirožlja sedaj težka, srebrno okovana kočija, katero vleče osem tolstih dolgorepih belcev. Pred njo jaha tolpa jezdecev z dolgimi biči v roki. Jeden izmed njih švrknc ž njim proti meni, vender me ne zadene, ker mu je jermen prekratek. Da me je zadel, razmesaril bi me bil brez dvojbe na zadetem mestu. V kočiji sämi na vijoličasti blazini čepi' star mož, z zlato verižico ob rami. Izpod belih las mu gleda mrtvo okd, prav kakor bi se mu nič več nc ljubilo na božji zemlji. Videl se mi je ta starec jednak levu, . kateremu jc starost zdrobila gladne zobč iz lačne čeljusti!
Njemu ob strani sedi v nebeški krasoti svoji moja znanka, katero je moje okd prvič ugledalo tisto jutro med cvctjem gospod -skega vrta. Zdelo se mi je, da me je opazila in da se je sklonila na sedeži. Tedaj pa zavije voz v tesne ulice, da mi takoj izgine izpred očij.
„Sveti Jezus!« tarna strežnik, dvigujč se iz prahu, »kaj si storil, da se nisi zgrudil, kakor smo se mir«
»Za deset lir si dober!« veseli se frater birič.
»In za izdatno število palic!« dostavi drugi.
»Kdo je bil to?« vprašam radovedno.
»Za Boga«, odgovori profesor, »saj ti je morala že vse razkriti gola pamet! Bil je to največji naš dobrotnik, naš oče in ljubljeni služabnik božji, nadškof Martinus.«
»In ženska ob strdni njegovi?«
»Sestra njegova, zorna naša kneginja Marija!«
VIII.
»Oglejva si najprej civilni oddelek!«
Takd je izpregovoril učitelj z vseučilišča Sv. Simplicija, ko sva stala v visoki lopi pravosodne palače. Kreneva na desno stran po ši rokih stopnicah in dospeva na hodnik, v katerem se vrstč vrata pri vratih, prav kakor nekdaj na hodnikih samostanskih.
»Tukaj me vse spominja samostana !< rečem spremljevalcu. »Čemu toliko vrat ?«
»Pravo si pogodil«, odgovori profesor, »v samostanu sva. Ta oddelek pravosodne palače je izročen očetom iz reda svetega Frančiška, ki pa imajo zavezo, da so nam pridni in pravični sodniki.«
»Kaj?« začudim se, »očetom frančiškanom je izročeno vaše pravosodje ?«
»Čemu ne? Pravosodna palača se je morala zgraditi. Z njo se je dosegel dvojen namen: očetje iz reda sv. Frančiška so dobili svoj samostan, ne da bili kaj plačali; država pa svoje sodnike, ne da bi kaj plačevala. Zopet vzor, kakd se podpirajta posvetno in cerkveno oblastvo!«
»In po kakšnih zakonih sodijo sodniki vaši?«
»Zakonov nimamo ni kaki h. Nekdaj so jih imeli, ali dokazalo se je, da so vsi zakoni sveta izvirali od hudiča. Sodniki naši opirajo svoje sodbe zgolj na svoje knjige, bodisi na Sveto pismo, bodisi na spise blaženega Antona od Kala. Ker obsezajo sdsebno zadnji spisi samo resnico, pravične so tudi naših sodnikov sodbe.«
»Ne dvojim! Toda kaj je s pritožbami? Je li prepovedan vsa-keršen priziv do višjega sodnika?«
»Nikakor ne. Zlasti so nam sodniki naši župniki. Kadar župnik neče soditi, ali kadar nisem zadovoljen z njega sodbo, smem se zateči pred sodni dvor očetov frančiškanov, kjer teče vir neizkaljene pravice.«
V tem sva prišla do dvorane, kjer so se obravnavale pravde.
»Plačaj liro vstopnine«, opomni me sluga, »v dvorani pa se vedi spodobno, ker je pater predsednik oster!«
Plačam vstopnino fratru, ki je z veliko pušico prežal pred vhodom. Ko sva vstopila, bila je dvorana še prazna, samd tam zgoraj sta sedela pri dolgi hrastovi mizi očeta frančiškana, ki sta vestno prebirala knjige. Morda sta molila, morda sta se le hlinila. Dvorana je bila podobna velikanski kleti; nikjer ni bilo podobe, ne druge dike na stenah. Potisneva se v kot; profesor pa mi pravi: »Šele dva sodnika sta tukaj. Tretjega in patra predsednika še ni. Zadnji pride pater predsednik.«
»Prav tako je bilo pred 2000 leti«, mislim si, »tudi takrat so prihajali predsedniki zadnji k obravnavam.«
»Danes bode malo posla«, izpregovori sodnik pri hrastovi mizi. »Ti župniki nam pojedajo vse; kakd bodemo živeli, ako se nam ne izboljša justica ?«
»Da, resnico govoriš!« dostavi tovariš, »že včeraj jc podpisal pater predsednik dekret, s katerim se župnikom po deželi ukazuje, da se morajo zdržavati sodeb v pravdah, katerih vrednost znaša nad petdeset lir, in stranke vsekdar nakazovati k našemu sodišču!«
Vstopila sta še dva sodnika in frater pisdč. »Patra predsednika še ni«, zajezi se prvi, »vedno stara pesem! Mi se trudimo, pater predsednik spi; mi se oblačimo v haljo od kozje dlake, pater predsednik v svilnato kuto. Kje je tu pravica, ^onfratres:«
»^sfičesar bi ne rekel«, dostavi drugi, »ako bi bil mož le kos nalogi svoji! Vse zmede, kar mu pride pod palec, in jaz mislim, da talnega nezmožnika še nismo imeli na predsedniškem stolu. Kaj menite, confratres?«
»Takd je€, oglasi se tretji, »le nekoliko potrpite, pa bodete videli, kakd zmlinči denašnji slučaj, dasi je jasen kakor modro nebd.«
»Da bi mu premilostivi nadškof lc skoro dal boljšega naslednika! Vsakdo izmed nas bi smel po večji pravici sedati na njega stol. To C jc senca, nikar predsednik!«
V tem mnenji so se strinjali vsi. Ko pa je takoj potem vstopil / pater predsednik, videti bi jih morali, kakd so planili s sedežev in kakd so se priklanjali svilnati halji! Toda leta 4000. je bilo prav takd, kakor leta 2000. po Kr. r. 1 Pater predsednik še opaziti ni hotel globokih poklonov, češ, predsedniki so na svetu jedino zaradi tega, da se jim drugi klanjajo!
»Pričnimo!« Pater predsednik sčde, suhi frater pisar pa hiti na hodnik, da pokliče stranke. Prvi vstopi župnik Svetega Jakopa. Vsi sodniki in ž njimi pater predsednik vstanejo ter se mu poklonijo.
»Kakšna ti je zahteva, re verende?« vpraša predsednik sladko.
»Nocoj mi je nekdo pobil okna. Vem, da mi tega ni_storil drug, nego sosed Emilij. Ze nekaj časa mi nagaja, kjer more. Škode mi je 50 lir, toda zaradi posebno hudobnega namena naj mi plača 100 lir!«
»Pravična je tvoja zahteva, reverende!« oglasi se predsednik, »seriptor, zapiši sodbo, cum jure cxecutionis. Emilius plačaj 100 lir. Obravnava je končana!«
Dočim sc je pisala sodba šentjakopskemu župniku, vprašam svojega strežnika: »Ali se ne zasliši tudi tožena stranka? Naj li Emilij plača, ne da bi se mogel braniti?«
»Si li slep«, odgovori mi, »ali nc vidiš, da je tožnik mašnik, ki ne more govoriti drugega, nego resnico ? Pri nas, v tej vzorni pape- Tj ževi provinciji, smč zahtevati vsak mašnik, da se mu takoj izroči sodba s pravico do izvršbe, ne da bi se toženec klical pred sodišče. Ali si žc čul kdaj, da bi mašnik božji hodil po stezah krivice?«
»Nikoli ne!«
»Zatd vidiš, da so naše naredbe v tem oziru premodre! To je najhitrejša justica — proti sodbi ni dovoljena nobena pritožba — kar si je le misliti moremo. Ni Ii res tako?«
»Res! Cujva, o čem obravnavajo sedaj.«
V dvorano je v tem stopil človeček suhe rasti'; lakota in jedin-ščina mu je gledala pri slčharni gubi z bledega obraza. Z njim jc vstopil trebušast mož; polna skleda se mu je odsevala s tolstega in zalitega obraza. Oba obstaneta pred sodiščem.
»Kdo toži ?« vpraša predsednik.
»Jaz«, odgovori suhi možiček.
»Koliko troškov si založil?«
»Dve liri! Vse, kar sem imel!«
»Dve liri!« zagodrnjä pater predsednik. »Hek! Dve liri! Hek! Ako nimaš več, čemu sc pravdaš ? Vidi sc mi že, da si slepar! Vender bodisi, obravnavajmo in forma pauperum! Kakd ti jc imč in kaj si?«
»Hieronim Corvus! Vodo in stare cunje prodajam po mestu!«
»Nezaslišano!« zakliče predsednik, »kakšni ljudje se dandanes že pravdajo! Odstopi! In ti, toženec, koliko troškov si založil?«
»Petnajst lir! Cast bodi Bogu in Materi božji! In še ni šla zadnja iz hiše!«
»Frater seriptor«, ukaže predsednik, »prinesi stol zatožencu, da sčde! Kakd ti je ime ?«
»Deodatus Bos! Pomočnik sem florijanskemu cerkovniku, katerega mi Bog ohrani še mnogo let!«
»Sčdi, Deodate! Ti, Corve, pa nam razloži, čemu tožiš takega moža? Toda kratko, ker nismo tukaj, da bi poslušali prazne besede. Hitro torej!«
»Vodo prodajam«, pričnč tožitelj, »in stare cunje kupujem. Vse moje imetje je konjiček, ki mi nosi vodo. Če mi pogine, tedaj sem berač. In sedaj sem kupil na dan svetega Lavrencija od tega človeka konjička in mu pošteno plačal kupnino. Bilo je 150 lir! Vse moje
imetje! Bog se me usmili! Pogojeno je bilo, da je konjiček zdrav in brez hibe. Ali slep je na obe oči, in zatoženec ga neče vzeti, kar bi bi bilo pošteno in pravično! To je moja tožba, poštena in pravična je! Pomagajte mi, patri sodniki!«
»Kaj odgovarjaš, Deodate?«
»Tožba ni pravična. Zmenila sva se, naj tožitelj konja ogleda, in da mu nisem porok za hibe, katere lahko opazi sam. .Oglej si konja', dejal sem mu dvakrat in trikrat, .oglej si konja, konj ne more ogledati tebe!4 In res era ni mogel, ker je bil slep. Govoril sem res-
*>-	"O	ö	■>	1	'f-i-n-r-ie.-' 4 - J.V-----
pico, in zatd menim, da je župnik-sodnik pravično sodil, ko je zavrnil tožitelja.«
»Je li res takd: Ali je res govoril, da si oglej konja, ker te konj nc more ogledati:«
»Takd je bilo!« zaihti tožnik, »ali to so bile le zvijačne besede, nič drugega!«
»Odstopita!« zarenči predsednik. Vsi gremo iz dvorane. Po jako kratkem posvetovanji nas pokliče predsednik iz nova pred svoj sodni stol.
»ZaČujta sodbo! Hek! Hek! V imeni premilostivega nadškofa, očeta našega Martina! Pritožba - hek — Hieronima Corvusa jc neupravičena — hek — in nedopustna, zatd se zavrže. In to vse iz razlogov — hek — prvega sodnika in na podlagi Svetega pisma — hek — ki ne dopušča, da bi kdo trpel škodo, ako je govoril resnico! Hek! Obravnava je dognana!«
Hicronimus Corvus ječi, kakor zajec, če ga pes ujame. Deodatus Bos pa vsakemu sodniku poljubi roko in patru predsedniku celd obe. Potem grč žarečega lica iz dvorane, dočim se Hieronim solznih očij opoteka za njim.
»Spominja mc to postopanje nekoliko sodišč leta 2000.«, govoril sem sam v sebi, in čudo ni, da sem se dolgočasil na civilncm oddelku. Izrazil sem" željo strežniku, naj bi odrinila na kazenski oddelek. Zapustiva torej patra predsednika in njega sodnike ter kreneva po stopnicah v lopo in potem po drugih stopnicah v prostore, kjer je sukala pravica krvavi svoj meč. Pri tem morava prekoračiti neko temno in zatohlo sobano. Ko se je moje okd privadilo sdmraka, kazali so se mi tukaj zgodovinski znanci. Od »železne device« do »španskega čevlja« sem opazil vse slavnoznane člane nekdanje torture v novih in spopolnjenih oblikah!
»Čemu rabi to orodje?« vprašam profesorja z vseučilišča Sv, Simplicija.
»To je naša tortura«, odgovori zavestno, »in • nanjo smo sosebno ponosni!«
»Pri kakih zlodejnikih jo rabite?«
»Pri tistih, ki izvršujejo hudodelstva v duhu in mislih. Takim se zločinstvo dokaže prav težko!«
»Ali se s torturo posreči dokaz?«
»Vselej brez izjeme. Vidiš tedaj, da torture ni moči pogrešati v dobro urejeni državi. Ali ni res takd r«
»Takd je, kakor si govoril!«
Potem vprašam: »Sedaj mi še povej, ali so očetje frančiškani tudi sodniki na kazenskem oddelku, in če ne, kdo sodi ondu ?«
»Očetje frančiškani imajo s civilnim oddelkom obilo posla in tudi toliko dohodkov, da lahko izhajajo. Sedaj grade že dvajseto cerkev svojo. Zatd je nadškof Jacobus kazenski oddelek izročil svojim kanonikom, ker so itak slabo plačani in imajo le pičle dohodke.«
»Cital sem, da imajo po nekaterih državah državne pravdnike, ki s svojimi obtožbami preganjajo zločince. Kakd je v vas?«
»V nas je državno pravdništvo prepuščeno očetom jezuvitom proti temu, da jim kanoniki ustopajo nekaj dohodkov, katere jim prinaša kriminalna justica. Toda v tem oziru so vedni prepiri, ker očetje jezuvitje neprestano stokajo, da dobivajo premalo in da se jim državno pravdništvo nc izplačuje. Ali sedaj hitiva! Zvedel sem, da se ravnokar prične druga obravnava v stvarčh kapelana Primoža. Zanimiva bode, ker se kapelanu očita dolga vrsta hudodelstev, zlasti veleizdaja in krivo verstvo!«
Po hodniku, kamor sva dospela, gnetli so se fratri redarji, čuvajoči red. Ker se je danes sodil kapelan, prišlo je mnogo občinstva. Pri vhodu je tudi tukaj prežal nekakšen cerkovnik z veliko pušico v roki. Plačati se jc moralo pet lir vstopnine, kar je odgnalo nekaj radovednežev, ki so tudi hoteli poslušat. Dvorana, kjer sc je sodilo, bila je večja od dne na civilnem oddelku. Stene so bile prevlečene krvavo-rdeče, kar je spominjalo tega, da se v teh prostorih vrši krvavo pravosodje. Sodniki so sodili pri dolgi hrastovi mizi, pogrnjeni z rdečim prtom. Takisto so bili stoli rdeče prevlečeni, in sodniki sami so nosili rdeče talarje; vse jc bilo krvavo-rdeče, samd pater državni pravdnik je nosil črno haljo in sedel na črnem stolu, jednak črnemu vranu.
Razprava se je pričela prav tedaj, ko sem vstopil. Sodilo je sedem kanonikov Sv. Nikolaja; sodišču je načelo val prost Ambrož, zapisnikar pa je bil stari naš znanec, nadvikarij Grcgorij. Zatožne klopi ni bilo: tiste dni so morali zatoženci stati pred krvavim sodi-
ščem, in s težko verigo so jih na nogi priklepali k velikemu železnemu obroču, ki je bil v ta namen zabit v tla pred sodno mizo.
Danes je nosil težko verigo kapelan Primož in če se je nekoliko prestopil, vlekla se je za njim, kakor črna kača. Bil je šc cvetoč mladenič. Težko breme ob nogi ga ni trlo preobilo. Kakor vitka jelka »	je stal pred sodniki svojimi, in niti za trenutek sc mu niso na krasnem
obrazu kazala znamenja strahu ali groze, s katero je združen kraj, kamor so ga pritirali.
»Sedaj se prične v imeni našega gospoda in nadškofa obravnava proti tebi, kapelan Primož!«
Takd zanoslja prošt Ambrož in še vpraša: »Ali so troški založeni r«
»Dvestoinpetdeset lir se je vložilo v kapiteljsko blagajnico!« odgovori nadvikarij.
»Kdo jih je založil?«
»Prodali smo mu kravo in voziček in vse, kar je imel v kape-laniji svoji.«
»Dobro, dobro« nosljd prošt, »torej je vse v najboljšem redu!«
Tukaj mu seže v besedo zastopnik državnega pravdništva. Kakor suh pajek se razvije s črnega stola in zakliče porogljivo:
»Dvestoinpetdeset lir! In naš red je dobil za to obširno in težavno stvar samd trideset lir, dasi mu gre po dekretu nadškofa Jakopa šestdeset lir! Kdo ima v žepu ostalih trideset lir?«
Natd se tudi predsednik prošt Ambrož razkorači:
»Pater državni pravdnik«, odgovori mu pikro, »obravnavo vodim jaz, prošt Ambrož. Brez mojega dovoljenja nc smč nikdo govoriti, in tudi ti ne, pater državni pravdnik. Ker si pa govoril in nisi prosil dovoljenja, kaznujem tc z globo tridesetih lir, o katerih trdiš, da jih mora še dobiti tvoj red. S tem jc vse urejeno. Nadvikarij zapiši, kar sem govoril!«
Od srda kipeč vzklikne jezuvit-državni pravdnik: »Nadvikarij. piši tudi, da se državno pravdništvo pritožuje!«
»Dobro, dobro!« reče prošt, »le piši, Gregorij, dasi menim, da je taka pritožba nedopustna. No, o tem bode sodišče ukrepalo pozneje!« —
»Kapelan Primož«, obrne se natd k zatožencu, »ti včš, zakaj si tožen r«
»Vem«, odgovori le-ta z zvenečim glasom. »Očita se mi, da sem v srenji svoji oznanjal besedo božjo v narodnem jeziku in ne v tujem jeziku latinskem.«
»Jezik, katerega govori cerkev, nam ni tuj«, izprcgovori državni pravdnik ostro, »ne sm6 nam biti tuj.«
»Ali poznaš izgovor«, vpraša predsednik, »s katerim opravičiš početje svoje ? To ti je znano, da je slavni nadškof Jacobus tisti stari gorjanski jezik obložil s prekletstvom in ga sdsebno strogo prepovedal služabnikom božjim?«
»Znano mi je«, odgovori zatoženec srčno, »toda dotični dekreti nadškofa Jakopa so krivični in meni neveljavni!«
Ta odgovor vzbudi veliko iznenadenje in strmenje takd v občinstvu, kakor pri sodnikih.
»Pater Primož«, zatogoti se prošt, »pokori si jezik! Vse to te utegne spraviti na grmado!«
Zopet se oglasi pater državni pravdnik: »Besede toženčeve so nespoštljiva kritika nadškofovih dejanj, kar utemeljuje hudodelstvo veleizdaje. Tudi na ta slučaj razširjam obtožbo svojo!«
Kakor vidite, bil je to državni pravdnik po volji božji, prav kakor bi se bil izvežbal v poslih svojih že leta 2000. po Kr. r.
»Kaj še navajaš v svoje opravičilo?« vpraša predsednik zatožen ca.
»Sklicujem se na svetnike. Sveto vero sta nam prinesla v te kraje sveta brata Ciril in Metod. Nista jc oznanjala v jeziku latinskem, nego v jeziku ndrodnem. Ako sta mi v vzgled brata svetnika, Ciril in Metod, ne včm, kakd me tožite?«
Sodišče je po tem odgovoru nekako zmčdcno. Državni pravdnik pa se oglasi porogljivo:
»Brata svetnika! Pater Primož, tvoje teološko znanje stoji na slabih nogah. Saj ni čudo! Ako bi bilo drugače, ne bi bil zagazil 11a mesto, kjer te gledam danes krvavečega srca! Brata svetnika« — zdajci povzdigne glas, da kar grmi po vsi dvorani — »brata svetnika! Ali ti je neznan petdeseti dekret nadškofa Jakopa? Kaj ti govori ta znameniti dekret? Daje svetništvo vzeto bratoma Cirilu in Metodu za to p r o v i n c i j o, in to vzpričo skrivnega razodenja, katerega je bil deležen nadškof Jacobus!«
(Dalje prihodnjič.)
K spisu „Reformacija v Slovencih".
Spisal Andrej Fekonja. Pripomenek.
spisu: »Reformacija v Slovencih«, priobčencm v »Lj. Zvonu« X. S.—12., videli smo, kakö si jc nova vera Lutrova žc dosta rano prckrčila pot tudi v naše kraje in se je tukaj tečajem zlasti v drugi polovici XVI. stoletja utrdila takö, da je bila po velikem naporu odločnih katolikov in z raznimi nasprotnimi pomočki zopet zatrta šele v prvi četrtini XVII. veka. — Kakor je bilo istotam obširneje povedano, začel je res že nadvojvoda Karol, nadvojvoda v Notranji Avstriji, odločneje iztrebljati lutersko krivoverje v Slovencih, toda smrtni udarec je zadal luterstvu pri nas nadvojvoda Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand II.) z raznimi vladarskimi naredbami, s pomočjo še nekaterih cerkvenih naprav. No, med temi naredbami in napravami za odboj protestantstva in zopetno zmago stare vere katoliške je bil v öni razpravi govor samö o izgonu luterskih predikantov iz Štajerske, Koroške in Kranjske mcscca kimovca 1598. leta, in o reformacijski komisiji v Ljubljani, poslujoči od leta 1614.—1618.; dočim so vse ostale dotične stvari bile tam v tisku izpuščene, bržčas po kakšni pomoti. — Naj se torej öni nedostatek sedaj tu-le popolni.
Reformacijske komisije leta 1600.—1601.
Ko so izgnali protestantske predikante in šolnike luterske, stvar sevčda šc ni bila končana. Za glavo so bili sedaj na vrsti udje. Trebalo jc namreč povsod zopet h katoliški veri pripraviti meščane, kmete in prebivalstvo v obče; uničiti so se morali nasprotovalni napori plc-menitašev; utrditi se je moral mir in red v nezadovoljni ki h; odpraviti jc bilo nevarnost, da bi se povrnilo luterstvo. V ta namen je torej nadvojvoda Ferdinand odredil posebne komisije, katere so nadzirale in izvrševale posel protireformacije. Načelniki tem reformacijskim komisijam so bili škofje dotičnih pokrajin ali pa škofov namestnik - odposlanec. Ti možje so imeli nalogo, da hodijo od mesta do mesta, sklicujejo meščane v župno cerkev, izprašujejo jih o njih veri in vzprejcmljejo od njih prisego, da se bodo držali novopostav-Ijenih katoliških župnikov in od teh le prejemali sv. zakramente. Kdor se je protivil temu, dobil je tri mesece na premislek, v katerem času
razširila in
je mogel svoje imenje prodati in se izseliti v tujino; od prodanega blaga pa je moral vsak< izselnik pustiti desetino državi.
