Pobudnikom zadružništva v Gornji Savinjski dolini v časten spomin, bodočim rodovom v spodbudo Aleksander Videčnik Zadružno povezovanje kmetov v Gornji Savinjski dolini Mozirje 1988 Izdala: Mercator — Zgornjesavinjska kmetijska zadruga v Mozirju 1988 Za ZKZ Mercator Mozirje: Alojz Plaznik, direktor, Florijan Remic, predsednik zadružnega sveta ZKZ, in Valentin Mavric, predsednik zadružnega sveta TZO. Po mnenju republiškega komiteja za informiranje je zapis oproščen prometnega davka Spremni pozdrav Videčniku in njegovi knjigi o gornjesavinjskem zadružništvu A leksander Videčnik je eden tistih popisovalcev naših krajev in ljudi, ki družno s poklicanimi vedami, pa spet nekako mimo njih skrbijo za živo reko zgodo vinskega spomina. Različni profesorji in akademiki poganjajo njen osrednji in »uradni« tok, Videčnik in njegovi številne ljubeznive in prav tako dragocene pritoke, studence in stranske rokave. Nekako v zadregi in kot opravičilo pravi, da piše za preproste ljudi. Naokrog hodi z živo rado vednostjo, vse bajte in hiše obleze, stare papirje obrača, zgodbam prisluhne, si z veseljem ogleda kakšno staro sabljo ali orodje, otipa stoletne pečate, razbira nekdanjo gotico in vse, kar najde napisanega. Potem se posvetuje še s profesorji, na primer s skoraj stoletnim in vendar čistospominskim Jankom Orožnom iz Celja, v njegovem znanju se zoblikujejo zaokrožene podobe življenja v gornjesavinjskem koncu: temu je pač posvetil svojo ljubezen in s voje to vrstno delo. Napisalje še, kako je bilo s kmečkim dela vstvom v Gornji Savinjski dolini med obema vojnama, o lučkih gozdnih delavcih, o krajih v dolini — in zdaj še o zadružništvu. Povabiti so me, naj k tej knjigi napišem popotno besedo. Nekoliko mi je nerodno, da se kar tako prilikam k poštenemu delu, nobenih zaslug nimam zanj; po drugi strani pa je oboje, zadružništvo in Videčnikovo pisanje nekaj, kar moramo vsi z odprtimi rokami pozdraviti. Zato: kerje zadružništvo pač ena najlepših, najpravičnejših in tudi najrodovitnejših družbenih zamisli, karjih je kdaj naš človek spreminjal v dejanja. Pri tem je kazal tolikšno pravičnost in tako trdno doslednost, da je bilo zadružništvo verjetno kar ena naših velikih šol družbene discipline, poštenja, pridnosti in morale — odlik, ki nas v mnogočem tudi danes določajo in so osnova dovolj znamenite slovenske delovne trdoživosti. Zadruge so bile pobudnice moderniziranja, danes bi rekli inovi-ranja posodabljanja gospodarstva — najprej denarnega in trgovskega, potem na-turalnega, kmetijskega, gozdarskega in še katerega. Toda bile so pogosto tudi zgled tistega, kar že njihovo ime pove: delati drug za drugega, bivanja v skupnosti, odgovornosti zanjo. Koliko življenjskih usod gornjesavinjskih očetov in mater, dedov in babicje povezanih z njimi, koliko jutranjih pastirskih obhodov, delitev in združevanj, »cireng«, pričakovanj in razočaranj! Skoraj ganljivo se bere, da so v eni od najuspešnejših zadrug postavili celo skupno kopalnico — v splošno zadovoljstvo in kot družabno shajališče! Z zadružnim gibanjem je nekako samodejno rasla splošna kulturna raven in z njo samozavest — dvoje bistvenih, temeljno pomembnih vrlin sleherne sodobne in dobro delujoče družbe. In potem Videčnik. — Je že res, da imamo do danes kar nekaj odličnih zgodovin slovenskega naroda. V njih stoji odgovor na premarsikatero vprašanje o tem, kdo smo in kam smo po svojih lastnih predstavah, vsakršnih nujah in ujmah krmarili svojo zgodovino, kaj je zato iz nas nastalo. Toda to so — iz Gornje Savinjske doline gledano — panoramični pogledi; vsakdo izmed nas pa ima poleg domovine še domovinico, Gornjesavinjčan ima poleg Slovenije, »moje dežele«, še svojo ljubo dolino in v njej na kupe reči, ki so mogoče predrobne, da bi se jih videlo v širšem slovenskem obzorju, so pa tu lahko zelo pomembne, še posebej za tako imenovano identiteto, določenost tukajšnjih ljudi. Zato ne bo drobnih in delnih zgodovin nikoli preveč, zmeraj znova bodo dragocene — in zato blagor občini ali dolini, ki ima svojega Videčnika ali videčnike: ti varujejo ljudi, dogodke in stvari pred pozabo. Kako blagodejno je biti nepozabljen, še posebej za nas in zanamce, ko se sprašujemo: Od kod smo, kaj smo, kam gremo? Človek pa ne živi samo za delo in od kruha, vedeti hoče več, išče si svoj smisel tudi z oziranjem po prednikih, po njihovih odločitvah, njihovem delu. Mogoče se res zdijo brezimni, toda popolnoma brezimen ni nihče. Za na pot knjigi po gornjesavinjskih hišah bi zato rekel: Zdaj imajo številni pošteni gornjesavinjski zadružniki lep, skromen, z vso ljubeznijo in privrženostjo postavljen spomenik, vsi skupaj pa še en dober, poučen pogled na polpreteklo življenje. Matjaž Kmecl Za še pogumnejše dograjevanje zadružništva v naši dolini Zadružništvo ima v Gornjesavinjski dolini bogato tradicijo in nadvse pestro razvojno pot. Temelje so mu zastavili napredni in narodno najzavednejši razumniki že v prejšnjem stoletju, na njih pa gradili in uspešno razvijali zadružno povezovanje naši pradedje vse do današnjih rodov. Na tej poti je bilo kajpada, veliko žrtvovanja, idejnih bitk, stranpoti, pa tudi moralnih zmag in uspehov. Če se ne bi zadružna misel in solidarnost s tako krčevito upornostjo ohranjala in razvijala tudi v povojnem obdobju nenehnega iskanja poti v socialistično preobrazbo kmetijstva, bi naša, z naravnimi lepotami sicer bogato obdarjena dolina, danes zagotovo kazala povsem drugačno, manj mikavno podobo. Razvijajoča se industrializacija in težnja za boljšim kruhom bi razslojevanje kmečkega podeželja pospešila do usodnih razsežnosti. Topla kmečka ognjišča po naših hribovskih zaselkih bi postopoma ugašala eno za drugim. Kjer pa ni življenja ali pridnih delovnih rok, pa narava kaj hitro opravi svoje. Opuščene kmečke domačije so, tako vsaj kažejo izkušnje, praviloma izgubljene za vedno! Da bi nenadomestljivo vlogo zadružništva za gospodarski in socialni razvoj naše doline v preteklosti in sedanjosti globlje spoznale tudi naše mlajše generacije in prihodnja pokolenja, naj koristno pripomore pričujoči zgodovinski zapis. Z veliko ljubeznijo do ohranjanja kulturne dediščine, z odličnim poznavanjem zadružne in splošne zgodovinske preteklosti, z občuteno osebno prizadetostjo do storjenih krivic po pravicah malemu, a po duhu in delu vedno velikemu kmečkemu človeku — ga je pripravil naš neutrudni raziskovalec Aleksander Videčnik. Ja vna zah vala v teh spremnih vrsticah je preskromna oddolžitev za ves njegov vloženi trud v zbiranje in študijsko obdelavo obsežnega dokumentarnega gradiva. Najlepše zadoščenje avtorju bo zagotovo hvaležen sprejem knjige v vseh naših kmečkih, pa tudi ostalih družinskih domovih ter zavest, da z njo ohranjamo zanamcem novo, dragoceno sporočilo preteklih zgodovinskih izkušenj kot kažipot za še pogumnejše dograjevanje zadružništva v prihodnosti. Direktor M — ZKZ Mozirje: Lojze Plaznik, dipl. ing. agr. Zgornjesavinjska kmetijska zadruga je, zavedajoč se svojega poslanstva, sklenila omogočiti zapis, ki naj bi osvetlil razmere v našem kmetijstvu in hkrati ohranil spomin na velike napore naših ljudi, da bi izboljšali gospodarjenje in sploh gospodarstvo. Pri tem je treba poudarili, da je Gornja Savinjska dolina bila zemljepisno vedno nekako zaprta, da se je s cestami sorazmerno pozno odprla v širše zaledje, ni pa prišlo do načrto vane gradnje železnice skozi dolino, kerje prva svetovna vojna priprave prekinila. Tako je območje ob Savinji in Dreti še naprej ostalo pretežno kmetijsko. Šele po osvoboditvi je pričela prodirati sem tudi industrija; lesna industrija seje zelo razširila, tako je danes razmerje med kmečkim in zaposlenim prebivalstvom daleč v korist slednjega. Vse te spremembe so odločilno vplivale na drugačen način življenja in na napredek, hkrati pa tudi na odmiranje kmetij. Zapis naj bi ohranil spomin na napredne ljudi teh krajev, ki so izhod iz težav po kmečki odvezi videli v združevanju v zadruge. Združeni so bili močnejši in so se lažje borili proti izkoriščanju ter za veljavo slovenskega gospodarstva. Pred očmi imejmo, da so tudi po kmečki odvezi takratni odločujoči krogi še vedno želeli ohraniti našega človeka neukega in pripravnega za ponižno delo v njihovo korist. Da pa bi naši ljudje lažje dojeli dogajanja, ki so daleč za nami, je treba seči nazaj v korenine nastajanja svobodnih kmetij. Le tako bodo tudi rodovi, ki nam bodo sledili, lahko ocenili in razumeli tiste čase in ljudi, ki so se borili za svoj obstoj. Sprva društva, pozneje pa zadruge vseh vrst so združevale ne le ljudi, temveč tudi premoženje, kar velja predvsem za hranilnice, ki so po vzorcu čeških hranilnic zaživele tudi pri nas. Tako se je slovensko gospodarstvo vsebolj osvobajalo tujega kapitala in se postopno uveljavljalo. To pa je pomenilo hkrati narodnostni preporod, saj se je naš človek vedno bolj zavedal slovenskih korenin. Da so tujci we do druge svetovne vojne ravnali s svojimi delavci tudi raznarodovalno, ni potrebno posebej poudarjati. Prav zato je v uveljavljanju slovenskega gospodarstva treba iskati naš narodnostni obstoj. Pri zbiranju gradiva so mi pomagali nekateri delavci ZKZ Mozirje, najbolj pa sije za nemoten potek dela prizadeval direktor inž. A lojz Plaznik. Posebno zah va-lo sem dolžan prof. dr. Francetu Adamiču, ki mi je s svojimi bogatimi izkušnjami in opozorili na izrazje veliko pomagal. Hvaležen sem tudi prof. dr. Matjažu Kmeclu za uvodne misli in spodbudo med delom. Z nasveti mi je stal ob strani še prof. Janko Orožen, ki mu pravtako izražam hvaležnost. Zahvalim se tudi lektorju Tonetu Gošniku za trud in pripravljenost sodelovati pri tem zapisu. Poudariti želim še pripravljenost organov upravljanja v ZKZ Mozirje, ki so omogočili, da je zapis tiskan in je tako skromen prispevek k pomembnosti zadružništva, kije v Sloveniji staro že sto let. Želim, da bi bralci našli v njem nekaj korenin lastnega obstoja in prikaz gospodarskega razvoja kmetijstva v naši dolini. Mozirje, v februarju 1988 Aleksander Videčnik Prebivalstvo v Gornji Savinjski dolini Nekoč pretežno kmečko, seje skozi obdobja po kmečki odvezi prebivalstvo naših krajev precej spremenilo. Da so se vasi hitro praznile, piše že pisec članka o kmetijskem vprašanju v številki 4 revije Bogoljub iz 1899, ko pravi: »Mesta imajo vse več prebivalcev, vasi pa se praznijo. V Avstriji je bilo še leta 1880 od 100 mož kar 61 kmetov, to število pa je že po desetih letih padlo na 56«.' Daje šlo tako tudi naprej, naj pove podatek iz državne statistike za leti 1905 in 1910. Ker so bile naše vasi pretežno kmečke, lahko vidimo, kakšen beg s posestev je prevladal v naši dolini. Bočna je štela 1910 kar 60 prebivalcev manj kot v letu 1905, Gornji grad le za 3, Kokarje za 148, Ljubno za 62, Luče za 74, Mozirje za 5, Nova Štifta za 10 in Solčava 68 prebivalcev manj kot pet let nazaj. Skupno seje iz teh takratnih občin v petih letih izselilo 948 prebivalcev. Opisan je pojav izseljevanja na Kranjskem, kjer seje izselilo v času od 1870 do 1910 vsega 101.050 ljudi.2 Usoda slovenskega kmeta je bila trda, izhod pa so osiromašeni in odvečni ljudje na posestvih videli v izseljevanju. Številni so tista leta iskali sreče v deželah preko morja, mnogo pa jih je našlo trd kruh rudarjev v Franciji, Belgiji in Nemčiji. Hitro je po vaseh naraščalo tudi število najemnikov, bajtarjev in mezdnih delavcev. To je mogoče potrditi s podatki ljudskega štetja 1931. Povedo nam, daje v Bočni bilo 18 koč in 20 najemnikov, v Gornjem gradu 120 koč in 47 najemnikov, v Lučah 100 koč in 69 najemnikov, v Mozirju 126 koč in 42 najemnikov, na Ljubnem 156 koč in 73 najemnikov, na Rečici 121 koč in 79 najemnikov in v Solčavi 60 koč in 40 najemnikov.3 Današnja podoba sestave prebivalstva je seveda odraz načrtne deagrarizacije in postopne industrializacije. Po popisu iz 1981 je v občini 2915 kmetov in 5114 delavcev. Čas je torej naredil svoje.4 Površni poznavalci preteklosti doline si predstavljajo ta predel slovenske zemlje kot izredno bogat, ker sodijo po trenutnem stanju. Danes ljudje služijo kruh na vse mogoče načine, doma in na delovnih mestih, lastniki gozdov pa še z visoko ceno lesa. Zato ni čudno, če obiskovalci doline ne morejo dojeti, kakšna beda je vladala nekoč tod okoli, ko je mož trdo delal na splavu ali v gozdu, žena pa za priboljšek še v kamnolomu. Posestna velikost je namreč onemogočala vsem, ki so sicer imeli zemljo, dobro gospodariti, ker je obdelovalne zemlje bilo premalo za vse. Le trdne kmetije so kljubovale času in ostale vzor napredka v kmetijstvu že od nekdaj, tako pa je še danes. Popis iz 1931 pove, da je bilo v sedanji občini po gospodarskih enotah (kmetijah) naslednje razmerje glede na obdelovalno zemljo: do 0,5 ha — 17 odst., do 1 ha — 7,9 odst., do 2 ha — 10,3 odst., do 5 ha — 10,1 odst., do 10 ha — 11,4 odst., do 20 ha — 14,3 odst., do 50 ha — 15,9 odst. in nad 50 ha — 6,9 odst.5 Popolnoma razumljivo je, da posestva pod 5 ha niso omogočala uspešnega gospodarjenja. Za primerjavo lahko navedemo podatke iz istega leta za vso Slovenijo; tudi ti kažejo podobno razdrobljenost, kar povsem opravičuje trditev, da smo Slovenci narod malih kmetov. Na kmečkega prebivalca je tedaj odpadlo le 0,41 ha obdelovalne zemlje, na kvadratni kilometer kmetijske zemlje je živelo pri nas 238 ljudi, v Franciji le 77, na Danskem pa samo 37 ljudi. Izmed vseh slovenskih posestev je bilo kar 56,42 odst. takih do 5 ha.6 Vse to potrjuje, da se razmere v kmetijstvu Slovenije niso kaj dosti razlikovale. Prav zaradi preživetja so manjši kmetje iskali zaslužek marsikdaj v raznih domačih obrteh. Mnogi so delali kot priučeni tesaiji, mlinarji, žagaiji, pa tudi drugih del so se lotili. Ni torej naključje, da so nekateri samouki opravljali razna zahtevna dela, ki so sicer terjala pravega mojstra. Dejstvo je, daje naš človek na vasi bil od nekdaj marljiv. Izhajajoč iz navedenih ugotovitev lažje razumemo vsa prizadevanja kmečkega človeka za napredek pri obdelovanju zemlje in sploh gospodarjenja. Razen navezanosti na zemljo in volje do dela je odlikovala našega kmeta vedoželjnost nasploh. Tudi s splavaijenjem, s potovanji po drugih krajih, pa z drvarjenjem v tujini so ljudje spoznavali napredek in ga vnašali po svojih močeh v domača gospodarstva. Zato je še bolj razumljivo, da so v dojini kaj kmalu začutili potrebo po združevanju, saj so se tako počutili močnejše. Cesar ni zmogel posameznik, so zmogli z. združenimi močmi. 1 A. Videčnik, Delavsko gibanje v Gornji Savinjski dolini, Mozirje 1983. stran 9 ; Prav tam, stran 10 J Prav tam, stran 17 4 Prav tam, stran 13 5 A. Videčnik, Kmečko delavstvo v Gornji Savinjski dolini med prvo in drugo svetovno vojno, Mozirje 1986. str. 9 6 Prav tam. stran 11 Začetki zadružništva v svetu in pri nas Korenine zadružništva segajo daleč nazaj in daleč v svet. Zadruge seveda nikoli niso bile zamisel premožnih in malomeščansko mislečih ljudi. V njih so videli delavci in kmetje možnost združevanja v svoje dobro. Če so se delavci združili in ustanovili svoj konzum (nabavno zadrugo), so to naredili zato, da bi si zagotovili cenejši nakup vsakodnevnih potrebščin. Če so kmetje naredili isto, je bilo to združevanje še s širšimi nameni in nalogami. Sloje za vsestransko reševanje kmečkega vprašanja, kije bilo tako socialnega kot stanovskega pomena. Zadruge so bile torej oblika boja proti izkoriščevanju meščanskih slojev trgovcev, industrialcev in vsakršnih izkoriščevalcev malega človeka. Seveda so se pojavljali primeri, ko so se v zadružne vrste vrinjali tudi ljudje z drugačnimi nameni. Spet drugi so odkrito napadali takšno organiziranost, saj je bilo jasno, da trgovci zadrug niso bili veseli, ker so jim bile poslovno nevarne. Pa še marsikateri takšen ali drugačen premožnež ni bil naklonjen zadružništvu. Kot trdi angleški zadružni pobudnik Maxwell, so na Škotskem ustanovili nabavno zadrugo že 1769. Tekstilni delavci v Rochedaleu so 1844 ustanovili nakupno zadrugo, da bi si na ta način izboljšali življenje, ki je bilo prav med tovrstnimi delavci zelo bedno. Dejstvo je, da so ljudje na raznih koncih sveta že davno prej iskali poti v povezovanje, v zadružništvo, zaradi želje po izboljšanju težkega življenja. Zadruge so se prilagajale vsebinsko gospodarskim in političnim razmeram tam, kjer so nastajale. Na Slovenskem je zadružništvo kmalu pognalo korenine. Že 1856 ustanovijo v Ljubljani prvo kreditno zadrugo. Po 1868 postane zadružna dejavnost živahnejša po zaslugi dr. Josipa Vošnjaka, kije posnemal češko zadružništvo v svojih zamislih za ustanavljanje zadrug vseh vrst pri nas. Res je imel pred očmi predvsem denarne zadruge (posojilnice), saj je nenehno opozarjal na gmotno osamosvojitev slovenskega človeka od tujega kapitala. Vse te zamisli je udejanil njegov brat inž. Mihael Vošnjak. Slednjega zasluga je ustanovitev Zadružne zveze v Celju, kije odločilnega pomena za hiter razvoj hranilništva na Štajerskem. O prizadevanjih dr. J. E. Kreka bomo pisali na drugem mestu obširneje. Po prvi svetovni vojni je zadružna morala utrpela veliko škode. Le počasi so se stvari spet urejale. Posamični interesi so se utišali le z velikimi težavami. Zadružništvo je že v stari Avstriji trpelo prezir oblasti; ko je ta v zadrugah videla stebre narodnostnega odpora in boja, je bilo nasprotovanje in nagajanje vladajočih krogov še bolj očitno. Po prvi svetovni vojni postaja slovensko strankarstvo za rast zadružne misli usodno. Enotno zadružno gibanje se cepi, Zadružna zveza v Celju izgublja članstvo zaradi politizacije in politične premoči Gospodarske zveze in Zadružne zveze v Ljubljani. Posledica razdora je bila združitev Zadružne zveze v Celju z Zvezo slovenskih zadrug v Ljubljani. Znani zadružni strokovnjak Miloš Štibler7 je zapisal: »Kronologično drugi veliki zadrugar v Slove je dr. J. E. Krek. Socialni smisel je pri njem razvit v mnoge večji m< i, nego pri Mihaelu Veäfijaiw ter je ta okolnost pomagala, da so Krekove zadruge — kreditne in druge — organizatomem in poslovnem pogledu zadružnem i ealu mnogo bližje, nego zadruge Mihael? Vošnjaka.« Treba je poudariti, daje Stibler bil pri Zadružnizvezi v Celju üolga leta glavni revizor in da je tako vseskozi dobro poznal razmere i zadružništvu pred prvo svetovno vi »j no iti takoj po njej. V svojem znanem delu Razvoj slovenskega narodnostnega vprašanja navaja Sperans na strani 388 med drugim: »...To gibanje (Krekovo krščansko-socialno, op. A. V.) je raslo iz najnižjih plasti slovenskega kmečkega ljudstva. Te so se dan za dnem vse hitreje proletarizirale vse glasneje izražale svoje nezadovoljstvo Najstarejša, pri as ohranjena listina oprodajikmedjeje iz območjaLjubnega. V njej Rajmund Krištof, škof ljubljanski, objavlja v svojem in imenu svojih potomcev prodajo hübe Klemenu Ročniku in njegovim potomcem za 44 guldnov. Izrecno pa poudarja, da mora kupec še vnaprej izkazovati gospoščini vso dolžno po-dložnost in pokornost, sicer je ta listina nična. Navedenoje dalje, daje listina bib opn nljetta s knežjim pečatom v škofovski rezidenci v Gornjem Gradu 5. februarja 1695. proti buržoazno-veleposestniškim vrhovom v obeh vladujočih strankah (klerikalni in liberalni, op. A. V.), ki jim je bil slovenski narodni program zgolj sredstev za okrepitev njihovih gospodarsko-političnih položajev...«. Ko pa Kardelj govori o zadružništvu, piše na strani 389 med drugim: »... Glavno Krekovo zdravilo za zdravljenje socialnih problemov na vasi je bilo zadružništvo. Krekova zadružniška akcija je pravzaprav druga faza v razvoju zadružništva na Slovenskem. Prvo fazo je začel Vošnjak...« Vendar pa vidi Kardelj v Vošnjakovem zadružništvu vpliv liberalnih krogov in misli, v Krekovem pa klerikalnih. To seje resnično pokazalo na zborovanju Krščansko-socialne delavske stranke 13. 10. 1895, ko so jasno nakazali smer razvoja zadružništva po Krekovih načelih, ki so bila v nasprotju Vošnjakovim; tako je do razcepa tudi dejansko prišlo. Z naslednjimi številkami želimo predstaviti bralcu podobo o gibanju zadružništva na Slovenskem. Konzumnih zadrug je bilo leta:8 1874 — 1918 129 1919 — 1922 131 1922 — 1930 177 V posamezne zadružne zveze je bilo včlanjenih 1937:9 Zadružna zveza Ljubljana — 687 zadrug Zveza slovenskih zadrug Ljubljana — 380 zadrug Zveza gospodarskih zadrug Ljubljana — 45 zadrug Na Slovenskem je bilo raznih zadrug:10 konec 1918 1930 1937 mlekarskih 45 72 90 živinorejskih 95 84 104 pašniško-gozdnih 2 15 203 kmetijsko-strojnih 29 43 61 vinogradniško-sadjarskih 7 16 28 lesnih 2 7 9 razne kmetijske 5 13 27 Glede članstva je bilo opazno največ kmetij v živinorejskih zadrugah, kar 4678 so jih našteli 1936.11 Iz navedenih podatkov je videti rast zadrug, seveda pa je treba tudi upoštevati, da so marsikje imeli še razna kmetijska društva, ker splošne zadruge niso imele posebnih odborov za posamezne kmetijske veje. Tako je bilo veliko sadjarskih, živinorejskih in drugih strokovnih društev, v katerih so se zbirali kmetje. Posebej gre omeniti čebelarska društva, ki so bila povsod na Slovenskem zelo prizadevna in dejavna. Mimogrede smo že omenili pomembno vlogo zadrug, posebej še denarnih, v času narodnostnega boja pred prvo svetovno vojno. To je še prav posebno prišlo do izraza na Štajerskem, kjer so tujci želeli na vsak način razširiti svoje govorno področje kar se da globoko v slovensko deželo. Slovenske hranilnice so tedaj denarno podpirale narodna društva, ustanove in posameznike, saj so dajale denarne podpore tudi študentom za študij v tujini in so na ta način pripomogle k širjenju kroga izobražencev na braniku naroda. I Spominski spis Zadružne zveze Celje 1923: Miloš Štibler, Razmišljanje o štiridesetletnici Zadružne zveze Celje, stran 12 8 Slavnostni zbornik Slovenije, Ljubljana, 1939: dr. Vlado Valenčič, Pregled našega zadružnega gibanja in stanja, stran 457 ® Prav tam, stran 459 10 Prav tam, stran 459 II Prav tam, stran 461 Slovenski kmet skozi čas Ko so Sloven_ prišli v naše kraje (6. stoletje), so živeli \ zadrugah, ki so bile svobodne lastnice svoje zemlje. Načelo teh zadrugJe bilo skupno delo in skupna uporaba pridelkov. Takšno življenje je bilo svobodno, čeprav je znotraj zadrug vladal od vseh priznan red. Po vdoru nemških plemen se je uveljavljalo nemško pravo, po katerem je postalo zavojevano ozemlje s prebivalci vred last vladaija. Ta je potem dajal d voijanom in vojnim tovarišem posestva v fevd ali najem. Ti ljudje so nato gradili gradove na težkodostopnih hribili i kmetje podložnil 50 tako oreh: ili v odvisnost novih gospodaijev, graščako". Gosposka je vse bolj izkoriščala kmete, še huje pa je postalo, ko se je razmahnilo denarno gospodarstvo, saj je grašnak poslej zahteval dajatve v denarju in jih je stalno višal oziroma uvajal nove Marija Terezya je uvedla, za njo pa je njen sin Jožef nadaljeval davči kataster. Tlaka je bila 1781 akinjpna. Vse to je nekoliko izboljšalo položaj kmeta in u. edilo razmerje med gosposko in podložniki glede davčnih obvez. Vendar pa ne bi mogli trditi, da so kmetje s temi ukrepi dokončno razčistili svoj«, razmeija in odnose do pristojne gosposke Kmetje na Kranjskem, Primorskem in v delu Korošhe so doživeli lepše čase 0 prihodom Francozov, ki so vladali v teh krajih v letih 1809 do 1813 in ki so zelo omejili pravice fevdalcev. Seveda so se razmere z vrnitvijo avstrijske oblasti spet poslabšale. Revolucionarna vihra, kije 1848 zajela tudi Avstrijo, je povzročila mnoge spremembe, na " diku pa bila tudi že kmečka odveza Zanimiva je ocena dajatev slovenskih kmetov fevdalcem. Kot Kažejo poaa-ijci, so morali podložniki opraviti letno nad 1,300.000 dni ročne tlake. 900.000 dni vprežne tlake (na Kranjskem so poznali kar 17 vrst tlak), vrednost desetine pa se ocenjuje na preko 300.000 goldinaijev (na Kranjskem je bilo 59 različnih da-vSčin v denar 1 in 93 dajatev v pridelkih).12 Seveda je treba navedene ocenitve smatrati kot nizke, saj so jih opravili nekdanji zemljiški gospodje in takratne oblasti Dajatve so bile resnično znatno višje od navedenih ocen.13 V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je vladal v Avstriji liberalizem, 1 i je sicer pi nesel kmečko odvezo, hkrati pa je kmeta povsem prepustil krempljem ras-1 očega kapitala, tako bančnega kot industrijskega. Na vasi so se pojavljali oderuhi, ki so že zadolženim kmetom dodatno ponujali denar, da so jih potem lahko toslal la boben. Kmetijska zemlja je vsled velike zadolženosti kmetov prehajala v roke bančnega in industrijskega kapitala, pa tudi vaških mogotcev, ki so si na ta način ustvaijali veleposestva. Razmere na kmetijah so se hitro slabšale, osiro-mišei kme eso kali delo v industriji in počen wodajali svojo delovno silo. Vse več in več je bilo bajtaijev, ki so služil a vsak denar večiim gospodaijem in postajali tako odvisni od njih. r I' ш V času korenitih reform Jožefa U. je bilo tudi vek rnstvo ljubljanske škofije (Go ijiGradj podržavljene zato je zaščitno pisme z dne 20. novembra, 98 uda >a državna oblast Da bi si lažje predstavljali obupen položaj na takratni vasi, navajamo nekaj podatkov o razmerah v kmetijstvu. Leta 1886 je znašal čisti katastrski dohodek kmetijskih zemljišč v Avstriji 165 milijonov goldinarjev, na taista zemljišča paje bilo vknjiženih kar 2176 milijonov goldinarjev dolgov. To zgovorno dokazuje zadolženost kmetij. Ali še drugače: v letih 1870 do 1880 je šlo v Avstriji na boben 62.118 kmetij, v nadaljnjih šestih letih pa še novih 78.093. Kmetije so prodajali daleč izpod dejanske vrednosti; znan je primer, ko so kmetijo na Dolenjskem, vredno 1000 goldinarjev . prodali za vsega 5 goldinarjev.14 Če k vsemu navedenemu dodamo še zaostalost v pridelavi in pomanjkanju sodobnega orodja na kmetijah, potem je jasno, da so bili pridelki raznih poljščin izredno skromni. Z delovanjem Štajerske kmetijske družbe je počasi prodiralo med kmete spoznanje o umnejšem kmetovanju, vendar prepočasi, saj so člani te družbe bili pretežno meščani, fevdalci in drugi, premalo pa so se trudili za malega kmeta. Navedimo nekaj pridelkov, ki jih je zabeležila statistika države SHS v 1924. Tako so pridelali na hektar: pšenice 7,5/-ječmena 8,2/-ajde 6,9 in koruze 14,2 stota. Podobno nizki pridelki so bili tudi pri drugih kulturah v kmetijstvu.15 Pretirano drobljenje kmečkih posestev je imelo za posledico male enote, ki niso mogle gospodarno pridelovati, saj so imele premalo površin. Dejstvo je, da tako razdrobljenih posestev, kot smo jih imeli na sedanjem slovenskem ozemlju, niso poznali nikjer drugje v Avstriji. Razmere se v novi državi po prvi svetovni vojni niso kaj prida spremenile, saj je država uveljavljala staro zakonodajo, ta pa ni delovala v korist kmeta in sploh kmetijstva. Tudi gospodarska politika ni bila ustrezna, posebno ker so se vse preveč uveljavljali vplivi razmer v velikih kmetijskih pokrajinah na jugu in so tedaj razmere drugod, torej tudi pri nas, sodili po tamošnjih okoliščinah in stanju. Tudi davčna politika našemu kmetu ni bila naklonjena. V letih 1921 do 1926 je bilo slovensko kmetijstvo skoraj šestkrat bolj obremenjeno kot, denimo, tisto v Srbiji in Črni gori. Ali izraženo v številkah: davek na poslovni promet je znašal na prebivalca v Srbiji in Črni gori 34 din, medtem ko je za Slovence veljala vsota 173 din. Razmerje je zelo jasno izraženo! Končno je prišlo zadolževanje kmetov tako daleč, daje država poskrbela za odpis kmečkih dolgov, če je hotela rešiti proizvodnjo hrane. Domnevamo lahko, da so to naredili tudi zaradi večjega povpraševanja po hrani v Evropi, skratka: kmetijstvo je bilo treba rešiti iz povsem praktičnih razlogov.16 ,J Fran Erjavec, Kmetiško vprašanje v Sloveniji, Ljubljana 1428. stran 6 13 Da bi si lažje predstavljali vrednost goldinatja v omenjenih časih, primerjamo cene nekaterih kmetijskih pridelkov v letu 1841 v Ljubljani: mernik (61,5 I) pšenice 1,50 gld. ječmen 1 gld. krompir 33 krajcarjev, fižol 48 krajcarjev, proso 1 gld. Goldinarje imel 100 krajcarjev. (Jane? Zalokar, Umno kmetovanje. Ljubljana 1854, stran 385) M Fran Erjavec, Kmetiško vprašanje v Sloveniji, Ljubljana 1928, stran 8 15 Prav tam, stran 18 1,1 Prav tam. stran 41 V fevdalnem času17 Območje nase občine je spadalo i času fevdalizma pretežno pod gornjegraj-sko gosposko. Da bi obdobje skozi čas bolje razumeli, je treba najprej kratko predstaviti razmere po ustanovitvi benediktinskega samostana v Gornjem gradu, pa vse do kmečke odveze. Znano je, da so benediktinski samgsyyaxfiQfflififl1 gradu ustanov^ Ii40. T' -at je bilo na oomocju, _ amostan kot zemljiška gosposka, okoli 600 podložnikov, šteto z ženami in otroki vred.18 Povsem razumljivo je, da so bila tiste čase poseljena v glavnem že prej obdelovana zemljišča, medtem ko so poznejše kolonizacije že segle v hribovske predele, kjer so novi naseljenci krčili gozd in na ta način pridobivali obdelovalno zeml-j ). Da so novi zemljiški gospodje skrbeli za večjo obdelavo svojih zemljišč, priča urbar iz 1426, kjer najdemo podatek, daje število kmetij naraslo na 745.и Koje bila 1461 ustanovljena ljubljanska škofija, je vsa zemljiška posest benediktinskega samostana prešla na Škofijo. Zasamostanceso se pričeli hudi časi, saj so nadrejeni vztrajali pri ukinitvi samostana Gornjem gradu, ;ndar pa so se benediktinci na vse knplje temu upirali. Končno so moral: popustiti in se 1473 iz Gornjega grada umakniti. •jriffr" j- V^dpgažffcnt ■V № ima* m s» , њ тш juu,*, , ^»»«A^KiÄfcÜÄLfcsra^^Mtov ... 7 * «Srtufci,^« mtm»s ш Tittrö- - *** . ЖИт. , fc Jte" w. J ^fcwrte^ tv чt-iisK. emfcj * **■<**"«*« Инч.» »t™ » «г ж<шт*» - » „ ••■"?•>» ЧЧЛМчк».