Stran 34.
Kmetijstvo.
Živinorejske zadruge.
Govoril V. Rohrmann na občnem  zboru  kmetijske  podružnice
novomeške.
Ako si hočemo pomagati do boljših dohodkov v gospodarstvu, potem je na vsak način potrebno, da napredujemo tudi v živinoreji, in da obračamo na rejo lepe in dobre živine večjo skrb, kakor smo jo dosedaj obračali. Priznati moramo, da se je reja v zadnjem desetletju v marsičem na bolje obrnila, vender nas čaka še precej dela, da spravimo našo živinorejo na tisto stopinjo, na kateri se nahaja po drugih   naprednih deželah.
Da se bo naša živina izboljšala, da bo postala več vredna za kupčijo in za užitek, pospeševati moramo njeno rejo zlasti v tem pogledu:
1.) Da bo postala živina v obče lepšega života in tudi bolje raščena,
2.) da bo postala boljša za rabo ali za užitek, zlasti boljša za pitanje in za molžo,
3.) da se bo zenačila, ne le po barvi, ampak tudi po svojih telesnih lastnostih.
To mora biti naš cilj, po katerem nam je hrepeneti. Ako bo reja na ta način napredovala, potem ne bo naša živina dobra le za delo in za mesarijo, ampak tudi za pleme, za pitanje in za molžo, in njena eena se bo ravno tako povzdignila, kakor se je po drugih deželah, kjer redijo lepo in v vsakem oziru dobro živino.
Na izboljšanju naše živine vplivata sedaj še najbolj država in dežela. Država podpira živinorejo s tem, da daje vsako leto subvencije ali denarne podpore, s katerimi kupuje kmetijska družba dobre plemenjake in prireja vsako leto tudi premovanje goveje živine. Eo bi bila državna podpora večja, tako bi imela vsaka občina nekaj od nje, in ko bi se oddajali v posamezne kraje dosledno le biki najprikladnejšega plemena, gotovo bi bili uspehi takega pospeševanja še očitnejši in lepši, kakor so sedaj.
Tudi naša dežela podpira živinorejo s podporami, kakor država, razen tega pa tudi s postavo, katero je izdala 1. 1890. S to postavo skuša dežela pred vsem to doseči, da bi občine skrbele za potrebno število dobrih plemenjakov.
Vsa ta prizadevanja od strani naše države in dežele pa ne morejo imeti pravega uspeha, ako se živinorejci sami ne poprimemo izboljšanja svoje živine, kajti na nas živinorejcih je najbolj ležeče, da se izboljša naša živinoreja, in sicer je to ležeče na vsakem posamezniku posebej, kakor tudi na vseh živinorejcih skupaj.
Vsak posamezen živinorejec bi moral skrbeti zato, da dobi v svoj hlev dobro živino, in da pri tej živini tudi ostane, kajti nič ni bolj napačnega in za napredek živinoreje bolj neugodnega, kakor je to, ako se lepa plemena živina pri prvi priliki zopet proda, in ako se z živino sploh tako menjava, kakor je pri nas navada.
Naša reja mora postati bolj stalna, sicer ne pridemo nikdar do zaželjenega čelja in nikdar do tistega napredka, katerega opazujemo po drugih krajih, kajti z vednim menjavanjem spodkopujemo naprej in naprej podlago uspešnemu napredku.
Kakor je posameznim živinorejcem skrbeti, da redijo v svojih hlevih samo lepo in dobro živino, ravno tako in še bolj je vsem živinorejcem v posameznih občinah za to skrbeti, da se redijo v občinah zares dobri in pripravni plemenjaki.
To skrb za dobre bike moramo imeti vsi prizadeti živinorejci, kajti ves naš trud in vsa naša prizadevanja v prospeh živine se ravnajo v veliki meri tudi po tem, kakšne plemenjake redimo po naših krajih. Ta skrb je pri nas toliko bolj potrebna, ker imamo sedaj prav za prav le malo   lepe  plemene živine, malo  lepih  krav, in
smo zaradi  tega  prisiljeni, da izboljšujemo  živino s pomočjo lepo raščenih in dobrih plemenjakov.
Dosedaj je bila reja bikov prepuščena popolnoma posameznim živinorejcem.
Ako je bil dotični posestnik bika vnet in izveden živinorejec, kateremu je bilo mnogo na tem ležeče, da je redil dobre in pripravne bike, potem je uživala to ugodnost cela okolica, kajti dobre lastnosti takih živali so se razplodile po celi okolici.
V nasprotnem slučaju je pa trpela reja v celi okolici in takih slučajev ni bilo ravno malo. Razun tega smo tudi lahko opazovali, da ni bilo glede reje bikov nobene prave doglednosti in nobene stalnosti. Zdaj so se redili pri posameznih živinorejcih dobri zdaj slabi biki; zdaj tega, zdaj zopet drugega premena. Pa še več! Le prepcgostokrat se je zgodilo, da je v posameznih krajih sploh zmanjkalo potrebnih bikov.
Da pri takih odnošajih ne more reja napredovati, je več kakor jasno.
Tem nedostatkom napraviti moramo prej ko prej konec, sicer ne pridemo z našo rejo nikdar do zaželje-nega uspeha. Odpraviti moramo te nedostatke s tem, da se za rejo potrebnih bikov v bodoče nekoliko bolj pobrigamo, kakor smo se dosedaj.
Deželna postava za povzdigo reje goveje živine nalaga sicer občinam, da imajo one skrbeti za potrebno število dobrih bikov. S samo postavo pa ne bomo vsega dosegli. Tu treba, da tudi sami vmes posežemo, in da skrbimo, kolikor le mogoče sami za rejo potrebnih bikov. Če je v kateri zadevi taka skupna skrb potrebna in tako zadružno delovanje živinorejcev opravičeno, je gotovo v tem slučaju, saj uživamo vsi skupaj koristi, katere imamo od reje dobrih bikov.
Kako uspešno napreduje živinoreja po takih krajih, kjer so se živinorejci združili, in kjer skupno skrbe za dobre bike, to nam kažejo posebno nemške dežele Švica, Tirolsko, Koroško in Štajersko.
Tudi pri nas bo treba snovati, take zadruge in kolikor mi je znano, se je naša kmetijska družba že lotila tega dela.
Take zadruge se lahko napravijo za večje okraje ali pa tudi za posamezne občine; kjer so okolnosti ugodne, je še najbolje, da se ustanovi zadruga za dotično občino. Take zadruge delujejo najuspešneje, ker skrbe vzajemno in sporazumno z občino za dobavo potrebnih bikov.
Kadar pridemo pri nas do takih zadrug, potem bo naša živinoreja lažje napredovala, ona bo pa tudi bolj podprta, ker jo bodeta država kakor tudi dežela gotovo izdatneje podpirali, kakor dosedaj.
In v tem tiči tidta važnost, katero imajo živinorejske zadruge tudi za izboljšanje goveje živine na Dolenjskem.
Stran 35.