V	mestne svčtc so odbirali samd katolike; luterska svetišča so porušili in protestantske naselbine razdejali; knjige novoverske pa so brez izbere sežgali in uničili. Pred take komisije, zborujoče navadno po mestih, klicali so tudi iz dotičnih okolic župnike in duhovne pomočnike s cerkvenimi ključarji vred ter jih izpraševali za včrske stvari med njih Župljani, za katere so dobivali posebna navodila, ako je bilo potrebno. Ker so protestantje tu in tam nasprotovali komisijam in hoteli ovirati njih delo, pridejal je Ferdinand v nekaterih krajih za varstvo tudi četo ostrostrelcev; kar je učinilo, da je le malokje prišlo do resnega nasilja.
Posebc spomina vredne so take reformacijske komisije leta 1600. do 1601., delujoče v slov. Štajerski, Koroški in Kranjski. O njih delovanji navajam tu nekoliko posameznostij (ponajveč iz spisa dra. Iv. Križaniča III., 75.-77.).
V	slov. Štajerski je dežčlna komisija za ohranitev katoliške cerkve začela svoje delo meseca prosinca leta 1600. Na čelu tej komisiji je bil stavniški prošt Jakop Rosolcnz. Najprej je prišla komisija v mesto Radgono, katero se je protivilo vsem ukazom dežčlncga gospodarja in ie, opiraje se na močno svoje zidovje in na pomoč ogerskih sosedov, takorekoč vladalo samd sebe. Le z vojaško pomočjo je prišla komisija v mesto. Namesto protestantskih mestnih svetovalcev je postavila katoliške svetovalce; meščane, kateri so pobegnili v Ogcrsko, poklicala jc domdv, a onim, kateri niso slušali, pograbila jc imetje. Iz Radgone je šla komisija k Sv. Lenartu v Slovenskih Goricah. Ondu lutrovcev sicer ni bilo, toda neki drugi sanjarji so ro-govilili tam v Radehovi vesi, katere so imenovali »skakdče«. Komisarji so tedaj tem burkežem podrli in sežgali njih novo cerkev, tri najzrelejše hujskače pa zaprli. V Mariboru komisarji niso našli posebne luterske stranke; samd jeden zdravnik je bil zagrizen lutrovcc. Nego v Vindcnavi, kjer so imeli lutrovci svoje gnezdo, pa so komisarji cerkev, šolo in župnišče razstrelili in sežgali s smodnikom ter na istem kraji postavili krvavo sodišče; in ko so jim sodišče ponoči posekali, postavili so tri vešala. Na Ptuj i je komisija našla šestdeset ljudij, ki so bili ali cclo ali nekoliko Lutrovi privrženci. Dasi je bilo mesto Celje zeld okuženo, vender komisija ondu ni imela posebnega dela. Celjski meščanje, kakor tudi žalski tržanje so prisegli na katoliško vero in prinesli vse krivoverske knjige, da so jih sežgali. Prelepo lutrovsko cerkev v Sarfenavi so na veliko veselje sosednih
kmetov razstrelili. Tudi v Slovenjem Gradci in v Maren bergu niso imeli komisarji kaj opraviti in so se takoj napotili v Lipnico, samd da so gredo č razdejali dve cerkvi bedastih skakačev, prvo na nekem hribu poleg Lučan — menda pri Sv. Duhu, in drugo v Soboti.*)
Dokončavši delo svoje v gorenji Štajerski, prestopila je nadvoj-vodska komisija tudi v Koroško meseca listopada leta 1600. Tej komisiji je bil na čelu sekovski škof Martin Prenner, katerega je spremljal dežčlni glavar Janez grof Ortenburški, ž njim Hartman Ziegel, Angelus Costede, Volfgang Kaltenhausen in stotnik Krištof Prankh. S pomočjo 300 vojaških strelcev so protestantje v Koroški nekaj do-brovoljno nekaj pa tudi prisiljeni zopet vzprejeli staro vero; kdor pa ni hotel priseči na katolištvo, moral je v 45 dneh zapustiti deželo. V Beljaku je oboroženo krdelo čakalo komisarjev, da jim zabrani pot v mesto; toda niso se upali ustavljati komisiji, ker so jo spremljali vojaki. Meščanje pa v resnici niso bili takd hudi, kakor so se grozili; prčcej so se namreč udali in so še clobro pogostili komisdrje in vojake. Tudi Celovec je že najel 600 vojakov in oborožil tudi nekoliko meščanov, da bi šiloma branil novo svojo vero in komisiji ne pustil v mesto. Toda o pravem času je Celovčane prešinil strah; premislili so si, odložili meč in obljubili novo vero odpraviti iz dobra. Komisija jc šc zborovala tudi v Velikovci. Grebinji in v Volfsperku, kjer je bilo v bližnjem gradu Payerhofnu središče ondotnih protestantov; vender s pomočjo 100 vojakov, stražeČih pred mestom, bila je dna luterska molilnica s pastorjevo hišo vred porušena do tal, in razdejali so tudi protestantsko pokopališče. 2)
V Kranjski je komisija delovala sdsebno na Gorenjskem meseca svečana in sušca leta 1601. V tej komisiji so bili štirji komisarji: ljubljanski škof Tomaž Chrön, načelnik, dežčlni glav&r Janez Lenkovič, vicedom Jožef Rabatta in Filip Kobencelj; trije podkomi-sarji: gg. Jak. Hauman, Seb. Konstantin in Grimšič; poleg teh mnogo spremstva, služabnikov, vojakov i. t. d. Ta komisija je tedaj že leta 1600. in zopet naslednjega leta v Ljubljani na včlikem trgu sežgala mnogo krivoverskih knjig — vsega skupaj baje osem vdz in razdejala tudi pokopališče ljubljanskih lutrovccv. Potujoč po deželi od kraja do kraja, prispela je reformacijska komisija med ostalim v Kamnik, kjer so meščanje zahajali k luterski službi božji v Podgorje, v kriško graščino in na Zaprce. Komisija je v Kamniku začela svoj posel dnč 8. svečana 1601. leta. Škof Chrön je govoril v mestni hiši; pokorni
») Prim. Orožen: Dek. Kötsch 338., Dek. Cilli 65.
-) Vid. K. Tangi: Reihe der Jiischofe v. Lavant 256—7.
meščanje so prisegli na katoliško vero, samö štiri osebe so bile izgnane. Tudi precej krivoverskih knjig so komisarji očito se/.gali na trgu in sc mudili tri dni v mestu, menda pri nekem Petru Savniccrji, kateri je bil leta 1603. mestni sodnik. Potem so šli komisarji dne 11. svečana v Kranj. Poslali so najprej v Križ po Krištofa Mikuša. lutrovca, ker so njega sinovi ponoči grozno umorili pobožnega katoliškega meščana Lovretiča. Drugi dan je Chrön v Mihaela Harcrja hiši dolgo govoril meščanom, naj opustč krivo vero; potem so razven jednega ali dveh vsi prisegli zvestobo Bogu in nadvojvodi. Potem je komisija poslala Krištofa Harerja s 6 konjiki in 150 kmeti v Tržič, kjer so se prebivalci takoj udali; potem pa v Križ pozvedovat, kakd se je zvršil dni umor; natd so jih nekaj ujeli, hišo Mikuševo pa razdejali do tal. Dnč 17. svečana je odrinila komisija tudi v Loko in se za tri dni vrnila v Kranj, Jcjer je zahtevala od svetovalstva poročila, kakd je zvršilo njena povelja. Ko so bile že prej na trgu blizu sramotnega odra sežgane luterske knjige, morale so še napdsled pred komisijo v Kranji luterske ženske, katere so vse prisegle udanost katoliški veri. Dnč 10. sušca je prišla komisija v Radovljico. Tukaj je vpričo 250 ljudij s smodnikom razstrelila protestantsko shodišče, da se je razletelo z velikim vriščem in malone poškodovalo cerkev Svetega Urha. Nastopni dan je škof propovedoval, in vsi meščanjc so prisegli pokorščino; potem je govoril kmetom in okoličanom kri-voverskim, katerih je privrelo mnogo; pokorni so prisegli, nepokornike pa so zaprli, med temi nekega Gcvača, ki je zapal globo 150 cekinov, in Jurija Preščrna, ki je moral plačati 100 cekinov. Tudi kovači iz Krope so prihiteli prisezat zvestobo in prosit, da sc jim dovoli župa s stalnim župnikom. Dva izmed njih sta bila venderle izgnana, in jeden je moral z odprto lutersko knjigo stati na sramotnem odru. Dnč 16. sušca so odrinili komisarji na Jesenice, podkomisärji pa v Kranjsko goro in v Belo peč, kjer so trdovratnega grešnika, ondotnega oskrbnika, zvezali in tirali v Radovljico. Tukaj je škof zopet propovedoval in dnč 19. sušca šele so Radovljičankc prisegle zvestobo katoliški veri.
Jezu vitje in kapucini.
Jezu vitje. — Tridentski koncil leta 154$.—1563. je zakonito ustanovil pravo reformacijo po kristjanskih načelih, da namreč obrani pravo vero in izboljša nravstveno stanje; a red jezuvitski (osnovan po španskem plemiči Ignaciji Loyolskem in potrjen po papeži Pavlu
*) Letop. Matice Slov. 1876. 141; 1870. 121; 1872 in 1873. 10.
III. leta 1540.) jc isto reformacijo dejanski izvajal v notranjem in zunanjem življenji, podpirajoč in S i reč katoliško znanost in poučujoč otroke in nevedneže v veri Kristusovi.
V Notranjo Avstrijo je, kakor omenjeno, že nadvojvoda Karol leta 1573. poklical jezu vite in to v Nemški Gradec ter zaukazal meščanom, da morajo svoje otroke pošiljati v njih katoliško šolo, takozvani Collegium; natd je tudi jezuvitom izročil tamkajšnjo novoustanovljeno vseučilišče za dežele notranje-avstrijske, leta 1586. Nadvojvoda in poznejši ccsar Ferdinand II. pa je zatem pošiljal jezuvite tudi na Slovensko, da bi ljudstvo bolj poučevali in utrjali v katoliški veri. In res so si člani družbe Jezusove, kakor povsod, takd tudi v Slovencih pridobili velik glas in vpliv kot cerkveni propovedniki in učitelji mladine. Najprej so prišli k nam jezuvitje v Ljubljano, kjer so se slovesno umestili že za škofa Janeza Tavčarja. Leta 1597. jim jc bila tukaj izročena cerkev Sv. Jakopa, katero jim je nato iz nova sezidano in povečano posvetil škof Tomaž Chrön leta 1615. V tej cerkvi se je tedaj ob nedeljah in praznikih popoldne tudi razlagal ljudstvu krščanski nauk v slovenskem jeziku (kakor je poročal Chrön papežu Pavlu V. leta 1616.); in razven tega sta bila odločena ljudstvu v poučevanje in vzveličavnd pomoč dva jezuvita propovednika, jeden Ncmcc in drugi Slovenec. Slovenski propovednik nam jc znan po imeni, pisal se je Nikolaj Koprivec, leta 1603., in potem Janez Candik leta 1618. Zajedno so jezuvitje v Ljubljani leta 1596. osnovali šolski zavod Collegium Carolinum nobilium, vzgajal išče in začasno semenišče za plcmc-nitaše in tudi zu bodoče duhovnike, razdeljen na dva oddelka, na gimnazij in na licej. Leta 1630. pa so pozidali za jezuvitsko učilišče širno poslopje, s prostori za 200 gojenccv. Kranjska dežela je pomagala jezuvitom z doneskom 2000 gld. Na Koroško so prišli jezuvitje leta 1604. i'1 sicer v Celovec, ki je bil od leta 151-8. včliko mesto dežčlno, a tudi zeld trdovratno lutrovsko. V Celovci sc je jezuvitom na posredovanje lavantskega škofa Jurija III. Stobeja odkazala cerkev Prcsvete Trojice, a nekdanja predikantska hiša prepustila za njih kolegij. Tudi jim je bila podeljena dobrloveška graščina. Kar se dostaje slovenskih propovednikov jezuvitskih v tem kraji, naznanja nam letni zapisnik jezuvitskega kolegija v Celovci o letu 1620.: »V cerkvi samostanski je bila prvikrat slovenska propdved, prišli so ne le samostanski prebivalci, temveč tudi nekateri meščanje in drugi imenitni ljudje.« Slovenskega propovednika imenuje zapisnik p. Jakopa Knapa, porojenega v Kranj i, umršega leta 1635. O letu 1652. se poroča v
') Letop. Matice Slov. 187$. III. 17.: 1885. 203
istem zapisniku td-le: »Slovenska propöved je bila že tedaj prestavljena k cerkvi Sv. Duha,, pobožnega ljudstva, ponajveč prihajajočega iz daljnih krajev, znatna množica je imela svojo nemajhno korist. To narečje znajoči očetje so pogostoma zahajali v tolažbo kmetom v oddaljene vasi, da so nahranjali odrasle ljudi in otroke, hrepeneče po besedi božji«. *) V slovenski Štajerski so se naselili jezuvitje v Mariboru leta 16 . . Stanovali so v sedanjem bogoslovskem semenišči. A šele pozneje, leta 1767. si., pozidali so jezuvitje v Mariboru cerkev Sv. Alojzija, v kateri so ob nedeljah zjutraj vršili sv. opravilo tudi s slovensko propovedjo, ob osmi uri pa imeli službo božjo za gimnazij, ki so ga osnovali leta 1758.2) Tudi v Primorji so se ustanovili jezuvitje, in to v Gorici, kjer so leta 1616. utemeljili vzgajališče in učilnico, katera se je leta 1624. razvila v petrazreden gimnazij; in napdsled še v Trstu v prvih desetletjih 17. veka.*)
Kapuc i ni. — Razven jezuvitov, pravih pobijalcev protestant-stva, bili so v Notranjo Avstrijo uvedeni še drugi duhovski redovi, kateri naj bi versko novotarstvo zadrževali, ako bi se zopet hotelo ugnezditi, ljudstvo pa naj bi po misijah utrjevali in krepili v katoliški, veri. Med temi so bili zlasti kapuci ni, za katere je Ferdinand dobil tudi dovolitev od papeža Klementa VIII. ter je še pri tem nadvojvodo krepko podpiral in njegov namen pospeševal tedanji general tega reda p. Lavrcncij od Brunduzija. *) Takd so se tedaj pozneje naselili v nas tudi kapucini na več krajih; v Ljubljani leta 1606., v Celji leta 161 i.r v Mariboru leta 1613., v Celovci leta 1646., v Beljaku leta 1629.; na Krškem leta 1639., v Kranji leta 1640.. pri Sv. Križi leta 1637. i. dr. ter so po nekod ostali do denašnjega dnč. Kakor so dni duhovni sinovi sv. Ignacija — jezuvitje posebno uspešno delovali na leči in v učilnici za pravo vero Kristusovo, takd so se ti prenovljeni redovniki sv. Frančiška — kapucini trudili mnogo tudi na propovednici, zlasti pa v izpovednici o zablodelih grešnikih. Njih ccrkve in samo stani so bili preprostejši in brez vsakeršnega lišpa; njih življenje pa naj bi spominjalo apostolskega uboštva.
Še nekatere naredbe.
Da se protestantski duh popolnoma zatrč, pošiljale so se v do-tične kraje še zopet in zopet nove reformacijske komisije; ljudstvo se jc poučevalo in opominjalo po višjih predstojnikih cerkvenih ;
J) Vojvod. Koroško 67, Tangi 1. c. 242, Letop. Mat. 1879. 7. '-) Koled. Družbe sv. Mohorja 1S91. 31. !t) S. Ljubi<£: Ogled knj. poviesti jugo.sl. il. 541, »Lj. Zvon« VH. 763. Tangi 1. c. 2O2. Križanič 1. c. 110.
vladni ukazi so se zabičevali pogostoma in vse strože, sdsebno v Koroški, kjer je bilo preobračanje na staro vero najtežavneje in najpo časnejšc. Takd je n. pr. še v Celovci leta 1625. nova komisija reformacijska (lavantski škof Leonhard II. Götz, koroški glavar David bar. Urscnbcck in dežčlni vicedom Janez Fischer), izdala poseben na vod, določujoč med ostalim o preiskavi duhovnikov, uradnikov in učiteljev gledč na njih verske nazore; o odpravi nekatoliških uradnikov, ki niso bili stanovi, in dnih, kateri se niso izselili navzlic že danim ukazom; o pokončevanji krivoverskih in prazno verskih knjig, kakor tudi o za-brani njih prodaje; o posebni prisegi novoizvoljenih županov in novo-došlih državljanov cesarju (Ferdinandu II.); o izpolnjevanji katoliške postne zapovedi; o preiskavi zaradi vzetih cerkvenih posestev in zaradi pobožnih ustanov; o zahtevanji zaznamkov včlikonočnih obha-jancev i. dr. *)
Ko je nadvojvoda Ferdinand leta 1619. zavladal nemškemu cesarstvu, ponavljal jc še ostreje prejšnje svoje naredbe in ukaze zoper protestante, posebe zoper nekatoliške dežčlne stanove in plemenitaše. kateri so se v zvezi s protestanti v Nemčiji naj trdo vratneje upirali protireformaciji. Zlasti ko je bila v tridesetletni vojni po zmagah cesarskih vojskovodij Waldsteina in Tillvja protestantska unija uničena in so bili tudi zadušeni nemiri v Češki, mogel je katoliški vladar postopati tem odločneje zoper novotarje v Notranji Avstriji, kateri so terjali tem več, čimveč se jim jc popuščalo ter so zahtevali ne samd slobodo svoje nove vere, nego so delali na to, da bode ta vera gospodujoča, a stara vera da se povsem zatre. Dnč 25. malega srpana 1628. leta je izdal tedaj cesar Ferdinand II. ukaz, da morajo vsi šc nekatoliški dežčlni stanovi za leta dnij oditi iz dežele, in da se gledč na njih imetje in njih pravice upoti kratka pravda pri deželnem sodišči ; nadalje da se pri krstih in zakonskih porokah opustč protestantski običaji; da se sinovi domačinov pokličejo s protestantskih akademij in šol, in kjer bi bilo zapuščenih sirot nekatoliških izselnikov, da se te vzrejajo ob državnih troških in vzgajajo v pravi veri. — Kar je vse ponovil zopet z ukazom dnč 6. sušca 1631. leta. -)
Po naročilu in v zmislu cerkvenega zbora tridentskega pa so bili tudi pri nas tedaj osnovani duhovenski seminariji in dijaški zavodi, za katere so bili poklicani redovni duhovniki, in utemeljeni so bili še novi samostani, zlasti frančiškanski, v namen, da se mladež pobožno vzgaja in katoliška vera ohranja čista. Zanemarjene hiše božje so se
') Tangi 1. c. 264—5.
■J) Tangi 1. c. 265.
očcdilc in popravile, a zidalo se je mnogo cerkev tudi novih; ljudje so se v veri poučevali vse natančneje, in sv. zakramentje so se zopet delili bolj pogostoma in v starem redu.*) Tudi je bilo protestantskim spisom v zavračilo prirejenih in natiskanih nekoliko katoliških knjižic slovenskih, kakor: Leonarda Pahenekarja kratek katekizem že prej leta 1574, potem Tomaža Ch rona » Evan gel ia inu lystuvi« leta 1612., Mih. Mikca »Ta mali Katechismus« leta 1615. in Jan. Candika »Catechismus Petra Canisia« leta 1618.;2) in razven teh jc še koperski škof Ivan Ingenerij (leta 1576.—1600.) dal natisniti slovenski katekizem, za katerega pa sc sedaj več ne znä. *)
Tako se je tedaj vršila v Slovencih prava, katoliška reformacija proti verskemu novotarstvu lutrovskemu, s kakšnimi uspehi in posledicami, povedano je bilo že v »Lj. Zvonu« 1890., 715 si.
>) Trdina 1. c. C13.
-) »Škof Kren je hotel sicer požgane knjige z novimi zgolj v katoliškem duhu pisanimi nadomestiti, pa manjkalo je za to delo takd marljivih pisateljev, kakoršni so bili Trubar, Dalmatin in drugi luterski učitelji. Vendar je Krcn tudi v tem obziru hvale vreden, ker se je, čeravno nc mnogo, pa vsaj najpotrebnejše za ljudstvo spisalo.« Jan. Trdina: »Zgod. slov. ndroda« 113.
Prim. »T,j. Zvon« VI.. 234., 434. Op. Ad. Skalarja prevod »Sulla t ig» premiš-luvnna« 1643, lota je ostal le rokopis
Potnikova usoda.
jQ,apvei čez gorč in doline!
Sreč pa želelo pokoja,
Ostalo bi tukaj in t.\m — A potniku draga je hoja, Od tukaj ga žene drugam.
Nikoli nc peša mi hod;
Cc tukaj mi solnce posinc, Utone mi zopet drugod.
Veečr me pozdravlja, in zora
Ostane pa srcu uteha.
Kad Ji r se poslavlja od kod, Da želja do mira poneha. Ko kraj se prest v dri in rod.
Vprašuje mc jutranja, kam: A jaz, da nikjer ni odmora
Utrujenim nogam, to znam.
Dalmatinske povesti.
Spisal Igo Kaš.
IV. Kamenito srce.
Iplpip^^iazbito ribärsko ladjo so našli med brežnimi pečinami. Ni jeden ribičev se ni rešil.
Danes so zagrebli mrtvece, katere jc vrglo mdrje na kopnino. Zakopali so jih na grobišči pod cipresami, katere temno zrd na valovito planoto, odsevajočo v večernem blesku.
Velika množica se je zbrala na pokopališči — saj so bili sorodniki, znanci, katere so položili zemlji v naročaj.
Ko je duhovnik govoril nagrobnico, zaječalo je ženstvo, možje pa so si- vihali brke in stiskali ustna. Vsakomur se je poznala srčna bolest.
Samd v jednem očesi ni zaigrala milujoča solza, jedno lice je bilo trdo; videla se mu ni posebna ginjenost.
Stara Mara j c bila, žena »kamenitega srca«, kakor jo je nazivalo ljudstvo. Nikdar je niso videli jokajoče. Srepo je zrla prčdse tudi sedaj, ko so žalovali vsi, in nekako plašno so jo pogledovali mladi možje in žene. Saj jc res nenavadno, videti bitje, kateremu obča žalost ne gane srca, sdsebno ako je dno bitje žena, katere si še misliti ne moremo brez sočutja.