«м*ш :»l MW -^ттџџтт ■ A F Zefo fe/>u /нлта je zaščitno pismo Karla, škofa ljubljanskega, iz 1774. Izdana je bila kmetiji Tonk rDevcah, Njena vsebina poudarja lastninsko pravico nad hubo (kmeliio) in zavezuje kmeta ao obveznosti v dajatvah do dežele in gosposke. Fevdalna veleposestva so največkrat upravljali preko uradov: v posameznih predelih so imeli neke vrste upravo, kije skrbela za redno poslovanje na svojem območju. Zemljiška gosposka Gornji grad je sprva imela 13, po letu 1668 11, v začetku 19. stoletja pa le še 9 uradov. V naših krajih so to bili: Tirosek, Posavinje, Zadretje, Ljubno, Solčava in Gornji grad.20 Samostan v Gornjem gradu očitno že od samega začetka ni imel pridvornega gospodarstva, zato so tudi odnosi med fevdalci in podložniki bili v marsičem drugačni, kot jih sicer poznamo v podobnih primerih. Ugodnejše je bilo za kmete najemanje kmetij. Poznali so dedni in časovno omejeni zakup. Razumljivo je bil dedni zakup v marsičem boljši, predvsem za najemnika. Gosposka v Gornjem gradu je imela kar 89 odst. kmetij v dednem zakupu, ki so se ločile v dve skupini. Ena je bila sklenjena po grajskem pravu, druga pa po kupnem pravu. Kupnina je bila razmeroma visoka, primščina (prepisnica) pa nizka, vendar pa so zakupniki po kupnem pravu imeli obvezo velikih in malih dajatev ter služnosti. Zakupniki po grajskem pravu so plačevali manjše dajatve v denarju, niso pa bili obvezni opravljali služnosti.21 Gospodarska enota, ki jo je vzel v zakup podložnik, je bila kmetija (huba). Ko seje prebivalstvo povečalo, so kmetije delili na polovične, tretjinske in četrtinske. Razumljivo je, da seje delitev kmetij znatno hitreje pojavila v nižinskih predelih, kjer so že nastajala naselja in strnjene vasi, medtem ko so hribovske kmetije bile samotna, težko dostopna posestva. Kakšne so bile dajatve podložnika, je mogoče razbrati iz podatkovjjrbarja v 15. stoletju. Kot primer smo izbrali urad Tirosek in predel Stajgrob in Smiklavž. V tem predeluje bilo 21 hub in 2 opusteli kmetiji. Dajatev je zajemala: rž, oves, surovo maslo, sir, ovce, piščance, jajca in še denarne dajatve (Stewr) v oglejski veljavi, cenzus pa v graški veljavi.22 r Čas fevdalizma štejemo skupno od 9. do 19. stoletja 18 Ferdo Gestrin, Gospodarska in socialna struktura Gornjegrajske posesti po urbariju leta 1426. Zgodovinski časopis. Kosov zbornik (1952—1953), Ljubljana, stran 474 19 Prav tam, stran 475 20 Prav lam, stran 476 31 Prav tam, stran 477—478 23 Prav tam. stran 485. Glede merskih enot pri žitu in količin ostalih pridelkov so podatki izpuščeni, ker je v našem primeru važnejše, da si bralec predoči vrste pridelkov in dajatve nasploh, ki so bile takrat podložnikova obveza. Kmejka odveza Kmečka odveza ali tudi zemljiška odveza pomeni ukrep, s katerim so Kmetije oH veza Fevdalnih bremen. Posestva so prešla v last kmetov, ki so jih dotlej obdelovali. Vendar pa prevzem posesti ni bil za kmeta neboleč, saj je bil povezan s prece jšnjo odškodnino, denarja pa na kmetijah tiste čase ni bilo. Pa tudi sicer razvoj tehnike ni bil v prid kmetovemu postranskemu zaslužku. Tako so železnice postopno onemogočile »furmanstvo«, s katerim so kmetje kar dobro zaslužili. Tudi razne kmečke domače obrti je izpodrinila rastoča industrija. Na kmeta so p ;ticnile druge skrb' ne sicer tlačanske, pa zato nič man; zaskrbljujoče. ZeM^-'VTerggiigjezasvoje^ kme- 'omT BEnafcopostali^^ 'Ma že pr^JITfflčalcor pa ne rnno?Wffr"1<%zumljivoje bilo s stališča zemljiških gospodov, da so ohranjali posest v Kmečkem zakupu, saj so si na ta način zagotavljali stalne dohodke, pa še te brez dela Cesar Jožef II. je vel al za naprednega in ' je že prizadeval za posestno odvezo v fevdaln razmerah. Torej so bili prvi koraki v takratni Avstriji narejeni že pred revolucijo 1848. Lahko pa trdimo, daje šele po njej nastalo vzdušje za korenite posege v fevdalni red, saj je odveč pojasnilo, da temu zemljiški gospodje niso bili naklonjeni. Cesar Franc Jožef je podpisal patent z dne 7. septembra 1848; temu je sledil še predpis 4. 3. 1849, prav tako cesarskega izvora. Izvedbeni predpisi so sledi i z veljavo za razne dežele v državi. Tako je za dežele Štajersko, Kranjsko in Koroško iz šel ministerialni odlok 12. septembra 1849. Navodilo za izvajanje posestne odveze so za naše prilike izdali 1849 v Gradcu. Napisal jih je Franz J. Schopf ii zdal v zajetni brošuri. V njej so vse predpisane tabele za preračunavanje posameznih bremen, tlake, seveda pa tudi temeljne določbe za določanja odškodnin vseh vrst.23 Teme ni zakon je loč1 v glavnem dvoje vrst posesti: dominikalno (last zeml-ške gosposke) in rustikalno (v kmetovi posesti). Glede na ti dve skupini so bili tudi postopki različni. Kot temelj za ugotavljanje bremen na rustikalnih posestvih je služil terezijanski zemljiški kataster V načelu je zakon veleval odvzem vseh hren en, bod:si z odškodnino ali brez nje. Če je šlo za odškodnino, so sestavili podroben popis premičnega in nepremičnega premoženja, kije bil predmet odveze. Posebna komisija, imenovana od oblastnih organov, je odločala o višini odškodnine na temelju veljavnih predpisov. V vsakem primeru seje določena odškodnina delila na tri dele: enega je poravnala država, drugega zemljiška gosposka, tretji pa je bremenil kmeta na posestvu. Slednjemu je bilo omogočeno obročno odplačevanje, saj kmetje niso neli denaija, ki jim je le redko pritekal v žepe. V glavnem je veljalo dolcUo poravnave v 10 obrokih oziroma na dobo desetih let. Pri preračunavanju bremen v denarno obliko so se posluževali posebnih, Kmeije so plačevali svoje dajatve v pridelkih in denarju. Gosposka je uvedla »davčne knjižice«. Primerek je iz Solčave in nazorno priča o višini denarne in količini blagovne dajatve. iakonsko določenih tabel. V načelu je zakon razlikoval bremena, za katera je veljala cenena odškodnina, in takšna, za katera je veljalo, da so bremena usahnila po poravnavi odškodnine. Cenena odškodnina je veljala za bremena, ki so izhajala iz podložništva na rustikalni posesti, vendar v posesti kmeta. Gre za dedni zakup ali posestva, priposestvovana po kupo-prodajnem pravu, tudi če to še ni bilo vneše-no v javne knjige. Sem je spadala tudi desetina, neglede komu seje odvajala. Med bremena, ki so usahnila z odškodnino, so sodili odprodani obrtni ali industrijski objekti oziroma naprave s pripadajočim zemljiščem, deželna, v trgih in mestih oa tudi meščanska lastnina (posest) Kljub pridobljeni posesti in svobodi pa je vse to pomenilo za kmeta, največkrat neukega, nepismenega in neomikanega, nemalo presenečenje, saj je takoj spet postal dolžnik, s tem pa ljudje največkrat niso računali. Posledice so bile marsikje ugodne za obstoj kme le in za kmeta samegs. 23 Fr. J. Schopf: Gründliche Anleitung zur Anmeldung und Berechnung der Entschädigung für die in den Krönlander Steiermark, Kärnten und Krein aufgehobenen und afzubehebenden Grundlasten und das hiebei zu beachtende Verfahren. Graz 1849 Vošnjaki, J. E. Krek in slovensko zadružništvo Brez dvoma so prizadevanja Janeza Evangelista Kreka za reševanje kmetijskih zagat ob prelomnici stoletja in tudi pozneje izrednega pomena za slovensko kmetijstvo in zadružništvo. Kot duhovnik je v marsičem izhajal iz krščanskih stališč, kar pa njegovih zaslug ne postavlja v senco. Nasprotno, sodobni raziskovalci poudarjajo velike zamisli in plodove njegovega dela. V času slovenskega slogaštva je bila prvenstvena naloga narodnostni boj, manj pa so se ukvarjali s socialnimi vprašanji, posebno pa ne z razmerami na vasi. Marsikateri ljudje so Kreku očitali razdor v vrstah do takrat dokaj enotnega slovenskega tabora. Dejstvo pa je, da si slovenski liberalci niso prizadevali poseči v neznosne razmere v kmetijstvu tistega časa. To seje pokazalo tudi pozneje, ko so po Krekovi zamisli ustanavljali razne zadruge, ki naj bi stale kmetu v hudih življenjskih težavah ob strani. Politični boji so marsikaj dobrega na obeh straneh (liberalni in klerikalni) zasenčili in izmaličili. Se pred tem, ko je Krek v večjem obsegu stopil v politično življenje, je 1895 napisal pod psevdonimom J. Sovran »Črne bukve kmečkega stanu.« V tem zapisu navaja vrsto podatkov, ki naj predočijo resnično stanje na vasi in v kmetijstvu tistega časa. Značilne so njegove misli, ki jih je zapisal kar v prvem delu navedene knjige: »Izreden je socialni pomen konzumnih društev, ki vnaša med ljudstvo misel združevanja. Ta misel pa je po naši sodbi edina rešitev. V načelnem boju med liberalnim individualizmom, to je načelom, da bodi v gospodarskem oziroma vsak sam zase, in med socializmom stojimo, kot svedoči naše ime, na strani socializma, socialisti smo. Produkcijo in kroženja blaga morajo po naši sodbi imeti v rokah gospodarski organizmi, zadruge. Zadružno gibanje mora postati edina pravna oblika proizvajanju in kroženju blaga, v kolikor to ne nasprotuje pravicam zasebne lasti. Zasebna last mora imeti v zadrugah svoje meje, pa tudi svojo oporo.« Omeniti kaže še v istem poglavju zapisane misli: »Zato pa ne smejo ostati konzumna društva samo pri prodaji kave in sladkorja, marveč morajo biti em-brionalen pričetek zadružnega gibanja. V zvezi s kmečkimi zadrugami so se pričele pri nas konzumne organizacije, da se s tem dobi širša podlaga, da se privabijo vsi, zlasti tisti, ki skupne pomoči najbolj potrebujejo...«.24 Tudi v naših razmerah so bile predhodna oblika kmetijskih zadrug konzumne zadruge. V Lučah še pomnijo, da so ljudje rekli, ko so bili namenjeni v zadrugo, »da gredo v konzum«. Kot kažejo raziskave, so se konzumi razvijali v smislu vse-večjega skupnega nakupa in prodaje kmetijskih potrebščin, pa tudi razna orodja so posredovali kmetom. Ne moremo mimo osnovanja slovenskih hranilnic, ki so se sprva zgledovale do čsških, začetnika pobude pa sta Brata dr. Josip in inž. Miha Vošnjak. Tp hra nilnice niso bile niti čiste Raiffeisenovke, niti povsem po načelih Schulze — De-litscha. Predvsem Miha Vošnjak je prilagajal načela poslovanja, kot sam zatrjuje, potrebam takratnih gospodarskih razmer in socialnemu stanju prebivalstva. O hranilnicah je zap il Krek med druj n tudi tole: »Raiffeisenove hranilr'ce so se pričele osnovati po Kranjskem ... Poznamo jih kot začetek organizacije kmečkega stanu. Vzajemnost in skupnost, kije na kmetih že tudi izginila, se zopet vrača. Kmetje naj se zavedajo, da skup« trpe in zato naj se tudi skupno bran'jo svojih sovražnikov ...«.2S Tudi v hranilništvo na Slovenskem seje poslej opazno vrinila politizacija, saj so po Vošr akovih kmalu nast ale razne kmečke hranilr ice. ki so često imele sedež v župniščih, katoliški krogi pa so jih priporočali. J. E. Krek je seveda dobro vedel, da bo težko po vaseh, kjer je bilo ob prelomnici stoletja le malo šolanih ljudi, širiti zadružno m ;el in poslovanje. Zato je 1908 ustanovil v Ljubljani šolo, ki naj bi v obliki tečajev, pa tudi rednega šolanja usposol la nadaijene kmečke fante za delo v zadrugah. Izdelal je program šolanja oziroma tečajev. Tako je za »kmečko ljudstvo« predvidel vsebino: zgodovina kmečkega stanu od poselitve do takratnega časa, hkrati pa dodal še posebno po ■ glavje »zahteve kmečkega stanu«. Drugi del programa je namenil reševanju stisk kmetov in vasi in kdo naj bi jih rešil. Poseben poudarek je dajal zadružništvu in kmetijsko-tehnični samopomoči. Proučeval je kmečko davčno politiko in se pos- Kmetijska nadaljevalna šola v Gornjem Gradu 1955. V sredini sedijo: Anton Zagožen, Terezija Tratnik in Jože Tratnik. Л ' L 'ubnem so učitelji že pred drugo svetovno vojno pogosto prirejali kmetijske tečaje. Takšen je bil tudi 1926. vetil razn.ui tegobam, ki dodatno obremenjujejo kmeta, kot pijančevanje in podobno. 26 Znane so zam li dr. J. E. Kreka, večkrat izražene tudi pred deželnim zborom, da je treba življenje na vasi irediti do te mere, da se ljudje ne bodo izseljevali. Posebno pomembno je, da seje že 1909 zavzemal za splošno zavarovanje kmetov. Zarai gmotnih težav so se temu kmetje upirali. Opozaijal je na zastarel po-selski red, ki da omogoča brezpravno izkoriščanje kmečkega delavstva. O vprašanju vas* in ljudi kmečkega stanuje veliko pisal v takratnih časopisih, največ v Slovencu. Meščanska družba seveda ni bila naklonjena zadružništvu, ki : pomenilo poleg ponudbe cenejših potrebščin tudi zaščito in moč združenemu kmetu. Največji) gonjo so ob prelomnici stoletja sprožili liberalci, ki jih je vodil dr. Ivan Tavčar. Če e kmet v zadrugi videl svojo organizacijo, je postajal tudi neodvisen od raznih vaši. h mogotcev, predsem pa od porajajočega se slovenskega kapitalizma. Borj ko seje zadružništvo utijevalo, manj možnosti je bilo za razne špekulacije malomeščanskih posameznikov in organizacij, predvsem pa raznih trgovcev, ki so v kmeti našli nožnost za izkoriščanje oziroma okoriščanje.27 V Črnih bukvah je Krek med drugim predložil socialni načrt slovenskui delovnih stanov. V njem navaja določene smernice tudi za razvoj kmetijstva. V njih beremo, daje kmečki stan vsaki državi nujno potreben, da kapitalizem razjeda ta stan v njegovem jedru in zato postavlja v nadaljevanju zahteve: zasebnikom naj se prepove kopičenje zemljišč v velika posestva, zaščito kmetij in uvajanje ustreznih stanovanjskih razmer na vasi, zadolževati naj bi se smeli le do četrtine vrednosti posestva, uvedbo dednih kmetij (sprememba obstoječega dednega prava). Pri takšnih kmetijah naj bi se v primeru slabega gospodarjenja imenoval sekvester (upravnik) iz vrst bližnjih sorodnikov posestnika. Pri prodaji zaščitenih kmetij naj imajo predkupno pravico najožji sorodniki umrlega, če teh ni, pa kmečke zadruge. Zakonsko je treba uvesti kmetijske zadruge, ki morajo imeti samoupravno samostojnost, njih naloge pa morajo postati poleg že navedenih še pospeševanje umnega kmetovanja, ureditev skupnih skladišč za pridelke zadružnikov, kijih zadruga delno takoj plača, delno pa ob prodaji. Skupno naj se nabavljajo potrebščine za kmetijsko proizvodnjo, dalje stroji za obdelavo, plemenska živina, ustanavljajo naj se denarni zavodi, ki naj bodo med seboj povezani v zveze. Posojila teh zavodov morajo biti za kmeta ugodna, uvede naj se ustrezen red za posle v kmetijstvu, zadružno vodstvo pa opravlja razne zahtevne naloge tudi v imenu zadružnikov. Poljska zemlja in pašniki se ne smejo spreminjati v gozdove, kmečki stan se mora razbremeniti ogromnih dolgov, tu naj pomagajo zadruge, dežela in država naj podpirata svobodne zadruge in denarne zavode, dokler ni ustreznih zakonitih ukrepov, ki bi to zagotovili.28 O Kreku in njegovem delu smo bolj obsežno razpravljali prav zato, ker so tudi v naši dolini bile po njegovem načelu ustanovljene prve konzumne zadruge, pozneje še živinorejske in pašniške, pa tudi številne hranilnice. Razen tega se je dosti mladih kmečkih sinov in hčera šolalo v Krekovi šoli v Ljubljani. Ti ljudje so največkrat zelo uspešno vodili zadruge ter kmečke hranilnice in je njihova velika zasluga, daje zadružništvo pognalo trdne korenine domala v vseh krajih naše doline. 24 Slovenec, letnik 1899, številka 11 25 Slovenec, letnik 1895, stran 288 26 Dr. Janez Evangelist Krek, Izbrani spisi, V. zvezek, stran 217, Družba sv. Mohorja v Celju 1940 27 O tem je Krek zapisal med drugim naslednje: »Dr. Tavčarje svoj deželnozborski govor razdal po Slovenskem. Vrh tega je ... sklical v Ljubljano krčmarje in trgovce v Narodni dom, kjer so poslušali dobro uro bolj umazane kot pametne zabavljice proti zadrugam ...«. Dr. Janez Evangelist Krek, Izbrani spisi, IV. zvezek, stran 183, izdala Družba Sv. Mohoija v Celju, leta 1933 28 Dr. Janez Evangelist Krek, Izbrani spisi, II. zvezek, stran 317 — 319, izdala Družba Sv. Mohorja v Celju, 1927 Kmetijstvo brez predstavniškega telesa Že v stari Avstriji niso poznali višjih združenj, ki bi stanovsko predstavljala in zastopala kmetijstvo. Ustanavljali so sicer razne družbe, društva in podobno, ki so tudi imela svoja združenja, niso pa pred družbo in državo predstavljala kmetijstva. V času snovanja prvih zadrug po Štajerskem je Mihael Vošnjak v Celju ustanovil Zadružno zvezo, ki pa je od leta ustanovitve 1883 dalje opravljala za članice razne posvetovalne naloge, pozneje tudi revizijo, ni pa bila predstavniška organizacija kmetijstva kot gospodarske veje. Kmetijstvo glede tega tudi med obema vojnama ni doseglo kakih vidnih premikov. Razna društva so imela svoje zveze, tudi zadružne zveze so bile, vendar pa ni bilo predstavništva na ravni zbornice. Že 1922 so bili pripravljeni načrti za njeno ustanovitev v takratni državi SHS. Kmetijska družba in razna društva, največ pa slovensko društvo absolventov kmetijskih šol, so na to nenehno opozarjala. Tudi strokovno časopisje seje o tem veliko oglašalo, vendar pa takratne oblasti niso smatrale za potrebno, da omogočijo gospodarski veji, ki je bila tiste čase po številu prebivalstva, ki se je z njo ukvarjalo, najmočnejša v državi, to obliko predstavniškega telesa v posameznih predelih SHS in pozneje Jugoslavije. V Grudi, glasilu Zveze kmečkih fantov in deklet, je glede teh prizadevanj med drugim zapisano: »Če kljub temu naš kmet še nima zbornice, bo vzrok po vsej priliki ta, ker še ni pokazal dovolj zrelosti z ustvaritvijo prostovoljne organizacije, ki bi bila dovolj močna in samo stanovsko usmerjena, da bi mu priborila poleg drugih pravic tudi zbornico... Žal so doslej vodili razne kmečke organizacije duhovniki, advokati, profesorji, le kmetje ne... Šele mlajša generacija absolventov kmetijskih šol je sposobna postaviti res kmečko organizacijo na noge .,.«.29 Spet na drugem mestu revije Gruda najdemo zapisano: »Naloga kmetijske zbornice je označena z besedami: zbornica mora biti braniteljica interesov celotnega kmetijskega stanu... Vsakoletne resolucije Kmetijske družbe na odločujočih mestih zelo malo upoštevajo ... V Kmetijski zbornici morajo biti zastopani vsi poklici kmetijskega stanu, poleg posestnikov viničarji, poljski delavci in kmečka služinčad... S tem bi bil tudi kmetski stan v celoti zastopan v Kmetijski zbornici«.30 Iz obeh zapisov je mogoče sklepati, da so si tudi v vrstah Zveze kmečkih fantov in deklet prizadevali za ureditev stanovskega zastopa kmetijstva. Vse pa potrjuje dejstvo, da je zadružništvo bilo še v poznih tridesetih letih premalo povezano v celovito in čvrsto organizacijo, ki bi imela odločilen vpliv na dogajanja v kmetijstvu nasploh. Daje bilo tako,je kriva v veliki meri politizacija zadružništva. Že celjska Zadružna zveza je bila žrtev takih igric, tri zveze, ki so tedaj delovale v Ljubljani, pa očitno niso znale ali hotele najti skupno pot za koristi kmetijstva in kmeta. Če brskamo po listinah iz tistih časov, nam takoj postane jasno, da so vsako Skupina čebelarjev z okolice Mozirja, slikana pri Mačku v Lepi njivi okoli 1935 Številni med njimi so znani, mnogih pa ni mogoče ugotoviti. Vsekakor gre za strokovno srečanje, saj je pri Mačku bilo tiste čase središče Čeoelarjev mozirskega predela. dobro organizacijo, kije bila tako m tako pobarvana, kaj kmalu onemogočili al oslabili z novo, pač drugače pobarvano. Dokaz za to najdemo tudi v naši dolini, ko so sicer močne, dolgodelujoče pašniške zadruge 1931 domala v vsakem kraji dobile kot protiutež še pašno-gozdne zadruge. Organizacija slednjih je bila delo Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani; bile so namreč vse hkrati sodno registrirane in enako poudarjene kot članice omenjene zveze. Tako so politične silnice slabile kmeta in njegovo organizacijo. Ponekod pa so krajevni veljaki zadrugo, ki je sicer dobro delala, dobili povsem pod svoj vpliv inj", tako postala kaj kmalu orodje v rokah protikmetskih interesov. Prizadeva a za svojo kmetijsko zbornico so kmetje uresničili šele 1937, ko je bila najhujša gospodarska kriza že i mo. Posledice takega zavlačeval ja so bile oočutne tako v gospodarskem kot tudi v organizacijskem pogledu v zadružni? vu Znano je, daje zbornica svoje delo zastavila v dobro razvoja ''metijstva, daje 6 tehtnimi analizami strokovnjakov opozarjala na težko stanje v tej gospodarski veji in da. zahtevala od takratne banovine razne oblike gmotnih podpor za pospeševanje kmečke proizvodnje. Vse to pa seje dogajalo žal tik pred drugo sve tovno vojno in iv. kaj malo hasnilo splošnemu napredku kmetijstva pri nas. 29 Vlido Kreft: Kmetske zbornice. Gruda 1935, stran 175 ,0 Fran Trček: Namen ш ustroj Kmetijske zbornice, Gruda 1935, stran 171 T Življenje na vasi Slovenci lahko iščemo svoje korenine predvsem v kmečkem življenju in njegovem bistvu, r"smo narod bogatinov, niti ne meščanov, pač pa je naša preteklost tako ali drugače povezana z vasjo. Žal danes preveč pozabljamo na svoje korenine in prepogosto premalo cenimo kmeta, njegovo delo, njegove težave in iij igov položaj v družbi. To se sicer dogaja že skozi stoletja, le da so pred prvo svetovno vojno podcenjevanje kmečkega človeka podpihovali tujci, ker so prav v njem videli steber slovenskega ljudstva. Bolj nerazumljivo pa je, ko še danes dož ljamo, dasev« ko breme vseh vrst težav še vedno prenaša preveč na kmeta i kmetijstvo. Takšna dogajanja so v preteklosti, pa tudi danes, povzročala pre-preke za hitrejše posodabljanje kmetijske proizvodnje in vsesplošnega razvoja kmečkega človeka. V sedanjih časih se kmetije zaskrbljujoče praznijo, mladi ne osta > na njih in tako propada temeljna gospodarska veja naše družbe. Dejstvo p.' je, da mora vsaka država poskrbeti za dovolj razvito pridelavo hrane in za splošno podružabljanje tega vprašanja. Milko Brezigar je zapisal: »Narod, ki nastopi kot enotno gospodarsko bitje, razvija svoje ustvarjajoče sile. Narodni duh se či ti prostega tu h oklepov, se povzpe, opazuje svojo zemljo, zapazi, zgrabi in dvigne zaklad, 1 je bil dosedaj nepoznan in zakopan. Narava otvo,J raziskuioče-mu duhu svoje naročje ter mu izroči domače darove.«31 Kmet je bil od nekdaj navezan največ na svojo iznajiljivosi in na soseskno ■sodelovanje. Res seje zaradi odmaknjenosti od večjih središč raz jal bolj samosvoje, pri tem pa je ohranjal svojo bit in sv< ponos. Navezanost na zem' in gospodarsko izročilo prednikov je pogojevalo tudi svoj Weno kulturno ži e na vasi. Zato je vaško življenje enotno in lokalno pobarvano. Kmet, zato tudi izredno domovinski človek, » narava pa je kmetu na čisto poseben način tudi domovina«.31 V naših vaseh so v času fevdalizma poznali župane; teh je bilo vp >anih i urbarju gomje^raiske gospoščine iz 1426 lgj' dejansko pa h j bilo gotovo več. Plačevali so jih v odTiki tSRTmienovane ». upnice«. Opravljali so tudi določene posle za zemljiško gosposko.33 Ti ljudje so imeli na vasi ugled, vendar pa jih : postavljala gosposka. Med ljudmi na vasi pa so delovali vaš_ starešine, ki so ih izbrali vaščani sami pod vaško lipo. Ta je bila zl rališče tud ia razne posvete prebivalcev. Takšen zbor sosedov je skupaj reševal razne spore med vaščani in јч predstavljal neke vrste srenjski zbor. Vsekakor je bila temeljna orga__za ja svobodnega prebivalstva soseska.34 To je bila oblika trdne povezanosti vaščanov Da so ктеђе težko prenašali slab odnos gosposkih predstavnikov, se kaže v kmečkih uporih. Značilno za našo dolino je dejstvo, da so se kmetje bolj up;ra slabemu ravnanju z njimi kot dajatvam. Za to trditev govori ugoto\ ev, da so se v času od 1603 do 1607 v nredelih naše doline uprli zaradi javnih bremen, medtem Pečovnikova !:aščc v Malkovem kotu ko so bili upori v letih 1633,1672/73in 1675/76 upeijeni pretežno v slabo ravnanje s podložniki 15 Do večjih uporav je prišlo tudi okoli 1825, Ko so кшеђе mislili, da z odpravo '.lake nimajo več obveznosti do zemljiških gospodov. Oblasti so upor zatrle z vo-j aštvom, ki so ga morali uporni krnele povrhu Še sami plačevati. Upirali pa so se tudi vojaški obveznosti, kije trajala do 1845 kar 14 let, po tem času pa še vedno 8 let Mnogi so bežali v gozdove, ljudje pa so govorili o »zelenem kadru«; to so bili ubežniki, ki so s pomočjo prebivalstva preživljali begunstvo v planinah in nepre-hodn predelih gora. Znanje primer, ko so oborožene sile avstrijske države poslale posebne enote v Solčavo; te nai bi pregnale ubežnike oziroma naj bi jih polo vile. Naselja so imela tudi zemljišča v skupni rabi. Imenovali so jih sren;*ka zemljišča. Tuje dejansko šlo za kmečko samoupravo nad Пј^ч. Poznej- so na njih zemljiški gospodje radi naseljevali nove priseljence, pa tudi ljudje brez zeniij e so na takih zemljiščih gradili borne hišice (bajte). Namen teh zemljišč se je proi koncu 19. stoletja popolnoma spremenil. Končno je prišlo do vztrajnih zahtev po ukinitvi srenjskih zemljišč in njihovi dodelitvi posameznikom. Ponekod so se za ta zemljišča dolga leta pravdali, ker niso bili zadovc _,ni z uradno razdelitvijo. V Mozirju so se tržani pravdali kar celih 25 let. Kje so bila ta zemljišča, pa bonu > skušali oovedati v poglavjih o dogajanjih v raznih krajih naše doline V zvezi s srenjsko zemljo in srenjo na sploh je zelo malo znanega med ljuami Ohranilo pa se je predvsem med starejšimi prebivalci izrazoslovje kot »grašinski« (graščinski) in »gmajna«. Take se dogaja, da ljudje še danes imenujejo nekoga, ki ; nekoč delal na veleposestvu Marijingrad, daje »grašinski« hlapec, delavec in podobno. Prav tako pa le malo 1 di pozna pojem skupnega zemljišča nekega kraja. Starejši vedo iz ustnih izročil svojih prednikov, da so bile takšne površine domala v vsakem kraju, da so na njih lahko vsi važčani pasli živino, da je bil skupen gozd, v katerem soljudje uveljavljali »planinsko pravico«, se pravi, da so po določenem ključu ta gozd izkoriščali. Zelo pogosto pa se tudi med mladim) sliši' «seda »gmajna«, ko pa bi bilo treba pojasniti, zakaj se neka površina tako imenuje, pa seveda najčešče tega ne vedo. Prav zato -e potrebno pojem gmajne Leski kozolec na Homcah. nekoliko obrazložiti. Že Pleteršnik je v svojem slovarju iz 1894 zapisal, da gre pri tem za besedo, ki izvira iz nemškega izraza Gemeinde, da pa lahko pomeni tudi občinski travnik. Seveda ne gre za občinsko last, kajti srenjska zemlja je bila v svojem bistvu povsem nekaj drugega. Z njo so dejansko upravljali vsi prebivalci vasi oziroma kraja, kije s tako zemljo razpolagal. Lahko trdimo, daje v tem primeru šlo za pristno samoupravljanje, kjer je veljala le skupna volja in so se uveljavljala dogovorjena načela. Bolj temeljito razlago za srenjsko zemljo najdemo v Etimološkem slovarju Slovenskega jezika (Fran Bezlaj, Ljubljana 1977). Tam je omenjena v zvezi z gmajno srenja, srenjski pašnik in pojasnilo, daje pojem izpričan od 16. stoletja dalje. Pojasnuje še, daje izvor iz »gemeine«, kar pomeni v nemščini »skupno«. Ker je torej med ljudmi še živo, da poimenujejo določene površine v nekem kraju gmajno, je bilo potrebno ta pojem pojasniti in tako ohraniti ljudsko poimenovanje skupnih površin. Enako zanimiv primer ljudske rabe izraza »grašinski« smo tudi pojasnili, ker mlajši rodovi niti ne vedo, daje tod nekoč bilo škofovsko veleposestvo, ki seje pozneje poimenovalo Marijingrad. Se danes marsikdo reče: »Ta travnik je bil nekoč grašinski«, torej last veleposestva Marijingrad. Okoli preteklosti skupnih zemljišč je Janko Orožen36 obsežno razpravljal v Celjskem zborniku. »Gmajna« in njeno bistvo je skupna uporaba določene sredine prebivalcev nekega zaselka ali vasi. Pogosto označujemo takšno skupino prebivalstva kot »sosesko«. V sodobnem jeziku jo imenujemo »vaška posestna skupnost«. Kot navaja pisec, sega takšna skupna uporaba zemljišč nazaj v plemensko ureditev, ohranila pa seje preko fevdalizma vse do osvoboditve 1945. Glede vrst posestev pa navaja Janko Orožen, daje v dobi kmečkih uporov in nemirov kralj Ferdinand I. izdal 1542 odlok o prepovedi povečevanja kmečkih bremen. Gosposka je našla izhod za povečevanje svojih dohodkov v naseljevanju novih zemljišč. Tako so nastajale nove kmetije in kmetijice, zato je prišlo do različnega poimenovanja kmetij. Tiste izpred 1542 so imenovali »urbarialne« (bile so vpisane v urbarje), novo nastale pa »gospoščinske ali dominikalne« kmetije. V času vladavine Marije Terezije so odpravili razliko v poimenovanju in pojmovanju, vendar pa je dejansko razlikovanje opaziti še 1880. Glede gmajn je zanimivo, da so jih v času Marije Terezije šteli kot last gosposke, deloma pa tudi že kot last kmetov. Po 1848 so nerazdeljena skupna zemljišča postala last soseske. Vasi so spremenile svojo podobo po letu 1853, ko so oblasti prepovedale graditi nove lesene hiše. Znano je bilo, daje bila večina hiš tiste čase lesenih, to pa je predstavljalo veliko nevarnost za ognjeno ujmo. Vemo, da so nekatera naselja kar večkrat popolnoma pogorela. V času od 1700 do 1800 seje število »dimnic« že zmanjšalo od prej 80 odst. na 40 odst. vseh zgradb. To razmerje seje po 1853 še hitreje spreminjalo v korist zidanih stavb. Posebno mikavna je zunanja podoba naših vasi tam, kjer so ostale prvobitne. Zanimiva je kmečka arhitektura, prav tako pa tudi postavitev posameznih poslo- pij v gospodarsko celoto. Izredno zanimivo je v hribovskih predelih opazovati, kako je kmet gospodarno ravnal z zemljo, ko se je odločal za kraj postavitve nekega poslowa. Zato so zgradbe karseda ob robu posesti in to na zemlji, ki ni o ;merna za obdelavo. Tiste kmet >, ki svoje podobe niso spremenile zadnjih sto let, so prave zanimivosti Tako je od nekdanjih solčavskih domov po požaru 1944 ostal nedotaknjen dom v Robanovem kotu (Prodnik-Vršnik). Vsa poslopja so povezana med seboj, le stanovanjska zgradba ie ločena in zidana. Kritina je še lesena — skodle. Lahko torej trdimo, daje kmet izbral vedno tak kraj za postavitev zgradb, ki mu ni predstavljal dragocene obdelovalne zemlje, zato so ponekod hiše v strmi-tah, da si to kar težko predstavljamo. Nasploh so naše vasi lepo urejene, seveda pa posodabljanje hiš marsikje zareže v našo kulturno dediščino, ki jo še premalo cenimo, pa za njo namenjamo premalo sredstev. Ob tem je treba reči, da so kmeti še danes voljni poslušati nasvete strokovnjakov pri gradnji in obnovi domov To se ie najlepše pokazalo pri urejanju turističnih kmetij, ki so domala vse ohranile na zunanji pogled naše kmečko jedro. Naj poudarimo, da je bil kmet v svojih težavah skoraj vedno prepuščen samemu sebi. Tudi po marčni revoluciji 1848 so mnogi pričakoval da bo ta čas kmetijstvu bolj naklonjen, da se bo tudi ki sčki stan osvobodil predznakov večje zaostalosti in družbenega podcenjevanja. Zal so takratr izobražen« pri nas ntje pozivali kmeta k pokoršči ni kot pa da bi se zanj zavzeli. Tako je eder izmed glavnih predstavnikov ilirizma na Slovenskem, Matija Maier. deial: Vam zdaj, ljubi Slovenci na deželi ni potrebe se pogajati za to sivar, mi smo na Dunaju za vas že vse storili in novi bolji zakoni in postave sc vam bodo oznanile ... Zdaj bodimo v vsem merili po Bogu, zvesti svetlemu cesarju, bodimo v vsem pošteni in ali bode Bog hotel, bojo prišli boljši časi ...