Pozdravni govor Otona Župančiča prvi slovenski vladi v Ljubljani 10. maja 1945
Tovariši, krmarji naše ladje po razburkanem valovju - usoda mije naklonila izredno čast, da se smem v tem, zame tako zanosnem trenutku mojega življenja pokloniti v imenu vse osvobojene Slovenije pogumnim možem, v katerih smo gledali ves čas železne sužnosti svoje edine vredne zastopnike.
Ponosna radost mi zaliva srce. Po težkem, dolgem času je prešla moč uprave v neomadeževane, čvrste roke, ki se vesele dela za našo bodočnost, za novi red in pravico v naši domovini in po vesoljnem svetu.
Ali naj Vam zalrdim vseh Slovencev vdanost in obljubim njih zvestobo ? Kdorje moral živeti štiri leta vklenjen v verige, ki nam jih je skoval tujec s pomočjo zločinskega izdajstva lastnih izgubljencev, sleparjev in slepcev, kdorje moral ves ta čas zatajevati pamet, misel in čustvo, besedo, vsak pogled in sleherni gib, se odreči prepo-končni hoji ter molčati na sramotno početje klavrnih poniglavcev, ta ve iz krute izkušnje, da se trajno brez svobode ne da živeti, kerje tako življenje hujše od smrti. Prebiti seje dalo s trdno vero in z mislijo na trenutek, ki je napočil zdaj.
Na dan Vnebohoda slovenske misli in slovenskega duha prevze-rnite oblast nad vsem osvobojenim narodom in bodite nam tako srečni vodniki, kakor je naša in vaša volja poštena in čista!