Mjisi 9f. HT torek 19. Mini ovca 1848 Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold za polleta 3 gold in '/ za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 eold , polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold. ° *' r Kakšno hvalo smo Nemcam dolžni. Nemcam se moramo sosebno zahvaliti, de so mirno domače (patriarhalno) življenje in narodovladno ali demokratiško misel Slavjanov zaterli, vsilivši jim nasproti blagovitnost feu-dalisma in lastne svoje sužnosti; de so se v naši deželi, v ptuji hiši, lepo raztezvati, meni nič tebi nič gospodariti in pravice perviga lastnika tajiti jeli. Zahvalimo se jim, de so skerbno in z dobrim prevdarkani iz slavjanskih krajev lepi naš materni jezik pregnali, ga pregnali iz očitniga življenja v siromašno kmečko bajto, de ni mogel biti pomoglej v dosego višji omikanosti, de je marveč ko nizka, nevredna stvar čez in čez zasramovan in zasmehovan bil. Nasproti sta se pa razširila (in zopet se zahvalimo) jezik nemški in nemška šega in sta se razlila poverili družbe. Nemški jezik je govorila vlada, kupči ja, šola, on je bil vrata, skozi ktere je sleherni Slavjan stopiti mogel, ako je malovažnosti oditi in do boljšiga stanu, do časti in deržavne službe priti hotel. In ker je nemški jezik neogibljivi pogoj bil za dosego boljšiga kruha, se je priprosti nenemški človek si gospoda, zraven pa tudi svojiga tlačitelja in hudoželniga sovražnika vsakteriga misliti in ga sovražiti navadil, kdorkoli je nemško znal. Iz tega je prišlo, de je oče na sina, brat na brata vero zgubival, de kmet v kanelii nikoli odkritoserčniga moža iskal, in zatorej tudi sam nič odkritoserčno uradnikam razodel ni, in iz tega je pa zopet se lahko zvijačnost, hlimba in sumljivost sere polastila; zato so kmetje lastnim sinovam, ako so deržavne službe iskali, ime gol juf ali volk dajali; in za to se Nemcam zahvalimo. Ta vikši pravica nemškiga jezika je med slavjanski ni i narodi zaredila množico takih ljudi, ki so zavoljo lakomnosti lastni rod zatajili in se z zatiravci lastne kervi sklenili. Ti odpadniki so bili nar pripravniši in radovoljniši služabniki despocije, so lezli v prahu pred vikšimi, proti nižjim pa so nardivjiši trinogi bili, iz njih se je polnilo in obnavljalo sosebno tisto pisarstvo (uradništvo), ki- še zdaj vkljub svobodomiselnimi! ministerstvu celo cesarstvo, bi djal, z enimi mrežami opleteno tisi in razširjanje ustavi primernih misel po deželi nazaj derži, in za to Nemcam hvalo vemo. Ker je enkrat takšna bila, se je Nemec v slavjanskih deželah polagama misli privadil, de je on izobraženje in učenost va-nje prine-sil, on se je sedajniga stanja deržal, ter je tako le modrovati in sklepati jel: ker je zdaj tako, drugači biti ne more. Ker je po vsih učilnicah nižjih in vikših nemšina sama gospodarila, jo je Nemec tudi za neogibljivo k učenosti potrebno in edino priležno razglasil, slo-venšino pa eo ipso ko nepripravno zametal; nemšino pa je nam Nemec prinesil, zatorej je nam tudi učenost prinesil, ktere brez nemšine doseči ni, in iz tega so nam Slavjanam spričevali našo dolžnost, Nemcam hvaležni biti; in ker slovenšina ziniti ni smela, ker je Zastajati mogla, torej nobenih plodov, nobeniga pismenstva pokazati ni imela, se Nemec zder-žati ni mogel, de bi rodu našiga za nižjiga, s dušnimi darovi neprevidjeniga imenoval in nas zasmehoval ne bil, in za to Nemcam tudi hvalo vemo. Vsako pravo omikanost mora narod sam iz sebe razsnovati, prenešena omikanost je enaka zvunajnimu zeljšu, ki v ogreti stanici revno medli, in ktere sad je grenak in nete-čen. Podobni sad je rodila pri nas nemška izobraženost, ker lastne pristojne zemlje, domačih tal ni najšla, in če bi se je kdo bil popolnama navzel, je postal ptujec narodnosti svoji, ki bi mu imela narsvetejši stvar biti, nasproti ga pa vendar ptujšina nikoli toliko prešinila ni, de bi bil tako rekoč svojo naravo (natoro) izmenjal; kar bi potrebno bilo, če bi se popolniga izida zanašati hotel. Nemška o-mikanost je le tenak lik čez jedro slavjansko potegnila, ktero se je pa vendar koj prikazalo, in iz tega se zamore razumeti tista dvojnost (dualismus), ki na vsakim Slavjanu lepi', dokler se za to ali uno narodnost terdno ne odloči, to je, tista polovičnost v mislih in v sercu, za voljo ktere vedno med dvema koncama oma-hava in se spodtikuje, tako de na zadnje v popolno nemarnost pade in za vse svetejši reči ogluši. Taki možje, polovičniki namreč, zamorejo Nemcam hvaležnost spričovati, proti svojim rojakam pa vedno od ljubezni do materniga jezika pripovedovati —taki možje več domovini škodjejo, kakor