«,37 Kakšni časi so potem sledili za kmeta, pa že vemo iz drugih poglavij tega zapisa. Vsekakor kmečki človek takrat ni imel možnosti vključiti se v revolucionarna gibanja časa, tako mu tudi ta revolucija ni prinesla kaj boljšega. Zal je bilo res tako. čeprav je bilo takrat na Slovenskem kar 83 odst. vsega prebivalstva kmečkega. Za primerjavo še podatek iz 1754, ki ponazarja sestav prebivalstva v zemljiški gospoščini Ljubljanske nadškofije: kmetov 65.4 odst., kajžarjev 16,6 odst., gostačev 11,3 odst. in ostalih 8 odst.38 Podatek potrjuje, daje velika večina prebivalstva bila kmečka ali pa je kako drugače živela od kmetijstva. Kajti tudi kajžarji in goslači so bili pretežno kmečki dninarji ali posli. Se nekaj o kmečki kulturi. Značilna za kmeta je pripadnost domu in družini. Njegova velika skrb je ohraniti svoj dom neokrnjen. Vse to se odraža v njegovi biti in seveda tudi v izvirni kulturi. Ta je samonikla in je odraz navedenih danosti in okoliščin. Prav lepi so primeri književnih del ljudi, ki izhajajo iz kmečke sredine in so o njej radi pisali (Finžgar, Levstik, Jurčič, Slomšek in drugi). Na vasi so ljudje ohranjali svojo ljudsko prvobitnost tako v pesmi kot tudi v besedi. V naših hribovskih zaselkih so znane skupine sosedov, ki so v domači glasbi našli uteho in veselje. Mnogi med njimi so glasbila sami izdelovali, ker si jih pač niso mogli kupiti. Med takimi je znan primer na Jamah (Radmirje) kjer je invalidni stric že v preteklem stoletju izdeloval razna glasbila od kitare do harmonija, da so potem lahko igrali in uživali ob lepi »viži« s sosedi. Naši ljudje so bili zelo iznajdljivi, k temu jih je silila oddaljenost in navezanost na samega sebe in svoje znanje. Tudi v najoddaljenih naseljih nad Gornjim gradom so poznali nedeljsko veselje v petju in godenju. Nad Ljubnim pri Primožu so znani godbeniki na pihala razveseljevali bližnjo in daljno okolico. Bili so samouki, imenovali pa so jih »Pumpovci«. Podobno bi lahko omenili pihalno godbo v Smihelu. kjer so vaščani sklenili sestaviti godbo na pihala; kupili so glasbila in vadili v kmečki izbi od 1911 dalje, nastopali so tudi v spodnjem delu Savinjske doline. Znane so številne igralske skupine, pevski zbori in podobna društva po naših vaseh. Tudi tamburaških skupin je bilo nekaj, vadili pa so jih pravtako le samouki. Prav v tem je dokaz, da so naši ljudje iskali veselje v raznih oblikah kulture, ki so jo na svoj način dojemali in se je veselili. Druga stvar, kije ne velja prezreti, je izvirna noša, ki sojo ljudje prilagajali času in okoliščinam. Pri vsaki kmečki hiši so gostili razne obrtnike, ki so izdelovali tkanine, krojili obleke, izdelovali čevlje, opravljali mizarska dela in podobno. Rekli so, da imajo obrtnika v »štiri«. Ljudje so bili v teh krajih dolgo odvisni od tkanin, za katere so sami pridelali surovine in oblačili so se v sukno in raševino (bukovino). Tu velja omeniti še posebej takoimenovano »mozirsko sukno«, kije zaradi kakovosti našlo kupce daleč preko meja doline. Seveda bi bilo krivično trdit», daje to sukno bilo izdelano le v Moziiju, ker so prav tako dobro tkali tuai v drugih predelih naše doline. V tem so ljudje iskali dodatni zaslužek, saj denarja pri kmečki hiši r bilo na pretek in morali so marsikaj narediti, da so ga imeli za najnujnejše potrebe gospodinjstva. Industrializacija je veliko tega spremenila, vendar pa je bilo še med obema vojnama tako, da se doma na kmetiji ni živelo v izobilju, saj so kar se da veliko pridelkov prodali, da so si lahko najpotrebnejše nakupili. Daje bilo življenje na kmetijah trdo, pove tudi zapis Janeza Zalokaija. k. uava; : »Poglaviten živež kranjskega ljudstva (mislil je na slovensko, op. A. V.) je kakoi e pri rečeno, ajda, koruza, proso, krompir, sočivje,ječmen, zelje, repa, rž in pira, v hribih tudi oves. Vsakdanji kruh, kakor je v drugih deželah navada, je n i Krai ikem v malo hišah, dostikrat pa več tednov nobenega kruha ni, posebno kjer so majhne kmetije in slaba posestva«.39 Kmet je z veliko mero občutka urtjal tudi notranjost svojih skromnih hiš. Zelo pogostni so bili lepo okrašeni (izrezljani) nosilni trami v hišah, čebelar je domiselno posl al svoje panje, na mnogih kmečkih hišah najdemo še ohranjene lepe freske, na oknih pa zanimive kovane izdelke. Tudi pohištvo so znali izdelati lično in ga kar se da lepo okrasiti. Posebno lepe so kmečke mize z javorovo ploščo ;u üjtarzijami. Sredi mize najdemo pogosto kratice IHS v kotih plošče pa letnico Upravni odbor KZLjubnr 1958. Z levs sedijo: Ida Kralj, KarelDruškovič, Fran-jo Jeraj-Bukovnik, Alojz Ermenc-Kolenc, ЦогЦа Kopušar. Stojijo z leve: Stane Bolko, Franc Nareks, Franc Jakob-Marinčkov, Jože Juvan-Žulc, ože Zrmenc-Sušnik, Franjo Budna, Ivan Cirej-Filez, Franc Juvan-Ogradnik in Janez Detrruir. in začetnice imen gospodarja in gospodinje. Tako so poslikovali skrinje, ki so največkrat služile nevestam za balo. Ponekod v dolini najdemo tudi drugače okrašene in neposlikane. Lepo stavbarstvo je prav tako pomemben del znanja našega človeka, čeprav so večje hiše v sredi prejšnjega stoletja pogosto gradili italijanski zidarji. Na zunanjo podobo pa je le vplival kmet kot lastnik hiše. Izredno lična znamenja po naših poljih dokazujejo visoko razvit občutek za lepoto. Tudi številne kapelice so zanimive, le da je večina njih slabo in nestrokovno prenovljena. Naša kužna znamenja so prava posebnost, so povsod stolpna in največkrat lepo poslikana. Prave tehnične in oblikovne umetnine so naši kozolci, mlini in razne naprave za mehanizirano delo iz preteklih časov. Sem sodijo tudi kašče, ki so ponekod še izvirne in sojih naredili domači mojstri tesarji, ki so zmogli še tako zapleten ustroj mlinov, žag in drugih naprav v pomoč kmetijstvu. Ponekod so vodno moč izkoristili z zapletenimi napravami za pomoč v pridelovanju, obdelovanju in predelovanju kmetijskih pridelkov. Posebno znanje takšen primer pri Macesniku v Solčavi, pa tudi pri Bevšku na Beli so ostanki nekdanjih naprav za prenos vodne moči v gospodarsko poslopje. Ljudstvo, kmečki dom in kmečka vas trdno korenita v narodni kulturi. »Najboljše narodove sinove je mati kmečka zibala ...«, je zapisal dr. J. Jeraj.40 Znani nemški filozof Spranger pa meni: »Domovina je duševno čustvo ukoreni-njenosti, doživeta totalna povezanost z nekim malim krajem, ni treba daje to ravno domači ,..«.41 Mar ni tudi to odgovor na vprašanje, zakaj je kmet od nekdaj bil tako domovinsko zvest? Vse to in še marsikaj drugega potrjuje visoko občutljivost naših prednikov za lepoto in za takšne gradnje, ki niso v napoto krajinski lepoti in njenim danostim. Planinski svet je še danes, ko si na vse kriplje prizadevamo stavbe, okolje in kraje »modernizirati«, vednarle ohranil nekaj svoje prvobitnosti in na to smo lahko ponosni. " Milan Brezigar, Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva, založila Omladina Ljubljana, Celje 1918, stran 14 37 Dr. J. Jeraj, Naša vas. Ljubljana 1939. stran 14 — 15 33 Ferdo Gestrin, Gospodarska in socialna struktura Gornjegrajske posesti po urbariju leta 1426. Zgodovinski časopis, Kosov zbornik (1952 — 1953), Ljubljana, stran 476 si Zgodovina slovenskega naroda, Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, stran 115 35 Prav lam, stran 517 36 Janko Orožen, Gmajna na področju srednje Savinje in njenih pritokov, Celjski zbornik 1957, strani 153 do 157 37 Zgodovina slovenskega naroda. Cankarjeva založba, Ljubljana 1979, stran 445 38 Prav tam, stran 362 3' Dr. J. Jeraj, Naša vas, Ljubljana 1939, stran 194 40 Janez Zalokar, Umno kmetovanje in gospodarstvo. Ljubljana 1854, stran 357 11 Gre za rek nemškega filozofa Edwarde Sprangerja(1882 — 1963). zapisan v že navedenem delu dr. J. Jeraja na strani 180 Kmetovanje V tem poglavju ne bomo pisali o raznih načinih in opravilih na naših kmetijah. O tem je bilo že dosti zapisanega. Kratko kaže omeniti le pričetek kmečkega delovanja po hribovskih predelih, ki so bili vedno povezani z velikimi telesnimi napori, saj so morali ljudje obdelovalno zemljo dobesedno iztrgati gozdnim tlem. Tu je znano požigalništvo, s katerim so si pridobili zemljišče. Še danes so živi spomini na požigalništvo. Ostala so ledinska imena, ki pričajo o nastanku določenih kmečkih zemljišč. Tako je v okolici Nove Štifte še predel, ki se imenuje po domače Na požarih, domačija pa pri Požarniku. Pridobivanje obdelovalnih zemljišč s požiganjem tal je bilo zelo težko, pa hkrati tudi na izkušnjah temelječe delo. Še danes je živo med ljudmi, daje bilo treba »znati požigati«. O tem je obširno pisano tudi v Kotnikovem zborniku, ki vključuje narodopisne zapise tako z gornjegrajskega kot kozjanskega območja. Izšel je v založbi Mestnega muzeja Celje 1956. Treba je še pripomniti, da je med domačini ponekod uveljavljen izraz za požigalništvo »požarjenje«. Tako ga opisuje tudi Drago Predan v Kotnikovem zborniku, ko govori: »Požare žgati — pomeni požigati določena gozdna in pašna zemljišča«. Med dosegljivimi podatki o stanju v kmetijstvu iz 1542 navajamo število živine v takratnem gornjegrajskem uradu Tirosek. Ignac Orožen je prikazal za približno isto območje še primerjavo za leto 1910. Po zajjisih Orožna o Uradu Tirosek bi lahko sklepali, da je ta obsegaj območje od Črnivca do Prodov pri Gornjem gradu, saj navaja imena: Rogač, Černilec, Nova Štifta, Sv. Miklavž, Šv. Lenart, Mačkov kot, Štajngrob, itd.39a Tako si vsaj okvirno lahko predstavljamo, za kakšno območje veljajo sledeči podatki:4011 leta 1542: konj krav volov bikov telet drobnice prašičev 27 298 152 7 336 2769 244 leto 1910: 22 212 148 16 277 969 309 Številke pokažejo približno enako stanje v živinoreji, le pri drobnici in prašičih so določena odstopanja oziroma vidne spremembe. Drobnice je občutno manj, medtem ko je prašičev več. To je utemeljeno z vse večjo rejo svinj, ki seje tiste čase pri nas že udomačila. Prej so očitno dajali prednost drobnici, tudi v prehrani. Vsekakor pa lahko trdimo, daje že v takratnih razmerah bila živinoreja poglavitna veja našega kmetijstva. Treba je razumeti, daje uspešnost preživljanja in reja živine bila odvisna v veliki meri od razpoložljivih pašnikov, saj je kmet poz- Pašnik na Ravneh. nal drugačen setveni red, kije pac zadovoljeval vse potrebe domačije po raznih žitih iti drugih kmetijskih rastlinah. Tudi konopljo, lan ] podobno so sejali za lastne potrebe. Zelo nazorno razberemo setvene razmere (sreda prejšnjega stoletja) iz podatkov Janeza Zalokaija, ki navaja vrste pogostnih rastlin in njih pridelek: pšenica 8—9 mecno\ (dalje M), rz 8—9 M, ječmen 12 M, oves 14 M, koruza 20 M, ajda 8 M, krompir 100 M; sirka 12 M, lanenega prediva 4 cente in lanenega semena 1 M. Hkrati pa poudaija, da se razen pšenice in lanenega semena le malo kaj proda Iz tega lahko sklepamo, da ji kmet samo nekaj od pridelanega lahko vnovčil, drugo pa je uporabljal doma. Zalokar piše v svt_ knjigi o »mecnu«. Gre za stari dunajski »metzen«, ki velja za izrazito žitno mero.41a Iz količine tu navedenih pridelkov kaj lahko Lračunamo, da so kmetje zaradi zaostalosti v pridelavi dosegal na svoji zemlji le borne gospodarske učinke. Razumljive so bile tedaj denarni stiske kmeta, tudi pred marčno revolucijo .848, saj јз večji del dajatev moral odvajati zemljiški gosposki v denar. . To pričajo ohranjene davčne knjižice za nekatere gornjegrajske urade po dolii i. Fevdalca pač ni bi >alo, na kakšen način pride njegov podložnik dO denaija. Zato so si naši kmetje že zgodaj pomagali s postranskimi deli, kot so žganje apna, kuhanje oglja, mnogi pa so se loti raznih obrtniških del. V naših razmerah se je dooro zaslužilo s kuhanjem oglja, ki so ga potrebovale talilnice železa na Koroškem. Zato tudi ni naključK da so prav iz predela Solčave poznal tako imenovano »oglarsko cesto«, o kateri bomo več pisali v krajevnem poglavju. Tako oglje, kot tudi apno so najčešče prevažali s splavi v južne kraje, siy je bil takšen prevoz poceni, za gospodarje splavov, ki so hkrati treov; i z apnom in ogljem, pa celo zastonj. Zaradi zelo razvite lesne trgovine so v predelih Savinje in Drete kaj kmalu F lče iskati Hodatne zaslužkes spravilom lesa in splavaijenjem, pa tudi žagarstvo je lahko bile vir dohodka za male kmete oziroma za (številne) člane zelo močnih kmečkih družin. O raznih domačih dejavnostih smo v tem zapisu že govorili. Država sije pričela resnopjb&devatj za razvoikmeUistva-in^ohfanUavv^i šelt , k 11 so v Avstriji razpisali nagrade za dobre sirarske zadruge. " ta- nävlj'äli so i:muijske šole, pospeševali umno obdelavo, čebelarstvo, planšarstvo, uvajali plemensko živino in nastavljali potujoče strokovne učitelje.4' Propadanje vasi je spodbudilo avstrijsko državo, daje sprejela 1888 zakon, ki naj bi preprečeval delitev posestev in ohranjanje gospodarnih velikosti posest;v na sploh. Zakon je spremenil dedne pravice tistih članov družine, ki niso ostali doma, oziroma so na posestvu ostali kot delavci; te so bile znatno manjše od določil prejšnjega dednega zakona. Tudi zakon proti oderuštvu, kije določal najvišje, obresti 5 do 6 odst, je nekoliko omilil položaj kmetov, vendar pa stanja na vasi ni bistveno popravil.43 Treba je upoštevati takratno stopnjo kmetove razgleaa-nos in obremenjenost skozi stoletja, saj je bil vedno predmet izkoriščanja vsakršne gosposke. Vse to je seveda še vedno nudilo raznim izkoriščevalcem dovoli možnosti slabiti kmetovo gmotno in gospodarsko stanje. Kmet je obdeloval svojo zemljo, ki je v naših razmerah lila v velikem delu hribovska, kot Sojo njegovi predniki, torej zelo primitivno. Človek kot delovna sila je bil le malo vreden, bolj so skrbeli za živino vseh vrst, saj jet»i btwa i ikala kruh v koeti stvu, je 1961 bi ' pa samo 17 odst. Danes imajo v ZR Nemčiji še 4,9 odsr., v Češkoslovaški 12 odst m na Danska, 1st. kmečkega prebivalstva. Tudi te številke doicazu jo razvoj kmetijstva pri nas in drugje. Seveda pa je treba takoj povedati, da nizki odstotki kmečkega prel yalstva nikakor ne pomenijo malo pridelavo hrane. To doka-zvq'ejo razvite države, kjer malo krnel v pridel e veliko hrane, ker so pač najsodobneje opremljeni in imajo za razvoj ter za uspehe vse pogoje. Prva svetovna vojna je kmetijstvo v naši dolini hudo prizadela. Staine prisilne odda ie pri elkov, popolen zastoj v razvoju obdelave, manjkajoča moška delovna sila, vse to je zapustilo globoke rane v družinah in sploh na vasi. Takoj po končani vojni so pridelki šli sicer dobro v denar, vendar pa je zaradi propadajočih gospodi rskih naprav v kmetijstvu in manjkajoče opreme kmet le malo pridelal. Kmetje so takrat ;er že bili zadružno bolj osveščeni, vendar pa tudi zadruge po vojni niso bile zmožne hitro in učinkovito ukrepati v kmetovo dobro. Denarni zavodi sc zaradi prisilnega vpisa vojnega posojila velik del denaija izgubili, tudi preračunavanje denai i iz avstrijske valute v dinar ni bilo ugodno. Poudariti je treba, da lakoj po prvi vojni tudi zadtuge še niso bile ustrezno organizirane, da bi lahko pospeševale razvoj kmetovanja. Veliki upi, da bo nova država rešila kmeta in kmeuistvo, so se kmalu pokazali kot neutemeljeni. Mnogi na vasi so veliko pri iakovaii od agrarne reforme, kije bila na veliko opevana in sodeč po predpisih tudi obetavna. pašniku Gospojna (Gospod.:a). Ugotovimo lahko, da agrarna reforma po prvin zakonskih predpisih iz 1919 res daje upanje na dodelitev zemlje tistemu, ki jo obdeluje, vendar pa zaradi stalnega zavlačevanja postopkov in spreminjanja predpisov vse do prihoda okupatorja ni bila zaključena oziroma speljana v predvidenem obsegu. Oblast je bolj gledala na koristi veleposestnikov kot pa na potrebe kmeta. Tako so ostala ogromna veleposestva neprizadeta in če pomislimo, da so v Jugoslaviji vsega 2,5 milijonov ha razdelili med 700.000 aružin (po ključu na 6 članov družine po 3 ha), potem ka' "titro lahko spoznamo neučinkovitost agrarne reforme. Razen tega pa kmei : z zemljo niso dobili zgradb, niti posojil za njihovo gradnjo. Vse to tor e niso bili pogoji za večjo pridelavo na tako pridobljenih kmetijskih zemljiščih.44 V naši občini so si predvsem živinorejci veliko obetali od agrarne reforme, saj so ogromne površine pašnikov bile v lasti veleposestva Marijingrad. Znana so prizadevanja pašniških zadrug od 1908 dalje, da bi razmere s pašniki uredili Vsa leta v novi državi (po 1919) so se kmetje borili proti samovolji veleposestva, kije seveda imelo koristi od gozda, ne pa od pašnikov, zato je nenehno grozilo, da bc pašnike pogozdilo. To je sililo kmete v boj za stare pravice, saj so pašnike zasnovali že njihovi predniki, razen tega so bili živinoreji Življenjsko potrebni. Pri tem so se obrači na politike vseh barv, tudi na Rasta Pustoslemška, kije kot Lučan razmere dobro poznal in je bil v letih 1932 do 1935 poslanec. Res sije Pustosle-mšek na vse kriplje prizadeval ustreči kmetom in njihovi zahtevi po uresničitvi grarne reforme v dolini Avgusta 1932 je dosegel, dr sojikuBg sz°druzniki iz Š artpe.pa ph Dreti krenili гаМетшо.За bi pa^ru^i^treznol^delili■ UspeBa ni saj niti prists Ж ofJcnTrnsu . [IT ögle3u. Podobno jt l tudi v Novi Štifti in okolici Ljubnega. Oblast je v korist veleposestva še nadalje zavlačevala uresničitev zakonskih določb. Pašniške zadruge so po Pustoslemškov navedbah uživale preko 1500 ha pašnikov, last Marijingrada, ki je de mo, Lučanom ponudil neprehodne in gole površine pod Raduho in še to za hudo visoko odškodni no. Pustoslemšek piše, da tam še drobnica ne bi našla hrane! Zakon je določal, da rade pod udar reforme vse, kar so kmetje na dan priČetka veljave zakona o agrarni reformi uporabljali, vendar so t 51en na pobudo višjih oblasti iz zakona kmalu črtali. Dolgih 12 ^eLiajuwmtfWUjlfenosb^Vi i tliiniiiiii mul............ inrnliidianie pravil Sniškmzadrug v dolini! Leta 1931 so predlagali nekateri poslanci v skupščini Jugoslavije izdajo popolnega zakona o reformi, saj so bila prvofc na določila že tolikokrat menjana in dopoln na, da se jih ni dalo uporabiti. Pustoslemšek je tedaj napisal, da bi bil zločin, če bi se pravičen zakon ne uresniči' v konst tu živečih ljudi45 Istega leta seje v Jutru pojavil članek, podpisan s »Kmet iz gomjegraj^ega sreza«. ki navaja odločno zahtevo po vrnitvi zem''ki so > hasnoval'* "e predni' i (očitno misli na pašnike, op. A. V.). V njem med drugimJe: »Naše vrste so vsak dan večje in upraviteljstvo Marijingrada naj ne misli; da bomo odnehali, dokler ne dosežemo svojih sveti'i pravic...«46 Podrobno sliko kmetijstva med obema vojnama bo treba natančno prikazati Franc Zagožen ižovc iz Vologa je takoj po končani kmetijski šoli na Grmu pričel i novimi pristopi r kmetijstvu. Takole jt pripravil poizkusni travnik za umetna gnojila. sa' le na tak način lahko primešamo sedanja stanja in ugotavljamo vzroke za razne neučinkovitosti Ivan Bratkoje proti koncu tridesetih let izčrpno razčlenil razmere v slovenskem kmetijstvu; no, tudi v naši dolini niso bile kaj dosti drugačne. Poudaril je, da o kakšni racionalizaciji kmetijske proizvodnje pri nas ni govora, Čeprav se trudimo podobne premike doseči v drugih vejah gospodarstva. Slovenski umet še naprej dela z orodjem svojih očetov in ne more dvigniti donosnosti naših polj. Razumljivo je, da so zato njegovi pridelovalni stroški daleč nad podobnimi drugje v svetu. V ZDA so za obdelavo 1000 ha polja potreoni 4 ljudje, pri nas hi za isto delo potrebovali 2000 žanjic in 200 oračev po'nih 10 dni! Stroški žitL znašajo iam 40 do 50 din na stot, pri nas pa 312 din. Bratko vidi rešitev v zadružni rac nalizaci,i Kmetijske pridelave, seveda pa moeajo zadruge postati vsebinsko drugačne in ne le trgoske, se pravi, da posredujejo kmetu potrebšč at in stroje. Seč' iodo morale v osnovo kmetovanja nasploh. Leto 1932 je bilo zelo težko, lahko bi rekli, daje bila kriza na vrhuncu in seveda je kupna moč množic padla, to pa seje odražalo tudi v potrošnji prehrambeni ■ idelkov. Povzročalo je hkrati še brezposelnost in odvečno delovno silo, ki ; p tiskala na trg za vsako ceno (delo za vsako ceno, op. A. V.). Na cene kmetijskih pridelkov so tplivA tudi zaloge, ki so se v svetu kopičile od 1926 dalje. Cene kmetijskim pridelkom so padale znatno hitreje kot cene industrijskim izdelkom, saj je pri slednjih šlo za kartelne cene, medtem ko so kmečke bile svobodne. Pri vsem tem je bilo naše kmetijstvo še bolj prizadeto kot drugod po svetu, saj je živelo takorekoč iz rok v usta. Takšne razmere so spričo nedovolj dobro organiziranih zadrug izrabili razni posredniki, ki so dodatno pritiskali na cene kmetijskih pridelkov. Najbolj je bila prizadeta slovenska živinoreja ob tem, da so tudi cene lesa stalno padale. Prav to je vplivalo na slabo stanje kmetijstva v naši dolini. Država je uvedla »žitni režim«, da bi ublažila stanje v poljedelstvu. Pokupila je žito za višjo ceno kot je bila na trgu, da bi tako omogočila kmetu boljši dohodek. Takšna praksa pa seje kaj kmalu pokazala za napačno. Bistva stari z višjimi cenami namreč niso dosegli, saj bi morali, denimo slovensko žito, če bi želeli uskladiti njegovo ceno s svetovno, povečati kar 400 do 600 krat! Tudi to priča o silni zaostalosti naše kmetijske pridelave. Podatki o gibanju cen nekaterih kmetijskih pridelkov za čas od 1913 do 1937 dajejo takšno podobo: pridelek 1913 1928 1935 1937 pšenica 100 1156 479 715 krompir 100 2288 1117 1533 drva 100 1964 1230 1178 cement 100 1387 1707 1733 sol 100 962 1346 1153 milo 100 2319 1739 1739 Visok skok cen po vojni je treba pripisati predvsem valutarnim spremembam, sicer paje jasno opaziti, da so cene industrijskih izdelkov naraščale tudi takrat, ko so cene kmetijskim pridelkom vidno padale. Torej je moral kmet dati veliko več enot svojega pridelka, da je lahko kupil potrebne enote industrijskega blaga. Kot primer navaja Bratko izračun gospodarjenja male kmetije v času med 1912 in 1924. Imela je nekako 10.000 din dohodka, enaka kmetija paje izkazala 1936 le še 7.400 din dohodka, seveda ob znatno višjih cenah potrebščin, ki jih je kmet moral kupiti. Nekoč uravnovešena kmetija je torej tako imela kakih 3.800 din letne izgube. Dalje ugotavlja Bratko, daje kmetija (živinorejsko-gozdarska) imela 1935 kar za 50 odst. manj dohodka kot devet let prej. Tako ni več skrivnost dejstvo, da je veliko socialnih problemov država prenašala na pleča kmetov. Med kmeti seje tiste čase govorilo: »Vse, kar nesem na trg, bi z lahkoto doma pojedli«. Ali še drugače: »Pred nekaj leti sem za telico dobil toliko, da sva se dva oblekla, sedaj pa se iz izkupička niti sam ne morem«. Razen vsega je bil kmet preveč davčno obremenjen. Leta 1933 so izračunali, da gre kar tretjino dohodka za javne dajatve. Zato je Dravska banovina predlaga- la davčno oprostitev za kmetije pod 5 ha velikosti, takšno gospodarstvo so smatrali kot eksistenčni minimum. Če k dajatvam pridamo še nizke cene, ki so bile tudi vrsta dajatev kmetijstva, je razumljivo, da o kakem izboljšanju na kmetijah ni moglo biti govora. Za naše prilike bo dobro primerjati cene živine (ljubljanski trg): (v dinarjih) 1923 1926 1930 1934 1938 voli I. do III. vrste 13 7 8—10 4—4,25 3,75—5,75 krave I. do III. vrste 3—7 1,5—3,5 2,25—5,25 prašiči 25 10 11 7—8 7,50—8 Cene veljajo za kg žive teže. Dejstvo pa je, daje cena volov padla 1934 na tretjino in kravam na polovico cene iz 1930. Daje bilo tiste čase tudi z lesom slabo, priča primer Zgornjega Špeha, kije pri poseku 2000 m3 lesa moral prodati še kravo, da je lahko plačal sekače. Ta del prikaza stanja kmetijstva med obema vojnama bi lahko sklenili z ugotovitvijo, daje v letih 1913 do 1937 prišlo do hudega nesorazmerja med cenami kmetijskih in industrijskih proizvodov, seveda odločno v škodo kmetijskih. K vsemu temu je treba dodati še neorganiziran odkup kmetijskih pridelkov, kmet pa je bil primoran na prodajo svojih in nakup industrijskih proizvodov. Vmes se je pojavila še vrsta raznih posrednikov, kar je vse dodatno bremenilo ceno kmetijskih pridelkov, cene so od kmeta do potrošnika porastle tudi do trikrat. Primer: kmetje živino prodajal od 1,50 do 3,50 za kilogram, mesar pa goveje meso po 9,83 din. V primerjavi z velepridelovalcem je bil kmet v slabšem položaju tudi zaradi možnosti skladiščenja pridelkov; skladišč kmet namreč ni imel. Tako je seveda razumljivo, da so kmetije iz leta v leto izgubljale korak z razvitim svetom, pridelava pa seje vse bolj dražila. V takih razmerah je kaj rado prišlo do pretiranega zadolževanja kmetov, pa tudi do prodaj posestev za smešno nizke cene. Znan je primer nad Lučami, ko je veliko posestvo bilo prodano za vrednost enega gozdnega etata te kmetije. Razni lesni trgovci so stiske kmeta kar se da izkoriščali, segali so po njihovih posestvih in jih spravljali na boben.47 Proti takšnemu vsestranskemu izkoriščanju kmetov bi lahko uspešno pomagale zadruge, ki pa tiste čase niso imele ustrezne podpore od države in so se borile s stalnim pomanjkanjem denarja. Seveda na tak način niso mogle tekmovati z veletrgovino in niso bile sposobne spreminjati razmer v dobro kmeta. In kaj rado seje dogajalo, da so razni vaški mogotci zadruge, v katerih je kmet le redkokdaj spregovoril, vodili po svoje in v svojo korist. Dejstvo je, da se kmet zadružno še ni osvestil, vsaj ne povsod. Takratna družba tega tudi ni želela, saj bi sicer ne dovolila politizacije zadrug v škodo kmetijstva. Bratko poziva zadruge v boj za boljše cene kmetijskim pridelkom, za ustreznejšo socialno zakonodajo na vasi, za boljšo bodočnost slovenskega kmetijstva. Mora postati tako, da bo kmet dražje prodajal in ceneje kupoval. Tudi v naši dolini so številni kmetje svoje sinove pošiljali v kmetijske šole Šentjur in na Grm pri Novem mestu. Ti mladi kmečki ljudje so prinašali na vas novega duha. Ustanavljali so svoja združenja, po krajih doma pa selekcijske organizacije za govedo. V okviru teh so imeli svojega rodovnikarja, pri bikorejcih pa so uvedli skočne zapisnike. Tečaje za dodatno izobraževanje so prirejali v okviru Zveze selekcijskih organizacij za belo govedo, kije bila v Mariboru. Imela je (1938) 311 članov, poprečna molznost belega goveda pod kontrolo je bila takrat na Štajerskem 2238 litrov.48 Lahko se pohvalimo, daje ta zveza imela največ članov prav v naši dolini, v Šmartnem ob Dreti: našteli so jih kar 53. Ohranjeni so tudi podatki, daje imel najboljšo kravo skupine A s 4179 1 mleka Anton Miklavc v Mozirju; ta je imel tudi kravo, pri kateri so ugotovili celo 42221 mleka. Poprečna molznost v dolini pri kontroliranih kravah je znašala 2168 1 mleka.49 Odpis kmečkih dolgov Dovolj jasno smo opisali razmere v kmetijstvu po kriznem obdobju v stari Jugoslaviji. Da so bile stiske na sploh izredno velike, priča dejstvo, daje število poslancev, ki so v skupščini Jugoslavije zahtevali razreševanje kmečkega vprašanja, iz meseca v mesec rastlo. Končno so sklenili lotiti se načrtnega odpisa kmečkih dolgov. Leta 1936 je izšla uredba o likvidaciji kmečkih dolgov, dopolnilno pa je ta predpis pojasnjeval še pravilnik za izvrševanje uredbe o likvidaciji kmečkih dolgov.50 Kot dolg, ki naj ga zajema nova uredba, so smatrali vse glavne in postranske obveznosti do 19. aprila 1932. Predpis natančno določa, kdo se smatra za kmeta in je lahko deležen ugodnosti odpisa dolga. Primer: za kmeta ni štel tisti lastnik zemlje, ki jo je dajal v najem, pa tudi tisti rejec živine ne, kije redil živino zgolj za preprodajo. Glavni pogoj je bil torej posredno ali neposredno obdelovanje zemlje v kmetijske namene. Odpisali so vsote od 250 do 500.000 din dolga. Dolžnik je moral vložiti prošnjo za odpis dolga pri pristojni občini. Občina je bila dolžna dodati vsa potrebna dokazila o opravičenosti prosilca, to pa je zahtevalo veliko pisarniškega dela. Vse posle v zvezi z odpisom kmečkih dolgov je vodila za vso državo Priviligirana agTarna banka v Beogradu. Seveda so se postopki zelo vlekli, tako da do dokončne ureditve tega vprašanja do okupacije ni prišlo. Že številka, daje bilo vloženih 47.863 prošenj dolžnikov, ki so imeli obveznosti do 509 denarnih zavodov v državi, pove dovolj.51 Znano je in to smo v zapisu že povedali, da so kmečke dolgove dokončno odpisali po osvoboditvi. Po osvoboditvi Kmetje v naši dolini so bili med osvobodilnim bojem domala v celoti na strani OF. Sodelovali so v prvih odporniških skupinah (odbori OF) in tudi pozneje so v velikem številu vstopali v vrste borcev za svobodo. Naše kmetije so nudile borcem hrano in zatočišče. Kmetje so oskrbovali bolnišnice; teh je bilo na našem območju dosti.Z zanesljivostjo lahko trdimo, daje kmet naše doline dal ogromen delež za osvoboditev domovine. Dejanja okupatorja, ki seje mnogokrat krvavo znesel nad kmeti in kmetijami, so se poznala kot velike vrzeli takoj po vojni. Tudi pridelava je trpela tako zaradi pomanjkanja delovnih rok, kot zavoljo vojaških operacij. Tako seje naše kmetijstvo znašlo v svobodi zelo prizadeto. Tudi tokrat seje potrdila ugotovitev, daje kmet domovinsko zaveden in je od nekdaj podpiral pravičen boj proti vsakršnemu nasilju. Razmere takoj po drugi svetovni vojni so bile v naši državi izjemno težke. Revolucija je prinesla nove poglede na družbo in njeno oblikovanje. Pričele so se uveljavljati oblike združevanja kmetov, ki niso pridobile zaupanja med njimi. Tudi hrane je povsod primanjkovalo. Ukrepi, ki so bili potrebni za najnujnejšo preskrbo, so se marsikje zlorabljali oziroma neustrezno izvajali, kar je med kmeti povzročilo preplah in določen odpor. Poglavitna napaka tistih dni je bila v pre-malem obveščanju kmetov o stanju v mestih in v preproščini izvajanja obveznega odkupa, kije največkrat bil v rokah aktivistov, ki pogosto niso o kmetijstvu nič vedeli in so videli v kmetu le izkoriščevalca oziroma kulaka po tujem vzorcu. V takih okoliščinah je prihajalo do neljubih dogodkov, ki so še dolgo slabo vplivali na zaupanje kmetov v novo družbo. Pa tudi svoje organizacije (zadruge) niso imeli, saj so vse tiste, ki so obstajale že pred vojno, bile odpravljene in se niso več obnavljale tja do 1948. To je veljalo za splošne zadruge. Novi čas je obetal vsestransko industrializacijo in zaposlovanje v industriji. Tudi to je povzročilo precejšnje premike na vasi. K temu dodajmo še nizko družbeno vrednotenje kmetijskega poklica, pa bolje razumemo hitro praznjenje vasi in kmetij. V kmetu smo še vedno videli tistega, ki ne potrebuje šol, skratka »kmet je lahko vsakdo«. Znani so primeri, ko smo v šolah, tudi po naši dolini, lahko slišali pripombo: ti tako ne potrebuješ znanja, saj boš ostal na kmetiji... Takšno vzdušje je seveda slabo vplivalo na mlade ljudi, ki so jim bile nekako spodrezane korenine. V naših razmerah, ko so hribovske kmetije več ali manj osamljene, le malo je strnjenih kmetijskih naselij, so seveda takrat še bolj občutili pomanjkanje cestnih povezav, elektrike, vode in še česa. Gospodarske razmere so silile k večjim posegom v gozdove; takšne poseke so opravljale pogosto razne brigade, ki so že kot pojav bile podeželskemu ljudstvu tuje in nenaklonjene. Ljudje so nasploh imeli ogromno volje do dela, ki bi odpravilo vojne rane; tudi kmetje tako želel, le da ni bii vedno deiezen potrebne pozornosti. Spet se -; moral znajti, ostal je bil v narsičem sam. Zmanjševanje števila kmečkega prebivalstva za vsaico ceno je gotovo tuui med vzroki za stanje v kmetijstvu. Se danes smo priče grobim posegom v kmetijska zemlj ca, L,ub vsem zakonom in pametni presoji, da končno industrijskih i zdelko v ne bomo mogli »jest na pridelavo hrane pa sodobni dejavniki le maLo mislijo. Tudi to slabo vpliva na bodočnost kmečkega stanu. Kmetijsko zadružništvo je tako, kot neko obdobje med obema vojnama, tudi po osvoboditvi doživljalo obetajoče vzpone in velike uspehe. Družba je v določenem obdot ,u namenil i kmetijstvu vso podporo. To je bilo, kot poznavalci radi trdij Ljisši^L e» l95Q-do.Jffi2.Eozneie so Dotekale najrazncnejs reorganizacije in zadružništvo je izgubljale bistvo kmetijskega diuženja alibo\je, огеаг.1гадд.