»Kamenito srce ima«, rekali so ljudje, in praznovčrnim sosedom je bil ta izrek toliko, kakor: »Čuvaj se je, Bog ve, kakšen vražji duh je obšel nje bitje.«
Mirno stopa Mara po pogrebu proti svoji hiši. Gdste oljike, med vejami preprežene z zelenečimi južnimi trtami, visč nad cesto; lovorike in limone dičijo vrtove, s pečin kipč agave in kakti, med katerimi se vije košati bršljan ; večerna sapa igra. nad zeleno in cvetočo trato. Ali starici ni do tega. Ne gleda ni na desno ni na levo, zatd tudi nc vidi boječih pogledov, ki poletavajo za njo. Matere pritiskajo dcco k sebi — Mara, kamenito srce, grč mimo, lahko bi jih oškodila — čarovnica! —
Po oskromnem vinogradu drži steza k hišici nad ccsto. Oljike in lovorike jo obkrožajo. Kuretina prileti Mari naproti; mačka se smuče okolo nje obleke; golobje igrajo pred njo. '
Utrujena sčde Mara na kamen pred pragom in upre kakor v sanjah okd v daljino. V globokem jarku šumi potok k malimi; na pc-
činah ob bregu zeleni praprot in mah; rmene pastiričice poletavajo nad šepetaj oči m i valčki;. na desnem bregu se vzdigujejo nizki griči z dljiČevjcm in hrastovjem, preko njih se vidijo razpokle pečine, in za temi se vzpenjajo goli vrhovi visokih goni. Na levi strdni izpod vrtov, v katerih se belijo lične hiše, razprostira se širi zaliv. Obkrožajo ga bele hišice tja do ravne Sutorine.
Ko še Mara zamišljena sedi na pragu, priskačeta dvč deklici in se ji ovijeta z malimi rokami.
»Tet i ca, glej koliko lepih cvetic imam!« vzklikne starejša veselo — »prinesli sva jih tebi, ker jih imaš tolikanj rada!«
»Dobra otroka! — Kakd je materi?« Deklici povesta, da še vedno ne more vstati in da vedno joka. Tedaj se vzdigne Mara hitro, kolikor more, in reče: »Pomagati ji moram. Cakajta, pojdem z vama.« Stopi v hišico in skoro se vrne. »Näte, to je za vaju.« — Da jima kruha — »in dno ponesemo bolni materi! Pojdita!«
Mara, katere se boji in izogiblje vražno ljudstvo, hiti sedaj k bolni vdovi v ubogo kočo, da ji pomaga, kolikor moči. Premnogo dobrot je delila siromakom, toda sosedje o tem niti včdcli niso. »Ka-mcnito srce« je bilo jako sočutno, kadar je bilo treba tolažiti nesrečnike in jim lajšati trpljenje.
Dočim jc Mara v siromašni hišici skrivaj delila dobrote, sedeli so nekateri možje pred mälinom ob cesti iti se razgovarjali o pogrebu, o sirotah, katere bode morala rediti občina, in o jednakih stvarčh.
»Ali ste videli Maro, kakd je zrla prčdse, ko so zagrebli nesrečnike?« reče mladenič.
»Da, žal ji je, ker ni bilo več mrliČev; zakaj vso nezgodo jc provzročila ona. Videli so jo, ko je dnega dne stala na pečini pri morji ter rotila valove in viharje!« Takd dostavi drug, ponosen, da vč tolikanj zanimivo novico.
»Res, nima človeškega čustva; nje srce je kameni to,« dostavi tretji.
Takd govorč še dalje in dolžč starico marsikaterega zla in dokaj vraže. Zdajci vstane star brod&r, vzame pipo iz ust, potrka pepel iz nje in reče resno:
»Vidi se vam, kakd ste nevedni in praznovčrni. Da veste, kaj je prebila Mara v mladosti svoji, mislili bi bolje o nji. — Dolgo sem molčal; vender končno moram govoriti. Ali niste videli, kakd prijazno jo je pozdravil stari pop? Ali mislite, da se ji klanja od strahu? Poslušajte me! — Mara je bila nekdaj najlepše in najblažje dekle vse okolice. Bila je tudi bogata; zakaj nje oče in dva brata so bili vrli kupčevalci. in mati je dobro hranila. Sevčda je imela mlada deklica
dokaj snubccv. Sdsebno sta se potezala zanjo dva: mladi ošabni Ante Benin, sin imovitega trgovca, in Krsto Radovan, ki je služil staremu Beninu, čvrst in lep mladenič, ki jc živil ob svojem zaslužku staro mater svojo.
Mara je spoznala razliko med Antunom, ki se je ponašal z bogastvom svojega očeta, in vrlim Krstom. Izvolila si je Krsta. Oče pa in brata so bili za ,gospodina* Antuna.
'Prva snubitev Antunova se je razbila, ker ga deklica niti pogledati ni hotela. Toda prigovarjali so ji in ji pretili. Tedaj privihra nekega večera na breg, kjer sem ravno nastavljal trnke, in skoči s skale v m6rje, predno sem mogel videti, kdo je. Takrat sem jo rešil gotove smrti, in prosila me je, naj molčim o vsem.
Prigovarjam ji, naj mi povč vzrok svojemu dejanju, in razodene mi vse. ,Pojdi, dragi Širne/ veli mi, ,pojdi in poroči Krstu, naj pride k nam in naj me zahteva za ženo; njegova sem, nikogar drugega/
Krsto stori po nje besedi, toda oče mu odbije prošnjo. Maro pa so mučili in jo zaprli v zadnjo temno sobo.
Vender še ni bilo dovolj žalosti. Posreči se ji, da uteče k teti v Meljinah. To je bilo zlo. Stari Benin je menil, da je njega sin preblag za dekleta, ubeglega roditeljem svojim, in se ni več bavil z nje rodbino. Marina brata se zarotita, da ne bodeta mirovala, predno nc najdeta sestre in se ne osvetita.
Neka dčklica v mestu je pripovedovala, da prihaja vitka, visoka deklica vsak večer k cerkvici samostana Savinc in da m (SI i ondu.
To začuvši, sumničita brata, da je to sestra, in zatd prežita nekoliko večerov blizu cerkve. Tretji večer jo ugledata in spoznata. Ali zajedno vidita iz zavetja, da je prišel iz temnega hrastovega gozda čvrst mladenič, kalugjerski oblečen, da se je pridružil dčklici in dosti govoril ž njo. In ko sta se poslavljala, spoznala sta mladega Krsta. Sneto obleko je skril pod kamenom pri starem širokem ddbu, potem se je vrnil v mesto. Mare nista sledila. Osveta je bila sklenjena.
Drugi večer se snideta Mara in Krsto zopet v logu pri cerkvi. Krasno je sijalo večerno solnce, vse je bilo mirno po logu. Živo govoreč stojita Mara in Krsto drug pri drugem ter gledata na svetlo mörje in zahajajoče solnce. Tedaj počita dve puški, in divjih pogledov skočita dva moža, Marina brata, izza pečine, a Krsto se zvrne kakor mrtev na tla.
,Evo ti ženina, nečastna stvar!' zakličeta Mari, ,in sedaj pojdeš z nama k očetu.'
Onemogla od strahu se zgrudi mladenka poleg Krsta, in ugaslo oko ji gleda na njega bledo lice; toda zločinca jo šiloma odvedeta od umirajočega mladeniča. ,Oj. brezverna morilca, pomagaj ta vender nesrečniku!« prosi Mara jokajc, ali ona se grohočeta, rekoč: ,Ne utegneva, bodi mu zaslužena kazen!' —• ,Bog vaju kazni za to zlo-činstvo!' vzklikne dčklica, potem jo plakajočo tirata domdv.
Koliko zla jc morala prebiti sedaj! Oče jc razsajal in mučil hčerko ; jedino mati je žalovala ž njo. Brata pa sta pobegnila v gorč, da sc umakneta sodišču, kakor je bila tačas navada.
Ko sta se vrnila nekoliko mesecev pozneje, pozabljeno je bilo vse, zakaj napočili so strašni časi. Francozje so zavladali Italiji, in vlast benečanska jc minila — Mara je ostala samica; nikdo ni videl kdaj nasmeha na nje lici.«
»Nego tudi solza nima!« oglasi se nekdo izmed poslušalcev.
»Tudi o tem bodete čuli,« nadaljuje Sime. »Kakor morda pomnite — jaz sem vse doživel — bili so se tukaj pri Ercegnoveni večkrat Francozje, Črnogorci in Rusi. Takd so nekega dnč prihruli Francozje iz Dubrovnika; vender niso mogli osvojiti mesta. Osvetili so se tej blaženi okolici.
Marin oče je imel tam doli pri bregu — še danes se vidi ruševina — velik hram, kjer je hranil raznovrstno blagd. Vložiti je hotel nekdaj novo došlo blagd, toda Francozje so ga zasledili in pridrli v njega hišo. Trgovec jih ostrd zavrne, ali neprijatelji, zeld srditi, dolže ga, da je v zvezi z Rusi. Starec sc razsrdi, skoči v hišo, zaloputne vrata, postavi se s sinovoma k oknu in ustreli na vojake.
Lahko si mislite njih razburjenost! Naskočijo hišo, razbijejo vrata in tirajo prebivalcc, tudi Maro in nje mater, na dvor, kjer umore in posekajo moške vpričo plakajočih žena.
Ko plane po odhodu francoskih razbojnikov ogenj po hiši in ko prihitč sosedje gasit, najdejo Maro onemoglo poleg mrtve matere. —
Tisto noč so vpepelili in razdejali Francozje mnogo hiš, drugo jutro pa so odšli.
Od dnega časa Mara tudi nima solza!«
»Sedaj pač umejem« — reče sosed sosedu.
»Glej, Sime, da si nam to povedal že davno!« — reče mu neki starec. »Marsikaj grenkobe bi ji bil prihranil.«
»Kaj je bilo nji do vašega govorjenja! Delali ste ji krivico. Ali jaz vam še povem, da ste lahko hvaležni Mari iz dokaj vzrokov. Velik del nje imenja je bil uplenjen; vender ji je ostalo še dovolj. Ko je okrevala, prodala je dno posestvo in si kupila hišico nad po-
tokom. Kar ji je ostalo, podelila je ubožcem, z drugim delom še danes podpira nesrečnike. Prav jaz sem priča temu, zakaj meni, ki sem jo nekdaj rešil iz mdrja, ki sem ji bil vedno udan prijatelj, velčvala je pogostoma, naj delim dobrote, kadar se sama ni hotela pokazati. In jaz sem po nje želji molčal do sedaj. Rekala je: ,Bog vidi, zaradi človeške hvale ne storim ničesar.'
Takd je, in sedaj veste, zakaj se Mara niti ne smeje niti nc joče! In ko pridete domöv, pripovedujte o .kamenitem srci', samd nc pozabite, da je — dragoccn kamen!« —
Mara že davno počiva na grobišči pod cipresami, katerih temni vrhovi gledajo na svetlo morje. Ali še dandanes se vidi nad potokom zidovje Marine hišice, prepreženo z gostim bršljanom. — »Hišo do-brodejne žene« jo nazivajo.
Nasprotno.
V prašaj osivelih mož:
Jaz pa pravim, nc tako: Khi prijetno je živeli,
Dokler pdmlad in mladost In ljubezen je na sveti!
Knežan.
Kaj človeško je življenje?
Vsi jednako porekd: Žalost bridka in mučenje.
Fvoja slika.
>V0c res ostavljaš našo vas,
Dfcj, sliko vzemi to s seboj: Ko drugih deklic vidiš kras. Spominjaj te na zaklad tvoj
Nc skrbi mi, planiuka, ne, Da tuji me premoti svet:
Tam res več krasnih rož cvcte, A lepši jc domači cvet'
Rad vzamem sliko tvojo to,
Saj drag je meni talisman, A poleg v srce mi živd
Tvoj vtisnjen je obraz cvetan!
Bdtog
Vrbe in vrbarstvo.
Spisal M. Cilenšek.
otanicorum crux et scandalum« je imenoval učeni Endlicher vrbe gledč na težave in preglavice, katere delajo rastli-noslovcu, ukvarjajočemu se z njih razdelitvijo. In res, j zaman bi iskali na domači zemlji rastlinskega rodu, kateri bi bil bistvene znake ohranil sicer do pičicc, toda se z ozirom na menj važne znake izpreminjal takd čudovito, da stane tudi strokovnjaka dosti truda, predno pogodi pravo. Mnogo so si belili učenjaki glave zaradi naših rastlin; huda je bila borba med posameznimi zastopniki, vender ni še konca nekrvavi bitki. Dočim so jih naštevale nekatere knjige 64 vrst, skrčil jih je Wimmer na 34. in pristaši Danvinovi trdč celd, da nas bode bodočnost učila, kakd jih je izvajati iz nekoliko glavnih tipov. »Kakd neki to ravno zaradi toli nevažnega gradiva?« zmajeval bode z glavo marsikateri čitatclj. Ali so vrbe važne ali ne, to zvemo pozneje; tukaj opozarjamo samd še natd, kar si prosto ljudstvo domišlja o njih, kadar se mčni o vražah in praznih verah. Učeni in neučeni ljudjč si tu podajajo roko, ali dočim tavajo zadnji v temi, pridejo prvi morda vender še do pravega spoznanja.
Kje tedaj tiči dna »botanicorum crux«? Stvar je jako preprosta in se da označiti na kratko s tem, da so vrbe preizpremembne in da štejejo ogromno povrst, ki so pristnim vrstam podobne skoro do skrajnosti. Zlasti dlake, dlačice in listi so takd nestanoviti, da tudi najboljša knjiga človeku navadno pomaga le malo. Tukaj tedaj treba poskušinj. Nadalje so vse vrbe dvodomne; nekatere se šele olistajo, ko ni nobenega sledu več o cvčtu. Vender vsega tega šc ni dovolj I Vetrovi in raznovrstne žuželke skrbč, da rod ne izmrč. Posledica temu pa so polutani, ki se nagibijejo sedaj na pestičevo, sedaj zopet na prašnikovo stran. Vselej pa so nekako v sredi med onima rastlinama, po katerih vplivu so nastali. Sedaj še kdo ugovarjaj in zanika vaj, da človeka ne obhajajo vse slabosti, kadar spoznd, da treba tukaj mnogoletnih raziskavanj in poskušinj!
Ali še jedne stvari ne moremo in ne smemo zamolčati. V rastlinstvu je v obče velikost pojedink in nje delov kolikor toliko sta-novita. Tega pri vrbah ni. Dobivajo se take, ki so navadno dre-vesaste ali grmaste in ostajajo na jednakem bivališči, jednake drugim vrbam iste vrste. Ako se pa izpremene okolnosti, izpremeni se tudi
rastlina, in opazovalec mora biti dobre matere, da spozna v pritlikavci pravo vrsto.
Vrbe pripadajo dnim lesnatim rastlinam, ki sezajo najdlje na sever in najviše na gore. Ondu in tu nahajamo nitaste in zelnate po-jcdinke vrbovega rodu. Na skrajni meji počivajo pozimi pod belo odejo, in ljudjč se vozijo na severu »po gozdih«, katerih niti ne vidijo. Pritlikave vrbe po visokih gorah so še tudi znamenite zatd, ker točneje od vsake druge rastline zaznamenujejo snežni predel, kjer jih mraz in sneg takd pritiskata k tlom, da se nekatere niti ne morejo vzdržavati nad zemljo.
Ker se torej vrbe le iz težka razločujejo po vrstah in ker iz-vestno nečemo sezati v področje veščakom in jim morda takd še kratiti veselje do daljnega dela, oglejmo si vrbe rajši nekako od daleč. Treba je spomladi samd kratkega izprehoda na osdjen kraj, kamor nas vabi rmeno cvetje visokega grma ali nizkega drevesa. To so prašni cvctovi i vini, prvi svojega rodu, ki nanizani v inačico (mačji rep), napravljajo dečkom veliko veselje, kadar jih narežejo in privežejo na konci »butare«. Da je kaj za nos, poberd še brinovo vejico in jo vpletd med mdčice.
Dasi je moči prištevati vrbe vetrocvetkam, vender jih bučele in druge žuželke nc obletavajo zgolj zatd, ker cveto med prvimi rastlinami, ampak zaradi medu, ki se res izliva v majhne meddvnike, stoječe nad luskami. Tč skrgavajoče žleze so ostanek oboda, v čegar dnu stojč prašniki. Luska z meddvnikom in s prašniki, katerih jc videti največ po dva, dela prašni cvet. ki se na tej rastlini dobiva sam. Druge pojedinke nosijo za luskami pestič in na nasprotni strani prav takšen meddvnik; to jc pestičev cvet, iz katerega se pozneje razvije glavica z dlakavim semenjem, katero raznaša veter tem lože, čim više je rastlina in čim delj je od drugih rastlin. Te »mucke« so nam neprijetne zatd, ker se vsipljejo na bližnja izprehajališča in pokrivajo druge rastline s plčsni podobno tvarino. Poskušali so jih rabiti kakor drevesno volno, toda niso se obnesle.
Žužki imajo pa tudi svoje razloge, da zahajajo na vrbovo cvetje, zakaj drugje ni iz lahka takd ugodnih svojstev, kakor ravno na njem. Nekoliko teh svojstev bodemo omenili. Cvetovi se družijo v razcvetja, katera • niso samd lože vidna, ampak se tudi lože in hitreje oberd, nego prav toliko posameznih cvetov. Dokaj vrb se razcvita, predno ozelenč, in takd vidimo tudi cvetove, ki nimajo posebno lepih cvetnih lističev. Kar je pa žuželkam sdsebno po volji, to jc, da nahajajo obilo medu in cvetnega prahu. Osobito gledč na Čas. ko še drugih rastlin
cvetke trdno spe, važna sta mčd in cvetni prah takim žuželkam, katere prezimujejo in takoj spomladi potrebujejo hrane.
Ker že ravno govorimo o žuželkah, omenimo še to, da zahajajo na mnogovrstne vrbe tudi take žuželke, ki ne iščejo slaščic, ampak živeža sploh. Ni ga vrbovega dela, ki ne bi živil toliko in toliko te kvarne golazni. Pri ničvrednem delu svojem se razvrščajo takd, da nobeden del ne ostane nepoškodovan Nekateri rijejo po zemlji in ščip-ljejo koreninam najnežnejše okončine, s katerimi rastline srčejo živila iz zemlje. Drugi trgajo in žrd lub na površji, ali pa se zavlečejo vanj in napravljajo večje in manjše rove in hodnike na vse strani'. Ako se to vrši v notranjem delu, v liki, Škodijo največ, zakaj lika se rabi za marsikaj. Les tešejo in vrtajo zopet druge žuželke, toda ne škodujejo toliko, kakor v njem zastajajoča voda v takih deblih, katerim jemljd ljudje vrh in veje. Taka drevesa trohnč in gnijd ter Životarijo samd še z zunanjim delom, dokler jih ne polomi vihar. Nekdaj to baje ni bilo takd, ampak vse vrbe — sevčda drevesaste — bile so visoke in so imele zdravo drobovje. Ali preprostega ljudstva domišljija jim je odkazala izza Gospodovih časov v rastlinstvu posebno mesto v svarilo vsem izdajicam, katerim ne bije srce ni svojega nI tujega rodu. Ne da se sicer dokazati, kolike so bile vrbe, vender nam pravi priroda sama, da okrnjene rastline ne morejo dosezati namena svojega. Ker torej voda ne more izhlapčvati, ker ni zelenih delov, zaostaja v deblu, in to jame gniti. Ali ker vrbovina ni posebne vrednosti, rabimo te rastline drugače. Primeroma največ žužkov živi na listji. Ti glojejo samd površno kožico, drugi mečje notranje staničje, vrtajoč pogostoma križaste rove; tretji izjedajo luknjice, da je list nekako podoben situ. Tudi so taki žužki, ki žrd ob robu, ali pa samd spravljajo svojo zalego na varno mesto, naredivši drobne luknjice in položivši vanje jajca svoja. Zatd sc dovaja več soka, takd da se iz-pahnejo Šiška m podobni tvdri, v katerih imajo ličinke in časih tudi bube dobro zavetje in so zajedno tudi oskrbene s hrano. Ako še povemo, da kakih 350 raznih žuželk čisla vrbe in jih kvari kolikor toliko, ne bode se čudil nihče, da ima vsak del po več gostov.
Vrbovina je mehka in se lahko cčpi. Belina je večinoma rmenkasto-bela in prehaja polagoma v rdečkast zrel les, čegar notranji del je jasnorjavkast. Na prosto okd se prav dobro razločujejo lčtnice, toda stržčnovih žarkov in cevnih prerez nam ne more pokazati neob-oroženo okd. ker so premajhni. Zatd potrebujemo lupe. S to pripravo vidimo sicer cevi, nepravilno nastlane na vsi Ičtnici, vender se povsod goste jednako. Na jčsen, ko sokovi ne tekd toli obilo, tvar-
jajo se menj obsežne cevf, kar se dobro pozna, na jesenskem lesu. Cevi stoj<5 posamič, ali pa jih je združenih več v majhno skupino. Njih povprečnih sten ni videti nikjer. Stržčnovi žarki so jako nežni, in prav mnogo jih je. Zaradi teh svojstev dela povprečna zglajena prereza na nas prav takov vtisek, kakor bi držali svilo v roki.
V vodi in vlagi nima vrbo vina nobene trajnosti, a tudi na suhi zemlji ni kaj posebnega. Kjer ni drugega lesa, ondu jo res rabijo za zgradbe, toda ker je krhka, nadomeščati jo morajo za kratkih obrokov 7. novo vrbovino. Najuspešneje jo še rabijo po nekaterih vinorodnih krajih, kjer jo namesto mccesnovih kolov pristavljajo v oporo vinski trti. Takisto rabijo semtertja po krajih, koder sade hmelj, vrbo ve droge po hmeljnikih, da se okolo njih ovija storžkata rastlina.
Dasi vrbovina ni obljubljena posebno, potrebujemo v vsakdanjem življenji vender marsičesa, kar se da izdelovati samö od mehkega lesa. Kakor nam poroča Theophrast, rabili so jo Grki zlasti za ščite rajši od drugega lesa. V nekaterih krajih izdelujejo od nje coklje, ker je lahka in se obdeluje brez velikega truda. Risarji rabijo oglje; najboljše prirejajo od vrbovine. Takisto se rabi za smodnik. Razno orodje, ročniki, škatlje, sita i. t. d., to vse je od vrbovine. Tudi ličjaki so dostikrat le od vrbovih viter, ne pa od like. Benetke najbolj slove zaradi te »robe«.
Marsikoga je že ostrašila v temni noči nedolžna vrba, ker se ji svetlika prepčrela vsebina. Takšni pojavi vplivajo na preprosto domišljijo čestokrat bolj, nego bi bilo pričakovati. Zatö slišimo, da so dotična drevesa v nekovi pošastni zvezi z nadprirodnimi silami. Navadno se tc včšče (divji ogenj) gibljejo s kraja v kraj in motijo potnika, da zajde v kraj, ki mu jc popolnoma neznan; ubožec se zavč šele drugo jutro. Sevčda sc ukreše sedaj tu sedaj tam divji ogenj, kakor stojč drevesa, in od kakeršne strani jih ugledaš.