bi ji s vsemi močmi pomagati mogli; kdor tako besedo narodnost razumi, tudi ne more praviga zapopadka od svobode imeli, zakaj ker povsod maja alisveplje, bode tudi med narodovlado in samovlado se pomi-šljal, zdaj te, zdaj une se poprijemal, kakor mu bo vsaki čas bolj kazalo. Zatorej se Nemcam zahvalimo, de je njih omikanost (deutsche Bildung) med nami lake polovičnike zaredila. Ne moremo spoštovati ne učenika, ne učenca. In tako d alej. l.....d. Zemljišni ali gruntni davek na Štajerskim in Krajnskim. Bravcam Slovenje je znano iz 17. lista, de je za slovenski narod tako vneli poslanec iz Optujske volitne okolice, gospod Bominkuš, dne 25. Velkiga serpana predlog storil, de bi se zneski katastralne cenitve v štajerski in krajnski deželi pregledali, de mu je pa minister denarstva z tem odgovoril, de je cenitva na Krajnskim že pregledana bila, iz Štajer-skiga pa še nobene pritožbe ni bilo, in de bi se, ako je tam kakšniga popravlenja treba, prošnja samimu njemu izročila. Po teli besedah je g.Dominkuš svoj predlog zastran obeh dežel nazaj vzel, ter je po ministerjovim svetu za Štajersko deželo prošnjo sostavil, in po prijaznosti gospoda poslanca zamoremo tu njeni poglavitni obsežik svojim rojakam na znanje dati. V ti vlogi razloži g. poslanec z veliko znajdenostjo na kratkim celo prigodbo kataslral-nih leta 1832 dognanih del, ter pove, kako de so bili dokončni zneski koj od dvorne kanclije za prenizke, od kmetov pa za previsoke der-žani, kar je priložnost dalo mnogim pritožbam, mnogimu pregledovanju in komisijam, ki so se godile v letih 1833, 1834 in 1835, brez de bi se bilo kaj opravilo; zdaj se je dolžilo, de poglavitne vodila posamič prav izpeljane niso, zdaj se je zopet reklo, de so občne vodila same krive in napčne; eni so rekli, de se Štajerska dežela z doljno Austrio primerjati ne sme, drugi, de se sme; na zadnje so pri naslednji odločbi ostali: štajerski cen itn i zneski, zlasti pak v dveh doljnih kresijah prenizko stoje proti čistim zneskam Krajn-ske dežele, in se tedaj povikšati morajo. Zastojn je bilo vsako zoperstavljenje in pregovarjanje, zastonj so se pogreški krajnske cenitve izkazali, zastonj je bila opomba, de se je o pravici cenitve na Štajerskim že v letu 1832, tedej 3 leta pred dvomiti jelo, kakor so bili le znani zneski krajnske cenitve. Mesca Sušca v letu 1836 so bili v Dunaj poklicani dva poslanca iz dežele in pa tehniški svetvavec od deželniga poglavarstva, de bi imenovane zneske zagovarjali in desiravno se je pri teh pogovorih postavna ravnava gu-bernija in pa štajerskih ceniteljev popolnama opravičila in so tudi deželne tarife poterjene bile, je bilo vendar vkazano, cenitne dela še pregledati (kar se je trikrat zgodilo in zopet overglo.) Naloga in konec tega pregleda, k kterimu so bili 2 ptuja komisarja, dva ptuja nadgled-nika in namesto gubernialniga uradnika pa Marborski kresijski poglavar v. Marquet poklicani, ni bil ravno kakšne pomote popraviti, ampak storiti, de se zneski štajerske dežele mejni krajnski deželi približajo in pa do naprej zaznamvane sume od 1. milj. gold. povzdignejo. To pregledovanje se je godilo v letu 1836 in 1837 in sklenjeno je bilo se narboljšiga sredstva poslužiti, namreč povišati cene pridelkov pri vverstenji posamesnih občin za eno ali več stopinj, ker se dvakrat opravičene tarife lotiti niso upali. In dobro so jo zadeli. De bi se ta za Marborsko, Celjsko in Graško kresijo večidel zastran njivnih, seno-žetnih in vinogradskih pridelkov namenjena naredba saj nekoliko na videz opravičila, so poskusili le od ene občine privoljenje k povišanju ene stopnje zadobiti. Za nekoliko izurjeniga uradnika, se ve de, to ni tako težko delo, zlasti pak, če župan ali občinski predstojnik ne sprevidi, koliko de ta mala sprememba izda. Ako se dobi podlaga od ene občine, je lahko tudi pri IGO drugih enako povišanje že po podobnosti ali ana-logii storiti. To povišanje cene je pa čisti znesik toliko povzdignilo, kolikor nihče mislil ni, ter je naprej odločeno visokost preseglo; je bilo tedaj treba zopet znižati. Tako se je pogrešik s po-greškam popravljal, in se je kataster zoper pravico in resnične primere stlačil. Nasledki tega nepostavniga ravnanja so v kratkim ti le: 1) Štajersko oravno ali njivno zemljiše je cenjeno glede na čisti dohodik na vsaki oral čez z 6 gold., rodovitniši in vredniši austri-jansko pa le z 5 f. 24 kr. 2) V več okolicah (zlasti-v Marborski kresii na Pesnici) so njive proti travnikam previsoko cenjene. 