е. kmetov— ""Seveda pa je treba Teči, daje kmetijstvo kot gospodarska veja narodnega gos podarstva le naredilo korake razvoja. V naših razmerah je neke vrste mejnik hitrejšega razvoja pričetek preusmeijanja kmetij v blagovno proizvodnjo. JaČanje usmeijenega kmetijstva je dalo gospodarske učinke in uspehe pri pridelavi hrane, je pa zdaj prav tako ogroženo z vsevečjim razkorakom cen med kmetijskimi in industrijskimi proizvodi. Zgodovina se ponavlja! N obrne u 1 CZ Mozirje je predvsem viden na. 'redek v Оргедц kmetij. Po-sodabljanjejebilo vseskozi skrb strokovne službe pri zadrugi. V sedan i razmerah lahko naše kmetijstvo primeijamo glede opremljenosti in količine pridelkov z drugimi sodobnimi kmetijstvi izven države. Seveda pa so zavore t' rejšemu razvoju marsikdaj še vedno neustrezni predpisi, ki se kar preveč sramežljivo lotevajo korenitih sprememb r tej veji gospodarstva. Zaviralno vplivagotovo tudi dejstvo, daje pretežna večina površin kmetijske rabe v zasebnem delu kmeujstva. To potrjujejo podatki: delež iz kmetijstva v larodnem dohodku SRS je \960 znašal 14,2 odst. in ie nadp.l 1977 na 5^9 odst. Če bi slednjega delili po sestavi, je iz družbenega kmetijstva 27,7 iEjTTIz 73,3 odst. Večjemožnos^za pridelavo ovira .udi zemljiški maksimum, marsikje tudi v naši dc ''" Ignac Orožen, Benediktiner Stift Oberburg. Maribor 1876, stran 22 joa Fer(j0 Geslrin, Gospodarska in socialna struktura Gornjegrajske posesti po urbariju leta 1426. Zgodovinski časopis. Kosov zbornik (1952—1953), Ljubljana, stran 503 4la Sergij Vilfan, Prispevki iz zgodovine mer na Slovenskem s posebnim oziromna ljubljansko mero (16. — 19. stoletje). Zgodovinski časopis, Vttl/1-4, stran 40. Mera, ki jo omenja Zalokar (mecen) — metzen predstavlja 46,41 1 za težka žita (pšenica) ali 49,93 1 za lahka žila (oves). 4: J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Mohorjeva družba Celje. 1928, stran 1060 43 Prav tam, stran 1062 44 Kmečka vprašanja v Jugoslaviji. Celje 1949, stran 7—8 45 Raslo Pustoslemšek, Agrarna reforma v srezu Gornji grad, Jutro 1932, številka 137 46 Agrarna reforma v srezu Gornji grad. Jutro 1932, številka 180 47 Ivan Bralko, Gibanje cen in naše kmetijstvo. Obzorjajetnik 1938, številka 9— 11, ponatis 1939 48 Kmečko delo. Vil/1939, številka 1 45 Prav tam. številka 7 s0 Fran Erjavec, Slovenija in Slovenci, Ljubljana 1940, stran 79 51 Pravilnik k uredbi o likvidaciji kmetskih dolgov. Tiskarna Merkur, Ljubljana 1936 Kmečki priročnik 1980, Kmečki glas Ljubljana 1979, strani 41—42 53 Prav lam. strani 34—36 54 Dolfe Cizej, Evalvacija efekta kmetijskega pospeševanja, (na primer 80 prvo usmerjenih kmetij ZKZ Moziqe), Univerza Maribor — Višja agronomska šola. Maribor 1987, stran 28 Razvoj kmetijskega zadružništva v dolini Območje naše občine je bilo dolgo odrezano od svojega zaledja, saj so cestne povezave s kraji spodnjega dela Savinjske doline stekle sorazmerno pozno. Gornji del doline je bil povezan s cesto Ljubno — Luče šele v začetku preteklega stoletja. Do Logarske doline je bila cesta narejena šele v dvajsetih letih tega stoletja. Boljše je bila povezana Zadrečka dolina v smeri Kamnik, torej na Kranjsko, že davno pa preko Mozirja tudi v spodnji del Savinjske doline. Te okoliščine so močno vplivale na razvoj gospodarstva v naših krajih. Zemljepisna lega je pač taka, daje dolina imela naravno zaledje že od nekdaj v spodnjem delu Savinjske doline in manj v predelih Šaleške doline. Železnica, kije bila načrtovana tik pred prvo svetovno vojno, bi verjetno v marsičem spremenila podobo teh krajev in gospodarstva. Odločilno vpliva na razvoj gospodarstva nasploh tudi razgibanost ozemlja, saj je nižinskih predelov relativno malo. Ljudem ob Dreti in Savinji je torej od samega začetka bila največja skrb obdelava zemljišč, od katerih so tudi živeli. Bogastva gozdov so bila gospodarsko slabo izkoriščena, ker v določenih obdobjih les ni imel ustrezne cene in ker kmetje-lastniki gozdov marsikje niso imeli od lesa bistvenih gospodarskih učinkov, največkrat zaradi brezbrižnega izkoriščanja kmečke neukosti, ki so jo zlorabljali trgovci z lesom. Poudariti je treba, daje spričo naštetih dejstev razvoj kmetijstva capljal za razvojem v drugih krajih takratne Avstrije. Nič bolj ni bila kmetijstvu naklonjena stara država (Jugoslavija), kije pričela reševati kmečka vprašanja zelo pozno in prepozno, da bi bila korist ukrepov občutna še pred drugo svetovno vojno. Odločilnega pomena pri razvoju kmetijstva je bilo tudi to, da v dolini ni moglo biti večjega števila izobražencev, ki bi lahko bili pobudniki napredka na sploh. Zato ni naključje, da so na čelu povezovanja kmetov v društva, zadruge, hranilnice in podobno stali župniki in sploh duhovniki, v manjši meri pa tudi učitelji. Sprva je napredno delovala Štajerska kmetijska družba. Kasneje so pospeševanje umnega kmetijstva prevzemala razna društva. Znano je, da je kmetijska družba imela svojo podružnico tudi v Mozirju, imeli so celo vzorčni sadovnjak, nič pa ni oprijemljivega, da bi lahko sklepali o širšem delovanju te družbe še v drugih predelih naše doline. Tudi nimamo virov, ki bi potrdili delovanje potujočih učiteljev, ki jih je sicer ta družba plačevala drugod. Znano je, da je imela velike zasluge za napredek kmetijstva na Slovenskem, saj je skrbela tudi za strokovno literaturo. Njen pokrovitelj je bil nadvojvoda Janez Habsburški, kije imel pri nas na Štajerskem tudi svoje posestvo in je tako lahko nazorno zaznal zaostalost v kmetijstvu. Ker v stari Avstriji vse do druge polovice 19. stoletja ni bilo zakona, ki bi omogočal zadružništvo, so sprva ustanavljali razna društva. Še celo prve hranilni- ce so se tako oblikovale pred zakonom. V naših razmerah so se najprej pojavila sadjarska in živinorejska društva. Predvsem v nižinskem predelu so bila sadjarska društva zelo dejavna. Največkrat so jih vodili učitelji, ki so ob šolah pogosto imeli drevesnice, da bi pospeševali sodobna sadna plemena. Znanje primer mozirskega nadučitelja Frana Praprotnika, kije strokovno slovel daleč naokoli in je bil za prizadevno delo v pospeševanju sadjarstva večkrat oclikovan. Živinorejska društva so tiste čase skrbela za uvajanje plemenske živine, za njeno ustrezno prehrano in nadzor nad mlečnostjo. Ponekod so se uk vai _ tla tudi s pospeševanjem pašništva. To je bQo za takratno kmetijstvo izrednega pomena, saj posestva niso imela dovolj zemljišč za pridelovanje krme. Treba je namreč upoštevati takratne setveue ошиаје, ko je pač pri hiši moralo b>'i vseh vrst žit, pa še lan i. i p äobno. Že ob prelomnici tega stoletja ustanavljajo v naših krajih prve zadruge. Med nje sodijo gotovo pašniške. Ponekod so se imenovale živinorejsko-pašniške, drugod spet bikorejsko-pašniške, v nekaterih primerih pa le pašniške zadruge. 0 njih bomo govorili obširneje pozneje, saj jih moramo smatrati kot zelo pomembne činitelje za razvoj živinoreje pri nas. Ponekod so ustanavljali tudi pašniško-gozdi zadruge. V naših krajih, predvsem v okolici Ljubnega, Luč, Solčave in Nove Štifte: so kmetje že od nekdaj pasli na pašnikih takratnega škofijskega vele- Obpričetku gradnje zadružnega doma v Ljubiji J 952. V sredini tajnica KZ Ljubi- ja Panika Goričar. » posestva Marijingrad. V predelu Smihela so znani spori kmetov z veleposestvon? Zovnek, kije bilo lastnik pašnikov v predelu Mozirskih planin. Zanimivo pri tem je, da so od vseh, ki so si prizadevi za lastnino nad pašniki, uspeli le Šmihelčani, ki so po dolgih pravdah uspeli od Zovneka pridobiti pašnike in jih uporabljajo še danes. Težje paje bilo živinorejcem, ki so fmeli opravi^ z Maryingradon i ti so se borili že däleöpred-prvo Wötovno vojuo za svoje pravjce do paše. т prou iiamen veleposestvanla pašmforpBgozdi. Dalj odobljuo 111 pričakovanj učfhkov agrarne reforme v času s\ itrvm .vojni-niso -риШг Za oödobje pred prvo svetovno vojno je še značilno, da so po naših večjih kra' i pričeli ustanavljati nabavno prodajne konzume. Ti so sicer nastajali povsod, tudi v mes ti, le da so jih tam ustanavljali delavci, uslužbenci in drugi. Pri konzumih je šlo predvsem za združevanje ljudi, da bi kot organizirani člani ceneje nabavljali vsakodnevne potrebšT :ne. V kmečkih konzumih so nudili članom tudi kmetijske potrebščine, zato konzume lahko smatramo kot predhodnike kmetijskih zadrug Zelo močno je bilo gibanje za ustanavljanje denarnih zadrug Hranilnice in posojilnice so bile domala v vsakem večjem naselju. Tudi v naši doHi so bile dobre in uspešne hranilnice. Svojim članom so kot zadruge z ome:°no zavezo nudile tudi cenena posojila. O njih bomo več govorili v nadaljevanju zapla. Vse oblike zadružnega delovanja so bile naklonjene narodnostnemu boju ob vsevečjem političnem pritisku takratnih oblastnikov, ki so mu take zadruge bile trn v peti. Zato ni čudno, če so nemške hranilnice nu le tujim obrtnikom i podjetnikom celo brezobrestna posojila, da bi v naših krajih (na spodnjem Štajerskem) odprli svoje obrate in tako ojačali nemško govoreče preu.valstvo. No, v tem v naši dolini niso uspevali, saj avajastr*isti&d z 1910 vsrezuGorn jradle 56 Nemcev. Pri tem paje treba takoj povedati, da je večina izmed njih bila na sedežu oblasti, kjer so se tudi uradniki, kljub svojemu slovenskemu poreklu, imeli pri popisu za Nemce. Morda še ta zanimivost: Ljubno je imelo 5, Gornji grad 12, Mozitje 18, Rečica 12 in Bočna 9 prebivalcev, ki so se smatrali za Nemce.55 Prva svetovna vojna je zavrla zadružno dejavnost. Kmetijstvo je z nenehnimi nasilnimi odvzemi pridelkov za potrebe vojske slabelo, pa tudi obdelava zen.4išć jt zaradi pomanjkanja moške delovne sile bila vse slabša. Do kra« zčrpano je dočakalo kmet tvo konec vojne a se znašlo i novi državi SHS. Postopno so zadruge spet o: /ljale, tako paj" bilo tudi z društvi in s hranilnicami. Zadružno premoženje, predvsem seveda tudi hranilnično, je bilo zelo osiromašeno. Treba je bilo pričeti znova. Ljudje so veliko pričakovali od agrarne reforme, kije sicer dosti obetala, vendar je v glavnem ostalo pri geslu, ki ga je oznanjala — zemljo ni dobi jo obdeluje. Posebno pašniške zadruge so se nad al ugodnega razpleta oko pašnikov škofijskega veleposestva. Vodstva teh zadrug so za tiste čase izredno odločno nastopala. Prizadevala so si na vse možne načine, tudi preko svojih poslancev, paje vse ostalo le pri meijenju moči, ki paje bila tudi mimo zakona na strari veleposestva Marijingrad. Ta boj je trajal vse do 1941. ko gaje prekinila druga svetovna vojna. Po prvi svetovni vojni Za čas med obema vojnama bi sicer trdili lahko, da seje zadružništvo utrdilo, daje med kmeti bilo čutiti pripadnost k zadružni misli, da so naše zadruge dobro gospodarile. To velja tudi za hranilnice, ki so si po kriznem obdobju v tridesetih letih dobro opomogle, ene seveda bolj, druge manj, odvisno od gospodarske moči okolja, v katerem so delovale. Zelo pa se je uveljavil boj za sodobno živinorejo. Mnogo je bilo mladih kmečkih sinov, ki so takrat prihajali iz kmetijskih šol v Šentjurju in še več iz Novega mesta (Grm). Ti so pridno prenašali svoje znanje v domače okolje. Nastala so živinorejska — selekcijska društva, ki so uvajala mlečno kontrolo, pospeševala kurjerejo, pridelovanje krme in skrbela za plemenske bike in sploh za plemensko živino. Tudi nova sadjarska društva so poskrbela za sadike sodobnih sort sadja, čebelarska društva so združevala čebelarje, jih izobraževala in skrbela za pospeševanje čebelarstva. Naši kmetje so bili zelo dovzetni za sodobno kmetovanje, bili so razgledani in napredni. Kljub temu, daje les v tridesetih letih že dobival ceno, pa v glavnem niso zanemarili kmetijske dejavnosti. Kmetijske zadruge, ki so takrat obstajale, so se omejevale bolj na posredovanje raznih trgovskih dejavnosti, tudi kmetijskih potrebščin, manj pa na organizacijo odkupa pridelkov. Tudi pospeševalnih prizadevanj je bilo sorazmerno malo, saj zadruge niso imele strokovnjakov, bile so splošne zadruge v pravem pomenu besede. Ponekod so se imenovale »gospodarske«; tak primer je bil v Mozirju, vendar so jih vodili člani zadružniki — kmetje in so dejansko bile kmečke zadruge. Kmetijske in druge zadruge so se povezovale v zveze. Te so bile najprej v Celju in nato v Ljubljani, kjer so delovale vse do druge svetovne vojne: Zadružna zveza v Ljubljani, Zveza slovenskih zadrug v Ljubljani in Zveza gospodarskih zadrug v Ljubljani. Hranilnice je najprej povezovala Zveza slovenskih hranilnic v Celju. To je bila Vošnjakova zamisel, združevala pa je denarne zadruge na Štajerskem. Kot primer naj povemo, daje Zadružna zveza Celje še 1923 združevala tudi pašniško zadrugo Gornji grad (Nova Štifta), ustanovljeno 1908, in pašniško zadrugo na Ljubnem, ustanovljeno 1922. Prva je po teh virih imela 174, druga pa 51 članov.56 Omenili smo že, da so se zadruge združevale v zveze. Prva takih zvez na Slovenskem je bila ustanovljena 1883 v Celju pod vodstvom Mihaela Vošnjaka. Leta 1930 seje morala združiti v Zvezo slovenskih zadrug v Ljubljani, kije bila politično bolj naklonjena liberalnemu taboru in je tako tudi delovala. To omenjamo za boljše razumevanje pojava pašniško-gozdnih zadrug v 1931. Te so nam- reč ustanavljali po naši dolini kot nekakšno politično protiutež takrat že obstoječim in dobro delujočim pašniškim zadrugam. Leta 1931 je bila na vladi Jugoslovanska nacionalna stranka (JNS), kije seveda podpirala vse vrste političnega razdora za vsako ceno, tudi za ceno, da se onemogoča že ustaljena oblika zadružništva. Vse omenjene pašno-gozdne zadruge je namreč registrirala v sodnem registru Zveza slovenskih zadrug iz Ljubljane istega dne in na isti način. Če pogledamo člane vodstev teh zadrug pa lahko ugotovimo, daje med njimi bilo le malo kmetov ali skoraj nič, torej so vodili zadrugo ljudje, ki niso imeli kaj pasti, niti kaj sekati... To potrjuje domnevo, da je šlo pri teh zadrugah le za razbijanje enotnosti obstoječih pašnih zadrug, ki so seveda bile bolj naklonjene takratni Slovenski ljudski stranki (SLS), vsaj vodili so jih v glavnem člani te stranke. Hotenja omenjene zveze v Ljubljani so bolj jasna, če vemo, daje 1920 takratni politični veljak liberalne stranke dr. Gregor Žerjav poskrbel za sanacijo Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani. Žerjav je bil tiste čase predsednik slovenske vlade (podatki iz Zadružnega leksikona FNRJ, Grafični zavod Hrvaške 1956, stran 1177). Podobno so se združevale selekcijske organizacije (živinorejsko selekcijska društva). V Mariboruje bil sedež Zveze selekcijskih organizacij za belo govedo. V njej je bilo včlanjenih 20 organizacij z območja Štajerske. Zagotovo lahko trdimo, da so z našega območja bile vključene organizacije v Šmartnem ob Dreti, Mozirje in Ljubno. Sklepamo, da je tudi na Rečici ob Savinji delovalo močno živinorejsko društvo, saj je srez Gornji grad 1924 dodelil denarno pomoč temu društvu. Verjetno pa je več podobnih društev bilo z našega območja v mariborski zvezi, le zanesljivih podatkov za to nimamo.57 Odnos oblasti do zadružništva in kmetijskih organizacij V stari Avstriji je država po kmečki odvezi le malo podpirala pospeševanje kmetijstva. Prirejala je sicer razne razstave; znana je osrednja razstava ovac v Gradcu, kije imela namen pospeševanja ovčereje. Na njej so se dobro odrezali tudi naši rejci. Klemenšek iz Solčave je kar nekajkrat dobil visoka priznanja za plemenske ovce svoje reje. Tudi velike sadjarske razstave so bile povsod po državi, manj pa je bilo denarnih spodbud države. Šele po vpadu trsne uši v naše dežele je država denarno podpirala uvajanje cepljenih trt in pospeševala pouk kmetijskih predmetov na šolah, tudi osnovnih. Ustanovila je dve kmetijski šoli na našem ožjem območju, to je na Grmu in v Šentjurju. Stara Jugoslavija je namenjala preko srezov določene zneske za pospeševanje sadjarstva in živinoreje. Ni pa uresničila obetov agrarne reforme, tudi sodobnejše zakonodaje v kmetijstvu ni uveljavila, posebno take, ki bi zaščitila propadanje kmetij ali pa bi reševala socialno stanje kmečkega delavstva. Tudi zadružništva ni kaj prida pospeševala, posebno pa ni poskrbela z.a dodatno izobraževanje kmečkega prebivalstva, zlasti ne hribovskega, ki zaradi oddaljenosti od šol često ni znalo pisati in je tako zlahka postalo plen pokvarjenih trgovcev in prekupče- valcev. Znanje primer, ko je učitelj Franjo Kolar na Ljubnem pripravil poseben tečaj za neuke prebivalce, na katerem so jih učili v glavnem računati. Lesni trgovci so kmete prav pri izračunih količine lesa na veliko goljufali. Učitelji te šole so imeli tak pouk ob nedeljah in ko je srez Gornji grad odklonil plačilo za njihove ure, so se odločili, da bodo podučevali zastonj. To je samo eden izmed značilnih primerov odnosa oblasti do kmečkega prebivalstva. Reorganizacija konzumov Končno še beseda o reorganizaciji konzumnih društev v stari Jugoslaviji. V slovenskem merilu je konzumno društvo imelo takoj po prvi svetovni vojni vsega 17.000 članov. Seveda ne gre le za kmečke ljudi, vendar pa podatki iz tistih časov povedo, da so združevali 48 poslovalnic in 12 zadružnih domov. Leta 1930 je prišlo do ukinitve konzumnega društva in je iz njega nastalo pet samostojnih okrožnih zadrug. Omeniti velja še, daje v Sloveniji v tistem času delovalo več poslovnih zvez, kot so bile mlekarske, živinorejske in podobne.58 Odpis kmečkih dolgov Nikakor ne moremo mimo odpisa kmečkih dolgov, kije bil izveden 1937. Na več drugih mestih tega zapisa smo opisali težave kmeta v stari Jugoslaviji, predvsem pa njegovo zadolženost. Za to nalogo je država zadožila Priviligirano agrarno banko v Beogradu, ki je preko 457 zadrug prevzela ureditev dolga na 39.883 kmetijah v državi.59 Po osvoboditvi v Sloveniji Prvi zadružni sestanek je bil 19. novembra 1944 v Srednji vasi pri Crmošnji-cah v Beli krajini. Takrat je bil imenovan iniciativni zadružni odbor za Slovenijo; poskrbel naj bi za zadružno premoženje in izvedel preosnovo zadružništva v skladu z načeli nove družbene ureditve. Takoj po vojni so odločilno prispevale k obnovi podeželja zadruge za obnovo in razvoj, pa tudi nabavno-prodajne zadruge. Obnovitvenih zadrug je bilo v Sloveniji 1945 že 115, kmalu pa je njihovo število naraslo na 252. Nabavno-prodajne zadruge so imele 1946 po Sloveniji 688 poslovalnic. Pomembno je, da so v tem času bili uresničeni popolni odpisi kmečkih dolgov. Pred splošnimi kmetijskimi zadrugami smo imeli nekaj časa tudi razne »produktivne« zadruge. Sloje za obliko združevanja po vejah kmetijstva oziroma gospodarstva. V naši dolini poznamo najbolj lesno-produktivne zadruge. Pravila, ki so bila izdana okoli 1946. vsebujejo načela takšne zadruge: prevzema naj les od svojih članov, poskrbi za ustrezne predelovalne obrate, vzgaja člane v zadružni misli in zavesti, poskrbi za samopomoč članom (to je bilo po- trebno, saj takrat kmetje niso bili zdravstveno zavarovani, op. A. V.). Zadruga naj bi torej trgovala z lesom in ga tudi predelovala v lastnih obratih. Pravila predvidevajo zadružni delež, ki naj bi ga določili po hektaru gozdne površine, kar potrjuje domnevo, da gre za združevanje lastnikov gozdov in ne le kmetov. Zadruga je bila organizacija z omejenim jamstvom, imela je upravni in nadzorni odbor, najvišji organ upravljanja paje bila skupščina zadruge. Člane je sprejemal izključno upravni odbor. Primer zelo uspešne lesne produktivne zadruge poznamo na Ljubnem, seveda pa so takšne zadruge imeli tudi drugje po dolini. Leta 1946 je bil sprejet zvezni zakon o zadrugah. Po njegovih določilih so zadruge prostovoljne ekonomske organizacije delovnega ljudstva, ki pospešuje v interesu narodnega gospodarstva kmetijstvo in obrtništvo. Zakon je predvideval več vrst zadrug. Povezane so bile v okrajne revizijske in poslovne zveze, v republiškem merilu paje te zveze povezovala republiška poslovna zveza, ki seje leta 1952 preimenovala v glavno zadružno zvezo LRS. Razvijala sta se dva tipa kmetijskih zadrug: splošne in specializirane ter delovne zadruge. Za slednje je bilo značilno skupno obdelovanje in skupna lastnina. V Sloveniji je bilo 1949 kar 353 KDZ (kmetijskih delovnih zadrug). Iz raznih razlogov je večina teh zadrug po uveljavljanju uredbe iz 1953 prenehala delovati. Leta 1956 je bilo v Sloveniji 695 splošnih kmetijskih zadrug. Te so tiste čase razvijale poleg kmetijske dejavnosti še razne druge aktivnosti, pomembne za življenje na podeželju. V njihovi sestavi je poslovalo 516 hranilno-kreditnih odsekov, delovali pa so tudi številni pospeševalni odseki, primerni posameznemu območju, na katerem je delovala zadruga. Pri zadrugah je tedaj delovalo še preko 400 sekcij žena-zadružnic. Novi predpisi, predvsem v letih 1961 in 1965, pa so zadruge vse bolj izenačevali s podjetji, kar je imelo za posledico oddaljevanje od kmeta in iskanje dejavnosti, ki niso imele več pravega stika s kmetijstvom (avtoprevozništva in podobno). Tako se je število kmetijskih zadrug v Sloveniji stalno zmanjševalo. Leta 1965 smo našteli le še 78 kmetijskih zadrug. Ob vsem tem pa so zadruge izgubile gozdarsko dejavnost, kar je pomenilo v nekaterih okoljih veliko zmanjšanje dohodka. Lahko bi rekli, da so kmetijske zadruge v marsičem postale kmetu tuje. Leta 1972 pričnejo zadruge znova delovati v Zadružni zvezi Slovenije. Republiški zakon o združevanju kmetov iz tega leta je uredil proizvodno povezovanje kmetov v kmetijske zadruge in gozdarske kooperantske organizacije. Že ta bežen pregled dogajanja v zadružništvu v času po osvoboditvi dovolj jasno potrjuje dejstvo, da seje prav v kmetijstvu nenehno veliko spreminjalo, reorganiziralo, prilagajalo raznim gospodarskim stanjem in zahtevam, vendar paje vsega tega bilo preveč, marsikaj seje dogajalo mimo volje kmeta kot neposrednega proizvajalca v kmetijstvu. Če strokovnjaki imenujejo obdobje začetka petdesetih let kot vzpon kmetijskega zadružništva, potem je treba k temu dodati, da so nekdanje okrajne, pozneje pa znotraj njih tudi še poslovne zadružne zveze, odigrale zelo pomembno poslanstvo. Pri OZZ seje izoblikovala operativna služba pospeševanja proizvodnje, nato pa je to bilo še izraziteje pri poslovnih zvezah. Slednje so bile na posameznih območjih zelo uspešne. Najpomembnejše pri tem je bilo, da so povezale za skupno obdelavo številne kmete sadjarje, vinogradnike in poljedelce v takoimenovane skupnosti, ki naj bi ob priznavanju lastninskih meja zemljišč skupno pridelovale sadje, grozdje in poljščine, posebnoše semenske. V teh naporih so bile posebno uspešne poslovne zveze na celjskem območju. Veliko je bilo potrebno napora za prepričevanje kmetov, ki so bili glede na razne slabe izkušnje dokaj nezaupljivi. Pravila za te skupnosti je enotno izdala Zadružna zveza Slovenije, poslovne zveze pa so bile organizator med kmeti. Zal je pozneje, ko je že bilo vse nared, da pričnejo skupnosti z obnovo zemljišč, prišlo iznenada do drugačnih stališč v višjih zadružnih organih in vse skupaj je padlo v vodo, pa tudi zaupanje kmetov je splahnelo. Tembolj je bilo vse to nerodno za kmete, ki so pri tem sodelovali, ker so jih na vasi zasmehovali in strašili z odvzemom zemljišč, ki bi jih obdelovali v teh skupnostih. Vsekakor lahko povemo, daje bilo pri organizaciji kmetijskega zadružništva veliko napak, ki se nam še danes maščujejo. Lahko trdimo, da smo po letih nezaupanja med kmeti s težavo pridobili zaupanje in ga zaradi neupoštevanja zapisanih obljub spet izgubili. Res je tudi, da smo v prvih povojnih letih imeli le malo strokovnjakov in še ti so bili v glavnem v mestih, daleč od kmetijske proizvodnje. Tudi toje bilo zgrešeno, saj so s kmeti potem največkrat delali taki in drugačni aktivisti, ki o kmetijstvu in pridelovanju niso imeli kaj prida znanja. Z raznimi ukrepi seje zadružništvo vse preveč politiziralo, premalo pa seje skrbelo, da bi kmet dejansko videl v zadrugi svojo organizacijo. Obdobje, ko so z zadrugo gospodarili kmetje-zadružniki, je bilo sorazmerno kratko. Znatno boljše je bilo sredi šestdesetih let, ko so zadruge pričele preusmerjati kmetije v proizvodnem smislu. Tu so strokovnjaki res veliko naredili in tudi uspehi niso izostali. Visoko strokoven pristop in načrtno delo sta rodila sadove. V razvoju tako mlade družbe kot je naša, je bilo treba prilagajati razne prijeme času in njegovim zahtevam. V tem lahko vidimo tudi možno opravičilo za nenehne posege v organizacijo našega zadružništva. 54 Spezialortsrepertorium der österreichischen Länder, TV. Steiermark, Wien 19)7, stran 18 56 Spominski spis Zadružne zveze v Celju, 1883—1923, Celje, stran 34 57 Kmetijsko zadružništvo v Sloveniji. Ljubljana 1987, stran 9 Prav tam, stran 10 59 Prav tam, stran 14 Sodelovanje zadruga — kmet Po uveljavitvi splošnih kmetijskih zadrug je bilo razumljivo, da te ne bodo mogle več opravljati izključno trgovske dejavnosti in daje njihov glavni namen in družbena naloga pospeševati pridelavo hrane vseh vrst. Sprva so v zadrugah sklepali pogodbe o reji živine, pridelavi semenskega krompirja in podobno. Ljudje so rekli, da »kontrahirajo«. Beseda izvira iz tujke kontrakt, kar pomeni pogodba. Vendar pa so v zadrugah še vedno premalo naredili za strokovno vodenje kmetijske pridelave. Zato je okrajna zadružna zveza Celje, kamor so tisti čas spadale tudi zadruge z območja naše doline, pripravila obsežno strokovno analizo stanja in dokaj pogumen načrt bodočih oblik sodelovanja zadruga — kmet. Vse te oblike naj bi načelno temeljile na sodelovanju zadružnih strojev in tistih nalog, ki so bile tako ali drugače povezane s strojništvom, ki gaje tedaj imela le zadruga. Seveda pa je bilo bistvo načrta gmotno vlaganje zadruge v proizvodnjo na temelju pogodbe o sodelovanju v reji živine, živalskih proizvodov in drugih kultur za posamezno leto. V tej pogodbi je natanko pisalo, kaj naredi kmet in kaj mora opraviti zadruga. Bistveno v tej obliki sodelovanja (kooperacije) je bilo neke vrste kreditiranje prireje, ki gaje nudila zadruga. Sloje za zelo napreden način odprtega računa: kmetje med letom jemal razne potrebščine v zadrugi na obračunsko knjižico, ko pa je pridelal pogodbeno količino nekega blaga, gaje prodal zadrugi, ki mu je izkupiček vpisala v njegovo knjižico. Tako so se računi izravnavali ob koncu leta oziroma tedaj, ko so bili pridelki oddani. Ta način sodelovanja je bil dobro premišljen in gospodarsko zanimiv za obe pogodbeni strani. Nekaj več kaže spregovoriti o obračunskih knjižicah. Z njimi seje odvijal neke vrste brezgotovinski promet med kmetom in zadrugo. Lastnik takšne knjižice je lahko prejel za oddane pridelke tudi gotovino in torej ni bilo nujno, da je posloval z zadrugo s pomočjo obračunske knjižice. Vendar pa je bil tak način med zadružniki le redek, saj jih je večina z zadrugo podpisala pogodbe za »kompleksno kooperacijo«, kar pomeni, daje šlo za celotno proizvodnjo nekega posestva (zadružnika). Dokaj ugodno je bilo poslovanje preko knjižice tudi za vse ostale nakupe v zadružni trgovini. Vse denarno poslovanje z knjižicami so vodili hranilni in kreditni odseki oziroma hranilnice pri zadrugah. Tako so imeli zadružniki na knjižici lahko naložbo in posojilo hkrati. Seveda je bilo poslovanje preko odprtega računa obojestransko brezobrestno. Tudi v tem je bila neka trdna vez v poslovnem sodelovanju kmet — zadruga. Kmetje, ki so veliko pridelali in tako imeli znatno preseganje na knjižicah, so prenašali ta sredstva v HKS na hranilne vloge, kjer se je denar obrestoval. O kompleksni kooperaciji bomo še pisali. Da bi kmetje pridelali čim več žita (pšenice), so zadruge v prvih petdesetih letih izvajale široke »akcije« za setev italijanske pšenice. To je bila dejansko moč- no družbeno podprta naloga, ki je ponekod izpadla že kot politična, kar stvari seveda nikakor ni koristilo. Kmetje so ponekod, posebno tam, kjer so bile strehe krile še s slamo, nudili tem prizadevanjem zadružnih aktivistov odpor, saj je nova pšenica bila nizka, je torej dajala le kratko slamo, takšna pa za pokrivanje streh ni bila primerna. Takrat so priporočali za dobre zemlje sorte: Fiorelo, Produtore, San pastore. na slabih tleh Salto in Virgilio, na višjih legah pa avstrijski sorti Verna in Helkorn. Pozneje seje ihta okoli italijanske pšenice kmalu umirila, saj je dajala slabo moko in pričakovani uspehi so izostali. Imela pa je res to prednost, da ob slabem vremenu ni polegla. Načrt celjske zadružne zveze je dejansko pomenil velik napredek v tistem času in razmerah. Načelo za takšen pristop v kmetijstvu je bila želja preseči tradicionalno majhne poprečne pridelke, zdaj na temelju strokovnosti in družbene pomoči. Pri tem so dajali poseben poudarek živinoreji kot temelju sodobnega kmetovanja. Za utemeljitev slednje trditve navajajo, daje takrat v tujini na kmetijah kar tri četrtine dohodka izhajalo prav iz živinoreje. Po drugi strani je bilo obdobje 1959 — 60 nekako sredi petletnega načrta in seje stremelo za tak obseg pridelave hrane, ki naj bi dokončno odpravil uvoz (leta 1959 je bilo po podatkih iz tistega časa prvič po vojni pridelano toliko domače pšenice, daje ni bilo treba uvažati).6" Načelo, da naj bo vsak košček zemlje obdelan, je vodilo načrtovalce v kmetijstvu k temu, da so izdelali dober, izvedljiv in jasen načrt za nadaljnji dve in pol leti tekočega petletnega načrta republike. Pri tem so poudarjali gospodarsko plat, ki je zanimiva tudi za kmeta — zadružnika. Zato so napisali o uspehu takega sodelovanja nekaj številk. Tako naj bi kmetija s 5 ha obdelovalne zemlje v navedeni obliki sodelovanja imela za 110.199 din višji dohodek od tiste, ki ne sodeluje po teh načelih z zadrugo. Treba je potrditi resnico, da so se s tem odpirale zadružništvu povsem nove poti v naši stvarnosti. Družba je na ta način prispevala velika sredstva, da bi pridelava hrane postala zanimiva. Naj navedemo nekaj oblik sodelovanja. Pri koruzi za silažo so bile pogodbene obveznosti zadruge: oranje in pod rahljanje, trošenje umetnih