Vrbe so zastrte z lubom, ki je različne barve; navadno so vender mladike in mlajše veje barvane živeje mimo starejših in debelejših dčbel. Lub je na prvih gladek, na zadnjih pa se sčasoma kemijski prekraja. Posledica temu jc skorja, ki razpoka zaradi rastoče notranje beline in dobi do cela räskavo površje.
Notranja plast, ki se vsako leto loči od kambija, imenuje se lika. Ker je jako trajna, izdelujejo od nje prave ličjake in popir; dalje vrvi, trakove in razne pletenine. Med temi so najznancj.šc vrbove ro-g0žine, ki so jako trajne; izdelujejo jih osobito na iztoku in prinašajo na tržišča.
V lubu raznovrstnih vrb se tvarja po kemijskih zakonih dokaj čreslene kisline, ki rabi -strojarjem. Kakor druge rastlinske kisline, sestavljena je omenjena spojina od kisika, vodika in ogljika. Ukusa je trpkega in daje čista neko belkasto ali rmenkasto gumasto tvarino. Ker tvori z živalskim klejem spojino, ki se najbolj upira gnilobi, iz-preminja živalske kože v usnje in je torej strojarjem bistveno potrebna. Od zelene ga lice in čreslene kisline narejajo višnjavočrno obarmo, ki se rabi za tinto in dobro rabi tudi barvarjem. (Konec prihodnjič.)
P. V •
o n o c i.
JP-
/.cd srci dvč je palo Usode zagrinjalo.
Kdaj vzdigne se, kdo vč In upati še smč?
Ko tiha noč jc krila Nad stvarstvo razprostila, Ped im ol» oknu jaz, Krijdč /. rokd obraz.
In misli, brze ptice, IIitd mi do vasice: Tam v koči ona spi, Ki zame le živi . . .
Ko beli dan zasine, Sčn blagi moj izgine: Pri modrih knjigah spet I/, mislij puščam svet ■
Pri vinski kaplji.
^j^reganjaš mi oblake črne,
Oj, vince, blažena ti stvar; Veselja solnce v mč se vrne, Ko srkam tebe, trsov dar!
Skrbi preganjaš in na<llogc, Otimlješ srcu žal in bol, Nebd privabiš svate mnoge V veselja prazni zemski dol.
Resnica jasno luč prinaša,
Odmičc se hinavstva noč, ljubezen v srci se oglaša, Topf sovraštva žarek vroč
Kozarec poln v desnici moji, Pozdravljam te, veselja vir, Z radostjo dušo mi napoji, Razvnčmi jo sladak požir!
Nesrečna junaška kri
Črtica iz Rosne. Napisal R. Perušek.
ir^paskrs se bliža, zadosti smo se napostili, in želja me je, da f/j/M se pošteno naužijem te praznike«, dejal je i odor ženi svoji.
l<i je o mraku pripravljala večerjo. »Spodobilo bi se tudi. §§11 da pride v hišo bardak vina, da ž njim počastim goste;
a tudi mi znaj m o, da je kraj častnemu postu, in veselimo se vaskresenju Hristovemu. Ali gotovine ni v hiši. Ono malo novcev, kar sem si prihranil jesčni, potrošil sem na popravilo hiše, ki je toliko trpela minule zime.«
»Pa i nekoliko živinčet je trebalo kupiti, ker nam je lani kuga pokončala našo čedo — Bog se usmili,« doda Andja in si otrne solze, katere ji je izvabil gosti dim, valeč se iz naloženega ognja! Nad plamenom je visel kotel, v katerem se je varila »pura«, nekakšen močnik od koruzne moke.
»A dno, kar je ostalo, trebalo je nesti porezniku (davkarju), ki nemilo izterjava davek; kakor bi silni cesar v Beči ne mogel počakati siromaka, da se oddahne in o boljši priliki poravna svoj dolg.«
»Res je, toda i našemu agi je vzrasel grebčn. Odkar je videl, da cesarski poreznik ne čaka, zahteva tudi on, da se mu točno daje tretjina, in zastonj si mu zadnjič nesel kokoši in zdelo masla na peškeš (poklon).«
»Res je, darove je vzprejcl, ali ko sem mu jel praviti o siro-maščini svoji, hotel ni slišati ničesar, da bi mi pomogel in počakal; nego odšteti sem moral gotove novce in takd sem ostal brez prevrtane pare, ko sem prišel domdv. Če bi mogel človek vsaj kaj prodati, da bi dobil potrebnih novcev!«
»Kaj misliš, Todorc,« reče žena in mu pogleda boječe v obraz, da ne bi zinila kaj brezpametnega, »ne bi li mogli prodati nekoliko drv v Sarajevo? Pot je res dolg. ali Vaso jutri nima nobenega važnega opravila in takd bi lahko pognal nekaj tovorov drv v Sarajevo.«
Mož, ki je dotlej sedčl na nizkem stoliči kraj ognja, iztrese pepel iz čibuka, vstane in reče: »V zlato ti se okovala! Prav veliš. Imeli bodemo vesele praznike.« Potem stopi na prag in zakliče v mrak: »Vaso, oj, Vaso!«
»Kaj jer« oglasi se mladenič kakih dvajsetih let, ki dober streljaj od hiše zabija klin v gabrovo deblo, da ga razkolje in napravi cepanic (polčn).
»Pojdi v hišo. Tema je že, in večerja bode takoj napravljena«.
Vaso udari šc dvakrat v klin, da se deblo z glasnim pokom raz-kolje, potem zadene sekiro ob rame in stopi za Todorjcm v hišo.
»Böga mi, ali sem se tudi ljudski namučil,« reče in si otere pot s čela. »Debela grča ni hotela odjenjati, in dvakrat se mi jc klin takö zagvozdil, da ni hotel nc naprej ne nazaj.«.
Andja jc v tem odstavila kotel od ognja, pogrnila sofro (nizko mizo) in postavila kadečo se puro nanjo. Prekrižali so se vsi trije in jeli zajemati iz sklede. Bila je to siromašna večerja, ali vsem je šla v slast, saj se niso bili vajeni častiti. —
Todorova hiša ic bila zbita, kakor večina kmetskih hiš v Bosni, od lesenih hlodov, ometana z blatom in pobeljena. Preko praga si stopil v prostor, ki je rabil za kuhinjo. Tla so bila napravljena od zbite ilovice, pomešane z drobnim peskom. Na sredi jc visel na dolgi verigi kotel, najvažnejše domače orodje. Dim je odhajal skozi rupo, napravljeno vrhu strehe, nad katero je bila zopet strešica, ki pa mnogokrat ni branila dežju v kuhinjo. To mesto ni bilo pripravljeno samö za kuhinjo, nego tukaj so se vzprejemali tudi gostje, ki so pozimi sedevali okolo ognja ali na podstrtih čilimih (preprogah) ali pa	« na grčavih tnalih. Na levi strani je bila spalnica, na desni shramba. Okolo hiše je bilo napravljenih od pleterja nekoliko hlevov, zamazanih z ilovico, posebc za govedino in za ovce in posebe za konje. Ti hlevi sevčda živalij niso čuvali mraza in često tudi nc dežja; zatö je bila živina sicer utrjena, ali poleg tega tudi mršava in zmršane dlake.
Od očeta Mičuna JeremijiČa sta podedovala Todor in Vaso — bila sta namreč brata — siromašen čitluk (kmetovišče). Oče je rano umrl, samö učakal je, da je došel Todor v leta, ko mu jc izbral nevesto. Ker je bil sam siromašen, tudi nevesta ni bila iz bogate hiše. Ob smrti očetovi jc bilo Todoru 22 let, Vasu pa 14 let. Od tedaj je minilo osem let. Najstarejši brat Nikola je poginil v poslednjem vstanku. Jedna sestra Simka jc bila udata za nekega precčj imovitega kmeta v tri ure hoda oddaljenem sel u. Pri nji je bivala baš tedaj tudi mati Sava, ki je inače živela v hiši svojega sina. — Vaso je delal	<
v hiši starejšega brata, in vedno sta se dobro ljubila; Andja pa jc bila izvrstna žena, |<i je skrbno vzgajala oba otroka, desetletnega Rista in šestletno Mileno ter dobro gospodinjila na osamelem kmetovišči, daleč od glavnega pota. Kmetje namreč si niso postavljali koč ob poti, nego najrajši v hribih, da so bili tem dalje od vsake prilike, sestajati se ob cesti s predrznimi in objestnimi Turki. —
»Vaso,« reče za nekoliko časa Todor, »jutri natovoriš nekoliko drv in pojdeš ž njimi v Sarajevo, da jih prodaš. Treba nam je gotovih novcev, da nabavimo za vaskrsne blagdane potrebnih stvarij.«
»Pa dobro,« reče Vaso, »saj sem jih že nacepil toliko, da bi jih bilo na pretek.« Vaso se je veselil naloga, zakaj vselej, kadar je šel v Sarajevo, našel je tamkaj družbo in se jc v mehani (gostilni) mogel nekoliko navleči rakije, katere mu je domd skopi brat privoščil le malokdaj.
Po večerji ležejo vsi zgodaj spat, zakaj drugo jutro je bilo treba zgodaj vstati. Toliko da začno petelini peti, že so vsi trije na nogah. Andja zvari nekaj kave za zajutrek, Todor in Vaso pa hitita, da bi prej naložila drva na tovorne konje. Pri tem poslu zabičuje starejši brat mlajšemu, naj se nikar ne mudi v Sarajevu, nego naj gleda, čim bržc da proda drva, nakupi potrebnih stvanj in se vrne domdv. Sdsebno mu šc priporoča, naj nc ostaja predolgo v mehani, zakaj vedel je, da je prepirljiv, da take prilike Vaso rad porablja in da v pijanosti rad kako nerodno reče ali stori. Vaso mu vse obljubi in se napoti v Sarajevo. V Sarajevu mu ni težko najti kupca; dobro proda svoja drva, nakupi, kar mu je bilo naročeno, in potem stopi v han, da nakrmi konje in se sam pokrepča. z rakijo. Ali obljubo, katero je storil bratu, pozabil jc. Sladka rakija ga skoro razigra, da začnč popevati v družbi seljakov, katere jc našel v gostilnici. Sevčda ga rakija skoro omami, ker je bil post; tedaj pa pravoslavniki malo jedo, in zatd mu je bil želodec malone prazen. Bilo je že pozno, mujezin je žc z munare klical pravovernike na molitev; bila jc ičindija (sredina med poldnevom in solnčnim zatonom), ko se je Vaso odpravljal na pot. Zvezal je svoje konje drugega za drugim, natovoril jednemu kupljene stvari', plačal mehandžiji, sčdel prvemu konju malone za vrat in pognal konje. Skoro se izmota iz ozkih mestnih ulic in pride na včliko cesto. Toda kmalu se mu začnč dremati; zatd zatakne čibuk, s čegar cevjd je naganjal konje, za vrat in prepusti' živalim svojim, ki so itak krotke, naj si samč volijo, kakd hitro pridejo domdv. Smel se je tudi za trdno nadejati, da ga nc zavedo s pota, niti da ga konj, na katerem sedi, vrže raz sebe, ako sam nc pade.
Tako klamd počasi in kadar se nekoliko nagne na stran, vzbudi se in se popravi v preprostem sedlu. Hipoma ga iz dremanja prebudi krepak glas: »Mej, vlaše pijani, umekni se s pota!« Nekje je delal pot oster ovinek; bil jc poleg tega jako ozek, v skalo vsekan, in na jedni strani ga je obrobljala visoka stena, na drugi pa mogočna skala. Onikraj te skale se jc spuščal strm obronek do reke. ki jc
bobnela v ozki strugi. Zatd in ker se vrsta Vasovih konj ni ognila sama v kraj, jezdec, ki je bas na tem mestu prihajal naproti, ni mogel mimo in sc jc zadri na dremajočega Vasa. Ta se iztegne na konji, in ako bi bil došlec kdo drug, izvestno bi skočil Vaso raz konja in po-vedel Živali v kraj.
Jezdec, ki je prišel Vasu naproti, bil je Turčin kakih dvajsetih let. Bil je iz glasovite porodice Sehovičev, ki se je odlikovala z bogastvom, pa tudi s krutostjo, s katero je ravnala proti svojim kmetom in proti kristjanom sploh. Seveda se je tudi mladi Camil vzgojil v dnem mišljenji, katero je vladalo v njega porodici. Fanatsko preziranje kaurinov (nejevernikov) in objestnost proti siromašni raji sta bila obeležje tudi njegovemu značaju.
Ko je buknil poslednji vstanek v Bosni, bili so članovi Sehovi-čeve porodice najognjevitejši zatiralci upornih kmetov. Bili so jako bogati in hrabri ter so imeli zaradi tega mnogo pristašev, in fanatski mohamedovci so se jim slepo pokorili. Med vstaši je bil pa tudi najstarejši brat Vasov, Nikola. O neki priliki, ko so se spoprijeli vstaši s Sehovičevo četo, morali so vstaši bežati; bilo sicer vstašev ni menj nego Turkov, ali bili so slabo oboroženi in menj vajeni boju. Kdor je mogel, odnesel je petč, toda nekoliko so jih ujeli, in med njimi je bil tudi Vasov brat Nikola, katerega je jeden bratranec Camilov razorožil in ga potem neusmiljeno mrcvaril. Ko jc napdsled Nikola izdihnil, odrezal mu je Turčin glavo, nateknil jo na kol in jo kakor triumfator nosil v četi, ki se je zmagovito vračala. Lahko si jc misliti, kakova čustva so obhajala brata Nikolina, ko sta zvčdcla nesrečno in sramotno smrt brata svojega. Pregovor pravi: »Kdor se ne osveti, ta se ne posveti.« Rada bi bila Šehovičem vrnila nemilo za nedrago, ali prilike nista našla zatd. Ko je potem prišla avstrijska vlada, pomirili so se duhovi, vstaši so se vrnili na svoja ognjišča, in zdelo se je, da čas izleči staro sovraštvo in v pozabljenje pokoplje krivice, katere so se godile.
Taka nasprotnika sta se torej sešla na samini. Ko je osorni glas Turčinov prebudil Vasa iz dremanja, zadere se ta in razgret od rakijc, psovke Turčinove in spomina, da jc ta Camil bratranec onemu Sehoviču, kateri mu je pogubil brata, odvrne mu srdito: »Kaj ti vičeš name, balija ?« Videlo se je, da bi se oba sprla, ker je Camil pozabil poslovice: »Bog te čuvaj pijanega Vlaha,« in Vaso poslovice: »Bog te čuvaj silnega Turčina.«
»S konja, vlaše!« zakriči Camil; »jaz te naučim, kaj se spodobi vlaški fukari (siromaštvu) in krmečemu soju (svinjskemu rodu)«.
»Ti bodeš meni ukazovalr Vedi, da niste več vi Turki gospo darji naši, nego Svaba. Ukloni se ti meni, dimsuze brezobrazni (razbojnik).«
»Siktir majko ti vlaško!« zakričt Turčin in zamahne s palico, da bi udaril Vasa po glavi. Ali ta se hitro skloni, razjaše, bliskoma zgrabi debel kamen na poti in ga trešči na vso moč v Turčina. Dobro ga pogodi v obraz. Prebije mu čelo. in mahoma oblije curek krvi Camila, ki se nezavesten zgrudi raz konja in nc dd več glasu od sebe. Ko vidi Vaso ubitega Turčina, strezni se takoj; plaho se ozrč, potem zasede konja in ko se prepriča, da ni nikogar blizu, hiti proti domu, neusmiljeno bijoč utrujene konje.
Tema je že, ko prispe domdv. Brat ga čaka pred hišo in se pripravlja, da ga prav ljudski okrega zaradi kesnega povratka. Toda ko vidi prepali obraz bratov, mine ga volja, in začuden vpraša brata, kaj mu je.
»Zlo, brate,« odgovori Vaso, »ubil sem Camila Sehoviča!«
Starejši brat, ki je jednako mrzil porodico, katere član mu je toli kruto ubil brata, čuti iz prva nekako zadovoljščino, začuvši, da jc zaglavil jeden SchoviČcv. Da ga je ubil brat, to se mu zdi nekaka krvna osveta. Ali takoj izprevidi, kake resne posledicc mora imeti ta čin, in zatorej reče preplašen: »Kukala ti majka! Kaj si učitiil, nesrečnik !«
»Kar je, to je!« reče Vaso, »a sedaj glej, da spraviš konje v hlev in ukreneš potrebno; jaz ne utegnem trositi časa. Gotovo pride hitro potera za menoj, in gledati moram, da čim prej ubegnem.«
To rekši skoči v hišo in zbira, kar se mu zdi potrebno vzeti s seboj. Andja se čudi vedenju Vasovcmu, ki je niti pozdravil ni, ko je bežal iz kuhinje v stransko sobo. Skoro za tem stopi tudi Todor v hišo, in Andja ga vpraša, kaj neki pomeni čudno vedenje Vasovo. Todor ne odgovori ničesar, nego vpraša, kam je odšel Vaso. Andja mu povč. in on stopi za bratom v sobo. Radovedna, kakor so žene, prisluškuje pri vratih, vender ne more razumeti zamolklega govora bratov, sumnja pa takoj, da mora biti zčl posel.
Ko prideta brata iz stranske sobe, oblečen je Vaso v nedeljske haljine. Ogrnil je džube (plašč), za pasom ima dolg šiljast nož in jedno malo puško (pištolo). Ko je avstrijska vlada razorožila vse prebivalstvo bosensko, skril je mnogokdo svoje orožje, od katerega se mu jc bilo ločiti zeld težko. Tudi Jeremijičeva Hiša je imela skritega nekoliko orožja, čeprav so se strogo kaznovali dni, pri katerih bi komisija našla kaj orožja.
»Ako Bogä znata,« reče Andja, ko ugleda Vasa takd odetega, »povejta vender, kaj je?*
»Molči, žena, in brzo pripravi Vasu kruha v torbo in plosko rakije, pa poslušaj l«
Vaso pripoveduje svojo nezgodo in pristavi, kakd mora ubegniti v goro med hajduke. Žena hoče glasno tožiti, ali Todor ji jezno zapreti s trnovim čibukom, ako ne molči. Tedaj se Vaso poslovi od brata in jetrve ter izgine v temni noči.	(Dalje prihodnjič.)
JL U C 1.
Spisal Anton Funtek.
XX.
fpplp^S! obegnila jc gori v stanico in sc zgrudila ob postelji. Mračno i)| trepeče svetilka na mizi; s sklonjeno glavo kleči deklč, *n vro^c solze ji rosč obledelo lice. Nad posteljo visi po-doba Matere božje; milo zrd oči blažene Device, kakor bi umele bolest tega jokajoČega bitja. Često so zrle nanjo, kadar je vernega srca molila v tesni sobi, kadar je v mirnem zavetji razodevala vsa čustva, katera so ji dvigala in težila nedolžno dušo; zaupno je zrla na mili obraz, kadar je prosila sreče mladi ljubezni svoji, katera se jc porodila v nje srci, kakor sc poraja tudi v drugih srcih; lepa ljubezen, kakeršne je ni treba biti sram, katero pa mora zaklepati v prsih ... In vselej je sinil žarek tolažbe iz teh blagih očij, in olajšana je vstala vedno . . . Ali danes ji gine moč, da bi zaupno gledala na Dcvico božjo, danes se ji zdi, da je ne more utešiti nihče. Sicer se je izjokala, in lože ji je bilo; nocoj jo pekd solze, razbeljene kaplje, ki neusmiljeno užigajo svoje sledi v ledeni obraz . . .
Trpela je dovolj; jasna ji ni bila mladost. Ali hujše nesreče ni, nego je mladost brez solnčnega svita! — Ostro je pazil oče, da iz njega hiše ni za zvenel nobeden glas siromaštva v svet; ljudčm je misliti, da vlada blaginja v njega domu, in mislili so si res. Tudi sedaj mislijo še. Koga li bi obšla drzna misel, da se mora mož, postavljen na jako odlično mesto v družbi človeški, boriti za vsakdanje življenje; kdo bi znal, da je za resnim čelom njegovim prostora tudi drugim skrbčm, ne le onim, katere prinaša poziv? Častno zastopa svoje
mesto pred svetom, ali trpeti mora on in družina! Pozabljati neče in ne more, kaj je dolžan družbi; samö skrivaj se mora na vso moč upirati zavesti, da je prav za prav samö suženj te družbe in da bi bilo bolje, ako bi priznal vsemu svetu, da je siromak, da je ves ta blišč, v katerega se zagrinja, zgolj odelo, prikrivajoče bčdo, skrb za vsakdanji kruh . . .
Zakrivil ni, da je takö. Za to ne more, da se je zrušil zavod, kateremu je zaupal imenje svoje. Ali to je njegova krivica, da v öni usodni dobi ni bil dovolj krepak priznati siromaštvo, katero se mu je hipoma naselilo v hišo. In zla krivica je bila to! Zaradi nje se pokori leta in leta; nesrečna tista slabost je vir, in sicer neizčrpen vir hudemu trpljenju. Cesto bi žc omagal; samö napačni stid mu brani, da ne zakliče vsemu svetu: »Čujte, takov nisem, kakor si mislite!« In prav zatö, ker se je bal sveta, vara dalje sebe in ljudi. Prezgodaj so mu osiveli lasje, prerano se je upognil život, in srcc je zledenelo. Kaj more, da je toli osoren z vsakomer ? Ni tega olajšila mu ni, da bi se potožil zatipnemu srcu; i dalje mora igrati neprirodno igro, in z bridkim smehom si priznava časih, da jo i grd umetno, jekleno dosledno . . .