3) Vinogradi v Ormužu, v Velki Nedli, v Maleku, Šahenturnu in zgorni Radgoni v Marborski, ravno tako v celi Celjski kresii stoje na previsoki stopnji čistiga dohodka, če ne primerijo z ceno normalnih let od 1824 do 1828. Vboga Celska kresija, ki nikakoršnih obert-nijskih zaslužkov nema, mora zdaj vsako leto 30,000 f. gruntniga davka več plačati, kakor obe po živoreji, kupčijskih in obertnijskih dobičkih bogatejši 2'/2 krat veči kresii Juden-burg in Bruk skupej; kar tudi nar bolj od presodkov prevzeti gorni štajerc tajiti in za pravično spoznati ne more, to dobroto mora Celjska kresija samo temu zahvaliti, de zraven preobložene krajnske kresije Noviga mesta leži Ker seje vkljub danim zapovedim posvetva-nje brez stanovskih namestnikov godilo, se lahko vidi in razjasne, zakaj se nihče zoper to dokončno odločbo oglasil in pritožil ni, in če bi se bil tudi kdo vzdignil, bi nič izdalo ne bilo pri znanim namenu dverniga odseka za davke in pri znani nepreinotljivosti biireaukralov. Če se je kdo čez napčno razpoloženje davkov pritožil, so gosposke vedno enako odgovorile, de zdaj ni časa za take pritožbe. Po ti umetno izpeljani in izpričani razlagi vseh napak in pomot, mnogospoštovani g. poslanec, ki hoče, de bi vse dežele po enaki meri davke odrajtovale, kakor pravica tirja, ministra denarstva zaprosi, de bi se vnovič kataster v doljniin Štajerju pregledal in vse v letih 1836 do 1840 storjene pomote popravile, in de bi se ukazalo: a) de se za podstavo vzamejo v letu 1832 doveršeni in že poterjeni zneski; h) de bi se pri pravično in natajnčno po dani primeri izpeljanim popravljenji tudi na pritožbe po postavah gledalo; c) de bi se to delo le takim ljudem pod vodstvam deželniga poglavarstva izročilo, ki deželo dobro poznajo, ki so pošteni in na ktere se ljudstvo zanese. To je v kratkim prošnja ninogospoštova-niga g. Dominkuša in jez se mu tu pri ti pri ložnosti namesto njegovih voliteljov, sosebno pa Krajncov zahvalim, de se je v ti za telesno blagovitnost štajerske in krajnske dežele toli ko važni reči serčno potegnil. Hvala bodi vam Optujski volitelji, de ste za namestnika zbrali moža, kteriga v ljubezni do domovine, do slovenskiga jezika in narodnosti nihče ne preseže. Taki možje so pravi namestniki Slovencov. Na Dunaju 2. Kimovca. Petar Kozler. Austriansko Cesarstvo. Dunaj. (K) 9. Kimovca. Pred 3 dnevi je prišlo odborstvo ogerskiga zbora na Dunaj, ki ima Košutov predlog Cesarju izročiti, in le 24 ur, k večim 48 na odgovor čakati, daljši odlog pa za odrečljivi odgovor prijeti. Napihnen nagovor na Cesarja, obnašanje Madžarov proti Austrii in drugim ogerskim narodam, kakor tudi njih prihod v času obupnosti njim gotovo ni mogel prikupiti serca Dunajčanov; Madžari so ob vse spoštovanje prišli. To merzlo sprejetje in pa odgovor Cesarja, de se je njim še le kakor včeraj zvečer napovedal dan, kdaj de bodo pred njega smeli (današni dan je bil za to odločen) sta bila vzrok, de so mende poprejšni nagovor prenaredili in dosti sladkej-ših in ponižniših besedi se poslužili. Namen tega odbora je mende bil, sedajno stanje Ogerske dežele na tanjko odkriti, in pa Cesarja naprositi, de bi se v sredo svojih vedno zvestih? Madžarov podal; zraven pa so imeli poterjenje naslednjih reči zadobiti: 1) Austrijansko ministerstvo naj se izjasni zastran celosti ogerske krone; 2) zastran izida pogovorov z minislram Batjani in Deak, ki sta že blizo 2 tedna na Dunaju; 3) zastran razmere k banu Jelačiču; 4) naj se prijemajo ogerski bankovci. Vse težko čaka na izid; sme se upati, de se jim bode odreklo in tim več, ker je madžarski minister svunajnih oprav Esterhazi svoje časti se znebil, ker z namerami Madžarov ni zadovoljili. Pred nekolikimi dnevi so neki Madžari jeli dobrovoljce zbirati proti Hervatam, brez sim-patie pametniga mestjanstva, in še clo tukajšni študenti so oznanili, de oni s to nabero nič opraviti nemajo. Dozdaj zapisani so mladi ljudje, nekteri clo pod 14. letam iz narnižji verste; nekteri so si ročni dnar večkrat iz- plačati pustili; dokler se ni goljufija zapazila Vsak dobro vidi, kam de se bode s takimi do brovoljci prišlo; danas se je zvedlo, de je Jelačič že iz Varazdina se vzdignil. Provizorna naredba za latinske šole pri-hodniga leta slavjanskim poslancam kar nič ni dopadla, in gotovo bode marsikter interpeli-ral, ker nemško ministerstvo z deželnimi jeziki na gimnaziih tako ravna kakor mačeha z pasterkam. še zmiraj se skerb za materni jezik rodoljubju prepuša, nemški jezik pa je obligatni predmet in pa se uči od plačanih učenikov; deželni jeziki se smejo učiti od do brovoljcov. O sveta enakopravnost! Zadni dopisi zastran ministerskih prememb se ne poterdijo, zakaj ministerstvo se