gnojil, brananje, kultiviranje, setev (strojna) in košnja s traktorsko kosilnico. Kmet pa je moral opraviti: nakladanje, prevoz in trošenje hlevskega gnoja, nakladanje in prevoz umetnih gnojil, okopavanje, nakladanje in prevoz silaže, vlaganje in tlačenje si-laže, pripravo zemlje za pokrivanje, prevoz zemlje in pokrivanje silosa. V sadjarstvu izvaja zadruga zimsko in letno škropljenje, kmet pa opravi odvoz in trošenje hlevskega gnoja, odoravanje in zaoravanje gnojnih brazd, obrezovanje, dovoz in trošenje umetnih gnojil, brananje, podpiranje, obiranje, sortiranje in odvoz sadja. Naloge obeh pogodbenih strank so bile dokaj jasno zapisane. Razen tega je treba poudariti, da so za vsa dela, ki naj bi se opravljala v sodelovanju zadruga — kmet, bila izdelana zelo dobra in razumljiva strokovna navodila. Tiste čase zadruge še niso imele svoje pospeševalne službe, vsaj vse ne, zato so strokovno vodi- Ii vse ukrepe za pridelovanje hrane iz okrajne zadružne zveze v Celju. Ta je imela dobro strokovno skupino pospeševalcev, ki so za tiste razmere zelo zadovoljivo obvladovali območje zveze. K vsemu dodajmo še zelo nazorno izdelane izračune gospodarskih učinkov takega sodelovanja v posebni tiskovini OZZ Celje. Izračuni so bili pisani enostavno, vendar pa dovolj prepričljivo, da so zadružniki lahko ugotavljali ekonomsko prednost predlaganega sodelovanja z zadrugo. Uspehi niso izostali. Zatrdno lahko povemo, da so kmetje v zadrugi videli tudi svoje tesno sodelovanje in uspešnost v smislu napredka. Zaupanje so izražali s podporo prizadevanjem vse družbe za večji pridelek hrane, za neodvisnost države od tujih izvorov kmetijskih pridelkov in za jačanje zadružne zavesti. To je bilo lahko ugotavljati v nenehnem povečevanju in poglabljanju sodelovanja z zadrugami. Zaupanje zadružnikov so zadruge pridobile z veliko trdega dela in dokazovanja. Nasprotne sile so sodelovanje hotele škodljivo prikazovati s postopno socializacijo kmetijstva. Sodelovanje »zadruga — kmet« naj bi omogočilo tiho kolektivizacijo na vasi in prehajanje proizvodnih sredstev na družbene organizacije, zadruge in državna posestva. Te glasove je bilo treba utišati z dokazovanjem v dejstvih in to je takratnim zadrugam, ki so jih vodili kmetje in marljivi zadružni delavci, tudi uspelo. Pri tem ne gre prezreti izredne vloge upravnikov zadrug, ki takrat niso bili v vlogi vodilnega človeka, pač pa v vlogi predanega aktivista za napredek kmetijstva. V tem so bili res iskreni! Hkrati z navedenimi oblikami sodelovanja zadruga — kmet so v Sloveniji in tudi v naših predelih izvajali ukrepe za razne skupnosti. Tako so bile strojne skupnosti že udomačene, saj so obstajale že v stari državi. Pridružile so se jim še druge, primerne in potrebne krajevnim potrebam. Posebno poglavje so bile sadjarske, vinogradniške in poljedeljske skupnosti. Za oblikovanje in organizacijske oblike je takrat Zadružna zveza Slovenije pripravila pravilnik, kije bil objavljen v Kmečkem glasu. Takratno vodstvo naše zadružne zveze v Ljubljani pa ni bilo dovolj strokovno in družbeno trdno, da bi začeto delo tudi izpeljalo. Tako so že obstoječe kmetijsko poslovne zveze pričele resno nagovarjati sadjarje in vinogradnike, da se vključijo v skupnosti, katerih namen je bil skupno obdelovanje večjih, strnjenih površin in skupna delitev dohodka. Obnova sadovnjakov, vinogradov itd. naj bi bila omogočena s posojili zadružne hranilnice in posojilnice. Sloje torej v bistvu za strnjevanje površin v gospodarno velike komplekse, ki bi omogočali s pomočjo zadruge poglobljeno in strokovno obdelavo. Kmetje pri tem ohranil lastništvo nad zemljo, torej ni šlo za uradno izvedene združbe zemljišč, pač pa le za ekonomsko in strokovno strnjevanje površin, ki bi potem predstavljale večje sadovnjake oziroma vinograde. Najuspešnejša med takratnimi poslovnimi zvezami je bila v vinogradništvu in sadjarstvu zveza v Šmarju pri Jelšah. Hmeljarska poslovna zveza v Žalcu je žela uspehe poleg hmeljarstva tudi v sadjarstvu. Nekaj priprav je bilo tudi v Celju in Laškem. Kmetje zadružniki so torej marsikje, kljub prigovorom določenih, zadružništvu pač nenaklonjenih krogov, sledili posodabljanju pridelave na opisani način. Poslovne zveze so izdelale zahtevke z utemeljitvami za posojila, ki so bila s pravilnikom javno zagotovljena. Ko pa je bilo treba posojila odobriti, so pričeli v vodstvu Glavne zadružne zveze Slovenije oklevati; še več, na prigovor v Beogradu, češ da naši načrti iz ideoloških razlogov niso primerni, saj jačajo zasebno kmetijstvo, je bilo vsega konec in spet so skupine kmetov, ki so vsemu navkljub sledili zaupanju v zadrugo, bile razočarane. Razne spremembe v organiziranosti zadrug in sploh zadružništva, ki so sledile letom po 1962, so vse bolj oddaljevale zadrugo prvotnemu namenu in povezovanju zadružnikov, kmetijskih pridelovalcev. Oblike sodelovanja zadruga — kmet v pridelavi hrane so se skozi leta spreminjale, vendar pa obdržale. Pri tem pa je bilo vse preveč nenehnih sprememb in s tem negotovosti za zadružnike. Nasploh je treba reči, da sedanji čas ni naklonjen razvoju kmetijstva in pridelavi hrane v domačih gospodarstvih. V obdobju procvita zadružništva in resnične skrbi družbe za kmetijstvo so bile oblike vseh vrst pomoči občutne, še več pa je bilo vredno dokazovanje družbe, da želi močno kmetijstvo, tudi z raznimi pospeševalnimi ukrepi, s podporami in podobnim. To poglavje lahko sklenemo z ugotovitvijo, da bo zaviranje razvoja kmetijstva tako ali drugače posledično težko za našo družbo, kajti država, ki ne zagotavlja svojih pridelkov hrane, je hudo odvisna od tujih, često zelo dragih pridelovalcev. Vsaj za nas je uvoz hrane pri sedanjem pomanjkanju deviz lahko celo usodna napaka. Končno bi vendarle morali izkoristiti lastne vire in lastne zmogljivosti, ki niso ravno majhne, in predvsem zagotoviti kmetijstvu dostojen obstoj, ki mu kot gospodarski veji narodnega gospodarstva razumljivo tudi pripada. 60 Oris sodelovanja v proizvodnji živine, živalskih proizvodov in drugih kultur za leto 1959 — 60 na področju OLO Celje. Izdala Okrajna zadružna zveza Celje avgusta 1959 Glavna skrb rvinorej Izredni uspehi napredku živinoreje na območju ZKZ Mozir° so pesledica. Dolgoletnega in dosledno strokovnega delovanja vrste dejavnikov. Vendar pa je težišče vseh prizadevanj bilo vsekakor na zadrugi in njenih strokovnjakih, kaiti vse še tako študiozne in skrbne priprave ostanej .. največkrat na papiiju, če n .ra,. izvajalcev. Prav te pa je zadruga imela, Odnos do prihodnosti kmetijstva pri nas ni bil neka stalnica. Menjali so se 5asi, menjavali ljudje in menjale namere. To je bilo seveda usodno, kajti vsaka preobrazba potrebuje časa, če pa jo prekinemo sredi njenega delovanja, je uspeh kaj hitro izničen. Še huje: ljudje, ki so sodelovali in bili pripravljeni zastaviti gos-podaijenje po novi poti, so nekako izigrani. Tor-j ni nič čudnega, da celo v naši dolini poznamo namere iz začetka šesdesetih let ali bolje iz konca petdesetih, da bi hribovske kmetije postopno opuščali in površine prepustili gozdu. Kot posledico takega gledanja najdemo v poročilu ZKZ za 1961 takle stavek: »Opuščanje sodelovanja in de'nvanja v izrazito hribovskih predelih, kjer nima smisla za vsako ceno gnojiti na primer travnika ali košenice, od tega pa nima koristi ni... kmet. niti zadruga.« Živinorejske razstave so bile vedno pravi praznik. Tako je bilo tudi 1964 no Rečici. Na slikije spredaj znani pastir Krznar- Vrhačnik v planiarski opravi Krznar je dolga leta pasel na Kaštni planini Prizor z živinorejske razstave na Ljubnem. To so bile vedno zelo dobro pripravljene prireditve, na katerih se je zbralo veliko ljudi Očitno je, da so ljudje zunaj zadruge sprejemali na£rte, kijih pa v zadrugi niso jemali resne n so zastavili naloge drugače. Zadruga je od samega začetka obstoja vlagala vse napore za posodabljanje pridelave hrane, posebno še za razvoj živino-iwje. Za& : z uvajanjem ijave pasme goveda, saj je stara, bela pasma bila že izrojena. Že 1949 so pripeljali prve čistopasemske plemenice z Dolenjskega. Uvajali so tudi ijave bike, da bi tako pospešili pretapljanje marijadvorskega goveda v novo, željeno pasme Leta 1950 so uvedli redno mlečno kontrolo A in B. Prva umetno-osemenjevalna proga je stekla 1953 iz Mozirja preko Ljubnega, Gornjega grada do Nove tifte, nazaj pa po Zadrečki dolini. To progo je vpeljal veterinar Tone Resnik, k> : tistega leta pričel delati na svojem prvem delovnem mestu prav v naži t olin. Zadruga : zaradi potreb in želje po posodabljanju kmetijske proizvodnje 1965 zasnovala pospeševalno službo, v kateri so i stopali kmetijski inže-niiji Franc Tratnik, Anton Venek in Janez Žerovnik, Lojze Tisnikar ter drugi. Prvo pobudo za začetek načrtnega preusmerjanja kmetij je dal kot izkušen ekonon ;t Dane Melavc, kije opozaijal na možnosti pospešene pridelave hrane na naših kme ah. Takšne pobude so podprli tudi na občini, kjer je takrat vodil oddelek za gospodarstvo Hinko Čop. Izvedbo pripravljalnih del je prevzel živino-re ki - veterinarski zavod v Celju. Poleg zadražnih pospeševalcev velja omeniti še strokovnjake, ki so neposredno sodelovali pri pripravi in izvajanju načrtov z? preusmerjam- ктеш v douni: inž. uojan Nendl, inž. Dolfe Cizej, veterinar Marko Amon in drugi. Za posodobitev in pospeševanje kmetijske proizvodnje v dolini e pripra1 »Studijsko ekspertizo o poljoprivredS i razvojnim tendencijama« prof. dr. Ivo Smalcel i zagrebške agronomske fakultete. To znanstveno delo je poudarilo edino pravo us iei jv našega kmetijstva v živinorejsko smer, torej govedorejo. Hkrati pa je dr. Šmalcelj poudarjal, daje poleg potrebnih sredstev za vlaganje v kmetijstvo potrebna še ustrezna pospeševalna služba. Občina seje tista leta mnogo močneje vključevala s svojimi upravnimi službami v skupne napore za dvig kmetijske proizvodnje kot se danes. Takratni svet za kmetijstvo pri občinski skupščini M oziije jc pomembno pripomogel k uresničevanju posodabljanja kmetijstva. Od 1958 do 1964 gaje vodil Anton Zagožen iz Gornjega grada, za njim pa do 1972 veterinar Tone Resnik. Svet je zelo uspešno opravljal posredovalno vlogo pri vseh izvajanjih načrtov v kmetijstvu naše občine. Kmetijski sklad je pravtako pripomogel k hitrejšemu razvoju s sredstvi za nakup plemenske živine, za gradnje gnojničnih jam, analize zemlje in podobno. Tudi občinska davčna politika je po-si sševala posodabljanje kmetij. Kmetijski inšpektor seje neposredno vključeval v razne pospeševalne napore. Tako je bilo sodelovanje vseh dejavnikov kmetijstva v občini zelo tesno. Če sledimo uspehom, potem zvemo v podatkih, daje bilo že 1963 kar 346 cistopasemskih živali rjave pasme al 17,6 odst, medtem ko je 1973 stalež teh živali presegel 69 odst. Tega leta so osemenili že 3042 plemenic, od teh kar 2117 ijave pasme. Takšen porast plemenske živine je pripisati pospešenemu nakupu te živine na Primorskem. Razveseljiv je tudi podatek, da so 1981 osemenili že 3432 čistopasemsHh živali, kar pomeni več kot 92,1 odst. vseh krav v dolin Morda še drobna zanimivost, ki jo kaže ohran . Največje razumevanje za riodti nizacijo kmetije je tiste čase v spodnjem delu doline pokazal Gregor Ver-iuč v Šmihelu, ki je vzredil številne in odlične pasemske živali. Ivan Glojek v šmartnem ob Dreti je prvi uvedel na svoji kmetiji košno-pašni način po navodilih inž. Gvida Fajdige. Med začetnike napredne živinoreje sodij že: Franc Ošep Bevšek in Franc Vršnik-Govc iz Robanovega kota, Ivan Presečnik-Knebl v Ivan Glojek-Žvipl, krnel iz Šmartnega ob Dreti, je prednjačil v naprednosti in vseskozi sodeloval v organih ктефке zadruge. Зогпјет gradu, Alojz Bastl-Tonk iz Devc in Franc Zagožen ižovc iz Vologa. Posebno sije prizadeval za napredek Fianc Prek-Mavrič iz Floiiana nad Gornjim uradom, saj ima že preko 40 let v oskrbi plemenskega biki, žadruga je prirejala razne posvete strokovnjakov in številne razgovore z rejci joveda in tako neposredno pripomogla k hitrejši rasti napredne miselnost ned zadružniki. Okoli 1965je zadruga sklicala posvet za modernizacijo in usmeijanje kmetij. Dogovorili so se za začetek na 15 kmetijah, ki so bile razporejene po dolini. Strokovne službe so izdelale preusmeritvene in proizvodne programe za teh 15 »vzorčnih« kmeti vi h je bilo zajeto tudi vprašanje gmotne plati takšne preobrazbe. In končno, zelo pomembno vlogo pri preobrazbi kmetij, predvsem pa pri vk*eji plemenske živine, so imeli zadružni proizvodni obrati na Ljubnem, Rečici, V Gornjem Gradu so na živinorejski razstavi 1976 podelili priznanja najboljšim živinorejcem. Inž. Alojz Plaznikpredaja priznanje Pavlu Goličniku-Jesevniku, v ozadju inž. Franc Bezovšek v Moziiju in Gornjem gradu. Šio je za prikaz sodobne rejske tehnologije, ki j': necivomno pritegnila rejce iz vrst zadružnikov. Preleteli smo na kratko dogajanja, ki so tako a. drugače vplivala na uspehe, ki jih danes izraža naša živinoreja. K temu je treba dodati še številne razstave živine, ki so jih pripravili v zadrugi v vseh večjih krajih v dolini. Tudi te in posebej še na njih opravljeno ocenjevanje plemenske živine, so dajale tekmovalno spod budo rejcem in hkrati priznanja, k j>omeniio vsakemu kmečkemu domn ponos. Naj le bežno opozorimo na nekatere izmed njih. Dan živinorejcev v Gornejm gradu septembra 1976 je bil pripravljen ob 15-letnici ZKZ Mozirje. Ni naključje, da je bila ta prireditev v Gornjem gradu, saj je bila tam tudi prva razstava živine po osvoboditvi 1953. V katalogu za dan živinorejcev je med drugim tudi pomemben podatek, da je že prek 70 odst. perspektivnih kmetij vključenih v blagovno-tržno proizvodnjo. Vseh razstavljalcev je bilo 69, od teh trije iz Žalca, štirje iz Velenja, vsi drugi pa iz naše občine. Seveda je treba poudariti, da so posamezni kmetje privedli na razstavo po več živali iz svoje reje. Razstava je bila mogočna prireditev, ki je dokazala stopnjo napredka v naši živinoreji. Seveda ne moremo opisati vseh razstav, ki so bile še po drugih krajih v dolini. Opozoriti pa kaže na veliko prireditev, kije ostala v spominu kot največja tovrstna manifestacija napredka živinoreje v naši dolini. Gre za pokrajinsko živinorejsko razstavo v Mozirju 8. 9. 1981. Pri njej so sodelovali: ZKZ Mozirje, ERA Velenje, TOK Kmetijstvo Šoštanj, Hmezad Žalec, KK »Savinjska dolina«, Živinorejsko veterinarski zavod Celje, pokrovitelj prireditve pa je bila Ljubljanska mlekarna. Razstavljalo je 78 rejcev, od teh je bilo 8 iz Žalca, 9 iz Velenja, vsi ostali pa so bili zadružniki ZKZ Mozirje. Prireditve so se udeležili vidni strokovnjaki iz vse Evrope, ki so prav tisti čas zborovali v Sloveniji. Ocenjevalne komisije so bile sestavljene iz najvidnejših strokovnjakov na Slovenskem ob sodelovanju nekaterih rejcev. Ob končuje skupina, sestavljena iz strokovnjakov drugih držav, opravila svojo posebno oceno živine, ki seveda ni sodila v uradno konkurenco. Mirno smemo trditi, da podobne živinorejske prireditve v naši občini še ni bilo, pa tudi toliko zbranih strokovnjakov od blizu in daleč se še ni zbralo v naših krajih na kakšni razstavi živine. Podatki za to poglavje so zbrani po navedbah Vlada Miklavca, po katalogih razstav in zapisu mg. Antona Resnika »25 let službe osemenjevanja v Gornji Savinjski dolini.« Dogajanja po kra jih V nadaljevanju bomo skušali prikazali združevanje Kmetov in drugih prebi ■ alcev v razne zadruge, vse seveda s poudarkom na kmetijska združevanja. Zaradi skopih virov bo prikaz verjetno nepopoln, vendar pa bo pozoren bralec spoznal marsikatere okoliščine in dejstva, ki so že šla v pozabo. Ko opisujemo združevanje kmetov po raznih krajih, želimo opozoriti na nekatere posebnosti, ki so značilne za našo dolino. Sem spadajo prav gotovo paš-niške zadruge, vaške sre^ie in seveda srenjska zemljišča, kijih v dolini največkrat imenujejo gmajne. V predelu, kije bolj podoben koroškim razmeram, pa rečejo ljudje gmajna tudi »goši« ali »lesu«, kije predstavljal vaški oziroma skupni goni. Lučani radi poreko, če gredo v gozd, da gredo v »les«. Tako je običajno tudi v solčavskem predelu. V nižinskih okoljih naše doline pa smatrajo za pretežno gmajno skupne pašne ali travne površine In zakaj želimo dati poudarek srenji in skupni lastnini? Predvsem zato, ker so prav tu kmetje neposredno in povsem dogovc eno upravljali s skupno lastn ic Vrlina teh odnosov je bila v tem, da so sprejete odločitve dosledno upoštevali in se po njih ravnali. Gre dejansko za takoimenovane zakonitosti (norme), ki nikoli niso bile izigrane, če pa je to kdo le poizkušal, je bil izločen iz občestva. Glede na nujno sosesko sodelovanje in pomoč je to zanj bilo usodno. V Smartnem ob Dreti so 1955pripravili prvo živinorejsko razstavo po drugi vojtt> Živinorejska razstava »MOZIRJE 84«—organizirana za udeležence Evropske konference rejcev rjavega goveći Podobno so veljali dogovori pri pašnih zadrugah. Treba je bilo pasti ija preh-raniti. Veljal je dogovor, da v določenem času to oprai določena hiša v določeni količini, pač glede na število živine na pa "'.L djenepomt 3,dab e zgodilo, da pastir ob času ni dobil »cirnge«, kot so imenovali njemu pripadajoče količine brane in potrebščin. To je veljalo tudi za skupne delovne obveze na pašnikih. I Imetje so se za pašnike, ki pa so bili pretežno v lasti zemljiške gosposke, vedno in srčno borili. Temu prizadevanju dajemo prav tako poudarek: šlo je za življenjsko vprašanje, saj je gospodarjenje sprva bilo usmeijeno v zadovol vanje lastn'h potreb, vendar pa je prišlo do bistvenih sprememb, ko so razne dajatve kmetov preračunali v denar. To je kmeta sililo v prodajo pridelkov in kot lahko razberemo je pred prvo svetovno vojno bila najbolj iskana pšenica, še nekatera druga žita in seveda meso. Površine zemlje poprečnega kmeta pa niso zadoščal« a eno in drugo, zato je bil nujno navezan na pašo. Če so to vprašan" podanil Zovneka (mo-zirski predel) uspešno uredili že pred devetdesetimi leti in še prej, pa tako ni bilo s 1 ašniki škofovskega veleposestva, kije imelo daleč največ teh površin in od njib je bilo odvisno pretežno število naših kmetij Hranilnice omenjamo bolj kot zadruge, seveda s poudarkom na veliko viogo, ki sojo imele v času avstrijske nadvlade. Takrat je tuji kapital nevarno ogrožal našo narodno prvobitnost, saj je od njega bilo odvisno vsako podjetje, razen tega pa so veliki monopoli tujega podjeiništva vdirali v uaše kraie (na Slovensko) za- radi poceni delovne sile in velikih možnosti njenega izkoriščanja. Zato je domači kapital edini lahko reševal slovensko gospodarsko osamosvojitev. Domače hranilnice so imele pri tem veliko večjo vlogo in pomen kot le vzgojo za varčnost. Tako je treba torej gledati zgodovinsko pogojene < godke v zvezi s hranilnicami na Slovenskem. Posebno je to bilo pomembno na Štajerskem, kjer je najbolj div-jsla potu,ovalna vnema. Zato so možje, ki so takrat Storni i bq, a slovenske hranilnice, vredni vsega spoštovanja Bočna Pred drugo svetovno vojno je v Bočni delovala le pašnišk?in gozdna zadruga, t sojo ustanovili 15.7.1931. Njen prvi načelnik je bil Franc Novšek, posestnik v Bočui, namestnik Martin Zmavc, trgovec v Bočni, in tajnik Franc Presečnik mL, tudi iz Bočne. V kraju je delovala še hranilnica in posojilnica v Bočni. Pisarno je imela v n ;kdanji stari šoli pri cerkvi. Tam ie bil tudi sedež občine. V hranilnici je delala vse do druge vojne Ropova. Med starejše vodovodne zadruge v dolini sodi tudi bočlra, zato jo tudi imenujemo. Ustanovili i jo 23 10.1912; načelnik je bil takrat Boštjan Zagožen, namestnik pa Franc Štiglic. Kmetijska obdelovalna zadruga v Bočni je pripravila okoli 1952 živinorejsko ruzstavc V Bočni so zbrali traktorje na ogled. Prireditelj je bila KDZ Bočna okoli 1951. Takoj po drugi svetovni vojni so ustanovili oDnovitveno zadrugo; saj je bila Bočna in njena okolica 1944 močno požgana. Kmetijska delovna zadruga je bila ustanovljena 1949 in je vključevala 8 članov in 6 članov družine. Opuščena ie bila 1955. Njen predsednik je bil Anton Knvšak Leta 1948 so ustanovili kmetijsko zadrugo, ki je prevala od KDZ gostilno m arstvo in ^ vinjake na Rjavčevem pasovniku. Tam so uredili zasilno mlekarno Zbrano mleko so posnemali, smetano pa vozili v Ljubljano. Pozneje so s pomočjo Ljubljanskih mlekarn uredili sirarno in pridelovali odličen sir. Ko so odKup mleka prevzele Celjske mlekarne, so mlekarno ukinili, opremo pa odpeljali. KZ Sočna je slovela po dobrem semenskem krompi j, ko pa je njegovo ceno orese-gla na merkantilnega krompiija, je pridelava hitro upadla Če preberemo zapisnik občnega zbora KZ Bočna za I960, ugotovimo, oa so . ključeval" 110 gospodarstev ali 163 članov. Imeli so 14 zaposlenih in v kooperaciji 33 odsl vseh površin. Tudi s hmeljem so se pečali, posebno pa poudaijajo uspešen stro li odsek. Z odkupno d^avnosvjo so bih zadovoljni. Tako so, denimo, krompiija odkupili 44.836 kg. Pridelovali so tudi zdravilna zelišča v kooperaciji. Odkup lesa je bil dober, težave pa so imeli s skladišči. Srenjska zemlja je bila vzdolž ceste proti Šmartnemu in so jo imenovali Gmajna. Planinsko pravico so imeli vaši ni v gozdu Iije pod Menino. Ta gozd so pozneje razdelili med vaščane Bočne in Šmartnega ob Dreti. Srer'ska zeml'lča v Bočni so imeli ob Dreti pri Friceljnu; tam so vezali spla ve, zato je Se danes udomačeno ime »Vezi«. Gmajna je bila tudi nad Otokom (planota, kjer so danes počitniške hišice). Skupen gozd so imeli na Petelinjeku, delili so ga z GornjegrajcL Določene 1 ie starejšega časa so imele vpisano veliko al malo planinsko pravico. Gmajna je bila tudi ob glavni cesti proti Nazaijem. Vaščanisi mel; ilaninsko pravico na gozdu pod Menino, ki so ga imenovali Ivje Med opuščene kmetije sodijo v Nadbočni: Krvije, Žvotije, Petrije, Hribernik in Lorenc. Sodni register J Celju. Osebne izjave: Stanko Zmavc in Anton Kovsak, oba tz Bočne Coni" grad Že zarai1' okoliščin, daje bil Gornji grad upravno središčeže v stari Avstri je razvoj gospodarstva imel tu določene prednosti pred drugimi kraji v dolini. Tu so Ob trideseti obletnici obstoja kmečke hranilnice n posojilnice v Gornjem Gradu sc se člani mčelstva in gostje slikali na dvorišču graščine. I leve sedijo: neznan, Ivan Vršnik-Slon, neznan, Gothard Ferrr.e, neznan, Ivan Pečr.ik- 'ečnik, Jakob Rajter-Mušč, Janez Presečnih siarejši-Knebl Stojijo z leve: Mak inder, Franc Miklavc-Brglez, Franc Remšak-Triglav. Rudolf Rojten-Krtin, župnik Vogrinc Miklavc-Miklavc, Ivan Ogradp-Brinkovač, Savinjšek-Mežnar, Ivan Preisčnik m'ajši-Kneb' se vendarle pojavljali ljudje z večjim znanjem, večje bilo domačega izobraženst-va, predvsem pa so duhovniki in učitelji prednjačili v naporih za ljudski procvit. Kot dober primer lahko navedemo Frana Kocbeka, kije deloval tako v hranil-ništvu kot v pašni zadrugi, seveda pa poleg planinstva domala v vseh kulturnih društvih. Kasneje je vsestransko javno deloval tudi Jože Tratnik, skratka tudi učitelji so vedeli svoj dolg narodu. Tako je narodno in gospodarsko življenje v kraju dajalo ton vzdušju takratnega sožitja trga in okolice. Vse navedeno se dobro kaže v številu raznih zadružnih organizacij v kraju. Na pobudo Mihaela Vošnjaka so narodno zavedni ljudje že 1890 ustanovili hranilnico in posojilnico v Gornjem gradu. Sestav prvega načelstva potrjuje gornjo trditev: Jožef Kolenc, Janez Maechtig, Franc Pintar, Franc Prislan in Franc Spendl. Hranilnica je bila ustanovljena 19.12.1890. Razvila seje v uspešen narodni zavod, ki je podpiral narodna društva in pomagal narodnozavednim mladim do izobrazbe. Že 30. januarja 1908 so ustanovili kmečko hranilnico in posojilnico; pisarniške prostore je imela v graščini. V prvo načelstvo so bili izvoljeni: Franc Dov-nik, Jakob Strnad, Martin Miklavc, Aleks Rotter, Janez Presečnik, Franc Matek, Gothard Ferme in Anton Berk. Sestav pove, da so člani iz kraja in širše okolice, zato da bi hranilnica delovala za območje Gornjega grada in Nove Štifte. Zaradi vedno večjih zapletov okoli pašnikov so 4.5.1908 ustanovili pašniško zadrugo v Gornjem gradu. Njeno načelstvo je bilo sestavljeno iz prebivalcev Gornjega grada in okolice, pa tudi prebivalcev Nove Štifte, kar kaže, da je zadruga delovala na tem celotnem območju. In še prvo načelstvo: Franc Štorgl, Jakob Ugovšek, Ivan Leskovšek, Fran Hribernik, Janez Tratnik, Gothard Ferme, Janez Brglez, Franc Detmar, Jakob Plaznik, Franc Lekše. Slednja člana sta bila za predel Luč, kar kaže na široko zasnovano delovanje zadruge. Povedali smo že, daje v Gornjem gradu v času, ko je bil tam sedež okraja, bilo tudi dosti uslužbencev. Ti so zaradi naraščajoče draginje 6. 6. 1919 ustanovili konzumno zadrugo v Gornjem gradu. Ta je imela svojo trgovino na drobno, sicer pa drugače ni delovala. V načelstvu so bili: Anton Kolenc, Jakob Strnad in Alojz Jurčič. Lesno-prodajna zadruga, ki sojo ustanovili 1924, je služila istemu namenu, kot smo ga opisali v primeru Luč. V 1930 so v Gornjem gradu ustanovili splavarsko zadrugo vseh splavaijev, gospodarjev in plavnih upravičencev v Gornjem gradu. Če je zadruga pomenila protiutež tisti v Radmirju ni mogoče trditi, ker za to manjka podatkov. Seveda v Gornjem gradu niso bili izjema glede pašniške in gozdne zadruge, ki sojo ustanovili tudi tu 1931. Zanimivo, da se v 1934 spet pojavi ustanovitev lesno-prodajne zadruge. Ni jasno, ali je prva prenehala delati, ali pa gre za povsem novo zadružno organizacijo. Upravni odbor KZ Gomfi Grad okoli1953. Sedijo z leve: Franc Miklavc Irglez, Jože Tratnik, Alfonz Hren-Mlinar, Matija Jamnik-Jamenski, Anton Stenšak-Stenšak, Matija ZavrMk-Završnik. Stoje z leve: Ivan Fedran, Jože Matjaž-Presečnik, Ivan Pečnik-Pečnik, Anton Zagožen-Prodnik, Franc PustoslemSek-Rogačnik, Anton Krivec-Grčnik in Franc Zalesnik- Vršnik. Nekako v istem obdobju so tudi v Gornjem gradu ustanovili živinorejsko zadrugo. Imela je naloge, kot so jih sicer imela selekcijska društva Tako kot drugie v dolini so tudi v Gornjem gradu ustanovili kmetijsko zadrugo 1948 V Gornjem gradu je od 1949 do 1955 delovala kmetijska delovna zadruga, istela je 7 nosilcev (članov) in je bila 1953 ukinjena.61 Seveda je prav, da nekoliko bolj osvetlimo delovanje kmetijske zadruge. Sprva je opravljala pretežno odkupne in sploh trgovske posle. Imela je tudi lastno kmetijsko posestvo (ekonomijo). Postopno je doživljala notranje dopolnitve in postajala tudi dejavna v smislu pospeševanja pridelave hrane. Pospeševalni odseki o pripomogli k širšemu sodelovanju kmetov in strokovnjakov pri napredku kmetijstva. Seveda pa je bilo vse odvisno od povezanosti s kmeti kot z zadružnih, in neposrednimi pridelovalci. Lahko trdimo, daje bila zadruga uspešna. Pri tem naj navedemo nekatere izmed zadružnikov, ki so si za procvit zadruge najbolj pi zadeva I rt neplačani predsednik so zadrugo vodili: Janez Podlinšek Jakopc, Alojz Sebenik-Prodnik, Ivan Kolenc-Kolenc in Franc Zalesnik-Vršnik. ot poklicni upravniki pa so v njej delovali: Anton Zagožen, Jože Jurjevec, Ivan Žerovnik in Jože Slapnik. Med vidnimi zadružniki, ki so delovali v organih upravljanja, je eotovo dolgoletni predsednik upravnega odbora Franc Zalesnik- Vršnik. Zelo uspešen je bil kot predsednik zadružnega sveta tudi Drago Lukan. Seveda ni mogoče našteti vseh zaslužnih zadružnikov, saj jih je zares dolga vrsta! Zadruga je imela poleg izrazitih kmetijskih nalog tudi dejavnosti kot so tesarstvo, mizarstvo, trgovino na drobno in oskrbo članov s kmetijskimi potrebščinami. Tako je zares pokrivala krajevne potrebe po raznih obrtniških uslugah. Tudi gostinski obrat je uredila in se s svojo dejavnostjo vključila še v turizem. Če beremo zapisnik občnega zbora iz 1960, lahko povzamemo sledeče: zadruga je štela 24 zaposlenih, zadružni svet 40 in upravni odbor 7 članov. Takrat je upravljala tudi kino, kije še zdaj v zadružnem domu. Lesna obrt seje že takrat imenovala Smreka. Dohodkovno so bili zelo uspešni; manj so porabili za poslovne stroške kot so načrtovali. Povečali so celoten promet, razmerje med skladi in sredstvi za osebne dohodke je bilo 82:18 odst. Zelo so razvili pašni odsek, saj je v kraju že prislovično znano delovanje pašne skupnosti. V hranilni službi so dosegli kljub nekaterim težavam dober učinek in tako so imeli zagotovljena sredstva za posojila članom. V tem času je bil upravnik Ivan Žerovnik, predsednik zadružnega sveta Drago Lukan in predsednik upravnega odbora Franc Zalesnik-Vršnik.62 In končno kaže poudariti še močno čebelarsko dejavnost, kije v Zadretju že od nekdaj spoštovana. Med obema vojnama je delovalo društvo (družina) na Kropi. Po vojni je bil čebelarski odsek znotraj kmetijske zadruge, sedaj pa so spet čebelarske družine, ki so združene v občinski zvezi v Mozirju. Mineva 80 let, odkar so ustanovili pašniško zadrugo, zato je prav, da o njeni dejavnosti spregovorimo malo več. Ob tem bi kazalo še mimogrede povedati, da 1931 ustanovljena pašniška in gozdna zadruga, v kateri so kot člani načelstva delovali Anton Tratnik, Franc Remše, Janez Podlinšek in drugi, nikakor ni ogrozila uspešnost pašniške zadruge iz 1908. V juniju 1908 so pričeli vpisovati prvo živino za pašo v sklopu zadruge. Sprejeli so pravilnik, pozneje pa so izdelali še poslovnik, kije vseboval podrobnosti v odnosu do poslovanja in do zadružnikov. Zadruga je delovala za občine Gornji grad, Bočna in Nova Štifta. Člani so lahko bili le tisti, ki v navedenih občinah prebivajo in ki so že »od nekdaj« pasli na pašnikih, s katerimi je zadruga upravljala. Za zadrugo odgovaija načelnik, za posamezne pašnike pa člani načelstva, ki so za »stan« zadolženi. Poslovnik ima tudi določilo, »kdo ima za priskrbeti potrebna zdravila«, določa kateri pašnik je za goveda in kateri za ovce. Konji, ki so bili na paši z drugo živino, niso smeli biti podkovani. »Koze in svinje so od zadružnih pašnikov izključene«, torej niso smele med druge živali na pašo. Pašni čas so določili od 1. junija do 20. septembra. Število živine za posamezne pašnike je letno določalo načelstvo. Tudi za sanitarne ukrepe so poskrbeli. Med členi pravilnika najdemo tudi tegale: »Za vsak pašnik priskrbi pastirja in se z njim za plačo pogodi oni odbornik, ki ima dotični pašnik v oskrbi«. Tudi glede oskrbe pastirja je bil pravilnik zelo jasen, celo za začetek paše so določili: »Prvi da hrano oni kmet, čigar prednik je ob koncu prejšnje pašne dobe poslednji dal«. Imeli so tudi kazen- sko določbo: »Vsako kršenje tega poslovnika se najprvo kaznuje z globo do 100 kron, v ponovnem slučaju pa z izključenjem«. Mimogrede povedano, 100 kron je bila jakrat izredno velika vsota! Še to: po