Pomoči ni pričakoval; saj je tudi ni mogel. Ali ponudila se je venderle. Iiud boj mu jc razdvajal dušo v minulih dneh; trpel je, kakor še nikoli. Ako le hoče, dobro bode vse! Razkošno bogastvo se iz nova naseli v hišo; pristna, ne navidezna krasota zavlada v nji, in on sam se oživi v blagodejni toploti te ponovljene blaginje . . . Ako le hoče! Bog, kaj bi ne hotel, če bi — ne, on sam ne more ustvariti nove tc dobe; drugo bitje mu mora podati rešilno roko, in to bitje — o njem ne vč, ali mu jo poda! Menil se ni dosti zanje; lc kolikor je bilo treba. Časih nekoliko besed, morda tudi hladen poljub na čelo, ako je bil posebno dobre volje, sicer mu ni bilo do hčere. Toliko da jc včdel, kako lepo se je razvijalo dekletce; kar čez noč se je izpremenilo v milo dcvico, in resnično presenečen je moral gledati ndnjo. Nekako zadovoljen jc bil celö, da jc oče temu lepemu dekletu — res, nič drugega, nego rodni oče! Vzgajal je ni, duševnemu nje življenju ni odkazoval men'. In od tega bitja pričakuje pomoči . . . Tam nekje na konci mesta biva neznaten človek; k njemu se je zatekel v usodni dobi, ko se mu je zrušilo imenje, in si za visoke obresti izposodil potrebnega denarja. Bog mu je priča, kakö se je ponižal pred tem krošnjarjem in pred samim seboj! Ali za to ni mogel, tak -isto ne za to, da ni vrnil dolgä, da jc podaljševal nesrečno menico od mcscca do meseca, da je celö jemal nova posojila ... In kdo
more dolžiti njega, ako ima dni lakomnik sina. ki se je zagledal v hčer njegovo r Kolika predrznost sploh, da se takšen črv upa iz prahu, v katerem se je porodil! Ali se mu ni srdito napelo čelo, ko je dni dan oče ponižno in vender odločno snubil za sina svojega, ko mu je malone sočutno razkladal, kakd bi prijala takšna zveza obema ? Treščil bi ga ob tla, preščrnega krošnjarja, zaklenil vrata za njim . . . ali dni	<
je potegnil popir iz žepa in dejal sladko, da je dolg, o katerem govori ta listič, poravnan v dnem hipu, kadar — —
Dalje ni poslušal zbegani mož. Sedel je in si zakril obraz, da ne bi videl izkušnjavca. Toda če ni gledal s telesnimi očmi', zrlo mu je tem bistreje duševno okd — kakšne prizore je videlo I In v duše dno so zvenele besede: »Ne samd dolg poravnan, nego nova blaginja v hiši!« In potem: »Komu do tega, ali dam tisočak več ali menj, samd da osrečim jedinca! Saj jo vender takd ljubi ta dragi sin, srce bi mu umrlo po nje izgubi! . . . Sicer pa bi mi bilo žal, ako bi moral rabiti pravico, žal že zatd — —«
Dovolj! Jutri — ne, za teden dnij naj pride zopet, takrat mu odgovori, danes ne more; to je resna stvar, katero je treba premisliti; sam tudi ne more odločevati o nji, to je jasno, in zatd — iz nova se je zgrudil upehan na stol, in snubec jc bil tolikanj usmiljen, da je odšel, globoko se priklanjaje, morda tudi zavedaje se, da se zgodi, kakor hoče sam. Vsekakor, do rodne krvi mu mora biti najprej, in kje bi bil oče, da ne bi hotel osrečiti toli vrlega sinu? Kaj mu do tega, ako zapušča drugega neizrecno potrtega ? Ce je pameten, vč, kaj storiti; izgubiti nc more ničesar, pridobiti vse . . . Ako neče biti pameten, njegova skrb; jasno kakor beli dan je vse, kar mu jc razložil, torej . .. Prvi ni in poslednji menda tudi ne, ki se ud& zlati kovini! Kdo ne bi vedel, da na svojem poti lože vztraja siromak, nego bogatin, kateremu je izginilo imenje, kateremu se pa nudi iz nova: Kako omamne slike sc tedaj vrstč pred duševnimi očmi, kako hrepeni srce po zlatem sijaji, in kakd grozen je pogled na minulost, kamor nehotč uhaja okd! — —
Vso to povest je Čula nocoj iz očetovih ust dčklica, ki se sedaj grudi ob postelji. Tedaj že, ko jo je poklical k sebi, zatrepetala je, kakor od hude slutnje; toda ko je dokončal s tresočim glasom, otrpnila jc od bolečine. Zreti ni mogla očetu v obraz, zakaj stal jc pri oknu in strmčl v noč; čula jc samd zamolkli glas, gledala tukaj pogubo, ondu rešitev . . . Kakor iz dalje so ji zvenele besede o otroški dolžnosti in poslušnosti, potem se ji je zmračilo, in slabotna se je oprijela stola, da ni padla na tla. Resnično, mladost ji ni bila jasna;
bilo bi ji napösled jedno, ali pride iz hiše očetove, kjer ni pila ljubezni, v drugo hišo, kjer tudi ni ljubezni — ali, ali — baš ljubezni sen je objel nje dušo; to čuti, da ji zastane, umre srce, ako bi se udala tej zvezi . . . To je res oče, ki stoji ondu pri oknu; prirodni zakon veleva, da mu bodi poslušna, ali tudi poslušnosti so meje. In vender, brez žrtve ni pomoči . . . Nji smrt, njemu življenje! Ali je to tudi prirodni zakon:
Ne, nocoj se ne more odločiti, nocoj ne! Pred očmi ji plove kakor mrak, jutri se upokoji, jutri odgovori. Ponoči sc ji razbistrč misli, saj ji ni premišljati mnogo. Nji smrt, očetu življenje. Ali ni lepo slušati glas očetov, in kolikor teže, tem lepše? In če ga nc more Bog, če ga jedino sedaj nc more:. ..
Nikjer rešilne poti!
Reci kdo, kje jc strašnejša smrt od smrti živočutega srca dekliškega ?
In vselej ni zaslužena takova smrt! —
r.
I'0 dolini samotni Tja v nepremerno plan
A jedno prinesel je s sabo V dolinski tuji svet:
Počasi, utrujen od tdka /igrava vir hladan.
.Spomin na minulosti srečo, Na gorski dragi cvet . .
Doklfcr se pretakal po gori,
Veselo je šumčl — Kdo znd li, zakaj pa v dolino Užaljen je prispčl ?
Z gore po dolini samotni Tja v nepremerno plan Počasi, utrujen od tdka Zigrava vir hladan.
Tam pustil je svojce na gori,
In pustil dom miran, In cvetje in radost planinsko Ostavil jc solzan.
Kot vzdihe šepeče valovje
In pravi vir takd : Da slednja je težka ločitev, Grenkd da je —• slovo!
Gr. Novak.
Naši vaščanje.
Spisal Potlgoričan.
VIII.
raven Vrbovja na griči stoji' prijazna cerkvica Svetega Vida. Zänjo vedo jcdini Vrbovčanjc in morda še bližnji njih sosedje Bezga rji, Krkovčanje, Zamoščanje in bržkone šc Praprečanje. Drugje malo ved d za Svetega Vida poleg Vrbovja. Kakd bi tudi vedeli; saj malokdo zajde v dne soteske in gorske planote, kjer jc Sveti Vid, Vrbovje, Bezgarji in še nekaj drugih samotnih selišč z jedno ali dvema hišama, največ s tremi ali štirimi.
Popisoval ne bodem, kakd in koliko Časa sem hodil k Svetemu Vidu, saj včm, da bi mi ne verjel nihče. Prišel sem na Vrbovje že v soboto zvečer pred Vidovo nedeljo truden in lačen.
Vidova nedelja je Vrbovčanom najimenitnejša v letu, zakaj to nedeljo je pri Svetem Vidu shod. Vrbovčanjc ji kar pravijo »naša nedelja.«
Že na vse zgodaj so pokali na hribci topiči, da so sc stresala po vasi dkna in so se Vrbovčanjc vzbujali iz spanja; potem pa so potrkavali, da je bilo veselje; samd nekamo predolgo so.
Naposled je prišla vender deveta ura, ko jc pri Svetem Vidu vabilo v cerkev. Ljudje so dohajali, najprej otroci in starina, za njimi možje in žene, za temi pa mladi svet mladeniče v in deklet. Pri prvih sem bil jaz na hribci Svetega Vida, da sem si še nekoliko ogledal okolico. Mnogo jc nisem videl. Na zapad ovira razgled gora, na vzhod takisto gora, lc na sever in jug se vidi nekoliko dalje po ozki dolinici, ali bolje povedano, sotčski, kjer teče plitev potočič Kalna voda, ki izpira podnožje hribcu Svetega Vida. Okolo griča je razstavljena vas Vrbovje; na jugu, dokaj daleč, vidi se Krkovo in Zamostcc, na severu pa Bezgarji in še nekaj selišč.
Pod lipo pri ccrkvi so se ustanovili Krajinčanje s polnimi koši in jerbasi rdečih češenj. Prodaja je bila zeld živahna; odpustkov pa pri Svetem Vidu niso prodajali.
Ko pride kapelan od župne cerkve Svetega Ambroža, pomaknem se v cerkev, da bi jo ogledal še znotraj; zunaj itak nisem videl drugega, nego belo zidov je, zvonik in streho, s skodljami pokrito. Dobil sem ravno še dovolj prostora. Ker se nisem mogel pririniti bolj na sredo, ostal sem v kotu pod koroni. Posebnega ni bilo videti. Naj-
bolj me je zanimal sveti Vid v včlikem oltarji, kažoč samd glavo, vrat, prsi in rokč iz majhnega kotla. Na malih oltarjih so imeli svečniki namesto voščenih sveč lesene, ki so bile že dobro zaprašene. Vse je kazalo, da je cerkev Svetega Vida dokaj siromašna. Ubogi Vrbovčanje ji nc morejo podariti mnogo, ker sami sebe živč ie iz težka.
Jako me jc iznenddejalo, ko so zapele pri začetku maše orgije. Mislil nisem, da bi bile v toli majhni cerkvi orgije; saj jih nimajo niti druge podružnice, večje in bogatejše. Bog vč, kdo jih je podaril cerkvi, teta mi ni vedela povedati. Ugenil sem takoj, da igrä neizkušen organist; v tem me je potrdilo tudi petje.
Peli so vse po jednem napevu, ki je jako spominjal ndrodne pesmi. Po maši so utihnili pevci in pevke, in tudi orgije so se glasile vedno tiše. Kar začne peti moški glas, nekoliko hripavo sicer, toda tožno in milo. Ljudje so vstali in poslušali.
>Oj, naš preljubi sveti Vid, Najboljši ti svetnik, Usmili se nas, usmili se, Največje mi smo reve.
V kotličku ti lepd klečiš, Ročice k Bdgu gor' moliš; Usmili se nas . . .«
Najprej se pa ni dalo kar nič umeti, ker so se rahločutnejši ljudje, posebno ženske, izpustili na ves glas v jok. Kadar je zapel »reve«, odmeval jc po vsi cerkvi jok in stok. Pel je dolgo, in kolikor sem razumel, bila jc nekaka prošnja do svetega Vida za vse potrebe: da bi žito dobro zorilo, toča ne pobila, da bi sveti Vid varoval kuge, nesreč i. t. d.
Ko je utihnilo petje in smo prišli iz cerkve, vprašal sem teto, kdo je pel zadnji v cerkvi.
»Stankarjev Tone z Brda,« odgovori mi.
»Kdo je pa orgij al r«
»Tudi on.«
Sedaj sem bil kar radoveden na tega pevca in ravno sem hotel vprašati, kdo in kaj je, ko me sune teta s komolcem in reče: »Vidiš, tam-le je,c in mi namigne k vratom. Ugledam suhega možička veselega obraza. Ilitcl je dalje, ne govoreč z nikomer. Ljudje so se mu spoštljivo umikali.
Stankarjev Tone je bil v mladosti godec. Ko se je pa naveličal hoditi s harmoniko po gostiščih in plesiščih, igral ni nikjer, razven
na orgije pri Svetem Vidu, česar se je pa jako veselil. Tudi tukaj ne bi igral, ali ker ni hotel, župni organist hoditi takö daleč, orgljal je je on; sevčda, Bog zna, kakö lepö ni bilo, a Vrbovčanom in drugim čestilcem svetega Vida je bilo dobro. Ponašal se je sösebno s tem, ker je pel vselej nove pesmi.
Lani sem bil zopet pri Svetem Vidu. Svet se v tem času ni izpremenil mnogo. Maševal je drug kapelan, Stankarjev Tone z Brda pa ni orgljal več. Zupni organist je bil pri orgijah, ali navzlic vsi umetnosti svoji ni mogel geniti vernih poslušalcev; potočila se ni niti jedna solzica. Vsi so pogrešali Stankarjevega Toneta. Zakaj li ni orgljal več ?
Zvčdel sem to-le:
Pozimi je hudö obolel, takö, da se mu je celö bledlo, in takrat je govoril vedno o Svetem Vidu in orgijah, pel vsakeršne pesmi, največ o svetem Vidu, rokč je pa premetaval, kakor bi sedčl pri orgijah. Vsak hip je vstal in trdil, da mora k Svetemu Viclu orgljat. Pustili ga sevčda niso. Ali neke mesečne mrzle noči, ko so pospali vsi, vstal je tiho in šel slabo opravljen iz hiše. Ko se žena vzbudi in zapazi, da Toneta ni v postelji, vzbudi vsa zbegana še druge, da gredö pönj. Najdejo ga sedečega v snegu ob stezi, ki drži' z Brda k Svetemu Vidu.
Tsito noč se je takö prehladil, da je skoro potem umrl. Ljudje ga bodo pa izvestno pomnili še dobro dolgo.
IX.
Kravajčcv Simen je bil godec, znan po vseh krajinskih vaseh. Vse leto je godel in pel, samö o postnem času in v adventu je odložil zakrpano harmoniko v kot za mizo. Imel jc v Zagorici leseno kočo; seveda, slaba je bila, a vender njegova, saj se zadolžiti ni mogel, ker mu ndnjo ni hotel nihče posoditi ničesar. V tej koči jc prebil Šimen jeden del življenja svojega, drugega pa na svdtovšČinah, plesiščih in godiščih ter v vaški krčmi Pavletovi.
Ves čas je ostal samec. To je jako čudno ; kaj takega v Zagorici ni navada, zakaj ondu se vse pomoži' in požčni, ubogo in bogato, ako le kdo ni posebno zaznamenovan. Simen res ni bil kaj lep, v obraz namreč, ker v život je bil takšen, kakor so drugi ljudje. Imel je črnikasta lica, pod nizkim, naprej potisnjenim čelom so se mu svetile rjave oči, nos pa je bil dokaj velik. Usta je imel na široko raztegnjena; velika uhlja sta mu štrlela od glave.
Nobeni ženski ni ugajal, ni stari ni mladi. Čim prijaznejšega in slajšega se je delal, tem smešnejši je bil. Hudo mu je delo, ker se ni mogel oženiti.
»Vse se žčni, vse, vse . . . samö jaz ne«, potožil je časih sosedu svojemu.
»Vrag si ga včdi, zakaj me nobena ne mara. Bržkone mi je kdo iz zgolj pregrešne zavisti takd naredil; saj sicer bi se lahko oženil. Grd nisem, tega ne more reči nobena; noge imam tudi ravne, saj se je oženil celd Zidarček, ki ima jedno nogo pol pčdnja krajšo od druge. Vrhu tega imam hišo brez dolga. Res kaže na strehi že gola rčbra, toda o mlatvi bi se že prekrila; dal bi mi ta in dni nekaj škopnikov, saj imam mnogo znancev in prijateljev. S harmoniko tudi toliko služim, da bi z ženo lahko jedla zabeljeno.«
Ali nič ni pomagalo vzdihanje; oženiti se ni mogel ni doma, nikar še drugje. Napdsled je vender spoznal, da ne bode nič. Da bi se potolažil, dejal je:
»Ej, pa zibati ne bode treba in postelje nc napraviti. Bodem pa do smrti ležal in spal pri peči na kldpi.«
Sestra, Maruša so ji dejali, gospodinjila mu je. Podobna je bila bratu, samd nekoliko slaboumna je bila, gluha in težko je izgovarjala nekatere besede. Razumela se nista dobro. Kadar sta se pregovarjala, včdela je to hipoma vsa vas, ker sta kričala na vsa usta. Simen zato, da je ona slišala, Maruša je pa itak govorila glasnd, in kadar je bila jezna, kričala je še glasneje.
Simen si je s harmoniko zaslužil marsikak krajcar in živel bi bil lahko dobro in redno. Toda imel ni lepe in koristne navade, da bi peticam dal plesniti v skrinji. Smilile so se mu, zatd jih je takoj poslal v beli svet med ljudi, ko jih je dobil. Največ prisluženih novcev je spravil krčmar Pavle. Vselej, kadar je prišel Simen s harmoniko domdv in prinesel kaj denarja, odložil je harmoniko v kot za mizo in šel k Pavletu, kjer jc pil, dokler jc imel kaj. Maruša, ki je jed največkrat solila s križem, bila jc zaradi tega strašno jezna. Časih je d'rjala kar bosa, gologlava in vsa zmršena naravnost k Pavletu, planila je v sobo, stopila k Simnu in ga prijela za vrat. Bila jc močnejša od Šimna. Otresal se je takd dolgo, da se je oprostil, potem je šel okolo mize, ona za njim in to, dokler se ni naveličala. Ko je videla, da ničesar nc opravi, da Simen neče domdv, stopila je sredi sobe. povzdignila prst in zavpila tanko in zateglo:
»Simen,
Ne pit', ne pil';
Bo prišla smrt,
»Bo treba umrl'.
Šimen sc je pa zagrohötal in odgovoril:
»Smrt
Naj se grd solit, Simen ho pil, Dokler bo živ!«
Do svoje smrti je spremil marsikak zakona željen parček k poroki v cerkev in domöv. Radi so ga vabili na svatovščine in plesišča, ker tii bil predrag, a vender dovolj kratkoČasen. Znal je povedati marsikako šalo in tudi burke je uganjal, s katerimi je izvabil ljudem dokaj smeha in veselja.
Ko se je mladi Bokalč iz Podpčči ženil, bil je Simen za godca, in svatje so mu zložili precej desetič. Ko je svatovšČina minila, napotil se je tudi Šimen s harmoniko domov. Po navadi je odložil domä harmoniko v kot za mizo in hotel k Pavlctu v krčmo. Maruša mu je branila z dömi, toda ko je šla k sosedu po mleko, popihal je Šimen brž iz koče. Tudi za njim jc prišla k Pavletu in ga opominjala, da ne smč piti, da bode moral umreti, in še več mu je povedala, ali 011 se ji je odrezal, da bode pil, dokler bode živ. Ko je šla domöv, pil jc, dokler ni dal zadnjega beliča iz žepa. Pijača ga je nenavadno omotila. Ko je vstal izza mize. tedaj sc je kar opotekal in lovil z rokami. Zunaj je bila gosta tema. Celo trezev človek mora o takem času ho diti oprezno, da se nc spotakne ali kam nc zagazi. Šimen jc našel vsak kamen, da je padel ččzenj. Sedaj je silil v sčč, potem se je zaletel z nosom v hišni ogel. Vselej, ko se je pobiral, rotil se je, da nikjer ni takö zanikarnih ljudij, kakor so Zagoričanje, ki trpč kamenje na vasi. Opotekaje in padajc je prišel do luže. Siccr se jc skrbno ognil, ali nocoj se še domislil ni, da je tudi luža na vasi. Nikar, da bi krenil na levo, šel je kar naravnost, spoteknil se ob perilni kamen, padel ččzenj in na glavo v vddo. Luža ni globoka; dorasel človek jo prebrede iz lahka. Šimen otepava z rokami ln brca z nogami, ali nič! Onesvestil se je in utonil.
Pil je do smrti, naposled celö vodo, katero je sovražil najbolj.
Narodne stvari.
m.
O zakletih bratih in o izdanih gospodičinah.
Pripovedka iz Motnika; zapisal Gašper Križnik.
jkdaj je bil graŠčdk, kateri je imel tri hčere in devet graščin, na vsaki graščini devetindevetdeset parov voldv. Zaide v neizmerno jed, pijačo in igro, da kmalu vse zapravi. Družina ga zapusti, le hčere ostanejo pri njem. Samd jedno še obdržal, da je včdel, kam domdv. Sedaj bi! je skesan, da ni včdel, kaj bi počel. Grč na lov; ondu ga sreča zaklet brat in ga vpraša: »Kaj ti je, da si takd žalosten?« Graščak mu povč: »Imel sem devet graščin in na vsaki devetindevetdeset parov voldv, toda vse sem zaigral in zapravil; sedaj imam samd še jedno graščino in tri hčere.« Zakleti brat reče: »Daj mi starejšo hčer za ženo, in dam ti zdnjo veliko denarja; tedaj in tedaj pridem pdtijo z največjo slavo in godbo.« Graščak je zadovoljen. Ko pride zakleti brat po hčer, pripelje mu toliko denarja, da lahko zopet kupi vse prodane graščine in voli in da je prav takd bogat, kakor prej. Imel je devet graščin, na vsaki devetindevetdeset parov volov. Začel je zapravljati in igrati, da je kmalu vse pognal. Imel ni več nego jedno graščino in dve hčeri. Tožen gre na lov; ondu ga sreča drugi zakleti brat in mu reče: »Kaj si takd žalosten?« Graščak mu povč: »Imel sem devet graščin, na vsaki devetindevetdeset parov voldv in tri hčere, pa sem vse zapravil in zaigral, da nimam več, nego jedno graščino in dve hčeri.« Zakleti brat mu reče: »Däj ti meni srednjo hčer za ženo, in dam ti zanjo veliko denarja; tedaj in tedaj pridem pdnjo, z največjo slavo in godbo.« Graščak je zadovoljen. Zakleti brat pride po hčer z največjo slavo in godbo; pripelje mu zanjo veliko denarja, da zopet lahko kupi vse prodane graščine in voli. Zopet je takd bogat, kakor prej; imel je devet graščin, in na vsaki devetindevetdeset parov voldv, pa samd jedno hčer. Zopet je začel zapravljati in igrati, da je vse pognal po grlu; imel ni več nego jedno graščino in hčer. Sila žalosten je; vzame puško in grč na lov. Ondu ga sreča najmlajši zakleti brat iri mu reče: »Kaj si takd žalosten?« Graščak mu povč: »Imel sem devet graščin in na vsaki devetindevetdeset parov voldv in tri hčere; sedaj pa imam samd jedno
graščino je
graščino in najmlajšo hčer.« Zakleti brat reče: »Daj jo meni za ženo, in dam ti zanjo veliko denarja tedaj in tedaj pridem pdnjo z največjo slavo in godbo.« Kmalu natd pride tretji zakleti brat po najmlajšo hčer, in pripelje graščaku veliko denarja, da zopet lahko kupi vseh devet prodanih graščin in na vsaki devetindevetdeset parov voldv. Bogat je bil kakor prej. Začne zapravljati in igrati, in kmalu vse požene po grlu, da nima več nego jednega sina in jedno graščino. Sin ga pa vpraša: »Ali imam še kaj bratov ali sčster?« Oče mu pa neče povedati. Sin grč vprašat gospoda župnika, kaj bi storil. Župnik mu reče: »Ko prideš domdv, vzemi dva samokresa; pomeri ju očetu na srce in reci: »Ustrelim vas, čc ne poveste, kje so vaše tri hčere in moje sestre.'« Sin grč domdv in stori takd. Oče mu povč, kakd jc igral in zapravljal in da jih je zakletim bratom prodal za žene. »Prvi teh bratov je slon, največji vseh zverin; drugi jc orel, največji vseh ptičev; tretji je som, največja riba v morji.« Nato reče sin: »Pojdem križem sveta, da najdem katero svojih sčster.« Gre z ddma in hodi že dve leti. Ko pride nekdaj v gozd, ugleda lepo mesto. Sestra, katera je imela slona za moža, pride mu naproti ter mu reče: »Ojoj, kaj hodiš tukaj? Ko bi te videl moj mož slon, takoj te raztrga na drobne kosce.« — »Ljuba sestra«, reče brat, »prikrij me, da me ne najde.« Sestra ga vzame v slonovo poslopje, katero je bilo takd lepd, da na svetu ni videl jednakega. Tam ga dobro prikrije, da bi ga ne našel njen mož slon. Ko pride slon domdv, zadiši mu nekaj po človeškem mesu. Zatd preišče vse kote, ali ne najde ga. V tem mine čas. da ni več slon, ampak človek. Ta čas, ko je človek, imajo velike gosti. Slonova žena grč po brata in ga pokaže možu. Slon mu reče: »Da si prišel prej, ali da sem te našel, na drobne kosce bi te bil raztrgal. Sedaj se ti pa ni treba bati, dokler ne pride moj čas, da se zopet izpremenim v slona. Kadar bode že blizu, oskrbim ti kočijo, kočijaža in par kdnj. Ko pride kočija, kar ročno sčdi vanjo, ali ozirati se ne smeš. Za teboj bode grmelo, ropotalo, in strašen vihar bode vstal, in v gozdu bodeš. Velike skale bodo letele proti tebi, ti pa splezaj na košato jelko in se ne bdj.« Potem so se veselili, godba je igrala, pevci so peli tako lepo slavčeve pesmi, da ni moči povedati. Slon se je veselil najbolj, ker je bil v gostčh brat njegove žene. Nikdar prej še ni bil takd dobre volje. Kmalu pride čas, da se morajo ločiti. Sestra pride k bratu in mu reče: »Sedaj bode pojedina končana; ko se pripelje kočija, sčdi vanjo, kakor ti je povedal moj mož.« Kočija se pripelje, brat ročno sčde vanjo, pa se modro po slonovem naročilu pelje dalje. Pride v veliko temo, kakeršne ni na svetu, kmalu potem na dan, in sam jc
v gozdu. Grmelo in ropotalo je takd, da ni moči povedati; kameni in skale začnd leteti proti njemu; ročno spleza na visoko hojko, katera je bila porastena malone do tal. Ko pride do srede, najde orlovo gnezdo; pogleda vanje in vidi lepo veliko mesto. Napoti se dalje ; prčcej stoji na veličastni planoti pred orlovim mestom. Ondu ga sreča sestra in mu reče: »Oj, brate! Kaj pa hodiš tukaj r Ko bi te zajčl moj mož orel, ročno bi te raztrgal na drobne kosce! Kar prčcej pobegni; ravnokar se bode pripeljal; če te dobi, kakd bode razsajal!« — Brat ji reče: »Ali me nc moreš prikriti domä, da bi me nc našel?« — »Čakaj no, notri v klet te zaklenem domä, pa porečem, da sem izgubila ključe« pravi mu sestra. Potem gresta na orlov dom, in sestra ga zaklene v klet, kakor mu je rekla.