je z odgovoram Borošu danim zopet iz stiske spravilo. De bi bravci si nekoliko obnašanje naših Vemconov misliti zamogli, jim povem, kar se je danas tu pripetilo. Vrednik časopisa „Gei sel" je bil danas austrijansko černorumeno bandero iz okna pomolil, kar je marsikterim všeč bilo; pa kmalo so se zbrali prenapeti Nemci, so jeli svižgati, so priderli v stano-valše vrednikovo, in ker ga doma ni bilo, so izderli bandero, so pometali časopise iz okna na ulice; bandero so vlekli na vseučiliše, kjer so jo shranili v spomin nove zmage. Veliko je bilo nezadovoljstvo proti temu sraniotenju našiga bandera. Bog daj, de bi se enkrat zvedilo, pri čem de smo zastran tega nevkrotniga, lakomniga Nemstva! — Slovenske (lezele. (E) Od Drave 9. kimovca. Po ustavni vladiji naši dobili smo dosti inštitutov (naprav), kteri ne samo družbenem našem živlenji novo podobo dajo, ampak nam zagotovljujejo obstoj ustave. Med drugimi takšnimi je narodna straža narprejden poklicana, da vnotranje deržavno živlenje spremeni v podobe boljše. Če mi po nemških mestih razgledamo, tako je ravno narodna straža domorodno zavestje prostega ljudstva skoz svoje svečanosti (Feierlichkeiten), svoje večo omikanje, skoz svoje pobratenja nar bolje povzdignila, ino prostega človeka um obudila, ter mu pravo misel vstavnega živlenja podala. Po slovenskih deželah je vse drugači Tukaj ni narodna straža s narodom zvezana, ampak le veča razpertija je nastala med niestja-nom in kmetom. Kaj je temu krivo? Edini vzrok leži v tem, da narodne straže po slovenskih deželali niso vkorenjene v domorod nosti. Imajo one svojo (loniiorodnost in narodni občutek, ali ni na pravi podlagi. Na slovenski zemlji stoječe večidel iz udov obstoječe, kateri so sinovi Slovenske matere, imajo ptuji oživljajoči element za vodilo in jedro vsega svojega delovanja. Njihove politiške mnenja so čisto nemške, njihove znamenja frankfurtske, njihov oinando terdonemški, njihovi govori nemški, ljihovc pesme in svečanosti imajo povsod le nemško lice. Prosti Slovenec tako naravno ne-more v nje pravega poverenja in zaupanja imeti; in vidi v njih le nekakšne družtva, katere zatirajo njegov naravni t. j. narodni čut in karakter. Žalostne prigodbe kažejo, da ni so moje besede samo suhe pleve, ampak gola resnica. Nekakšni posebni bes (Wuth) je planil in vdaril v narodne straže po slovenskih mestah in tergih, da so začele ne samo svojim nenarodnim duhom in nenaravno organizacio uredbo) Slovenšino zatiravati, ampak sklepajo še pobratenja, in si pogovarjgjjo^ kako bi v slovenski prosti narod duh nemški Itraej v-cepili, in že tako prevladajoči nemški eleflftfht še silnej in hitrej povzdignili. Ti nemškutarji so hujši neprijatelji slovenskega gibanja, kakor očitni Nemci, zakaj njihovo pankertstvo večo škodo napravi v politiških mislih naroda, kakor očitno snublenje Nemcov, ker z dvojno svojo šemo (Maske) oslepijo leliko vsakega, kateri v politiške reči le kratki in plitvi pogled ima. Kako se da odpomagati tej nevolji? Slovenski domorodci? posebno vi po kranjskih mestih in tergih, kteri ste udje narodnih straž, in kjer še nemški duh ni dobil prednosti nad domačim slovenskim, svetujte! Vpelajte slovenske znamenja, austrianske in slovenske bandere, zakaj žalostno je gledati, da pri vsaki nar menjši narodni straži slovenskih tergov, kjer večkrat polovica še prav nemški ne ve, nemški trikolor (trojnobarvnica) se blagoslavja (žeg-nuje). Namesto blagoslova božjega dobi zato moj Slovenec nemško neterpljivost (intoleran-cio) in nehvaležnost, ktera si slovenske žule za svoje rajta.—Dosti bi pomagalo, da bi u-metni pesniki ino kompoziteri skerbeli za večo število napevov, maršov po slovenskih napevih, in za druge reči, ktere družbeno živlenje o-lepšajo, razveselijo, in domorodne serca zbudijo. O lepe mesta štajerskih Slovencov Mar-burg, Ptuj, Cele, Ormož, Bistrica, Brežce, kje je pri Vas le količkej slovenskega duha? Povsod neslano nemškutarstvo. Obodrite se (er-mannet) ino se povernite nazaj k prirodi, in k naravi! — Mi, kteri blizo hervatske meje živimo, poslušamo noč in dan na pervi strelaj in pervi pok. Vsaki dan se čuje, dnes stopi armada čez Dravo pa vender den mine, in Serežan le samo prek Drave divjo gleda ino namesto Madjarov ribe v vodi strela. Ali na štajerski strani se nabera vsaki den veče truma vojša-kov. Dnes po noči ste pa dve kompanii ma-širali na mejo; in ob poldne se je peljal en brigadir v Ormož, in za njim cela bateria, s ktero bode mende na meji rekognosciral. Ravno čujem, da ima v mesto Ptuj več topov (štu-kov, kanonov) priti, kteri so do Poličan na železnici