poročilu Zadružne zveze v CeljuJe bila gornjegrajska pašniška zadruga najmočnejša po številu zadružnikov na Štajerskem. Zadruga seje odločno borila za napredek živinoreje na svojem območju in je zato bila v nenehnem sporu z lastnikom pašnikov, veleposestvom v Gornjem gradu.63 Glede srenjske zemlje v Gornjem gradu je uspelo najti vire, ki zagotovo pričajo o skupnem gozdu Petelinjek. Nad Primožem pa je bila »Trška planina«, kjer so tržani uživali veiike in male planinske pravice. Baje je v Homu pri Potočniku bila Gmajna. Še danes pravijo tem zelenim površinam »Na gmajni«. Med opuščene kmetije štejejo: Pinter v Šent Florjanu, Belaj v Šmiklavžu in Spodnji Špeh v Šent Lenartu. Številne pa so take, kjer grozi težava z nasledstvom. Osebne izjave: Ivan Presečnik — Knebl. Ivan Žerovnik, Janez Mavric, Alojz in VidaMrgole-Prislan, vsi v Gornjem gradu Kokarje V Kokarjihje bila nekoč občina. Takšna razporeditev je še veljala v času med obema vojnama. Sedež občine je bil na Gorici, kjer so imeli pisarno v šolskem marofu. Občina je tedaj obsegala Nazarje, Kokarje, Holmec, Pobrežje in Melise. Pred drugo svetovno vojno Kokarje niso imele svoje zadruge. Leta 1931 so sicer ustanovili pašniško in gozdarsko zadrugo v Potoku. Kot nam je znano, pa ta zadruga nikoli ni prav zaživela. Območje občine Kokarje je pred drugo svetovno vojno bilo vključeno v zadrugo na Rečici, tudi v tamošnjo hranilnico so prebivalci tega dela vlagali svoje prihranke. Takoj po osvoboditvi so sprva ustanovili zadrugo v Nazarjah, nato pa sojo zaradi izrazito kmečkega zaledja preselili v Kokarje, kjer je delovala kot KZ Kokarje. Tam so tudi zgradili zadružni dom; z gradnjo so pričeli 1952 in jo zaključili 1955. Takrat je bil predsednik sveta Anton Ilovšek, upravni odbor pa je vodil Jože Hren. Zadruga je bila najuspešnejša v lesni trgovini, prizadevala pa sije tudi za gojitvena dela v gozdovih. Lesni odsek je uspešno vodil Ivan Zavolovšek. Že 1954 so pričeli zbirati mleko, sprva le 401 dnevno. Tudi s pridelavo semenskega krompirja so dosegli lepe uspehe. Vseh zaposlenih je bilo v KZ Kokarje 25, seveda še takrat, ko je zadruga odkupovala les.64 Prav je, da omenimo vidne predstavnike nekdanje pašniške in gozdne zadruge v Potoku. Načelnik je bil Jože Parti, trgovec v Potoku, Franc Podrižnik iz Lač-je vasi kot njegov namestnik, in Anton Fricelj, tajnik zadruge.65 Iz zapisnika občnega zbora KZ Kokarje za 1960 lahko razberemo, daje za- druga imela 138 članov, da so pri odkupu živine dosegli slabše uspehe, koi so jih iHČrtovali, da pa so bili uspešni pri odkupu krompiija, prašičev in 1 a. Glede skupnih zemljišč le toliko, da so imeli določene površine gozda v Mostni, medtem 4o za druga zemljišča ni mogoče ugotoviti, da bi spadala \ a iv srenjske zemlje. Me spuščene kmetije uvrščajo: Tajnšek u Tajni, Pečnik na Creti ir Lomšek, tudi na Čreti.46 Iz listine (Sklep o prevedbi), kije bila izdana 26.8.1948, je razvidno, daje bil nekaj časa sedež KZ Kokaije na Gorici ob Dretr, verjetno ^ to vmesen čas, ko so gradili svoj zadružni dom. Ljubija Zaradi lat ;ga pregleda dogajanj v zadružništvu doline je potrebno opise ti tudi adrupe, ki so se pozneje vključile ali združile v druge zadružne organizacije. Takoj po osvoboditvi so si oblastni organi prizadevali na Lepi njivi ustanoviti KDZ, vendar pa zaradi odpora kmetov do tega ni prišlo; ti so namreč videli ■ taki Prvo načelstvo kmečke hranilnice in posojilnice v Mozirju 1908. Sedijo z leve: Ivan Cesar. ?ranc Planine in Matija Mrzlak-SmodiS. Stoje z leve: Anton Kos, Fortunat Skruba-JoM, Kač, Franc Štrucelj in Preložnik, dolgoletni tajnik hranilnice, zadrugi neke vrste kolhoz. Ko pa so po dolini ustanavljali splošne kmetijske zadruge, so tudi ti kmetje ustanovili svojo zadrugo v Ljubiji. Ta je najprej odkupovala razne kmečke pridelke, manj pa je delovala pospeševalno, razen pri škropljenju sadnega drevja, saj ni imela strokovnega kadra, ki bi to zmogel. Prvi predsednik je bil Koren, najemnik Kocjančeve kmetije v Ljubiji. Bil je odličen sadjar in ugleden gospodar. V odboru so še sodelovali: Jože Hrastnik, Vinko Fužir, Franc Jurkovnik, Valent Mikek, Franc Goličnik in drugi. Tajniške posle je opravljal Franc Hriberšek. Pisarno so imeli v hiši pri Vašku v Ljubiji. Zadružni dom so pričeli graditi okoli 1952. Trgovino so imeliv Kranjčevi hiši. Prvega julija 1960 so se združile zadruge Ljubija, Smihel in Mozirje v enovito zadrugo Mozirje. Zadružniki Ljubije in Smihela se s to združitvijo niso strinjali, vendar pa so popustili oblastni volji. Osebne izjave: Jože Hrastnik-Molovnik, Lepa njiva, in lvke Lamul, Moziije, zadnje upravnice KZ Ljubija Ljubno Na Ljubnem je bilo gospodarsko življenje pestro — nič čudnega, saj seje prav tu že zgodaj razvila trgovina z lesom, kije odprla kraju okno v svet. Vse to seje odražalo tudi v raznih oblikah združevanja ljudi v interesne skupine. V kraju je bilo torej dovolj razgledanih ljudi, ki so dajali pobude za napredek in osamosvajanje slovenskega človeka od tujih gospodarskih in kulturnih vplivov. Od prelomnice stoletja so imeli: kmetijsko društvo, pašniško zadrugo, ti sta bili kar dve, lesno-prodajno zadrugo, živinorejsko zadrugo, kmetijsko zadrugo, obrtniško zadrugo in še bi lahko naštevali. Od kmetijskih dejavnosti bi veljalo še povedati, daje nekaj časa delovala tu tudi podružnica sadjarskega in vrtnarskega društva, nedvomno pa je delovalo tudi živinorejsko-selekcijsko društvo že 1903. Poleg tega naj omenimo še zelo dejavno elektrarniško zadrugo, ki je skrbela za lokalno elektrarno. Med gospodarske ustanove kraja sodita še obe hranilnici. Najprej so 1894 ustanovili hranilnico in posojilnico na Ljubnem ob Savinji. Izvolili so načelstvo: Ignac Fludernik, Martin Juvan-Batl, Davorin Budna, Franc Kolenc in Franc Jeraj. Po 1908 so ustanovili še kmečko-splavarsko hranilnico in posojilnico. Za prvo drži trditev sodobnikov, daje bila vodena zelo nazadnjaško in zato kraju ni prinesla željenega gospodarskega temelja. Prostore je imela v nekdanji Enškovi hiši na Placu (zadnja hiša v kraju ob cesti Ljubno-Luče na levi strani). Kmečka hranilnica pa je poslovala v Petkovi gostilni na Placu (hiše ni več, sedaj je tam nova, last Nade Radan). Da so Ljubenci od nekdaj pospeševali živinorejo, potijuje tudi dejstvo, da so že 3. marca 1903 ustanovili zadrugo za rejo bikov v Ljubnem. Pri tem so poudari- No sliki so člani načelstva hranilnice in posojilnice na Ljubn^/t 194L. Sedijo leve: Franc Lihteneger-Kovačev, Franc Plesec-Plesc, Ignac Fludernik-Ensk in Jože Ermenc-Kolenc. Stojijo z leve• Franc Kolenc-Brtot, Miloš Türk, Ivan Natlačen-Junj, Jože Zagožen-Batl in revizor Urbanja. ii, da jc namen te zadruge pospeševati (»povzdigniti«) govedorejo »s tem, da bi v zadostnem številu skupno se nakupovali in redili plemenski biki marijadvorske pasme«. Predstojništvo so sestavljali: Jožef Dekorti, župnik v Ljubnem, načelnik, Janez Kopušar, namestnik, Franc Petek, trgovec v Ljubnem, Franc Juvan, posestnik v Podteru, Franc Sedmak, posestnik v Sv. Primožu, Jurij Mlinar, posestnik v Sv. Primožu, Franc Ciraj, posestnik v Podteru, Alojz Klemenšek, posestnik v Ljubnem, in Matija Dežman, posestnik v Sv. Primožu. Ker smo že pi pospeševanju živinoreje je prav, da sem vključimo Še delovanje živinorejsko-selekcijskega društva za belo govedo na Ljubnem ob Savinjii To društvo so ustanovili 26. avgusta 1936. Prvi upravni odbor so sestavljali: Ferdo Sedmak, Franc Kolenc, Franc Kolar, kije kot učitelj vodil tajniške posle, bil pa je tudi rodovnikar, Anton Robni, Franc Serbela starejši, Valentin Sušnik, Jože Zagožen, Franc Šerbela mlajši kot molzni kontrolor, Stanko Kolenc, Ivan Kopušar in Ferdinand Jamnik. Društvo je delovalo na območju Ljubnega, Radmiqa in Juvanja. Že 1936 so kupili odličnega plemenjaka v Mariboru. Leto kasneje je bila zak'iučena prva molzna kontrola, ki sojo vodili za 32 krav. Najvišjo molznost je dosegla krava, last Franca Kolenca. in sicer 39621, najnižia naje bila krava s 13391. Prvi pregled in premovanje živine so na Ljubnem pripravili 20. avgusta 1938. To je bila prva razstava in kot piše Fran Kolar, je to lep dokaz vztrajnega dela skupine zanesenjakov. Nedvomno je Fran Kolar sodil v sam vrh najpriza-devnejših ljudi za napredek kmetijstva. Bil pa je tudi navdušen sadjar, ki je kot učitelj naredil mnogo dobrega za napredek te ve c kmetijstva že na prejšnjem delovnem mestu na Rečici in kasneje na Ljubnem. Izmed kmetijskih organizacij v kraju naštevamo: Kmetijsko društvo na Ljub-uem, ustanovljeno 30.7.1919. Prvi načelnik je bil Franc Ciraj, posestnik iz Pod-tera, namestnik pa Franc Kopušar, posestnik ; Sv. P noža. Kolikor se je dalo ugotoviti, je to društvo delovalo do 1925. Že 1922 so 10. januarja ustanovili paš-uiško zadrugo v Ljubnem; sedež je imela v Sv. Miklavžu. Načelnik je bil Mart < Trbovšek, posestnik iz Podplanine, odborniki pa: Silvester Rebernak, Podplani-ua, Franc Kranjc, Podplanina in drugI Kot kaže, se nekateri tržani z novoustanovljeno zadrugo niso mogli zadovoljiti in so že 17. 2. 1922 ustanovili Drugo pašniško zadrugo za trg in okolico na Ljubnem. Tu najdemo med vodilnimi: Ignaca Fludernika kot načelnika, namestnik je bil Jožef BaČun, posestnik iz Sv. Primoža, odbornik pa Franc Jeraj, posestnik, prav tako iz Sv. Primoža. Očitno gre pri ustanov' /i te pašne zadruge za trenja med velikimi in malimi. Spet pa najdemo podatek, da so 27 7.1931 ustanovili pašniško-gozdno zadrugo v Ljubnem. Načelnik je bil Martin Krumpačnik. odboru pa še Franc Vezočnik, delavec na t 'ubnem, in Martin Marovt, cesta: Okupatorje seveda vse zadruge in tue hranilnice takoj po vdoru v našo domovino ukinil. Organizirat po vzoru nemškm združenj podobne organizacije v Na Ljubnem med razstavo kmetijskih strojev (1956). naših krajih, hranilnice pa združil v eno, imenovano Raiffeisensparkasse, ki je delovala v Serbelovi hiši. Takoj po osvoboditvi so ustanovili obnovitveno zadrugo, to je bilo spričo vojnih razdejanj v kraju tudi potrebno. Dne 10. 1. 1946 so se zbrali na ustanovnem občnem zboru živinorejske zadruge na Ljubnem. Upravni odbor so sestavljali: predsednik Jože Solar, doma iz Sv. Primoža, podpredsednik Ferdo Sedmak iz Sv. Primoža, Jože Brunet z Ljubnega je bil tajnik, Franc Serbela blagajnik, odborniki pa Maks Volovlek iz Sv. Primoža, Janez Podkrižnik in Jože Podlesnik, oba iz Tera. Določili so pristopnino v višini 10 din. Sklenili so zahtevati razpolagalno pravico nad pašniki: Travnik, Zelenjak, Kijev stan, Na Kalu, Konšca, Krnez, Koprivnica in Hlipovec. Ustanovni občni zbor kmetijske zadruge Ljubno je bil 8.2.1948. Vse priprave zanj je vodil Anton Kovač, kije zbor tudi odprl. V upravni odbor so bili izvoljeni: Franc Nareks kot predsednik, Jože Pustoslemšek iz Sv. Primoža kot podpredsednik, tajnik je bil Ivan Marovt, odborniki pa: Franc Serbela, Luka Ermenc, Vinko Božič, Franc Kolenc in Kari Spička. Kmetijska zadruga seje nato hitro razvijala. Posebno prizadevno je kasneje kot upravnik deloval Karel Druškovič. Zadruga je imela razne dejavnosti, ki so bile kraju potrebne (storitvene) in takšne, ki so imele gospodarski pomen. Leta 1954 so ustanovili kolarstvo, mizarstvo, ključavničarstvo in kovaštvo, leto prej pa že sodarstvo. Iz zapisnika za 1960 je razbrati, da so takrat imeli 219 članov, 38 zaposlenih in zadružno ekonomijo z 81 glav živine; od tega so pitali 57 telet. Kooperacijo so pospeševali za pridelavo krme in semenskega krompirja, posebno pa so skrbeli za urejanje planinskih pašnikov. Seveda so organizacijsko povezovali žene zadružnice in prav v letu poročanja so ustanovili aktiv mladih zadružnikov. Kmetijska zadruga je imela zelo razvilo hranilniško poslovanje v obliki, kot je bila z zakonom predpisana. Preko Zadružne hranilnice in posojilnice v Celju je pridobila posojilo za ureditev pašniških staj in razširitev lesne dejavnosti. Prav slednja je bila gospodarsko zelo uspešna. Lahko trdimo, daje zadruga kraju pomenila gospodarsko oporo in v marsičem pripomogla, da so uspeli v elektrifikaciji okolice, saj ta 1950 še ni bila elektrificirana. Odkar je prišlo do združitve zadrug v dolini, posluje na Ljubnem zadružna enota, ki jo samoupravno vodijo organi, določeni z zakonom in s statutom Zgornjesavinjske zadruge Mozirje. Ljubno je imelo stare trške pravice, vendar pa so te veljale vse do druge svetovne vojne, vsaj kar zadeva uporabo srenjske zemlje, le za hiše do številke 90; pozneje priseljeni torej teh pravic niso več imeli. Trška zemlja je bila sicer obsežnejša kot sama »gmajna«. Slednja seje razprostirala ob Ljubnici vse do mosta proti Rastkam in v Vrbju. Koristili sojo za skupno pašo tako goveda kot tudi koz. Posebna zanimivost na Ljubnem je bil srenjski ribolov, to je skupni lov na ribe v Savinji, ki gaje trška občina razpisala enkrat na leto. Vsi, ki so imeli trške pravice, Komisija za ocenjevanje živine na razsiuvi na Ljubnem 7. oKtobra /956. Z leve: Ivan Košan Franc Grudnik-Cvetežnik, Franjo Jeraj-Bukovnik, inž. Ar^tolij Go-ričan, dipl Ш Jože Mermal, inž. Dolfe Cizej, Anton Breznik-Sušnik, Ludvik Grabner in Metod Božnik so b i deležni ulova. Lovili so na »koš« tako, da so z veliko mrežo, ki soji rekli »sačlo ali sak«, gnali ribe proti košu. Nato so ribe javno razdelili. Savinja seje smatrala od Jermanovega do Kamlačkega jezu trška in tu so tudi priredili skupni lov. Trška »goŠa« je bila v Kolovratu pod OvČiceL. Kmetijstvo na Ljubnem je pretežno v hribovskem predelu. Nekateri zaselki so zelo odmaknjeni, kar je imelo za posledico, da še v času med obema vojnan j tevilni otroci niso redno hodili v šolo. In prav dejstvo, da so ljudje slabi računaij so s pi lom uporabljali trgovci z lesom v svoje korist. Fran Kolar je zato pripravil posebno obliko nedeljskega izobraževanja mlajših kmetov, da bi se naučili nai-nujnejšega računanja in sploh najpotrebnejšega znanja. Strmi bregi so že od nekdaj dajali le boren in zelo trd kruh, zato ni naključje, daje v okolici Ljubnega kar precej opuščenih kmetij. Med lJ j štejemo: v Primožu kmetiji Amot in Repovo, v Planini kmetije Planine, Rožman, Rigel in Kladskc, v Teru kmetijo Petkovo in v Savini kmetijo Sedmak. Viri: Franc Serbe'družinski zapis, Franjo Kolar, pisma. Knjip zapisnikov KZJmbno. Osebna t o jdsnila: Jože Brunei, Prane Lihteneger, Franjo Jeraj-Bukövnik. Sodni register ш rospi^valna služba KZ. Luče Tudi za ta kraj velja trditev, daje bil dolgo časa oarezan od spodnjega dela Savinjske doline, torej je prav tako kot Solčava doživljal razvoj bolj pod vplivom sosednjih koroških razmer. Številni ljudje so na Koroškem našli zaposlitev kot kmetijski delavci, saj doma ni bilo kruha za vse prebivalce. Da so si ljudje tega kn ' i želeli pomagati iz zaostalosti priča podatek, da so že »ij 11888 pripravili živinski sejem, ki je bil prvi v Lučah. Kupci so prišli celo s T Diske, veliko pa jih je bilo s Kranjske in Koroške, kot poroča sodobnik v časo-p si vesti. Ponudba ni bila skromna: kar 200 parov goveje živine so prignali, pa kakih 600 glav drobnice so ponudili. Prodaja je bila zaradi slabe cene pičla; kot p;še poročevalec, b tupčija lahko bila živahnejša, če bi bila cestna povezava z L ubnim in ostalimi, nižje ležečimi predeli. Tudi pošto bi v Lučah potrebovali, mei pisec članka. »Smo pač zapuščeni«, končuje svoje pisanje članka .6"1 Iz navedenegi e dovolj jasno izražena volja ljudi, da se s svojimi močmi gospodarsko osrmosvojijo. Prav taka volja se kaže v pestri dejavnosti v kraiu v naslednjih letih. V Lučah je tedaj služboval župnik Franc Lekše, kije poleg velikega deleža i Naši živinorejci so si radi ogledali napredne kmetije doma in v tujini. Prizor je posnet v Bohinjski Bistrici, kjer so si ogledovali pašnike. Prvi z desne v gornji vrsti je Ivan Volcr-Pod vejnik, predsednik lučke bikorejske zadruge, tretji v isti vrsti pa Je prizadevni lučki zadružnik Jakob Plaznik-Rihar V drugi vrsti od zgoraj naj demo tudi Jakoba Zibovta-Osojnika, župana Luč. Slika je iz časa okoli 1933. Prvi zadružni dom pred drugo svetovno vojno so zgradili vLučaH Slika je posneta J938, ko je bil dc i odprt jezikoslovstvu imel izredne zasluge za gospodarski napredek kraja. Velike ja potoval in prenašal iz ti "ne gospodarske izkušr ' e v Luče. Tako je dal pobudo za ustanovitev pašnisKO-bikorejske zadruge v Lučah,1 je bila ustanovljena 1895 po vzoru švicarskih živinorejskih društev. Njegova pobuda je bila tudi, da so 1898 ustanovili kmetijsko in konzumno društvo v Lučah. Prav tako je njegova zasluga zaživuje hranilnice in posojilnice v Lučah, ki so;' > ustanovili 1907. Vse to so bili temelji bodočih prizadevanj za dvig gospodarstva v kraju. Koje želel Lekše kraj oskrbeti z elektriko, mu to zaradi velikih stroškov takrat ni uspelo. Leta 1913 so namreč namerav;' zgraditi zadružno elektrarno in žago v Pernečei o. Če si sedaj pobliže pogledamo dog3*4nja, potem naj omen no še ostale oblike zadružnih organizacij, ki so obstajale v Lučah. Hranilnica zadruga sta deloval \ nekdac občinsk hiši (»pa iof«au»ofc" na«, hiši :e stala tam, kjer e sedaj novi stanovanjski blok). Trgovino je vodil Robnik-Metulj, hranilnico pa Ivan Rop, kije bil tud bčinski tajnik. Zato so ljudie radi iek če so imeli c praviti v zadrugi ali hranilnici, da gredo na »občino«. V prvem načelstvu lučke hranilnice so bili: Franc Lekše, Miloš mid, Ivan Kaker, Gregor Plesnik, Janez Krivec, Jakob Plaznik in Martin Vršnik. Sestav članov kaže, da so v njem sodelovali tako Lučani kot Solčevani, saj so že ob ustanovitvi hranilnice sklenili, da bi naj ta služila tako Lučam kot Solčavi. Lesno zadrugo v Lučah so ustanovili 24. septembra 1928. Ni podatkov, kaj j: ta zadruga delala, vegetno pa naj bi združevala lastnike gozdov v boju proti vse-hujšemu izkoriščanju trgovcev z lesom. Žal kaj več ni mogoče ugotoviti, ker manjkajo potrebni viri. Kot povsod v drugih krajih naše doline so tudi v Lučah 1931 ustanovili paš-niško in gozdni zadrugo. V načelstvu so tedaj bili: Maks Plešec iz Luč, Anton Ajnik in Jože Stiglic, oba iz Luč, Verjetno kaj pomembnega ta zadruga ni naredila. Takoj pc osvoboditvi so 1945 ustanovili obnovitveno zadrugo v Lučah. Že smo nakazali izredno zanimanje Lučanov za napredek živinoreje, zato ni nič čudnega, da so 1947 ustanovili živinorejsko zadrugo, ki naj bi nadaljevala delo r ekdanje pašniške in bikoiejske zadruge. Kmetijsko zadrugo so Lučani ustanovili 1948. Prvi predsednik je bil Anton Breznik-Remše, tajnik pa Peter Jež. Sprva so se zelo ubadali s trgovino, kije slabo delala. Težave so leli s kadri, teh je primanjkovalo. O »zadružni« dejavnosti v začetku še i bilo govora. Okoli .951 so se razmere popravile, vendar pa kmetje še niso imeli dovolj vpliva na dogaji n-ja v zadrugi, šele z novimi gledanji na zadruge sredi petdesetih let so se stvari začele premikati v uspešno dejavnost kmetijske zadruge Luče, kije postajala pomemben dejavnik v kra .. Ko jf dobila še pospeševalne odbore, so hitreje napredovali v sodobnem kmetovanj". Zadruga je bila pobudnica za elektrifikacijo kraja in okolice. Prejšnji po kusi niso bili uspešni, čeprav so imel jdbore za elektrifikacijo. Prvega je vodil Albin Rose, drugega pa Franc lierginc. Leta 1954 seje zapletlo glede pri pevkov posameznikov, vendar pa so uspeli s pomočjo zadruge, okrajne zadružne zveze in drugih dejavnikov urediti, tako je do 1965 bilo v glavnem vse elektrificirano.68 ZMruga seje močno posvetila pospeševanju pašništva, kije takoj po osvoboditvi nekoliko zamrlo. Sicer pa je vsestransko delovala preko pospeševalnih odsekov, imela je dobro urejen odkup lesa, transportno dejavnost in uspešno hranilno službo. Iz zapisnika za 1960 razberemo, da so imeli 269 članov, zaposlenih pa 19 ljudi. Načrtovano poslovno uspešnost so izpolnili, tako tudi niso čut potrebe Peter Jež, pobudnik mrizma na kmetijah in doleoletni zadružni delavec. po združevanju v ZKZ Mozirje. To tembolj, ker so kazalci poslovne uspešnosti bili iz leta v leto boljši. Prav je, da opišemo še stanje, kije vladalo med obema vojnama v zadružništvu Luč. Takratna zadruga je uspešno delovala, kmetje so v njej videli obrambo proti raznim izkoriščevalcem. Ze v prvih tridesetih letih so mislili na izgradnjo lastnega doma. Res so se lotili te zahtevne naloge in zadružni dom dokončali 1938. Tja so preselili svoje prostore in trgovino; imeli so tudi svojo gostilno. Za najbolj zasluženega štejejo takrat Jakoba Plaznika — Riherja. Sicer so pa znani zadružni pobudniki iz tistega časa med drugimi tudi: Ivan Voler — Podvejnik, predsednik bikorejske zadruge, Jakob Žibovt — Osojnik, Vinko Jezernik — Hočevar, Cene Rihar — Martk, Ivan Strmčnik — Tabakar, Ignac Zamernik — Parbej, Anton Breznik — Remše, Peter Jež starejši — Štorgelj, Fran Rebernik — Ložekar, Anton Breznik — Remše, Janez Plesnik — Koklej. Zanimivo je, daje zelo prizadevno delal v zadrugi kot tajnik Hinko Bleier, gozdar, ki seje pozneje izkazal kot član zloveščega Kulturbunda. Njegova zasluga je bila, daje zadruga v najhujši krizi, ko tudi delavci veleposestva Marijingrad niso dobivali redne plače, uvedla obračunske knjižice, s katerimi so kmetje in delavci lahko nabavljali vsakodnevne potrebščine na kredit. To je bilo med ljudmi zelo lepo sprejeto in zadruga je pridobila na ugledu. Sicer so kmetje zadrugi zaupali, da pa bi onemogočili velike zaslužke lesnih trgovcev na račun raznih poslovnih navad, ki so jih uvajali v škodo kmetov, so se povezali z ravnateljem veleposestva Marijingrad inž. Lojzetom Zumeijem, ki je pomagal urediti pravičen odkup tudi preko lastnih uslužbencev. Trgovci so takrat zahtevali od prodajalca »namet«, kar je pomenilo, da je bilo treba dati zastonj določeno količino lesa. Posebej velja omeniti kot dolgoletnega predsednika zadruge v času med obema vojnama še Jožeta Moličnika — Preka. Da so si še v letih malo pred drugo vojno prizadevali za lastno elektriko, pove podatek, daje nastala elektrarna za 50 žarnic pri Juvanovi žagi. Leta 1936je delež v to naložbo, ki jo je vodil Majdetov Anza, plačalo 7 solastnikov. Seveda je bila to rešitev le za nekaj domačij. Gmajna so rekli Lučani gozdu Kačjek, kije bil v skupni uporabi vaščanov. Takšen gozd je bil tudi tam v bližini, rekli so mu Veški breg. Oboje so torej bila zemljišča v skupni rabi. Tja je nekoč vaški pastir (vaški kožar) vodil na pašo koze, ki so jih še pred prvo svetovno vojno imeli v Lučah preko 70. Se po osvoboditvi so ponekod gojili koze. Zadnji vaški kožar v Lučah je bil Matija Kladnik — Jer-če. V Lučah je skupni pastir uporabljal za obveščanje vaščanov o pričetku dnevne paše zvonec; ko je ta zadonel po vasi, so ljudje spuščali koze, ki so sledile na pašo vzdolž Savinje, vse do Kačjeka. Pa še to: Luče so nekoč delili na »spodnjo in zgornjo ves«; slednja je potekala od cerkve do »občine« ali »konzuma«. Ta del je bil tedaj še travnik in je bil levo in desno ob poti ograjen. Ljudje so to pot imenovali »uvca«, kar bi lahko pomenilo v koroškem narečju ulica. 'pusčene kmetije na območju Luč: Arničevo v Krnici, Spodnji Špeh, Zgor-nj eh, Zgornj itliner, Topolovo, Spodnji Voler, Gaberčevo, Kunšperk, Vaudi, Rakovo, Petkovo. Roščovo, Dovnucovo, Navršnik in Mlinarske trate.69 Mozire Trg Mozirje ni bil izrazito kmetijski kraj; tržani so sicer imeli posestva, vendar kmetijstvo v glavnem ni bilo njihov glavni vir dohodka. Zato pa je bila okolica izrazito kmetijska. Tržni upravni organi niso za kmetijstvo kazali večjega zanimanja, zato najdemo pogosto upravne spremembe: okc ca in trg sta se večkrat delila oziroma spet združevala. Med nobudniki kme .jskega povezovanja najdemo zato pretežno ljudi iz okolice. Takšno stanje i lahko onisau za čas pred prvo svel mo vojno, medtem ko so med obema vojnama imeli eno občino. Če bi hoteli našteti zadružne organizacije, ki so delovale v Moziiju, potem sodijo med nje tudi takŠ ki niso bile kmetijske, že zaradi tega, da si lažje predstavljamo nekdanje gospodarsko živi, „nje v krr j. V Moziiju so delovale: gospodarska zadruga, lastna obrtna zadruga, pašniško in gozdarska zadruga, obrtno — nabavna in prodajna zadruga, živinorejsko — selekcijska zadruga,r minorer: ca zadruga, gozdarsko—kmetijsko proizvajalna zveza, kmetijska zaaruga in končno zgornjesavinjska kmetijska zadruga ,JiSa • ■ubiji, rečejo ji »mežnarija«. Tu je delovala v svojem začetku mozirska kmetijska zadruga. Poslovna zgradba gospodarske zadruge ter kmečke hranilnice in posojilnice Mozirje med obema venama. Ne kaže prezreti dveh močnih denarnih zavodov v Mozirju, to sta bila: posojilnica Moziije (Gornjesavinjska hranilnica in posojilnica v Mozirju) in kmečka hranilnica in posojilnica v Moziiju. Prva je bila ustanovljena 18. avgusta 1874, prvo načelstvo pa so sestavljali: Ivan Selak z Rečice, Anton Goričar iz Mozirja, Anton Turnšek iz Nazarij, Janez LiHovd iz Mozirja in Janez Tribuč iz Mozirja. Kmečko hranilni »a so vodili ob ustanovitvi leta 1908 Ivan Cesar, Moziije, ralent Ržoničnik, Smihel, Anton Lekše, Moziije, Anton Breznik, Mozirje, Franc Strucelj, Brezje, Franc Kos, Lepa njiva, in Franc Berdovnik, Trnavče.70 Omeniti velja še lesno zadrugo, ki je bila ustanovljena 1920 in je predstavljala bolj združenje lesnih trgovcev. Že pred prvo svetovno vojno, od 1820 dalje, je delovala v Mozirju tudi podružnica Štajerske kmetijske družbe. Uredili so celo vzorčni sadovnjak in tudi sicer spodbujali k »umnemu gospodaijenju«. Pozneje so to delo nadaljevali nekateri u_.telji, med njimi je bil najvidnejši Jran Praprotnik Pred prvo svetovno vojno jebila v Moziiju ustanovljena gospodarska zadruga, dejansko organizacija kmetov, kije imela trgovino z mešanim blagom in reprodukcijskimi potrebščinami za kmetijstvo. Najprej je delovala v nekdanji rnež-nariji v Ljubiji (to je hiša nasproti tovame barv). Tak< e bilo še 1921, ko štej go med vidne zadružnike pobudnike: Ivan Močnik — Cmkovač iz Lok, Anton Lekše, mizar iz Moziija, bilje tudi tajnik kmečke hranil"xe i posoji^ice, Fran Štrucelj z Brezij, Anton Stvarnik — Ropej iz Ljubije, Ivan Govek — Prinosov iz Mozirja, Valentin Mikek iz Lepe njive, Lovro Goličnik — Jesevnik iz Smihela, Jože Brinovšek — Klobasnik iz Ljubije in Ivan Cesar iz Mozirja. Seveda našteti še zdaleč niso vsi, ki so tiste čase bili prizadevni v zadružni dejavnosti. Ko so 1924 kupili »Grabneijev marof« (hiša, v kateri je sedaj zadružna trgovina Diskont), so se postopoma preselili v sodobnejše prostore. Spodaj so uredili trgovino s skladišči, v nadstropju pa je delovala hranilnica. Kmečka hranilnica in posojilnica je namreč hišo odkupila. Baje je bila hiša last dedičev Turnšek iz Nazarij. Vse do prihoda okupatorjev je vodil zadrugo in hranilnico Anton Lekše. Nemci so zadrugo spremenili v svojo kmetijsko organizacijo. Po osvoboditvi je v navedenih prostorih pričela poslovati nabavno prodajna zadruga (NAPROZA), hranilnica pa je bila ukinjena. To usodo so doživele vse nekdanje hranilnice. Novo nastalo trgovsko organizacijoje najprej vodil kot poslovodja Kari Druškovič iz Ljubnega, knjigovodja je bil Kokošinek, nato pa Gre-gorič iz Ljubljane, predsednik Franc Hriberšek iz Mozirja, prvi direktor NA-PROZE je bil Edo Rasberger. Te zadruge so takoj po vojni imele nalogo oskrbe prebivalstva in vsebinsko niso bile v pravem pomenu besede zadruge, prej bi lahko rekli, da so bile trgovske organizacije.71 Zelo pomembno delo je opravila živinorejska zadruga v Mozirju, ki je bila ustanovljena 1933, imenovala pa seje živinorejsko — selekcijska zadruga Mozirje. Njen predsednik je bil Franc Štrucelj z Brezij. Zadruga seje združevala v zvezo živinorejskih zadrug v Mariboru. Tudi to zvezo je nekaj časa vodil predsednik Štrucelj, kar pove, kako ugleden živinorejec je bil. Od 1935 dalje je opravljal posle molznega kontrolorja Franc Hriberšek, sicer pa je treba poudariti, da tiste čase zadruga ni imela zaposlenih delavcev. Rodovnikar in tajnik zadruge je bil Ivan Časi iz Dol—Suhe, od 1938 dalje pa Franc Hriberšek. Zadruga je opravljala selekcijo živine, mlečno kontrolo, skrb za rodovniške knjige in posredovanje pa-semske živine članom. Takrat je zadruga nabavljala odlično pasemsko živino ma-rijadvorske pasme v Avstriji. Posebno skrb so posvečali dobrim plemenjakom; največkrat so jih nabavljali v Šentvidu na Glini v Avstriji. Zadruga je delovala v Mozirju vse do okupacije.72 V 1934 so v Moziiju ustanovili podružnico sadjarsko — vrtnarskega društva. Vemo le, da so v okviru tega društva pospeševali nabavo izbranih sadnih sadik in da so posredovali znanje o sadjarstvu šolski mladini v raznih tečajih. Leta 1947 so ustanovili živinorejsko zadrugo, podobno kot v ostalih krajih doline, vendar pa ni podatkov, da bi se ta zadruga kaj posebej posvetila pospeševanju živinoreje v kraju. V Mozirju so 1949 ustanovili kmetijsko delovno zadrugo, kije imela svoj sedež v hiši pri Krahlu (Miklavc), njen predsednik je bil Vlado Miklavc. Zadruga je združevala vsega 5 nosilcev (posestev) in enega družinskega člana. Imela je poleg poljedelske tudi vrtnarsko dejavnost. Ukinjena je bila 1955. Zadruga je obdelovala poleg vključenih posestev še družbene površine na območju Mozirja. Tako kot drugje v dolini so tudi v Mozdiju 1948 ustanovili kmetijsko zadrugo. Zadruga je delala v takšnem obsegu do 1960. ko je prišlo do združitve šmihel-ske in ljubijske zadruge v kmetijsko zadrugo Moztije. Nar rej jo zadruga delovala v hiši, kiji še danes ljudje pravijo »zadruga«, kasneje pa seje preselila v Ljubi" d. Upravnik je bil Anton Zagožen, zadnje leto pred združitvijo zadrug v enovito zadrugo pa Leopold Breznik. Zadruga je imela svojo mehanično delavnico, 1 so jo namestili v spodnje prostore hmeljske sušilnice v Lokah (tam, kjer je zdaj ple-siščt v Savinjskem gaju) Njen vodja je postal Leopold Breznik. To delavnico so le za kratek čas vključili ч GG Nazarje, pozneje pa je spet bila v zadružni upravi Že 1963 je bila torej spet zadružna. Takrat je bil upravnik zadruge Anton Zagožen, njega pa ; nasledil inž. Branko Korber Zadruga Mozirje je imela tudi svojo lastno kmetijsko proizvodrw — ekonomijo.73 Posebno poglavje velja nameniti delovanju poslovne zveze v doli . V Mozi r-ju so za območje Gor^e Savinjske doline osnovali gozdarsko — km« jsko poslovno zvezo. Ta oblika zadružnega povezovanja je bila zelo uspešna, saj г postala gonilna sila takratnega zadružništva in dejavnosti za napredek kmetijstva. Zveze so imele dobro organizirano pospeševalno službo in seveda tudi komercialno de-ivnost. V Moziiju je zveza poslovala v bara , kjer je sedaj Komunalno po etje. Ze ime zveze pove, daje združevala tako kmetijsko kot gozdarsko dejavnost, kar je bilo glede na naše