List 37.
Iz podkovijske in  živinozdraviške učilnice v Ljubljani.
1. dan t. m, so prejeli učenci te učilnice, kteri so kovači, po predpisu c. k. visociga ministerstva napravljene patente, po kterih zamorejo pravico kovaškima mojsterstva zadobiti, — iz mnogih drugih živinozdravilskih vednost pa, ki so se v ti učilnici nadre-dovno učile, so dobili kovači pa tudi drugi učenci, ki niso kovači, navadne šolske spričevanja. De se sploh zve, kako so se o preteklim šolskim letu učenci obne^" sli, damo naslednje na znanje.
A.    V podkovijski vednosti:
Zda posebno dobre kovače so bili poterjeni: ^ Tomašič Jožef iz Vipave,
—   154   -
Maher Matija iz Loke, Plahutar France iz Jesenic, Kapus Jakob iz Zagorice pri Bledu, Soklič Janez iz Podstodora v Bohinu.
Za dobre kovače so poterjeni: Hirš Jožef iz Stare Loke v Kočevju, Bobnar Jožef iz Fužin pod Ljubljano, Mure Jakob iz Dobračove pri Zireh.
Za dovelj dobra kovača sta poterjena: Zakrajšek France iz Velkih Lašič, Grabrijan Matija iz Adlesic.
B.    V živinozdravniških vednostih: Nar boljši vednost so razodeli: Ložar France iz Terzine pri Mengšu, Amon Jožef iz Spodnje Pulskave na Stajarskim, Kapus Jakob (kovač) iz Zagorice pri Bledu, Nastran Šimen iz Vodic, Maher Matija (kovač) iz Loke, Podobnik Anton iz Zatičine.
Dobro vednost so razodeli: Tomašič Jožef (kovač) iz Vipave, Plahutal* France (kovač) iz Jesenic, Šoklič Janez (kovač) iz Podstodora.
Precej dobro vednost so razodeli: Lebenrčnik Šimen iz Trojan,
v                                                                                                                                                                        ¦
Šleimer Janez iz Kočevja,
Mezerič Anton iz Trojan,
Hirš Jožef (kovač) iz Stare Loke v Kočevju,
Bobnar Jožef (kovač) iz Fužin pod Ljubljano.
Pičlo vednost so razodeli: Grabrijan Matija (kovač) iz Adlešic, Zakrajšek France (kovač) iz Velkih Lašič, Mure Jakob (kovač) iz Dobračove.
Eden učencov je kmalo po začetku šolo zapustil, eden pa v drugi polovici. Eden je se le v drugi polovici v šolo prišel.
Učenci so bili konec šolskiga leta s prijaznim pod-ukam poslovljeni, de tisti, ki bojo doma ostali, naj se zvesto ravnajo po prejetih podukih, naj vedno pridno prebirajo spise in bukve, ki jih že imajo in ki bojo še na svitlo prišle, in naj se v vsih rečeh lepo zaderže, de si bojo zaupanje pridobili, Poslednjič jim je bilo naročeno, de naj, domu pridši, se podajo h kanton-skimu gosp. poglavarju, k duhovnim gospodam svoje fare, in k gosp. županu tistiga kraja — naj jim pokažejo pridobljene spričevanja, kovači pa tudi poobla-stivne pisma, in naj jih prosijo, de jih priporoče o potrebi, kjer pooblastenih živinskih zdravnikov ni, za pripomočnike v živinskih boleznih in porodih in za ogledovanje klavne živine in mesa, de se tako konje-dercam in drugim mazačem, ki clo nobene prave vednosti nimajo, pot zapre. In tako — je sklenil vodja šole — pojte z Bogam veseli na svoj dom!
Ko so hotli učeniki oditi, je stopil učenec Amon, Stajarc, pred nje in je v imenu vsih svojih tovaršev naslednje poslovljenje govoril:
5?Prespoštovani gospodje učeniki! Konec šolskega leta se ne moremo zderžati, da bi Vam prespoštovani naši gospodje učeniki! svoje neizmerne hvaležnosti, ki nam vsem v sercu snuje, tudi z besedo ne izrekli. Dovolite tedaj, da to prijetno opravilo v svojem in vsih učencov imenu opravim.
Mi smo bili pervi tako srečni, učenci te prekorist-ne podkovijske in živinozdravniške učilnice biti, v kteri ste nam imenitne nauke podkovstva in živinozdravilstva na tako umljivo vižo v milim maternim jeziku razkladali, de so se nam visdke vednosti prav lahke reči zdele. Neizrečeno hvaležni smo za to; nikdar ne bomo tega pozabili; temuč si še z veseljem spomnjevali. Ko bodo naše glave že sivi lasje krili. Pomnili pa bomo tudi vse svoje žive dni, kako neutrudeno, kako prijazno
in prav po očetovsko da ste nas tako imenitnih naukov učili, in ne le z besedo ali ustno, ampak vselej in povsod tudi djansko. Sad Vaših neprecenljivih naukov v tako kratkem času se bo, ako Bog- da — kmalo pa slovenski zemlji, potem pa tudi pri nas pokazal, ker se nam bo namreč ves naš trud učenja gotovo sto in stoterno izplačeval. Vi pa prečastitljivi gospodje uče-niki! niste skerbeli, le za naš dobiček v blagu, ampak tudi za razsvetljenje našega uma in požlahtne-nje našega serca. Ali se je moglo tudi drugači zgoditi? Komu bi pač imenitne vednosti uma ne bistrile, v kterih ste nam dokazali jasno kot beli dan, kaka čudne moči da je modri Bog živalem, rastljinam in drugem rečem v človeški in živalski prid dodelil, in koliko da zamore človek opraviti, ako se marljivo uči in imenovane natorne moči neprestano tako zasleduje, dokler jih ne zasledi. — Ker pa dobro veste, da se človeški um težko razsvetli, ako ne zna človek brati in pisati, ste dobrotljivo dali nektere tudi v tem podučiti, ene prav iz perviga druge pa v popolnama izuriti. In kar požlahtnjenje serca vtiče, vprašam : čigava serce bi se ne požlahtnilo, potem ko je slišal in se prepričal čudnih moči naravnih stvari? potem ko je slišal in se prepričal, kako različno, pa vender modro je premodri Stvarnik vsako žival po njenih znotrajnih delih za njeni namen vstvaril ?
Ce vse to in poverh še to pomislimo, da ste se z nami iz gole ljubezni do predrage domovine, v veliki prid kmetijstva — toliko ubijali, se ne more drugači zgoditi, kot se serce z gorečo hvaležnostjo polniti. Sprejmite tedaj prečastitljivi gospodje učeniki! serčno serčno zahvalo za toliko dobroto. Poslednjič pa prosimo, da, kakor Vi nam nikdar iz spomina zginili ne bote , tudi Vi, pervi učeniki te neprecenljive učilnice, ne pozabite svojih pervih učeneov, ki vsi z glasam neskončne hvaležnosti zaženemo: Bog iivi naše preljube, prečastitljive gospode učenike v blagor domovine in njenih sinov, še dolgo dolgo let!"