pripeljani namenjeni bili v Italio, ali na enkrat pride velenje proti horvatski meji se oberniti. Dnes pred poldnevam je bil eden mojih prijatljev v gradi Borli (Ankerstein), kteri blizo horvatske meje leži, in mi je povedal, de je tam eniga inženirja najšel, kateri je na troške vladije tam postavlen, da vse znamenitnejše bojne mesta (strategisehe Punk-te) popisuje in narisuje. Kaj pa to pomeni? Ali se v resnici prebližava tisti čas, o kterem prosti Slovenec govori, da bode na ptujskem polji takšna vojska stala in se tako klala, da bode kri pri sveti Kungeti (ena cirkvica na sredi ptujskiga polja) čez prag v cirkev tekla in cirkev v kervi odplavala? — Smešna Vam je to politika naše vladije v razpertijah madžarsko-horvatskih. — Al ne bode deržavni zbor enkrat ojstro v tej reči govoril? Vse se še skrivši dela, nikjer ni očitnosti, ali nam ni vladija dolžna vsako svojo stopinjo odkriti? — Ravno zdaj zvem od tukajšne plackoman-de, daje po eštafeti prišel opoklic manifesta od 10. Junia, po katerem je svetli Ban Jelačič iz svoje časti zvergnjen bil. Jelačič se lostavi zopet očitno v vse svoje visoke dostojanstva (VViirden) nazaj, in besede njihovega Veličanstva v tem opozvanju (Wiederrufung) so polne blagega duha in milega serca. Iz Celja. Dolgo let je že preteklo, kar se ni vidlo v Celi kaj takiga, kar se je 4. dan Kimovca godilo. Iz vsega Celjskiga kroga so narodni stražniki v Cele prišli, se svojim slovenskim bratam perdružiti, ino z njim lepi nepozablivi dan obhajati, kteri jim je znamnje edinosti, vojaško bandero, donesel. — Tudi iz Graca je velko število stražnikov prišlo z nadkomandantam vse štajerske narodne straže, generalam Piirkerjam, da so se veseliga goda vdeležili, ino prijazno Cele počastili. Na jarmečah je stal šotor v njemu altar čedno ovenčan, v kterim so gospod opat Vodušek svete maše za srečo naših verlih stražni-Višimu dopernesli, kir jim je 8 maš-nikov streglo. Pred tem so v nemškim ino slovenskim jeziku od imenitne pomembe vojaške bandere govorili, — po sveti maši so ia blagoslovili lepo bandero, ktero so mile gospe Adele Sik ino Maria Gurnik v imenu seli svojim hrabrim niožam izročile. Potem so žeble v bandero bili, ino per vsakim žeblu se je slišal govor, kteri je pričal, kak zlo je bil vsak pričijočih naj bo Neme alj Slovene unet za močno, velko, nepremaglivo Austrio! Zdaj se vsedejo Celjski kommandant gospod Gurnik na konja, ino k svojim lovaršam serčno govorijo tudi v nemškim ino slovenskim jeziku ine jim naročijo, rajši živlenje dati, kakor prejeto bandero kdaj zapustiti, naj jo nosijo za svoj dom, za pravico ino za dragiga Cesarja Ferdinanda. Ino trikrat zadoni „Živio!" — Tudi gospod nadkomandant general Piirker so v nemškim jeziku h narodni straži prav iz serca govorili, ino trikrat se jim je na zdravje klicalo. Zvečer so pa naši vojaki vse vokne v kasarni posvetili generalu Piirkerju v čast, ino ob devetih pridejo tri trume veselih ludi iz Bežigrada, blizo Cela z baklami in z mu-ziko, ino sopet mesto vživeli, ktero je že v večernim mraku vtihnilo! Tako je bil obhajan dan, kteri je narodni straži znamnje edinosti, ino premage pernesel, •— to je, bandero, ktera kliče, naj se pod njol zbirajo vsi juna-serčni Slovenci Celjskiga kroga! (Celj. slov. nov.) Hervaška in slavonska dežela. Reka. Vsi so oči obernili k lteki, ktero so Madžari še v kratkim za močno terdnjavo svojiga sistema deržali, kakor pristan ali zavetje madžarstva na Hervaškim, ki bi na nas planila, ko bi se kdo priderznil Madžare iz Slavonie in vojvodovine serbske preganjati. In glej kakor grom iz jasniga neba pride Mad-žaram žalosten glas, de je Reka iz sebe stresla madžarski jarem, in de je tako padla tudi zadnja njihna podpora na Hervaškim. Za res je nekoliko čudno, de sta v enim hipu oba konca Košutove namišljene železne ceste, Vukovar in Reka, se pod bansko oblast povernila. Mi smo, se ve de, iskreno veselili nad tem pover-nenjem reških bratov v naročje hervaškili bratov, ker se je Reka že iz več uzrokov tako od nas otJptujila bila, de so jo mnogi za ptujo, nehervaško mesto deržali. In še zdaj se znajdejo ljudje, kteri mislijo, de smo s tem, ker smo se primorali Reko pod bansko oblast, segli v svojstvo (last) madžarsko. Ti ljudje se zlo motijo. Beka je od starine celokupni del Her-vaške dežele, in to ne samo v zemljopisnim, ampak tudi v narodopisnim smislu (Sinn), ne samo po liistorii, ampak tudi po postavi. Po-gledajmo samo zemljovid (mappo) hervaške zemlje, pa se lahko prepričamo, de Hervaška dežela, ktera do Rečine (Fiumera), Tersata, slavniga gnjezda sokolov