gospodarske razmere izrednega pomena. Zato je imela tud KDZ Mozirje je imela lepa obdelovalna zemljišča. Prizor so posneli 1949, ko so spravljali krompir. ■ Sedanje središče ZKZ Mozirje v Ljubiji posefc d enoto za odpremo lesa, ki jo je vodil Lenko Kranjc in je bila biizu železnice v Šmartnem ob Paki. Komercialo pri zvezi je vodil do združitve v ZKZMo-ii rj s Ivan Ceplak. Prav čudno je, daje bila ZKZ 1963 združena z GG Nazaije, že po nekaj mesec l pa spet samost na. Kasneje je bila zveza razpuščena, oač v skladu z določili ustreznega zakona Če 1 danes ocenjevali te pogostne spremembe v zadružni organizaciji, bi kaj lahko ugotovili, da nikakor niso pomagale zadružništvu, še manj pa razvoju kmetijstva. Razumljivo je, da takšna pestrost tudi ni poglabljala zaupanja zadružnikov v zadružno orga Izacijo, V je vse manj bila njihova. Strokovnjaki, ki raz cuje zadružno preteklost, danes zagotavljajo, daje nomenila ukinitev poslovnih zvez velik korak nazaj v prizadevanjih za napredek tržne proizvodnje v kmetijstvu. V času od 1962 do 1965 je bilo v zadrugah zelo težko. Nekateri zagovorniki osamosvajanja lesne dejavnosti, pozneje pa tudi trgovinske, so zatrjevali, da bodo zadruge pravilno ustne, ile svojo glavno dejavnost v kmetijstvo le, če bodo »razbremenjene« vse nekmeti ж dejavnosti, torej gozdarske in trgovske. Tako so se kar nenadoma zadruge znašle brez ustreznega dohodka, kije lahko vir sredstev za pospeševanje kmetijske pridelave. Seveda so take trditve bile plod enostranskih ocenjevani stanja v kmetijstvu in včasih tudi povsem osebno obarvane V združeni zadrugi ZKZ so 1965 uspeli sprva pridobiti trgovske prostore Moziiju za trgovsko podjetje Savinja, ki so jih morali prej odstopiti in jih urediti za svojo trgovsko prodajalno. Dokončno so uspeli šele 1968. ko so znotraj zadru- ge ustanovili trgovski obrat, kije nato postopno obnavljal in usposabljal prodajno mrežo v dolini. Leta 1971 je zadruga dobila vrnjene še gostinske lokale.74 Sedanja organiziranost zadruge nakazuje razvojne možnosti za poglobljeno dejavnost in večanje kmetijske pridelave, vendar paje še vedno veliko omejevalnih okoliščin, ki ne dovoljujejo kmetijstvu in zadrugi hitrejši in uspešnejši razvoj. V glavnem so tu načela enakega razvoja za vso državo, kar seje že večkrat pokazalo kot zgrešeno, saj je stopnja razvoja določenih gospodarskih vej v raznih okoljih zelo različna in zato seveda ne moremo zagovarjati uravnilovke. Tako je tudi glede omejevanja razpoložljivih površin naših kmetij. Nikakor ni vseeno določiti 10 ha zemlje kot največjo posest v hribovskih predelih, ali pa prav toliko v nižinskih, po možnosti celo tam, kjer je zemlja še veliko kakovostnejša. Vse to in še marsikaj drugega bo treba prilagoditi našim razmeram, če bomo resnično hoteli pridelati dovolj hrane za potrebe domačega trga in še za izvoz. Mozirska srenjska zemlja je bila na desnem bregu Savinje, tam kjer je sedaj Savinjski gaj. Nekako tam, kjer stoji kegljišče,je stal veliki mejnik, kije ločil mo-zirsko od Ločke gmajne, ki se je raztezala v smeri toka Savinje vzdolž brega, Srenjski gozdovi so bili na Mozirski gori in pod Belimi pečmi v korist tržanov Mozirja, medtem ko so Ločani imeli skupen gozd na Ločki gori, ki je sosednji hrib Mozirski gori. Tržani so še pred prvo svetovno vojno imeli svojega pastirja, ki je dnevno zbral čredo za pašo s trobljenjem na rog, Ločani pa so pasli svoje živali posamič, vsak gospodar zase. Ko so srenjsko zemljo delili, je prišlo v trgu Mozirje do velikih zapletov, saj številni upravičenci do srenjske zem^e niso bili z delitvijo zadovoljni. Vnel seje sodni spor, kije trajal polnih 35 let. Šele tik pred prvo svetovno vojno je gornje-grajsko sodišče dokončno razčistilo spor.75 Nova Štifta Nova Štifta je sicer na robu naše občine, vendar paje tam življenje potekalo zelo živahno. Ljudje so bili odločni v boju za gospodarski napredek in razvoj. Ko so 1908 v Gornjem gradu ustanovili pašniško zadrugo, so se v njo vključevali tudi kmetje iz Nove Štifte. Ker paje tajniške posle dolga leta opravljal Rafael Gluk iz Nove Štifte, je občasno zadruga delovala kot pašniška zadruga Nova Štifta. Daleč pred prvo svetovno vojno seje že vnel boj za pašnike v okolici kraja. Opozarjali so, da imajo kmetje v tem predelu premalo zemljišč, da bi lahko pridelali dovolj živinske krme in so torej navezani na pašnike. S temi pa ne morejo gospodariti kot bi bilo treba, ker jim lastnik, škofovsko veleposestvo v Gornjem gradu, to preprečuje. Veleposestvo želi več gozda in teži k zaraščanju pašnikov Gospodna, Golobače, Travnik, Ravne, Kašni vrh in Lepenatka. ^ Zadruga je štela 169 članov iz okolice Gornjega grada, Nove Štifte, Bočne in Savine. Ko so potem ustanovili tako zadrugo tudi na Ljubnem, se je število članstva zmanjšalo. Takoj po prvi svetovni vojni so kmetje veliko pričakovali od obetane agrarne reforme. Politične stranke so takrat izrabile zadrege kmetov in so vsaka po svoje obetale rešitev tega vprašanja. Prvi zakon je bil res obetaven in je odpiral možnosti za reševanje številnih vprašanj v korist kmetov. Zal pa so oblastniki izvedbene predpise prilagajali tako, da so bolj koristili veleposestvom kot pa kmetom. V Novi Štifti so kmetje brez predsodkov na raznih zborih, tudi političnih, napadali oblast, politične stranke in veleposestvo, češ da gre le za gole obljube in da politika ukrepa kot velevajo interesi veleposestnikov. Tako je na shodu Slovenske ljudske stranke v začetku dvajsetih let predsednik zadruge Laznik odkrito povedal, da tudi cerkvena oblast ne pozna sočloveka, ko gre za njeno lastnino. Kot je znano, obljube iz agrarne reforme 1919 nikdar niso bile uresničene, vsaj kar zadeva pašnike in odnos škofijskega veleposestva do teh vprašanj. Leta 1940 so sicer že dosegli nekaj možnosti za odkup nekaterih pašnikov, pa tudi to se zaradi druge svetovne vojne ni uresničilo. Pašniška zadruga je bila nenehno v sporu z davčnimi oblastmi, ki so terjale davščine na promet, čeprav zadruga ni ustvarjala dobička in je le pokrivala sprotne izdatke. Pašne zadruge nasploh so bile dosledno samoupravno vodene in so zato delovale brezhibno. Vsak član je imel določene obveznosti do skupnih nalog. Za pašnike so zadolžili posameznike, ki so tam imeli na paši živino. Izbrani kmet je skrbel za pašnik in seveda tudi za pastirja. Rekli so: ta in ta je odgovoren za ta in ta »stan«. Posebno poglavje je predstavljalo oskrbovanje pastirja na planini. To obvezo so porazdelili na hiše (gospodarstva), ki so imele živino na planini. Največkrat so nosili pastirju potrebščine v košu, rekli pa so, da nesejo »cirngo«. Šlo je v glavnem za prehrano, pa tudi tobak so pridjali. Vse količine so bile točno določene, vsi so jih upoštevali in ni se zgodilo, da bi nekdo »pozabil« na svojo dolžnost. Pastirja so najemali odborniki, ki so bili zadolženi za določeno pašno površino. Glede plačila zanj je veljalo načelo, daje plačan od glave. Dejali so: »Toliko dobiš od glave«. Dogovor je vedno veljal, šele tik pred drugo svetovno vojno je prišlo v navado, da so s pastirji sklepali pismene pogodbe. Tudi glede »cirnge« je veljalo utečeno pravilo tako glede vsebine kot količine. Ko so pastirju prinesli potrebščine, so rekli, »da seje pastir ciral«. Na večjih planinah je poleg pastirja (volarja) delal še njegov pomočnik, ki so mu rekli »privajač«. Običajno je »cirnga« vsebovala kruh, moko (v glavnem ajdovo), zabelo (mast z ocvirki), za nedelje pa so namenili tudi suho meso. Tobak za pastirja so kmetje navadno skupno kupili. Odgovorni odbornik je obvestil domačijo o vrstnem redu oskrbe pastirja; rekli so, daje »dal pošto«. Običajno pijače za pastirja niso dajali, poskrbeli pa so, da je na paši bila tudi krava mlekarica, tako seje lahko oskrboval z mlekom. V teh krajih niso imeli molznic na paši, zato tudi na planinah niso izdelovali sira. Paša je običajno trajala od 1. junija do Male gospojnice (8. september). Dan pred tem praznikom so odgnali živino s planin. Drugače pa so ravnali na ljubenskih planinah, kjer je paša trajala do kvaterne sobote (običajno tretja sobota v septembru). Za ovce pa je ta rok veljal povsod. Lastniki so seveda označevali svojo živino. V predelu Nove Štifte je en sam kmet to delal tako, daje vžgal znamenje na rogu (Stenšak). Drugi so žival »zastrigli« in jo na ta način označili. Izkušeni pastiiji so živali med seboj tudi brez oznak dobro razločevali. Pastirsko življenje je bilo borno, pa tudi bivalni pogoji so bili zelo skromni, vsaj v času med obema vojnama. Koča je bila opremljena s pogradom s slamo in z odprtim ognjiščem. Vsak stanje imel svojo leseno pastirsko kočo, kije bila na skrbi vseh kmetov, ki so tam pasli svojo živino. Navadno so rekli: »Toliko in toliko živine smo prepasli na tem in tem pašniku.« Pašniška zadruga je delovala vse do druge svetovne vojne. Nemci sojo kmalu spet oživili, vendar je poslovala kljub zapovedi v slovenščini, seveda pa so dopisovali v nemščini. Sadjarstvo so pospeševali razmeroma zgodaj, čeprav v okolici ni izrazitih pogojev za dobro sadjerejo. Verjetno so imeli takoj po prvi svetovni vojni podružnico sadjarsko-vrtnarskega društva. Zakaj sojo 1934 ukinili, ni mogoče razbrati v zapisniku, ki so ga vodili ob tej priliki. Predsednik društva je bil Rafael Gluk, blagajnik Janez Vertačnik in tajnik Anton Senica. Tudi v Novi Štifti so 1931 ustanovili pašniško in gozdno zadrugo. Načelnik je bil Jožef Repenjšekj v odboru pa so sodelovali še ljudje iz okolice Nove Štifte, predvsem pa Alojz Šebenik in Ivan Volovšek. Ni podatkov, da bi ta zadruga bila dejavna. Nova Štifta je bila med vojno zelo prizadeta zavoljo nemškega požiganja, zato so najprej ustanovili obnovitveno zadrugo. Leta 1948 so ustanovili kmetijsko zadrugo Nova Štifta. Ustanovni zbor je bil 13. junija 1948. Zadruga je prizadevno delovala in se sproti organizirala za kar najboljše delo. Izredni občni zbor je 25. 12.1960 odločal glede združitve z ZKZ Mozirje. Takrat je bil predsednik ZS Jože Laznik. Razprava na zboruje bila zelo živahna; predstavnikom občine so očitali, da kraj že tako nikoli ni kaj prida dobil, sedaj pa naj izgubi še zadrugo. Očitali so jim tudi, da se na sploh premalo daje v kmetijstvo, odslej pa še slabše kaže. Končno so sprejeli sklep o združitvi, v novoizvoljen zadružni svet ZKZ Mozirje pa so izvolili Jožeta Laznika, Rudolfa Cernevška, Matijo Tratnika, Rafaela Podpeč-nika, Ivana Pistotnika in Viktorja Grudnika. Le malo ljudi se še spominja, daje v Novi Štifti po drugi vojni delovala tudi okrajna ekonomija, se pravi kmetijski obrat. Viri: Listine Arhiv Kulturne skupnosti Mozijje, pod Nova Štifta. Sodni register v Celju. Osebne iq'ave Jože Speh, Nova Štifta, in Franc Zalesnik-Vršnik, Gomji grad, Jože Laznik, Nova Štifta Radmirje Pred drugo vojno je v Radmirju delovala gornjesavinjska plavičarska in plovbena zadruga. Ustanovili sojo 27.5.1914. Prvi načelnik je bil Franc Kolenc iz Juvanja, člani načelstva pa Franc Petrin iz Spodnjega Pobrežja, Franc Rakun iz Sent Janža in Franc Podbrežnik iz Gornjega Grada. Zadruga je bila v bistvu združenje splavarskih gospodarjev in lesnih trgovcev. Leta 1931 so ustanovili pašniško in gozdno zadrugo. Kmetijsko zadrugo so ustanovili 1948. Delovala je vse do združitve z ZKZ Mozirje. Iz zapisnika občnega zbora za 1960 najdemo podatek, daje zadruga imela 102 člana, opravljala pa je odkup lesa, kmetijskih pridelkov, odkup živine ter kooperacijsko dejavnost. V kooperaciji je imela kar 85 odst. vseh članov. Urejeno so imeli tudi zdravstveno pomoč za svoje člane. V hranilni službi so bili uspešni, saj so imeli za to področje kar dosti hranilnih vlog, tudi strojni odsek je dobro deloval. Če pomislimo, daje zadruga imela vsega 4 zaposlene, potem so uspehi še bolj vidni. Predsednik UO je bil Franc Govek, upravnik pa Stanko Miklavc. V Radmirju je delovala tudi kmetijska delovna zadruga od 1950 do 1953. Štela je 5 članov (nosilcev). Rečica Na Rečici so razmeroma kmalu spoznali, da morajo z napredkom v korak. To priča tudi sorazmerno zgodaj ustanovljeno kmetijsko društvo, kije delovalo že pred prvo svetovno vojno. Imeli so tudi živinorejsko-selekcijsko društvo; tudi za to ne vemo, kdaj je bilo ustanovljeno, iz raznih listin in zapisov pa je dokazano, daje obstajalo še med obema vojnama. Tudi podružnica sadjarskega društva je bila na Rečici; spominja seje nekdanji učitelj Franjo Kolar. Skratka, ljudje tega predela naše doline so bili sodobni v svojem mišljenju in stremljenju za boljši gospodarski napredek. Poglejmo si stanje nekoliko pobliže. Dejstvo je, daje kmetijska zadruga delovala od 17. junija 1899. Kot kaže, seje najprej imenovala »društvo«, dejansko pa je delovala na zadružnih temeljih. Istega leta, 3. septembra, je na Rečici pričela poslovati še ljudska hranilnica in posojilnica. Za obe zadrugi je bil najbolj zaslužen kaplan Melhior Zorko, ki seje po posvetu z Janezom Evangelistom Krekom lotil snovanja tako zadruge kot hranilnice. Dogajanje na Rečici je zbudilo zanimanje po vsej dolini. Tako kot navdušenje med kmetije bilo veliko nasprotovanja med trgovci, ki porajajočih se zadrug seveda niso pozdravili. V rečičkem primeru je prišlo celo do pobude nemškutar-skih krogov, da okrajno glavarstvo obe zadrugi onemogoči. Še potem, ko je zadruga že nekaj let poslovala, sojo hoteli obdolžiti, da gre pri poslovanju za nedo- Načelstvo in nadzorstvo kmetijskega društvu na Rečici 1929 voljene oblike, Razprava na sodišču v Celju, kjer je sodeloval izvedenec finančne stroke iz Dunaja, je ovrgla vse očitke in sumničenja. Prvo načelstvo kmetijskega društva so sestavi li: Melhior Zorko, Zdravko Deleja, Franc Štiglic, Florijan Veninšek, Matija Jeraj, Franc Goličnik, Janez Be-ršnak, Franc Rakun in Franc Kolenc. Iz deležev, ki so bili določeni v višini 20 in 200 kron, so zbrali sredstva za potrebe poslovania (obratna sredstva). Tako niso bili odvisni od posojil Prvi poslovodja je bil Josip Zorko, ki ga je kmalu nasledil Janez Bider iz Kokarif V prvem poslovnem letuje zadruga štela 60 članov, število pa јг naraščalo, tudi - aradi vključevanja kmetov iz drugih predelov doline. Sklep, da lahko dobijo člani razno blago na up do višine vplačanih deležem je seveda Dovzročii še večje zanimanje za zadrugo. Zan nivoje morda še to, da so radi uporabljali gesio: »Vsi za enega, eden za vse!« To je tiste čase ve" ilo kot zadružno načelo. Hranilnica je bila ustanovljena junija 1899. Ob ustar vitviještela 52 članov. Načelstvo so izbrali takole: Melhior Zorko, Franc Rak i Šent Janž, Matija Jeraj N4.ka, Franc Petrin Spodnje Pobrežje, Jakob Melavc Šent Janž, Martin Zmavc Spodnje Kraše, Janez Matek Spodnja Rečica^ Anton Fuerst Rečica, Franc Petrin Rečica, Josip Ulčnik Rečica, Anton Rakun Šent Janž in Franc Goličnik Rečica. Sprva je bil načelnik Zorko, leta 1900 pa gaje nasledil Janez Matek. Prvi blagajnik je bil Anton fuerst. za njim pa JožefRakun; tajniške posle je opravljal Zdra vko Deleja. Značilna kmečka hiša v okolici Rečice. — Narisala Nada Jeraj v novembru 1986. Zbrani denar v hranilnici je bil namenjen tudi širšim potrebam, saj so 1902 sklenili po možnosti odkupiti posestva, ki so bila prisilno naprodaj, da bi tako reševali kmetije svojega okoliša. Posojila so bila za člane po nižji obrestni meri, za vse ostale pa so leta 1929 zaračunavali: za kmetijske svrhe 6 odst., za trgovske 6,5 odst., zamudne pa 8 odst.. Hranilne vloge so obrestovali po 5 odst.76 Leta 1913 so ustanovili bikorejsko zadrugo na Rečici. Njen načelnik je bil Anton Turnšek mlajši, njegov namestnik pa Franc Rakun iz Sent Janža. Tajniške posle je opravljal Franc Stiglic z Rečice. Očitno seje zadruga 1925 preimenovala v živinorejsko zadrugo. O njenem deluje zapisal Franc Kolar, da so 1935 organizirali odbiro pasemsko čistih živali marijadvorske pasme. Delo tega odbora je prekinila redka naravna nadloga. Od Prihove do Sent Janža so se zgodaj spomladi tega leta pojavile ogromne jate vran, ki so ogrožale vse posevke na poljih. Strokovnjaki so sodili, da gre za vrane, ki so se vračale v Sibirijo. V boju proti njim je rečička zadruga pripravila tisoče s fosfoijem zastrupljenih jajc. Lovci so bili v svojih prizadevanjih nemočni. Ko so se vrane umaknile, so poročali o katastrofalnih škodah na Madžarskem. Tako so šele konec 1935 opravili delo popiso- valci pasemske živine. Nato so uvedli molzno kontrolo, pripravili pa so tudi živinorejsko razstavo, da bi na ta način pospeševali pasemsko čistost po hlevih. Leta 1931 so ustanovili pašniško in gozdno zadrugo na Rečici. Načelnik je bil Franc Primož, čevljar in posestnik na Rečici, namestnik Ivan Grobelnik, posestnik v Poljanah, tajnik pa Leopold Slatinšek, posestnik iz Spodnje Rečice. Sadjarsko-vrtnarsko društvo je imelo na Rečici svojo podružnico od 1934 dalje.77 Na Rečici je delovala še zadruga splavarjev. V njej so bili včlanjeni splavarji iz doline in tako združeni dosegli polovično ceno za vožnjo na železnici ob vračanju po »rajži« na svoje domove. Sicer pa zadruga ni delovala širše, bila je bolj stanovska organizacija. Zanimivo je, da ni podatkov o ustanovitvi živinorejske zadruge na Rečici, čeprav so jih 1946 povsod ustanavljali. Leta 1948 pa so sklicali ustanovni občni zbor kmetijske zadruge na Rečici in jo tudi ustanovili. Zadruga je usmerjala svojo dejavnost v skladu s predpisi in z navodili okrajne zadružne zveze. Kmetijska zadruga je 1960 štela 319 članov, od teh je bilo 34 članov aktiva mladih zadružnikov. Znotraj zadruge je delovala ekonomija, strojni odsek, zelo dobro pa je poslovala hranilna služba. Seveda je imela zadruga vse strokovne odbore, kot so jih imele tudi druge zadruge. Zaposlenih je bilo 16 ljudi, ki so poleg že omenjenih odsekov delali še na odkupu pridelkov in v kooperaciji. Predsednik zadružnega sveta je bil Anton Turnšek, predsednik upravnega odbora Ivan Strašek, upravnik Jože Jurjevec, računovodstvo pa je vodila Marija Stiglic.78 Srenjska zemlja je bila ob Savinji, na desnem in levem bregu. Na desnem so to zemljo uporabljali prebivalci iz Trnovca ter Pobrežij in sojo imenovali Gmajna. Skupen gozd je bil na Čreti, imenovali so ga Planina. V njem so tržani lahko jemali les za drva. Gmajne na levem bregu Savinje so se posluževali prebivalci iz Sp. Rečice, Nizke, Varpolja, Šentjanža in Grušovelj. Po podatkih je bilo območje Rečice elektrificirano že pred drugo vojno.79 Na območju Rečice je le ena opuščena kmetija, in to v Poljanah (p. d. Lipa). Solčava Kraj je zaradi zemljepisnega položaja ohranil v marsičem svojo prvobitnost. Prebivalci so se nekoč bolj povezovali preko planin z Železno Kaplo in to je pomenilo še tesnejšo gospodarsko povezanost s tem predelom Koroške. Tudi marsikateri Solčavan je našel delo onkraj hribov, posebno ko je šlo za kmetijska dela. Zato ni čudno, če še danes najdemo tu veliko koroških šeg in navad, pa tudi govornih oblik. Ceste, ki bi Solčavo povezovala z dolino, vse do 1896 ni bilo. Tako so se mimo Igle prebijali po levem in desnem bregu Savinje, vozili pa so marsikje kar po rečni strugi. Iz razpoložljivih listin je razvidno, da so Solčavani imeli kmetijsko-nabavno i i prodajno zadTugo, pašniško in bikorejsko zadrugo, drugo pašniško zadrugo, paš ško-gozdno zadrugo, živinorejsko zadrugo in končno tudi kmetijsko zadrugo, Seveda so takoj po drugi vojni zaiadi opustošenj iz leta 1944 ustanovili obno vit veno zadrugo. Brez dvomž e najstarejša oblika združevanja kmetov v Solčavi pašniška zadruga. Lahko bi sklepali, da so jo imeli že pred prvo vojno, saj imamo zapis, ki govori, koliko so plačevali najemnine za pašnike ' Grohotu in drugje. Ti podatki so iz 1905. Kot vse kaže, so drugo pašniško zadrugo ustanovili 1925, okol:' 934 pa so v njenem upravnem odboru delovali Ušovnik, Martine, Majdač ' ftar, Pro lik, Robnik, TostovrŠnik in še drugi. Že pred prvo svetovno vojno so imeli težave s pašniki, saj je uprava škofijskega veleposestva omejevala njihove pravice in tako ogrožala živinorejo. Te težave so se očitno nadaljevale tudi no prvi svetovni vojni, saj so 1928 prosili srezkega glavarja v Gornjem gradu za pomoč in v pismu navajali, da jim uprava veleposestva brani 5 Set j i pašnikov, I se tako vse bolj zaraščajo, s tem pa se zmanjšuje površ a za pašo. Kljub temu pa od zadruge zahtevajo letno najemnino m davek v lezmanjšani višini. Kmet dalje navajajo, da so od 1905 plačevali za pašnike Grohot in Čres 150 kron, prepasli pa so na Grohotu po 40 goved in kakih 400 ovac in do 50 svinj, na Čresi pa 20 goved. »Grašina« je dala te pašnike v najem pašniški zadrugi Gornji grad, ki sedaj pobira t jemuino v dvakratni višini, tako postaja paša nezanimiva. V Solčavi so po prvi svetovni vojni ustanovili hranilnico. Slika je posneta pred hišo v kateri je delovala tako zadruga kot hranilnica. Na njej vidimo solčavske »plehače«na tovornjaku Pavla Urha. Posnetaje bila okoli 1930. Na mestu, kjer je stala zadružna hiša, je danes Rinka. Ob otvoritvi zadružnega doma in razstave v Štartnem ob Dre i je govoril franc Simonie. Leta 1929 so iz pašniške zadruge pisali Zadružni zvezi v Celje o prosili pomoči glede navedenih zapletov. V dopisu pa jim ta sporoča »... Ta afera je pač nep; e-ten odlomek cele borbe za ureditev pašniškega vprašanja v vašem okolišu - -1 л se bode pa dala pozabiti, ker se zadruge svojemu cilja — prostem razpolagali, j s planinami — vendarle prib uj ejo...« Verjetno je bila pri tem miši ena agrarna reforma, kije obetala zagotoviti pašnike zadrugam; kot pa vemo, se to vprašanje ni razčistilo vse do vojne, ker se je škofovsko veleposestvo proglasilo kot cerkvena last, takšno zemljo pa ie poprav-1 ieni zakon o agrarni reformi i vzel.80 Omenimo naj še pašniško-gozdno zadrugo, kije bila ustanovljena kot vse ostale -> tem imenom, vendar pa ni nikoli zaživela Gospodarsko razgledani kaplan Grobler je dal pobudo za ustanovitev domače hranilnice, »da ne bo treba denarja nalagati in si ga izsposojevati \ Lučah ali kje dru^,.:...«. Denarni zavod seje imenoval hranilnica in posojJm :a v Solčavi. Kmetijsko nabavno in prodajno zadrugo \ Solčavi so ustanovili 24. 6. 1919. Domačin o ji rekli »nabavljalna zadruga«. Tako zadruga kot hranilnica sta deloval IV nekdanji župnijski iši, danes stoji tam »Rinka«. V tej stavt ebilazgoraj tudi dvorana, spodaj pa trgovina in hranilnica. Prvi predsednik zadruge je bil Rok Klemenšek, kot uslužbenci v njej pa so delali po vrsti: najprej Jože Klemenšek, nato pa Pavel Urh, Liza Špruk, Hinko Herle, Kari Virant, Franc Štiftar in Jože Roban. Za Viranta vedo povedati, daje v kraju vodil godbo na pihala in pevski zbor.*51 V sodnem registru je navedeno, da seje zadruga imenovala kmetijsko nabavna in prodajna zadruga v Solčavi. Prvo načelstvo so sestavljali: Franc Grobler, kaplan v Solčavi, Jožef Podbrežnik, posestnik v Solčavi, Klemen Robnik, posestnik pri Sv. Duhu, Matjaž Podbrežnik iz Solčave in Ignac Poličnik iz Solčave. Po 1938 so pravila prilagodili poslovnim potrebam in zahtevam časa.S2 Solčavani so imeli svoje sejmišče na Vidmu. To je nekako tam, kjer stoji danes gasilski dom. Tam so tudi ocenjevali živino, posebno pozornost pa so takrat namenjali odličnim ovcam Klemenškove reje. Pri odbiri Klemenškovih živali je redno sodeloval veterinar Jelovšek, vse do prve svetovne vojne. Rok Klemenšek je bil glede naprednega kmetovanja vzor daleč naokoli, bilje ustanovni član zadruge in tudi hranilnice v Solčavi. Med starejšimi ljudmi je še živo izročilo, daje Klemenšek bil zelo dober govornik in ko so na razna ocenjevanja živine prihajali v Solčavo ugledni gostje, je vedno opravil pozdravni nagovor. Največkrat je to bilo v gostilni pri Sturmu, kjer so se po sejmu ali ocenjevanju zbrali živinorejci in gostje. Tam so sklepali kupčije in opravili razne slovesnosti ob takih prilikah.83 Iz Solčave so obiskovali zadružno šolo v Ljubljani, kije delovala na dvoraz-redni trgovski šoli: Anton Močnik, Jože Krivec-Macesnik in Jože Klemenšek. Tako je tudi Solčava dobila usposobljene ljudi za delo v zadrugi. Po drugi vojni je najprej delovala obnovitvena zadruga. Leta 1946 so ustanovili živinorejsko zadrugo, ki naj bi nadaljevala delo nekdanje pašniške zadruge. Kmetijsko zadrugo so tudi v Solčavi ustanovili 1948. Vse navedene organizacije so delovale v baraki v »Benetkah«, torej ob cesti iz Solčave v Luče. Leta 1960je KZ Solčava uredila 12 sob v zadružnem domu. Na občnem zboru tega leta je bilo postavljeno vprašanje razmejitve pašnikov in gozdov na območju Grofičevega. Na zboru, kije bil zadnji, saj so se zadruge združile v ZKZ Mozirje, je bilo poudarjeno, daje zadruga ustvarila znatno višji promet kot prejšnja leta in to po zaslugi lesnega odseka. Ob združitvi je zadruga imela tele dejavnosti: pašno, kooperacijo, strojni odsek, lesni odsek, odkup pridelkov, transport, prodaja potrebščin članom zadruge in hranilno službo. — Upravni odbor je štel 5 in zadružni svet 30 članov. Že smo omenili povezavo Solčave s sosednjo Železno Kaplo. Da bi se še prometno povezali, so Solčavani 1897 dali pobudo za gradnjo ceste, ki bi povezala oba kraja. To si je zelo prizadeval med drugimi prijatelj naših planin, dr. J. Frischauf. Tudi Solčava je imela svojo srenjsko zemljo, torej površine za skupno rabo. Gmajna še danes pravijo hribu nad župniščem, pa tudi površinam nekaj kilometrov od Solčave v smeri proti Logarski dolini; tam je sedaj malo naselje, nekoč pa je bila skupna last vaščanov. »Gmajnovske pravice«, kot so Solčavani rekli srenj-ski pravici, so prenehale, ko je bila srenjska skupnost z zakonom povsod ukinjena, zemlja pa razdeljena med upravičence. Treba je vedeti, da kasnejši doseljenci takšne pravice niso bili deležni. Štajersko deželno namestništvo v Gradcu je 1. julija 1870 izdalo odločbo o delitvi solčavske srenjske zemlje med 21 upravičen- cev, tako je vsak svoj del zemljišča vknjižil k svoji posesti v zemljiški knjigi. Postal je lastnik določenega dela nekdaj srenjske zemlje. V Solčavi je redek primer, da gozda — gmajne niso delili, to pa zaradi lege in strmine hriba nad župniščem. Ta del zemljišč so med obema vojnama še imenovali »skupen gozd«. Elektrifikacijo so doživeli Solčavani 1950, ko so kraj oskrbovale s tokom elektrarne pri Rogovilcu, pri Enciju in pri Klemenčji žagi. Elektriko iz javnega omrežja pa so dobili: v vasi leta 1959, do Štiftarja leta 1963 in do Bukovnika leta 1974.84 Med opuščene kmetije v okolici Solčave štejemo: Vrlovčan v Logarski dolini, Pastirk v Logarski dolini, Klemenšek v Logarski dolini, Jamelnik, Pogorevc, Go-lar, Kolar in Stergar.85 v Šmartno ob Dreti V Smartnem so že pred drugo vojno kmetje pošiljali svoje sinove v kmetijske šole. Ni torej naključje, da so v kraju kaj kmalu nastala društva, ki so imela namen pospeševati sodobno kmetovanje. Na pobudo rodovnikarja Franca Zagožena so v Smartnem ob Dreti 1. septembra 1933 ustanovili selekcijsko-živinorejsko društvo za belo govedo. Društvo se ni omejevalo pri svojem delu zgolj na govedorejo; vključevaloje tudi kurjerejo, svinjerejo in skrbelo za sajenje semenskega krompiija. Delovanje društva je bilo uspešno, saj so imeli v nadzoru 1935 kar 35 krav-—molznic. Molzni nadzor je tedaj prevzel Ivan Gostečnik, rodovničarka in tajnica pa je bila učiteljica Zora Obleščak. Prvo razstavo (pregled in premovanje rodovniške živine) so pripravili 1. septembra 1936. Takrat so med vodilnimi člani društva bili: Franc Zagožen, Martin Zidam, Peter Zagožen, Josip Basti, Josip Miklavc, Fredo Weiss in Ivan Krivec. Kot navajajo viri, so imeli največ težav z nabavo dobrega plemenjaka, kar je seveda slabo vplivalo na dobro odbiro in rodovniško dejavnost. Na razstavi so prikazali 34 krav in 13 glav naraščaja. Najboljšo mlečnost so zabeležili pri kravi, last Antona Krefla iz. Pustega polja: dala je 3724 1 mleka. Omeniti velja, da je pozneje društvo razširilo svojo dejavnost še na Bočno. Kot zelo uspešna oblika pospeševanja umne živinoreje so bili dobro obiskovani tečaji in predavanja, širili pa so tudi kmečki strokovni tisk.86 Leta 1931 so ustanovili pašniško in gozdno zadrugo. Njeno načelstvo so sestavljali Josip Zidam iz Smartnega, Anton Kranjc in Franc Purnat, oba iz Smart-nega. Ni podatkov, da bi ta zadruga kaj posebno delovala. Kmetijsko zadrugo so ustanovili 1948. Najprej so imeli pisarno v Zehlovi hiši, saj takrat zadružnega doma še niso imeli. Leta 1952 so pričeli pripravljati zemljišče za gradnjo zadružnega doma. Tu ni šlo vse tako gladko, vendar pa so pričeli z gradnjo že leto kasneje. Predsednik gradbenega odbora je bil Franc Tevž iz Spodnjih Kraš. Takoj, ko je bil zadružni dom zgrajen, so pričeli odkupovati mleko. V skladišču zadruge so ga posnemali, nato so ga hladili pri Kardetu. Dvakrat na teden so vozili smetano in maslo v Celje. Koje stekel redni odkup mleka, so posnemanje opustili. Kot trdijo nekdanji odborniki zadruge, je tiste čase vladalo v njej resnično samoupravljanje in kmetje so v zadrugi videli svojo organizacijo in bili nanjo ponosni. Celo iz Rovta so hodili odborniki peš na seje v Šmartno ob Paki, kjer je bila okrajna zadružna zveza. Zelo dejavne so bile tudi žene zadružni-ce. Prirejali so razne strokovne tečaje in kot prvi v Zadretju nabavili televizijski sprejemnik, kije bil gledalcem v zadružnem domu vsak dan na voljo. Posebnost te zadruge je bila skupna kopalnica. Tiste čase ljudje kopalnic v glavnem še niso imeli, zato so zadružniki zelo pozdravili zamisel o ureditvi kopalnice v zadružnem domu. Kot vedo povedati, kopalcev ni nikoli manjkalo, pa še družabnost se je razvijala. Kmetijsko delovno zadrugo so ustanovili 1949. Njen predsednik je bil Ivan Slapnik. Gospodarili so s 126 ha zemlje, od teh je bilo obdelovalne 53,18 ha. Obvezno oddajo so morale opraviti tudi KDZ. Leta 1949je obveza znašala 3500 kg govdine in 190 kg svinjine. Zanimivo je, da niso imeli obveze v krompirju in žitu. Tovrstna oddaja seje za družbeni sektor kmetijstva nehala v maju 1951. KDZ je imela tudi razne obrtne delavnice. Ukinjena je bila 1955. Če se še povrnemo h kmetijski zadrugi naj povemo, da seje zadruga 1954 notranje prilagodila potrebam rastoče zahteve po sodobnem kmetovanju. Znotraj zadruge so oblikovali pospeševalne odbore; ti so bili: živinorejski, ki ga je vodil Franc Štrukelj, sadjarskega je vodil Ivan Krivec, kmetijsko-strojnega Peter Zagožen, gozdarskega Martin Slapnik in kreditnega Franc Slapnik. V zapisniku občnega zbora zadruge za 1960 beremo med drugim, da so imeli vseh članov 266. Žene zadružnice so imele 97 članic, delali pa so tudi mladinci v AMZ. Zelo dobro so uveljavili samopomoč članov. Imeli so vse dejavnosti, ki so