Precej potem pride nje mož orel domdv, začne vohati in reče: »Nekaj takd diši po človeškem mčsu.« Začne zmerjati sestro, in preišče vse kote, le kleti še ne. »Kje je ključ?« vpraša ženo. Ta ga začne iskati; v tem pride čas, da se orel počloveči. Sedaj mu žena privede brata svojega. Orel je neizrecno vesel, ko vidi sorodnika svojega. Ročno ukaže napraviti dostojne gosti, godbi igrati in pevcem peti najlepše slavčevc pesmi. Veselje je bilo takšno, da ni moči dopovedati. Potem mu orel povč, da je štiriindvajset ur človek in prav toliko časa orel. »Ali ta čas se me ni treba bati. Ko minejo moje ure, naročim ti, da sc odpelješ v kočiji, kakor včeraj pri mojem bratu slonu. Ali ko pride kočija, ne smeš pomišljati; ročno sčdi vänjo, in sc pelji dalje, ne da bi se oziral. Ko se zopet poorlim, bodem strašno jezen na tebe in tc iskal, da bi tc raztrgal. Ko prideš pod milo nebo, grozno bode bučal vihar in grmelo bode, kakor bi sc zemlja tresla. Ti se pa pripogni in išči vode, da bi jo pil; potlej najdeš svojo najmlajšo sestro, katera ima soma za možd. Toda natanko sc moraš ravnati, kakor ti bode povedal. Mi smo trije zakleti bratje in čakamo, da bi nas kdo rešil. Sedaj pride kmalu moj čas, da se poorlim, ti pa sčdi v to-le kočijo, ki se ravno pelje, in bodi moder!« Brat ročno skoči v kočijo in se pelje nazaj na svet. Pride v neizmerno temo, pa kmalu je zopet dan. Sedaj ugleda velik ribnik; grmenje, bučanje vetrov je strašno, ker hoče vihar poruvati in polomiti vse drevje. Brat se skloni, kakor bi hotel piti vodo, in ugleda v nji lepo veliko mesto. Grč vanje in kmalu najde najmlajšo sestro svojo. Ko ga ta ugleda, reče mu: »Oh, kaj hodiš tukaj? Ko bi te dobil moj mož som, prčcej bi te raztrgal na drobne koscc. Ročno odidi! Kmalu pride domdv; da tc najde pri meni, kakd bi razsajal!« — Skrij me, ljuba sestra!« reče ji »da me nc najde«. Sestra pravi: »Tu-le notri v mišjo jamo se skrij,
da tc nc zasledi'.« Brat stori', kakor mu jc rekla sestra. Ko pride som domov, precej začne vohati, ker mu nekaj diši po človeškem mčsu. Strašno jame razsajati in škripati z zobmi. V tem minejo njegove ure, in zopet se počloveči. Zena grč sedaj po brata, privede ga k njemu in mu povč, da jo je prišel obiskat. Som se ga razveseli neizrecno, hitro veli napraviti gosti, da bi dostojno vzprejel brata svoje žene. Godba začne igrati, pevci pojö najlepše pesmi; veselje je tako, da ni mogoče povedati. Som reče: »Ko bi te bil našel prej, raztrgal bi te bil na drobne kosce. Sedaj se ti oseminštirideset ur ni treba bati ničesar, ker sem toliko časa človek in potlej prav toliko časa som. Onadva brata sta mi že povedala, da si bi! pri njiju. Ako se bodeš modro in pogumno nosil i odslej, rešil nas bodeš ukletstva. Zatö ti dam tri svoje plavute; ti pa pojdi v stekleno goro. Ondu je jezero, kjer sem doma, kadar sem som. Dcni te tri plavute za ušesa in osomil bodeš; potlej bodeš lahko plaval po jezeru za menoj, da me ujameš in mi odsekaš glavo. Tedaj me rešiš, in dobiš svojo sestro nazaj.« Natö mu da tudi tri orlova peresa, rekoč: »Tukaj ti dam tri orlova peresa, da jih deneš za ušesa, kadar prideš v imenovano goro. Hipoma se poorliš, da ujameš in pokončaš mojega brata, kadar bode orel. Takö ga rešiš in dobiš sestro svojo nazaj.« Tudi mu da tri slonovc dlake, rekoč: »Kadar prideš v imenovano goro in si že rešil mene in orla, deni te tri slonovc dlake za ušesa, pa sc posloniš; potlej poišči v gozdu mojega brata slona in mu odsekaj glavo; takö ga rešiš, in dobiš nazaj starejšo sestro svojo. Potem se steklena gora razgrne, ti pa bodeš na lepi planjavi z vsemi sestrami. Sedaj prihaja moj čas, da se osomim; sčdi v to-le kočijo, ki ravno prihaja; ali ozirati se nc smeš. Stemnilo se bode, ali ročno bode dan; stal bodeš na lepi planoti, na zelenem travniku.« Brat sčde v kočijo in se pelje nazaj na svet. Kmalu se mu popolnoma stemni, pa prčcej se zdani'. Ze stoji na širni planoti, na zelenem travniku. Neizrecno zaenč grmeti, veter buči, da pokajo veje. Kmalu se nevihta poleže; v daljini vidi stekleno goro in grč naravnost proti nji. Ko pride blizu, nc more gori, ker je vse polzko kakor steklovina. Spomni se, da ima orlova peresa; dene jih za ušesa, in se poorli. Vzdigne se v zrak, in kmalu je na usodnem kraji. Ko pride do jezera, izpremenf se v soma in plava za somom. Hitro ga ujame in potegne na kopnino, sedaj se izpremeni v človeka, vzame meč in somu odseka glavo. Bel golobček vzleti proti nebu.
Potem se izpremeni v orla, plava po zraku, in kmalu ujame orla. Potegne ga na zemljo, izpremeni sc v človeka, vzame meč in mu odseka glavo. Bel golobček vzleti proti nebu.
Sedaj se še izpremeni v slona in se spusti za ukletim bratom. Ujame ga, izpremeni se v človeka, vzame meč in mu odseka glavo. Bel golobček vzleti proti nebu.
Steklena gora se razgrne; on s svojimi tremi sestrami stoji na veličastni planoti. Potem se napotijo domov, in napravijo domd vesele gosti, kamor povabijo tudi mene, ki sem vse to videl ter vam povedal, kako se godi po svetu.
Književna poročila.
VII.
Uebcrsicht der Slavenreste in Tirol von Prof. Dr. II. Igu. Bidermann.
{^Globuse, Illustrierte Zeitschrift für Länder- und Völkerkunde, Bd. L1X, Nr. 19. & 20.).
Petindvajset let je že minilo, odkar je prof. Bidermann (ali kakor on trdi, nekov prijatelj njegov), v Lukšičevih »Slavische Blätter« (Dunaj, 1S66.) pisal o nekdanjih spomenikih slovanskih (pravo: slovenskih) naselbin po Tirolskem. Njega spis je vzbudil veliko pozornost ne4 le v Slovanih, nego tudi v nemških preiskovalcih, in od tistega časa je jako narasla književnost o tem vprašanji. Prof. Bidermann sam je napisal leta r 876. nekaj dodatkov k razpravi svoji in jih pridejal svojemu delu &I)ie Romanen und ihre Verbreitung in Oesterreich.« V Slovanih se je bavil s tem vprašanjem sösebno ruski akademik A. YVesselofsky (Časopis ces. ruskega ministerstva za närodno prosveto, meseca listopada leta 1S79.) v Slovencih zlasti pokojni Davorin Trstenjak v svojem spisu: »Slovenske besede v Tirolskej nemščini« (Kres, 1884.).
V Tirolcih samih se je poleg Bidermanna največ bavil s slovenskimi naselbinami po Tirolall bivši gimn. ravnatelj dr. J. C. Mitterrutzncr, ki jc znan za velikega podpornika afriških misijonov. Napisal je leta 1879. v programu briksenske gimnazije razpravo »Slavisches aus dem östlichen Pusterthal in Tirol«, katera je izšla tudi v slovenskem prevodu pri J. Krajci v Novem Mestu leta 1880. Ali Nemcem ni bilo po volji, da sta Bidermann in Mitterrutzner takö ugodno pisala o nekdanjem slovenskem življi na Tirolskem, in začeli so kričati, da slovenske besede v tirolskem narečji ne dokazujejo ničesar za nekdanje naselbine slovenske, da te besede niti slovanske niso, nego romanske in da imajo» le slovansko lice, da se jedino približujejo govorici slovanski. »Sie sind blosse ,Anklänge' slavischen Wesens. Diese rühren' von äusserer Einwirkung her oder es treibt, ohne
class auch nur derartiger Einfluss Platz gegriffen hätte — ,lediglich der Zufall damit sein Spiel* (?ic!). Ihnen müssen die oft täuschenden Analogien zugerechnet werden, welche auf den ersten Blick sogar als Slavenreste sich darstellen, während in Wirklichkeit nicht einmal ein Anklang slavischen Wesens vorliegt!"
Prvi vrsti teh nasprotnikov Slovenstva na Tirolskem pripada prof. A. Unterforchcr v Hebu. Priobčil je že leta 1885. v programu litomeriske gimnazije spis »Romanische Namenreste aus dem Pusterthal«, v katerem se spominja tudi nekaterih slovanskih imen, a satnd zatd, da polemizira proti Bidermannu in Mitterrutznerju, ki sta trdila, da je bila pustriška dolina nekdaj slovenska. Potem je sel prof. Unterforcher sam na lice mesta in se je sicer nekoliko bolje poučil o tem vprašanji, toda v glavni stvari je ostal venderle »nejeverni Tomaž«. Napisal ie potem o krajevnih imenih pustriške doline še štiri spise, katerih je dal tri natisniti v programih litomeriske gimnazije (leta 1887.— 1SS9.), a zadnjega v programu hebske gimnazije (leta 1890.).
Prof. Bidermann, ki je v tem še nabral nekaj podatkov o slovenskem življi na Tirolskem (»Forschungen zur deutschen Landes- u. Volkskunde«, I. Bd. 1886.), zbral je letos v omenjenem časopisu »Globus«, vse dosedanje podatke o slovenskih naselbinah po Tirolskem in tak6rekoč »sklenil račun« o tem vprašanji. Prof. Unterforchcr je tudi precčj omajal dobro mnenje Bidermannovo, takd da mu poslednji daje izpričevalo: »Sein Verdienst ist es namentlich, falschen Deutungen mit beweiskräftigen Argumenten entgegen getreten zu sein.« Vender mora Bidermann sam priznati, da je sodil Unterforchcr prestrogo in celö krivično: »Das Misstrauen, womit er die ,slavischen Anklänge' auf ihren wahren (?) ethnographischen Wert prüft, verleitet ihn zu einer Strenge, welche ohne Not die slavischen W u r-zelwörter durch romanische ersetzt wissen will und den Slaven überhaupt einen sehr beschränkten Einfluss auf jene Anklänge einräumt.® —
Da bi nekoliko ublažil to preveliko »strogost« Unterforcherjevo, podaja Bidermann v »Globusu« po Trstenjaku nekaj slovenskih besed v tirolski nemščini, katere utegnejo biti po Bidermannovem mnenji res slovanskega izvira. Tem izrazom pristavlja opazko, da so »očito importirani« po tirolskih krošnjarjih in kupcih, ki hodijo po živino celd tjä doli na Srbsko. Samö o nekaterih besedah se mu zdi verjetno, da so se morda tudi razširile iz pustriške doline po vsem Tirolskem, vender si ne more rešiti te »uganke« in poudarja, da je človeku treba biti skeptiškemu proti izrazom: Tschurl (čura, nepošteno dekle), Gunok (gonck), eine Roi machen (rojiti), Schitzen (ježice), Serkl (močvirje, od «srkati«), Ritsche (rečina, vodotočina) in dober v pomenu ^brav«. —- Tudi nični Bidermann, da ni moči ničesar
sklepati iz cerkvenih patronov, ki so obljubljeni sösebno Slovanom (sv. Vid, Ciril, Nikolaj, Helena), da bi bili na dotičnih krajih kdaj bivali Slovenci.
Po tem »skeptiškem« uvodu pride prof. Bidermann k »brezdvojbenim« ostankom Slovanov in jih deli na te-le skupine: i.) Besede, ki živč še sedaj v navadni govorici Tirolccv; 2.) besede ki zaznamenujejo kraje; 3.) hišna in »	rodbinska imena; 4.) običaje in poročila pravnega značaja ter 5.) znamenja
narodnega tipa. da se Bidermann povsod preveč naslanja na Unter-forcherja in najprej povč le öno, kar je ta spoznal za neoporečno slovansko. To veljžl zlasti o prvi skupini besed, o katerih trdi Unterforcher, da se slišijo »zgolj« le v izilski dolini (Iselthal na severozapadu od Lienza). Vender mora Bidermann priznati, da Unterforcher še ni izerpil vseh slovenskih besed in da se tudi na zapädni strani toplaškega polja (torej v pustriški dolini) nahajajo še slovenski izrazi, n. pr. Datschker = krstača. Dalje dostavlja, da je moralo biti pred sto leti običnih še mnogo več slovenskih izrazov po Tirolskem, kakor to dokazuje lliibnerjev »Salzburgisches Idiotikon« (Salzburg, 1796.). Prej je pripadala vsa defereška dolina Salzburš-kenni. Da se je tudi po vsi pustriški dolini nekdaj govorilo slovenski, o tem ni dvojbe (primeri: »Zvon«, leta 1888.), ker je ta dolina pred >	letom 1500. pripadala oblasti goriških grofov. Temu odločno oporeka Un-
terforchcr, izvajojoč ime Puslrica od »Birrus«, ki je bilo valjda staro ime za reko Rijenco (Rivnico ?). Tudi Bidermann nc včruje, da bi bili Slovenci stanovali po pustriški dolini.
Kar se tiče osebnih in rodbinskih imen, meni Unterforcher, da so se podedovala po zemljiščih in prešla na njih sedanje (nemške) lastnike. Le v »najredkejšeni« slučaji da so »Hladniki, Globočniki, Koperniki, Lazarji, Oblazarji, Prilogarji, Petriči, Poljanci, Tožniki, Vračarji« i. t. d. i. t. d. potomci nekdanjih slovanskih gospodarjev in da »v njih žilah le morda, ali izvestno že zelö stanjšana, še teče slovenska kri.« Iz nekega goriškega urbarja (z leta 1329.) navaja Unterforcher lepe slovenske priimke, kakor: Glavik, Hudokruh, I/stigoj, Slojmir, Hobnik, Koristnik, Plastnik, Po vek, Šugoj i. t. d. Da se nahajajo slovenski priimki tudi drugod po Tirolskem, to si tolmačita Unterforclier in Bidermann takö, da so se slovenski gospo darji selili, ali pa da so bili izgnani zaradi vere.
Sösebno važen je odstavek o običajih in pravnih spomenikih. Med prvimi navaja Bidermann »turčanje« jajec in »groglovanje«, t. j. pačiti se pri govorenji, zadržavati sapo in govoriti takö, da. ga drugi ne spoznajo. Izraz »Rott« (podobčina) spominja na staro slovensko razdelitev županije v »soseske« in dokazuje slovenski značaj izil^kc 'doline; (drugje te razdelitve baje ni). Še važnejše in značilnejše pa je slovensko »občinsko gospodarstvo«, ki je bilo v XVI. stoletji razširjeno in zakonito uvedeno šj po vsem
30*
matrajskem okraji in sc šc sedaj nahaja po nekod. O tem si je izpisal prof. Bidermann iz sodnih' aktov od leta 1557.— »559- mnogo važnih podatkov, ki dokazujejo, da so še takrat vsi udje družine skupno delali in skupno uživali, kakor v staroslovanskih zadrugah Kdor ni hotel delati, moral je ostaviti družino in najsi je bil gospodarju oče ali mati. Ce je starejši sin slabo gospodaril, vzeli so mu gospodarstvo in jc izročili začasno mlaj-	4
šemu z ukazom, da mora »zvesto« gospodariti. Skupno posestvo se ni smelo deliti med sinove, čeravno je imel vsak svojo družino. Prigodilo se je celö, da je starejši brat sam prosil, naj izročč gospodarstvo kOmu mlajših bratov, ker so mu bile svakinje nasprotne in dobivale potuho od svojih mdž. Sodišče pa se je potegnilo za gospodarja in zažugalo svakinjam, da jih zapre, ako nc bodo pokorne starejšim. Torej celd šiloma so se branila prava sta-roslovenske zädruge. Sele ko so leta 1810. pridružili matarijski okraj Iliriji in uv&lli »Code Napolčon», začele so se rušiti stare zadruge in deliti zemljišča. Sicer je bilo tako deljenje že prej olajšano, kakor se vidi iz poročila salzburškega sodnika v Lengbergu z dnč 21. prosinca 1807. leta. (»Globus«, 1891., str. 3 c 2.).
Gledč na posebni tip izilskega prebivalstva, pisal je že A. Auer v Amthorjevem »Alpenfreundu« (Bd. V., Hft. 1., 1872.), da imajo »slovanski	4
obrazi« bolj izbuljene čeljustne kosti, iskre in za spoznanje poševne oči, jasen pogled, nekoliko bledo in svinčeno barvo, večinoma gladke lase. Tudi so bolj skritega in zamišljenega duha, mistiške naravi, zelö razdražni in občutni za nasprotne vtiske, v obče melanholiškega temperamenta in da poj<3 svoje pesmi v moll-tonu. — Celö govedo je v slovanskih Tirolcih drugačno, nego pri bajuvarskih Nemcih.
Končno se dotika prof. Bidermann še vprašanja, kdaj so se pone ni č i 1 i tirolski Slovenci. Že Unterforcher je sklepal iz omenjenega urbarja z leta 1319., da se je takrat še slovenski govorilo ne le po vsi izilski dolini, nego tudi v okolici lijenški, tembolj, ker se v tem urbarji čita, da je bil takrat »župan« načelnik virgenske doline. Prof. Bidermann pa misli, da so Slovenci (vsaj po bolj oddaljenih dolinah) še v XV. stoletji ohranili narodnost svojo, ker so takrat husitje izkušali svojo vero razširjati v okolici lijenški. V Nemcih bi izvestno ne bili poskušali käj takega.	^
Končno izraža prof. Bidermann mnenje, da so se naselili nekateri Slovenci, katerih sledovi se nahajajo v dolinah Tessin in Fassa (ob görenjem toku reke Avisio), zajed no s Fur lan i iz Furlanije v Tirole. Razpravo svojo završuje z nastopnim pozivom: »Möge endlich ein slavisehčr Ethnograph es der Mühe wert finden, das Wohngebiet der Ladiner zu bereisen und daselbst mit der nötigen Unbefangenheit nach Slavcnresten forschen. Er wird sieh für seine Bemühung reichlich belohnt sehen!«	R.
Slovniški razgovori.
III.
(Dalje.)
Kar smo sedaj povedali in slišali o perfektivnih in imperfoktivnih glagolih, pač ne kaže, da bi bila ta partija najtežavnejša v slovenski slovnici, in jezikovno Čustvo je uprav gledč na rabo dovršnikov in nedovrš-nikov takö nežno in razvito v n d rodu, da prosto ljudstvo celd po mestih prav malo greši v tem oziru.