Frankopanskih, sega, nemore Reko za ptujo hčer deržati, de že zemljopisna lega pridružuje Reko Hervaški. In tako je tudi bilo nekdaj. Reka je narbolj deležna bila osode bližnjega kraja. Samo v srednim veku, kjer se je znalo vsako veči pomorsko mesto emancipirati in republiko ustanoviti , se je odtergala tudi Reka od bližnih sesedov in si je lastno poglavarstvo osnovala. Takrat se je privlekel v Reko tudi sedajni taljanski duh, kakor ga tudi v drugih mestih hervaško-dalmatinskiga primorja najdemo. Ali močno bi se motil, kdor bi mislil, de je Reka laško mesto: ona je ravno tako taljansko mesto kakor p. r. Splet in Šibenik, ali kakor je Zagreb in Varazdin nemško mesto. V vsih pomorskih mestih je objela aristokratie po izgledu Benečanov laški jezik in tako se je ta jezik v Beko naselil in vgnjezdil, sosebno ker se nihče za domači hervaški jezik poganjal ni. To poterdi cela reška okolica, kjer povsod sam reški jezik vlada. Ali jedro Rečanov, prosto ljudstvo, je zvesto ostalo svoji narodnosti, jeziku svojimu in druziga ni treba kakor aristokracio in bogatinstvo skerčiti in vsemu ljudstvu politiške pravice podeliti, ki mu gredo, in berž se bodo hervaškiga elementa prijeli. To so Madžari dobro vedli in zato, ker berž madžarskiga jezika vpeljati niso mogli, so mu le mimogredoč na noge pomagali, med tem pa namesto hervaškiga naravniga taljanski element podpirali. Tako je tedej Reka dobila ime laškiga mesta, ako bi pa res bila, bi ne bila tako tebi nič meni nič k Hervatam pristopila. Kakor smo že gori rekli, je bila Reka eni čas neodvisna, potlej je prišla pod Austrio in je pod njenim žezlom ostala do leta 1779, kadar jo je Maria Theresia „Sacrae Regni Hungariae Coronae" (tako reče privilegija) pridružila. Odtod pravijo Madžari, de Reka ne sliši k Hervaškom ampak k Ogerskim. Ali kdor je prebral tisto pismo, sodi drugači. Zakaj kjer se koli opomni „regnuni Hungariae", se berž doda „Regnaque et Provinciae eo per-tinentes", tedej se razloči krona od ogerskiga kraljestva. Še jasniši pokažejo to besede z kterimi se pravi, de bo mogla samo zato račune predlagati ogerskimu namestništvu, ker je že razpušeno namestništvo kraljestev Dal-macie, Hervatije in Slavonie, ako bi tedej tisto namestništvo še bilo, bi Reka pod njega spadala. — Pozneje je bilo z lastnim kraljevskim dopisani Reki naloženo, de naj pošilja poslance na hervaški zbor, kar je tudi do narzadniga časa storila, in tudi gubernator reški je dobival glas in sedež na našim zboru. Ali Hervati, kakor so bili nemarni v vseh rečeh, se tudi dosti za Reko niso potegnili in nerazumevši njene imenitnosti so pustili Madžare delati tam kar se jim je zljubilo. In oni so v resnici malo po malo vse Hervate iz o-čitnili služb odmaknili, Madžare namestili in tako Reko dalje bolj od hervaške njene domovine odptujili. Ali zraven vsega tega je o-stala Reka do današniga dne čversto zvezana z Hervaškim, ker so plemiči njeni pod zagrebško županijo spadali, vojaki od tukajšne ge-neral-komande zapovedi dobivali, hannice so bile pod zagrebško glavno tridesetnico itd. Zlo se tedaj moti, kdor misli, de smo z prevzetjem Reke kako sovražno mesto osvojili ali v ptuje pravice segli. Mi smo le usurpirano gospodstvo Madžarov poderli, staro oblast „a Dravo usque ad mare adriaticum" banu nazaj zadobili. Zato pozdravljamo bratovsko Re-čane ne kakor nove ampak kakor stare svoje brate. Vemo, de jih je kMadžaram več vleklo upanje železne ceste, luke, teržtva itd. kakor pa sympalhia. Ali ne mislite, bratji! de boste kaj tega zgubili. Hervaška dežela ni tako slaba, kakor se misli, to pokaže jasno sedajna vojska; Madžari bodo tudi za naprej potrebovali poti do morja, kakor bo tudi nam treba železne ceste do morja, ktero mi tudi sozidali hočemo brez velikiga hrupa. Rečani so ravno zdaj sami svoji, svobodni: ne bo njim več gospodaril kaki madžarski paša, ne bo se jim narival ptuji jezik in narodnost; oni se bodo sami oskerbovali in ravnali. Zakaj Hervati niso nakanili svobode jemati, temoč deliti. (Nov. h. si. d.) Po serbskih beogradskih novinah je dobil patriarh Rajačič od bana Jelačiča dne 28. prot. m. odgovor na svoje dopise, v kte-rim ban tako govori: Iz naše strani je že vse v redu. V Hervaški in Slavonski deželi je že vse na nogah. Brodjani in Gradiškanci že gredo na Dravo. Tukej so že storjene na-redbe, de se še nekoliko 1000 vojšakov iz granice vzdigne, in unim pridruži, ki že stoje na Dravi. Še te dni se bode zbrala znamenita moč na madžarski meji, in potlej stopimo naprej, udarimo; mislim, de nam zmaga ne odide. Med tem dokler se tukej vdari, bode operirala