utrdili slovensko narodno zavest v tem kraju, da smo po prvi svetovni vojni rešili Jezersko Jugoslaviji.« Težko nam je pri srcu, ker se je po krivdi nekaterih neodgovornih ljudi zgubila slika dr. Choudom-skega, ki je pred vojno krasila jedilnico koče, pa tudi njemu posvečeno ploščo, ki je bJJa nekoč vzidana na Kazini, so po nalogu okupatorja odstranili. Zdaj ploščo lahko vidite v Jenkovi kasarni. Res je. kar trdi neki planinec v Planinskem vestniku: da smo vse to prehitro pozabili.
SLOVENSKI GORNlSKI ROP
Po končani prvi svetovni vojni se je morala Češka podružnica SPD prilagoditi novim zakonom, ki na češkem niso dopuščali podružnic s sedežem v tujini. Češka koča je pripadla Slovenskemu planinskemu društvu, ki je moralo žrtvovati občutne zneske za obnovo med vojno zanemarjene in izropane koče. V lastni državi se je obisk domačih turistov v koči povečal, pa tudi Avstrijci so radi prihajali.
V naših planinskih kadrih se je pričel razvijati alpinizem tn so bili člani društva Skala pogosti obiskovalci koče. Kot iz Triglavskega pogorja vsak pozna imena Bla-žej, Čop in druga, so se v Kamniških Alpah pojavila imena Boris Režek, Marjan Lipovšek, Dimnik, Modec, a tudi domačini niso ostajali doma. Gorniki Nande Majntk, Ljubo Grabnar in Viktor Krč niso samo napisani na tukajšnji spominski plošči; njihova imena najdemo tudi v alpinističnih spisih. Grabnar in Krč sta prvenstveno preplezala severni steber Kočne, Krč s tovariši pa je izvedel prvenstvene vzpone v severnih stenah Dolgega hrbta, Štruce in Skute. V tej dobi so pričeli naši plezalci opravljati tudi zimske vzpone. Češko kočo so oskrbovali različni oskrbniki. Od otvoritve do vključno leta 1920 jo je oskrboval tukajšnji cerkovnik In organist Jernej Krč, ki je skoraj vse za oskrbo planincev v koči sam prenosi! Iz doline. Bil je izprašan gorski vodnik. Njemu so sledili Janez Povšnar iz Povšne v Kokri, nekaj tet kasneje pa njegova hči Minka Krč-Leskovčarjeva, vojna vdova, ki je bila prva oskrbnica koče na Krvavcu. Zadnji pred vojno je bil Anton Stare, nekdanji uradnik tukajšnje finančne kontrole. V času njegovega oskrbnistva je bila leta 1934 na Češki koči obnovljena streha, v letu 1935 pa zgrajena udobnejša spodnja pot od Stularjeve planine do koče. Poleg vedrih obiskovalcev koče, ki so v prijetnih večerih ob petrolejki živo razpravljali o opravljenih vzponih In kovali načrte, je včasih prek koče legla tudi senca mrtvih. V njeni bližini so se pred prvo vojno ponesrečili dijak Petrlč, med obema
vojnama Mihajlo Veber, Tilda Kohn, Mira Zupančič in še nekateri drugi. Hrepenenje In ljubezen sta jih gnala v skale in v njih so omahnili sredi življenja. Ob takih dneh je bila Češka koča tudi dom naših plemenitih gornikov Gorske reševalne službe, ki so vselej žrtvovali vse sile za spravilo ranjenih in mrtvih v dolino. V času okupacije je krov koče neštetokrat sprejel podse naše tante partizane. Vendar kraj ni bil primeren za daljše bivanje in je zato koča okupacijo dobro preživela. Medtem ko so bile v Logarski dolini v letu 1944 vse planinske koče po-žgane, ko je bil požgan del Solčave in Bočne in je bilo nekaj spopadov na Jezerskem, je ob Češki koči vladal mir. Naša Češka koča, tihi dom planincev, kako radi te Imamo I Vse druge planinske koče so morali zaradi povečanega prometa povečati in spremeniti, le ti si ostala takšna, kakor si bila nekoč, in sicer kijub novo urejenim kletnim prostorom Tvoje lesene stene, zgrajene iz trdnih macesnov, toplo objamejo utrujenega planinca, ki stopi v kočo, to pa tako prisrčno, kakor človeka objamejo le roke ljubeče matere.
NEŽA MAURER
Na Ledine
Vse bolj strma je pot, boli gola.
Vse težji, počasnejši korak, vse večji razgled, si I ne jš a želja: Naprej.
Zrak je čist,
vrhovi blestijo
in prepad/ so odkriti.
Ni skrivnosti ne utvar.
Le slast:
Biti sredi tega
strašnega in lepega sveta,
iti navzgor
še en korak,
še en ..,
NEŽA MAURER V planinah
Trd in grob svet. Nikjer nobenega polboga. Še zlatoroga ne. Mar je zapuščenim planinskim pašnikom za pastirje, ovce in divjadi Sonce, sneg, dež in veter — to šteje.
Trd, grob in lep svet.