Nekoliko bolj zamotana je ta partija v teorctiškem pogledu in na-pravlja nekoliko težkoč tujcu, učečemu se slovenščini, vzpričo tega, ker so dovršniki pač naravski izključeni od pravega ali trajnost nega scda-njika, a vsekakor smetni v aoristiškem ali neomejenem (Miki. »Synt.« 776., Sölar 16. 17.) in v historiškem (Miki. 778. 9., Šdlar 16. 2.) sedanjiku istotakd, kakor nedovršniki, in vrhu tega tudi še v fu turn cm sedanjiku {Miki. 772. 5., Sdlar, 21.); ta raba futurnega sedanjika je starodavna ni še bujno cvete v nekaterih slovanskih narečjih, v novi slovenščini je razven na skrajnjem zapadu in vzhodu (o čemer smo že govorili, Miki. »Synt.« 806., 862.) pač omejena na zavisne stavke; Miki. &Synt.« 774. 6.: »Das praes. der verba pft. bezeichnet in abhängigen Sätzen das fut. dieses praes. steht dem Conjunctiv des griech. aor. und dem lat. fut. exactum gegenüber, diese rcgel gilt für alle slavischen sprachen;« v nezavisnih stavkih pa imajo futurni pomen sedanjiki samd še nekaterih s po zloženih, premikanje izražajočih dovršnikov, n. pr. pojdem, podivjam, polelim, popeljem in razven teh tudi porečem (Sdlar, 21.)1)
Ali dasi morda slovniški nauk o dovršnikih in nedovršnikih provzroča nekoliko preglavice začetniku, zlasti tujcu, ki se mora tukaj seznaniti s čisto novimi pojmi, vender ne moremo pritegniti, da bi bilo »v tem poglavji še marsikatero vprašanje nerešeno.* Zakaj Sčlar je (l. c. 16.—18.) toli natančno
') Ker je raba sedanjikov <lovršnih glagolov s fulurnim pomenom prastara in ima še v današnji slovenščini krepke sledove in ker se bom s part. pret. akt. II. dovršnikov upira duh« slovenščine, kar dokazujeta sk raj nje vzhodno in zapuduo narečje („Selbst im Görzcr Gebiete ist dicss nicht selten der Fall," namreč, „dass das Praesens der Verba aoristica futurbedentung hat."' Solar, 21.) mislim, da ni neumesten predlog, naj pisatelj: podpirajo in razširjajo rabo dovršnikov v prihodnjiškem zmislu, zlasti kjer je to možno brez nejasnosti, ondu kjer je futurni pomen itak dovölj točno označen po prislovnih ali drugih natančnejših časovnih .določilih, n. pr. potem, pozneje, kmalu, prihodnjič, jutri, čez tri. dni, za pet- let i. t. ti. — V istem zmislu uči 1'. St. Skrabee v »Cvetji«, VII. 2.: „rdim naznanja le doveršenost dejanja, je torej	v pravem
pomenu tc besede, t. j. neomejen čas. Kavno znto pa se lahko rabi. ako je iz ko n-
zabeležil vse slučaje, v katerih smč dovršnikom služiti sedanjik, in je zlasti mnogovrstne nijänse neomejenega ali aoristiškega sedanjika, o katerem se baš najbolj suče ta naš razgovor, takö podrobno razpredelil in točno po številkah razvrstil, da niti Miklošič njegovi razpravi, katero je vestno porabljal, ni mogel dostaviti ničesar bistveno novega, dasi nekatero mnenje Šolarjevo pod rokami Miklošiča, ki stoji na višjem primerjajočem stališči, dobiva drugačno lice; duo cum faciunt idem, non est idem. Toliko lahko trdimo smelo, da kdor temeljito prouči Miklošičeve »Syntaxe« poglavje »von den temporalen, modalen und den nominalen verbalformen* (767 do 880.) in vzporeja korak za korakom to poglavje z ozirom na novo slovenščino ter ga spopolnjuje v podrobnostih s Sölarjevo razpravo, temu ne ostane lahko nerešeno katerokoli vprašanje. Res je, da se nahajajo, primeri s takimi sedanjiki dovršnih glagolov, da bi jih na prvi pogled proglasili pravimi sedanjiki, toda s pomočjo Ščlarjevega dela spoznamo brez težave take sedanjike za neomejene ali futitrne ali historiške. Najprej bi nas utegnila varati kaka vrsta neomejenega sedanj i k a, n. pr. v tem-le primeru: »To razvidi vsakdo.« »Dam ti zato knjigo tri goldinarje.« Toda razvidim, dam, nista prava s c d a n j i k a. Poglejmo Sölarja str. 17. 5 : »Unbeschränkt ist der Gebrauch der Verba aoristica neben den Verbis imperfectivis auch zur Bezeichnung der Fähigkeit oder Bereitwilligkeit etwas zu thun,« torej je v našem primeru dam = dati sem pripravljen, Če . . . Zanimivo nam kaže raznovrstno aoristiškega sedanjika rabo primer, ki ga navaja P. St. Skrabec na mestu že navedenem ^Cvetje«, VII. 2.: ,„,V enem tjednu pokosim, kar imam«, to se pravi, da se vselej (vsako leto) tako zgodi (aoristus gnomicus), ali pa, da se sploh lahko tako zgodi; ni pa s tem rečeno, da sem v že, niti da bom šc le pokosil. Ako pa pravim: „Viani osovrej sem se bil namenil z domu. V enem tjednu pokosim, kar imam, pa hajdi po svetu!" ali pa: „Letos sem namenjen z domu. V enem tjednu pokosim, kar imam, pa hajdi po svetu!4' — tu kontekst določuje čas in ravno tistim besedam daje popolnoma nasproten pomen. Določno bi se govorilo v pervem primeru „sem pokosil*', v drugem „bom pokosil.Sölarjevemu naštevanju različnih nijäns aoristiškega sedanjika imam dodati samö jedno, katere pogrešamo ondu, to je oni neomejeni sedanjik, s katerim pripoved uj em o v se b i n o = ,argumentum' kakega
teksta pravi pomen zadosti jasen, tudi za d|anje, ki je v že dovršeno, to je v pripovedovanju za perfecium, ali pa za djanjc, ki se še le ima dvvršiti, to je v napovedovanju za futurum exaetum..... Ta dva časa, perfect um in fut. exact um, ima
enako sestavljena vže stara slovenščina, oba sta torej pri nas popolnoma opravičena." Da preprečim dvoumje, treba mi je opomniti, da Škrabcu je vsak futur z dovršeni m dejanjem, tudi v glavnih stavkih, e k S a k 111 i futur. — S*rabcc izvaja torej i fu-turni i historiški sedanjik dovršnih glagolov \/. aoristiškega njih sedanjika
spisa, Sedanjiku v ,argumentih' rabijo lahko sevčda i nedovršniki i dovršniki ; prim, vsebino Sofoklejevega Ajanta, katerega je iz grščine poslovenil Kračmanov Matija (Valjavec), v Celovcu 1863. str. 15.: „Igralnica kaže grški tabor na trojski planjavi. Vrste ladij in šatorov v najzadnjem konci so salaminske. V sredi tih je Ajantov šator; k njemu se priplazi Odisej in gleda in preži. Za Odisejem na mostovži nad igralnico, ki je nebesa po-menjal in se mu je fe'AoysTov rekalo, prikaze se boginja A tč na, vidljiva gledalcem, Odiseju pa ne, ker je pred mostovžem. Ves čas prvega nastopa jo noč." — Prim, še Valenštajna, poslovenil France Cegnar. V Trstu. 1866. sir. 17.: „Tretji nästop. Hrvat prinese grivno (ovratno verižico). Za njim pride strelec. . . Hrvat (obrne grivno na solnce) . . . str. 18.: „Strelec vzame grivno) . . . Puškar (stopi k stražnjemu glavdrju) . . i. t. d. Jasno je, da so vsi ti sedanjiki neomejeni.
„Vse bi še bilo; ali ti beletristi in žurnalisti, ti nam še izpridijo vse! Po njih je zlasti tisto od slovničarjev (sevčda ne brez povoda) zasejano teženje za imperfektivniki preveč ornah dobilo na vseh progah slovenskega pisateljevanja, v občevalnem jeziku in po prigodnih govorih. Proč torej s pravilom o nerabnosti dovršnikov v pravem sedanjiku, zakaj beletristi in žurnalisti se vanje, ker ni dovolj točno precizirano, zaletavajo ter je pretiravajo . . . ." — Ne, gospoda, tako ne postopajmo, tiiko ravnanje bi bilo „das Kind mit dem Bade ausschütten." Res je sicer, da i beletristi i žurnalisti i drugi — isti pretiravajo, a ne samd našega pravila, ta nezgoda doletava vsa količkaj subtilna pravila slovenske slovnice, a kaj zatd? Pravilo ostane le pravilo, in napačno pretiravanje neukih in samoukih pisateljev ni še nobenemu jezikovnemu zakonu zavilo vratu. Res pa je, da naši pisatelji, iz večine samouki, mnogo grešč v tem oziru. A kaj je sploh vzrok pretiravanju pravil po krivih analogijah: Odgovor: naše šole. Naše šole ne izpolnjujejo svoje dolžnosti gledč na slovenski pouk, niti gimnazije ne. Slovenščini je odmerjeno takö oskromno število ur, da nje učitelj nc more do-voljno izvršiti izročene naloge, bodisi še takö zmožen in vesten. Ali je pri takih razmerah čudno, da imajo celd abiturijentje jako motne pojme o ustrojstvu materinščine: V poznejši dobi pa malokdo premaga prirojeno mu Vvis inertiae* toliko, da s samosvojo prednostjo popolni polovično znanje slovenščine, katero si je pridobil v šolah. Zatd naši časopisi, zlasti politiški, kar mrgolč napak, in med temi je, kakor jc prav opazil prof. L. P., lepo število takih, katere bi lahko imenovali krive analogije. Taka kriva analogija je n. pr., če nekateri nam. ,živio4, hrvaški = živel, pišejo ,živijo'; ti ne-katerniki so gotovo culi zvoniti nekaj o hijatu, katerega slovenščina sevčda ne trpi, temveč ga zatika z j ali v, toda nič ne vedö o hrvaškem o = / prim. ,čitalnica', ,Beograd'; takö sem čital v nekem pismu, da se njega
pisatelj »od po v (5 odbornikom«, mož je gotovo tu mislil rabiti predikatni instrumental, ki se je že jako udomačil v knjižni slovenščini, in kakor sodni svetnik Trnovec trdi, tudi že med prostim narodom v občevanji s sodišči; ali naj se mdžu zaradi tistega ,lapsusa': »odpovem se odbornikom«, rogamr Ne, ampak mislil sem si čitajoč: »Ut desint vires ete.c — Primerov krive analogije nahajamo v obilici v spisih samoukih pisateljev vseh časov in närodov.
Toda oglejmo si vzglede, katere graja g. prof. L. P. kot primere krive analogije na 688. str. lanskega „Zvona". Prof. L. P. piše: „Vzgledov poiščimo v domačih predalih, da ne bode zamere. „Lj. Zvon" VI. pg. 236. čitaš: »Zvedamo, tudi, da" . . . nm. zvemo. pag. 790.: „po novih sedaj šele zaslejanih, a prej nam nepoznanih proizvodih književnih." pag. 765.: „Nemško-slovenski del znanega Jancžičevega slovarja je pošel v svojem drugem izdava nji'1 . . . nm. izdanji. „Lj. Zv." X. pag. 240: „Kar se zloga v uvodu in v prestavi tiče, bi g. pisatelja lc na nekaj opozarjal" .... nm. opozoril.). Sicer bi pa vzgledov lahko navedli cele strani, toda navedem naj samd še ta-le popis nekega pogreba; čital sem ga v nekem našem dnevniku :.,... Sprevod je bil velikansk. Opažali smo mej udeleženci g. državnega poslanca J., g vladnega svetnika N. in mnogo drugih dostojanstvenikov." — Opažali namesto opazili! Prav takö se se mi je to zdelo, kakor če bi čital v poročilu o ribji lövi n. pr.: „Lovili smo 8 sulcev, 15 postrvi j in še več drugih rib" . . . namesto „ujeli— Izmed poprav prof. L. P. odobravamo samö predzadnjo in zadnjo, opozoril, nm. opozarjal in opazili, nm. opažali, zakaj v obeh slučajih zahteva ves zmisel v preteklosti dovršeno dejanje, in to morejo izražati samö perfekti dovršnih glagolov. „Zvedamo" popravljam jaz v „zvedeli smo" (= ,perfectum logicunV, o tem še nekaj v zadnjem odstavku tega razgovora) — poprava ,zvemo1 je kriva, kar bas dokazuje II. naš slovniški razgovor; „zvedamo" je sicer slovniški pravilno, a je tukaj po zmislu neumestno in ni nič drugega, nego prevod nemške fraze: ,Wir erfahren, wir bringen in Erfahrung4. Namesto „v svojem drugem izdavanji" bi jaz pisal »izdaji1. Proti obliki „izdanji11 se je gotovo dvignil dotičniku pomislek, da dovršniki obično ne tvorijo gla-golnika, prim. Miki. „Synt." 276.; le-td navaja iz nove slovenščine samö izjemo poštenje od stsl.počisti, in „Synt". 878 uči: ,.Die Regel, dass die subst. verbalia von allen verba, auch von den pft. gebildet werden können, gilt vom asi. (vzgledi!), es ist jedoch mehr als wahrscheinlich, dass die meisten subst. verbalia aus verba pft. der spräche durch dienoth der Übersetzer aufgezwungen wurden, da jene slav. sprachen, die sich unabhängiger entwickelt haben, dergleichen Bildungen meiden, nsl. dokončavanje, dokončevanje, kein dokonainje, ungeachtet neben
dokončavati und dokončevati auch dokončati gesagt wird." — Namesto .zaslejiznih' bi moralo sevčda stati ,zaslejenih', ako je hotel pisatelj reči: „ . . . po novih proizvodih književnih, katere smo sedaj šele zasledili", a zmisla nisem mogel pogoditi iz konteksta, ker je napačna stranica 790., katere zvonov X. letnik niti nima; možno je tudi, da je pisatelj hotel reči: „ . . . po novih proizvodih književnih, katere sedaj zasledujemo, a jih še nismo zaslediliV tem slučaji bi bilo „zaslejanih" prav. V Bežek.
Levstikovi zbrani spisi, katerih izdaja se je preefej zakesnila iz raznih neljubih vzrokov, utegnejo vemlerle šc iziti v tem letu. Ž njimi zajedno izdd g. Bamberg P r c-šd rn o ve poezije, s katerimi bode izvestno ustreženo slčharni zavedni rodbini slovenski. Kakor čujemo, misli g. Bamberg kd&j pozneje prirediti tudi ilustrirano krasno izdajo našega Prešerna.
»Pesni Valentina Vodnika«. Uredil Fr. Wieslhakr. V Ljubljani. Izdala in založila „Družba sv. Cirila in Metoda.4' 1891., str. 64. — Poročali smo že, da se pripravlja nova izdaja Vodnikovih pesmij, namenjena preprostemu narodu in mladini slovenski. Sedaj je izšla «a zbirka kot še.-ii zvezek knjižnice „Družbe sv. Cirila in Metoda." G. ravnatelj Wiesthaler jo jc uredil natančno po izvirniku in vzprejel vtfnjo „izvirne pesni Vodnikove vse, izvzemši dva kratka, malo robata napisa in jedno basen, izmed preloženih ali po narodnih predelanih pa le najboljše in najlepše, mladostni dobi primerne.« Knjižica obseza torej poleg kratkega životopisa Vodnikovega „Različne pesni", „Basni", „Napise", „Uganke in uganjevalke", „Pesni brambovske" in končno „Pesni poslovenjene". Nevezan izvod stane 15 kr., vezan 20 kr.; slo nevezanih izvodov skupaj vel j d 10 gld, vezanih 15 gld. — Lepemu delcu želimo najboljšega uspeha.
Nove šolske knjige. V c. kr. zalogi šolskih knjig skoro izide „Slovensko-nemška slovnica z berilom", katero jc po naročilu visokega naučnega minister-siva spisal g. A. FmiUk, nalašč za polrebe naših obrtnih in obrtno nadaljevalnih šol. Knjiga obseza H5 /„ pol in stane samd 35 kr. Uvedena bode menda s prihodnjim šol skim letom. — Takisto je natisnjeno in izide v zalogi Dragotina Hribarja v Cclji „Obrtno s pis je", katero je po naročilu slavnega deželnega odbora kranjskega sestavil isti pisatelj. Ta knjiga, katera je bila že res izredno potrebna, uravnana je takd, da bode lahko rabila i našim obrtnim učnim zavodom i obrtnikom slovenskim. Poleg obilih vzgledov za praktične potrebe navaja vsa važnejša zakonita določila o obrtnem poslovanji, poštne in telegrafske propise i. t. d., in obseza nekaj čez deset pol. O priliki izpregovorimo k&j več o ol>eh knjigah. — Gospod prof. Jo'Uf Lendovšek v Beljaku, čegar slovenska slovnica za prvence je lani izšla v c. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaji, pripravlja sedaj k tej knjigi slovensko berilo s slovenskD-nemškim slovarčkom. Pozneje namerja spisati tudi slovensko slovnico.
»Pravila za pisavo« G. prof. P. Ladislav llrovat jc že leta 1SÖ7. v izvestji novomeške gimnazije priobčil ta pravila za pisavo, obsegajoča nauk o enklilikah in hc*
(Dalje prihodnjič.)
LISTEK.
seducm redu; sedaj pa je izdal delce v drugem natisku in tudi nekoliko pomnožil vzglede svoje. Ž^i!, da se ozira do malega samd na starejše vzglede napačnega zloga, zakaj tudi iz novejše dobe jc treba obravnavati maisikaj. Nauk o enklitikah v nas ni znan, kakor bi moral biti, in lahko rečemo, da se i dandanes največ grešiva proti njemu. Knjižica je jako pregledna in utegne dobro rabiti, dasi jc že v marsičem zastarela. Po naših mislih bi se bil motal g. pisatelj več ozirati na denašnjo književno slovenščino, zakaj ta jc vender nekoliko drugačna od dne z leta 1867.! — Knjiga se dobiva pri g. pisatelji v Novem Mestu. Cena ?
Povesti 2a mladino. Kakor čujemo, pripravlja kujigar g. Gioutini skupno slovensko izdajo iJojfmanno-rih mladinskih spisov, kolikor jih je namreč dopuščeno za avstrijske šolske knjižnice. Te povesti pripadajo spisom, kateri se Še dandanes najrajši bero ecld po nižjih razredih srednjih šol, in zato menimo, da je dobra misel, izdali jih tudi v slovenskem jeziku. To leto še izidejo morda štirje zvezki, vsak zvezek s štirimi slikami.
„Naš dom.'1 V društveni tiskarni J). Hribarja v Celji je začela izhajali zbirka povesiij, pesmij in n,Orodnega blaga, zanitnivoslij i. t. <1.. katero izdaja J. L, K(rižan). Namenjena je preprostemu nrfrodu in bode izhajala po jedenkrat na mesec v drobnih snopičih po 20 kr. Vsebina prvega zvezka je še dokaj dobta; pesmi pa niso kžtj prida. — Naročnina se pošilja založniku g. I). Hribarju v Celje.
»Rodoljub«. Ta list, katerega izdaja »Slovensko društvo« v Ljubljani, izhaja vsako prvo in tretjo soboto v meseci ter stane sam''» 70 kr. na leto. Članom »Slovenskega društva« in naročnikom »Slovenskega Naroda« se pošilja brezplačno. — Kakor se vidi iz dosedanjih štirih številk, dobro ustreza namenu svojemu.
Koledarji za leto 1892 „Ndrodna Tiskarna" izd d za leto 1892. več koledarjev, zlasti stenski koledar in dosedaj prvi slovenski skladni koledar ; mimo tega izide dobro urejen dijaški koledar, ki bode poleg drugih stvarij obsezal živolopis dr. Kr. Miklošiča, iazpravico o življenji in delovanji sv. Cirila in Metoda ter črtico o cirilici in glagolici. — Z naslovno knjigo za Kranjsko, sestavljeno točno po uradnih podatkih, izvestno bode dobro ustreženo našim notarjem, odvetnikom, trgovcem in obrtnikom, sploh vsem javnim in zasebnim uradom.
»Zur Erklärung einiger grammatischer Formen im Neuslovenischen.« Tako sc imenuje razprava, katero je v Jagičevetn »Archivu« priobčil čislani naš sotrudnik, g. dr. Matija Murko; izšla je tudi v posebnem odtisku Za danes jo samd naznanjamo; o priliki izpregovorimo kJij več o nji.
»Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild«. To vzgledno delo, o katerem smo že poročali nekolikokrat, opisuje sedaj P rimo rje. Doslej jc izšlo osem zvezkov, v katerih čitamo nastopne Članke: Pokrajinski opisi Goriškega in Gra-diščanskega — dr. Henrik Noe; pokrajinski opisi Istre — ministerijalni svčtnik Jožef Roman vitez Lorenz pl. Liburnau; pokrajinska ldža, ndrodno življenje, zgodovinski in kulturni razvdj Trsta — ravnatelj dr. Frančišek Swida ; prazgodovina, zgodovina in kulturni razvöj Goriškega in Gradiščanskega — tajni svčtnik Kari baron Czoernig sen. t in kustos Robert pl. Schneider; prazgodovina Istre — grof Gundacker Wurmbrand in prof. Stefan Petris; o deždlni zgodovini Istre — prof. dr. Bernard Benussi; kakšno je prebivalstvo primorsko v Jiziškcm oziru — vsenčiliški prof dr. Emil Zuckerkandl in c. kr. okrajni zdravnik Kari Vipauz; o narodopisji Primorske — Frančišek grof Corouini-Cronberg, prof. dr. Peter Tomasin in prof. Vekoslav Spinčič; o književnosti v Trstu in Istri (slovenski jezik in slovenska književnost — dcždlni šolski nadzornik Anton Klodič vitez Sabladoski; italijanska književnost — prof. Anton Zemitz). — Slike, vinjete in druge okrasite o leh osmih zvezkih so zvršili: Nje cesarska visokost presvetla
gosprf cesarjev ičinja • vdova nad voj v o d inj a Štefanija, arhitekt Rudolf Bern t, Julij pl. Blaas, Hugon Chai-leinont, prof Viljem Hecht, Pavel Joanowits, Edvard Karel, prof. Edvard pl. Lichtenfels, arhitekt prof. Henrik Nordio, prof. Ludovik Passini, Evgen baron Ran son net, Frančišek Leon Ruben, Robert Ru<s, Emil Schindler, i uzen er Karl pl. Sicgl, prof. Ivan Subič f, Jurij Šubič in Alfted Zoll*. — Ves oddelek Primorja in pozneje še Dalmacije bode obsezal okelo 20 zvezkov in 260 slik, vinjčt in okraskov ter bode dovršen spomlridi prihodnjega leta O ostalih zvezkih i/pregovorimo o priliki.