slavonska armada v Slovonii in očistila jo od sovražniga duha; pa ako bo treba, priskoči tudi vam v pomoč. To vam razodenem na vašo tolažbo, de vam pokažem, de sim vaš zvesti zaveznik. \Ta zadnje pak vam bodo pokazale dela, ki se bodo v kratkim zgodile, de niste prav imeli, ko ste rekli, de zveza z Hervati vam leži, kakor kamen na duši in vesti. Dokler ne začnemo, vam želim ko doslej slavni izid, ali želim tudi zraven de ne boste malodušni in de ne zgubite vere v prijatla in zaveznika, kteri se še nikdar ni oskrunil z verolomstvam. Ogerska dežela. Ministra Batjani in Deak, ki sta bila na Dunaj do Cesarja šla, sta se zopet v Pest vernila. Kakor je Košut dne 4. Kimovca v budapeštanskim zboru razodel, so ogerski ministri Cesarja prosili, de naj vsem vojšakam, dokler so na Ogerskim, zapove, madžarskima ministerstvu pokornim biti, de naj Hervatam prepove na Madžare vdariti, in pa de naj za neki čas vPešt stanovati pride. Ker pa u-nih dveh ministrov dolgo nazaj ni bilo, je Košut zbor nagovoril veliko deputacijo (120 oseb) za njima v Dunaj poslati, ki ima v 24 urah odgovor zadobiti, če ne si bode Ogerska dežela sama pomagala. Galicia in Vladimiria. Iz vseh strani nam pošiljajo podpise na razdelenje Galicie v dve provincii, v polsko zahodno in v rusko izhodno, in veseli nas, de se narod naš tako rad podpisuje in tem sleparjam ne verje, ki ga motiti hočejo, kakor de bi mi teli ruski del Galicie Rusii prodati. Čista laž! mi hočemo pri Austrii ostati, ali hočemo rusko provincio imeti, de bi za naprej povsod v šolali, uradih in sodbah vse bilo po rusko in ne po polsko, kakor bi nam Polaki radi vsilili. Podpisov tih je že poslanih več kot 50,000, in še naj se zbirajo, de se dunajski zbor prepriča, de naš narod v resnici to razdelenje želi. (Iz Zore Galicke.) Ptuje dežele. Itusia. Poznan 30. V. S. (iz dopisa iz Varšave) Novica, o revolucii v Rusii, bodi si resnična ali ne, se vendar na Polskim povsod verjame. Ni čuda, de Polaki tako lahko verjamejo vsa-kimu glasu, kteri bi vtegnil njih nade izpolnili; vendar je pri tem ta posebnost, de tudi ruski vojaki od njega govore, kot od gotove prigodbe. Iz tega se lahko sprevidi, de tudi Rusi niso brez poželenja politiške spremembe in de se tudi oni zanašajo na boljši prihodnost. Moti se gotovo, kdor terdi, de ruska vlada vsaktero novo ideo zadušiti zamore, de je Rusia kraj, kjer podobne, kot na zahodu, revolucije nikdar ne bode. V resnici, ako bi Car tudi z živim plotam stražnikov svojo deželo ogradil, ne bo nikoli zaderžal napredka časa, ki bode tudi tam v kratkim bandero svobodnosti razvil. Rusi so že občutili, de je zdaj versta na njih korak napred storiti in prikazki tega poželenja so vsakimu jasni, kdor na rusko armado pogleda. Neka nespokojnost, neko težko pričakovanje neznanih dogodeb se oznanuje na vseh obrazih. Vsak čuti in pravi, de tako ne ostane, de se v kratkim neke spremembe dogode — ali kakšne? to je pri vsih vganjka. Dosti na tem, de je nezadovoljnost splolina v ruski armadi naj bodo že uzroki, kakoršnikoli. Desiravno je bila novica od revolucije v Petrogradu prazna, je bila vendar močno verjetna (resnici podobna). Pred nekoliko dnevi so bili tukej 3 Rusi zaperti, ker so svoje, to-varše na punt nagovarjali. Toliko iz dopisa, moram še dodati, de so vse osebe iz kraljestva, ktere sim še vidil, ravno teh misel in vsak si v kratkim povsta-nje v Rutii pričakuje. (Gaccta Povšelina.) Dopis iz Petrograda pravi; j>Ti več dvom-be, de se bodo velike spremembe zgodile v razmerah naših do Francozov in Nemcov. Naša vlada se bliža zopet k politiki cara Pavla, in Car Miklavž je oznanil Francozam svoje misli in želje zastran ožji zaveze. V tukajšnih politiških okrozih se sliši oglas cesarske jeze na Nemstvo. Car Miklavž je poslal maršalu Radeckimu pismo dano dne 19. Velk. S., v kterim njegovo vodstvo in armado pohvali in ga imenuje viteza perve verste reda svetiga velkiga mu-čenika in zmagavea Jurja, kar je na Ruskim nar veči vojaško poslavljenjc. — H e P o 1 i t i 1 k i del. Pobratimstvo. Mnogovejasti narod slavjanski ima marsi-ktero lepo navado, ktera je živa priča, de je res še zmiraj blago njegovo serce. Taka lepa navada je pobratimstvo, ktero je že od pre-davnili časov per naših junaških bratih Serbih doma. Če si dva človeka za terdno obljubita, de bosta na večne čase po bratovsko perjatla, imenujejo Serbi to perjatelsko zvezo pobra timstvo. Po naše bi se ji pobratenje reklo. Pobratimstvo je v navadi med starimi in mladimi ljudmi možkiga in ženskiga spola. Če sta oba možka, pravi eden drugimu pobratim. Če je pa eden možki druga pa