takrat spadale med zadružne. Poslovno so leto dobro zaključili in tudi hranilna služba je delovala zelo uspešno. Zadruga je kraju veliko pomenila, saj je pomagala tudi pri nalogah, ki niso bile zadružne. Tu gre za vrsto del, kot so elektrifikacija, oskrba z vodo in podobno. In prav zato omenjamo še vodovodno zadrugo, ki sojo na pobudo zadružnikov ustanovili 28.7.1957. Prvi upravni odbor so sestavljali: Ivan Fedran, Jože Brie, Anton Ugovšek, Franc Remic, Jernej Strmčnik, Stane Irmančnik, Franc Remic, Rudi Kozovinc, Franc Tevž, Anton Remic in Jože Glojek. Med temi imeni najdemo tudi najprizadevnejše člane kmetijske zadruge. Srenjski gozd je bil pod Krašico, imenovali so ga Šentjanški gozd. Gmajna je nižje Žviplove žage. Opuščene kmetije: Spodnji Veclovnik v Malem Rovtu, sicer so v Rovtu težave z nasledstvom. Ostali viri: Sodni register v Celju, listine KDZ. Arhiv Mozirje pod KDZ Šmartno oh Dreti, osebne izjave Anton Glojek, Šmartno ob Dreti s* Smihel Zadruga je bila ustanovljena 1948. Delovala je v stavbi (nekdanji cerkveni lasti), kjer je bila gostilna in trgovina. To hišo so nekoč imeli v najemu šmihelski organisti. Za to vasico nad Mozirjem je značilno vsestransko napredno gledanje,tako v kulturnem kot tudi v gospodarskem pogledu. Povezanost prebivalcev je tu še danes izredna, soseska pomoč pa v vsakem pogledu zgledna. Znani so spori šmihel-skih kmetov z Zovnekom kot zemljiško gosposko zaradi pašnikov na Planini. Pa tudi sicer so se znali Smihelčani hitro povezati, ko je šlo za skupne težave. Kmetje tega območja so si želeli že v času pred prvo svetovno vojno svoje »sadjersko društvo«. Uspeli so šele, ko je v Šmihelu deloval razgledan učitelj Ivan Dolinar, doma iz Petrovč. Ta je dal pobudo za ustanovitev podružnice sadjarsko-vrtnarskega društva v Smihelu. Dne 8. aprila 1934 so sklicali ustanovni zbor, na katerem so izvolili Gregorja Verbuča za predsednika, njegovega namestnika Janeza Verbuča, tajniške posle je prevzel Janez Acman, blagajnik pa je postal Valentin Lesjak. Med odbornike so izvolili: Lovra Goličnika, Franca Ateljška, Franca Mikeka, Franca Goličnika in Jožeta Vačovnika. Že od samega začetka so imeli 22 članov, število pa je s časom naraslo. Uredili so si drevesnico s 450 sadikami, razmišljali so tudi o nabavi škropilnice.87 Najprej je bila v Smihelu N APROZA in že 1948 so oblastni krogi iz Šoštanja dali pobudo za ustanovitev splošne kmetijske zadruge. Osebno seje za ustanovitev zavzel Ivan Naraločnik, domačin, delal pa je v Šoštanju. Prvi sestanek kmetov je sklical Lovro Goličnik. Ker kmetje o ustanovitvi KDZ niso hoteli slišati, so se odločili za ustanovitev kmetijske zadruge Šmihel. Že od vsega začetka so v zadrugi poleg Lovra Goličnika dejavno sodelovali še Ivan Goltnik-Napotnik, Pavel Goličnik-Jevsenik, Franc Goličnik-Hriberšek in drugi. Administracijo je vodil Anton Acman, kije bil hkrati tajnik pri zadrugi in KLO Šmihel. Zadruga je uspešno delovala, veliko je pomagala pri elektrifikaciji kraja in pri izgradnji ceste Mozirje — Šmihel. Ko so v 1959 pričeli govoriti, da je treba male zadruge združevati, so se Šmi-helčani borili za obstoj svoje zadruge. Žal pa so bili nemočni in 1960je prišlo do vključitve njihove zadruge v mozirsko.88 " Sodni register v Celju 6" Listine Arhiv Mozirje, pod Gornji grad u Pašniška zadruga Gornji grad — A. Videčnik. spis ob 75-Ietnici PZ Gornji grad, Arhiv Mozirje, pod Gornji grad H Osebne izjave Anton Jeraj-Goričar, Potok 8 65 Sodni register v Celju ^ Osebne izjave Franc Planovšek, Lačja vas 67 Gospodarska priloga Slovenskega gospodarja z dne 28. junija 1888 68 Osebna izjava Peter Jež. Luče 69 Pospeševalna služba ZKZ Mozirje Izjave: Bogomil in Leopold Supin, oba v Lučah, in Pavla Podpečan, Titovo Velenje 70 Sodni register v Celju 11 Osebno podana izjava Roze Lekše, Mozirje 12 Osebno podana izjava Franca Hriberška, Mozirje 7! Osebno podana izjava Leopolda Breznika, Mozirje 74 Osebno podana izjava Jožeta Ivanuše, Mozirje 75 Osebno podana izjava Slavka Lekšeta, Moziije 76 Trideset let dveh zadrug v Rečici, 1929 77 Sodni register Celje 711 Poslovno poročilo za leto 1960 (KZ Rečica) 79 Podatki pospeševalne službe ZKZ Moziije 80 Listino hrani Arhiv kulturne skupnosti Mozirje, pod Solčavo 81 Župnijska kronika, Solčava 82 Valent Vider, Solčava, in Kristl Klemenšek, Moziije 83 Sodni register v Celju M Pospeševalna služba ZKZ Moziije 85 Prav tam 86 A. Videčnik, Že od nekdaj dobri živinorejci. Savinjske novice 5/83 87 Sadjar in vrtnar, letnik 1934, številka 5 88 Osebno podano — Lovro Goličnik, Smihel Od malih do velike združene zadruge Takoj po osvoboditvi so se najprej pojavile nabavno-prodajne zadruge (N A-PROZA). Te so bile za tiste čase zelo potrebne oblike oskrbovanja prebivalstva, saj so poslovalnice Naproze delale po vsej dolini. Seveda pa ta oblika zadruge ni imela z zadružništvom nič skupnega; imela je sicer svoj organ upravljanja, širši vpliv ljudi pa pri tem ni bil mogoč. Treba je seveda stvarno ocenjevati težavni čas po drugi vojni, ko razne oblike širšega upravljanja v podobnih primerih še niso bile mogoče. Sedež zadruge je bil v Mozirju v stavbi, ki ji še danes pravijo domačini »zadruga«, saj je bila v njej pred obema vojnama takratna gospodarska zadruga, njena trgovina in hranilnica. Hkrati so se že pojavljale razne »produktivne zadruge«, ki so delovale po krajevnih ljudskih odborih (KLO). Tudi živinorejske in podobne zadruge so ustanavljali po krajih v naši dolini. Slednje so že bile organizacije kmetov za posamezna strokovna področja in krajevna območja. Splošne kmetijske zadruge so pričeli ustanavljati v letih 1947 in 1948. Takrat so pokrivale manjša območja, šlo je v glavnem za manjše zadruge. Njihovi začetki segajo predvsem v trgovsko dejavnost; tudi vse poslovalnice bivše Naproze so prevzele te zadruge. Razumljivo je, da na začetni stopnji organiziranosti splošnih zadrug niti približno ni bilo poslovanja v smislu pospeševanja kmetijske proizvodnje. Zadovoljevali so se z delnim odkupom pridelkov in lesa, kmetom pa so posredovali vse vrste potrebščin in opreme za kmetovanje. Te zadruge so že imele obliko jamstva članov; imeli smo zadruge z omejeno zavezo, člani pa so vplačali deleže. Res pa je, da so v njih kmetje videli svojo organizacijo, saj so z njo tudi neposredno upravljali. Takrat redki zadružni uslužbenci so bili v pravem pomenu besede aktivisti, manj pa delavci z določenim delovnim časom. Poudariti je treba, da so ti prvi zadružni delavci veliko žrtvovali in izredno veliko delali, da so spet pridobili zaupanje kmeta, kije po trpkih izkušnjah družbene nenaklonjenosti in nenehnega poudarjanja kulaštva splahnelo. Male zadruge so imele gotovo določeno prednost prav v tem, daje volja gospodarjenja kmetov postajala vse večja, tako v zadrugi kot tudi na kmetiji. Seveda naj takoj povemo, da tiste čase o kakšni pospeševalni službi ni bilo govora. Do nje je prišlo šele kasneje pri okrajnih zadružnih zvezah in pozneje pri poslovnih zvezah (KPZ). Od 1949 dalje so ustanavljali kmetijske delovne zadruge. To je bil dejansko tuj način združevanja kmetov. Sloje za skupno lastnino in skupno obdelovanje. Kmetje so vložili svoja osnovna in proizvodna sredstva, obdelovali pa so tako združeno zemljo skupno. Plačilo so prejemali za takoimenovan »trudodan«, bili so dejansko neke vrste delovni kmetje. Za lažje pojmovanje načina delovanja KDZ je potrebno nekoliko osvetliti notranjo organiziranost teh zadrug. Sloje dejansko za kolektivizacijo kmetijskega dela. Takšne oblike naši iu kmetu niso bile blizu, ti jih ni docela dojel, ko je že bil vključen v zadrugo. Že sama delitev delavcev v brigade, skupine in podobni i so učinkovale odbijajoče, razen tega pa o kakšni delovni prizadevnosti ni bilo kaj dosti govora. Te skupine so vodili brigadiiji oziroma skupinovodje. Opravljeno delo so ocenjevali na temelju posebnih enotnih izračunov. Takratno n.„iistrstre za kmetijstvo v LRS je izdalo tablice za izračun delovnih učinkov.89 šlo je za nagrajevanje po določenih normah; tudi te so bile kmetu, kije dolga leta obdeloval svojo zemljo po lastnem preudarki' tuje. Težina dela je bila razporejena v 7 skupin. Kot primer navajamo normo za plitko oranje s parom konj. Na dan naj bi bilo preorano 0,65 ha. To delo seje smatralo kot težje in je bilo obračunano na dan še z dodatkom 0,25 delovnega dne. Storilnost v večine KDZ je bila izpod pričakovane, kar so potijevale takratne raziskave. Seveda so tudi tu bile izjeme, ko je zadruga dobro uspevala, če bi upoštevali zgolj ekonomski vidik poslovanja. Zadruge Gornje Savinjske doljne so tedaj (1952) spadale pod okrajno za družno zvezo Šoštanj s sedežem v Šmartnem ob Paki. Tega leta govori poročilo okrajne zadružne zveze Celje, ki je tiste čase združevala 82 splošnih KZ in 10 KDZ, o tem, da so KDZ že v reorganizaciji in da se vključujejo v splošne KZ. K ot vzrok so navajali neučinkovitost in neprilagojenost organizacije KDZ stopnji razvoja zadružništva pri nas.90 V naši dolini so delovale takšne zadruge v Mozirju, Bočni. Radmiiju, Smart ■ nem in Gornjem gradu. Vse so bile kmalu ukii ;ne oziroma vključene v splošno Upravni odbor gozaarsko-Kmetijskeprilovne zve2 v Mozirju okoli 19 s turistično dejavnostjo in razpolagajo s 450 ležišči. 89 V članku o nekaterih vprašanjih naäe politike na vasi piše E. Kardelj med drugim: -»Notranje .ežave našega zadružništva ne izvirajo toliko iz takšnih ali drugačnih organizacijskih slabosti kolikor iz njegovega družbenogospodarskega bistva, to se pravi iz tega, da je zadružništvo edanjih oblikah (to velja zlasti za delovne zadruge) v protislovju s splošnimi gospodarskimi po goji, v katerih naše zadruge daodanes delujejo...«. V članku beremo dalje tudi naslednje Kardeljeve misli:«... Oblike delovnih zadrug, ki dandanes pri nas prevladujejo, so sad popolnoma drugačnih gospodarskih pogojev, kakršni so dandanašnji. To je bilo za tedaj, ko so državni monopol, revolucionarna administrativna sredst , pa tudi ^-okratsko-centralistične oblike DODomom: prevladovale . gospodarstvu petletnega načrta .« rNaša vas 1953, številka 3a. stran 1). 1,0 Znani zadružni delavec povojnega obdobja Živko Bernot v svojem članku Ob uredbi in premoženjskih odnosih in reorg. KDZ v isti številki revije Naša vas na strani 56 med drugim poudarja uzakonjeni načeli prostovoljnosti in sprostitev »od šablon» (v narekovaj stavil A. V.). Meni, da je bolje, da zadružniki teh nekaj slabih KDZ likvidirajo. Poudarja odločilen pomen splošnih kmetijskih zadrug, ki da so »temeljne gospodarske organizacije naših delovnih kmetov«. Navaja, daje leta 1952 bilo ukinjenih v Sloveniji kar 313 KDZ, da pa obstaja še 73 kmetijskih delovnih zadrug. O njih meni dobesedno: »Ko so zadružniki gospodarili skupaj, so cesto ustvarili močno zadružno imetje, njihova posestva, vložena v zadrugo, pa so vse bolj in bolj izgubljala značaj samostojnih kmetij, tako glede živine, orodja, strojev in drugega.« Misli Kardelja in Bernota navajamo prav zaradi boljšega razumevanja tistih razmer in ukrepov, ki so sledili za ukinjanje KDZ. 51 Ministrstvo za kmetijstvo LRS. Tablice za izračun delovnih dni v KDZ, Ljubljana 1950 91 Kmetijsko zadružništvo v Celju, izdala Okrajna zadružna zveza Celje leta 1952 Sklepne misli K sklepanja, da smo Slovenci bili varčen in gospodaren narod, nas lahko prepričajo marsikatere resnice iz preteklosti. Če so drugi narodi v času, ko smo se mi šele gospodarsko osamosvajali, že imeli razvito in sodobno družbo, potem za nas nikakor ne more biti res, da se nismo hitro učili od tistih, ki so bili pred nami. Seveda je pri tem treba upoštevati možnosti razvoja, ki smo ga, kot nekoč pretežno kmečki narod, imeli. Preobrazba je zahtevala svoje. Tudi marljivost je bila eden izmed vzrokov za naše uspehe, posebno če o njih govorimo v zvezi z zadružništvom. Gotovo je nastanek zadružne misli pri naših prednikih v marsičem povezan z nujo po združevanju v večje, močnejše celote, ki so lažje klubovale velikim gospodarskim enotam. Vendar pa bi brez zavzetosti za napredek naših ljudi tudi to ne šlo oziroma bi se zadružništvo razvijalo počasneje. Presenetljivo bo za današnjega bralca spoznati resnico, da smo 1937 na Slovenskem imeli kar 505 kreditnih zadrug, to so bile hranilnice in posojilnice, da pa je vseh zadrug bilo več kot 1.100. Sem so spadale tudi take kot so elektrarniške, obrtniške in druge. Vendar pa smo imeli kar trdne in močne zadruge tudi na področju kmetijstva. Običajno je bilo, da so zadružniki enega delovnega območja bili pobudniki za združevanje še druge dejavnosti. Tako so v naših krajih ustanavljali močne elektrarniške zadruge in kraji so dobili elektriko, kije sicer pač ne bi bilo, saj so večja podjetja za podobno dejavnost imela monopol in velike dobičke. Njim nasproti so stale zadruge, ki so omogočale članstvu dobrine, ki jih morda še dolgo ne bi mogli doseči. Lahko torej trdimo, da smo Slovenci imeli smisel za zadružništvo. Res nas je v marsičem čas spremenil, prelahko pridobljene dobrine so nas zavedle v prepričanje, da se da na lahek način tudi živeti. Če so o nas nekoč govorili, da smo marljiv, razumen in varčen narod, je danes marsikaj drugače. Daje tako, je krivda res v veliki meri zunaj našega vpliva na dogajanja. V številnih primerih pa gre za zavajanje in varljivo tolažbo, da bo nekako že šlo, saj je še zmeraj šlo... Posebno v času po osvoboditvi je ljudstvo še izkazovalo svoj prvobiten značaj, bilo je delovno, marljivo, zavestno in tudi varčno. Ko pa smo zapadli lagodnosti lahkega zaslužka, preveč ponujenih delovnih mest in bili deležni preveč pravic, ki so jih prebrisani posamezniki kaj hitro začeli zlorabljati, je šlo tudi z našim ugledom hitro navzdol. Kako je danes, vsi dobro vemo. Današnje zadruge v Jugoslaviji so pretežno administrativne tvorbe, ki z resničnim zadružništvom seveda nimajo kaj dosti skupnega, včasih celo prav nič. Pogosto služijo interesom drugih, ne pa zadružnikom, ki so njihovi člani. V nekaterih primerih, kar pa ne velja za kmetijske zadruge, so le še pretveza za vrsto dejavnosti v korist posameznikov. Kmetijske zadruge, kakršne imamo danes, nimajo v svojem bistvu kaj dosti zadružnega. Zato se dogaja, da se čutijo zadružniki marsikdaj odrinjeni na rob dogajanja, kar seveda zmanjšuje njihovo zanimanje za takšno zadrugo. Seveda tega niso krivi ljudje v zadrugah, kriva je zakonodaja, ki še ne omogoča zadružne lastnine, vse preveč sili k administriranju in vse premalo daje možnosti za uveljavljanje življenjskih interesov samih zadružnikov. Tako potem prevladuje mnenje, da gre v zadružništvu za pretežno trgovske organizacije, ki sicer tudi morajo biti, vendar pa le z vzporednimi nalogami. Prva in poglavitna naloga zadrug bi morala biti kmetijska pridelava in napredek pri pridelavi hrane. V takšnih okoliščinah je samoupravljanje dokaj zunanja oblika, medtem ko je resničnega vpliva zadružnikov na njihove življenjske interese vse premalo. Ob vsem tem pa smo v državi povsem zanemarili naravno usmeritev proizvodnje v kmetijstvu. Sedaj bi v vseh predelih države radi pridelovali prav vsi vse, dejstvo pa je, da bi smotrna rajonizacija bila potrebna. Za učinkovito preobrazbo pridelave hrane je treba upoštevati vse pogoje, ki so dani v določenem okolju. Tu bi morale zadružne organizacije že v preteklosti narediti več, pa so že prvi napori za rajonizacijo v petdesetih letih v kali propadli. Ni razumljivega izgovora za početje raznih oblasti mimo zadrug, ko gre za kmetijstvo. Če se kje zadruga postavi v bran kmeta, kateremu grozi, da bo ob zemljo, ker bodo tam pač gradili neke družbeno »pomembne« objekte, je prizadevanje kmetijske organizacije največkrat že na ravni občine onemogočeno. To potrjuje zakon o zaščiti kmečkih zemljišč, ki ga izigravajo kakor se pač komu zdi potrebno. Vsekakor se vedno najde utemeljitev, kije bolj »družbeno opravičena« kot pa je, denimo, pridelava hrane, ki jo vsi potrebujemo. Skrakta: zadruga in zadružništvo imata prešibak in neod-meven glas v naši družbi. Bremena vseh vrst se tako ali drugače prenešajo na pleča kmetijstva. Temu smo priča prav zdaj, koje razkorak med cenami industrijskih in kmetijskih proizvodov na ravni, kot je v preteklosti še nikoli nismo poznali. Pri tem ne pomagajo opozorila, niti dokazovanja, da se pač tudi kmetijstvo mora razvijati na temelju ekonomskih zakonitosti, sicer bo hitro nazadovalo. V teh prizadevanjih so naše zadruge zelo glasne, vendar pa vse to ne seže do odgovornih ljudi, ki odločajo na najvišji ravni. Resna svarila ostajajo glas vpijočega v puščavi. Nezadovoljstvo med zadružniki — kmetije seveda veliko in marsikje krivijo za tako stanje tudi zadrugo. To ni pravilno, saj posluje zadruga natančno po predpisih kot gospodarska delovna organizacija, združena v Zadružni zvezi Slovenije. Ta očitno tudi ne more spremeniti toka hitrega nazadovanja v pridelavi hrane pri Kaj so o tem rekli v Sloveniji? Komunist z dne 18.12. 1987 piše v članku Opozorilo na razkorak med drugim takole: »Zaradi izjemnih težav v živinoreji in odstopanj od uresničevanja politike ZKJ o kmetijstvu je CK ZKS sklenil, da bo na ta razkorak in neupoštevanje sklepov CK ZKJ opozoril predsedstvo CK ZKJ in zahteval, da to skladno z izvršno naravo svoje funkcije poskrbi za uresničevanje sprejete politike. Če je potrebno, naj o tem organizira tudi pogovor s komunisti v zveznem izvršnem svetu. Sklenjeno je bilo tudi, da ni mogoče sprejeti ne slovenske, ne zvezne resolucije o razvoju v naslednjem letu, če ne bosta zagotavljali realnih možnosti za odpravo katastrofalnega položaja v živinoreji in postopnega uveljavljanja kmetijstva kot ekonomske panoge ...«. V Delu 18.4. 1987 je Oskar Lovrač napisal sestavek Zadružništvo v svetu in pri nas. V njem med drugim meni: »Nad 75 milijonov je raznih zadrug po vsem svetu, to je brez dvoma ogromna sila. Če to več kot ustreza vsein po svetu — tudi nam ne more škodovati. To ni vračanje na staro ali preživelo. Res je, da naš monopolni sistem ni za naš socializem. Ta oblika mora nujno dobiti konkurenco. Sistem, ki vlada pri nas, se velikokrat sklicuje na ekonomske tržne zakonitosti Zahoda, češ daje ta kapitalistični sistem najboljši. Poleg tega obstaja še socialistični sistem in ekonomske zakonitosti, ki ne poznajo samo hlastanja po dobičku. Kam smo zabredli s temi giganti, ki gospodarijo pri nas... Res je, da ta sistem, ki vlada sedaj pri nas, diktira našemu gospodartvu in izsiljuje včasih nemogoče zahteve. Elektrogospodarstvo, banke, gradbena podjetja in mnogo drugih, ki so v sklopu teh monopolov, trustov, karte-lov, koncernov, kombinatov in drugih gigantov ne glede na težko stanje in položaj, ki vlada pri nas, brezpogojno zahtevajo ,svoje' ...«. Dr. Dragan Veselinov, profesor na beograjski fakulteti za politične vede, je v intervjuju za Kmečki glas med drugim dejal: »Jugoslovanske izkušnje kažejo, daje lahko pravi lastnik zadruge le kmet. Če mu to pravico kdo vzame, zadruga svojih potencialov v kmetijski pridelavi, trgovini, kreditni sposobnosti ne more razviti in ne more uravnavati deagrarizacijo vasi. Preprosto rečeno: če kmet ni lastnik zadruge oziroma mu to pravico vzamejo, se začne naravno hitro razkmetovanje, se zmanjša pridelava, saj kmet v takšnem primeru večji del svojega kapitala usmeri v porabo in se tako brani pred statičnimi oblikami vlaganja. Če potem po politični poti zadružni zvezi vzamete še poslovno funkcijo, je kmet povsem izgubil edino vrsto ekonomskega združevanja, v katerem je zastopan kot razred in preko katere lahko sodeluje pri delitvi kapitala neke države na najboljši možni način. Ko zadružna zveza izgubi poslovno funkcijo, izgubi tudi funkcijo kolektivnega garanta za kredite, kijih najemajo kmetje. Nikoli nisem razumel, zakaj je Jugoslavija to storila?... S tem pa — in mi smo to storili — kmeta potisnete v predzadružno obdobje, na raven okrog leta 1850«. (Delo, 3. 11. 1987). V Delavski enotnosti 18/1987 pa piše Jože Petrovčič v članku Sem zato, da čimprej zgradimo sodobno zadružništvo,»... saj so zadružništvo ustanavljali vedno napredno misleči ljudje. Zadruge so služile malim ljudem. Zadruge nikakor ne predstavljajo zavoro socialistične družbe. Bolj bi torej morali krepiti obrtne in kmetijske zadruge. Kvarno je nenehno spreminjanje že prej izkušenih pravil, tega se povrhu še lotevajo nevešči ljudje. Dejstvo je, da se sistem velikanov in monopolov v socializmu ni obnesel. Po svetu pa se še naprej nenehno ustanavljajo za- druge.« V LR Sloveniji je leta 1972 Stane Kavčič zahteval obnovo in oživitev zadružne zveze Slovenije. Zal pa se doslej ni kaj dosti spremenilo na bolje. Vsekakor pa zadruge morajo delovati samostojno in ne smejo biti politično vodene. Večer z dne 14.11.1987 objavlja članek Mirka Munde, v katerem pisec opozarja na velike dosežke kmetijskega zadružništva v zadnjih petnajstih letih in meni dalje: »Navkljub vsem tem hvalnicam paje zadnja leta tudi vse bolj očitno, daje zagon opešal, da vsebina zadružnih odnosov vodeni, skratka, da le ni vse najlepše in najboljše. O tem sicer do predkratkim ni bilo popularno govoriti, čeprav ob vsehujši krizi kmetijstva objektivno ne more biti drugače, kot da se začne krhati tudi vsebina zadružništva. V zadnjem času toliko bolj, ker je slovensko zadružništvo »golo«, nima prave ali celo nikakršne gmotne osnove, v zdajšnjih razmerah pa še posebno velja, da lahko upravlja tisti, ki ima kaj.« Pisec zaključuje članek z mislijo: »In kaj bi bilo šele tedaj, če bi se v Jugoslaviji dogovorili, da je treba zadružnikom vrniti leta 1953 odvzeto (revalorizirano) imovino?« Alternativni kmetijski strokovnjak Onno Popping meni o reformi kmetijske politike v EGS med drugim (govori o predragem agrarnem sistemu v Evropi): »Toda to nima nič opraviti s kmetijskimi pridelovalnimi cenami. Evropski kmetje ne proizvajajo mnogo dražje kot kmetje v ZDA in Kanadi. Izvozne subvencije, skladiščenje, dobički pridelovalne industrije — to dviga cene. Kmetje dobivajo samo delček denarja, ki ga plačuje porabnik. Kdor hoče še znižati pridelovalne stroške (cene), ima pred očmi samo interese izvozne trgovine in agrarne trgovine, nič pa ga ne brigajo kmetje, ki bodo morali opustiti kmetovanje, ker od še nižjih cen ne bodo mogli več živeti.« Popping je pristaš misli, da se bodo tudi vnaprej ohranila manjša kmetijska posestva in o tem meni: »Kmečko posestvo dela praviloma z manj kemije kot kapitalno intenziven veliki kmetijski obrat. Zato so njegovi proizvodi bolj zdravi — v takem žitu je manj kemičnih ostankov. Enako je z mlekom. Tisto na bazi uvoženih močnih krmil vsebuje znatno več ostankov pesticidov. Kar zadeva višje cene za neko osnovno količino pridelkov, jih na Finskem in Norveškem že več kot deset let uspešno prakticirajo. Zato lahko tam manjša posestva preživijo in podeželje se ne prazni.« (Teleks, 51/1987). In ob koncu še enkrat nekaj misli dr. Dragana Veselinova iz članka Spogledovanje s pomestjanjenim kmetom (Večer, 25. 11. 1987): »Za jugoslovansko kmetijsko cenovno politiko je značilno, daje nenehno skrbela za odlivanje dohodka iz akumulacije iz kmetijstva. V vsem povojnem obdobju smo imeli štiri cenovne sisteme. Prvega, najbolj rigoroznega, se spominjajo starejši ljudje, šlo paje za obvezne odkupe in visoke davčne stopnje do leta 1953. Vsi štirje sistemi so odlivali akumulacijo iz kmetijstva. Sprva v korist industrije, nato pa, ko seje politika cen liberalizirala, v »dobro« mestnega prebivalstva. Mesto je bilo pri nas vedno priviligirano, navajeno na relativno visok osebni standard glede na osebne dohodke. Drugače tudi ne bi bilo mogoče ob poprečno le 180 dolarjev visokih osebnih dohodkih uživati tak življenjski standard, ki se ga tudi v evropskih razmerah ni treba sramovati. Če ne bi zadrževali cen agrarnih proizvodov, bi bilo povsem drugače.« V novejšem času torej v krogih ekonomskih in drugih strokovnjakov vse glasneje opozarjajo na vzroke za nastale težave v našem kmetijstvu in politiki do njega. • • • Plošča. spomenika partizanskim kmetijam v Ljubiji Slika na naslovnici knjige Načelstvo Pašniške zadruge Nova Štifta okoli leta 1926 Slika na zadnji strani knftge Spomenik partizanskim kmetijam Gomjesavinjske doline, delo Janka Dolenca, stoji pred Veterinarsko postajo v Ljubifi. Vsebina Uvod..........................................................................................................................................................................................................................................8 Prebivalstvo v Gornji Savinjski dolini........................................................................................................................9 Začetki zadružništva v svetu in pri nas......................................................................................................................11 Slovenski kmet skozi čas......................................................................................................................................................................15 V fevdalnem času..............................................................................................................................................................................................18 Kmečka odveza....................................................................................................................................................................................................20 Vošnjaki, J. E. Krek in slovensko zadružništvo........................................................................................22 Kmetijstvo brez predstavniškega telesa......................................................................................................................26 Življenje na vasi....................................................................................................................................................................................................28 Kmetovanje..................................................................................................................................................................................................................36 Razvoj kmetijskega zadružništva v dolini..............................................................................................................50 Sodelovanje zadruga — kmet....................................................................................................................................................58 Glavna skrb živinoreji................................................................................................................................................................................62 Dogajanja po krajih......................................................................................................................................................................................67 — Bočna..........................................................................................................................................................................................................................69 — Gornji grad......................................................................................................................................................................................................71 — Kokarje....................................................................................................................................................................................................................75 — Ljubija......................................................................................................................................................................................................................76 — Ljubno......................................................................................................................................................................................................................77 — Luče..............................................................................................................................................................................................................................82 — Mozirje....................................................................................................................................................................................................................86 — Nova Štifta........................................................................................................................................................................................................91 — Radmirje..............................................................................................................................................................................................................94 — Rečica ob Savinji..................................................................................................................................................................................94 — Solčava....................................................................................................................................................................................................................97 — Šmartno ob Dreti..................................................................................................................................................................................101 — Šmihel........................................................................................................................................................................................................................103 Od malih do velike združene zadruge ......................................................................................................................105 Sklepne misli ..........................................................................................................................................................................................................113 Aleksander Videčnik Zadružno povezovanje kmetov v Gornji Savinjski dolini Lektoriral Tone Gošnik Tehnično uredil Niko Kupec Stavek, prelom in filmi DIC tozd Grafika, Novo mesto Tisk in vezava Tiskarna Kočevski tisk, Kočevje Naklada 1500 izvodov i 'njižnica 33 ^IDECNIK,fl : Zadružno .. 334 7S* 33 C497 12-11 00üab75 r^l z o i CR91 o IVI 0029675