Družba sv. Mohorja se jc letos iz nova pomnožila za 3743 udov, takrf da šteje 51.S27 udov. To je izvestno sijajen dokaz, kaktf lepo napreduje družba od leta do leta. Najbolj se je pomnožilo število udov v ljubljanski in lavantinski školiji; lep prirastek se kaže tudi v krški škofiji, kar pozdravljamo posebno veselo. — Odboru je došlo v presojo okolo 40 pripovednih iu 20 poučnih spisov. Izmed leposlovnih spisov so prejeli darila: I. „Brat Evstahij", povest, spisal Anton Koder v 'Pridentu ; 2. „Potne črtice iz Slavonije", spisal Janko Barle v Zagrebu ; 3. „Jošt Turu, karlovski general in glasoviti junak", spisal prof. Ivan Steklasa v Zagrebu. Izmed poučnih pa sta se obdarovala : i. „O strelovodu'4, spisal prof. Fr. Hauptmann v Gradci; 2. „Konjercjcem v pouk", spisal Fr. Dular, kotorski živinozdravnik v Kulcn-Vakufu v Bosni. — Mimo tega se jc vzprejelo v porabo več drugih manjših spisov pripovedne in poučne vsebine
Dežčlno gledališče v Ljubljani. Kakor smo že poročali, izdelal bode veliko skupino na glavnem pročelji domači kipar g. A. Gangl na Dunaji; druga dela pa je oddal dežčlni odbor !ak<5-le : Pohištvo za gledalske prostore zvrši g. Mathian za 6000 gld., slikarska dela prof. I.iebscher v Pragi (včliki zastor za 1500 gld.), strop in gledalske prostore iirma Winter in Richter im Dunaji za 6000 gld., in končno strop v foverji tukajšnji slikar IVettach za 400 gld
Blaga oporoka. Na Vrhniki jc umrl dnč 2. m. m. t vorn i čar in včliki posestnik Fr. Kotnik, ki je blizu 50.000 gld. zapustil različnim narodnim društvom in dobrodelnim napravam. Volil je za dijaško ustanovo 20.000.; za „Narodni Dom" 4000 gld. in vse potrebne parkete; „Dijaški kuhinji" 2000 gld.; „Matici Slovenski", „Družbi sv. Cirila in Metoda", ,,Dramatičnemu društvu" in „Slovenskim visokošolccm" na Dunaji po 1000 gld.; za ubožne dijake ljubljanske realke, „Sokolu ljubljanskemu" in „Slovenskemu društvu" po 500 gld.; za ubožce in dobrodelne namene pa 17.000 gld. — Bodi plemenitemu pokojniku večen spomin v nrfrodu slovenskem •
Alenka Prešernova, zadnja sestra pesnika Preščrna, porojena dne 26. malega travna 1S11. leta v Vrbi, umrla je dnč 5. včlikega srpana v bolnici ljubljanski. Bodi ji blag in trajen spomin I
f Luka Robič. Dnč 8. m. m. jc umrl po daljši bolezn: dolgoletni marljivi blagajnik > Matice Slovenske«, bivši c. kr. višji davčni nadzornik in dežčlni poslanec g. Luka Robič, ki se jc ves čas iskreno trudil za vzorno gospodarstvo »Matice Slovenske« in zatd izvestno zasluži, da se tudi naš list spominja njegove smrti. V svoji oporoki je volil 2670 gld. 20 kr. za dijaško ustanovo in 1500 gld. ubožnemu zakladu župnije v Kranjski gori. Hodi blagemu pokojniku trajen spomin v Slovencih!
Osebna novica. Pruski kralj je imenoval profesorja tir. F. Jagiča za inozemskega viteza redil pour le mčrite za znanosti in umetnosti.
VI. izkaz darov za Prešernov spomenik.	Prenesek gld. 483-51
Hrvaški in slovenski abiturijentje, zbrani na Preščrnovein domu v Vrbi dnč
4. včlikega srpana.............,....„ 35-4S
Notranjski dijaki na veselici v Planini dne ib. včlikega srpana ...... 50" —
Skupaj gld 5O8 99
Narodni pesenci.
Jutri se bom stala Rano pred zdrico, Zela si bom ve<lro Tekla bom po vddico
V	to črno goro
K hladnemu studencu. Tamo jesem našla Konjca gosponov'ga. Konjič obskakujc, Do vode ne more Vedro natočila, Konjca napojila. Iza tega pride Kanj, oj mlad gospone, Za pasom mi nosi Črno svilen robec;
Ptičica togüje Na grmek sedtfje, Pod grmekom mi je Travica zelčna, Nikdar ni pašena, Nikdar ni košena Kdo jo kosil bode, Ta nesrečen bode. Jure jo bo kosil. Jure mlado ženo Tam jo jc od peljal
V	to ravno polje. Od svoje majčice. Tanko in visoko, Helo in rumeno
II.
Na prstu mi nosi Oj zlati prstenek. Oj, neverna vila, Koja ti ga dala. Ja bi tebi dala Trikrat še lepšega. Ne morem ji reči. Hog ji ne daj sreči! .Stresla ji se glava, Kot petrovska trava; Venilo ji telo, Kot petrovsko seno; Poknilo ji srce, Kot makovo zrnce; Ne morem ji dobra Ni pri cerkvi groba.
Kot la galtrožica. Joj, joj i meni Za mojeg' dragega. Koga sem ljubila, Toga sem zgubila. Koga sem špotala Tega sem dopala'), Več nc bom hodila Na gospodske bale; Včč ne bom nosila Svile ne mušlina, Nego bom nosila Zaročeno haljo, Zaročeno haljo
I su •) zakrpanu.
V Podzemlji zapisal — e.
Načrtek za propöved z leta 1573. l) Dominica 2 Advenlus Euangelium Luc. 2/. . . . . Bodo fnamenia, ne foluzi ne Luni ynu ne fveisdach ynu na scmli ltifkanic tih ludy, od smote, liga inorsfkiga butfehenia, ynu ualou, fachnei otshi tih ludj pred ftrachoin inu tsehakaniom, tih ritslii, kir imaio priti tshcs uus fueit. Sakai te nebefke motshi fe bodo gibale, ynu tedai bodo uidili tiga fyna tlhloucifkiga, priduiotsh ueuim oblaku s' ucl i ko oblaftio, ynu tfhaftio. Kadar fe pak te ritfhi bodo fatlhele deilati. pogleite ynu ufdignitc gori uafhe glave lakai ualhe odreifhcnie fe perblifhuie. ynu ym ic poueidal eno perglicho. Pogleite ne(a) to ligo, ynu ufsa drivefta kadar uflie fad is febe fheno taku ui ueifte de ie blifi tu lejtu. Glich taku ui kadar bote uidili tc ritshi fei deilati
') dobila. *) svu. ') Rokopis št. 76. (c. kr.
liccjalne knjižnice v Ljubljani). Sermones fol. 9.
uedite de ie blifi t« kralcuuftuu bofliie. Sa rifnizo iest «am poueim, de ne mine leta flaehta, dokler fe ufe ritshi ne fture. Nebu ynu femla fe refyde ampak moie bcfeide fe ne refydeio.	P. pl. Radies.
Književnost hrvaška. Sedanja /.e prerealistiška doba res ni, da bi pospeševala razvöj pesništva, vender se zato ne ujemamo z onim črnogledccm, ki je pisal o strašni suši na pesniškem polji hrvaškem. V-vsakem poročilu nam je naznanjati po nekoliko novih plodov, in to je že nekaj, četudi ni vse. Mladi rodoljub Sljepan pl. Miletič je v posebni knjižici izdal dramatiško pesem ,.Za bora v lj e n i ljudi", v kateri alcgoriški slavi začetnike hrvaške dramatiške umetnosti, pesnike De/nelra, Lisinskega in Šenoa ter prva glavna Freudenreieha in Plemenčiča. Pesem je polna rodoljubnih misli j, karakteristike so dobre, a povsem se smemo od mladega pesnika nddejati še lepšim plodovom. Božidar Kukuljevič Saksinski jc v k&j ukusni zunanji obliki izdal svojo pesem „Sin d o" in jo posvetil spominu rajnega svojega očeta Ivana, znanega hrvaškega historika. Pesem v petih delih opeva zanimiv dogodek iz one dobe, ko so Mongoli razsajali po Hrvaškem. Drugi mlajši pesnik Josip Milakovič je snopič svojih pesem „Iz uvela l i šč a" posvetil spominu svoje matere. V slavo petstoletnice bosenskega kralja Tvrdka pa je Tre-ši&Pavičič izdal svoje prvence pod imenom „Glasovi s mora Jadranskega". Mlad pisatelj, ki se skriva za pseudonimom Vladimir Borola, je v posebni knjižici priobčil izvirno svojo pripovedko „Zimsko pričo", dosti zanimivo in gladko pisano. Milan Roje je spisal dve izvirni veseli igri „Malo bi ud njo" in „D or o", a kar izkupi za to knjižico, namenil je vse na korist medicinskemu fakultetu v Zagrebu. Vladimir Ba-kolie' jc izdal rokopis rajnega očeta pod naslovom „Raj a", slike iz bosanskoga života. Tiskana je sedaj tudi že omenjena izvirna Kumičičeva igra „Sestre". Od prevodov nam je omeniti francoske pripovedke „Hromi djavo" od Le Sage a, katero je na hrvaški jezik preložil Milan Gruber. Od že večkrat omenjene „Ruske biblioteke" je doslej izšlo 9 zvezkov, v katerih so tiskane Tolstega pripovedke „D j et ins t v o", „Nedoraslost", in „Mladost" v llarambašičevem prevodu ter Dostojevskega pripovedka „Ujakov s an" v Markovičevem prevodu. Urednik se toži na premajhno število naročnikov in pravi, da bode skoro gotovo moral zaradi tega ustaviti daljno izdavanje „ruske biblioteke". Josip Menein je izdal II. in III. snopič svoje „Knjižnice za m lade ž", v kateri je priobčil nekoliko poučnih člankov iz hrvaške književnosti. „Knjižnica za učitelje" jc dospela do XVIII. kujige, v kateri čitamo Harambašičev prevod slavne Pestalozzijeve ljudske pripovedke ..Miroslav i Bogoljuba" (Lienhard und Gertrud). Od De Amieisovega „Srca" je Petar Kumilic' priredil Še drugo hrvaško izdajo in mu dodal nekoliko domoljubnih člankov iz hrvaške zgodovine. Prof. Fran Mam je spisal za mladino latinskih šol prezanimivo in koristno knjigo „Prijeglcd grčke i rimske literature s izvadkom iz starina". Prelepa knjiga se priporoča sama, a mi opozarjamo ndnjo slovenske gimnazijce, naj sežejo po nji. O priliki tristoletnice sv. Alojzija je dr. I-ang izdal njega životopis po italijanskem izvirniku od Ceparija. Franjo S uda rev ič jc zložil in v tisku priobčil epsko pesem o hrvaškem kralji „Petru K reši m i ru I." v 6. pevanjih. Pod naslovom „L i epa naša domovina" podaja hrvaški potopisec Dragutin Hire hrvaški mladini lepo vrsto zemljepisnih podob, katere je pcdagoško-knjjževni zbor priobčil med svojimi knjigami. Velikega potopisnega dela „Hrvatsko P rim or je" istega marljivega potopisca je izšel V. zvezek, katerega lepšajo kakor vse dosedanje zvezke, dobre ilustracije. Od zdravstvenih knjig navajamo hrvaški prevod Avg. Viljema Königa dela „Pri rod no lie če nje". Za poznavanje cerkvenega razmerja na slovenskem jugu je preimenitna učena knjiga „Cezar i za m i bizantinstvo se po v j est i iztočno g razkola", katero je v dveh zvezkih napisal
frančiškan o. dr. Ivan Markovi/. Dobro došla vsakomur, ki se le količkaj zanima za narodno in cerkveno zgodovino. „Knjižara dioničke tiskarc" v Zagrebu je izdala posmrtno delo rajnega Ivana Kukuljeviča Sakeinskega pod naslovom „Napisi sred o-v j e Č n i i u o v o v j c k i na c r k v a h, javnih i privatnih s g r a d a h u H r v a t s k o j i Slavoniji" Mladi profesor Josip Modestin je v drobni knjižici priobčil zanimivo zgodovinsko razpravo „K r i t i č k a p o t r a ž i v a n j a i poskušaj p r a g m a t i z o v a n j a u p o d r u č j u p o v j c s t i d u h r o v a č k e od 1205 do 1 3 3 r- god 5ne. •— Jugoslovenska akademija znanosti i umjetnostij je izdala 103. in 104. knjigo glasila svojega „Rada" s to-le vsebino: Demografski izvidi u Ilrvatskoj. od dra. F. Vrbauiča; o državnom ustrojstvu republike Dubrovačke, od dra. K. Vojnovica; Današnji trpanjski dijalekat, od Mateja M i lasa; Parnice proti vješticam u Ilrvatskoj, od 1. TkalČica; Sadanje stanje gospodarske nauke, od dra. B. Lorkoviča; O najstarijoj lir-skoj i epskoj poezij latinskoj s komparativnoga gledišta, od dra. M. Srepela; O postanju latinskoga b.-impcrfekta i b.-futura, od dra. M. Srepela; Nekoji rezultati opažanja obl.ika na nautičkoj školi u Bakru, od prof Mohorovičiča; O vitoperim plohama četvrtoga stupnja sa tri dvostruka pravca, od dra. ScgCna; Kloritoidni škriljavac iz Psunja, od dra. M. Kišpatiča; Prilog teoriji Descartesovega lista od dra. Vladimira Varičaka; Vlastitost skupina stecišta na Descartesovega lista, od dra. Znhradnika; Prilog k teoriji strophoide, od dra. Zahradnika; Izvješče potresnoga odbora za god. 18S8 i 1889., od dra. M. Kišpatiča. Razven tega je akademija izdala 23. knjigo „Starin"; knjigo „Statuta lingua croat i ca couseripta" (ali hrvatski pisani zakoni), katero so uredili dr. Fr. Rački, dr. V. Jagič in dr. /. ('ina'č\ a izdala je tudi svoj „Lj C topi S za g. 1890", iz katerega posnemljemo, da je akademija to leto imela dohodkov in troškov okolo 20.000 gld., da jc izdala 11 knjig, in da je glavnica narasla na 39ÜOP gld.; galerija slik se je pomnožila na 320 umetnin.
»Srpske narodne pjesrne.« Skupio i na svijet izdao Vuk Ste/. Karadiič. Knjiga prva, u kojoj su različne ženske pjesme. (Državno izdanje). Biograd, štamparija kraljevine Srbije, 1891 Velika 8°., str. LXXX -f" b(>2 in 2 lista not. — Odveč bi bilo govoriti o srbskih narodnih, zlasti ženskih pesmih, po katerih je srbsko pesništvo zaslulo po vsi Evropi, samo to omenimo, da jn ta nova državna izdaja (obsezajoča vsega skupaj 800 pesmij) vrlo ukusna in lepa. Izdajatelj g. Ljub. Stojanovic' jo jc uredil po tretji dunajski izdaji z leta 1841., zajedno pa pod črto označil, v kateri prejšnji izdaji (z leta iS 14, 1815. in 1825.) je bila dotična pesem že prej natisnjena- Dodal je knjigi tudi posveto, predgovor in pogovor prvi knjigi prve izdaje; posveto, predgovor in rečnik drug» knjigi prve izdaje ; posveto, predgovor in rečnik prvi knjigi druge izdaje in predgovor prvi knjigi tretje izdaje, končno pa še napisal pogovor o tej najnovejši državni izdaji, kjer pravi, da se jc pazilo, kako bi se točno ponatisnila Vukova izdaja. Cena je knjigi mehko vezani 3 dinarc (1 gld. 50), trdo vezani 4 dinare (2 gld.); dobiva se po vseh državnih knjigarnah kraljevine srbske
Stojan Novakovič, znani srbski književnik, imenovan je za pravega člana poljske akademije v Krakovu na mesto pokojnega Miklošiča. Novakovič je zajedno član srbske akademije, filozofskega društva v Carjem Gradu, jugoslovanske akademije v Zagrebu in carsko-ruske akademije v Peterburgu.
XVIII. knjiga ^Starih pisaca hrvatskih«, katero izdaja Jugo»lovanska akademija v Zagrebu, obseza »Pjesni razlike Dinka Ranjine, vlastelina Dubrovačkoga « Najprej čitamo pesmi Fr. Lukarcviča iu Marka Ranjine na čast Dinkn Ranjini, potem obširen životopis Dinke Ranjine in predgovor o njega pesmih, katerega je spisal naš rojak,
f>>'of. M. Valjavec, in končno na 225. strančh »Pjesni razlike«. Knjigo krasi' dovršeno izdelana podoba I)inka Ranjine.
Spomenik Kačičev. Dnč 27. m. m. so razkrili v Zagrebu spomenik lidrodnega pesnika Milovana Kačiča. Izdelal ga je sloveči kipar Ivan Raniti v Trstu, postavilo pa ga je mesto zagrebško. Hrvaški ban Khuen Hčdčrvarv je v obširnem slavnostnem govoru slavil Kačiča ter naposled odkril spomenik, na katerega so društva položila vence. Pri sijajni slavnosti je bilo zbrano vse, kar je odličnih mož v Hrvaški, prišlo pa je dokaj Kačičevih rojakov i/. Dalmacije. Navdušenje je bilo nepopisno
Operne predstave hrvaške. Kakor smo že poročali, pričele so se dnč 1. velikega srpana operne predstave v gledališči zagrebškem Podjetnik g Ivo pl. Hreljanovič jc sestavil igralno družbo med katere člani so starejše igralne moči hrvaške, kakor gospd Lesič-Kindersberger, gospodiČina Micika Freudcnreichova in gospodje Anton ml., Hreljanovič in Teruzzi. Novi sili sta tenorist Aristido Tranfo in gospodiČina Wimber-gerjeva. Obče se priznava gospodičinc Blažeitke Kern ice ve lepi glas in izborita igra. Zbori so sicer majhni, toda zadoščajo dobro svoji nalogi; sosebno je pohvaliti vojaško godbo domačega polka zagrebškega - Doslej so se predstavljale opere »Trovatore«, »Faust« in »Mali vojvoda«; na predvečer pa, ko se je odprla jubilanta gospodarska razstava v Zagrebu, to je dnč 14. m. m , opera »Nikola Subič Zrinjski«, pri kateri je sodelovalo pevsko društvo »Kolo«. Hrvaška kritika sploh jako hvali podjetje Hreljano-vičevo, in izvestno ni neupravičena želja, da bi se dajale opere tudi pozimi.
•j- Vasilije Živkovič. V Pan če v u je umrl pravoslavni dekan Vasilije Zivkovič, ki je zlasti v mladosti svoji priobČeval različne pesmi po srbskih listih. Posebno znani sla njegovi pesmi »Rado idc Srbin v vojnike« in »Ti plaviš zoro zlatna«.
f Jan Neruda. V Pragi je umrl dud 22. 111. m. sloveči pisatelj Jan Nerada v 57. letu dobe svoje. Neruda si je pridobil izredne zasluge za književnost češko, takd da so ga celo nazivali češkega Heineja. V obilih spisih svojih je sicer semtertja posnemal Hcincjcve potopisne ob>aze, vender se kaže tudi v manjših delih bistro opazovanje in živa karakteristika ndrodno-českega življenja. Zlasti se je prikupil občinstvu po listkih, katere je dolgo let pisal »Narodnim listom«, in po novelah, zajetih iz praškega življenja. Izmed njega spisov imenujemo sosebno »Kozmiške pesmi«, »Arabeske« in » Malostranske povesti«. — Soustattovnik novodobne književnosti češke, bil jc izvestno tudi jeden nje prvih sedanjih pisateljev.
Lepa nagrada. Že leta 1840 je odločil general Arakčev nagrado najboljšemu Spisu o vladanji carja Aleksandra I., toda doslej se tli prisodila nikomur. Kakor poročajo sedaj, izplača se ta nagrada leta 1925. o stoletnici smrti Aleksandrove; do tedaj pa bode narasla na — poldrug milijon rubljev! Srečni pisatelj, kateremu bode prisojena, mora biti porojen Rus, in delo mora biti sevčda pisano v ruskem jeziku.
-j- Stepan Zlatovič. Pred nekaj meseci je umrl v Sibeniku, v samostanu Sv. Lovrc frančiškan o. Stepan Zlatovič, dober poznavalec hrvaške zgodovine, ki je izdal več spisov zgodovinske in arheološke vsebine. Pisal je tudi »Hrvatske županije i gradinc iz Dalmacije« ; tega dela sicev ni dovršil, vender poročajo, da skoro izide z obširnim životo-ptsom Zlatovičevim. Pokojnik je ostavil več sto turških listin, katere je zbiral po samostanih in jih prevajal v hrvaščino.
Listnica Cvetko („Prvi poljub'4):
„Vetrič je pihljal, ko sama Tam na vrtu sva sedela. Se celd drevesa nama O ljubezni so šumela.
Preiskovati nečemo, zakaj je pihljal vetrič prav tedaj, ko sta samd sedela na vrtu, tudi tega ne, ali so drevesa res šumela o ljubezni — saj slišijo nekateri ljudje še vse k&j drugega — vprašamo Vas le : Cemu nam razkladate, kakd je bilo takrat, ko ste prejeli „prvi poljub" svoje izvoljcnke? Bodite zadovoljni in - molčite ! — R. Z rimami, kakor „sije — klije, vije4' in „gnalo — sijalo — igralo", upamo si iz lahka napolniti kftr sonetni venec, ne samo jednega soneta. Taksne glngolske rime so jako cenene; dvanajst skupaj jih imemijemo „ducat." — V. IC. V književnosti naši jc že zibalo in „milo" pelo pri zibelki toliko mater, da je treba že res zibati in peti nekoliko drugače, nego zibljete in pojete Vi. Druge pesmi niso nič slabše od pesmi „Pri zibeli". — Milan. „Ce je treba khj popraviti pri ločilih, prosim Vas, storite to " Ne, dragi gospod, ločila so razvrščena uprav vzorno, tega strahu ni bilo treba. Drugo je pa menj vzgled nO, torej — — (kaj pomenita t i ločili, menda umejete). — Radivoj : Izmed poslanih pesmij bi utegnili zaradi ideje porabiti jedino pesem „Sinoči mimo vrat idoč", toda v tej obliki nikakor ne. Zakaj rabite zgolj zložene rime, kakor .,kašlj«ti ga —• ležati ga ; davil je — bavil je ; goreli so — solzcli so" ?
„Utori deček je igral, In mati tam je kuhala, Na Stolci, ki je zraven stal, Trenutek polenuhala "
„Polcnuhala" je prav dobro rečeno— A. K. v J. Rokopisi se nikdar in nikomur ne vračajo, naj jih porabimo ali ne; bodi to o tej priliki povedano tudi vsem drugim gg, pošiljateljem. Vojnimir. Zgolj obrabljeni motivi, mimo tega dokaj prisiljenega in nemož-nega Prosimo Vas, berite samo ta stiha:
»Obup, vihaf sred pa Me žene tje in shm!« Dovolite, da ju spopolnimo, akotudi nc v Vašem zmislu:
»In jaz — kosmata kapa! — Kaj proti njemu ččm!«
Sc jeden vzgled:
»Oj, pridi, pridi bleda smrt, Poljub mrtvašk mi daj — m r t v a š k poljub je nekaj posebnega 3 —
»In pelji me iz dola solz Tje v sreče večne kraj.« Ali se Vam res ne zdi, da smo take — fraze žc čitali stokrat in stokrat? — Binin. »Nemi listi« prihodnjič, drugih napdsled poslanih pesmij ne! — B. v F. Kar pravite v humoristiški (?) pesmi, posvečeni našemu košu, da se skoro posu i, ako mu bodete Vi pošiljali hrano iz svoje pesniške zaloge, to je do pičiee res. Zatorej — kako žc pravi nekje Bürger? »Erbarmen, lieber Herr, Erbarmen!« Pesmij tudi nismo vrgli v koš, nego sežgali smo jih. — Zamejski. Za to številko prepozno. Lepa hvala in srčen pozdravi
„Ljubljanski Zvon"
izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr.. pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr.
Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto.
Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Narodna Tiskarna« Gosposke ulice št. 12. v Ljubljani.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.