ženska , imenuje on njo posestrimo, ona pa njega pobrati-ma. Serbsko pobratimstvo pa ni podobno tisti— mu pobratenju, ki si ga pijanci po oštarijah na večne čase persegajo, temuč je stanovitna za vselej storjena zaveza po bratovsko se ljubiti in eden drugimu pomagati. Serbani je pobratimstvo svetejši kakor nar bližši žlahta, ter pravijo, de so si bratje samo po kervi, pobra-timi pa po Bogu v žlahti. Med pobratimi raz-niga spola vlada nar čistejši bratovska ljubezen. Nar manjši pregresenje zoper čistost imajo za smertni greh. Svetoznane serbske narodne pesme perpovedujejo, de je v nekiga Bulgara iz jasniga trešilo, ker je svojo posestrimo v lice poljubil. De se v to posebno perjatelstvo veči del le dobri perjatli in perjatlice zavezujejo, si mende vsak sam misli. Tode setudivčasi per-meri, de se v boji nar hujši sovražnik za po-bratima zvoli. In Serbu je pobratimstvo tako sveta reč, de je koj perpravljen za svojiga nar hujšiga neprijatla dati svoje premoženje in kri, če ga je za pobratima zvolil. Če je pa kdo v smertni nevarnosti in kteriga memogre-dočiga pobratima imenuje in na pomoč kliče, mu mora ta na vso moč pomagati in biti pobratim njegov. V to ga veže serbsko poštenje. Kadar sipobratenca obljubita, de bosta na veke perjatla, gresta, če sta oba kristjana, v cerkev, de pred Bogam, duhovnam in nekolikimi pričami svojo obljubo poterdita. Pred oltarjem kleče namreč eden druziga trikrat po-praša: „Primaš li (ali ve rje s) Boga in svetoga Jovana?" Odgovor je vselej: WP rimam." Po tem se v lice poljubita rekoč: „Od danas da smo do veka bratja!" Tode pobratimstvo že tudi brez tih cerkvenih obredov velja. Kristjanam in Muhamedanam je pobratimstvo veljavno, če si le oba slovesno obljubita: „Da če biti po Bogu bratja na oba-dva sveta." Lanski „Kvčly" popisujejo resnično zgodbo, kako de sta se pred nekoliko leti neki Kristjan in Muhamedan v Hercegovini pobratila. Mi jo tukaj po svoje povemo. V starim mestu Mostam je živel potur-čenec, kterimu se je djalo Spaho Spaič. Bil je grozovitni človek, in je tako strašno razsajal po celi okolici, de so se ga Turki sami ogibali, še clo Alipaša Stočevič se je tresel pred njim. Nar gerši pa je delal s Kristjani. Pobijal jih je, in njih premoženje spravljal v svojo mavho, če je le mogel. Če je srečal na cesti Kristjana, ki je jezdil, je mogel hitro s konja skočiti, s ceste pobegniti ino se skriti v germovje, scer ga je Spaičeva gorjača kozje molitvice učila, de mu je bilo gorje. Marsi-kteriga Kristjana je tako namlatil, de je mogel zapustiti ta svet. Kakor strašno je bilo nekdaj Krajncam ime hudiga Kljukca, ravno tako je bilo ime Spaič Hercegovincam groza ino trepet. Matere so otroke strašile rekoč: „Muči dete, Spaho ide." Kamor koli je šel, je imel saboj samokrese (pištole), sabljo ino gorjačo. Na herbtu pa mu je visela velika posoda napolnjena z žganjem. Bil je srednje pa teršate postave, debeliga vratu in velikih muštac. Njegove persi so bile zarašene kakor hrastova skorja. Srajco je nosil zmiraj odpeto, ino roke je imel do ko-molcov gole. Njegov konj je bil vajen, de je koj razgetal, če je le od daleč kakošniga konja začutil. « (Konec sledi.) icrnogorci. (Konec.) Dokler je posvetovanje terpelo, je Peter Petrovič v sreiti svojih junakov stal, in na svojo sabljo naslonjen z zadovoljnim obličjem junaško skupšino pregledoval. Ko je pa bojni glas zagromel, se je trikrat prekrižal in rekel: ,,SIava in hvala Tebi, Vsigamogočni Bog!" Poglavarji so se zdaj zopet k metropolitu nazaj podali, in eden iz njih srede je v imenu drugih vladiku razsodni glas ljudstva razodel. „Bodi, kakor ljudstvo hoče," je metropolit izustil, blagoslovil skupšino, se priklonil, in s svojo družbo nazaj v mesto se namenil, ko iz množice mladenč stopi, in pred metropolita steče. Njegovo oblačilo je bla kratka kurtka, in kratke, tesne hlače; na glavi je imel ru-dečo kapico, in v njegovim pasu sta se dve pištoli in dolge bodalce bliskale. Ko je blizo metropolita prišel, mu reče: „Na-me še, modri vladika! si pozabil. Jez sim uni Kotoran, kteri Ti je pretečeno noč va.ven list grofa Marka lveliča donesil, in terjam zdaj obljubljeno plačilo." Metropolit mu poda dlan poln cekinov in mu reče: „Tu vzemi za tvojo poslužbo: Bog ti plati dobro delo!" Al Kotoran je odgovoril: „Za zlato ne maram. Glej, jez sini vboga sirota, ker oča so mi umerli na daljnim morju, in mati so se čez to do smerti zlobili. Vzemi me med tvoje vojšake, in če se mi po sreči izide, z pogu-mam in hrabrostjo Tvoje dopadajenje si pridobiti, potlej me poplati z ženo. Na sejmu Kotoranskim vidil sim čudomilo M